Informacijski pooblaščenec Republika Slovenija
    SLO | ENG
dekorativna slika

Iskalnik po odločbah IP o dostopu do informacij javnega značaja

+ -
Datum: 21.10.2020
Naslov: prosilec - Okrajno sodišče v Novem mestu
Številka: 090-126/2020
Kategorija: Razno
Status: Zavrnjeno


POVZETEK:

Organ je z izpodbijano odločbo, s 1. točko izreka ugodil predlogu družbe (pritožniku) in dovolil obnovo postopka dostopa do informacij javnega značaja v obsegu, da se v tem postopku dovoli stranska udeležba pritožnika, na katerega se je nanaša sodba Višjega sodišča, ki je bila predmet zahteve po ZDIJZ. Z 2. točko izreka je odločili, da odločba, ki je bila izdana v postopku dostopa do informacij javnega značaja, ostane v veljavi. IP je v postopku reševanja pritožbe ugotovil, da organ odločil pravilno in zakonito, ko je prosilcu posredoval zahtevano sodbo s prekritimi osebnimi podatki (imen ain priimki) posameznikov, ki so se nahajali v zahtevni sodbi. Ostale pritožbene ugovore je IP zavrnil kot neutemeljene. Pri tem je izhajal iz dovoljenega obsega obnove in poudaril, da v primeru kadar je postopek obnovljen iz razloga po 9. točki 260. člena ZUP (kot je bilo to v obravnavanem primeru), odločbe, ki je predmet obnove, ni mogoče odpraviti oziroma razveljaviti izključno zaradi napačne uporabe materialnega prava, sta bi s tem organ, ki odloča v obnovljenem postopku (in tudi v pritožbenem), presegel dovoljen obseg obnove postopka, določen v sklepu o dovolitvi obnove postopka. Poleg tega sprememba sodne prakse (v kontekstu sodbe VSRS X Ips 4/2020) ne more pomeniti katerega od drugih obnovitvenih razlogov (npr. razloga iz 1. točke ali 4. točke 260. člena ZUP, torej tudi ne more biti utemeljeno upoštevan očitek niti pri dovolitvi obnove na podlagi 9. točke 260. člena ZUP. Drugačna razlaga bi privedla do tega, da bi lahko preko instituta stranske udeležbe v zakonito zaključen postopek pripeljali argument, ki sicer ni dovoljen kot obnovitveni razlog.

 

ODLOČBA:

 

Številka: 090-126/2020/9

Datum: 21. 10. 2020

 

Informacijski pooblaščenec (v nadaljnjem besedilu IP) po informacijski pooblaščenki, Mojci Prelesnik, na podlagi 2. člena Zakona o Informacijskem pooblaščencu (Ur. l. RS, št. 113/05, 51/07 – ZUstS-A; v nadaljnjem besedilu ZInfP), tretjega in četrtega odstavka 27. člena Zakona o dostopu do informacij javnega značaja (Ur. l. RS, št. 51/06 – UPB2, 117/06 – ZDavP-2, 23/14, 50/14, 19/15 – odločba US, 102/15 in 7/18; v nadaljevanju ZDIJZ) ter prvega odstavka 248. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Ur. l. RS, št. 24/06 – uradno prečiščeno besedilo, 105/06 – ZUS-1, 126/07, 65/08, 8/10 in 82/13; v nadaljevanju ZUP), o pritožbi družbe … (v nadaljevanju pritožnik), z dne 14. 8. 2020, zoper odločbo Okrajnega sodišča v Novem Mestu, Jerebova ulica 2, 8000 Novo mesto, (v nadaljevanju organ), št. Su 368/2018-8 z dne 29. 7. 2020, glede postopka dostopa do informacije javnega značaja, izdaja naslednjo

 

O D L O Č B O:

 

  1. Pritožba družbe …, z dne 14. 8. 2020, zoper odločbo Okrajnega sodišča v Novem Mestu, Su 368/2018-8 z dne 29. 7. 2020, se zavrne.
  1. Zahteva družbe … za povrnitev stroškov se zavrne.
  1. V postopku reševanja te pritožbe niso nastali posebni stroški.

 

 

O B R A Z L O Ž I T E V :

 

Pritožnik je 1. 7. 2020 pri organu vložil vlogo z dne 28. 6. 2020, naslovljeno »Pritožba« zoper odločbo organa. št. Su 368/2018 z dne 23. 10. 2018, izdano v postopku dostopa do informacij javnega značaja v zvezi z zahtevo prosilca … z dne 26. 9. 2018.  Z navedeno odločbo je organ delno ugodil prosilčevi zahtevi in dovolil delni dostop do kopije sodbe Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. VII Kp 7963/2013, tako da je iz tega dokumenta, s sklicevanjem na določbo 3. točke prvega odstavka 6. člena ZDIJZ, izločil varovane osebne podatke. Navajal je še, da se prosilčeva zahteva nanaša na postopek, ki se vodi pred njim pod opr. št. I K 7963/2013.

 

Navedeno pritožnikovo vlogo z dne 28. 6. 2020 je organ odstopil IP dne 14. 7. 2020. Ker je IP, po pregledu prejetih dokumentov, ugotovil, da je predmetni postopek dostopa do informacij javnega značaja pravnomočno zaključen, odločba organa št. Su 368/2018-3 z dne 23. 10. 2018 pa izvršena, pritožnik pa v predmetnem postopku po ZDIJZ ni sodeloval kot stranski udeleženec, je zaključil, da je treba, skladno s petim odstavkom 235. člena ZUP, pritožnikovo vlogo z dne 28. 6. 2020 obravnavati kot predlog za obnovo postopka. IP jo je zato z dopisom, št. 090-126/2020/3 z dne 17. 7. 2020, odstopil organu, ki je bil, na podlagi določbe drugega odstavka  266. člena ZUP, pristojen za odločanje o predlogu za obnovo postopka.

 

Organ je po prejemu odstopljene vloge izdal odločbo, št. Su 368/2018-8 z dne 29. 7. 2020 (izpodbijana odločba). Z njo je, s 1. točko izreka, ugodil predlagateljevemu predlogu za obnovo postopka dostopa do informacij javnega značaja, končanega z odločbo, št. Su 368/2018-3 z dne 23. 10. 2018. Z 2. točko izreka pa je odločil, da njegova odločba, št. Su 368/2018-3 z dne 23. 10. 2018 ostane v veljavi. V razlogih je najprej pojasnil dotedanji potek postopka ravnanja s predlagateljevim predlogom za obnovo postopka. Nato je navajal, da je njegovo vlogo z dne 28. 6. 2020 preizkusil skladno z določbo 267. člena ZUP in na podlagi 268. člena ZUP sklenil, da se obnova postopka dostopa do informacij  javnega značaja dovoli. Pojasnil je še, da, ker kazenski postopek IK 7963/2013 pred Okrajnim sodiščem v Novem mestu, zoper predlagatelja še ni pravnomočno zaključen, skladno s tretjim odstavkom 268. člena ZUP, ni izdal posebnega sklepa o obnovi postopka. Potrdil je ugotovitev IP, da predlagatelj ni bil stranski udeleženec postopka po ZDIJZ in se pri tem skliceval na a 26. a člen ZDIJZ. Presodil je, da je zahtevana sodba informacija javnega značaja skladno z določbo 4. člena ZDIJZ. Pojasnil je, da v predmetnem kazenskem postopku, ki se je vodil zoper pritožnika, javnost ni bila izključena in da je postopek pritegnil precejšnjo medijsko pozornost. V nadaljevanju je poudaril, da je zahteva povezana s podatkom o porabi javnih sredstev, zato gre za izjemo po tretjem odstavku 6. člena ZDIJZ in je bilo potrebno dostop do informacij dovoliti oz. zahtevi prosilca ugoditi. Prav tako je navajal, da v predmetni zadevi ne gre za izjemo iz prvega odstavka 5.a člena ZDIJZ. Na koncu je zaključil, da je o prosilčevi zahtevi odločil po predhodno opravljenem škodnem testu (kjer je ugotovil, da z razkritjem zahtevanih dokumentov ne bi nastala določena konkretna škoda za postopek) in v skladu s sodno prakso, veljavno v času odločanja. Stališče sodne prakse v času odločanja organa prve stopnje pa je bilo, da je ZDIJZ lex specialis in lex posterior, ter da sta Zakon o kazenskem postopku (ZKP) in ZDIJZ različni pravni podlagi za različni pravici. Poudaril je še, da stališča iz sodbe Vrhovnega sodišča (VSRS) X Ips  4/2020 v obravnavani zadevi zaradi prepovedi retroaktivnosti ni mogoče uporabiti v pravnomočno končanem postopku dostopa do informacij javnega značaja.

 

Pritožnik je zoper izpodbijano odločbo vložil pritožbo, v kateri je navajal, da jo vlaga zoper 2. točko izreka zaradi zmotne ponovne ugotovitve dejanskega stanja, nepravilne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka. Navaja, da je stališče organa v izpodbijani odločbi, da sodbe VSRS ni mogoče uporabiti v konkretni zadevi materialnopravno, procesnopravno in ustavnopravno napačno. Dalje je navajal, da za posredovanje zahtevanega dokumenta, organ ni imel pravne podlage, saj je dal prednost ZDIJZ in ni upošteval procesne zakonodaje. S tem pa je tudi kršil določbe Splošne uredbe o varstvu podatkov[1] in Zakona o varstvu osebnih podatkov (ZVOP-1), prav tako za razkritje ni obstajal interes javnosti. S tem, ko pritožniku ni bila dana možnost sodelovanja v postopku in ko so bili prosilcu nezakonito posredovani zahtevani dokumenti, so bile kršene pritožnikove ustavne pravice (domneva nedolžnosti) in ZKP, saj gre za odprt kazenski postopek, zato za kakršnokoli posredovanje informacij iz tega postoka ni pravne podlage v ZDIJZ. V nadaljevanju opisuje potek predmetnega kazenskega postopka in pojasnjuje, kaj je prosilec počel s prejetimi informacijami[2]. Navaja, da se o teh očitkih organ ni izjasnil, prav tako tudi ne o izostanku aktivne legitimacije prosilca, in ne o zlorabi informacij javnega značaja ter o kršitvi domneve nedolžnosti. Zato je organ kršil pritožnikove temeljne človekove pravice iz 14., 22., 23. in 25. člena Ustave RS in Konvencije o varstvu človekovih pravic in svoboščin (konvencija EKČP) ter določbe ZVOP-1 in Splošne uredbe o varstvu podatkov, ker za razkritje teh podatkov ni imel privolitve. Dalje je poudaril, da zahtevani dokument vsebuje imena in priimke oziroma identifikacije fizičnih oseb, ki so bile obravnavane ali so izpovedovale v predkazenskih in kazenskih postopkih in so zaposlene pri pritožniku ter drugih fizičnih oseb, katere vse je enostavno mogoče identificirati (podatke ministrstvu je posredovala ena oseba, direktorja sta bila samo dva, računovodja eden, komercialist en). Podatki o njihovih pričanjih, življenju in delu predstavljajo osebne podatke, za razkritje katerih pa zakon ne daje pravne podlage. Poleg tega se varovani podatki prepletajo z drugimi podatki v spisu, na podlagi katerih bi bile lahko posamezne fizične osebe določene ali določljive. Prav tako prepoznave vpletenih oseb ne bi preprečil institut delnega dostopa do zahtevanega dokumenta. Navedeno pomeni, da je zavezanec s posredovanjem zahtevane dokumentacije kršil ustavno prepoved uporabe podatkov z namenom njihovega zbiranja (38. člen Ustave RS). Poudaril je, da prosilec ni imel aktivne legitimacije za vložitev zahteve, saj je organ zahtevo napačno obravnaval po določbah ZDIJZ, namesto po ZKP kot specialnem predpisu, skladno s sodbo VSRS X Ips 4/2020. Prosilec pa ni oseba, ki bil upravičen do zahtevanih podatkov na podlagi 128. člena ZKP. Navajal je še, da se zahtevani dokument nahaja v sodnem spisu, njegovo razkritje pa škodi interesom kazenskega postopka in interesom obrambe. V nadaljevanju obširno opisuje ozadje nastajanja kazenske ovadbe, potek kazenskega postopka in ravnanje prosilca s prejetimi informacijami. Povzema razloge sodbe X Ips 4/2020 in predlaga, da IP odločbi Su 368/2018-3 z dne  z dne 23. 10. 2018 in  Su 368/2018-8  z dne 29. 7. 2020  v celoti odpravi, zahtevo za dostop do informacij javnega značaja zavrne in prosilcu naloži vrnitev vseh kopij (v papirni in elektronski obliki) prejetih dokumentov in trajno zamrzne podatke v bazah v elektronski  obliki. Priglaša še stroške zastopanja po pooblaščencu.

 

Po prejemu pritožbe jo je je organ, skupaj s prilogami, odstopil v reševanje IP, z dopisom, št. Su 368/2018 z dne 19. 8. 2020.

 

IP je predlagateljevo pritožbo, kot pravočasno, dovoljeno in vloženo po upravičeni osebi, vzel v obravnavo.

 

Ker mora v formalnem postopku dostopa do informacij javnega značaja organ, v skladu z določbami ZUP, po uradni dolžnosti skrbeti, da se postopka udeležijo vsi tisti, na katerih pravice ali pravne koristi bi lahko vplivala odločitev organa in mora v postopek torej pritegniti vse tiste subjekte, katerih pravice ali pravne koristi bi z ugoditvijo zahtevi za dostop do informacij javnega značaja utegnile biti prizadete in jim omogočiti udeležbo v postopku, je IP, na podlagi prvega odstavka 7. člena, prvega in drugega odstavka 9. člena ter 44. člena ZUP, z dopisom, št. 090-126/2020/5 z dne 29. 9. 2020, s pritožnikovo pritožbo seznanil prosilca predmetnega postopka dostopa do informacij javnega značaja, ki je bil z izpodbijano odločbo obnovljen in ga, v postavljenem roku, pozval k morebitni priglasitvi stranske udeležbe.

 

IP je prosilčev odgovor prejel 14. 10. 2020. Z njim je prosilec sporočil, da priglaša  stransko udeležbo v tem pritožbenem postopku in podal opredelitev do pritožbenih navedb. Med drugim navaja, da pritožnik ni predložil dokazov oziroma prepričljivih argumentov, da prosilec ni imel zakonske podlage pridobiti zahtevane dokumente kot informacije javnega značaja, na podlagi ZDIJZ. Gre za podatke v zvezi s porabo javnih sredstev v javnem sektorju. Poudarja, da javnost v predmetnem kazenskem postopku ni bila izključena, prav tako je zadeva pritegnila medijsko pozornost. Kot neresnične in sprevržene označuje navedbe pritožnika, da je prosilec sestavljavec kazenske ovadbe, oziroma da je pritiskal na pristojne organe in od njih zahteval ukrepanje. Kopije zahtevane dokumentacije, ki jih je prejel leta 2018, so se nanašale na kazenski postopek, ki je bil pravnomočno zaključen s predmetno sodbo Višjega sodišča. Strinja se z razlago organa, zakaj v predmetni zadevi ni mogoče uporabiti sodbe VSRS X Ips 4/2020. Morebitna ugoditev pritožnikovi pritožbi pa bi pomenila grob poseg in rušenje vseh demokratičnih in pravnih norm, ki veljajo v Republiki Sloveniji, v kateri ima oblast ljudstvo, ki ima pravico nadzorovati delo državnih organov. Med drugimi tudi preko instituta dostopa do informacij javnega značaj, s katerimi se zagotavlja transparentnost dela javnih institucij, ki se financirajo iz javnih sredstev. Zaključuje, da je večina vsebine pritožbe brezpredmetna in nima nobene povezave s tem, zakaj naj bi IP odpravil izpodbijano odločbo. Pritožnik naj bi si jemal pravico, da bi mimo veljavnega ZDIJZ in Ustave RS odločal o tem, kdo lahko dobi kopije dokumentov kot informacijo javnega značaja in celo, da se blokirajo določeni javno dostopni podatki, ki naj bi bili povezani s pritožnikom. Kar navaja in zahteva pritožnik, naj bi pomenilo, da lahko vsakdo, ki je bil pred 27. 5. 2020 v kazenskem postopku in so bile nekomu v zvezi s tem posredovane kopije dokumentov iz spisa kot informacije javnega značaja, zahteval obnovo postopka na podlagi pritožbe zoper izdano odločbo o dostopu do IJZ na prvi stopnji odločanja na podlagi odločitve Vrhovnega sodišča RS X Ips 4/2020, z dne 27.5.2020. Predlaga, da IP pritožbo zavrne.

 

Pritožba ni utemeljena.

 

Kot organ druge stopnje je IP, skladno z 247. členom ZUP, izpodbijano odločbo preizkusil v delu, v katerem jo je prosilec izpodbijal in v mejah njegovih pritožbenih navedb. Po uradni dolžnosti je preizkusil, ali ni v postopku na prvi stopnji prišlo do bistvenih kršitev postopka in ali ni bil prekršen materialni zakon.

 

Z izpodbijano odločbo je organ s 1. točko izreka ugodil predlagateljevemu predlogu za obnovo postopka dostopa do informacij javnega značaja, končanega z odločbo organa, Su 368/2018 -3 z dne 23. 10. 2018, z 2. točko izreka pa odločil, da odločba Su, 368/2018-3 z dne 23. 10. 2018 ostane v veljavi.

 

Organ torej v zvezi s predlagateljevim predlogom za obnovo postopka ni izdal posebnega sklepa o obnovi postopka, temveč je na podlagi tretjega odstavka 268. člena ZUP odločil o zadevi, ki je bila predmet postopka, kot to sicer privedeva 270. člen ZUP.

 

Glede na takšno odločitev organa je pritožnik v razlogih pritožbe izpodbijal le 2. točko izreka izpodbijane odločbe, v pritožbenem predlogu pa sicer predlagal, da IP izpodbijano odločbo v celoti odpravi. Vendar pa IP poudarja, da je treba tudi v primerih, ko je z odločbo hkrati odločeno o predlogu za obnovo in o obnovljeni zadevi sami, v okviru presoje izpodbijane odločbe po uradni dolžnosti, skladno z 247. členom v povezavi z 271. členom ZUP, preizkusiti tudi, ali je predlog za obnovo postopka dovoljen, popoln in pravočasen, ali ga je podala upravičena oseba in ali je okoliščina, na katero se predlog opira, verjetno izkazana. Če kateri izmed navedenih procesnih pogojev ni izpolnjen, je predlog za obnovo namreč treba zavreči.   

 

Glede na navedeno je IP v okviru presoje izpodbijane odločbe po uradni dolžnosti opravil predhodni preizkus predloga za obnovo postopka. Organ sicer v izpodbijani odločbi izrecno ni navajal, na podlagi katere točke 260. člena ZUP je obravnaval pritožnikov predlog za obnovo postopka in obnovo dovolil, vendar iz samega položaja pritožnika v tem postopku in navedb v obrazložitvi izpodbijane odločbe, da pritožnik ni bil stranski udeleženec v prvotnem postopku dostopa do informacij javnega značaja, izhaja, da je pritožnikovo pritožbo z dne 28. 6. 2020, skladno s petim odstavkom 235 .člena ZUP, obravnaval kot predlog za obnovo postopka po 9. točki 260. člena ZUP, kar mu je predlagal že IP, v dopisu št. 090-126/2020/3 z dne 17. 7. 2020. IP je tako v postopku predhodnega preizkusa predloga za dovolitev obnove ugotovil, da je ta dovoljen, popoln in pravočasen, saj je bil vložen znotraj eno-mesečnega subjektivnega roka iz 5. točke prvega odstavka 263. člena ZUP in upoštevaje tri letni objektivni rok iz četrtega odstavka tega člena. Poleg tega je IP ugotovil, da ga je podala upravičena oseba in da je okoliščina, na katero se predlog opira , verjetno izkazana, saj pritožnik ni bil udeležen v postopku dostopa do informacij javnega značaja, v katerem je bila predmet presojanja sodba Višjega sodišča v Ljubljani, izdana v kazenskem postopku zoper pritožnika (prvi odstavek 267. člena v zvezi s tretjim odstavkom 267. člena ZUP).

 

V nadaljevanju je IP presojal pravilnost in zakonitost odločitve organa iz 2. točke izreka izpodbijane odločbe, s katero je organ odločil, da odločba, Su 368/2018-3 z dne 23. 10. 2018, izdana v postopku dostopa do informacij javnega značaja, ostane v veljavi.

 

V predmetnem postopku je prosilec od organa z zahtevo z dne 29. 6. 2018 zahteval dostop do sodbe Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. VII Kp 7963/2013. Organ mu je z odločbo, št., Su 368/2018-3 z dne 23. 10. 2020 zahtevani dokument posredoval z delnim odstopom, pri čemer je v njem prekril varovane osebne podatke.

 

V konkretnem primeru ni sporno, da je organ zavezanec za dostop do informacij javnega značaja, prav tako ni sporno, da zahtevane informacije spadajo njegovo v delovno področje in da organ z njimi razpolaga. Sporno pa je, ali je organ za dostop do zahtevane sodbe uporabil pravilno materialnopravno podlago (ZDIJZ) in posledično odločil, da je zahtevani dokument delno prosto dostopna informacija javnega značaja.

 

Kot glavni pritožbeni razlog je pritožnik namreč navajal napačno uporabo materialnega prava, ki naj bi jo storil organ s tem, ko je prosilčevo zahtevo obravnaval po določbah ZDIJZ in ne po določbah področne procesne zakonodaje (konkretneje 128. člena ZKP), ki naj bi, skladno s sodbo VSRS X Ips 4/2020 z dne 27. 5. 2020, ki pomeni spremembo dotedanje sodne prakse, imele naravo specialne ureditve glede na ZDIJZ. Posledično ugovarja aktivni legitimaciji prosilca v predmetnem postopku dostopa do informacij javnega značaja ter navaja, da so mu bile z odločitvijo organa kršene človekove pravice (domneva nedolžnosti, enakost pred zakonom, enako varstvo pravic) ter da je organ s takšno odločitvijo kršil pravila ZVOP-1 in Splošne uredbe o varstvu podatkov, saj je prosilcu posredoval dokument, iz katerega izhajajo podatki, na podlagi katerih je mogoča identifikacija posameznih fizičnih oseb zaposlenih pri pritožniku ter drugih fizičnih oseb. Poleg tega pa je z odločitvijo organa o posredovanju zahtevanega dokumenta oziroma izpodbijano odločbo, ki je takšno odločitev  pustila v veljavi, pritožniku nastala nepopravljiva škoda.

 

Upoštevaje pritožbene navedbe IP najprej pojasnjuje, da obnova postopka po ZUP ni dovoljena zaradi pomanjkljivo ali napačno ugotovljenega dejanskega stanja ali pa zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Če pa gre za obnovo postopka po 9. točki 260. člena ZUP je ta dovoljena le zaradi varovanja pravic ali pravnih koristi osebe, ki v prvotnem postopku ni sodelovala kot stranska udeleženka oziroma stranka. To pa pomeni, da je dovoljena le v obsegu, kolikor bi se z odločbo (v tem primeru odločbo o delni zavrnitvi dostopa do informacij javnega značaja) posegalo v z zakonom določene pravice take osebe ali pa v njene pravne koristi, to je neposredne, na zakon ali drug predpis oprte osebne koristi.[3] To pomeni, da kadar je postopek obnovljen iz razloga po 9. točki 260. člena ZUP (kot je bilo to v obravnavanem primeru, kot je zgoraj ugotovil IP), odločbe, ki je predmet obnove, ni mogoče odpraviti oziroma razveljaviti izključno zaradi napačne uporabe materialnega prava, saj bi s tem organ, ki odloča v obnovljenem postopku (in tudi v pritožbenem), presegel dovoljen obseg obnove postopka, določen v sklepu o dovolitvi obnove postopka.

 

Četudi ne bi šlo za obnovo po 9. točki 260. člen ZUP pa IP poudarja, da sprememba sodne prakse ne more pomeniti katerega od drugih obnovitvenih razlogov (npr. razloga iz 1. točke ali 4. točke 260. člena ZUP). Skladno s sodno prakso Vrhovnega sodišča RS (sodbe X Ips 1404/2006, X Ips 1492/2005) in Upravnega  sodišča (I U 251/2016, I U 587/2014) sprememba materialnega predpisa, drugačna razlaga materialnega predpisa ali spremenjena upravna ali  sodna praksa glede kakšnega pravnega vprašanja, ne more biti obnovitveni razlog na podlagi 1. točke 260. člena ZUP, hkrati pa sprememba sodne prakse ne pomeni drugačne rešitve predhodnega vprašanja v smislu obnovitvenega razloga iz 4. točke 260. člena ZUP (enako Upravno sodišče v zadevi  I U 2454/2017).

 

V obnovljenem postopku se presoja odločba organa prve stopnje v stvari, ki je predmet obnove postopka, glede na predpise, ki so veljali v času izdaje odločbe organa prve stopnje. Obnova je namreč izredno pravno sredstvo, na podlagi katerega se ponovno uvede upravni postopek, ki je bil že končan v določeni upravni stvari (konkretno o dostopu do informacij javnega značaja). Z obnovo se v celoti ali deloma obnovijo prejšnja dejanja ugotovitvenega postopka, na katera vpliva okoliščina, zaradi katere je bila dovoljena obnova postopka in sprejme nova odločba v isti upravni stvari, ki je bila predmet odločanja v prejšnjem upravnem postopku. Zaradi takšne narave obnove postopka je za odločanje o stvari, ki je predmet obnove postopka, potrebno uporabiti predpise, ki so veljali ob izdaji prejšnje odločbe[4]. V obravnavanem primeru je bila obnova dovoljena po 9. točki 260. člena ZUP (stranska udeležba), zato se pritožnik v zvezi s svojimi argumenti za zavrnitev dostopa do zahtevanega dokumenta, ne more sklicevati spremenjeno sodno praks, ker je bila odločba organa, ki je bila sprejeta v kontekstu takratnih okoliščin, upoštevajoč zakon in takratno sodno prakso,  pravilna in zakonita, kot izhaja iz razlogov v nadaljevanju te odločbe. Kot je IP pojasnil že zgoraj, sprememba sodne prakse sama po sebi ni dovoljen obnovitveni razlog, torej tudi ne more biti utemeljeno upoštevan očitek niti pri dovolitvi obnove na podlagi 9. točke 260. člena ZUP. Drugačna razlaga bi privedla do tega, da bi lahko preko instituta stranske udeležbe v zakonito zaključen postopek pripeljali argument, ki sicer ni dovoljen kot obnovitveni razlog.

 

Glede na navedeno so pritožbene navedbe, ki se sklicujejo na napačno uporabo materialnega prava v povezavi s spremembo sodbe prakse s sodbo VSRS X Ips 4/2020 in posledično uporabo napačne pravne podlage za odločanje o prosilčevi zahtevi ter posledično pomanjkanju aktivne legitimacije prosilca, neutemeljene.

 

K tem zaključkom IP še dodaja, da je v predmetni zadevi nesporno, da je prosilec svojo zahtevo vložil na podlagi določb ZDIJZ in da jo je organ kot tako tudi obravnaval. IP je tako kot pritožbeni organ v postopkih dostopa do informacij javnega značaja pristojen za presojo te izpodbijane odločbe, ne glede na odločitev Vrhovnega sodišča v zadevi X Ips 4/2020 z dne 27. 5. 2020, ki je bila sicer sprejeta po izdaji izpodbijane odločbe, vendar v pravnem kontekstu in dejanskem stanju, ki se bistveno razlikuje od obravnavane zadeve. V zadevi X Ips 4/2020 je bila namreč prosilka tudi stranka kazenske zadeve, iz katere je zahtevala dokumente. V tem okviru IP ugotavlja, da razlaga, ki jo je zavzelo sodišče v sodbi X Ips 4/2020, glede na dejansko stanje obravnavane zadeve, ne zdrži. Stališče sodbe VSRS, X Ips 4/2020, da je določba 128. člena ZKP v funkciji uresničevanja več različnih ustavnih pravic (22. člena, 39. člena Ustave RS) je namreč mogoče uporabiti le v okoliščinah primera, na katerega se je nanašala predmetna sodba VSRS. Kjer je prosilka, sicer po ZDIJZ, zahtevala dokumente iz »svojega« kazenskega postopka, zanjo, kot stranko konkretnega kazenskega postopka, določba 128. člena ZKP na nek način res vključuje tudi pravico dostopa do informacij javnega značaja, celo več, kot stranka je celo upravičena do dokumentov sodnega spisa, do katerih bi ji bil dostop skladno z ZDIJZ zavrnjen ali vsaj delno zavrnjen. Po drugi strani pa za tretje osebe (novinarji in splošna javnost, ki jo v obravnavani zadevi predstavlja prosilec), za katere je že na prvi pogled mogoče presoditi, da ne izpolnjujejo opravičenega interesa za vpogled v spis po procesni zakonodaji, pravica dostopa do informacij javnega značaja ni vsebovana v določbi 128. člena ZKP in je tako njihova edina pravna podlaga za dostop do predmetnih dokumentov ZDIJZ. Skladno s prvim odstavkom 5. člena Sodnega reda, sodišča namreč zagotavljajo javnost obravnavanja v skladu s procesnimi predpisi in predpisi o dostopu do informacij javnega značaja.

 

Upoštevaje zgoraj pojasnjeno zavrnitev pritožbenih navedb v zvezi s kršitvijo materialnega prva ob uporabi ZDIJZ kot podlage za posredovanje zahtevanega dokumenta, so posledično neutemeljene tudi pritožbene navedbe o pomanjkanju aktivne legitimacije prosilca za vložitev zahteve. Pravica dostopa do informacij javnega značaja je namenjena vsakomur, vsaki fizični in pravni osebi, brez da bi morale te osebe kar koli izkazovati, pojasnjevati, razlagati, zakaj zahtevano informacijo potrebujejo. Zakonodajalec je v tretjem odstavku 17. čl. ZDIJZ izrecno zapisal, da prosilcu ni treba pravno utemeljiti zahteve, niti izrecno označiti, da gre za zahtevo za dostop do informacij javnega značaja. ZDIJZ torej daje možnost vsakomur, da tudi brez pravnega interesa dostopa do tistih informacij javnega značaja, s katerimi razpolagajo sodišča in tožilstva ter so prosto dostopne. ZDIJZ namreč ni namenjen pridobivanju dokumentov za potrebe posameznika v posameznem (pred)kazenskem postopku, ampak je namenjen širši javnosti in njeni pravici dostopa do informacij javnega značaja.

 

Izhajajoč iz zgornjih razlogov in zaključkov je IP v nadaljevanju presojal pravilnost odločitve organa glede posredovanja zahtevanega dokumenta z delnim dostopom (7. člen ZDIJZ) zaradi obstoja izjeme po 3. točki prvega odstavka 6. člena ZDIJZ (varstvo osebnih podatkov. Upoštevajoč, da je bila obnova postopka dostopa do informacij javnega značaja dovoljena na podlagi 9. točke 260. člena ZUP je IP navedeno presojo lahko opravil le v obsegu dovoljene obnove, torej le kolikor je z odločbo o delni zavrnitvi dostopa do informacij javnega značaja poseženo v z zakonom določene pravice ali pa v pravne koristi pritožnika. V tem okvira pritožba uveljavlja kršitev varstva osebnih podatkov in ustavnih pravic ter nastanek nepopravljive škode. 

 

IP ugotavlja, da je organ zahtevi prosilca za dostop do sodbe Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. VII Kp 7963/2013 delno ugodil in mu omogočil delni dostop, saj je ugotovil, da zahtevani dokument vsebuje varovane osebne podatke, med drugim tudi opravilne številke zadev, zato je, sklicujoč se na izjemo varstva osebnih podatkov oseb, ki se omenjajo v zahtevanem dokumentu, dostop delno zavrnil. IP je tako v nadaljevanju izvedel preizkus, ali zahtevana sodba vsebuje osebne podatke, katerih razkritje bi pomenilo kršitev varstva osebnih podatkov v skladu z zakonom, ki ureja varstvo osebnih podatkov.

 

ZDIJZ pri ugotavljanju izjeme varstva osebnih podatkov napotuje na določbe ZVOP-1, na podlagi katerih nima vsak osebni podatek hkrati statusa t.i. varovanega osebnega podatka oziroma povedano drugače, razkritje osebnega podatka je v določenih primerih lahko dopustno. Takšen primer je npr. razkritje v okviru izvrševanja pravice dostopa do informacij javnega značaja.

 

V zvezi z ugotavljanjem, ali se v posameznem dokumentu nahajajo osebni podatki, katerih razkritje javnosti bi pomenilo kršitev varstva osebnih podatkov, je potrebno ugotoviti:

1. ali posamezen podatek ustreza definiciji osebnega podatka, in

2. ali za razkritje osebnega podatka javnosti obstaja pravna podlaga.

 

V skladu s 6. členom ZVOP-1 je osebni podatek katerikoli podatek, ki se nanaša na posameznika, ne glede na obliko, v kateri je izražen. Posameznik pa je določena ali določljiva fizična oseba, na katero se nanaša osebni podatek; fizična oseba je določljiva, če se jo lahko neposredno ali posredno identificira, predvsem s sklicevanjem na identifikacijsko številko ali na enega ali več dejavnikov, ki so značilni za njeno fizično, fiziološko, duševno, ekonomsko, kulturno ali družbeno identiteto, pri čemer način identifikacije ne povzroča velikih stroškov, nesorazmerno velikega napora ali ne zahteva veliko časa. Ker se poleg ZVOP-1 od 25. 5. 2018 dalje v Republiki Sloveniji neposredno uporablja Splošna uredba o varstvu podatkov, na nacionalnem nivoju pa zakona, ki bi zagotovil izvajanje njenih določb, (še) ni, je treba glede varstva osebnih podatkov spoštovati določbe Splošne uredbe o varstvu podatkov. Ob tem je mogoče ugotoviti, da predmetna uredba bistveno ne spreminja definicije osebnega podatka. Po določilu člena 4, pododstavka (1), pomeni osebni podatek katerokoli informacijo v zvezi z določenim ali določljivim posameznikom (v nadaljnjem besedilu: posameznik, na katerega se nanašajo osebni podatki); določljiv posameznik je tisti, ki ga je mogoče neposredno ali posredno določiti, zlasti z navedbo identifikatorja, kot je ime, identifikacijska številka, podatki o lokaciji, spletni identifikator, ali z navedbo enega ali več dejavnikov, ki so značilni za fizično, fiziološko, genetsko, duševno, gospodarsko, kulturno ali družbeno identiteto tega posameznika.

 

Splošna uredba o varstvu podatkov v členu 86 določa, da lahko javni organi oziroma javno ali zasebno telo v skladu s pravom Unije ali pravom države članice, ki velja za javni organ ali telo, razkrije osebne podatke iz uradnih dokumentov, s katerimi razpolaga zaradi opravljanja nalog v javnem interesu, da se uskladi dostop javnosti do uradnih dokumentov s pravico do varstva osebnih podatkov v skladu s to uredbo. Ker razkritje osebnega podatka predstavlja vrsto obdelave osebnih podatkov po členu 4, pododstavku (2) Splošne uredbe o varstvu podatkov, je za presojo dopustnosti razkritja potrebno upoštevati splošne podlage za obdelavo osebnih podatkov, opredeljene v členu 6 Splošne uredbe o varstvu podatkov. Iz navedenega člena kot splošno pravilo izhaja, da je obdelava osebnih podatkov (torej tudi razkritje podatkov javnosti) zakonita (dopustna) med drugim tudi, če je obdelava potrebna za izpolnitev zakonske obveznosti, ki velja za upravljavca (točka c), ali pri izvajanju javne oblasti, dodeljene upravljavcu (točka e).

 

Na podlagi navedenih pravnih podlag IP ugotavlja, da so v zahtevanem dokumentu (sodbi) osebni podatki, to so imena in priimki oseb, ki so se pojavile v konkretnem kazenskem postopku, za razkritje katerih, po presoji IP, ne obstaja veljavna pravna podlaga. Zato je odločitev organa, da zahtevani dokument posreduje brez navedenih osebnih podatkov posameznikov, pravilna in zakonita.

 

Dalje IP ugotavlja, da je predmetna sodba (njen izrek in obrazložitev) v anonimizirani obliki tudi javno dostopna tudi na portalu sodna praksa.si[5]. Poleg tega se v konkretnem primeru zahteva prosilca po dostopu do sodbe ni nanašala na poimensko navedenega posameznika, ampak je bila postavljena po opravilni številki. Dalje IP ugotavlja, da je bila zahtevana sodba izdana v zvezi s pritožnikom kot pravno osebo, kar pomeni, da se pritožnik kot pravna oseba sploh ne more sklicavati na to, da je bilo z dostopom do predmetne sodbe kršeno varstvo njenih osebnih podatkov. Osebni podatek se že po svoji definiciji iz Splošne uredbe o varstvu podatkov (člen 4, pododstavka (1), lahko nanaša le na posameznika. Podatki pravne osebe namreč ne predstavljajo varovanih osebnih podatkov. To stališče potrjuje tudi odločitev Ustavnega sodišča, št. U-I 84/03-15 z dne 17. 2. 2005. Sodišče je zavzelo odločitev, da podatkov v letnem poročilu, ki ga zaradi njegove javne objave predložijo podjetniki, na splošno ni mogoče obravnavati kot osebnih podatkov, saj se ne nanašajo na fizično osebo kot posameznika, temveč na fizično osebo kot podjetnika, oziroma izvajalca pridobitne dejavnosti. Nanašajo se torej na eno od oblik, ki jih Zakon o gospodarskih družbah (ZGD-1) predvideva za opravljanje pridobitne dejavnosti. Sprejeta odločitev je bila sicer sprejeta v zvezi s osebnimi podatki podjetnika posameznika, vendar je iz tega s pomočjo argumenta a minori ad maius mogoče sklepati, da toliko bolj velja tudi za pravno osebo. Upoštevaje navedeno so pritožbene navedbe o kršitvi določil ZVOP-1 in Splošne uredbe o varstvu podatkov, neupoštevne, kolikor se nanašajo na kršitev varstva osebnih podatkov pravne osebe (pritožnika), oziroma neutemeljene kolikor so podane v zvezi z osebnimi podatki posameznikov, ki se nahajajo v zahtevni sodbi, saj kot je IP ugotovil že zgoraj, je odločitev organ o delnem dostopu do zahtevanega dokumenta zakonita in pravilna.

 

Izpodbijana odločba tako pomeni uresničevanje prosilčeve ustavne pravice dostopa do informacij javnega značaja, glede dostopa do zahtevane sodbe (drugi odstavek 39. člena Ustave RS), na drugi strani pa pritožnik navaja, da je bilo z njo poseženo v njegove ustavne pravice (domnevo nedolžnosti, enakost pred zakonom, enako varstvo pravic).  Glede na navedeno se je moral IP, za popoln preizkus zakonitosti izpodbijane odločbe, opredeliti do tega, ali je taka odločitev (torej delno odobren dostop do zahtevanega dokumenta) skladen z načelom sorazmernosti oziroma praktične konkordance (tretji odstavek 15. člena Ustave RS) v okoliščinah danega primera. Po določbi tretjega odstavka 15. člena Ustave RS so človekove pravice in temeljne svoboščine omejene samo s pravicami drugih in v primerih, ki jih določa ta ustava. V obravnavanem primeru je nastala kolizija sobivajočih ustavnih pravic, in sicer med pravico dobiti informacijo javnega značaja (drugi odstavek 39. člena Ustave RS) na eni strani in domnevo nedolžnosti ( 27. člen Ustave RS), enakim varstvom pravic (22. člen Ustave RS), pravico do sodnega varstva (23. člen Ustave RS) ter pravico do pravnega sredstva (25. člen Ustave RS), na drugi strani. IP je s tehtanjem pomena pravic v okoliščinah konkretnega primera določil, kateri kolidirajoči pravici je dana prednost. V koliziji dveh enakovrednih pravic (tj. pravic, ki sta ustavnopravno varovani) je potrebna vsebinska omejitev obeh pravic in ne samo ene od njiju (tako tudi odločba Ustavnega sodišča RS, št. Up-406/05 z dne 12. 4. 2007).

 

Temeljni namen ZDIJZ je v tem, da si organi prizadevajo, da dosežejo čim večjo obveščenost javnosti o svojem delovanju (2. odstavek 2. člena v zvezi z 5. členom ZDIJZ), tako da so posledično tudi situacije, ko dostop do informacije javnega značaja ni dovoljen, v zakonu opredeljene kot izjeme od splošnega pravila (člen 5a. in člen 6. ZDIJZ). Po splošnih pravilih oziroma metodah razlage prava pa je treba izjeme razlagati restriktivno. Tudi narava razloga za nerazkritje zahtevanih podatkov v predmetni zadevi je takšna, da se upravičeno od zavezanca zahteva, da nosi primarno dokazno breme, saj on upravičeno lahko pozna podrobnosti oziroma splet razlogov, ki govorijo za uporabo izjeme od dostopa do informacije javnega značaja. V obravnavani zadevi je IP ugotovil, da je bila  odločitev organa, ki pomeni uresničevanje prosilčeve ustavne pravice dostopa do informacij javnega značaja, glede dostopa do zahtevane sodbe, pravilna in zakonita. Organ je pravilno prekril varovane osebe podatke posameznikov, ki se nahajajo v zahtevanem dokumentu, ostalih izjem od prostega dostopa do informacij javnega značaja, pa IP ni našel. Tako je npr. organ sam, pred katerim je tekel predmetni kazenski postopek, v okviru izvedbe škodnega testa (7. točka prvega odstavka 6. člena ZDIJZ) presodil, da posredovanje zahtevanega dokumenta ne bo škodovalo izvedbi postopka. Ob tem pa IP z vpogledom v zahtevani dokument ugotavlja, da je bilo z njim dokončno in pravnomočno odločeno v konkretni kazenski zadevi, in da z zahtevano sodbo zadeva ni bila vrnjena v ponovni postopek organu prve stopnje. Izhajajoč iz tega IP tudi poudarja, da domneva nedolžnosti, ki jo zagotavlja Ustava RS v 27. členu, tudi po stališču Ustavnega sodišča Republike Slovenije, nima absolutnih materialnopravnih učinkov. Na drugi strani pa je bila pritožnikova ustavna pravica do sodnega varstva in do pravnega sredstva uresničena z dovolitvijo obnove in s predmetnim pritožbenim postopkom. Upoštevajoč vse navedeno IP ugotavlja, da zakonita in pravilna odločitev organa glede  dostopa do zahtevane sodbe ne pomeni posega v uveljavljane ustavne pravice pritožnika, zato so pritožbeni ugovori, ki zatrjujejo nasprotno, neutemeljeni. 

 

Za pritožbene navedbe glede nepopravljive škode, ki naj bi pritožniku nastala z izpodbijano določbo in odločbo Su 368-3 u dne 23. 10. 2018, pa IP ugotavlja, da so prav tako neutemeljene, saj sam nastanek nepopravljive škode, ki naj bi nastala pritožniku, ne predstavlja nobene od izjem od prostega dostopa do informacij javnega značaja, ki jih ZDIJZ sicer določa v 5.a in 6. členu.

 

Na podlagi vsega navedenega je IP ugotovil, da je bila odločitev organa pravilna in na zakonu utemeljena, zato je pritožnikovo pritožbo, na podlagi prvega odstavka 248. člena ZUP, kot neutemeljeno zavrnil, kot izhaja iz 1. točke izreka te odločbe.  

 

Glede povrnitve priglašenih stroškov postopka zahteva pritožnika ni utemeljena. Na podlagi prvega odstavka 113. člena ZUP gredo stroški, ki nastanejo organu ali stranki med postopkom ali zaradi postopka (potni stroški uradnih oseb, izdatki za priče, izvedence, tolmače, ogled, pravno zastopanje, oglase, prihod, izgubo dohodka, strokovno pomoč, odškodnino za škodo, ki nastane pri ogledu ipd.) v breme tistega, na katerega zahtevo se je postopek začel. Konkretni pritožbeni postopek se je začel na pritožbo predlagatelja, tako da ta sam nosi svoje stroške postopka, poleg tega je IP njegovo pritožbo v celoti zavrnil. Zato je IP odločil, da se zahteva za povrnitev stroškov zavrne, kot to izhaja iz 2. točke izreka te odločbe.

 

Na podlagi petega odstavka 213. člena ZUP, ki se smiselno uporablja tudi za odločbo o pritožbi (prvi odstavek 254. člena ZUP), se v izreku odloči tudi o tem, ali so nastali stroški postopka. IP je ugotovil, da v postopku reševanja te pritožbe posebni stroški niso nastali, zato je odločil, kot izhaja iz 3. točke izreka te odločbe. 

 

Ta odločba je v skladu s 30. točko 28. člena Zakona o upravnih taksah (Uradni list RS, št. 106/10 – uradno prečiščeno besedilo, 14/15 – ZUUJFO, 84/15 – ZZelP-J in 32/16) oproščena plačila upravne takse.

 

 

Pouk o pravnem sredstvu:

Zoper to odločbo ni dovoljena pritožba, pač pa se lahko sproži upravni spor. Upravni spor se sproži s tožbo, ki se vloži v 30 dneh od vročitve te odločbe na Upravno sodišče, Fajfarjeva 33, Ljubljana. Tožba se lahko vloži pisno po pošti ali pri navedenem sodišču. Če se tožba pošlje priporočeno po pošti, se za dan izročitve sodišču šteje dan oddaje na pošto. Tožba z morebitnimi prilogami se vloži v najmanj treh izvodih. Tožbi je treba priložiti tudi to odločbo v izvirniku ali prepisu.

 

 

 

Postopek vodila:

Maja Wondra Horvat, univ. dipl. prav.

svetovalka IP

 

 

 

Informacijski pooblaščenec:

Mojca Prelesnik, univ.dipl.prav.,

informacijska pooblaščenka

 


[1] Uredba (EU) 2016/679 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 27. aprila 2016 o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov in prostem pretoku takih podatkov ter o razveljavitvi Direktive 95/46/ES (Uradni list Evropske unije, št. L 119 z dne 4. 5. 2106 in nasl.

[2] Prosilec je namreč v večih postopkih dostopa do informacij javnega značaja, prejel različne dokumente iz predmetnega kazenskega spisa.

[3] Enako VSRS v sodbi X Ips 23/2012

[4] Enako VSRS v sodbi 314/2001.

[5] www.sodnapraksa.si ali na

www.sodisce.si/vislj/odlocitve/2015081111422479/