Informacijski pooblaščenec Republika Slovenija
    SLO | ENG

Iskalnik po odločbah IP o dostopu do informacij javnega značaja

+ -
Datum: 02.04.2009
Naslov: Prosilec - Okrajno sodišče v Ljubljani
Številka: 090-34/2009/4
Kategorija: Kazenski postopek, Osebni podatek
Status: Odobreno


Številka: 090-34/2009/4
Datum: 2. 4. 2009

Informacijski pooblaščenec po informacijski pooblaščenki Nataši Pirc Musar (v nadaljevanju Pooblaščenec) izdaja na podlagi 2. člena Zakona o Informacijskem pooblaščencu (Uradni list RS, št. 113/2005, 51/2007-ZUstS-A; v nadaljevanju ZInfP), tretjega in četrtega odstavka 27. člena Zakona o dostopu do informacij javnega značaja (Uradni list RS, št. 51/2006 - uradno prečiščeno besedilo in 117/2006 – ZDavP2; v nadaljevanju ZDIJZ) in prvega odstavka 252. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, številka 24/2006 – uradno prečiščeno besedilo, 105/2006 – ZUS-1, 126/2007- ZUP-E in 65/2008-ZUP-F; v nadaljevanju ZUP), o pritožbi ……. (v nadaljevanju prosilec), zoper odločbo Okrajnega sodišča v Ljubljani, Miklošičeva 10, 1000 Ljubljana, (v nadaljevanju organ), št. Su 1-8/2009  z dne 18. 2. 2009, v zadevi odobritve dostopa do informacije javnega značaja naslednjo


ODLOČBO:


1. Pritožbi se ugodi in izpodbijana odločba, št. Su 1-8/2009  z dne 18. 2. 2009, se odpravi. Organ je dolžan prosilcu v roku petnajstih (15) dni od vročitve te odločbe posredovati fotokopijo sklepa, št. III K 782/03 z dne 17. 11. 2004, pri čemer mora v navedenem dokumentu prekriti naslednje osebne podatke:
1.    na prvi strani:
a)    ime in priimek prvega obdolženca, in sicer na vseh treh mestih, kjer je zapisano;
b)    ime in priimek drugega obdolženca, in sicer na obeh mestih, kjer je zapisano;
c)    imeni staršev prvega obdolženca;
d)    dekliški priimek matere prvega obdolženca;
e)    rojstni datum prvega obdolženca,
f)    kraj rojstva prvega obdolženca;
g)    stalno prebivališče prvega obdolženca;
h)    narodnost prvega obdolženca;
i)    državljanstvo prvega obdolženca;
j)    vloga prvega obdolženca v podjetju in firma podjetja, in sicer na način, da prekrije prvo besedo v predzadnji vrstici na prvi strani in firmo podjetja v isti vrstici;
k)    rojstni datum drugega obdolženca;
l)    kraj rojstva drugega obdolženca;
m)    stalno prebivališče drugega obdolženca;
n)    državljanstvo drugega obdolženca;
o)    podatek o tem, ali je drugi obdolženec na prostosti;
p)    podatek o vlogi osebe, navedene v prvi in drugi vrstici prvega odstavka na drugi strani obravnavanega sklepa, v podjetju in firma podjetja, in sicer na način, da prekrije celotno besedilo za besedilom »pogodbe o komisijski prodaji« v zadnji vrstici na prvi strani;
2.    na drugi strani:
a)    ime in priimek prvega obdolženca;
b)    ime in priimek drugega obdolženca, in sicer na vseh treh mestih, kjer je zapisano;
c)    firmi dveh podjetij, ki se pojavita v prvi vrstici prvega odstavka, v drugi vrstici in se nadaljuje v tretji vrstici prvega odstavka, v dvanajsti vrstici prvega odstavka, v tretji vrstici tretjega odstavka, v sedmi in se nadaljuje v osmi vrstici tretjega odstavka;
d)    imeni in priimka osebe, navedene v prvi in drugi vrstici prvega odstavka;
e)    ime in priimek osebe, navedene v osmi vrstici tretjega odstavka.

2. V postopku reševanja te pritožbe niso nastali posebni stroški.


O b r a z l o ž i t e v:


Prosilec je z vlogo z dne 19. 1. 2009, vložil zahtevo za dostop do informacij javnega značaja, v kateri je od organa zahteval fotokopijo pravnomočne sodbe v primeru pod opr. št. III K 782/2003.

Organ je o zahtevi prosilca odločil z odločbo, št. Su 1-8/2009  z dne 18. 2. 2009, s katero je zahtevo prosilca zavrnil. V obrazložitvi navedene odločbe je organ povzel zahtevo prosilca in navedel, da je ustavna pravica do javnosti sojenja urejena s sodno postopkovno zakonodajo, ki jo na kazenskem področju predstavlja Zakon o kazenskem postopku (Uradni list RS št. 63/1994 s spremembami in dopolnitvami; v nadaljevanju ZKP). Prosilci lahko dostopajo do informacij javnega značaja tudi na podlagi ZDIJZ, ki ureja režim dostopnosti informacij javnega značaja na splošno, torej iz vseh področij, medtem ko 128. člen ZKP ureja dostopnost informacij s točno določenega področja, torej iz kazenskih spisov. Tako je ZKP, ko gre za vprašanje uporabe 128. člena, specialnejši predpis in mu je zaradi tega treba dati prednost. Določbe ZDIJZ se tako nanašajo predvsem na zadeve sodne uprave, kot to izhaja tudi iz 60. člena Zakona o sodiščih (Uradni list RS, št. 94/2007 – uradno prečiščeno besedilo; v nadaljevanju ZS-UPB4) ter 171. in 172. člena Sodnega reda (Uradni list RS, št. 17/1995 s spremembami in dopolnitvami; v nadaljevanju Sodni red). Tako se za dostop do informacij, vezanih na individualno sojenje oziroma sodne postopke, uporabljajo določbe postopkovne zakonodaje, v kazenskih postopkih torej ZKP, za dostop do zadev sodne uprave in ostala področja, ki niso urejena z drugo zakonodajo, pa se uporablja ZDIJZ. V nadaljevanju obrazložitve izpodbijane odločbe organ navaja sodbo opr. št. Up 731/2005-5, v kateri je Vrhovno sodišče Republike Slovenije zavzelo stališče, da je treba v vsakem primeru zahtevane informacije ugotoviti tudi, ali iz določb posameznega zakona, ki ureja določeno področje izvrševanja javnih nalog, ne izhaja prepoved posredovanja določenih podatkov. Tako prepoved je organ dolžan upoštevati ne glede na to, ali je izrecno določena, ali pa izhaja posredno iz posameznih določb področnega zakona. To stališče je organ prenesel na konkretni primer in ugotovil, da iz 128. člena ZKP posredno izhaja prepoved dajanja informacij iz kazenskega spisa komurkoli, s tem ko je določeno, da se sme dovoliti pregled in prepis tistemu, ki ima pravni interes. Organ navaja, da je prosilec zahteval fotokopijo sodbe, opr. št. III K 782/2003, ki je del spisa v kazenskem sodnem postopku in se torej nanaša na individualen sodni postopek, zato je potrebno upoštevati 128. člen ZKP, ki posamezniku prepoveduje pregled in prepis posameznih kazenskih spisov, v kolikor le-ta ne izkaže upravičenega interesa. Zato je organ prosilcu zavrnil dostop do zahtevanih informacij. Na koncu obrazložitve izpodbijane odločbe je organ še navedel, da navedbe prosilca v zahtevi z dne 19. 1. 2009, iz katerih izhaja, da ima prosilec proti obtoženemu tožbo zaradi goljufije pred organom, ne izkazujejo upravičenega interesa za posredovanje zahtevanega dokumenta. Organ še pripominja, da ima prosilec, če velja za oškodovanca v določenem kazenskem postopku, pravico, da v teku tega kazenskega postopka pristojnemu sodišču predlaga dokaze, torej vpogled v sodni spis organa opr. št.  III K 782/2003.

Zoper odločbo iz prejšnjega odstavka je organ dne 11. 3. 2009 prejel pritožbo, ki jo je prosilec vložil, ker organ njegove zahteve ni obravnaval po ZDIJZ.

Organ po prejemu pritožbe prosilca odločbe ni nadomestil z novo odločbo, zato jo je, na podlagi 245. člena ZUP z dopisom, št. Su 1-8/2009 z dne 12. 3. 2009, odstopil v reševanje Pooblaščencu. Pri tem je organ Pooblaščencu posredoval zahtevo prosilca z dne 19. 1. 2009 in pritožbo prosilca z dne 11. 3. 2009 ter izpodbijano odločbo.

Pooblaščenec je organ z dopisom, št. 090-34/2009/2 z dne 18. 3. 2009, v skladu z drugim odstavkom 245. člena ZUP in s prvim odstavkom 10. člena ZInfP pozval, da mu pošlje v izvirniku fotokopijo sodbe v kazenski zadevi pod opr. št. III K 782/2003 in pojasni, ali je postopek, na katerega se nanaša navedeni dokument, še vedno v teku.

Organ je zahtevani dokument posredoval Pooblaščencu z dopisom, št. III K 782/2003 z dne 19. 3. 2009, v katerem je pojasnil, da je zahtevani dokument, tj. sklep št. III K 782/03 z dne 17. 11. 2004, postal pravnomočen dne 28. 12. 2004 in da je spis, ki vsebuje ta dokument, arhiviran.
    
Pritožba je utemeljena.

1. Pojem informacije javnega značaja

Organ je zavrnilno odločbo med drugim oprl na stališče, da se določbe ZDIJZ nanašajo predvsem na zadeve sodne uprave, kot to po mnenju organa izhaja iz na 60. člena ZS-UPB4 in 171. in 172. člena Sodnega reda.

Pooblaščenec meni, da takšno stališče organa nima materialnopravne opore v nobeni  določbi, obenem pa je neposredno v nasprotju z definicijo informacije javnega značaja iz 4. člen ZDIJZ, ki določa, da so informacije javnega značaja vse informacije, ki izvirajo iz delovnega področja organa in se nahajajo v obliki dokumenta, zadeve, dosjeja, registra, evidence ali drugega dokumentarnega gradiva (v nadaljnjem besedilu: dokument), ki ga je organ izdelal sam, v sodelovanju z drugim organom, ali pridobil od drugih oseb.
Iz navedenega 4. člena ZDIJZ in upoštevaje 1. člen ZDIJZ tako jasno izhaja, da so tudi sodišča, kot državni organi, v celoti, za vse dokumente s svojega delovnega področja, zavezana za posredovanje informacij javnega značaja. Za zožujočo jezikovno razlago, da so sodišča za dostop do informacij javnega značaja zavezana samo v delu, ki se nanaša na zadeve sodne uprave, namreč niti v ZDIJZ, niti v kakšnem drugem pravnem predpisu, ni materialnopravne podlage. Pooblaščenec obenem ugotavlja, da ni utemeljeno sklicevanje organa na 60. člen ZS-UPB4 in 171. in 172. člen Sodnega reda, ker ne urejata pravice dostopa do informacij javnega značaja. Pravica dostopa do informacij javnega značaja je temeljna človekova pravica, določena v drugem odstavku 39. člena Ustave Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 33/1991 s spremembami in dopolnitvami; v nadaljevanju Ustava RS), ki pravi: »Vsakdo ima pravico dobiti informacijo javnega značaja, za katero ima v zakonu utemeljen pravni interes, razen v primerih, ki jih določa zakon«. Način uresničevanja človekovih pravic in temeljnih svoboščin je, po drugem odstavku 15. člena Ustave RS, mogoče predpisati z zakonom, kadar tako določa ustava, ali če je to nujno zaradi same narave posamezne pravice ali svoboščine. Po tretjem odstavku 15. člena Ustave RS pa so človekove pravice in temeljne svoboščine omejene samo s pravicami drugih in v primerih, ki jih določa Ustava RS.
 
Način uresničevanja pravice do informacij javnega značaja je uredil ZDIJZ, ki je v 6. členu določil tudi izjeme, ki zagotavljajo uresničevanje drugih pravic, ki omejujejo dostop do informacij javnega značaja, oziroma je določil varstvo tistih pravic, v katere trči pravica dostopa do informacije javnega značaja. Med njimi je denimo varstvo osebnih podatkov (38. člen Ustave RS) ali enako varstvo pravic (22. člen Ustave RS) oziroma domneva nedolžnosti (27. člen Ustave RS). Zakonodajalec je v prvem odstavku 6. člena ZDIJZ taksativno določil vse izjeme, zaradi katerih je mogoče zavrniti dostop do informacij javnega značaja. Upoštevaje dejstvo, da ustavna pravica dostopa do informacij javnega značaja do sprejetja ZDIJZ ni bila sistemsko urejena, tudi ni bilo mogoče pričakovati od zakonodajalca, da bi derogiral vse tiste določbe takrat veljavnih zakonov, v katere bi lahko trčila pravica dostopa do informacij javnega značaja. Dejstvo je, da je zakonodajalec v prvem odstavku 6. člena ZDIJZ določil izjeme od prostega dostopa do informacij javnega značaja, med drugimi v 6. točki prvega odstavka 6. člena ZDIJZ varstvo vseh podatkov, ki so bili pridobljeni ali sestavljeni zaradi kazenskega pregona ali v zvezi z njim, ali postopka s prekrški in bi njihovo razkritje škodovalo izvedbi postopka, z 8. točko prvega odstavka 6. člena ZDIJZ pa so varovani podatki, ki so bili pridobljeni ali sestavljeni zaradi pravdnega, nepravdnega ali drugega sodnega postopka, torej tudi kazenskega (opomba Pooblaščenca). Iz navedenega izhaja, da se je zakonodajalec pri urejanju področja dostopa do informacij javnega značaja zavedal, da lahko dokumenti, ki nastanejo v kazenskem in drugih sodnih postopkih, predstavljajo izjeme od prostega dostopa do informacij javnega značaja, s tem, ko je te izjeme vključil v ZDIJZ, pa je želel, da se glede dostopa do informacij javnega značaja, ki nastanejo v kazenskem in drugih sodnih postopkih, uporabi ZDIJZ in ne določbe specialnih procesnih zakonov, ki te pravice sploh ne urejajo. Pooblaščenec ob navedenem poudarja, da je za razumevanje pravice dostopa do informacij javnega značaja potrebno razumeti, da gre za temeljno človekovo pravico, ki je ena mlajših pravic, saj jo je večina držav začela umeščati v svoje zakone šele v 20. stoletju, mnoge države pa tega področja še danes nimajo urejenega (več: Komentar Zakona o dostopu do informacij javnega značaja, doc. dr. Senko Pličanič s soavtorji, Inštitut za javno upravo pri Pravni fakulteti v Ljubljani, 2005, str. 25 in nasl.). Ustava RS je bila sprejeta leta 1991, vendar pa je določba drugega odstavka 39. člena dolgo časa ostala neuresničena. V slovenskem pravu so obstajale nekatere posamične določbe področnih zakonov, ki so se bežno dotikale tega vprašanja, vendar so bila ta vprašanja urejena povsem nesistematično, parcialno in izjemno pomanjkljivo. Vsak za svoje področje so dostop do informacij zelo neenotno urejali Zakon o varstvu okolja (ZVO), Zakon o medijih (Zmed), Zakon o varstvu pred naravnimi in drugimi nesrečami (ZVNDN) ter Zakon o arhivskem gradivu in arhivih (ZAGA). Vsi so izredno pomanjkljivo urejali postopek za dostop do informacij javnega značaja in pravno varstvo v tem postopku, tako da te pravice skorajda ni bilo moč uresničevati (glej: doktorsko disertacijo Urške Prepeluh, Pravica dostopa do informacij javnega značaja, Ljubljana 2004, str. 99). S sprejemom ZDIJZ, ki predstavlja konkretizacijo pravice iz drugega odstavka 39. člena Ustave RS, je zakonodajalec celovito in enotno uredil to področje. Iz 2. člena ZDIJZ izhaja, da je namen tega zakona zagotoviti javnost in odprtost delovanja organov ter omogočiti uresničevanje pravice fizičnih in pravnih oseb, da pridobijo informacije javnega značaja. Domet tega zakona je zelo širok in se razteza na praktično vsa področja delovanja javne oblasti, javnopravnih subjektov in drugih subjektov, ki zanje opravljajo javne funkcije. ZDIJZ ne določa izrecno, katere vrste informacij so javno dostopne, a hkrati nobene od njih a priori tudi ne izključuje (podrobneje glej doktorsko disertacijo Urške Prepeluh, Pravica dostopa do informacij javnega značaja, Ljubljana 2004, str. 149). Iz navedenega je mogoče razbrati stališče zakonodajalca, da je treba vse informacije javnega značaja obravnavati enako. ZDIJZ v prvem odstavku 1. člena vsakomur omogoča prost dostop do informacij javnega značaja, s katerimi razpolagajo državni organi, organi lokalnih skupnosti, javne agencije, javni skladi in druge osebe javnega prava, nosilci javnih pooblastil in izvajalci javnih služb. ZDIJZ ima nedvomno močan vpliv na delovanje javnega sektorja in sicer ne samo v delu, ko med zavezance zajema izjemno širok krog organov javnega sektorja, ki morajo na prvi stopnji slediti določilom zakona, temveč tudi v segmentu same definicije informacije javnega značaja. Oboje je v interesu zagotavljanja transparentnosti delovanja celotnega javnega sektorja, torej tudi vseh sodišč kot državnih organov, ne le državne uprave. Namen ZDIJZ, ki izhaja iz 2. člena, je zagotoviti javnost in odprtost delovanja organov ter omogočiti uresničevanje pravice posameznikov in pravnih oseb, da pridobijo informacije javnega značaja, pri čemer si morajo organi za uresničitev tega namena prizadevati, da dosežejo čim večjo obveščenost javnosti o svojem delu.

Upoštevaje določbo prvega odstavka 4. člena ZDIJZ je torej informacija, ki izvira iz delovnega področja organa, tista informacija, ki je nastala v zvezi z izvajanjem javnopravnih nalog oziroma v zvezi z javnopravno dejavnostjo organa. Organ mora informacijo javnega značaja izdelati pri svojem delu in v postopkih, za katere je pristojen v skladu s splošnimi predpisi. Če je prvi pogoj izpolnjen, se lahko informacija javnega značaja nanaša na kakršnokoli vsebino na vseh področjih delovanja zavezanega subjekta ter je lahko povezana z njegovo politiko, aktivnostjo in odločitvami, ki spadajo v delokrog oziroma sfero odgovornosti posameznega organa (prim. doktorska disertacija dr. Urške Prepeluh, Pravica dostopa do informacij javnega značaja, Ljubljana, september 2004, str. 149). Prvi odstavek 1. člena ZS-UPB4 pravi, da sodno oblast v Republiki Sloveniji izvajajo sodniki na sodiščih, ustanovljenih s tem ali z drugim zakonom. Iz navedenega izhaja, da izvajanje sodne oblasti (kamor sodi tudi sojenje v konkretnih kazenskih zadevah), predstavlja del javnopravnih nalog organa in s tem spada v njegovo delovno področje. Upoštevaje vse navedeno in definicijo informacije javnega značaja po prvem odstavku 4. člena ZDIJZ, Pooblaščenec zaključuje, da v obravnavani pritožbi zahtevani dokument, tj. sklep št. III K 782/03 z dne 17. 11. 2004, predstavlja informacijo javnega značaja, saj so izpolnjeni vsi trije osnovni pogoji, po katerih lahko opredelimo informacijo javnega značaja: informacija izvira iz delovnega področja organa, organ z njo razpolaga, informacija pa se obenem nahaja v materializirani (pisni) obliki.

2. Pravica do vpogleda v kazenski spis po ZKP in pravica dostopa do informacij javnega značaja po ZDIJZ

Organ se je v zavrnilni odločbi med drugim skliceval tudi na to, da je ZKP v razmerju do ZDIJZ specialnejši predpis in mu je zaradi tega treba dati prednost. Organ je zavrnilno odločbo oprl tudi na stališče, se določbe ZDIJZ nanašajo samo na tista področja, pri katerih iz določb posameznega zakona, ki ureja določeno področje izvrševanja javnih nalog, ne izhaja prepoved posredovanja določenih podatkov. Organ meni, da je v obravnavanem primeru 128. člen ZKP določba, iz katere izhaja prepoved dajanja informacij iz kazenskega spisa komurkoli.  

Pooblaščenec najprej ugotavlja, da določba 128. člena ZKP in ZDIJZ nista v razmerju lex specialis derogat legi generali, ker ne urejata iste pravice. Navedena določba ZKP se nanaša na pravico strank v sodnem postopku oziroma tistega, ki izkaže upravičen interes, do pregleda in prepisa spisa v konkretni kazenski zadevi, ZDIJZ pa ureja pravico vsakogar, da dostopa do različnih dokumentov - informacij javnega značaja, s katerimi razpolagajo organi zavezanci. Gre za različni pravni podlagi in za urejanje dveh različnih pravic – na eni strani za pravico dostopa do informacij javnega značaja, ki izhaja iz drugega odstavka 39. člena Ustave RS, na drugi strani za pravico strank oziroma drugih upravičencev do vpogleda in prepisa spisa, ki je, v okviru pravice do enakih procesnih jamstev, zagotovljena v okviru 22. člena Ustave RS. Določba 128. člena ZKP konkretizira ustavno določbo o enakem varstvu pravic, ki obvezuje zakonodajalca, da posamezne sodne in druge pravne postopke uredi tako, da so v posameznem postopku glede varstva pravic vsi v enakem položaju, oziroma, da jim je zagotovljen enak standard pravnega varstva (OdlUS V, 201, Up-88/94 z dne 31. 5. 1996). Nasprotni stranki v postopku morata imeti enake možnosti za uveljavljanje svojih pravic (t.i. načelo kontradiktornosti), torej tudi enake možnosti za vpogled in prepis kazenskega spisa, kar omogoča strankam, da se seznanijo z dejstvi in dokazi, ki jih je predlagala nasprotna stranka oziroma, ki jih poseduje sodišče (več: Komentar Ustave Republike Slovenije, urednik L. Šturm, Fakulteta za podiplomske državne in evropske študije, Ljubljana, 2002, str. 238 – 251). Iz navedenega izhaja, da je s 128. členom ZKP varovano načelo kontradiktornosti v kazenskem postopku, in ne načelo javnosti. Ni mogoče slediti razlagi, da je imel zakonodajalec s 128. členom ZKP namen urediti pravico vsakogar, da lahko dostopa do informacij javnega značaja iz kazenskih spisov samo pod pogojem, da izkaže pravni interes. Tudi če bi zakonodajalec imel tak namen, bi to vključil v kasneje sprejet zakon, ki sistemsko in celovito ureja področje dostopa do informacij javnega značaja in določa, da prosilcu ni potrebno izkazati pravnega interesa za dostop do informacij. 128. člen ZKP ne ureja dostopa vsakogar do informacij iz kazenskega postopka, ampak ureja pravico do pregleda in prepisa spisov, ki jo imajo stranke v kazenskem postopku. Iz tega razloga tudi ni mogoče slediti razlagi, da uporaba določb ZDIJZ in ZKP v konkretnem primeru pripelje do istega rezultata. Stranke postopka oziroma tisti, ki izkaže pravni interes, lahko dostopajo do vseh dokumentov, ki se nahajajo v kazenskem spisu, vključno z osebnimi podatki obdolženca, prič in vsemi drugimi varovanimi informacijami, ki se nahajajo v spisu. ZDIJZ pa daje možnost vsakomur, da tudi brez pravnega interesa, dostopa do tistih informacij javnega značaja, ki se nahajajo v kazenskem spisu in ki so prosto dostopne. Organ mora torej po uradni dolžnosti presoditi, ali dokument, ki ga iz kazenskega spisa zahteva prosilec, vsebuje katero izmed v prvem odstavku 6. člena ZDIJZ določenih izjem. V primeru obstoja izjeme mora organ zahtevo prosilca zavrniti oziroma mu, v skladu s 7. členom ZDIJZ, omogočiti delni dostop. Prosilec lahko tako na podlagi ZDIJZ prejme samo tiste informacije javnega značaja, ki ne vsebujejo izjem iz prvega odstavka 6. člena ZDIJZ in nima avtomatično dostopa do celotnega kazenskega spisa, kot to za stranke izhaja iz 128. člena ZKP. Pravica strank po 128. členu ZKP in pravica dostopa do informacij javnega značaja se tako ne prekrivata in zato tudi ni mogoče slediti razlagi, da ZDIJZ in ZKP urejata isto vprašanje. Izhajajoč iz navedenega argument specialnosti ZKP v razmerju do ZDIJZ v konkretnem primeru sploh ne pride v poštev.

Pooblaščenec v zvezi s tem ponovno poudarja, da je dostop do informacij javnega značaja ena od ustavnih pravic in da mora organ o zahtevi odločati po zakonu, ki ureja postopek za uresničevanja te pravice, to je po ZDIJZ. Postopek dostopa do informacij javnega značaja je postopek, v katerem se odloča o upravni zadevi, kazenski postopek pa je sodni postopek, pri čemer gre za dve povsem različni pravni področji. Kot izhaja iz obrazložitve zgoraj, je povsem različen tudi objekt varstva, to je varovana pravica, ki tak postopek terja. Uradna oseba za dostop do informacij javnega značaja je v postopku odločanja zavezana k uporabi določb ZDIJZ, v skladu s 15. členom ZDIJZ pa je za vprašanja postopka, ki niso urejena s tem zakonom, dolžna uporabljati določbe zakona, ki ureja splošni upravni postopek, ne pa določbe procesnega zakona, v tem primeru ZKP. V postopku dostopa do informacij javnega značaja gre namreč za odločanje o upravni zadevi. Vprašanje dostopa do informacije javnega značaja pa je treba presojati v vsakem konkretnem primeru posebej, od primera do primera, pri čemer ni nujno, da bo vsaka informacija javnega značaja tudi prosto dostopna, kar je Pooblaščenec s primerom zgoraj ţudi pojasnil. Na podlagi navedenega Pooblaščenec zaključuje, da bi moral organ v zvezi z zahtevo za dostop do informacije javnega značaja uporabiti ZDIJZ, pri čemer bi moral v konkretnem primeru presoditi, ali je podana katera od izjem po prvem odstavku 6. člena ZDIJZ.

3. Pravni interes

Zaradi navedb organa, iz katerih izhaja, da prosilcu ne priznava pravnega interesa, Pooblaščenec pojasnjuje, da za dostop do informacij javnega značaja velja načelo prostega dostopa (5. člen ZDIJZ). Po tej določbi so informacije javnega značaja prosto dostopne prosilcem, ki imajo na svojo zahtevo pravico pridobiti od organa informacijo javnega značaja na vpogled, ali pridobiti njen prepis, fotokopijo ali elektronski zapis. ZDIJZ torej kot pravilo postavlja enako in enotno uporabo določb zakona za vse, kar pomeni, da med prosilci ne dela nobenih razlik glede na njihov status in torej ne uvaja nobene kategorije privilegiranih prosilcev. Povsem irelevantno je, kdo informacijo zahteva, pomembno je le, ali gre za informacijo javnega značaja, ki jo je dopustno razkriti javnosti. Navedeno načelo pa obenem pomeni tudi, da so vsakomur dostopne vse informacije javnega značaja vseh zavezancev.

Podrobneje je to načelo izraženo v določbi tretjega odstavka 17. člena ZDIJZ, po kateri prosilcu ni treba pravno utemeljiti zahteve, ali izrecno označiti, da gre za zahtevo za dostop do informacije javnega značaja. Če namreč iz narave zahteve izhaja, da gre za zahtevo za dostop do informacije javnega značaja po ZDIJZ, organ obravnava zahtevo po ZDIJZ. Prosilčev namen, ki ga s pridobitvijo zahtevanih informacij zasleduje, za odločitev o njegovi zahtevi in pritožbi ni pravno relevanten. Pooblaščenec je v skladu z ZDIJZ dolžan vsebinsko presoditi le, ali zahtevana informacija izpolnjuje merila za informacijo javnega značaja in je zaradi tega prosto dostopna vsem, lat. erga omnes, ne le prosilcu. Prosilčev interes in pravne koristi za to presojo niso pomembni.

4. Izjeme od prostega dostopa do informacij javnega značaja

Če zahtevani dokumenti vsebujejo informacije javnega značaja, ima do njih v skladu z določili ZDIJZ dostop vsakdo. Edini razlog za zavrnitev dostopa je v teh primerih morebitni obstoj kakšne izmed izjem, ki jih določa ZDIJZ. Organ lahko v celoti ali delno zavrne zahtevo prosilca, če ugotovi, da zahtevani podatek oziroma dokument predstavlja katerokoli izmed izjem, določenih v prvem odstavku 6. člena ZDIJZ. Le–ta taksativno določa enajst izjem, ko lahko organ prosilcu zavrne dostop do zahtevane informacije. Pooblaščenec uvodoma pojasnjuje, da je kot organ druge stopnje v skladu z 247. členom ZUP dolžan preizkusiti odločbo v delu, v katerem jo pritožnik oziroma prosilec izpodbija. Odločbo preizkusi v mejah pritožbenih navedb, po uradni dolžnosti pa preizkusi, ali ni prišlo v postopku na prvi stopnji do bistvenih kršitev postopka in ali ni prekršen materialni zakon. Na tej podlagi je Pooblaščenec preučil dokument, ki ga zahteva prosilec in v nadaljevanju presojal, ali gre za prosto dostopne informacije ali pa je podana katera od izjem od prostega dostopa, določena v prvem odstavku 6. člena ZDIJZ.

4. 1. Izjema po 6. točki prvega odstavka 6. člena ZDIJZ

6. točka prvega odstavka 6. člena ZDIJZ omogoča organu zavrnitev zahteve za dostop do informacije javnega značaja, če se zahteva nanaša na podatek, ki je bil pridobljen ali sestavljen zaradi kazenskega pregona ali v zvezi z njim, ali postopka s prekrški in bi njegovo razkritje škodovalo njegovi izvedbi.

Pooblaščenec se je uvodoma ukvarjal s pojmom kazenski pregon, ki v slovenskem pravnem redu ni jasno definiran. Posredno iz ZKP in Zakona o državnem tožilstvu (UL RS, št. 64/94 s spremembami in dopolnitvami; v nadaljevanju ZDT) lahko razberemo, da gre za pregon storilcev kaznivih dejanj in drugih kaznivih ravnanj v najširšem smislu. Obsega vse ukrepe za odkrivanje kaznivih dejanj in njihovih storilcev (predkazenski postopek), vlaganje in zastopanje kazenske obtožbe ter vsa druga procesna dejanja upravičenega tožilca po ZKP. Na podlagi navedenega Pooblaščenec ocenjuje, da je zakonodajalec pri sprejemu ZDIJZ, s tem, ko je uporabil izraz kazenski pregon, dopustil možnost, da se po 6. točki prvega odstavka 6. člena ZDIJZ varujejo vsi podatki iz vseh faz postopka kazenskega pregona. Navedena izjema se lahko deloma pokriva z 8. točko prvega odstavka 6. člena ZDIJZ, s katero ZDIJZ varuje podatke, ki so bili pridobljeni ali sestavljeni zaradi pravdnega, nepravdnega ali drugega sodnega postopka, torej tudi kazenskega (opomba Pooblaščenca). Tako je uporaba ene ali druge izjeme odvisna od organa, od katerega se informacija zahteva ter od faze, v kateri je postopek kazenskega pregona. 6. točka prvega odstavka 6. člena ZDIJZ tako določa kumulativno dva pogoja, ki omogočata uporabo te izjeme:
1. da je postopek še v teku,
2. da bi razkritje informacije škodovalo izvedbi postopka.
Za obstoj te izjeme morata biti nujno podana oba pogoja skupaj. V drugem delu te izjeme, v katerem se zahteva škoda na izvedbi postopka, je vsebovan test, v teoriji imenovan škodni test. Škodni test je eden izmed testov t. i. tehtanja. Dostop do informacije je zato mogoče zavrniti le, če se tehtnica med škodo na izvedbi postopka in razkritjem informacije nagne proti škodi oziroma, če bi bila škoda, storjena izvedbi postopka, večja od pravice javnosti, da se seznani z informacijo.

Iz klavzule o pravnomočnosti na sklepu št. III K 782/03 z dne 17. 11. 2004 izhaja, da je obravnavani sklep postal pravnomočen dne 28. 12. 2004, kar je potrdil tudi organ v dopisu, št. III K 782/2003 z dne 19. 3. 2009. Izhajajoč iz navedenega Pooblaščenec ugotavlja, da je v konkretnem primeru kazenski postopek pravnomočno zaključen, zato razkritje zahtevanih informacij ne more škodovati izvedbi tega postopka. V skladu s tem je treba zaključiti, da v konkretnem primeru niso izpolnjeni zakonski pogoji za obstoj izjeme po 6. točki prvega odstavka 6. člena ZDIJZ.

4.2. Izjema po 3. točki prvega odstavka 6. člena ZDIJZ

Pooblaščenec je nadalje presojal, ali je podana izjema po 3. točki prvega odstavka 6. člena ZDIJZ, ki kot izjemo od prosto dostopnih informacij določa osebni podatek, katerega razkritje bi pomenilo kršitev varstva osebnih podatkov v skladu z zakonom, ki ureja varstvo osebnih podatkov. Zakon, ki ureja varstvo podatkov, je Zakon o varstvu osebnih podatkov (Uradni list RS, št. 94/2007, v nadaljevanju ZVOP-1-UPB1), katerega namen je preprečevanje neustavnih, nezakonitih in neupravičenih posegov v zasebnost in dostojanstvo posameznikov (1. čl. ZVOP-1-UPB1).

Po določilu 1. točke prvega odstavka 6. člena ZVOP-1-UPB1 je osebni podatek katerikoli podatek, ki se nanaša na posameznika, ne glede na obliko, v kateri je izražen. Posameznik pa mora biti določena ali določljiva fizična oseba, na katero se nanaša osebni podatek, pri čemer je oseba določljiva, če se jo lahko neposredno ali posredno identificira, predvsem s sklicevanjem na identifikacijsko številko, enega ali več dejavnikov, ki so značilni za njeno fizično, fiziološko, duševno, ekonomsko, kulturno ali družbeno identiteto, pri čemer način identifikacije ne povzroča velikih stroškov, nesorazmerno velikega napora ali ne zahteva veliko časa. ZVOP-1 ne varuje osebnih podatkov na splošno, ampak omogoča le preprečevanje neustavnih, nezakonitih in neupravičenih posegov v zasebnost in dostojanstvo posameznikov. Pooblaščenec ugotavlja, da dokument, ki ga zahteva prosilec, vsebuje naslednje osebne podatke:
1.    na prvi strani:
a)    osebne podatke prvega obdolženca (ime in priimek obdolženca, ki sta zapisana trikrat, imeni staršev, dekliški priimek matere, rojstni datum, kraj rojstva, stalno prebivališče, narodnost, državljanstvo, vloga v podjetju in firma podjetja);
b)    osebne podatke drugega obdolženca (ime in priimek obdolženca, ki sta zapisana dvakrat, rojstni datum, kraj rojstva, stalno prebivališče, državljanstvo, podatek o tem, ali je na prostosti);
c)    podatek o vlogi osebe, navedene v prvi in drugi vrstici prvega odstavka na drugi strani obravnavanega sklepa, v podjetju in firmo podjetja.
2.    na drugi strani:
a)    ime in priimek drugega obdolženca, ki sta zapisana trikrat;
b)    ime in priimek prvega obdolženca;
c)    firmi dveh podjetij, ki sta zapisani petkrat;
d)    imeni in priimka osebe, navedene v prvi in drugi vrstici prvega odstavka;
e)    ime in priimek osebe, navedene v osmi vrstici tretjega odstavka;
f)    ime, priimek in podpis sodnice.
 
Navedeni podatki nedvomno predstavljajo osebne podatke v smislu 6. člena ZVOP-1-UPB1. Ker razkritje osebnega podatka, skladno s 3. točko 6. člena ZVOP-1-UPB1, predstavlja obdelavo osebnih podatkov, je za presojo dopustnosti razkritja potrebno upoštevati splošne podlage za obdelavo osebnih podatkov, opredeljene v 8. in 9. členu (javni sektor) ZVOP-1-UPB1. Iz navedenih členov kot splošno pravilo izhaja, da je obdelava osebnih podatkov dopustna, če tako določa zakon ali če je za to podana privolitev posameznika.

Iz določbe 3. točke prvega odstavka 6. člena ZDIJZ izhaja, da nima vsak osebni podatek hkrati statusa t.i. varovanega osebnega podatka, kar pomeni, da je razkritje osebnega podatka v določenih primerih lahko dopustno. Razkritje osebnega podatka je tako lahko dopustno v okviru izvrševanja pravice do dostopa do informacij javnega značaja. Prva alineja tretjega odstavka 6. člena ZDIJZ tako določa, da se, ne glede na podano izjemo po 3. točki prvega odstavka 6. člena ZDIJZ, dostop do zahtevane informacije dovoli, če gre za podatke, povezane z opravljanjem javne funkcije ali delovnega razmerja javnega uslužbenca, razen v primerih iz 1. in 5. do 8. točke prvega odstavka 6. člena ZDIJZ ter v primerih, ko zakon, ki ureja javne finance ali zakon, ki ureja javna naročila, določata drugače. Upoštevaje dejstvo, da obravnavani sklep ne vsebuje tajnih podatkov in dejstvo, da je konkretni kazenski postopek, v katerem je nastal sklep, ki ga zahteva prosilec, pravnomočno končan, izjeme iz 5. do 8. točke prvega odstavka 6. člena ne pridejo več poštev, Pooblaščenec ugotavlja,da osebni podatki funkcionarja, ki so v obravnavanem sklepu navedeni v zvezi z opravljanjem javne funkcije, niso varovani osebni podatki. Ime in priimek sodnice sta namreč nedvomno osebna podatka, ki sta povezana z opravljanjem javne funkcije.

Ustava RS v prvem odstavku 129. člena določa, da je funkcija sodnika trajna ter da sodnike voli državni zbor na predlog sodnega sveta (130. člen Ustave RS). Da sodniki opravljajo javno funkcijo, je razvidno tudi iz 1. člena Zakona o sodniški službi (Uradni list RS, št. 94/2007; ZSS-UPB-4), ki določa, da sodnik, izvoljen v sodniško funkcijo, dobi položaj, ki mu ga zagotavljajo ustava, zakon, ki ureja organizacijo in pristojnost sodišč in ta zakon. Najpreciznejšo definicijo funkcionarjev pa vsebuje Zakon o sistemu plač v javnem sektorju (Uradni list RS, št. 56/2002 s spremembami in dopolnitvami; ZSPJS), ki v 3. točki 2. člena določa, da so funkcionarji osebe, ki pridobijo mandat za izvrševanje funkcije s splošnimi volitvami, osebe, ki pridobijo mandat za izvrševanje funkcije izvršilne in sodne oblasti z izvolitvijo ali imenovanjem v Državnem zboru Republike Slovenije ali predstavniškem telesu lokalne skupnosti ter druge osebe, ki jih skladno z zakonom kot funkcionarje izvolijo ali imenujejo nosilci zakonodajne, izvršilne ali sodne oblasti. Poleg tega tudi Zakon o nezdružljivosti opravljanja javne funkcije s pridobitno dejavnostjo (Uradni list RS št. 20/2006 s spremembami in dopolnitvami; ZNOJF-1) v prvem odstavku 2. člena sodnike uvršča med funkcionarje. Iz navedenih določb izhaja, da so sodniki javni funkcionarji, ki opravljajo javno funkcijo, kar pomeni, da je potrebno tudi v primeru sodnikov uporabiti določbo prve alineje tretjega odstavka 6. člena ZDIJZ, ki pravzaprav predstavlja izjemo od (določenih) izjem, tako tudi izjeme iz 3. točke prvega odstavka 6. člena. ZDIJZ. To pomeni, da v primeru, ko gre za podatke, ki so povezani z opravljanjem javne funkcije, ne gre za izjemo iz 3. točke prvega odstavka 6. člena ZDIJZ, zato ime, priimek in podpis sodnice v obravnavanem sklepu niso varovani osebni podatki.

Glede ostalih osebnih podatkov v obravnavanem sklepu Pooblaščenec ugotavlja, da predstavljajo varovane osebne podatke, ker za njihovo razkritje ni podana pravna podlaga v smislu 9. člena ZVOP-1-UPB1. Pooblaščenec zato zaključuje, da varovane osebne podatke v obravnavanem dokumentu predstavljajo naslednji osebni podatki:
1.    na prvi strani:
a)    ime in priimek prvega obdolženca, ki je zapisano trikrat;
b)    imeni staršev prvega obdolženca;
c)    dekliški priimek matere prvega obdolženca;
d)    rojstni datum prvega obdolženca,
e)    kraj rojstva prvega obdolženca;
f)    stalno prebivališče prvega obdolženca;
g)    narodnost prvega obdolženca;
h)    državljanstvo prvega obdolženca;
i)    vloga prvega obdolženca v podjetju in firma podjetja, ki se nahajata v predzadnji vrstici na prvi strani;
j)    ime in priimek drugega obdolženca, ki je zapisano dvakrat;
k)    rojstni datum drugega obdolženca;
l)    kraj rojstva drugega obdolženca;
m)    stalno prebivališče drugega obdolženca;
n)    državljanstvo drugega obdolženca;
o)    podatek o tem, ali je drugi obdolženec na prostosti;
p)    podatek o vlogi osebe, navedene v prvi in drugi vrstici prvega odstavka na drugi strani obravnavanega sklepa, v podjetju in firma podjetja, ki se nahajata v besedilu za besedilom »pogodbe o komisijski prodaji« v zadnji vrstici na prvi strani;
2.    na drugi strani:
a)    firmi dveh podjetij, ki se pojavita v prvi vrstici prvega odstavka, v drugi in se nadaljuje v tretji vrstici prvega odstavka, v dvanajsti vrstici prvega odstavka, v tretji vrstici drugega odstavka, v sedmi in se nadaljuje v osmi vrstici drugega odstavka;
b)    imeni in priimka osebe, navedene v prvi in drugi vrstici prvega odstavka;
c)    ime in priimek osebe, navedene v osmi vrstici tretjega odstavka;
d)    ime in priimek prvega obdolženca;
e)    ime in priimek drugega obdolženca, ki je zapisano trikrat.

Pooblaščenec po preučitvi vsebine zahtevane informacije tako ugotavlja, da mora organ glede vseh delov dokumenta, v katerih se pojavljajo varovani osebni podatki, uporabiti institut delnega dostopa, ki je urejen v 7. členu ZDIJZ, ki določa, da če dokument ali njegov del le delno vsebuje informacije iz 6. člena ZDIJZ (npr. varovane osebne podatke) in jih je mogoče izločiti iz dokumenta, ne da bi to ogrozilo njegovo zaupnost, pooblaščena oseba organa izloči te informacije iz dokumenta ter seznani prosilca z vsebino preostalega dela dokumenta. To v povezavi z načelom odprtosti delovanja javnih organov, ki je opredeljen v 2. členu ZDIJZ, pomeni, da je dolžnost organa, da mora institut delnega dostopa uporabiti vedno, razen če to po kriterijih 21. člena Uredbe o posredovanju in ponovni uporabi informacij javnega značaja (Uradni list RS, številka 76/2005; v nadaljevanju Uredba) ne bi bilo izvedljivo oziroma, ko (in če) delno razkritje ne bi ogrozilo zaupnosti varovanih informacij. 21. člen Uredbe določa, da če dokument ali njegov del le delno vsebuje informacije iz 6. člena ZDIJZ, se šteje, da jih je mogoče izločiti iz dokumenta, ne da bi to ogrozilo njegovo zaupnost, če jih je mogoče:
-    fizično odstraniti, prečrtati, trajno prekriti ali drugače napraviti nedostopne, če gre za dokument v fizični obliki;
-    zbrisati, kodirati, blokirati, omejiti oziroma drugače napraviti nedostopne, če gre za dokument v elektronski obliki.
Ne glede na navedeno se šteje, da informacije iz dokumenta ni mogoče izločiti, če je bilo tako izločeno informacijo mogoče razbrati iz drugih informacij v dokumentu.

Pooblaščenec ugotavlja, da je v obravnavanem primeru mogoče uporabiti institut delnega dostopa. Z izbrisom vseh varovanih osebnih podatkov se namreč onemogoči prepoznavnost in določljivost posameznikov, na katere se le-ti nanašajo. Varovani osebni podatki, ki so vsebovani v zahtevanem dokumentu, s tem postanejo anonimizirani, kar pomeni, da je identifikacija posameznikov onemogočena. Z anonimizacijo se torej izgubi prepoznavnost in določljivost posameznikov, zato podatki, ki se nahajajo v dokumentu, izgubijo značaj osebnih podatkov.

Implementacija delnega dostopa ne predstavlja samo tehničnih problemov ločevanja dostopnih od zavarovanih podatkov, ampak tudi vprašanje smiselnosti delnega dostopa. Že Sodišče Evropskih skupnosti je odločilo, da delnega dostopa ni potrebno odobriti takrat, ko bi ta bil brez smisla, ko bi bili dostopni dokumenti brez posebne vrednosti za upravičenca (primer Olli Mattila v. Komisija in Svet EU, številka T-204/99, z dne 12. 7. 2001, ECR II-226). Pooblaščenec je kot pritožbeni organ sam ocenil in presodil dejstva, ki se nanašajo na možne škodljive posledice, ki bi nastale v obravnavanem primeru, če bi bil prosilcu omogočen delni dostop do zahtevanih dokumentov ter ugotovil, da takšen način dostopa v obravnavanem primeru ne bi ogrozil varovanih osebnih podatkov, poleg tega pa za prosilca tudi ne bi povzročil popolne izgube vrednosti oziroma smiselnosti dostopa do zahtevanih dokumentov. Dokument, ki je predmet zahteve prosilca, je namreč sestavni del konkretnega kazenskega postopka in izkazuje potek kazenskega postopka, pri katerem v določenem obsegu ravno tako velja načelo transparentnosti. Zato delni dostop do obravnavanih dokumentov nedvomno ni brez vrednosti oziroma smisla ne za prosilca, ne za javnost.  

Pooblaščenec na podlagi navedenega zaključuje, da je organ dolžan prosilcu omogočiti delni dostop in varovane osebne podatke prikriti, do vseh preostalih podatkov pa prosilcu omogočiti dostop, kakor izhaja iz izreka te odločbe.

5. Sklepno

Pooblaščenec je po uradni dolžnosti na podlagi drugega odstavka 247. člena ZUP izvedel preizkus, ali v konkretnem primeru morda poleg izjem, obravnavanih v točkah 4.1. in 4.2., obstaja še katera izmed preostalih možnih izjem iz 6. člena ZDIJZ. Na podlagi skrbnega pregleda obravnavanega sklepa, je Pooblaščenec ugotovil, da v  njem ni nobene druge izjeme od prosto dostopnih informacij.

Na koncu Pooblaščenec opozarja še na drugi odstavek 5. člena ZDIJZ, ki določa, da ima vsak prosilec na podlagi zahteve pravico pridobiti od organa informacijo javnega značaja tako, da jo pridobi na vpogled, ali da pridobi njen prepis, fotokopijo, ali njen elektronski zapis. 2. točka drugega odstavka 17. člena ZDIJZ pa določa, da mora prosilec v zahtevi opredeliti, na kakšen način se želi seznaniti z vsebino zahtevane informacije (vpogled, prepis, fotokopija, elektronski zapis). Iz navedenih pravnih podlag sledi, da je prosilec tisti, ki odloča, v kakšni obliki želi prejeti zahtevano informacijo, zato mora organ v obravnavanem primeru prosilcu posredovati fotokopijo zahtevanega dokumenta, kot izhaja iz zahteve prosilca.

Izhajajoč iz vsega navedenega je Pooblaščenec pritožbi prosilca ugodil. Ker je organ na prvi stopnji napačno uporabil materialno pravo (ZDIJZ), je Pooblaščenec na podlagi prvega odstavka 252. člena ZUP odločbo organa odpravil in sam rešil zadevo. Organ je prosilcu dolžan omogočiti dostop do zahtevanih informacij javnega značaja, in sicer na način, kot je določen v izreku te odločbe.

Stroški v tem postopku niso nastali.


Pouk o pravnem sredstvu:
Zoper to odločbo ni dovoljena pritožba, pač pa lahko prosilec sproži upravni spor. Upravni spor se sproži s tožbo, ki se vloži v 30 dneh od vročitve te odločbe na Upravno sodišče, Fajfarjeva 33, Ljubljana. Tožba se lahko vloži pisno po pošti ali pri navedenem sodišču. Če se tožba pošlje priporočeno po pošti, se za dan izročitve sodišču šteje dan oddaje na pošto. Tožba z morebitnimi prilogami se vloži v najmanj treh izvodih. Tožbi je treba priložiti tudi to odločbo v izvirniku ali prepisu.


Postopek vodila:                                       
Jasna Rupnik, univ. dipl. prav.,                         
Raziskovalka Pooblaščenca                           


Informacijski pooblaščenec
Nataša Pirc Musar, univ. dipl. prav.,
pooblaščenka