Informacijski pooblaščenec Republika Slovenija
    SLO | ENG
dekorativna slika

Iskalnik po odločbah IP o dostopu do informacij javnega značaja

+ -
Datum: 16.11.2020
Naslov: prosilec - Občina Tržič
Številka: 090-246/2020
Kategorija: Osebni podatek, Poslovna skrivnost, Javna naročila
Status: Delno odobreno


POVZETEK:

Organ je z odločbo prosilcu delno ugodil in mu posredoval uradni zaznamek s prekritimi varovanimi osebnimi podatki, dostop do zahtevane pogodbe zavrnil zaradi varstva poslovne skrivnosti, dostop do zahtevane ponudbe, vse preostale dokumentacije in obračunov revizij pa zavrnil iz razloga, da s temi dokumenti ne razpolaga v materializirani obliki. IP je v okviru pritožbenih navedb v pritožbenem postopku ugotovil, da so pri zahtevani pogodbi sicer v delu izpolnjeni pogoji za varstvo poslovne skrivnosti, vendar je upoštevaje določbo 1. alineje tretjega odstavka 6. člena ZDIJZ pritožbi ugodil in organu naložil, da prosilcu posreduje pogodbo s prekritimi varovanimi podatki. V preostalem delu pa je sledil organu, da z zahtevanimi dokumenti ne razpolaga v materializirani obliki oziroma da v delu zahteve niso izpolnjeni pogoji za informacijo javnega značaja, zato je pritožbo v tem delu zavrnil.

 

ODLOČBA:

 

Številka: 090-246/2020/4

Datum: 16. 11. 2020

 

 

Informacijski pooblaščenec po informacijski pooblaščenki Mojci Prelesnik (v nadaljevanju: IP), izdaja na podlagi 2. člena Zakona o Informacijskem pooblaščencu (Uradni list RS, št. 113/05 in 51/07 - ZUstS-A; v nadaljevanju ZInfP), tretjega in četrtega odstavka 27. člena Zakona o dostopu do informacij javnega značaja (Uradni list RS, št. 51/06 – uradno prečiščeno besedilo, 117/06 – ZDavP2, 23/14, 50/14, 19/15 – odl. US, 102/15, 32/16 in 7/18; v nadaljevanju: ZDIJZ), prvega in tretjega odstavka 248. in prvega odstavka 252. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 24/06 – uradno prečiščeno besedilo, 105/06 – ZUS-1, 126/07, 65/08, 8/10 in 82/13; v nadaljevanju: ZUP), o pritožbi … (v nadaljevanju: prosilec), z dne 15. 10. 2020, zoper odločbo Občine Tržič, Trg svobode 18, 4290 Tržič (v nadaljevanju: organ), št. 090-0005/2020 z dne 25. 9. 2020, v zadevi dostopa do informacije javnega značaja, naslednjo

 

ODLOČBO:

 

  1. Pritožbi prosilca z dne 15. 10. 2020 se delno ugodi in se odločba Občine Tržič, št. 090-0005/2020 z dne 25. 9. 2020, delno odpravi ter se odloči:

    1. »Organ je dolžan v roku enaintridesetih (31) dni od vročitve te odločbe posredovati prosilcu v obliki fotokopije ali elektronskega zapisa Pogodbo o sodelovanju na področju mobilnega plačevanja parkirnin (MPP) z dne 2. 7. 2020, in sicer:

  • glavne določbe na način, da v dokumentu prekrije ime in priimek kontaktne osebe stranskega udeleženca ter njegovo telefonsko številko in elektronski naslov (člen 17.3),
  • Dodatek 1: Dopolnilo o varstvu podatkov (DPA),
  • Dodatek 2: Cenik, in
  • Dodatek 3: Opis funkcionalnosti MPP.«.
  1. V preostalem delu se pritožba prosilca zavrne.
  1. Zahteva prosilca za povrnitev stroškov pritožbenega postopka se zavrne.
  1. V postopku reševanja te pritožbe niso nastali posebni stroški.

 

 

Obrazložitev:

 

Prosilec je z zahtevo z dne 31. 8. 2020 od organa zahteval, v obliki fotokopije ali elektronskega zapisa:

  • ponudbo, ki jo je za projekt mobilnega plačevanja parkirnine na področju Občine Tržič posredovala družba … (v nadaljevanju: stranski udeleženec);
  • pogodbo za mobilno plačevanje parkirnine na področju Občine Tržič, sklenjeno na podlagi predhodno navedene ponudbe;
  • vso preostalo dokumentacijo iz spisa organa v zvezi s projektom mobilnega plačevanja parkirnine na področju Občine Tržič, ki se nanaša na javne podatke o specifikaciji ponujenih storitev, ceni na enoto, vrednosti posamezne postavke in skupno vrednost iz ponudbe ter vse tiste podatke, ki so vplivali na razvrstitev ponudbe stranskega udeleženca kot izbranega ponudnika;
  • vse obračune provizij izbranega ponudnika po pogodbi, saj gre za podatke o porabi javnih sredstev v skladu s 1. alinejo tretjega odstavka 6. člena ZDIJZ.

Seznanjen je bil, da je organ za projekt mobilnega plačevanja parkirnine na območju Občine Tržič sklenil na podlagi ponudbe s stranskim udeležencem neposredno pogodbo. Ker je prepričan, da je bila ponudba izbranega ponudnika neobičajno nizka, želi poleg predmetne ponudbe in pogodbe še druge navedene podatke. Navedel je še, da mu je organ dolžan posredovati podatke, saj gre za informacijo javnega značaja skladno s prvim odstavkom 4. člena ZDIJZ.

Organ je pozval stranskega udeleženca na morebitno vključitev v postopek. Stranski udeleženec je svojo udeležbo v postopku priglasil z dopisom z dne 8. 9. 2020, kateremu je priložil tudi Sklep o poslovni skrivnosti z dne 26. 3. 2019. Navedel je, da v celoti vztraja pri varstvu vseh podatkov in dokumentov, ki so v ponudbi označeni kot poslovna skrivnost in da se zahteva prosilca v tem delu v celoti zavrne. Predvsem ne dovoli vpogleda v osebne podatke, pa tudi v Pogodbo o uporabi storitve … in Dodatek dopolnilo o varstvu podatkov z upravljavci, ker ti dokumenti vsebujejo strogo zaupne podatke. Priloga tem dokumentom je tudi tehnična dokumentacija, dokument Dopolnilo o varstvu podatkov pa zajema procese, kako, kdaj in na kakšen način se prenašajo podatki med sistemi. Gre torej za najbolj zaupne podatke, na podlagi katerih temelji prednost stranskega udeležena na trgu, med drugim prednost, ki jo ima napram prosilcu, ki je na relevantnem trgu neposredni konkurent in je ponudbo oddal tudi v predmetnem postopku »projekt mobilnega plačevanja parkirnine na območju občine«. Vsa navedena dokumentacija je bila označena kot poslovna skrivnost, saj vsebuje informacije, ki so zaupne. Navedeni dokumenti zajemajo edinstvena strokovna znanja in izkušnje na področju tehnološkega sistema plačevanja parkirnine. Razkritje teh informacij bi močno škodovalo gospodarskim interesom stranskega udeleženca, zato je njegov interes in zahteva, da se te informacije ohranijo kot strogo zaupne. Konkurenca na trgu mobilnih storitev na področju parkiranja je namreč velika in razkritje načina poslovanja stranskega udeleženca, predvsem načina delovanja tehnološkega sistema plačevanja parkirnine, bi poseglo v pošteno konkurenco med ponudniki teh storitev, predvsem pa stranskemu udeležencu povzročilo veliko poslovno škodo, saj na trgu ne bi bil več konkurenčen, kot je bil do sedaj, saj razpolaga z edinstveno tehnologijo in načinom plačevanja parkirnine. Na podlagi navedenega je torej razkritje vsebine ponudbe poslovna skrivnost, prav tako pa je razkritje tudi v nasprotju z določbo prvega odstavka 35. člena Zakona o javnem naročanju (v nadaljevanju: ZJN-3)[1]. Nadalje je, upoštevaje Zakon o poslovni skrivnosti (v nadaljevanju: ZPosS)[2], navedel, da gre pri navedenih dokumentih nedvomno za nerazkrito strokovno znanje, izkušnje in poslovne informacije, ki so plod vlaganja v razvoj. Podjetje stranskega udeleženca je eno največjih v Evropi na tem področju, ker je storitev, ki jo je na predmetnem javnem naročilu ponudil, plod vlaganja v razvoj in pomeni konkurenčno prednost. Zaščita strokovnih znanj in izkušenj ter poslovnih skrivnosti (nerazkritih poslovnih informacij) je bistvena za spodbujanje inovacijskih zmogljivosti podjetij ter njihove konkurenčnosti. Odločno in ostro tako nasprotuje oziroma prepoveduje, da se komurkoli razkrijejo informacije in podatki, ki jih je oddal v predmetnem evidenčnem postopku in so bile označene kot poslovna skrivnost.

 

Organ je nato o zahtevi odločil z odločbo št. 090-0005/2020 z dne 25. 9. 2020 (v nadaljevanju: izpodbijana odločba), s katero je prosilcu zavrnil dostop do ponudbe stranskega udeleženca, pogodbe, vse preostale dokumentacije in obračunov provizij, delno pa je omogočil prosilcu dostop  do uradnega zaznamka št. 405-0002/2020 z dne 16. 9. 2020. Ugotovil je, da v skladu z določbo prvega odstavka 4. člena ZDIJZ razpolaga z uradnim zaznamkom št. 405-0002/2020 z dne 16. 9. 2020, Pogodbo o sodelovanju na področju mobilnega plačevanja parkirnin (MPP) z dne 2. 7. 2020 in Dopolnilom o varstvu podatkov z dne 6. 7. 2020. V nadaljevanju je preveril, ali je potrebno zavrniti dostop do določenih zahtevanih podatkov na podlagi katere izmed enajstih izjem iz prvega odstavka 6. člena ZDIJZ. Najprej se je opredelil do izjeme po 3. točki prvega odstavka 6. člena ZDIJZ, upoštevaje Uredbo (EU) 2016/679 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 27. aprila 2016 o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov in o prostem pretoku takih podatkov ter razveljavitvi Direktive 95/46/ES (v nadaljevanju: Splošna uredba o varstvu podatkov)[3] in Zakon o varstvu osebnih podatkov (v nadaljevanju: ZVOP-1)[4]. Pri definiciji osebnega podatka je tako upošteval prvo točko 4. člena Splošne uredbe o varstvu podatkov in ugotovil, da podatki o imenu in priimku določene fizične osebe nedvomno sodijo med osebne podatke. Ker razkritje osebnega podatka, skladno z drugo točko 4. člena Splošne uredbe o varstvu podatkov, predstavlja obdelavo osebnih podatkov, je za presojo dopustnosti razkritja potrebno upoštevati splošne podlage za obdelavo osebnih podatkov, opredeljene v 8. členu ZVOP-1 in nadalje prvi odstavek 6. člena Splošne uredba o varstvu podatkov. Ugotovil je, da zahtevani podatki vsebujejo več osebnih podatkov, v smislu prve točke 4. člena Splošne uredbe o varstvu podatkov, zato je preučil še, ali je treba vse osebne podatke tudi varovati v skladu s to uredbo, ZVOP-1 in ZDIJZ. Ker v skladu s 1. alinejo tretjega odstavka 6. člena ZDIJZ javni uslužbenci in funkcionarji glede svojih osebnih podatkov, npr. imena, priimka in funkcije oziroma delovnega mesta, ne uživajo varstva, javni uslužbenec ni upravičen pričakovati zasebnosti glede imena in priimka, zato ni zadržkov za posredovanje tovrstnih podatkov. V skladu z navedenim tako organ ni zavrnil dostopa do imena in priimka predstavnikov organa v navedenem uradnem zaznamku, obstajajo pa zadržki glede posredovanja podatkov o imenu in priimku predstavnika gospodarske družbe, ki je sodeloval na sestanku. Upoštevaje določne 7. člena ZDIJZ je tako organ izvedel delni dostop, kot izhaja iz 1. točke izreka odločbe. V nadaljevanju se je organ opredelil še do izjeme po 2. točki prvega odstavka 6. člena ZDIJZ. V zvezi s to izjemo je ugotovil, da je stranski udeleženec označil Pogodbo o sodelovanju na področju mobilnega plačevanja parkirnin (MPP) z dne 2. 7. 2020 in Dopolnilo o varstvu podatkov z dne 6. 7. 2020 kot »strogo zaupno«. Upoštevaje navedeno in navedbe stranskega udeleženca v priglasitvi stranske udeležbe z dopisom z dne 8. 9. 2020, ki jih je IP povzel predhodno, je organ pri presojanju, ali je interes glede razkritja podatkov močnejši od interesa varovanja podatkov, sledil navedbam stranskega udeleženca, in ker so izpolnjene zahteve iz 2. člena ZPosS, je presodil, da je potrebno navedene podatke varovati, zato je odločil kot izhaja iz druge alineje 2. točke izreka odločbe. Dostop do ponudbe, vse preostale dokumentacije iz spisa organa v zvezi s projektom mobilnega plačevanja parkirnine na področju Občine Tržič, ki se nanaša na javne podatke o specifikaciji ponujenih storitev, ceni na enoto, vrednosti posamezne postavke in skupno vrednost iz ponudbe ter vse tiste podatke, ki so vplivali na razvrstitev ponudbe stranskega udeleženca kot izbranega ponudnika ter vseh obračunov provizij izbranega ponudnika po pogodbi, pa je zavrnil, ker s temi dokumenti ne razpolaga. Postopek izbire ponudnika je obrazložen v predmetnem uradnem zaznamku, drugih dokumentov pa v spisu št. 405-0002/2020 ni. Glede na to, da zahtevani dokumenti ne obstajajo, je odločil, kot je navedeno v prvi, tretji in četrti alineji 2. točke izreka odločbe. Dodal je še, da je prosilec vložil zahtevo za dostop do informacij javnega značaja, zato se mora zavedati, da mu je organ v zvezi z dokumenti omogočil delni dostop in ne tudi ponovne uporabe, kot je npr. spletna objava dokumenta.

 

Prosilec je zoper odločbo organa vložil pritožbo z dne 15. 10. 2020, zaradi napačne uporabe materialnih predpisov (1. točka prvega odstavka 237. člena ZUP) in napačne ugotovitve dejanskega stanja (2. točka prvega odstavka 237. člena ZUP). IP je predlagal, da pritožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi v zavrnilnem delu, torej v 2. točki izreka ter odloči, da je organ dolžan v roku osmih (8) dni v obliki fotokopij ali po elektronski poti posredovati predmetno ponudbo, ki jo je za projekt mobilnega plačevanja parkirnine na področju Občine Tržič, posredoval stranski udeleženec oziroma njegova pravna prednica družba ZELENO MESTO d.o.o., Koper, pogodbo o sodelovanju na področju mobilnega plačevanja parkirnin (MPP) z dne 2. 7. 2020, Dopolnilo o varstvu podatkov z dne 6. 7. 2020, vso preostalo dokumentacijo iz spisa organa v zvezi s projektom mobilnega plačevanja parkirnine na področju Občine Tržič ter vse obračune provizij in vse izstavljene račune s priloženimi specifikacijami stranskega udeleženca in njene pravne prednice družbe ZELENO MESTO d.o.o., Koper, ki jih je v zvezi z zagotavljanjem storitev mobilnega plačevanje parkirnin (MPP) prejel in plačal organ, zavezancu pa naloži v plačilo vse priglašene stroške zadevnega pritožbenega postopka, v roku 15 dni in pod izvršbo. Mnenja je, da je izpodbijana odločba nepravilna in nezakonita, saj temelji na napačni uporabi materialnih predpisov, na zmotni ugotovitvi dejanskega stanja, zaradi česar jo je treba odpraviti, kot bo pojasnjeno. Najprej je opozoril, da je izpodbijana odločba obremenjena s kršitvijo upravnega postopka po 4. točki prvega odstavka 237. člena ZUP, ker je organ vročil odločbo prosilcu in ne njegovemu pooblaščencu, kot to določa prvi odstavek 88. člena ZUP. Ker je prosilca v upravnem postopku zastopala odvetniška družba, se šteje, da je vročitev opravljena pravilno, če je odločba vročena odvetniku (sklep Vrhovnega sodišča št. I Up 443/2007 z dne 3. 6. 2007). Nadalje je navedel, da je organ v zvezi z ugotovitvijo, da ne razpolaga z določenimi zahtevanimi dokumenti, napačno oziroma nepopolno ugotovil dejansko stanje. Po mnenju prosilca so tako neverodostojne navedbe organa, da ne razpolaga z zahtevano ponudbo, saj iz predmetnega uradnega zaznamka izhaja, citirano: »… je bilo na podlagi izkustvenega pregleda ponudnikov ugotovljeno, da je na Gorenjskem in v Sloveniji najbolj razširjena uporaba sistema ….«. Očitno je imel organ v postopku izbire na razpolago več ponudb eventualnih ponudnikov, zaradi česar tudi iz tega razloga trditve organa v izpodbijani odločbi, da naj v spisu ne bi razpolagal z nobenim drugim dokumentom, kot z zgoraj navedenim uradnim zaznamkom, po prepričanju prosilca ne izkazujejo resnično ugotovljenega dejanskega stanja. Na podlagi navedenega je prepričan, da je bil organ v stiku z več potencialnimi ponudniki oziroma izvajalci storitev, zaradi česar bi moral in mogel v spisu razpolagati vsaj z uradnimi zaznamki o njihovem stiku in specificiranih ponudbah. Pa tudi sicer je v posredovanem uradnem zaznamku sam navedel, da mu je v nadaljevanju po elektronski pošti osnutek pogodbe poslal v pregled predstavnik stranskega udeleženca. Elektronsko sporočilo z osnutkom predlagane pogodbe ne more predstavljati ničesar drugega kot ponudbo, na podlagi katere je ponudnik vezan, saj je očitno vsebovala vse bistvene sestavine pogodbe, zaradi česar je bila očitno pozneje tudi sklenjena. Tudi takšne trditve organa dovolj zgovorno pričajo o tem, da je gotovo prejel ponudbo stranskega udeleženca in z njo razpolaga, vendar je kljub utemeljeni zahtevi prosilcu ni želel razkriti. Takšna ponudba se mora po njegovem prepričanju nahajati vsaj v obliki elektronskega sporočila, če že ne v fizični obliki. Na podlagi navedenega je tako prepričan, da je organ v izpodbijani odločbi zmotno ugotovil dejansko stanje, zaradi česar je zahtevo v zvezi s posredovanjem ponudbe oziroma ponudb ter preostale zahtevane dokumentacije zavrnil neutemeljeno. Mnenja je tudi, da je organ zmotno uporabil 2. točko prvega odstavka 6. člena ZDIJZ in 1. alinejo tretjega odstavka 6. člena ZDIJZ v zvezi z 2. členom ZPosS (oziroma pred tem 39. člen ZGD-1). Pojem poslovne skrivnosti in njeno varstvo ureja prvi odstavek 2. člena ZPosS. Pri presoji, ali pomeni določena informacija poslovno skrivnost, ki opravičuje zavrnitev zahteve za dostop do informacij javnega značaja, bi bil torej organ dolžan upoštevati omejitve in načela, 2. člena ZPosS, česar po mnenju prosilca ni storil. Prepričan je, da so predmet njegove zahteve podatki, ki ne predstavljajo izjeme poslovne skrivnosti in podatki, ki so javni po samem zakonu. Izpostavil je, da iz obrazložitve organa o tem, da sta Pogodba o sodelovanju na področju mobilnega plačevanja parkirnin (MPP) z dne 2. 7. 2020 in Dopolnilo o varstvu podatkov z dne 6. 7. 2020 označena kot »strogo zaupno«, ni mogoče razbrati, čigavo poslovno skrivnost naj bi dokumenta predstavljala, prav tako tudi ni razvidno, kdo zatrjuje poslovno skrivnost in v kakšnem obsegu naj se varuje. Meni, da z zahtevo ni zahteval nikakršne dokumentacije, ki ne bi bila vsaj splošno znana ali ne bi bila dosegljiva osebam v krogih, ki se običajno ukvarjajo s to vrsto informacij. Je družba, ki ravno tako kot stranski udeleženec, nudi storitve mobilnega plačevanja parkirnine, zaradi česar na trgu v okviru javno dostopnih podatkov spremlja poslovanje konkurenčnih ponudnikov, saj se z njimi srečuje na trgu. Prav tako poslovno razmerje med organom in stranskim udeležencem ni nikakršna skrivnost, saj lahko vsakdo, ki na področju Občine Tržič parkirnino plača z mobilno aplikacijo, izve, da to storitev nudi prav stranski udeleženec. Ne nazadnje je ta podatek že razviden iz računa za opravljeno storitev parkiranja (seveda pod predpostavko, da ga izvajalec storitve sploh izda), zaradi česar je že na podlagi navedenega prepričan, da kriterij poslovne skrivnosti iz 1. alineje prvega odstavka 2. člena ZPosS ni izpolnjen, saj dokumentacija, ki jo je zahteval v zahtevi z dne 31. 8. 2020, ne predstavlja poslovne skrivnosti. Prav tako mu ni znano, da bi organ ali stranski udeleženec zahtevano dokumentacijo določila kot poslovno skrivnost v pisni obliki in o tem seznanila vse osebe, ki prihajajo v stik ali se seznanijo s temi informacijami, zlasti družbenike, delavce, člane organov družbe in druge osebe. Informacije pa morajo imeti poleg zgoraj navedenega še tržno vrednost, ki jo ZPosS določa kot dodaten pogoj za obstoj poslovne skrivnosti. Skladno s stališčem predlagatelja citiranega zakona se šteje, da imajo strokovno znanje in izkušnje ali informacije tržno vrednost takrat, kadar je verjetno, da bi njihova nedovoljena pridobitev, uporaba ali razkritje škodovalo interesom osebe, ki ima nad njimi zakonit nadzor (škodovala znanstvenemu ali tehničnemu potencialu te osebe, njenim poslovnim ali finančnim interesom, strateškim pozicijam ali konkurenčni sposobnosti). V ZPosS torej pojem tržne vrednosti ni definiran, predlagatelj zakona pa je v komentarju k predlogu drugega člena dokazno oceno zahtevanega pogoja usmeril v izkazovanje »škode«, ki je na strani tistega, ki poslovno skrivnost zatrjuje. »Tržna vrednost« torej ni mišljena zgolj kot nek »znesek«, ki bi ga poslovni subjekt na trgu dosegel s strokovnim znanjem, izkušnjo ali poslovno informacijo, temveč kot izkaz konkretne opredelitve do dejanske ali potencialne škode, ki bi poslovnemu subjektu nastala z razkritjem strokovnega znanja, izkušenj ali poslovne informacije. Breme pri pojasnjevanju, zakaj zahtevane informacije pomenijo konkurenčno prednost, pa je na subjektu, ki poslovno skrivnost zatrjuje. V konkretnem primeru torej na strani organa (oziroma stranskega udeleženca, kolikor bi bil ta v postopku eventualno udeležen), takšnega dokaznega bremena pa organ v izpodbijani odločbi ni zmogel, razen, da je v obrazložitvi podal pavšalne navedbe, da bi naj bilo razkritje informacij, po katerih poizveduje prosilec, v nasprotju z gospodarskim interesom stranskega udeleženca in bi tovrstno razkritje slednji povzročilo gospodarsko škodo. Organ je v obrazložitvi izpodbijane odločbe, sicer na podlagi dopisa stranskega udeleženca, navedel, da naj bi razkritje zahtevanih informacij razkrilo način poslovanja podjetja, predvsem pa način delovanja tehnološkega sistema plačevanja parkirnine, kar bi poseglo v pošteno konkurenco med ponudniki teh storitev. Takšne trditve so neverodostojne, saj je izkustveno skrajno neverjetno, da bi ponudnik storitev v pogodbi o sodelovanju podrobneje navajal značilnosti tehnološkega sistema plačevanja parkirnine oziroma njegov »inovativni« način delovanja«. Kolikor pa bi IP dejansko menil, da zahtevana dokumentacija vsebuje informacije, ki niso javne, bi imel organ še vedno na voljo možnost, da tovrstne informacije anonimizira oziroma jih v posredovani dokumentaciji prekrije. Skrajno neverjetne pa se mu zdijo trditve organa, da naj bi razkritje zahtevanih informacij poseglo v pošteno konkurenco med ponudniki teh storitev, zlasti zato, ker očitno stranski udeleženec, zaradi svojega prevladujočega položaja na trgu, z namenom izpodrivanja konkurenčnih ponudnikov, svoje storitve (zaradi katerih bi naj zahtevana dokumentacija vsebovala informacije tržno vrednost), sodeč po vsebini posredovanega uradnega zaznamka, nudi povsem brezplačno. Tudi iz tega razloga je prepričan, da zahtevane informacije ne predstavljajo zatrjevane izjeme poslovne skrivnosti. Na podlagi navedenega se izkaže, da ni izpolnjen niti pogoj iz druge alineje prvega odstavka 2. člena ZPosP, zaradi česar se organ v zvezi z dokumentacijo, ki jo je v svoji zahtevi zahteval prosilec, ne more sklicevati na poslovno skrivnost, saj ni podana izjema varstva poslovne skrivnosti. Četudi pa bi bilo mogoče zaključiti, da gre v primeru zahtevane dokumentacije za poslovno skrivnost, bi bilo potrebno zahtevane dokumente razkriti na podlagi tretjega odstavka 2. člena ZPosS, ker gre za podatke, ki so javni po samem zakonu, in sicer gre za podatke o porabi javnih sredstev. Ker ZDIJZ ne vsebuje definicije javnih sredstev, pridejo v poštev pri opredelitvi pojma javnih sredstev določbe Zakona o računskem sodišču[5], ki v 1. točki petega odstavka 20. člena določa, da je uporabnik javnih sredstev tudi pravna oseba javnega prava ali njena enota, kar občina skladno z relevantnimi določbami Zakona o financiranju občin[6] in Zakona o javnih financah (v nadaljevanju: ZJF)[7] brez dvoma je. Zahtevana dokumentacija se nanaša na »projekt mobilnega plačevanja parkirnine na področju Občine Tržič« in glede na to, da organ sklenitve Pogodbe o sodelovanju na področju mobilnega plačevanja parkirnin (MPP) z dne 2. 7.2020 ne zanika, očitno z zahtevano dokumentacijo v celoti razpolaga. Organ po lastnih navedbah prav tako razpolaga s preostalo dokumentacijo v spisu, in sicer najmanj z dokumentom, naslovljenim »Dopolnilo o varstvu podatkov z dne  6. 7.2020«. Prav tako je v luči zahtevane dokumentacije in obrazložitve izpodbijane odločbe nesporno, da stranski udeleženec očitno oddaja Občini Tržič v uporabo sistem za plačevanje parkirnine z mobilnimi in spletnimi storitvami na območju občine, občina pa ji (vsaj) za te storitve verjetno plačuje v zahtevani dokumentaciji dogovorjene denarne zneske, zaradi česar tudi slednji predstavljajo informacijo, ki je absolutno javna. Na podlagi navedenega ne more biti nikakršnega dvoma, da gre v primeru zahtevane dokumentacije za podatke o porabi javnih sredstev oziroma za podatke, ki lahko imajo za posledico porabo javnih sredstev, zaradi česar je organ z izpodbijano odločbo zmotno uporabil 6. člen ZDIJZ s tem, ko pri presoji utemeljenosti zahteve ni upošteval tretjega odstavka 6. člena ZDIJZ. Organ se je verjetno že v izpodbijani odločbi zavedal, da gre v konkretnem primeru za podatke v zvezi s (potencialno) porabo javnih sredstev, zato pa je prosilcu posredoval uradni zaznamek številka: 405-0002/2020 z dne 16. 9. 2020. Seveda je ta uradni zaznamek absolutno javen, a so po drugi strani absolutno javne tudi druge listine. Ne nazadnje je smisel določbe tretjega odstavka 6. člena ZDIJZ v institutu nadzora, ki omogoča vsem, da se lahko seznanijo s podatki o porabi javnih sredstev. Da bi se dosegel namen, ki ga navedena določba zasleduje, torej seznanitev javnosti o načinu razpolaganja s sredstvi, ki jih organ sprejema za storitve izvajanja »projekta mobilnega plačevanja parkirnin (MPP) na območju Občine Tržič«, je v obravnavanem primeru treba v celoti razkriti tudi podatke, ki jih je prosilec zahteval v zahtevi z dne 31. 8. 2020. Gre namreč za podatke, ki so javni že na podlagi zakona, saj gre za podatke o porabi javnih sredstev (tretji odstavek 2. člena ZPosS v povezavi s tretjim odstavkom 6. člena ZDIJZ). Prav tako je prepričan, da je zahtevana dokumentacija absolutno javna tudi na podlagi relevantnih določb Zakona o javnem naročanju (v nadaljevanju: ZJN-3)[8], v kolikor je (oziroma bi) bila izbira ponudnika izvedena v postopku javnega naročanja. Načelo transparentnosti javnega naročanja v drugem odstavku 6. člena ZJN-3 določa, da so postopki javnega naročanja javni, zaradi česar se organ tudi iz tega razloga (če je seveda bil izveden postopek javnega naročanja), v zvezi z zahtevano dokumentacijo ne more sklicevati na izjeme poslovne skrivnosti. Slednje jasno potrjuje tudi določba drugega odstavka 35.  člena ZJN-3, ki določa, da so podatki glede specifikacije ponujenega blaga, storitve ali gradnje in količina iz te specifikacije, cena na enoto, vrednost posamezne postavke in skupna vrednost iz ponudbe ter vsi tisti podatki, ki so vplivali na razvrstitev ponudbe v okviru drugih meril, javni. Na podlagi navedenega se izkaže, da je sklicevanje organa v obrazložitvi izpodbijane odločbe na določbo prvega odstavka 35. člena ZJN-3 s pravnega vidika povsem irelevantno. Zaključil je, da gre pri zahtevani dokumentaciji za dokumente, ki so po samem zakonu v celoti javni, zaradi česar jih ne varujejo pravila o poslovni skrivnosti, četudi bi organ in stranski udeleženec označila zahtevano dokumentacijo kot poslovno skrivnost. Organ je v izpodbijani odločbi s tem, ko je nekritično vztrajal pri izjemi poslovne skrivnosti, zmotno uporabil tako 2. točko prvega odstavka 6. člena ZDIJZ v zvezi s prvim odstavkom 2. člena ZPosS, kakor tudi 1. alinejo tretjega odstavka 6. člena ZDIJZ v zvezi s prvim odstavkom 2. člena ZPosS, posledično pa zmotno ugotovil dejansko stanje. Upoštevaje navedeno je prosilec pozval IP, da zadevno pritožbo sprejme v obravnavo ter da zadevni pritožbi v celoti ugodi in odloči, kot je to prosilec predlagal že v uvodu predmetne pritožbe.

 

Organ po prejemu pritožbe izpodbijane odločbe ni nadomestil z novo ter je pritožbo prosilca kot dovoljeno, pravočasno in vloženo s strani upravičene osebe, z dopisom št. 090-0005/2020 z dne 22. 10. 2020, poslal v pristojno odločanje IP. S pritožbo je posredoval tudi dokumente spisa zadeve št. 405-0002/2020.

 

IP je z dopisom št. 090-246/2020/2 z dne 29. 10. 2020 seznanil stranskega udeleženca s pritožbo. Stranski udeleženec je priglasil udeležbo v postopku z dopisom z dne 10. 11. 2020. Navedel je, da se je že v vlogi, ki jo je posredoval organu, opredelil do zahteve in vztraja, da so vsi podatki, ki jih je organ v postopku prekril, poslovna skrivnost po Zakonu o gospodarskih družbah (v nadaljevanju: ZGD-1)[9]  in ZPosS. V izogib ponavljanju vztraja na vlogi, ki jo je posredoval in iz katere jasno izhaja, zakaj določen podatek predstavlja poslovno skrivnost. Ne glede na to, da je bila ponudba predložena v postopku javnega naročanja, v tem postopku ne gre za razkritje podatkov po 35. členu ZJN-3 (saj se ne uporablja), ampak za razkritje podatkov po ZDIJZ. Informacije, ki jih želi prosilec, zajemajo edinstvena strokovna znanja in izkušnje na področju tehnološkega sistema plačevanja parkirnine in razkrivajo poslovne povezave. Razkritje teh informacij bi močno škodovalo gospodarskim interesom družbe, zato je interes in zahteva, da se ohranijo kot strogo zaupne. Konkurenca na trgu mobilnih storitev na področju parkiranja je namreč velika in razkritje načina poslovanja podjetja, predvsem pa načina delovanja tehnološkega sistema plačevanja parkirnine, bi poseglo v pošteno konkurenco med ponudniki teh storitev, predvsem pa bi podjetju povzročilo veliko poslovno škodo, saj na trgu ne bi bilo več konkurenčno, kot je bilo do sedaj. V posledici bi to privedlo do ogromne gospodarske škode oziroma celo do stečaja podjetja. Gre namreč za osebno še nerazkrito znanje in edinstven način poslovanja (poslovni model) in ju kot tako varuje kot strogo zaupno, vse z namenom ohranjanja konkurenčnosti. Le tako se lahko zavarujejo interesi, ne nazadnje pa tudi čista konkurenca na trgu. Na podlagi povedanega je torej razkritje informacij, ki se nanašajo na vsebino ponudbe, ki predstavlja poslovno skrivnost, v nasprotju z gospodarskim interesom, in mu zato odločno in ostro nasprotuje. V nadaljevanju je navedel pojem poslovne skrivnosti po prvem odstavku 2. člena ZPosS. Prosilec se v obrazložitvi interesa sklicuje na dejstvo, da gre v tej ponudbi za neobičajno nizko ceno. Iz zakona izhaja, da mora naročnik, ki meni, da je ponudba glede na njegove zahteve neobičajno nizka, pred zavrnitvijo z utemeljitvijo, da je neobičajno nizka, preveriti ponudbo na način iz drugega odstavka 86. člena ZJN-3. Naročnik mora torej pisno zahtevati podrobne podatke in utemeljitev o elementih ponudbe, za katere meni, da so odločilni za izpolnitev naročila oziroma vplivajo na razvrstitev ponudb, te podrobnosti pa se lahko nanašajo na katerega izmed  primeroma naštetih elementov v nadaljevanju drugega odstavka 86. člena ZJN-3. V obravnavanem primeru pa niso bili izpolnjeni pogoji ne iz prve ne iz druge povedi iz prvega odstavka 86. člena ZJN-3, saj naročnik očitno ni menil, da gre za neobičajno nizko. V ponudbi ne gre za neobičajno nizko ponudbo, temveč za konkurenčno ponudbo. Zato gre očitke o tem v vlogi prosilca zavrniti kot neutemeljene. Prosilec v postopkih, v katerih želi ugotoviti, v čem je konkurenčna prednost stranskega udeleženca, ne pove, da sam ni bil uspešen pri pridobitvi posla. To pa ni pošteno, saj je ključen namen, zakaj v vseh postopkih, kjer je stranski udeleženec pridobil posel, prosilec pa ne, očitno namen prosilca, da na ta način ugotovi, kakšne oziroma katere so tiste konkurenčne prednosti, ki stranskemu udeležencu zagotavljajo uspeh. Že sedaj je dal enako zahtevo za dostop do informacij javnega značaja v približno 13 občinah, skratka povsod tam, kjer posla ni pridobil. Stranski udeleženec je tako predlagal, da se prosilcu zavrne dostop do zahtevane informacije v skladu s petim odstavkom 5. člena ZDIJZ, torej zato, ker je prosilec z več funkcionalno povezanimi zahtevami očitno zlorabil pravico dostopa do informacij javnega značaja po tem zakonu. Kot že navedeno, ne gre za to, da bi prosilec pridobil informacijo javnega značaja iz razloga neobičajno nizke cene, kot to navaja prosilec. Prosilec je povsem očitno prestopil meje pravno zavarovanega upravičenja, tako da s tem že ogroža oziroma posega v pravico drugega – torej stranskega udeleženca. Nadalje se je opredelil, kaj predstavlja poslovno skrivnost v posameznih zahtevanih dokumentih:

  • v obrazcu ponudbe naj se zakrijejo osebni podatki;
  • z razkritjem predračuna bi konkurenčni ponudnik ugotovil, kakšen poslovni model ponuja stranski udeleženec, to pa je konkurenčna prednost na trgu, ki prav zaradi vlaganja v razvoj, daje ponudniku boljše možnosti na trgu;
  • v pogodbi pogodbena vrednost, saj je rezultat vlaganja v razvoj, v prilogah k pogodbi pa navedeni tehnični podatki, opisi funkcionalnosti, osebni podatki, podrobna predstavitev storitev stranskega udeleženca;
  • v Dopolnilu o varstvu osebnih podatkov, kjer so opredeljeni procesi, protokoli pri izmenjavi podatkov in kjer gre za konkurenčno prednost;
  • obrazec AJPES;
  • certifikat, ki je v ponudbi, ni splošno dostopen;
  • priloge ponudbe 1, 2 in 3;
  • pooblastilo (izkazuje razmerje zaupnosti v tem poslu);
  • priloga: stanje na banki;
  • Priloge 1, 2 in 3 - tehnične specifikacije se prikrije

Pri dokumentih, v katere želi vpogledati prosilec kot konkurenčni ponudnik - tehnične specifikacije, gre nedvomno za nerazkrito strokovno znanje, izkušnje in poslovne informacije, ki so plod vlaganja v razvoj. Stranski udeleženec je eno največjih podjetij v Evropi na tem področju, to pa za to, ker je storitev plod vlaganja v razvoj in pomeni konkurenčno prednost. Vpogled v dokumentacijo želi prav podjetje, ki je neposredni konkurent na trgu in na ta način želi pridobiti zaupne informacije. Jasno je, da to, konkurenčno podjetje na ta način želi priti do informacij, ki na trgu predstavljajo konkurenčno prednost in imajo tržno vrednost, saj je prav zaradi teh prednosti podjetje na trgu uspešnejše. Vendar, razkritju podatkov, ki so že od vsega začetka varovani ko »strogo zaupno«, odločno nasprotuje. Zaščita strokovnih znanj in izkušenj ter poslovnih skrivnosti (nerazkritih poslovnih informacij) je bistvena za spodbujanje inovacijskih zmogljivosti podjetij ter njihove konkurenčnosti. Zahtevani podatki so zaupni, kar pomeni, da je skrivnost v zainteresiranih krogih na splošno neznana in ima za to tržno vrednost. Ti podatki so s Sklepom o varovanju poslovne skrivnosti varovani kot zaupni že od vsega začetka, zato poziva naročnika, da to spoštuje. Dejstvo je, da bi že razkritje podatkov iz predračuna, ki so vneseni tudi v pogodbo, razkrilo poslovni model. Na podlagi povedanega je torej razkritje informacij, ki se nanašajo na vsebino ponudbe – predvsem poslovni model in tehnično dokumentacijo in ki predstavljajo poslovno skrivnost, v nasprotju z gospodarskim interesom, zato ji odločno in ostro nasprotuje tako, da prepoveduje razkritje informacij in podatkov iz ponudbe, ki jih je oddal v predmetnem postopku, in ki so bile označene kot poslovna skrivnost organa. Ponovno je poudaril, da gre za nerazkrito poslovno znanje, ki predstavlja tržno vrednost in konkurenčno prednost pred prosilcem, ki kot neposredno konkurent nastopa na trgu, kakor tudi za informacije, ki pomenijo osebne podatke in poslovne povezave. Na koncu je ponovno poudaril, da želi najbolj občutljive podatke prav prosilec, ki je neposredni konkurent na trgu, in tako želi na ta način priti do podatkov, ki so konkurenčna prednost, z namenom, da si izboljša položaj. Razkrivanje takšnih podatkov pa po njegovem mnenju ni zakonito.

 

Pritožba je delno utemeljena.

 

Meje preizkusa s strani pritožbenega organa

 

IP kot organ druge stopnje je v skladu z 247. členom ZUP dolžan preizkusiti odločbo v delu, v katerem jo pritožnik izpodbija. Prvostopenjsko odločbo tako preizkusi v mejah pritožbenih navedb, po uradni dolžnosti pa preizkusi, ali ni prišlo v postopku na prvi stopnji do bistvenih kršitev postopka in, ali ni bil prekršen materialni zakon.

 

IP ugotavlja, da prosilec izpodbija odločba organa v 2. točki izreka, s katero je organ zavrnil dostop do zahtevane pogodbe zaradi varstva poslovne skrivnosti, v ostalem delu pa iz razloga, da z zahtevanimi dokumenti ne razpolaga v materializirani obliki.

 

Nadalje IP ugotavlja, da v obravnavanem primeru ni sporno, da je organ zavezanec po ZDIJZ.

 

Ker je stranski udeleženec v odgovoru na pritožbo zatrjeval, da je prosilec v obravnavanem primeru zlorabil pravico dostopa do informacij javnega značaja, se IP najprej opredeljuje do tega instituta in pojasnjuje, da v obravnavanem primeru okoliščine, ki bi utemeljevale uporabo petega odstavka 5. člena ZDIJZ, niso podane.

 

Po petem odstavku 5. člena ZDIJZ lahko organ prosilcu izjemoma zavrne dostop do zahtevane informacije, če prosilec z eno ali več funkcionalno povezanimi zahtevami očitno zlorabi pravico dostopa do informacij javnega značaja po tem zakonu oziroma je očitno, da so zahteva ali zahteve šikanoznega značaja. IP primarno ugotavlja, da se organ na zlorabo pravice v izpodbijani odločbi ni skliceval, tega pa, iz razlogov, ki bodo podani v nadaljevanju, ni ugotovil niti IP.

 

Prosilec organu namreč ni podal »več funkcionalno povezanih zahtev«, ampak le eno, samo zahtevo, ob tem pa ta tudi ni šikanoznega značaja. Okoliščine, da je prosilec od več organov zahteval več informacij javnega značaja s podobno oz. isto vsebino, pa pri presoji zlorabe po petem odstavku 5. člena ZDIJZ niso relevantne. Ta določba se namreč nanaša le na primere, ko isti prosilec od istega organa s funkcionalno povezanimi zahtevami zahteva dostop do več informacij.

 

Ker ZDIJZ ne določa konkretnih kriterijev oziroma elementov, ki kažejo na zlorabo pravice dostopa do informacij javnega značaja, niti ni z ZDIJZ omejeno število vlog, ki jih lahko vloži posamezen prosilec, IP pri presoji zlorabe pravice dostopa do informacij javnega značaja upošteva kriterije, ki so se razvili za opredelitev zlorabe pravice v pravni teoriji in praksi, npr.:

  • ponavljajoče se vloge za isto zadevo (izločitev vseh sodnikov Ustavnega sodišča) s pavšalnimi navedbami[10];
  • pritožba je očitno nedovoljena in neutemeljena, vsak razumen posameznik pa šteje njeno vložitev kot brez vseh možnosti za uspeh; z očitno nedovoljenimi in neutemeljenimi vlogami se tako ovira izpolnjevanje temeljnih nalog Ustavnega sodišča kot najvišjega organa sodne oblasti za varstvo ustavnosti in zakonitosti ter človekovih pravic in temeljnih svoboščin[11];
  • vlaganje vlog, katerih vsebina je izražanje številnih negativnih vrednostnih sodb in žalitev, provokacija in s tem navidezno uveljavljanje pravic[12];
  • zaporedno vlaganje nedovoljenih pravnih sredstev - vlog brez postulacijske sposobnosti, ki vodijo k obravnavanju in pojasnjevanju istih procesnih vprašanj[13];
  • vztrajanje pri izterjavi bagatelnega zneska, brez navedbe razumnih razlogov za vztrajanje[14];
  • z načinom vlaganja zahtev se organ prekomerno zasipa z delom, kar predstavlja oviro za njegovo učinkovito delo ne samo na področju dostopa do informacij javnega značaja, temveč na vseh njegovih delovnih področjih, z več deset vloženimi zahtevami za dostop do izrazito obsežne količine dokumentov in več kot 300 elektronskimi sporočili, poslanimi odgovorni osebi za dostop do informacij javnega značaja, v obdobju enega leta, kar predstavlja izjemno število vlog, večinoma z žaljivo vsebino, posredovanje tudi drugim državnim organom, …[15];
  • zahteve niso žaljive in tudi ne pretirano obsežne, organ pa glede na zahtevano količino dokumentov tudi ni izkazal, da prosilcu v zakonskem roku ne bi mogel zagotoviti dostopa do podatkov brez škode za delo; organ je dolžan organizirati svoje delo tako, da se prosilcu, ki ne zlorablja pravic, omogoči dostop; večje število vloženih zahtev, ki utegne organu povzročiti določene neprijetnosti, samo po sebi (ob odsotnosti drugih okoliščin, ki kažejo zlorabo) ne more predstavljati razloga za zavrnitev[16];
  • za presojo zakonitosti izpodbijanega akta je potrebno presoditi, ali iz načina vlaganja zahtev prosilca izhaja njegov namen prekomerno zasipati organ z delom in ga s tem ovirati pri opravljanju nalog ter poseči v njeno dostojanstvo oziroma ali vloženi zahtevi prosilca namerno povzročata kakšne neprijetnosti ali druge nevšečnosti[17].

 

IP ob tem ponovno poudarja, da je bila v obravnavanem primeru predmet presoje IP samo zahteva prosilca z dne 31. 8. 2020, o kateri je organ odločil z izpodbijano odločbo. Stranski udeleženec sicer povezuje vse zahteve, ki jih je prosilec po njegovih navedbah naslovil na 13 različnih organov, vendar po mnenju IP funkcionalne povezanosti teh zahtev v obravnavanem primeru ni mogoče ugotoviti. V zvezi s pojmom »funkcionalno povezane zahteve« je mogoče ugotoviti, da zakonsko sicer ni posebej opredeljen, iz namena predmetne določbe ZDIJZ pa po mnenju IP izhaja, da je zakonodajalec uzakonil zahteve, ki so vsebinsko povezane, torej zahteve, ki se nanašajo na enako oziroma povezano vsebino. Tudi iz Mnenja Zakonodajno-pravne službe Državnega zbora o Predlogu zakona[18] izhaja, da bi bilo smiselno pojem »funkcionalno povezane zahteve« nadomestiti s pojmom »vsebinsko«. Povedano drugače, glede na posredovano dokumentacijo in obrazložitev organa po mnenju IP v obravnavanem primeru ni mogoče ugotoviti, da je prosilec pri organu že pred to zahtevo vložil zahteve z identično ali podobno vsebino in v postopku po ZDIJZ že pridobil podatke, ki so predmet presojane zahteve. Sploh pa IP poudarja, da določba petega odstavka 5. člena ZDIJZ ne daje pravne podlage za združevanje zahtev, ki so posredovane na posamezne organe, ki so za odločanja v postopkih po ZDIJZ samostojni.

 

IP nadalje ugotavlja, da zahteva prosilca ni očitno nedovoljena in neutemeljena, torej ne gre za zahtevo, vložitev katere bi vsak razumen posameznik štel kot brez vseh možnosti za uspeh. Pri zahtevanih dokumentih so nedvomno izpolnjeni pogoji za informacijo javnega značaja, saj jih je organ posredoval IP, ugotoviti pa je mogoče tudi, da se zahtevani dokumenti nanašajo na podatke, ki so javno dostopni oziroma celo absolutno javno dostopni (poraba javnih sredstev po 1. alineji tretjega odstavka 6. člena ZDIJZ). Zahtevani so namreč podatki, ki se nanašajo na parkiranje na območju Občine Tržič, urejeno z Odlokom o občinskih cestah in cestnoprometni ureditvi v Občini Tržič[19], sprejetim na podlagi relevantnih zakonov in Statuta Občine Tržič. Kot izhaja iz slednjega, organ samostojno opravlja lokalne zadeve javnega pomena (izvirne naloge), določene z zakonom in tem statutom, zlasti med drugim upravlja občinsko premoženje tako, da ureja način in pogoje upravljanja z občinskim premoženjem, pridobiva in razpolaga z vsemi vrstami premoženja, sklepa pogodbe o pridobitvi in odtujitvi nepremičnin in premičnin (druga točka 9. člena), skrbi za lokalne javne službe tako, da zagotavlja izvajanje obveznih in izbirnih lokalnih javnih služb v skladu z zakonom ter nadzira delovanje lokalnih javnih služb (peta točka 9. člena), ter upravlja, gradi in vzdržuje tudi javne parkirne prostore (deseta točka 9. člena). Vsebina zahtevanih dokumentov se torej nanaša na področje opravljanja lokalnih zadev javnega pomena oziroma javne službe, zato ima zahteva prosilca povsem razumno osnovo, saj imajo takšne informacije dejansko vrednost, in to ne samo za prosilca, ampak tudi za širšo javnost. Glede na namen ZDIJZ ima tako takšna zahteva praviloma vse možnosti za uspeh. Prav tako je mogoče ugotoviti, da gre za pogodbo z občino, torej z organom lokalne samouprave, ki je podvržen nadzoru javnosti. Na ta način funkcija nadzora omogoča državljanom nadzor nad delom zavezancem po ZDIJZ, torej nadzor nad pravilnostjo dela, nadzor nad porabo proračunskega denarja, kar preprečuje slabo upravljanje, zlorabo oblasti in korupcijo. Ta pravica torej omogoča splošni nadzor javnosti nad delom organov in s tem pospešuje zavedanje njihove odgovornosti, zaradi česar je delo javnega sektorja bolj učinkovito (razlog nadzora in učinkovitejšega delovanja). Po mnenju IP že iz tega vidika ne moremo govoriti o koliziji dveh pravic, ki se med seboj izključujeta, oziroma o zlorabi pravice dostopa do informacij javnega značaja. Ni namreč mogoče oceniti, da se pravica dostopa do zahtevanih informacij javnega značaja v obravnavanem primeru izvršuje v nasprotju z njenim ciljem oziroma namenom, saj je namen ZDIJZ ravno zagotoviti javnost in odprtost delovanja organov.

 

Po oceni IP prav tako v obravnavanem primeru niso podani drugi elementi oziroma kriteriji zlorabe pravice dostopa, niti jih ni zatrjeval organ v izpodbijani odločbi. Ugotoviti je mogoče, da zahteva ni ne žaljiva in ne nespoštljiva, prav tako ne vsebuje negativnih vrednostnih sodb, provokacij oziroma ni šikanozna. IP je namreč vpogledal v zahtevo in ugotovil, da je konkretna in korektna ter v ničemer ne kaže na to, da ima prosilec namen ovirati delo organa oz. da gre za šikanozno zahtevo.

 

IP je po preučitvi celotne zadeve tako zaključil, da ni mogoče ugotoviti, da je prosilec v primeru vložitve obravnavane zahteve prekoračil pravne meje pravice dostopa do informacij javnega značaja ter da je ravnal v nasprotju s socialno funkcijo te pravice. IP torej zaključuje, da prosilec v konkretnem primeru ni zlorabil pravice dostopa do informacij javnega značaja.

 

Ker je organ zavrnil dostop do zahtevanih informacij iz razloga, da predstavlja zahtevana pogodba poslovno skrivnost, z zahtevano ponudbo, vso preostalo dokumentacijo in obračuni provizij izbranega ponudnika pa ne razpolaga v materializirani, se IP v nadaljevanju opredeljuje najprej do pojma informacije javnega značaja.

 

Obstoj informacije javnega značaja v obravnavanem primeru

 

Informacija javnega značaja je na podlagi določb 4. člena ZDIJZ informacija, ki izvira iz delovnega področja organa, nahaja pa se v obliki dokumenta, zadeve, dosjeja, registra, evidence ali drugega dokumentarnega gradiva, ki ga je organ izdelal sam, v sodelovanju z drugim organom, ali pridobil od drugih oseb. Iz definicije informacije javnega značaja torej izhajajo trije osnovni pogoji, ki morajo biti izpolnjeni kumulativno, in sicer:

1. informacija mora izvirati iz delovnega področja organa,

2. organ mora z njo razpolagati,

3. nahajati se mora v materializirani obliki.

 

Iz določbe prvega odstavka 4. člena v zvezi s prvim odstavkom 1. člena ZDIJZ tako izhaja, da informacijo javnega značaja lahko predstavlja le dokument, ki ga je organ v okviru svojega delovnega področja že izdelal oziroma pridobil in ga še ni posredoval naprej oziroma uničil. Gre za pogoj, ki je v teoriji poznan kot »kriterij materializirane oblike«. Zavezanci po ZDIJZ so torej dolžni omogočiti dostop le do že obstoječih informacij in niso dolžni ustvariti novega dokumenta ali ga (ponovno) pridobiti, če z njim v času zahteve ne razpolagajo (več). Zavezanci tako niso dolžni zbirati informacij, opravljati raziskav ali analizirati podatkov, da bi zadostili zahtevi prosilca, torej niso dolžni izdelati, predelati ali spremeniti (dograditi) informacij, s katerimi razpolagajo. Dolžnost posredovanja informacij se tako nanaša le na t.i. »surove« informacije.[20]

 

Upoštevaje navedeno in po pregledu dokumentov spisa št. 405-0002/2020 je IP ugotovil, da organ ne razpolaga v materializirani obliki:

  • s ponudbo stranskega udeleženca,
  • vso preostalo dokumentacijo iz spisa organa v zvezi s projektom mobilnega plačevanja parkirnine na področju Občine Tržič, ki se nanaša na javne podatke o specifikaciji ponujenih storitev, ceni na enoto, vrednosti posamezne postavke in skupno vrednost iz ponudbe ter vse tiste podatke, ki so vplivali na razvrstitev ponudbe stranskega udeleženca kot izbranega ponudnika;
  • obračuni provizij izbranega ponudnika po pogodbi,

Povedano drugače, pri tej zahtevani dokumentaciji niso izpolnjeni pogoji za informacijo javnega značaja iz 4. člena ZDIJZ. IP nima nobenega razloga, da bi dvomil v navedbe organa in posredovane dokumente. Navedba organa v uradnem zaznamku, št. 405-0002/2020 z dne 16. 9. 2020, citirano:«… je bilo na podlagi izkustvenega pregleda ponudnikov ugotovljeno, da je na Gorenjskem in v Sloveniji najbolj razširjena uporaba sistema ….«, po mnenju IP prav v ničemer ne kaže na to, da je imel organ pred sabo konkretne ponudbe, kot to navaja prosilec. Iz navedenega po oceni IP izhaja, da je organ s pregledom ponudnikov na Gorenjskem oziroma v Sloveniji ugotovil, da se največ uporablja prav sistem stranskega udeleženca. Nadalje iz uradnega zaznamka tudi nedvomno izhaja, da je stranski udeleženec predstavil aplikacijo in način plačevanja na sestanku, in ne v prilogah k ponudbi, kot v nekaterih drugih primerih, ki jih je obravnaval IP za istovrstne dokumente na zahtevo prosilca. Iz uradnega zaznamka tudi povsem jasno izhaja, da je stranski udeleženec po sestanku posredoval organu osnutek pogodbe, ki ga je organ nato tudi podpisal, zato tudi pri tem osnutku ne moremo govoriti o ponudbi, kot to meni prosilec, sploh pa bo o dostopu do istega dokumenta - pogodbe odločeno v nadaljevanju. Takšni odločitvi IP pa pritrjuje tudi dejstvo, da je organ o dostopu do zahtevanih dokumentov odločil in pri enem dokumentu prosilcu omogočil delni dostop (v tem delu se prosilec ni pritožil), po drugi strani pa tudi prosilec ni z ničemer izkazal, da je organ v obravnavanem primeru dejansko zbiral različne ponudbe, na podlagi katerih se je odločil za ponudbo stranskega udeleženca, kot je bilo to v drugih istovrstnih postopkih posameznih organov.

 

Smisel dostopa do informacij javnega značaja je treba iskati v javnem in odprtem delovanju organa, preko katerega se lahko preizkusi tudi pravilnost in zakonitost delovanja, vendar pa je treba upoštevati, da se lahko zagotovi prost dostop zgolj do informacij, ki dejansko že obstajajo. IP tako poudarja, da pritožbeni postopek pred IP ne more biti namenjen prisili ustvarjanja ali pridobivanja informacij ali ugotovitvi, da bi določene informacije pri organu morale obstajati. IP je namreč organ, ki je, na podlagi prvega odstavka 2. člena ZInfP, pristojen za odločanje o pritožbi zoper odločbo, s katero je organ zavrgel ali zavrnil zahtevo ali drugače kršil pravico do dostopa ali ponovne uporabe informacije javnega značaja ter v okviru postopka na drugi stopnji tudi za nadzor nad izvajanjem zakona, ki ureja dostop do informacij javnega značaja, in na njegovi podlagi izdanih predpisov. Zato IP, skladno z načelom zakonitosti, organu ne more naložiti, naj prosilcu posreduje podatke oziroma dokumente, s katerimi v času zahteve in odločanja o zahtevi ni razpolagal.

 

Upoštevaje predmet zahteve z dne 31. 8. 2020 je mogoče ugotoviti, da je prosilec predmet zahteve v pritožbi razširil še na istovrstne dokumente pravne prednice stranskega udeleženca, družbe ZELENO MESTO d.o.o., Koper, ter poleg obračunov provizij zahteval še vse izstavljene račune s priloženimi specifikacijami stranskega udeleženca in njegove pravne prednice družbe ZELENO MESTO d.o.o., Koper. Prosilec ne more širiti zahteve po odločitvi organa prve stopnje. IP ob tem pojasnjuje, da lahko prosilec kot stranka postopka, skladno s 133. členom ZUP in načelom dispozitivnosti, v okviru uvedenega upravnega postopka razpolaga s svojim zahtevkom (lahko ga npr. razširi), zgolj do odločitve oziroma do izdaje odločbe na prvi stopnji. IP je v pritožbenem postopku vezan na prvotno zahtevo in pritožbo prosilca. To pomeni, da se prosilec ne more pritožiti glede dokumentov, ki jih v zahtevi ni zahteval. IP je torej kot pritožbeni organ v pritožbenem postopku vezan na zahtevo prosilca, saj je kot organ druge stopnje skladno z 247. členom ZUP dolžan preizkusiti izpodbijano odločbo v delu, v katerem jo prosilec izpodbija. Prosilec lahko s pritožbo oziroma novo zahtevo do izdaje odločbe na prvi stopnji zahtevek zoži, ne more pa ga razširiti oziroma vsebinsko spremeniti. Posledično IP zaključuje, da je pritožba prosilca v tem delu neutemeljena, zato jo je treba, na podlagi prvega odstavka 248. člena ZUP, zavrniti, kot izhaja iz 2. točke izreka te odločbe.

 

IP se tako opredeljuje še glede dostopa do Pogodbe o sodelovanju na področju mobilnega plačevanja parkirnin (MPP), katere sestavni deli so glavno besedilo pogodbe, Dodatek 1: Dopolnilo o varstvu podatkov (DPA), Dodatek 2: Cenik in Dodatek 3: Opis funkcionalnosti MPP. Ker je organ dostop do tega dokumenta zavrnil zaradi varstva poslovne skrivnosti, se IP opredeljuje najprej do te izjeme od dostopa.

 

Izjema varstva poslovne skrivnosti

 

Organ v skladu z 2. točko prvega odstavka 6. člena ZDIJZ zavrne dostop do zahtevanih informacij, če se zahteva nanaša na podatek, ki je opredeljen kot poslovna skrivnost v skladu z zakonom, ki ureja gospodarske družbe. ZGD-1 pa nadalje v 39. členu določa, da se za poslovno skrivnost štejejo informacije, ki izpolnjujejo zahteve za poslovno skrivnost v skladu z zakonom, ki ureja poslovne skrivnosti. ZGD-1 tako napotuje na določbe ZPosS, ki so začele veljati 20. 4. 2019. Glede na to, da so presojani dokumenti v obravnavanem primeru nastali po uveljavitvi ZPosS, je IP pri presoji poslovne skrivnosti upošteval določbe ZPosS (če bi dokumenti nastali pred uveljavitvijo tega zakona, bi IP upošteval določbe 39. in 40. člena ZGD-1).

 

Pojem poslovne skrivnosti po prvem in drugem odstavku 2. člena ZPosS zajema nerazkrito strokovno znanje, izkušnje in poslovne informacije, ki izpolnjuje naslednje zahteve:

- je skrivnost, ki ni splošno znana ali lahko dosegljiva osebam v krogih, ki se običajno ukvarjajo s to vrsto informacij;

- ima tržno vrednost;

- imetnik poslovne skrivnosti je v danih okoliščinah razumno ukrepal, da jo ohrani kot skrivnost.

Domneva se, da je zahteva iz tretje alineje prejšnjega odstavka izpolnjena, če je imetnik poslovne skrivnosti informacijo določil kot poslovno skrivnost v pisni obliki in o tem seznanil vse osebe, ki prihajajo v stik ali se seznanijo s to informacijo, zlasti družbenike, delavce, člane organov družbe in druge osebe. Za poslovno skrivnost se ne morejo določiti informacije, ki so po zakonu javne, ali informacije o kršitvi zakona ali dobrih poslovnih običajev.

 

Glede na navedeno so torej poslovna skrivnost le tisti podatki, pri katerih so kumulativno izpolnjene vse tri zgoraj naštete zahteve. Kot izhaja iz komentarja k 2. členu predloga zakona[21], poslovna skrivnost pomeni strokovno znanje in izkušnje ter dragocene poslovne informacije, ki imetnikom omogočajo večjo konkurenčnost in uspešnost na trgu in s tem povečujejo donosnost, zaradi česar je v interesu imetnikov poslovnih skrivnosti, da te ostanejo nerazkrite oziroma zaupne. Upoštevaje navedeno je IP presojal zahtevane informacije z vidika obstoja zgoraj navedenih treh zahtev, ki opredeljujejo poslovno skrivnost.

 

Najprej je mogoče ugotoviti, da že iz narave stvari izhaja, da predstavlja predmetna pogodba konkreten posel, ki ga je sklenil na eni strani stranski udeleženec kot družba, ki nastopa na prostem trgu, in kot taka nedvomno vsebuje določene poslovne informacije. Informacije se namreč nanašajo na sistem mobilnega parkiranja »Sistem …«, ki ga je razvil stranski udeleženec. Iz glavnih določb dokumenta tako med drugim izhajajo informacije o namenu sklenitve posla, pravicah intelektualne lastnine, obveznostih vsake pogodbene stranke, plačilu, odgovornosti, veljavnosti in odpovedi pogodbe, posebne določbe glede ANPR (sistem prepoznavanja parkirnih tablic) in EVC (polnjenje električnih vozil), ceni, pa tudi predstavitev storitve. Vsebina glavnih določb pogodbe je nedvomno podatek, ki ni splošno znan ali lahko dosegljiv osebam v krogih, ki se običajno ukvarjajo s to vrsto dejavnosti. Navedeno potrjuje tudi dejstvo, da je stranski udeleženec pogodbo označil kot »strogo zaupno«. Navedeno velja tudi za sestavne dele pogodbe, pri čemer po oceni IP ni izpolnjen prvi pogoj za uveljavljanje poslovne skrivnosti za celoten dokument Dodatek 3: Opis funkcionalnosti MPP, in sicer pri kratkih besedilnih opisih pod … Aplikacija, … SMS in … Dashboard ter pri besedilu na zadnji strani, kjer so navedeni naslovi spletnih strani posameznih predstavitev aplikacij. Gre namreč za opise delovanj aplikacij, ki so prosto dostopni na spletnih straneh, kot izhaja že iz samih naštetih spletnih strani posameznih video predstavitev na koncu tega dokumenta, ki ga je pripravil sam stranski udeleženec. Poleg tega gre za aplikacije, ki so splošno uporabne in so njihovi uporabniki z njimi seznanjeni, ker jih uporabljajo, oziroma se z delovanjem teh aplikacij lahko seznani vsakdo, ki ga zanimajo storitve stranskega udeleženca. Pri teh opisih namreč ne gre za dejanske tehnične rešitve, torej postopke in podatke, ki bi nakazovali na to, kako so bile aplikacije dejansko pripravljene za uporabo. Prav tako se lahko vsak uporabnik ali zainteresirani uporabnik seznani z načini plačila preko mobilnega plačevanja parkirnine. Ker po oceni IP pri teh podatkih ni izpolnjen že prvi od treh pogojev, ki morajo biti izpolnjeni kumulativno, da lahko govorimo o poslovni skrivnosti po ZPosS, se IP v nadaljevanju pri opredeljevanju do preostalih dveh pogojev opredeljuje le za tiste podatke pogodbe, pri katerih je izpolnjen prvi kriterij za poslovno skrivnost.

 

IP je nadalje vpogledal v določbe Sklepa stranskega udeleženca o poslovni skrivnosti z dne 26. 3. 2019. Navedeni sklep v zadnji alineji prvega odstavka 3. člena določa kot poslovno skrivnost Pogodbe o uporabi storitve … in Dodatek dopolnilo o varstvu podatkov z upravljavci ter celotno tehnično dokumentacijo, ki je dana v postopkih javnega naročanja (tudi v evidenčnih postopkih). V zvezi s temi dokumenti je v isti določbi navedeno še, citirano: »Prej navedeni dokumenti zajemajo edinstvena strokovna znanja in izkušnje na področju tehnološkega sistema plačevanja parkirnine. Razkritje teh informacij bi močno škodovalo gospodarskim interesom družbe in je zato interes in zahteva, da se te informacije ohranijo kot strogo zaupne. Konkurenca na trgu mobilnih storitev na področju parkiranja je namreč velika in razkritje načina poslovanja podjetja, predvsem pa načina delovanja tehnološkega sistema plačevanja parkirnine, bi poseglo v pošteno konkurenco med ponudniki teh storitev, predvsem pa bi podjetju povzročilo veliko poslovno škodo, saj na trgu ne bi bili več konkurenčni, kot je bilo do sedaj, saj podjetje razpolaga z edinstveno tehnologijo in načinom plačevanja parkirnine. Gre namreč za osebno še nerazkrito znanje in edinstven način poslovanja in ju kot tako podjetje varuje kot strogo zaupne, vse z namenom ohranjanja konkurenčnosti. Le tako se lahko zavarujejo interesi podjetja, ne nazadnje pa tudi čista konkurenca na trgu.«. V naslednjem odstavku istega člena je nadalje določeno, da so predmet poslovne skrivnosti tudi vsi podatki, ki so ali bi lahko bili v neposredni ali posredni zvezi s prvim odstavkom tega člena, v kakršnikoli materialni ali elektronski obliki (listine, avdio in video mediji, računalniške diskete, CD-romi, trdi diski, RAM, steamer-ji, elektronska pošta, elektronski spomin fotokopirnih strojev, faxov, tiskalnikov in podobno) ali v nematerializirani obliki (vsako ustno seznanjanj s podatki, razgovori o le-teh, ipd.). Tretji odstavek 3. člena tega sklepa pa določa, da se za poslovno skrivnost štejejo tudi podatki,za katere je očitno, da bi nastala občutna škoda, če bi zanje izvedela nepooblaščena oseba, ne glede na to, ali so določeni s tem sklepom oziroma ali so ustrezno označeni. Slednji pa določa tudi, da so predstavniki ali pooblaščene osebe družbenikov, zaposleni, člani organov družbe in druge osebe odgovorni za kršitev, če so vedeli ali bi morali vedeti za tak značaj podatkov. Stranski udeleženec je torej izrecno opredelil predmetno pogodbo kot poslovno skrivnost.

 

Glede na navedeno in ob upoštevanju domneve iz drugega odstavka 2. člena ZPosS, IP ugotavlja, da sta izpolnjeni prva in tretja alineja prvega odstavka 2. člena ZPosS, torej, da gre za informacije, ki niso splošno znane in da so zagotovljeni ukrepi, da se zaupnost ohrani (pisni sklep o poslovni skrivnosti in oznaka »strogo zaupno« na vsaki strani pogodbe spodaj).

 

Informacije pa morajo poleg navedenega imeti še »tržno vrednost«, kot tretji pogoj za obstoj poslovne skrivnosti. Predlagatelj zakona je v predlogu zakona zapisal: »Strokovno znanje, izkušnje ali informacije morajo imeti dejansko ali potencialno tržno vrednost. Šteje se, da imajo tako strokovno znanje in izkušnje ali informacije tržno vrednost takrat, kadar je verjetno, da bi njihova nedovoljena pridobitev, uporaba ali razkritje škodovalo interesom osebe, ki ima nad njimi zakonit nadzor (škodovala znanstvenemu ali tehničnemu potencialu te osebe, njenim poslovnim ali finančnim interesom, strateškim pozicijam ali konkurenčni sposobnosti)[22]«. V zakonu torej pojem tržne vrednosti ni definiran, predlagatelj zakona pa je v komentarju k predlogu drugega člena dokazno oceno zahtevanega pogoja usmeril v izkazovanje »škode«, ki je logično na strani tistega, ki poslovno skrivnost zatrjuje. Povedano drugače, o »tržni vrednosti« informacij lahko govorimo takrat, kadar bi njihovo razkritje škodovalo konkurenčni sposobnosti poslovnega subjekta, finančnim in poslovnim interesom, ipd. »Tržna vrednost« torej ni mišljena zgolj kot nek »znesek«, ki bi ga poslovni subjekt na trgu dosegel s strokovnim znanjem, izkušnjo ali poslovno informacijo, temveč kot izkaz konkretne opredelitve do dejanske ali potencialne škode, ki bi poslovnemu subjektu nastala z razkritjem strokovnega znanja, izkušenj ali poslovne informacije. Ob tem IP pripominja, da je v skladu s slovensko sodno prakso dokazno breme pri pojasnjevanju, zakaj zahtevane informacije pomenijo konkurenčno prednost, na subjektu, ki poslovno skrivnost zatrjuje.[23]

 

Po oceni IP je stranski udeleženec s svojimi navedbami v odgovoru organu z dne 8. 9. 2020 in IP z dne 10. 11. 2020, ki ju je IP povzel uvodoma, izkazal, da je v obravnavanem primeru izpolnjena tudi zahteva, da bi razkritje obravnavane dokumentacije škodovalo njegovim poslovnim in finančnim interesom ter konkurenčni sposobnosti, kar pomeni, da ima predmetna pogodba tudi tržno vrednost, razen pri dokumentu, ki ga predstavlja Dopolnilo o varstvu podatkov. Ta dokument se namreč nanaša na obdelavo osebnih podatkov, kar izhaja že iz uvodnih navedb dokumenta in kot tak po oceni IP ne predstavlja podatkov, ki bi imeli za stranskega udeleženca tržno vrednost. Ob tem IP po uradni dolžnosti ni ugotovil druge izjeme od prostega dostopa do dokumenta po ZDIJZ ter na tem mestu še posebej poudarja, da Uredba (EU) 2016/679 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 27. aprila 2016 o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov in o prostem pretoku takih podatkov ter razveljavitvi Direktive 95/46/ES (v nadaljevanju: Splošna uredba o varstvu podatkov)[24] v členih 12 do 15 določa pravice posameznika, na katerega se nanašajo osebni podatki, npr. informacije, ki se zagotovijo posamezniku, kadar se osebni podatki pridobijo od posameznika, na katerega se nanašajo osebni podatki. Povedano drugače, posamezniki se imajo pravico seznaniti s tem, kateri njihovi osebni podatki se obdelujejo in tudi kateri subjekti obdelujejo njihove podatke (kar velja tudi za podobdelovalce). Poleg tega je mogoče ugotoviti, da ima stranski udeleženec na svojih spletnih straneh objavljen Pravilnik skupine … o varstvu osebnih podatkov[25]. Ta pravilnik prav tako določa, katere osebne podatke zbira stranski udeleženec in za kakšen namen uporablja osebne podatke v zvezi s storitvami, mobilno aplikacijo … ali spletno stranjo …, in sicer z namenom, da bodo lahko posamezniki uveljavljali svoje pravice. Tudi predmetno Dopolnilo o varstvu podatkov, ki je predmet obravnavanega pritožbenega postopka, se nanaša na storitve, ki jih ponuja organu stranski udeleženec v zvezi z mobilno aplikacijo …, pri čemer prihaja do obdelave osebnih podatkov posameznikov, s tem da predmetna pravila zavezujejo obe pogodbeni stranki, med tem ko navedeni pravilnik zavezuje le stranskega udeleženca.

 

Na podlagi vsega navedenega je IP ugotovil, da so v obravnavanem primeru izpolnjene vse zahteve, ki za opredelitev poslovne skrivnosti izhajajo iz ZPosS, razen pri besedilnih opisih pod … Aplikacija, … SMS in … Dashboard v Dodatku 3: Opis funkcionalnosti in besedilu na zadnji strani tega dokumenta, ter pri dokumentu Dopolnilo o varstvu podatkov.

 

Nadalje pa je treba upoštevati še, da je za odločitev v obravnavanem primeru bistvenega pomena dejstvo, da je stranski udeleženec sklenil pogodbo z organom, ki je subjekt javnega prava. IP je tako predmetno pogodbo preskusil še iz vidika, ali vsebuje informacije, ki so po zakonu javne, ali informacije o kršitvi zakona ali dobrih poslovnih običajev, ki se, skladno s tretjim odstavkom 2. člena ZPosS, ne morejo določiti za poslovno skrivnost. Gre za t.i. absolutno javne podatke, tj. podatke, na katerih razkritje volja »prizadetega« poslovnega subjekta nima vpliva.  V zvezi s tem IP izpostavlja dejstvo, da je dolžan naročnik tudi v postopkih naročil male vrednosti, t.im. »evidenčnih naročilih« upoštevati načelo gospodarnosti, učinkovitosti in uspešnosti ter načelo transparentnosti v skladu z drugim odstavkom 21. člena ZJN-3. Naročnik mora za ta naročila voditi tudi evidenco o njihovi oddaji, ki zajema navedbo predmeta, vrste predmeta in vrednosti javnega naročila brez DDV ter o njih sporočiti podatke v skladu s 106. členom tega zakona. Pri »evidenčnih naročilih« se torej uporabljajo zgolj določene določbe ZJN-3, med katerimi pa ni 35. člena, ki ureja javnost podatkov, in ga navaja prosilec.

 

V obravnavanem primeru pa ne glede na navedeno pride v poštev 1. alineja tretjega odstavka 6. člena ZDIJZ, ki določa, da se ne glede na določbe prvega odstavka 6. člena ZDIJZ (torej ne glede na podano izjemo poslovne skrivnosti), dostop do zahtevane informacije dovoli, če gre za podatke o porabi javnih sredstev, razen v primerih iz 1. in 5. do 8. točke prvega odstavka 6. člena ZDIJZ ali v primerih, ko zakon, ki ureja javne finance ali zakon, ki ureja javna naročila, določata drugače. V obravnavani zadevi gre za izjemo po 2. točki prvega odstavka 6. člena ZDIJZ, torej ne gre za nobeno od v prvi alineji tretjega odstavka tega člena omenjenih izjem, niti za primer slednjih dveh zakonov. Povedano drugače, v obravnavanem primeru je torej izjemo od izjem, ki se nanaša na porabo javnih sredstev, mogoče upoštevati. Ob tem IP pripominja, da je tretji odstavek 6. člena ZDIJZ institut nadzora, ki omogoča vsem, da se lahko seznanijo s podatki o porabi javnih sredstev.

 

Ker ZDIJZ ne vsebuje definicije porabe javnih sredstev, se je ta za potrebe postopkov dostopa do informacij javnega značaja izoblikovala s prakso IP, Upravnega in Vrhovnega sodišča. Pojem porabe (javni sredstev) je sicer potrebno razlagati širše (tako sodba Upravnega sodišča I U 764/2015-27 z dne 24. 8. 2016), kar pomeni, da je to vsako odplačno ali neodplačno razpolaganje z premoženjem, tudi sprememba ali pretvorba premoženja iz ene oblike v drugo, in tako poraba javnih sredstev niso le odlivi z računa neke javne inštitucije, ampak tudi vse druge odplačne ali neodplačne oblike razpolaganja z javnimi sredstvi. Povedano drugače, poraba javnih sredstev ni zgolj »trošenje«, pač pa vse oblike razpolaganja z javnimi sredstvi, kot sledi.[26]

 

Zahtevani dokumenti v obravnavanem primeru sicer ne vsebujejo podatkov, ki bi izkazovali neposredno izplačilo javnih sredstev, vendar kot že navedeno, se vsebina zahtevanih dokumentov nanaša na področje opravljanja lokalnih zadev javnega pomena oziroma javne službe, konkretno na javno službo za vzdrževanje javnih parkirnih površin in pobiranje parkirnin, in s tem na razpolaganje z javnimi sredstvi. Organ je namreč upravljavec javnih parkirišč, ki jih uporablja stranski udeleženec pod določenimi pogoji. Povedano drugače, stranski udeleženec zakupi parkirno mesto od organa in ga odda v podnajem stranki, to je vozniku avtomobila, ki je stranka stranskega udeleženca in parkira na tem območju s pomočjo storitve stranskega udeleženca. IP ob tem dodaja, da je organ s sklenitvijo predmetne pogodbe prevzel tudi določene obveznosti, in prav tako na drugi strani tudi stranski udeleženec v razmerju do organa.

 

Pri tem je treba upoštevati tudi določbe ZJF, ki v tretjem odstavku 2. člena kot enega od načel zakona določa načelo učinkovitosti in gospodarnosti. Organ je namreč porabnik javnih sredstev, zato na trgu ne nastopa brez omejitev, česar se morajo zavedati tudi poslovni subjekti, ki vstopajo v takšna obligacijska razmerja. IP ob tem poudarja, da je kot podatke o porabi javnih sredstev treba šteti vse podatke, ki izkazujejo, ali je organ pri sklepanju pogodbe ravnal gospodarno, kakšne obveznosti je prevzel in pod kakšnimi pogoji ter kakšne finančne posledice ima to pogodbeno razmerje za proračun oziroma kakšne, kratkoročne in dolgoročne obveznosti in pravice iz njega izhajajo za organ. Za zagotavljanje transparentnosti delovanja organa, ki ga določa ZDIJZ v 2. členu, je treba kot podatek o porabi javnih sredstev šteti vse podatke, ki imajo finančni učinek in za organ ustvarjajo finančne obveznosti ali pravice.

 

K navedenim argumentom pa se še posebej pridružuje dejstvo, da je organ pri razpolaganju s premoženjem zavezan postopati po Zakonu o stvarnem premoženju države in samoupravnih lokalnih skupnosti (v nadaljevanju: ZSPDSLS-1)[27]. Po definiciji iz 3. člena ZSPDSLS stvarno premoženje predstavljajo nepremičnine in premičnine, ravnanje s stvarnim premoženjem pa pomeni pridobivanje, razpolaganje, upravljanje in najemanje tega premoženja. ZSPDSLS-1 v 8. in 9. členu, kot dve izmed glavnih načel ravnanja s stvarnim premoženjem, določa načelo preglednosti in načelo javnosti. V postopkih ravnanja s stvarnim premoženjem in pri sprejemanju odločitev se zagotavlja preglednost vodenja postopkov in sprejemanja odločitev. Ravnanje s stvarnim premoženjem je javno, če zakon ne določa drugače, ki pa za obravnavani primer IP ni znan. V obravnavanem primeru gre namreč nedvomno za razpolaganje z nepremičninami organa kot organa lokalne samouprave, za katerega veljajo navedene določbe ZSPDSLS-1.

 

IP v zvezi s svojim navedbami izpostavlja tudi eno zadnjih sodb Upravnega sodišča, ki se nanaša na razpolaganje s stvarnim premoženjem organa lokalne samouprave, in sicer sodbo št. I U 1544/2018-51 z dne 7. 10. 2020. V zvezi s porabo javnih sredstev je tako sodišče v 26. točki zapisalo, citirano: »Pojem porabe javnih sredstev je treba razlagati ob upoštevanju namena ZDIJZ, ki je v zagotovitvi javnosti in odprtosti delovanja organov ter omogočanju uresničevanja pravic fizičnih in pravnih oseb, da si pridobijo informacije javnega značaja. V tem smislu torej za vsako ravnanje s stvarnim premoženjem samoupravnih lokalnih skupnosti (nepremičnin in premičnin), kamor sodi njegovo upravljanje, torej skrb za pravno in funkcionalno urejenost, investicijska vzdrževalna dela, priprava, organiziranje in vodenje investicij v vseh fazah investicijskega procesa, oddajanje v najem, obremenjevanje s stvarnimi pravicami, dajanje stvarnega premoženja v uporabo in podobno. Ob upoštevanju, da je ravnanje s stvarnim premoženjem javno, če zakon ne določa drugače ter da je treba v postopkih ravnanja s stvarnim premoženjem in pri sprejemanju odločitev zagotavljati preglednost vodenja postopkov in sprejemanja odločitev, je logično, da v zvezi s pojmom »poraba javnih sredstev« ni mogoče šteti le položaja, ko bi organ lokalne skupnosti zgolj trošil javna sredstva, ampak tudi položaj, v katerem izroči svojo nepremičnino drugi pogodbeni stranki v najem ali upravljanje.«. Nadalje pa je sodišče v 27. točki zapisalo tudi, citirano: »Glede na navedeno so lahko informacije javnega značaja v obravnavani zadevi ob upoštevanju 4. člena ZDIJZ vse informacije, ki so kakorkoli povezane z upravljanjem in dajanjem v najem navedene nepremičnine. Neločljiva medsebojna povezanost določb zahtevanih pogodb pa po naravi stvari, ob pravilnem upoštevanju varstva osebnih podatkov, po presoji sodišča narekuje razkritje njihove celotne vsebine. Le na ta način je namreč zadoščeno navedenima načeloma javnosti in preglednosti pri ravnanju s stvarnim premoženjem lokalne skupnosti.«. Iz navedb sodišča tako nedvomno izhaja, da je treba pri razpolaganju s stvarnim premoženjem občine izhajati iz načel preglednosti in javnosti, kar posledično pomeni, da so iz tega izhodišča zahtevane informacije v obravnavanem primeru prosto dostopne, razen varovanih osebnih podatkov. Poleg tega pa je stranski udeleženec v zvezi z glavnimi določbami pogodbe v odgovoru z dne 10. 11. 2020, s katerim je priglasil stransko udeležbo, izpostavil kot poslovno skrivnost le pogodbeno vrednost.

 

IP je po uradni dolžnosti ugotovil še, da obsega presojana pogodba določene osebne podatke, zato se je opredelil še do izjeme varstva osebnih podatkov po 3. točki prvega odstavka 6. člena ZDIJZ.

 

Varstvo osebnih podatkov

 

Organ na podlagi določbe 3. točke prvega odstavka 6. člena ZDIJZ zavrne dostop do zahtevanih informacij, če se zahteva nanaša na osebni podatek, katerega razkritje bi pomenilo kršitev varstva osebnih podatkov v skladu z zakonom, ki ureja varstvo osebnih podatkov. Ugotoviti pa gre, da se je 25. 5. 2018 začela uporabljati predhodno navedena Splošna uredba o varstvu podatkov, ki predstavlja tisti pravni akt, ki ureja varstvo osebnih podatkov in v določenih delih zamenjuje Zakon o varstvu osebnih podatkov (v nadaljevanju: ZVOP-1)[28]. V določenih delih se torej ZVOP-1 ne uporablja več. Ob tem je mogoče ugotoviti, da predmetna uredba bistveno ne spreminja definicije upravljavca in obdelovalca osebnih podatkov in ne definicije osebnega podatka ter ne spreminja definicije javnega in zasebnega sektorja.

 

Upoštevaje definicijo osebnega podatka je IP ugotovil, da zahtevani dokumenti obsegajo posamezne osebne podatke, kot so imena in priimki posameznikov, njihov položaj/funkcija, elektronski naslovi, telefonske številke, podpisi. IP je tako preveril še, ali je za njihovo obdelavo (posredovanje podatkov prosilcu oziroma javnosti) podana ustrezna pravna podlaga.

 

Obdelava osebnih podatkov je zakonita, če je podana ena od pravnih podlag, ki jih določa Splošna uredba o varstvu podatkov v prvem odstavku člena 6. Ker organ spada med upravljavce in obdelovalce osebnih podatkov, ki sodijo v javni sektor, veljajo zanj naslednje pravne podlage za obdelavo osebnih podatkov:

(a) posameznik, na katerega se nanašajo osebni podatki, je privolil v obdelavo njegovih osebnih podatkov v enega ali več določenih namenov (kadar ne gre za izvajanje javnih nalog);

(b) obdelava je potrebna za izvajanje pogodbe, katere pogodbena stranka je posameznik, na katerega se nanašajo osebni podatki, ali za izvajanje ukrepov na zahtevo takega posameznika pred sklenitvijo pogodbe;

(c) obdelava je potrebna za izpolnitev zakonske obveznosti, ki velja za upravljavca;

(e) obdelava je potrebna za opravljanje naloge v javnem interesu ali pri izvajanju javne oblasti, dodeljene upravljavcu.

 

Upoštevaje navedeno je mogoče v obravnavanem primeru ugotoviti, da je podana pravna podlaga za obdelavo določenih osebnih podatkov funkcionarja organa (župana) in predstavnika stranskega udeleženca, ki je podpisal predmetno pogodbo. Pravno podlago za njihovo obdelavo namreč predstavlja določba 1. alineje tretjega odstavka 6. člena ZDIJZ. Le-ta določa, da se ne glede na obstoj izjeme (osebni podatek) dostop dovoli, če gre za podatke, povezane s porabo javnih sredstev, ter podatke, povezane z opravljanjem javne funkcije. Po oceni IP na tej pravni podlagi niso varovani tudi osebni podatki posameznika, ki je v imenu stranskega udeleženca podpisal pogodbo (čeprav ni zakoniti zastopnik stranskega udeleženca). Absolutno javni podatki so tako podatki o imenu in priimku župana in predstavnika stranskega udeleženca ter podatki o funkciji funkcionarja organa in položaju predstavnika stranskega udeleženca, pa tudi njuni podpisi. Prav tako je podana pravna podlaga za dostop do podatkov o imenu in priimku zakonitega zastopnika stranskega udeleženca, ki je naveden na prvi strani podpisane pogodbe. Kot je IP že večkrat zapisal v svojih odločbah, varovani niso osebni podatki družbenikov, ustanoviteljev ali članov organov gospodarskih družb ter oseb, pooblaščenih za zastopanje, za katere je vpis v javni register obvezen. Ti podatki so namreč javni v skladu z določbami ZGD-1, Zakona o Poslovnem registru Slovenije[29] in Zakona o sodnem registru[30].

 

Navedeno pa ne velja za vse osebne podatke, ki jih vsebuje presojani dokument. Prosto dostopni tako niso podatki o imenu in priimku kontaktne osebe stranskega udeleženca ter njegova telefonska številka in elektronski naslov. Da službene telefonske številke in elektronski naslovi niso prosto dostopni podatki, je IP odločil že večkrat ter o tem izdal tudi neobvezujoča mnenja.[31] Če organ objavi te podatke, to pomeni, da je skladno z drugim odstavkom 106. člena ZVOP-1 sam presodil, da gre za informacije javnega značaja, ki so zaradi pomembnosti dela za namene poslovanja s strankami prosto dostopne.

 

IP po uradni dolžnosti ni ugotovil drugih izjem od prostega dostopa po ZDIJZ.

 

IP glede na ugotovitve v tem pritožbenem postopku pripominja še, da se sicer dostop do dokumentov na podlagi določb ZDIJZ nikoli ne presoja z vidika okoliščin posameznega prosilca, temveč z vidika vsebine samih informacij, ki so zahtevane. Pri presoji, ali lahko prosilec pridobi zahtevane dokumente, se je zato vedno treba vprašati, ali gre za informacije, ki bi jih lahko pridobil tudi kdorkoli drug, ki bi organu postavil isto zahtevo. V postopku po ZDIJZ je torej bistveno, da se odloča z učinkom erga omnes, kar pomeni, da je dokument, ki predstavlja prosto dostopno informacijo javnega značaja, dostopen vsakomur, pravni in fizični osebi, ne glede na pravni interes in osebni status. ZDIJZ torej kot pravilo postavlja enako in enotno uporabo določb zakona za vse. Organi so dolžni v skladu z ZDIJZ vsebinsko presoditi le, ali zahtevana informacija izpolnjuje pogoje za informacijo javnega značaja, in ali je prosto dostopna vsem, ne le prosilcu. Povedano drugače, navedbe prosilca o razlogih za vložitev zahteve in navedbe stranskega udeleženca v zvezi z razlogi prosilca za vložitev predmetne zahteve, so za predmetni postopek po ZDIJZ irelevantne. Ob tem pa IP poudarja še, da je pristojen odločati le o dostopu do zahtevanih informacij javnega značaja, ni pa pristojen presojati siceršnjega odločanja in postopanja zavezancev za dostop do informacij javnega značaja.

 

Delni dostop

 

Organ je torej ravnal napačno, ko je prosilcu zavrnil dostop do podatkov, ki so javni po tretjem odstavku 6. člena ZDIJZ. Organ (posledično) tudi ni uporabil določbe 7. člena ZDIJZ. Če dokument ali njegov del le delno vsebuje informacije iz prvega odstavka 6. člena ZDIJZ in jih je mogoče izločiti iz dokumenta, ne da bi to ogrozilo njihovo zaupnost, pooblaščena oseba organa na podlagi 7. člena ZDIJZ izloči te informacije iz dokumenta ter seznani prosilca z vsebino preostalega dela dokumenta (t. i. delni dostop). Konkretneje določa t.i. delni dostop Uredba o posredovanju in ponovni uporabi informacij javnega značaja[32] (19. člen). Ker je delni dostop v obravnavanem primeru mogoč, je IP odloči, kot izhaja iz točke 1 izreka te odločbe.

 

Glede napačne vročitve odločbe

 

IP v zvezi z navedbami prosilca o kršitvi upravnega postopka zaradi napačne vročitve odločbo prosilcu in ne njegovemu pooblaščencu navaja, da se sicer strinja s prosilcem, da bi morala biti izpodbijana odločba, upoštevaje 88. člen ZUP, vročena pooblaščencu prosilca, vendar ugotavlja tudi, da ne gre za bistveno kršitev pravil upravnega postopka. Bistvo te določbe je po mnenju IP predvsem v štetju roka za vložitev pravnega sredstva, če dokument ni vročen pooblaščencu. V primeru napačne vročitve namreč začno vsi roki za vsa pravna dejanja teči od vročitve dokumenta pooblaščencu. V obravnavanem primeru pa je mogoče nesporno ugotoviti še, da je bila izpodbijana odločba vročena in da je prosilec izkoristil pravico do pravnega sredstva, ki ga je vložil po pooblaščencu.

 

O zahtevi za povrnitev stroškov postopka

 

Na podlagi prvega odstavka 113. člena ZUP gredo stroški, ki nastanejo organu ali stranki med postopkom ali zaradi postopka (potni stroški uradnih oseb, izdatki za priče, izvedence, tolmače, ogled, pravno zastopanje, oglase, prihod, izgubo dohodka, strokovno pomoč, odškodnino za škodo, ki nastane pri ogledu ipd.) v breme tistega, na katerega zahtevo se je postopek začel. Obravnavani pritožbeni postopek (kot tudi sam postopek z zahtevo za dostop do informacije javnega značaja) se je začel na pritožbo (oziroma zahtevo) prosilca, tako da prosilec sama nosi svoje stroške postopka.

 

Ker sta v predmetnem pritožbenem postopku udeleženi dve stranki z nasprotnimi interesi (prosilec in stranski udeleženec) IP pojasnjuje, da pride v poštev tudi uporaba 114. člena ZUP. Ta v prvem odstavku pravi, da če je v postopku udeleženih dvoje ali več strank z nasprotujočimi si interesi, krije stroške stranka, ki je povzročila postopek, pa se je ta končal v njeno škodo. Če je v takem primeru katera od strank deloma zmagala s svojim zahtevkom, trpi del stroškov v sorazmerju s tistim delom svojega zahtevka, s katerim ni zmagala. Če v postopek vstopi stranski udeleženec, krije svoje stroške, če s svojim zahtevkom ni uspel. Če pa je s svojim zahtevkom uspel, krije stroške stranka, na zahtevo katere se je postopek začel, razen osebnih stroškov.

 

V obravnavani zadevi je prosilec s svojo pritožbo delno uspel, stranski udeleženec pa stroškov postopka ni priglasil. Posledično je IP odločil, kot izhaja iz 3. točke izreka te odločbe.

 

Sklepno

 

IP je na podlagi navedenih argumentov in pravnih podlag zaključil, da je pritožba prosilca delno utemeljena. IP je tako pritožbi prosilca ugodil v delu, ki se nanaša na javne podatke in podatke, ki ne predstavljajo poslovne skrivnosti, kot to izhaja iz 1. točke izreka te odločbe. V tem delu je IP odločbo organa odpravil in odločil, v skladu s prvim odstavkom 252. člena ZUP. V preostalem delu pa je IP pritožbo prosilca v delu zavrnil, na podlagi tretjega odstavka 248. člena ZUP, zaradi varstva osebnih podatkov (in ne iz razloga varstva poslovne skrivnosti kot je to odločil organ), v delu pa, na podlagi prvega odstavka 248. člena ZUP, iz razloga, ker organ z dokumenti ne razpolaga v materializirani obliki, kot to izhaja iz 2. točke izreka te odločbe.

 

Na podlagi petega odstavka 213. člena ZUP, ki se smiselno uporablja tudi za odločbo o pritožbi (prvi odstavek 254. člena ZUP), se v izreku odloči tudi o tem, ali so nastali stroški postopka. IP je ugotovil, da v tem postopku posebni stroški niso nastali (kot to izhaja iz točke 4. izreka te odločbe).

 

Ta odločba je v skladu s 30. točko 28. člena Zakona o upravnih taksah[33] oproščena plačila upravne takse.

 

Pouk o pravnem sredstvu:

Zoper to odločbo ni dovoljena pritožba, temveč je dopustno sprožiti upravni spor. Upravni spor se sproži s tožbo, ki se vloži v 30 dneh od vročitve te odločbe na Upravno sodišče, Fajfarjeva 33, Ljubljana. Tožba se vloži pri navedenem sodišču neposredno pisno ali pa se pošlje po pošti. Če se tožba pošlje priporočeno po pošti, se za dan izročitve sodišču šteje dan oddaje na pošto. Tožba z morebitnimi prilogami se vloži v najmanj treh izvodih. Tožbi je treba priložiti tudi to odločbo v izvirniku ali prepisu.

 

 

 

Postopek vodila:

Nataša Siter , univ. dipl. prav.

svetovalka IP

 

 

 

Informacijski pooblaščenec:

Mojca Prelesnik, univ. dipl. prav.

informacijska pooblaščenka

 


[1] Uradni list RS, št. 91/15 in 14/18.

[2] Uradni list RS, št. 22/19.

[3] Uredba (EU) 2016/679 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 27. aprila 2016 o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov in o prostem pretoku takih podatkov ter o razveljavitvi Direktive 95/46/ES.

[4] Uradni list RS, št. 94/07- uradno prečiščeno besedilo.

[5] Uradni list RS, št. 11/01 in 109/12.

[6] Uradni list RS, št. 123/06, 57/08, 36/11, 14/15 – ZUUJFO, 71/17, 21/18 – popr. In 80/20 – ZIUOOPE.

[7] Uradni list RS, št. 11/11 – uradno prečiščeno besedilo, 14/13 – popr., 101/13, 55/15 – ZFisP, 96/15 – ZIPRS1617 in 13/18.

[8] Uradni list RS, št. 91/15 in 14/18.

[9] Uradni list RS, št. 65/09 – uradno prečiščeno besedilo, 33/11, 91/11, 32/12, 57/12, 44/13 – odl. US, 82/13, 55/15, 15/17 in 22/19 – ZPosS.

[10] Sklep Ustavnega sodišča št. Up-3427/07-34 in U-I-287/07 z dne 6. 11. 2008.

[11] Sklep Ustavnega sodišča št. Up-448/12-11 z dne 21. 6. 2012.

[12] Sklep Ustavnega sodišča št. Up-3093/08-5 in U-I-315/08-4 z dne 12. 2. 2009.

[13] Sklep Vrhovnega sodišča št. I Up 76/2014 z dne 24. 2. 2014.

[14] Sklep Višjega sodišča v Ljubljani, Izvršilni oddelek, št. II Ip 1002/2009 z dne 13. 5. 2009.

[15] Sodba Upravnega sodišča št. III U 240/2012 z dne 7. 11. 2013.

[16] Sodba Upravnega sodišča št. II U 214/2016 z dne 7. 2. 2017.

[17] Sodba Upravnega sodišča št. I U 1816/2016-34 z dne 4. 10. 2017.

[18] Mnenje Zakonodajno-pravne službe Državnega zbora o Predlogu zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o dostopu do informacij javnega značaja, ZDIJZ-C, druga obravnava, EPA 1500-VI, št. 010-01/13-24 z dne 30. 12. 2013.

www.dz-rs.si/wps/portal/Home/deloDZ/zakonodaja/izbranZakonAkt.

[19] Uradni list RS, št. 78/12, 41/13 in 54/15.

[20] Komentar Zakona o dostopu do informacij javnega značaja, dr. Senko Pličanič s soavtorji, Inštitut za javno upravo pri Pravni fakulteti.

[21] Besedilo Predloga Zakona o poslovni skrivnosti, javno dostopen na spletnih straneh Državnega zbora.

[22] Enako je zapisano v Direktivi 2016/943.

[23] Tako upravno sodna praksa, ki se sicer nanaša na določbe ZGD-1, ki so veljale pred uveljavitvijo ZPosS, vendar pravno vprašanje po mnenju IP ostaja enako: npr. sodbe, št. U 284/2008 z dne 27. 5. 2009, št. U 1276/2008 z dne 11. 2. 2010, št. I U 1132/2015 z dne 27. 1. 2016.

[24] Uredba (EU) 2016/679 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 27. aprila 2016 o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov in o prostem pretoku takih podatkov ter o razveljavitvi Direktive 95/46/ES.

[25] https://....si/sl

[26] Tako tudi sodbi Upravnega sodišča št. III U 121/2017 (30. točka) in št. I U 1544/2018-51.

[27] Uradni list RS, št. 11/18 in 79/18.

[28] Uradni list RS, št. 94/07- uradno prečiščeno besedilo.

[29] Uradni list RS, št. 49/06,  33/07 – ZSReg-B, 19/15 in 54/17.

[30] Uradni list RS, št. 54/07 – uradno prečiščeno besedilo, 65/08, 49/09, 82/13 – ZGD-1H, 17/15, 54/17 in 16/19 – ZNP-1.

[31] Npr. Odločba IP št. 090-267/2017.

[32] Uradni list RS, št. 24/2016.

[33] Uradni list RS, št. 106/10 – uradno prečiščeno besedilo, 14/15 – ZUUJFO, 84/15 – ZZelP-J, 32/16 in 30/18 – ZKZaš.