Informacijski pooblaščenec Republika Slovenija
    SLO | ENG

Iskalnik po odločbah IP o dostopu do informacij javnega značaja

+ -
Datum: 08.10.2020
Naslov: prosilec - Okrajno sodišče v Novem mestu
Številka: 090-129/2020
Kategorija: Razno
Status: Zavrženo


POVZETEK:

Organ je z izpodbijano odločbo, s 1. točko izreka ugodil predlogu družbe (predlagatelja obnove) in dovolil obnovo postopka dostopa do informacij javnega značaja; z 2. točko izreka pa je odločili, da odločba, ki je bila izdana v postopku dostopa do informacij javnega značaja, ostane v veljavi. IP je v postopku reševanja pritožbe ugotovil, da je bil predmetni predlog za obnovo postopka vložen po poteku triletnega absolutnega roka za vložitev predloga za obnovo prekoračen, zato je pritožbi ugodil, izpodbijano odločbo odpravil in zavrgel predlog za obnovo postopka.

 

ODLOČBA:

 

Številka: 090-129/2020/5

Datum: 8. 9. 2020

 

Informacijski pooblaščenec (v nadaljnjem besedilu IP) po informacijski pooblaščenki, Mojci Prelesnik, na podlagi 2. člena Zakona o Informacijskem pooblaščencu (Ur. l. RS, št. 113/05, 51/07 – ZUstS-A; v nadaljnjem besedilu ZInfP), tretjega in četrtega odstavka 27. člena Zakona o dostopu do informacij javnega značaja (Ur. l. RS, št. 51/06 – UPB2, 117/06 – ZDavP-2, 23/14, 50/14, 19/15 – odločba US, 102/15 in 7/18; v nadaljevanju ZDIJZ) ter drugega odstavka 251., drugega odstavka 267. in 271. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Ur. l. RS, št. 24/06 – uradno prečiščeno besedilo, 105/06 – ZUS-1, 126/07, 65/08, 8/10 in 82/13; v nadaljevanju ZUP) o pritožbi družbe …(v nadaljevanju predlagatelj), z dne 14. 8. 2020, zoper odločbo Okrajnega sodišča v Novem Mestu, Jerebova ulica 2, 8000 Novo mesto, (v nadaljevanju organ), št. Su 371/2016-9 z dne 29. 7. 2020, glede obnove postopka dostopa do informacije javnega značaja, izdaja naslednjo

 

O D L O Č B O:

 

  1. Pritožbi družbe … se ugodi, odločba Okrajnega sodišča v Novem Mestu, Su 371/2016-9 z dne 29. 7. 2020, se odpravi in se predlog … z dne 28. 6. 2020 za obnovo postopka dostopa do informacij javnega značaja, končanega z odločbo Okrajnega sodišča v Novem mestu, Su 371/2016-3 z dne 22. 9. 2016, zavrže.
  1. Zahteva predlagatelja za povrnitev stroškov se zavrne.
  1. V postopku reševanja te pritožbe niso nastali posebni stroški.

 

 

O B R A Z L O Ž I T E V :

 

Predlagatelj je 1. 7. 2020 pri organu vložil vlogo z dne 28. 6. 2020, naslovljeno »Pritožba« zoper odločbo organa. št. Su 371/2016-3 z dne 22. 9. 2016, izdano v postopku dostopa informacij javnega značaja v zvezi z zahtevo prosilca … z dne 25. 8. 2016.  Z navedeno odločbo je organ delno ugodil prosilčevi zahtevi in dovolil delni dostop do kopij večih listin iz kazenskega spisa št… pri organu, tako, da je iz tega dokumenta izločil varovane osebne podatke.  

 

Navedeno vlogo predlagatelja z dne 28. 6. 2020 je organ odstopil IP dne 14. 7. 2020. Ker je IP, po pregledu prejetih dokumentov, ugotovil, da je predmetni postopek dostopa do informacij javnega značaja pravnomočno zaključen, odločba organa št. Su 371/2016-3 z dne 22. 9. 2016 izvršena, predlagatelj pa v predmetnem postopku po ZDIJZ ni sodeloval kot stranski udeleženec, je zaključil, da je treba, skladno s petim odstavkom 235. člena ZUP, predlagateljevo vlogo z dne 28. 6. 2020 obravnavati kot predlog za obnovo postopka. IP jo je zato z dopisom, št. 090-129/2020/3 z dne 17. 7. 2020, odstopil organu, ki je bil, na podlagi določbe drugega odstavka  266. člena ZUP, pristojen za odločanje o predlogu za obnovo postopka.

 

Organ je po prejemu odstopljene vloge izdal odločbo, št. Su 371/2016-9 z dne 29. 7. 2020 (izpodbijana odločba). Z njo je, s 1. točko izreka, ugodil predlagateljevemu predlogu za obnovo postopka dostopa do informacij javnega značaja, končanega z odločbo, št. Su 371/2016-3 z dne 22. 9. 2016. Z 2. točko izreka pa je odločil, da njegova odločba, št. Su 371/2016-3 z dne 22. 9. 2016 ostane v veljavi. V razlogih je najprej pojasnil dotedanji potek postopka ravnanja s predlagateljevim predlogom za obnovo postopka. Nato je navajal, da je njegovo vlogo z dne 28. 6. 2020 preizkusil skladno z določbo 267. člena ZUP in na podlagi 268. člena ZUP sklenil, da se obnova postopka dostopa do informacij  javnega značaja dovoli. Pojasnil je še, da, ker kazenski postopek pred Okrajnim sodiščem v Novem mestu pod opr. št. …, zoper predlagatelja še ni pravnomočno zaključen, skladno s tretjim odstavkom 268. člena ZUP, ni izdal posebnega sklepa o obnovi postopka. Potrdil je ugotovitev IP, da predlagatelj ni bil stranski udeleženec postopka po ZDIJZ, in se pri tem skliceval na a 26. a člen ZDIJZ. Presodil je, da so zahtevane listine iz kazenskega spisa informacije javnega značaja skladno z določbo 4. člena ZDIJZ. Pojasnil je, da v predmetnem kazenskem postopku zoper predlagatelja, javnost ni bila izključena, da je postopek pritegnil precejšnjo medijsko pozornost. V nadaljevanju je poudaril, da je zahteva povezana s podatkom o porabi javnih sredstev, zato gre za izjemo po tretjem odstavku 6. člena ZDIJZ in je bilo potrebno dostop do informacij dovoliti oz. zahtevi prosilca ugoditi. Prav tako je navajal, da v predmetni zadevi ne gre za izjemo iz prvega odstavka 5.a člena ZDIJZ. Na koncu je zaključil, da je o prosilčevi zahtevi odločil po predhodno opravljenem škodnem testu (kjer je ugotovil, da z razkritjem zahtevanega dokumenta, ne bi nastala določena konkretna škoda za postopek) in v skladu s sodno prakso, veljavno v času odločanja. Stališče sodne prakse v času odločanja organa prve stopnje je bilo, da je ZDIJZ lex specialis in lex posterior, ter da sta Zakon o kazenskem postopku (ZKP) in ZDIJZ različni pravni podlagi za različni pravici. Poudaril je še, da stališča iz sodbe Vrhovnega sodišča (VSRS) X Ips  4/2020 v obravnavani zadevi zaradi načela retroaktivnosti ni mogoče uporabiti v pravnomočno končanem postopku dostopa do informacij javnega značaja.

 

Predlagatelj je zoper izpodbijano odločbo vložil pritožbo, v kateri je navajal, da jo vlaga zoper 2. točko izreka zaradi zmotne ponovne ugotovitve dejanskega stanja, nepravilne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka. Navaja, da je stališče organa v izpodbijani odločbi, da sodbe VSRS ni mogoče uporabiti v konkretni zadevi materialnopravno, procesnopravno in ustavnopravno napačno. Dalje je navajal, da za posredovanje zahtevanega dokumenta, organ ni imel pravne podlage, s tem pa je tudi kršil določbe Splošne uredbe o varstvu podatkov in Zakona o varstvu osebnih podatkov, prav tako za razkritje ni obstajal interes javnosti. S tem, ko predlagatelju ni bila dana možnost sodelovanja v postopku in ko so bili prosilcu nezakonito posredovani zahtevani dokumenti, so bile kršene ustavne pravice predlagatelja (domneva nedolžnosti) in ZKP. Poudaril je, da prosilec ni imel aktivne legitimacije za vložitev zahteve, saj je organ zahtevo napačno obravnaval po določbah ZDIJZ , namesto po ZKP kot specialnem predpisu, skladno s sodbo VSRS X Ips 4/2020. Predlagal je , da IP odločbi Su 371/2016-9 z dne 29. 7. 2020 in  Su 371/2016-3 z dne 22. 9. 2016 v celoti odpravi, zahtevo za dostop do informacij javnega značaja zavrne in prosilcu naloži vrnitev vseh kopij (v papirni in elektronski obliki) prejetih dokumentov in trajno zamrzne podatke v bazah v elektronski  obliki. Priglasil je stroške postopka po pooblaščencu.

 

Po prejemu pritožbe jo je je organ, skupaj s prilogami, odstopil v reševanje IP, z dopisom, št. Su 371/2016 z dne 19. 8. 2020.

 

IP je predlagateljevo  pritožbo, kot pravočasno, dovoljeno in vloženo po upravičeni osebi, vzel v obravnavo.

 

Pritožbi je bilo treba ugoditi iz naslednjih razlogov:

 

Kot organ druge stopnje je IP, skladno z 247. členom ZUP, izpodbijano odločbo preizkusil v delu, v katerem jo je prosilec izpodbijal in v mejah njegovih pritožbenih navedb. Po uradni dolžnosti je preizkusil, ali ni v postopku na prvi stopnji prišlo do bistvenih kršitev postopka in ali ni bil prekršen materialni zakon.

 

Z izpodbijano odločbo je organ s 1. točko izreka ugodil predlagateljevemu predlogu za obnovo postopka dostopa do informacij javnega značaja, končanega z odločbo organa, Su 371/2016 -3 z dne 22. 9. 2016, z 2. točko izreka, pa odločil, da odločba Su 371/2016-3 z dne 22. 9. 2016 ostane v veljavi.

 

Obnova postopka je izredno pravno sredstvo, ki posega v že dokončno rešena pravna razmerja, zato se ta inštitut v skladu s sodno prakso obravnava restriktivno, tako da se z razlago zakonskih določb ne širi polje uporabe izrednih pravnih sredstev. V skladu z 260. členom ZUP se lahko postopek med drugim obnovi, če osebi, ki bi morala biti udeležena v postopku kot stranka ali stranski udeleženec, pa ne gre za primer iz drugega odstavka 229. člena, ni bila dana možnost udeležbe v postopku (9. točka 260. člena). Kot takšen je bil obravnavan tudi predmetni predlagateljev predlog za obnovo postopka z dne 28. 6. 2020. IP je namreč po odstopu predlagateljeve vloge, naslovljene »pritožba« s strani organa, ugotovil, da jo je treba, skladno s petim odstavkom 235. člena ZUP, obravnavati kot predlog za obnovo postopka. Posledično je IP predlagateljevo vlogo z dne 28. 6. 202 odstopil organu, kot organu, ki je, na podlagi določbe drugega odstavka  266. člena ZUP, pristojen za odločanje o predlogu za obnovo postopka.

 

Organ torej v zvezi s predlagateljevim predlogom za obnovo postopka ni izdal posebnega sklepa o obnovi postopka, temveč je na podlagi tretjega odstavka 268. člena ZUP, odločil o zadevi, ki je bila predmet postopka, kot to sicer privedeva 270. člen ZUP.

 

Glede na takšno odločitev organa je predlagatelj v razlogih pritožbe izpodbijal le 2. točko izreka izpodbijane odločbe, v pritožbenem predlogu pa sicer predlagal, da IP izpodbijano odločbo v celoti odpravi. Vendar pa IP poudarja, da je treba tudi v primerih, ko je z odločbo hkrati odločeno o predlogu za obnovo in o obnovljeni zadevi sami, v okviru presoje izpodbijane odločbe po uradni dolžnosti, skladno z 247. členom v povezavi z 271. členom ZUP, preizkusiti tudi, ali je predlog za obnovo postopka dovoljen, popoln in pravočasen, ali ga je podala upravičena oseba in ali je okoliščina, na katero se predlog opira, verjetno izkazana. Če kateri izmed navedenih procesnih pogojev ni izpolnjen, je predlog za obnovo namreč treba zavreči.

 

Glede na navedeno je IP v okviru presoje izpodbijane odločbe po uradni dolžnosti moral opraviti predhodni preizkus predloga za obnovo postopka, pri čemer je ugotovil, da je ta prepozen.

 

IP poudarja, da je predlog za obnovo postopka časovno omejen. Za predlaganje obnove postopka in za začetek postopka po uradni dolžnosti veljata dva zakonita in nepodaljšljiva roka: subjektivni rok enega meseca in objektivni rok treh let. Čeprav predlagatelj predlog za obnovo postopka vloži znotraj subjektivnega roka iz 5. točke prvega odstavka 263. člena ZUP (tj, v enem mesecu, odkar je izvedel, da je bila odločba izdana) je potrebno pravočasnost predloga za obnovo presojati tudi z vidika objektivnega roka iz četrtega odstavka 263. člena ZUP. Ta določa, da se po preteku treh let od dokončnosti odločbe obnova ne more več predlagati in tudi ne uvesti po uradni dolžnosti. Objektivni rok treh let torej veže tudi predlagatelja. Tudi za osebo, ki uveljavlja obnovitveni razlog iz 9. točke 260. člena ZUP, teče ta rok od dokončnosti odločbe, čeprav odločba njej ni bila vročena in je dokončnost nastopila kot posledica vročitve strankam v postopku (224. člen ZUP). Navedeni rok je objektivni materialni rok[1], ki velja za stranke in za organ  in teče od nastopa dokončnosti odločbe v zvezi s katero je predlagana obnova postopka. Ta rok zagotavlja udeležencem postopkov večjo pravno varnost, saj po preteku teh let od dokončnosti odločbe, obnove postopka, v katerem je bila ta izdana, ni mogoče več predlagati ali začeti po uradni dolžnosti.

 

IP je z vpogledom v spisovno dokumentacijo zadeve ugotovil, da je bila odločba, Su 371/2016-3 z dne 22. 9. 2016, prosilcu vročena 23. 9. 2016. Ker zoper odločbo ni bila vložena pritožba je navedena odločba postala dokončna (in pravnomočna) s potekom pritožbenega roka, tj. 8. 10. 2016. Medtem, ko iz podatkov spisa izhaja, da je bil predlog za obnovo postopka vložen 30. 6. 2020 (predlagatelja vloga z dne 28. 6. 2020, naslovljena kot »pritožba«). Upoštevaje navedene ugotovitve, je IP zaključil, da je predlagateljev predlog za obnovo postopka v tem primeru prepozen, saj je bil vložen po preteku 3 letnega objektivnega roka iz četrtega odskaka 263. člena ZUP. 

 

Glede na vse navedeno je IP ugotovil, da je organ storil bistveno kršitev določb postopka, s tem ko prepoznega predloga za obnovo postopka ni zavrgel, skladno z drugim odstavkom 267. člena ZUP, ampak je obnovo dovolil in vsebinsko odločil o zadevi z 2. točko izreka.  Zato je IP, skladno z določbo drugega odstavka 251. člena ZUP, odpravil izpodbijano odločbo organa v celoti in predlagateljev predlog za obnovo postopka zavrgel na podlagi drugega odstavka 267. člena ZUP, kot vse izhaja iz 1. točke izreka te odločbe.

 

Glede povrnitve priglašenih stroškov postopka zahteva predlagatelja ni utemeljena. Na podlagi prvega odstavka 113. člena ZUP gredo stroški, ki nastanejo organu ali stranki med postopkom ali zaradi postopka (potni stroški uradnih oseb, izdatki za priče, izvedence, tolmače, ogled, pravno zastopanje, oglase, prihod, izgubo dohodka, strokovno pomoč, odškodnino za škodo, ki nastane pri ogledu ipd.) v breme tistega, na katerega zahtevo se je postopek začel. Konkretni pritožbeni postopek se je začel na pritožbo predlagatelja, tako da ta sam nosi svoje stroške postopka, poleg tega je IP izpodbijajo odločbo odpravil iz drugih razlogov, kot jih je navajal predlagatelj v pritožbi. Zato je IP odločil, da se zahteva za povrnitev stroškov zavrne, kot to izhaja iz 2. točke izreka te odločbe.

 

Na podlagi petega odstavka 213. člena ZUP, ki se smiselno uporablja tudi za odločbo o pritožbi (prvi odstavek 254. člena ZUP), se v izreku odloči tudi o tem, ali so nastali stroški postopka. IP je ugotovil, da v postopku reševanja te pritožbe posebni stroški niso nastali, zato je odločil, kot izhaja iz 3. točke izreka te odločbe. 

 

Ta odločba je v skladu s 30. točko 28. člena Zakona o upravnih taksah (Uradni list RS, št. 106/10 – uradno prečiščeno besedilo, 14/15 – ZUUJFO, 84/15 – ZZelP-J in 32/16) oproščena plačila upravne takse.

 

 

Pouk o pravnem sredstvu:

Zoper to odločbo ni dovoljena pritožba, pač pa se lahko sproži upravni spor. Upravni spor se sproži s tožbo, ki se vloži v 30 dneh od vročitve te odločbe na Upravno sodišče, Fajfarjeva 33, Ljubljana. Tožba se lahko vloži pisno po pošti ali pri navedenem sodišču. Če se tožba pošlje priporočeno po pošti, se za dan izročitve sodišču šteje dan oddaje na pošto. Tožba z morebitnimi prilogami se vloži v najmanj treh izvodih. Tožbi je treba priložiti tudi to odločbo v izvirniku ali prepisu.

 

 

 

 

Postopek vodila:

Maja Wondra Horvat, univ. dipl. prav.

svetovalka IP

 

 

 

Informacijski pooblaščenec:

Mojca Prelesnik, univ.dipl.prav.,

informacijska pooblaščenka

 


[1] Smiselno enako VSRS v sodbi I Up 985/2004.