Informacijski pooblaščenec Republika Slovenija
    SLO | ENG
dekorativna slika

Iskalnik po odločbah IP o dostopu do informacij javnega značaja

+ -
Datum: 16.11.2020
Naslov: prosilec - Občina Sežana
Številka: 090-234/2020
Kategorija: Poslovna skrivnost, Javna naročila, Osebni podatek
Status: Delno odobreno


POVZETEK:

Organ je z odločbo zavrnil prosilcu dostop do zahtevane ponudbe iz razloga, da s ponudbo ne razpolaga v materializirani obliki, do zahtevane pogodbe pa zaradi varstva poslovne skrivnosti. IP je v pritožbenem postopku sledil ugotovitvi organa, da pri zahtevani ponudbi niso izpolnjeni pogoji za informacijo javnega značaja, in ugotovil, da organ prav tako ne razpolaga v materializirani obliki z zahtevano preostalo dokumentacijo in obračuni provizij. V zvezi z zahtevano pogodbo pa je IP ugotovil, da so sicer podani pogoji za poslovno skrivnost, ampak je IP upošteval tudi določbo 1. alineje tretjega odstavka 6. člena ZDIJZ in organu naložil, da prosilcu posreduje predmetno pogodbo s prekritimi varovanimi osebnimi podatki, in seveda aneks kot sestavni del pogodbe. IP je torej pritožbi prosilca ugodil delno.

 

ODLOČBA:

 

Številka: 090-234/2020/9

Datum: 16. 11. 2020

 

Informacijski pooblaščenec po informacijski pooblaščenki Mojci Prelesnik (v nadaljevanju: IP), izdaja na podlagi 2. člena Zakona o Informacijskem pooblaščencu (Uradni list RS, št. 113/05 in 51/07 - ZUstS-A; v nadaljevanju ZInfP), tretjega in četrtega odstavka 27. člena Zakona o dostopu do informacij javnega značaja (Uradni list RS, št. 51/06 – uradno prečiščeno besedilo, 117/06 – ZDavP2, 23/14, 50/14, 19/15 – odl. US, 102/15, 32/16 in 7/18; v nadaljevanju: ZDIJZ), prvega in tretjega odstavka 248. in prvega odstavka 252. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 24/06 – uradno prečiščeno besedilo, 105/06 – ZUS-1, 126/07, 65/08, 8/10 in 82/13; v nadaljevanju: ZUP), o pritožbi … (v nadaljevanju: prosilec), z dne 5. 10. 2020, zoper odločbo Občine Sežana, Partizanska cesta 4, 6210 Sežana (v nadaljevanju: organ), št. 090-3/2020-3 z dne 14. 9. 2020, v zadevi dostopa do informacije javnega značaja naslednjo

 

ODLOČBO:

 

  1. Pritožbi prosilca z dne 5. 10. 2020 se delno ugodi in se odločba Občine Sežana, št. 090-3/2020-3 z dne 14. 9. 2020, delno odpravi ter se odloči:

»Organ je dolžan v roku enaintridesetih (31) dni od vročitve te odločbe posredovati prosilcu v obliki fotokopije ali elektronskega zapisa naslednja dokumenta:

  • Pogodbo o zagotavljanju storitve mPARKING, št. 224-3872017-30 z dne 2. 10. 2017, na način, da v dokumentu prekrije ime in priimek ter telefonsko številko kontaktne osebe družbe ZELENO MESTO d.o.o., Koper, ter telefonski številki in elektronski naslov kontaktne osebe organa, in pripadajoči
  • Aneks št. 1 k Pogodbi o izvajanju storitev mParking, št. EP-2019-001  z dne 4. 7. 2019.«.
  1. V preostalem delu se pritožba prosilca zavrne.
  1. Zahteva prosilca za povrnitev stroškov pritožbenega postopka se zavrne.
  1. V postopku reševanja te pritožbe niso nastali posebni stroški.

 

 

Obrazložitev:

 

Prosilec je z zahtevo z dne 31. 8. 2020 od organa zahteval, v obliki fotokopije ali elektronskega zapisa:

  • ponudbo, ki jo je za projekt mobilnega plačevanja parkirnine na področju Občine Sežana posredovala družba … (v nadaljevanju: stranski udeleženec);
  • pogodbo za mobilno plačevanje parkirnine na področju Občine Sežana, sklenjeno na podlagi predhodno navedene ponudbe;
  • vso preostalo dokumentacijo iz spisa organa v zvezi s projektom mobilnega plačevanja parkirnine na področju Občine Sežana, ki se nanaša na javne podatke o specifikaciji ponujenih storitev, ceni na enoto, vrednosti posamezne postavke in skupno vrednost iz ponudbe ter vse tiste podatke, ki so vplivali na razvrstitev ponudbe stranskega udeleženca kot izbranega ponudnika;
  • vse obračune provizij izbranega ponudnika po pogodbi, saj gre za podatke o porabi javnih sredstev v skladu s 1. alinejo tretjega odstavka 6. člena ZDIJZ.

Seznanjen je bil, da je organ za projekt mobilnega plačevanja parkirnine na območju Občine Sežana sklenil na podlagi ponudbe s stranskim udeležencem neposredno pogodbo. Ker je prepričan, da je bila ponudba izbranega ponudnika neobičajno nizka, želi poleg predmetne ponudbe in pogodbe še druge navedene podatke. Navedel je še, da mu je organ dolžan posredovati podatke, saj gre za informacijo javnega značaja skladno s prvim odstavkom 4. člena ZDIJZ.

 

Organ je pozval stranskega udeleženca na morebitno vključitev v postopek. Stranski udeleženec je svojo udeležbo priglasil in navedel, da v celoti vztraja pri varstvu vseh podatkov in dokumentov, ki jih je organ pridobil v fazi zbiranja ponudb in na podlagi katerih je bila sklenjena pogodba o zagotavljanju storitev. Prosilec zahteve je neposredni konkurent, ki želi na ta način priti do najbolj občutljivih podatkov, kar pa ni dopustno, saj bi se s tem poseglo v temeljno načelo konkurenčnosti. Gre namreč za podatke, ki so že po 40. členu Zakona o gospodarskih družbah (v nadaljevanju: ZGD-1)[1] predstavljali objektivno poslovno skrivnost (v času, ko so bili sporni podatki namreč posredovani organu, je vprašanje poslovne skrivnosti urejal ZGD-1). Ne glede na to, da dokumentacija s strani družbe ni bila označena kot poslovna skrivnost, jo je organ dolžan obravnavati kot zaupno. Zahtevani dokumenti namreč zajemajo edinstvena strokovna znanka in izkušnje na področju tehnološkega sistema plačevanja parkirnine. Razkritje bi tako močno škodovalo gospodarskim interesom družbe in je zato interes stranskega udeleženca, pa tudi zahteva, da se te informacije ohranijo kot strogo zaupne. Konkurenca na trgu mobilnih storitev na področju parkiranja je namreč velika in razkritje načina poslovanja podjetja, predvsem pa delovanja tehnološkega sistema plačevanja parkirnine, bi poseglo v pošteno konkurenco med ponudniki teh storitev, predvsem pa bi podjetju povzročilo veliko poslovno škodo, saj na trgu ne bi bilo konkurenčno kot je bilo do sedaj, saj razpolaga z edinstveno tehnologijo in načinom plačevanja parkirnine. Gre za osebno še nerazkrito znanje in edinstven način poslovanja ter ju kot tako varuje kot strogo zaupno, vse z namenom ohranjanja konkurenčnosti. V nadaljevanju se je opredelil še do 2. člena Zakona o poslovni skrivnosti (v nadaljevanju: ZPosS)[2], na podlagi katerega predstavljajo predmetni dokumenti nedvomno nerazkrito strokovno znanje, izkušnje in poslovne informacije, ki so plod vlaganja v razvoj. Razlogi, ki jih navaja prosilec, ne morejo biti upoštevani, ker so brezpredmetni. Kdaj gre za neobičajno nizko ponudbo za vprašanje, ali je prosilec upravičen do vpogleda, ni pomembno. Določba ZJN-3, ki se nanaša na neobičajno nizko ponudbo, je namenjena varstvu ponudnika (in ne naročnika ali konkurenčnih ponudnikov), ki je predložil ponudbo z nizko ceno in za katero je naročnik ocenil, da je »neobičajno nizka ali v zvezi z njo obstaja dvom o možnosti izpolnitve naročila«, ter jo zato želi zavrniti. Po večkrat zapisanem stališču Državne revizijske komisije to pomeni, da je svobodna gospodarska ponudba naročnika, če takšno ponudbo sprejme, ki izhaja iz Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju: Ustava)[3], in konkurenčni ponudnik nima pravne možnosti, da bi to v postopku pravnega varstva izpodbil. Sicer je pa šlo v obravnavanem primeru za evidenčni postopek, zato je navajanje prosilca brez podlage v zakonu. Odgovoru je priložil Sklep o poslovni skrivnosti z dne 26. 3. 2019.

 

Organ je nato o zahtevi prosilca odločil z odločbo št. 090-3/2020-3 z dne 14. 9. 2020 (v nadaljevanju: izpodbijana odločba), s katero je zahtevo prosilca zavrnil v delu, ki se nanaša na zahtevano ponudbo in pogodbo ter ugodil v delu, ki se nanaša na podatke o nakazanih provizijah družbi po letih, o sklenjeni pogodbi (pogodbena stranka in rok trajanja pogodbe) ter o višini nadomestila za uporabo storitve mPARKING. V postopku je organ ugotovil, da z zahtevano ponudbo ne razpolaga, saj je stranski udeleženec na podlagi sklenjenega Aneksa št. 1 k Pogodbi o zagotavljanju storitve mPARKING prevzel pravice, obveznosti in odgovornosti, dogovorjene na podlagi 2. 7. 2017 sklenjene Pogodbe o zagotavljanju storitve mPARKING med organom in družbo ZELENO MESTO d.o.o., Koper. Prav tako ne razpolaga s pisno ponudbo družbe ZELENO MESTO d.o.o., Koper, saj je bila ponudba predstavljena na sestanku ustno, pred sklenitvijo navedene pogodbe. V tem delu je torej zahtevo zavrnil, ker z zahtevano informacijo ne razpolaga v materializirani obliki. V zvezi s samo zahtevano pogodbo je nadalje ugotovil, da je 4. 7. 2019 z družbo ZELENO MESTO d.o.o., Koper, in stranskim udeležencem sklenil Aneks št. 1 k Pogodbi o zagotavljanju storitve mPARKING z dne 2. 10. 2017, na podlagi katerega so se pravice, obveznosti in odgovornosti iz pogodbe prenesle z družbe ZELENO MESTO d.o.o., Koper, na stranskega udeleženca. Upošteval je, da stranski udeleženec, ki je pravni naslednik družbe ZELENO MESTO d.o.o., Koper, v celoti vztraja, da so vsi podatki in dokumenti, ki jih je organ pridobil v fazi zbiranja ponudb in na podlagi katerih je bila sklenjena pogodba, poslovna skrivnost. Ker se torej zahtevana informacija nanaša na podatek, ki je na podlagi 2. točke prvega odstavka 6. člena ZDIJZ opredeljen kot poslovna skrivnost v skladu z zakonom, ki ureja gospodarske družbe, in se kot tak šteje za izjemo, je zahtevo prosilca v tem delu zavrnil. Zahtevi je ugodil samo v delu, kot že predhodno navedeno. Nadalje je preveril in ugotovil, da organ ni zbiral ponudb ostalih ponudnikov, ampak je z družbo ZELENO MESTO d.o.o., Koper, sklenil 2. 7. 2017 neposredno Pogodbo o zagotavljanju storitve mPARKING za določen čas, to je do 31. 10 2020. Pogodbo je sklenil neposredno zato, ker v času sklenitve in tudi danes ne veljajo določila Zakona o javnem naročanju (v nadaljevanju: ZJN-3)[4], saj vrednost sklenjene pogodbe ne presega zakonsko določene vrednosti. V vseh »modrih conah« ima namreč urejeno brezplačno parkiranje do 1 oziroma 2 ur in posledično manj zbranih sredstev iz naslova »parkirnin«. V izpodbijani odločbi je organ navedel tudi višino nadomestila za uporabo storitve mPARKING.

 

Prosilec je zoper odločbo organa vložil pritožbo z dne 5. 10. 2020, zaradi napačne uporabe materialnih predpisov (1. točka prvega odstavka 237. člena ZUP) in napačne ugotovitve dejanskega stanja (2. točka prvega odstavka 237. člena ZUP). IP je predlagal, da pritožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi ter odloči, da je organ dolžan v roku osmih (8) dni v obliki fotokopij ali po elektronski poti posredovati zahtevane podatke oziroma dokumente, zavezancu pa naloži v plačilo vse priglašene stroške zadevnega pritožbenega postopka, v roku 15 dni in pod izvršbo. V zvezi z navedbami organa, da ne razpolaga s ponudbo, je mnenja, da so navedbe neverodostojne, saj je v nadaljevanju organ navedel, da »so vsi podatki in dokumenti, ki jih je Občina Sežana pridobila v fazi zbiranja ponudb in na podlagi katerih je sklenjena pogodba o zagotavljanju storitev, poslovna skrivnost.«. Prosilec je tako prepričan, da organ razpolaga s ponudbami bodisi družbe ZELENO MESTO d.o.o., Koper, kakor tudi stranskega udeleženca. Kolikor s pisnimi ponudbami ne razpolaga, pa bi morala ali mogla razpolagati vsaj z uradnimi zaznamki predstavnikov organa glede prejema ustnih ponudb v zvezi z zagotavljanjem storitev mPARKING na območju Občine Sežana. Tako meni, da je organ zmotno ugotovil dejansko stanje, zaradi česar je zahtevo prosilca v zvezi s posredovanjem ponudb neutemeljeno zavrnil. Mnenja je tudi, da je organ zmotno uporabil 2. točko prvega odstavka 6. člena ZDIJZ in 1. alinejo tretjega odstavka 6. člena ZDIJZ v zvezi z 2. členom ZPosS (oziroma pred tem 39. člen ZGD-1). Pojem poslovne skrivnosti in njeno varstvo ureja prvi odstavek 2. člena ZPosS, med tem ko tretji odstavek istega člena določa, da se za poslovno skrivnost ne morejo določiti informacije, ki so po zakonu javne, ali informacije o kršitvi zakona ali dobrih poslovnih običajev. Pri presoji, ali pomeni določena informacija poslovno skrivnost, ki opravičuje zavrnitev zahteve za dostop do informacij javnega značaja, bi bil organ torej dolžan upoštevati navedene omejitve in načela, česar pa, kot bo obrazloženo v nadaljevanju, ni storil. Prosilec meni, da zahtevani podatki oziroma dokumenti ne morejo biti poslovna skrivnost, saj gre podatke, ki ne predstavljajo izjeme poslovne skrivnosti, in podatke, ki so javni po samem zakonu. Izpostavil je, da iz obrazložitve ni mogoče razbrati, čigavo poslovno skrivnost naj bi pogodbi o zagotavljanju storitev mPARKING z dne 2. 10. 2017 in z dne 4. 7. 2019 s pripadajočimi aneksi sploh predstavljali, prav tako pa ni razvidno, kdo zatrjuje poslovno skrivnost in v kakšnem obsegu naj se jo varuje. Glede na to, da se organ v obrazložitvi izpodbijane odločbe pavšalno skliceval na poslovno skrivnost in da je zatrjeval izjemo varstva poslovne skrivnosti po 2. točki prvega odstavka 6. člena ZDIJZ, bo moral IP najprej preveriti, ali so izpolnjeni kriteriji za varstvo poslovne skrivnosti po 2. členu ZPosS. Nadalje je navedel, da ni zahteval nikakršne dokumentacije, ki ne bi bila vsaj splošno znana ali ne bi bila dosegljiva osebam v krogih, ki se običajno ukvarjajo s to vrsto informacij. Je družba, ki ravno tako kot stranski udeleženec, nudi storitve mobilnega plačevanja parkirnine, zaradi česar na trgu v okviru javno dostopnih podatkov spremlja poslovanje konkurenčnih ponudnikov, saj se z njimi srečuje na trgu. Prav tako poslovno razmerje med organom in stranskim udeležencem ni nikakršna skrivnost, saj lahko vsakdo, ki na področju Občine Sežana parkirnino plača z mobilno aplikacijo, izve, da to storitev na področju nudi prav stranski udeleženec. Ne nazadnje je ta podatek že razviden iz računa za opravljeno storitev parkiranja (seveda pod predpostavko, da ga izvajalec storitve sploh izda), zaradi česar je že na podlagi navedenega prepričan, da kriterij poslovne skrivnosti iz 1. alineje prvega odstavka 2. člena ZPosS ni izpolnjen, saj dokumentacija, ki jo je zahteval, ne predstavlja poslovne skrivnosti. Prav tako mu ni znano, da sta organ ali stranski udeleženec zahtevano dokumentacijo določila kot poslovno skrivnost v pisni obliki in o tem seznanila vse osebe, ki prihajajo v stik ali se seznanijo s temi informacijami, zlasti družbenike, delavce, člane organov družbe in druge osebe. Informacije pa morajo imeti poleg zgoraj navedenega še tržno vrednost, ki jo ZPosS določa kot dodaten pogoj za obstoj poslovne skrivnosti. Skladno s stališčem predlagatelja citiranega zakona se šteje, da imajo strokovno znanje in izkušnje ali informacije tržno vrednost takrat, kadar je verjetno, da bi njihova nedovoljena pridobitev, uporaba ali razkritje škodovalo interesom osebe, ki ima nad njimi zakonit nadzor (škodovala znanstvenemu ali tehničnemu potencialu te osebe, njenim poslovnim ali finančnim interesom, strateškim pozicijam ali konkurenčni sposobnosti). V ZPosS torej pojem tržne vrednosti ni definiran, predlagatelj zakona pa je v komentarju k predlogu drugega člena dokazno oceno zahtevanega pogoja usmeril v izkazovanje »škode«, ki je na strani tistega, ki poslovno skrivnost zatrjuje. »Tržna vrednost« torej ni mišljena zgolj kot nek »znesek«, ki bi ga poslovni subjekt na trgu dosegel s strokovnim znanjem, izkušnjo ali poslovno informacijo, temveč kot izkaz konkretne opredelitve do dejanske ali potencialne škode, ki bi poslovnemu subjektu nastala z razkritjem strokovnega znanja, izkušenj ali poslovne informacije. Breme pri pojasnjevanju, zakaj zahtevane informacije pomenijo konkurenčno prednost, pa je na subjektu, ki poslovno skrivnost zatrjuje. V konkretnem primeru torej na strani organa (oziroma stranskega udeleženca, kolikor bi bil ta v postopku eventualno udeležen), takšnega dokaznega bremena pa organ v izpodbijani odločbi ni zmogel, razen da je v obrazložitvi podal pavšalne navedbe, da bi naj bilo razkritje informacij, po katerih poizveduje prosilec, v nasprotju z gospodarskim interesom stranskega udeleženca, in bi tovrstno razkritje slednjemu povzročilo gospodarsko škodo. Na podlagi navedenega se izkaže, da ni izpolnjen niti pogoj iz druge alineje prvega odstavka 2. člena ZPosP, zaradi česar se organ v zvezi z dokumentacijo, ki jo je zahteval prosilec, ne more sklicevati na poslovno skrivnost, saj ni podana izjema varstva poslovne skrivnosti. V nadaljevanju je navedel še, da bi bilo treba zahtevane dokumente razkriti na podlagi tretjega odstavka 2. člena ZPosP, četudi bi bilo mogoče zaključiti, da zahtevani dokumenti predstavljajo poslovno skrivnost, ker gre za podatke, ki so po zakonu javni, in sicer gre za podatke o porabi javnih sredstev. Ker ZDIJZ ne vsebuje definicije javnih sredstev, pridejo v poštev pri opredelitvi pojma javnih sredstev določbe Zakona o računskem sodišču[5], ki v 1. točki petega odstavka 20. člena določa, da je uporabnik javnih sredstev tudi pravna oseba javnega prava ali njena enota, kar občina skladno z relevantnimi določbami Zakona o financiranju občin[6] in Zakona o javnih financah (v nadaljevanju: ZJF)[7] brez dvoma je. Zahtevana dokumentacija se nanaša na »projekt mPARKING na področju Občine Sežana« in glede na to, da organ sklenitve navedenih pogodb ter pripadajoče dokumentacije k tema pogodbama s stranskim udeležencem oziroma pravno predhodnico, ne zanika, očitno z zahtevano dokumentacijo razpolaga. Prav tako je v luči zahtevane dokumentacije in obrazložitve izpodbijane odločbe nesporno, da stranski udeleženec oddaja organu v uporabo sistem za plačevanje parkirnine z mobilnimi in spletnimi storitvami na območju občine, organ pa mu (vsaj) za te storitve plačuje dogovorjene denarne zneske - tudi slednji predstavljajo informacijo, ki je absolutno javna. Na podlagi navedenega ne more biti nikakršnega dvoma, da gre v primeru zahtevane dokumentacije za podatke o porabi javnih sredstev, zaradi česar je organ z izpodbijano odločbo zmotno uporabil 6. člen ZDIJZ s tem, ko pri presoji utemeljenosti zahteve ni upošteval tretjega odstavka 6. člena ZDIJZ. Ne nazadnje se je organ zavedal, da gre v obravnavanem primeru za podatke v zvezi s porabo javnih sredstev, zato pa je prosilcu, sicer v povsem nerazumljivi obliki, posredoval pomanjkljive podatke o nakazanih provizijah po letih, kakor tudi podatke o sklenjeni pogodbi in višini nadomestila za uporabo storitve mPARKING. Seveda so tako posredovani podatki absolutno javni, a so po drugi strani absolutno javne tudi zahtevane pogodbe, ki se nanašajo na porabo javnih sredstev. Ne nazadnje je smisel določbe tretjega odstavka 6. člena ZDIJZ v institutu nadzora, ki omogoča vsem, da se lahko seznanijo s podatki o porabi javnih sredstev. Da bi se dosegel namen, ki ga navedena določba zasleduje, torej seznanitev javnosti o načinu razpolaganja s sredstvi, ki jih organ sprejema za storitve izvajanja »projekta mPARKING na področju Občine Sežana«, je v obravnavanem primeru treba v celoti razkriti tudi podatke, ki jih je prosilec zahteval. Gre namreč za podatke, ki so javni že na podlagi zakona, saj gre za podatke o porabi javnih sredstev (tretji odstavek 2. člena ZPosS v povezavi s tretjim odstavkom 6. člena ZDIJZ). Prav tako je prepričan, da je zahtevana dokumentacija absolutno javna tudi na podlagi relevantnih določb ZJN-3, v kolikor je (oziroma bi) bila izbira ponudnika izvedena v postopku javnega naročanja, pri čemer se že organ v obrazložitvi izpodbijane odločbe sam sklicuje tudi na določbo prvega odstavka 35. člena ZJN-3. Načelo transparentnosti javnega naročanja v drugem odstavku 6. člena ZJN-3 določa, da so postopki javnega naročanja javni, zaradi česar se organ, kolikor se že sklicuje na prvi odstavek 35. člena ZJN-3, v zvezi z zahtevano dokumentacijo, ne more sklicevati na izjeme poslovne skrivnosti. Slednje jasno potrjuje tudi določba drugega odstavka 35. člena ZJN-3. Prosilec je tako zaključil, da gre pri zahtevani dokumentaciji za dokumente, ki so po samem zakonu v celoti javni, zaradi česar jih ne varujejo pravila o poslovni skrivnosti, četudi sta organ in stranski udeleženec zahtevano dokumentacijo resnično določila kot poslovno skrivnost. Organ je v izpodbijani odločbi s tem, ko je nekritično vztrajal pri izjemi poslovne skrivnosti, zmotno uporabil 2. točko prvega odstavka 6. člena ZDIJZ v zvezi s prvim odstavkom 2. člena ZPosS, kakor tudi 1. alinejo tretjega odstavka 6. člena ZDIJZ v zvezi s prvim odstavkom 2. člena ZPosS, posledično pa je tudi zmotno ugotovil dejansko stanje.

 

Organ po prejemu pritožbe izpodbijane odločbe ni nadomestil z novo ter je pritožbo prosilca, kot dovoljeno, pravočasno in vloženo s strani upravičene osebe, z dopisom št. 090-3/2020-5 z dne 14. 10. 2020, poslal v pristojno odločanje IP. S pritožbo je posredoval tudi zahtevo, odgovor stranskega udeleženca z dne 10. 9. 2020 in izpodbijano odločbo.

 

IP je z dopisom, št. 090-234/2020/2 z dne 22. 10. 2020, pozval organ, da mu posreduje zahtevane dokumente, s katerimi razpolaga. Organ je posredoval IP z dopisom št. 090-19/2020-7 z dne 26. 10. 2020 naslednje dokumente:

  • Pogodbo o zagotavljanju storitve mPARKING z dne 19. 10. 2016;
  • Aneks št. 1 k Pogodbi o zagotavljanju storitve mPARKING z dne 13. 4. 2017, sklenjene z družbo ZELENO MESTO d.o.o., Koper;
  • Pogodbo o zagotavljanju storitve mPARKING z dne 2. 10. 2017, sklenjeno z družbo ZELENO MESTO d.o.o., Koper;
  • Aneks št. 1 k Pogodbi o zagotavljanju storitve mPARKING z dne 4. 7. 2019, sklenjen z družbo ZELENO MESTO d.o.o., Koper, in stranskim udeležencem, naslednikom družbe ZELENO MESTO d.o.o., Koper;
  • Pregled prihodkov od parkomatov po letih, od leta 2017 dalje.

Ponovno je poudaril, da ni prejel pisne ponudbe pogodbene stranke, ker je bila ta predstavljena na predstavitvenem sestanku.

 

Z dopisom št. 090-234/2020/3 z dne 22. 10. 2020 je IP seznanil stranskega udeleženca s pritožbo in ga pozval na morebitno vključitev v postopek. Stranski udeleženec je priglasil udeležbo v postopku z dopisom z dne 27. 10. 2020. Navedel je, da se je že v vlogi, ki jo je posredoval organu, opredelil do zahteve in vztraja, da so vsi podatki, ki jih je organ v postopku prikril, poslovna skrivnost po Zakonu o gospodarskih družbah (v nadaljevanju: ZGD-1)[8] in ZPosS. V izogib ponavljanju vztraja na vlogi, ki jo je posredoval in iz katere jasno izhaja, zakaj določen podatek predstavlja poslovno skrivnost. Ne glede na to, da je bila ponudba predložena v postopku javnega naročanja, v tem postopku ne gre za razkritje podatkov po 35. členu ZJN-3 (saj se ne uporablja), ampak za razkritje podatkov po ZDIJZ. Informacije, ki jih želi prosilec, zajemajo edinstvena strokovna znanja in izkušnje na področju tehnološkega sistema plačevanja parkirnine in razkrivajo poslovne povezave. Razkritje teh informacij bi močno škodovalo gospodarskim interesom družbe, zato je interes in zahteva, da se ohranijo kot strogo zaupne. Konkurenca na trgu mobilnih storitev na področju parkiranja je namreč velika in razkritje načina poslovanja podjetja, predvsem pa načina delovanja tehnološkega sistema plačevanja parkirnine, bi poseglo v pošteno konkurenco med ponudniki teh storitev, predvsem pa bi podjetju povzročilo veliko poslovno škodo, saj na trgu ne bi bilo več konkurenčno, kot je bilo do sedaj. V posledici bi to privedlo do ogromne gospodarske škode oziroma celo do stečaja podjetja. Gre namreč za osebno še nerazkrito znanje in edinstven način poslovanja (poslovni model) in ju kot tako varuje kot strogo zaupno, vse z namenom ohranjanja konkurenčnosti. Le tako se lahko zavarujejo interesi, ne nazadnje pa tudi čista konkurenca na trgu. Na podlagi povedanega je torej razkritje informacij, ki se nanašajo na vsebino ponudbe, ki predstavlja poslovno skrivnost, v nasprotju z gospodarskim interesom, in mu zato odločno in ostro nasprotuje. V nadaljevanju je navedel pojem poslovne skrivnosti po prvem odstavku 2. člena ZPosS. Prosilec se v obrazložitvi interesa sklicuje na dejstvo, da gre v tej ponudbi za neobičajno nizko ceno. Iz zakona izhaja, da mora naročnik, ki meni, da je ponudba glede na njegove zahteve neobičajno nizka, pred zavrnitvijo z utemeljitvijo, da je neobičajno nizka, preveriti ponudbo na način iz drugega odstavka 86. člena ZJN-3. Naročnik mora torej pisno zahtevati podrobne podatke in utemeljitev o elementih ponudbe, za katere meni, da so odločilni za izpolnitev naročila oziroma vplivajo na razvrstitev ponudb, te podrobnosti pa se lahko nanašajo na katerega izmed  primeroma naštetih elementov v nadaljevanju drugega odstavka 86. člena ZJN-3. V obravnavanem primeru pa niso bili izpolnjeni pogoji ne iz prve ne iz druge povedi iz prvega odstavka 86. člena ZJN-3, saj naročnik očitno ni menil, da gre za neobičajno nizko. V ponudbi ne gre za neobičajno nizko ponudbo, temveč za konkurenčno ponudbo. Zato gre očitke o tem v vlogi prosilca zavrniti kot neutemeljene. Prosilec v postopkih, v katerih želi ugotoviti, v čem je konkurenčna prednost stranskega udeleženca, ne pove, da sam ni bil uspešen pri pridobitvi posla. To pa ni pošteno, saj je ključen namen, zakaj v vseh postopkih, kjer je stranski udeleženec pridobil posel, prosilec pa ne, očitno namen prosilca, da na ta način ugotovi, kakšne oziroma katere so tiste konkurenčne prednosti, ki stranskemu udeležencu zagotavljajo uspeh. Že sedaj je dal enako zahtevo za dostop do informacij javnega značaja v približno 13 občinah, skratka povsod tam, kjer posla ni pridobil. Stranski udeleženec je tako predlagal, da se prosilcu zavrne dostop do zahtevane informacije v skladu s petim odstavkom 5. člena ZDIJZ, torej zato, ker je prosilec z več funkcionalno povezanimi zahtevami očitno zlorabil pravico dostopa do informacij javnega značaja po tem zakonu. Kot že navedeno, ne gre za to, da bi prosilec pridobil informacijo javnega značaja iz razloga neobičajno nizke cene, kot to navaja prosilec. Prosilec je povsem očitno prestopil meje pravno zavarovanega upravičenja, tako da s tem že ogroža oziroma posega v pravico drugega – torej stranskega udeleženca. Pri dokumentih, v katere želi vpogledati prosilec kot konkurenčni ponudnik - tehnične specifikacije gre nedvomno za nerazkrito strokovno znanje, izkušnje in poslovne informacije, ki so plod vlaganja v razvoj. Stranski udeleženec je eno največjih podjetij v Evropi na tem področju, to pa za to, ker je storitev plod vlaganja v razvoj in pomeni konkurenčno prednost. Vpogled v dokumentacijo želi prav podjetje, ki je neposredni konkurent na trgu in na ta način želi pridobiti zaupne informacije. Jasno je, da to, konkurenčno podjetje na ta način želi priti do informacij, ki na trgu predstavljajo konkurenčno prednost in imajo tržno vrednost, saj je prav zaradi teh prednosti podjetje na trgu uspešnejše. Vendar, razkritju podatkov, ki so že od vsega začetka varovani ko »strogo zaupno«, odločno nasprotuje. Zaščita strokovnih znanj in izkušenj ter poslovnih skrivnosti (nerazkritih poslovnih informacij) je bistvena za spodbujanje inovacijskih zmogljivosti podjetij ter njihove konkurenčnosti. Zahtevani podatki so zaupni, kar pomeni, da je skrivnost v zainteresiranih krogih na splošno neznana in ima za to tržno vrednost. Ti podatki so s Sklepom o varovanju poslovne skrivnosti varovani kot zaupni že od vsega začetka, zato poziva naročnika, da to spoštuje. Dejstvo je, da bi že razkritje podatkov iz predračuna, ki so vneseni tudi v pogodbo, razkrilo poslovni model. Na podlagi povedanega je torej razkritje informacij, ki se nanašajo na vsebino ponudbe – predvsem poslovni model in tehnično dokumentacijo in ki predstavljajo poslovno skrivnost, v nasprotju z gospodarskim interesom, zato ji odločno in ostro nasprotuje tako, da prepoveduje razkritje informacij in podatkov iz ponudbe, ki jih je oddal v predmetnem postopku, in ki so bile označene kot poslovna skrivnost organa. Ponovno je poudaril, da gre za nerazkrito poslovno znanje, ki predstavlja tržno vrednost in konkurenčno prednost pred prosilcem, ki kot neposredno konkurent nastopa na trgu, kakor tudi za informacije, ki pomenijo osebne podatke in poslovne povezave. Na koncu je ponovno poudaril, da želi najbolj občutljive podatke prav prosilec, ki je neposredni konkurent na trgu, in tako želi na ta način priti do podatkov, ki so konkurenčna prednost, z namenom, da si izboljša položaj. Razkrivanje takšnih podatkov pa po njegovem mnenju ni zakonito.

 

Na poziv IP je organ 9. 11. 2020 pojasnil, da so podatki o nakazanih provizijah nastali neposredno na podlagi sklenjene pogodbe o izvajanju storitev mParking, torej da ne razpolaga s konkretnimi obračuni provizij stranskega udeleženca organu. Na dodaten poziv IP pa je organ 11. 11. 2020 pojasnil še, da so podatki, na podlagi katerih se izvede obračun provizij po Prilogi 1 predmetne pogodbe, organu vidni v realnem času 24/7, saj ima dostop do podatkov preko ponudnikove storitve na sistemu Parking Dashboard. V priloženih tabelah so zbrani podatki o času začetka in konca parkiranja, zneski parkirnin, pribitek, nakazila, registrska tablica vozila, in na podlagi teh podatkov sistem ponudnika avtomatsko ustvari različna poročila za opravljene storitve. Kontrolo nad nakazilom parkirnine pa opravlja tudi redarska služba, s tem ko se jim na terminalih izpišejo podatki o plačnikih parkirnin.

 

Pritožba je delno utemeljena.

 

Meje preizkusa s strani pritožbenega organa

 

IP kot organ druge stopnje je v skladu z 247. členom ZUP dolžan preizkusiti odločbo v delu, v katerem jo pritožnik izpodbija. Prvostopenjsko odločbo tako preizkusi v mejah pritožbenih navedb, po uradni dolžnosti pa preizkusi, ali ni prišlo v postopku na prvi stopnji do bistvenih kršitev postopka in, ali ni bil prekršen materialni zakon.

 

IP ugotavlja, da prosilec izpodbija odločbo organa v zavrnilnem delu in vztraja pri posredovanju obračunov provizij stranskega udeleženca organu (organ je namreč prosilcu posredoval zneske plačanih provizij od leta 2017).

 

IP ugotavlja tudi, da v obravnavanem primeru ni sporno, da je organ zavezanec po 1. členu ZDIJZ.

 

Ker je stranski udeleženec v odgovoru na pritožbo zatrjeval, da je prosilec v obravnavanem primeru zlorabil pravico dostopa do informacij javnega značaja, se IP najprej opredeljuje do tega instituta in pojasnjuje, da v obravnavanem primeru okoliščine, ki bi utemeljevale uporabo petega odstavka 5. člena ZDIJZ, niso podane.

 

Zloraba pravice dostopa do informacij javnega značaja v obravnavanem primeru

 

Po petem odstavku 5. člena ZDIJZ lahko organ prosilcu izjemoma zavrne dostop do zahtevane informacije, če prosilec z eno ali več funkcionalno povezanimi zahtevami očitno zlorabi pravico dostopa do informacij javnega značaja po tem zakonu oziroma je očitno, da so zahteva ali zahteve šikanoznega značaja. IP primarno ugotavlja, da se organ na zlorabo pravice v izpodbijani odločbi ni skliceval, tega pa, iz razlogov, ki bodo podani v nadaljevanju, ni ugotovil niti IP.

Prosilec organu namreč ni podal »več funkcionalno povezanih zahtev«, ampak le eno, samo zahtevo, ob tem pa ta tudi ni šikanoznega značaja. Okoliščine, da je prosilec od več organov zahteval več informacij javnega značaja s podobno oziroma isto vsebino, pa pri presoji zlorabe po petem odstavku 5. člena ZDIJZ niso relevantne. Ta določba se namreč nanaša le na primere, ko isti prosilec od istega organa s funkcionalno povezanimi zahtevami zahteva dostop do več informacij.

 

Ker ZDIJZ ne določa konkretnih kriterijev oziroma elementov, ki kažejo na zlorabo pravice dostopa do informacij javnega značaja, niti ni z ZDIJZ omejeno število vlog, ki jih lahko vloži posamezen prosilec, IP pri presoji zlorabe pravice dostopa do informacij javnega značaja upošteva kriterije, ki so se razvili za opredelitev zlorabe pravice v pravni teoriji in praksi, npr.:

  • ponavljajoče se vloge za isto zadevo (izločitev vseh sodnikov Ustavnega sodišča) s pavšalnimi navedbami[9];
  • pritožba je očitno nedovoljena in neutemeljena, vsak razumen posameznik pa šteje njeno vložitev kot brez vseh možnosti za uspeh; z očitno nedovoljenimi in neutemeljenimi vlogami se tako ovira izpolnjevanje temeljnih nalog Ustavnega sodišča kot najvišjega organa sodne oblasti za varstvo ustavnosti in zakonitosti ter človekovih pravic in temeljnih svoboščin[10];
  • vlaganje vlog, katerih vsebina je izražanje številnih negativnih vrednostnih sodb in žalitev, provokacija in s tem navidezno uveljavljanje pravic[11];
  • zaporedno vlaganje nedovoljenih pravnih sredstev - vlog brez postulacijske sposobnosti, ki vodijo k obravnavanju in pojasnjevanju istih procesnih vprašanj[12];
  • vztrajanje pri izterjavi bagatelnega zneska, brez navedbe razumnih razlogov za vztrajanje[13];
  • z načinom vlaganja zahtev se organ prekomerno zasipa z delom, kar predstavlja oviro za njegovo učinkovito delo ne samo na področju dostopa do informacij javnega značaja, temveč na vseh njegovih delovnih področjih, z več deset vloženimi zahtevami za dostop do izrazito obsežne količine dokumentov in več kot 300 elektronskimi sporočili, poslanimi odgovorni osebi za dostop do informacij javnega značaja, v obdobju enega leta, kar predstavlja izjemno število vlog, večinoma z žaljivo vsebino, posredovanje tudi drugim državnim organom, …[14];
  • zahteve niso žaljive in tudi ne pretirano obsežne, organ pa glede na zahtevano količino dokumentov tudi ni izkazal, da prosilcu v zakonskem roku ne bi mogel zagotoviti dostopa do podatkov brez škode za delo; organ je dolžan organizirati svoje delo tako, da se prosilcu, ki ne zlorablja pravic, omogoči dostop; večje število vloženih zahtev, ki utegne organu povzročiti določene neprijetnosti, samo po sebi (ob odsotnosti drugih okoliščin, ki kažejo zlorabo) ne more predstavljati razloga za zavrnitev[15];
  • za presojo zakonitosti izpodbijanega akta je potrebno presoditi, ali iz načina vlaganja zahtev prosilca izhaja njegov namen prekomerno zasipati organ z delom in ga s tem ovirati pri opravljanju nalog ter poseči v njeno dostojanstvo oziroma ali vloženi zahtevi prosilca namerno povzročata kakšne neprijetnosti ali druge nevšečnosti[16].

 

IP poudarja, da je bila v obravnavanem primeru predmet presoje IP samo zahteva prosilca z dne 31. 8. 2020, o kateri je organ odločil z izpodbijano odločbo. Stranski udeleženec sicer povezuje vse zahteve, ki jih je prosilec po njegovih navedbah naslovil na 13 različnih organov, vendar po mnenju IP funkcionalne povezanosti teh zahtev v obravnavanem primeru ni mogoče ugotoviti. V zvezi s pojmom »funkcionalno povezane zahteve« je mogoče ugotoviti, da zakonsko sicer ni posebej opredeljen, iz namena predmetne določbe ZDIJZ pa po mnenju IP izhaja, da je zakonodajalec uzakonil zahteve, ki so vsebinsko povezane, torej zahteve, ki se nanašajo na enako oziroma povezano vsebino. Tudi iz Mnenja Zakonodajno-pravne službe Državnega zbora o Predlogu zakona[17] izhaja, da bi bilo smiselno pojem »funkcionalno povezane zahteve« nadomestiti s pojmom »vsebinsko«. Povedano drugače, glede na posredovano dokumentacijo in obrazložitev organa po mnenju IP v obravnavanem primeru ni mogoče ugotoviti, da je prosilec pri organu že pred to zahtevo vložil zahteve z identično ali podobno vsebino in v postopku po ZDIJZ že pridobil podatke, ki so predmet presojane zahteve. Sploh pa IP poudarja, da določba petega odstavka 5. člena ZDIJZ ne daje pravne podlage za združevanje zahtev, ki so posredovane na posamezne organe, ki so za odločanja v postopkih po ZDIJZ samostojni.

 

IP nadalje ugotavlja, da zahteva prosilca ni očitno nedovoljena in neutemeljena, torej ne gre za zahtevo, vložitev katere bi vsak razumen posameznik štel kot brez vseh možnosti za uspeh. Pri zahtevanih dokumentih so nedvomno izpolnjeni pogoji za informacijo javnega značaja, saj jih je organ posredoval IP, ugotoviti pa je mogoče tudi, da se zahtevani dokumenti nanašajo na podatke, ki so javno dostopni oziroma celo absolutno javno dostopni (poraba javnih sredstev po 1. alineji tretjega odstavka 6. člena ZDIJZ). Zahtevani so namreč podatki, ki se nanašajo na parkiranje na območju Občine Sežana, in kot izhaja iz 8. člena Statuta Občine Sežana[18] organ samostojno opravlja lokalne zadeve javnega pomena (izvirne naloge), določene z zakonom in tem statutom, med drugim upravlja občinsko premoženje tako, da ureja način in pogoje upravljanja z občinskim premoženjem ter pridobiva in razpolaga z vsemi vrstami premoženja (druga točka), pa tudi upravlja, gradi in vzdržuje javne parkirne prostore (deseta točka). Odlok o ureditvi, upravljanju in nadzoru mirujočega cestnega prometa v Občini Sežana (v nadaljevanju: Odlok)[19] pa nadalje v prvem odstavku 3. člena določa med drugim pristojnosti občinskega sveta za urejanje prometa in s sklepom, in sicer vzpostavlja parkirne površine, kjer je treba plačati parkirnino, vzpostavlja območja kratkotrajnega parkiranja, vzpostavlja območja umirjenega prometa, sprejema izvedbene akte navedene v tem odloku, določa višino in način plačevanja takse (parkirnine in dovolilnic). V skladu s prvim odstavkom 22. člena Odloka se lahko javna parkirna mesta v lasti organa oddajo v najem s pogodbo, in v takem primeru se ne zahteva plačilo takse za parkiranje. Ob tem pa IP dodaja še definicijo uporabljenih izrazov v drugi in tretji alineji 2. člena Odloka, ki določa, da je javna parkirna površina s prometno signalizacijo označen del vozišča državne ali občinske ceste, namenjen parkiranju vozil, ali posebej urejena javna površina izven vozišča državne ali občinske ceste, namenjena parkiranju vozil ali posebej zgrajen objekt, namenjen parkiranju vozil, in je v večinski lasti ali upravljanju občine, parkirni prostor pa je del javne parkirne površine, namenjen parkiranju enega vozila. Vsebina zahtevanih dokumentov se torej nanaša na področje opravljanja lokalnih zadev javnega pomena, ki so v javnem interesu, zato ima zahteva prosilca povsem razumno osnovo, saj imajo takšne informacije dejansko vrednost, in to ne samo za prosilca, ampak tudi za širšo javnost. Glede na namen ZDIJZ ima tako takšna zahteva praviloma vse možnosti za uspeh. Prav tako je mogoče ugotoviti, da gre za pogodbo z občino, torej z organom lokalne samouprave, ki je podvržen nadzoru javnosti. Na ta način funkcija nadzora omogoča državljanom nadzor nad delom zavezancem po ZDIJZ, torej nadzor nad pravilnostjo dela, nadzor nad porabo proračunskega denarja, kar preprečuje slabo upravljanje, zlorabo oblasti in korupcijo. Ta pravica torej omogoča splošni nadzor javnosti nad delom organov in s tem pospešuje zavedanje njihove odgovornosti, zaradi česar je delo javnega sektorja bolj učinkovito (razlog nadzora in učinkovitejšega delovanja). Po mnenju IP že iz tega vidika ne moremo govoriti o koliziji dveh pravic, ki se med seboj izključujeta, oziroma o zlorabi pravice dostopa do informacij javnega značaja. Ni namreč mogoče oceniti, da se pravica dostopa do zahtevanih informacij javnega značaja v obravnavanem primeru izvršuje v nasprotju z njenim ciljem oziroma namenom, saj je namen ZDIJZ ravno zagotoviti javnost in odprtost delovanja organov.

 

Po oceni IP prav tako v obravnavanem primeru niso podani drugi elementi oziroma kriteriji zlorabe pravice dostopa, niti jih ni zatrjeval organ v izpodbijani odločbi. Ugotoviti je mogoče, da zahteva ni ne žaljiva in ne nespoštljiva, prav tako ne vsebuje negativnih vrednostnih sodb, provokacij oziroma ni šikanozna. IP je namreč vpogledal v zahtevo in ugotovil, da je konkretna in korektna ter v ničemer ne kaže na to, da ima prosilec namen ovirati delo organa oziroma da gre za šikanozno zahtevo.

 

IP je po preučitvi celotne zadeve tako zaključil, da ni mogoče ugotoviti, da je prosilec v primeru vložitve obravnavane zahteve prekoračil pravne meje pravice dostopa do informacij javnega značaja ter da je ravnal v nasprotju s socialno funkcijo te pravice. IP torej zaključuje, da prosilec v obravnavanem primeru ni zlorabil pravice dostopa do informacij javnega značaja.

 

Nadalje IP ugotavlja, da je v obravnavanem primeru sporno, ali organ razpolaga v materializirani obliki z zahtevano ponudbo in vso preostalo dokumentacijo iz spisa organa v zvezi s projektom mobilnega plačevanja parkirnine na področju Občine Sežana, ki se nanaša na javne podatke o specifikaciji ponujenih storitev, ceni na enoto, vrednosti posamezne postavke in skupno vrednost iz ponudbe ter vse tiste podatke, ki so vplivali na razvrstitev ponudbe stranskega udeleženca kot izbranega ponudnika. Prav tako je sporno, ali organ razpolaga v materializirani obliki z obračuni provizij, in ali je organ odločil pravilno, ko je zavrnil dostop do zahtevanih dokumentov oziroma podatkov zaradi varstva poslovne skrivnosti. IP se tako v nadaljevanju opredeljuje najprej do pojma informacije javnega značaja.

 

Informacija javnega značaja v obravnavanem primeru

 

Informacija javnega značaja je na podlagi določb 4. člena ZDIJZ informacija, ki izvira iz delovnega področja organa, nahaja pa se v obliki dokumenta, zadeve, dosjeja, registra, evidence ali drugega dokumentarnega gradiva, ki ga je organ izdelal sam, v sodelovanju z drugim organom, ali pridobil od drugih oseb. Iz definicije informacije javnega značaja torej izhajajo trije osnovni pogoji, ki morajo biti izpolnjeni kumulativno, in sicer:

1. informacija mora izvirati iz delovnega področja organa,

2. organ mora z njo razpolagati,

3. nahajati se mora v materializirani obliki.

 

Iz določbe prvega odstavka 4. člena v zvezi s prvim odstavkom 1. člena ZDIJZ tako izhaja, da informacijo javnega značaja lahko predstavlja le dokument, ki ga je organ v okviru svojega delovnega področja že izdelal oziroma pridobil in ga še ni posredoval naprej oziroma uničil. Gre za pogoj, ki je v teoriji poznan kot »kriterij materializirane oblike«. Zavezanci po ZDIJZ so torej dolžni omogočiti dostop le do že obstoječih informacij in niso dolžni ustvariti novega dokumenta ali ga (ponovno) pridobiti, če z njim v času zahteve ne razpolagajo (več). Zavezanci tako niso dolžni zbirati informacij, opravljati raziskav ali analizirati podatkov, da bi zadostili zahtevi prosilca, torej niso dolžni izdelati, predelati ali spremeniti (dograditi) informacij, s katerimi razpolagajo. Dolžnost posredovanja informacij se tako nanaša le na t.i. »surove« informacije.[20]

 

Upoštevaje navedeno IP ugotavlja, da organ v obravnavanem primeru ne razpolaga v materializirani obliki z zahtevano ponudbo in vso preostalo dokumentacijo iz spisa organa v zvezi s projektom mobilnega plačevanja parkirnine na področju Občine Sežana, ki se nanaša na javne podatke o specifikaciji ponujenih storitev, ceni na enoto, vrednosti posamezne postavke in skupno vrednost iz ponudbe ter vse tiste podatke, ki so vplivali na razvrstitev ponudbe stranskega udeleženca kot izbranega ponudnika. Pri navedenih dokumentih torej niso izpolnjeni pogoji za obstoj informacije javnega značaja. IP nima nobenega razloga, da bi v navedbe organa dvomil, saj je v obravnavanem primeru organ vstopil v pogodbeno razmerje s stranskim udeležencem s sklenitvijo Aneksa št. 1 k Pogodbi o izvajanju storitve mParking z dne 2. 10. 2017, št. EP-2019-001 z dne 4. 7. 2019. Povedano drugače, iz navedenega aneksa izhaja, da je nastalo poslovno sodelovanje organa in stranskega udeleženca neposredno na predmetnem aneksu, s katerim so bile vse pravice, obveznosti in odgovornosti družbe ZELENO MESTO d.o.o., Koper, prenesene na stranskega udeleženca Poleg tega pa je treba upoštevati še dejstva, da je organ z izpodbijano odločbo odločil o posameznih zahtevanih podatkih oziroma dokumentih, s katerimi razpolaga v materializirani obliki, in jih je tudi posredoval IP na vpogled, ter da je v delu zahteve prosilcu ugodil.

 

Prav tako IP ugotavlja, da organ ne razpolaga v materializirani obliki z zahtevanimi obračuni provizij stranskega udeleženca organu, kar pomeni, da tudi v tem delu zahteve niso izpolnjeni pogoji za obstoj informacije javnega značaja. Ugotoviti je namreč mogoče, da višine nadomestil za licenco izhajajo neposredno iz Priloge 1 k Pogodbi o zagotavljanju storitve mPARKING, št. 224-38/2017-30 z dne 2. 10. 2017, in da se je organ s to pogodbo zavezal, da bo za uporabo storitve mPARKING plačal nadomestilo, ki se obračuna v skladu s pogodbo (5.8.). Nadalje pa je mogoče ugotoviti tudi, da ima organ dostop do podatkov preko ponudnikove storitve na sistemu Parking Dashboard in da sistem ponudnika avtomatsko ustvari organu različna poročila za opravljene storitve. Upoštevaje navedeno tako IP tudi v tem delu zahteve nima nobenega razloga, da navedbam organa o tem, da z zahtevanimi obračuni provizij stranskega udeleženca organu ne razpolaga v materializirani obliki, ne bi verjel. Pri tem je IP upošteval tudi dejstvo, da je organ v tem delu zahteve navedel višine nadomestil iz predmetne pogodbe v izpodbijani odločbi ter v prilogi izpodbijane odločbe posredoval prosilcu podatke o zneskih nakazanih provizij organa vse od leta 2017. IP pa je upošteval pri odločitvi tudi dejstvo, da je bila v določenem obsegu licenca za uporabo storitve prenesena na organ, stranski udeleženec pa je zavezan skrbeti za tehnično plat oziroma nemoteno delovanje storitve. Poleg tega pa je mogoče ugotoviti tudi, da je organ odločil o dostopu do zneskov o plačanih provizijah vse od leta 2017, pa mu glede na predmet zahteve ne bi bilo treba, kar IP pojasnjuje v nadaljevanju obrazložitve te odločbe.

 

Nadalje IP v obravnavanem primeru ugotavlja, da organ razpolaga v materializirani obliki z naslednjima zahtevanima dokumentoma, pri katerih so izpolnjeni pogoji za obstoj informacije javnega značaja, in sicer:

  • Pogodbo o zagotavljanju storitve mPARKING, št. 224-3872017-30 z dne 2. 10. 2017, in
  • Aneksom št. 1 k Pogodbi o izvajanju storitev mParking, št. EP-2019-001 z dne 4. 7. 2019.

To sta torej dokumenta, ki sta predmet presoje IP v tem pritožbenem postopku. Po mnenju IP namreč ni mogoče šteti kot predmet zahteve tudi Pogodbe o zagotavljanju storitve mPARKING z dne 19. 10. 2016 in Aneksa št. 1 k Pogodbi o zagotavljanju storitve mPARKING z dne 13. 4. 2017, saj je prosilec izrecno zahteval dokumente, ki se nanašajo na stranskega udeleženca, navedena dokumenta pa sta bila sklenjena med organom in pravnima prednicama stranskega udeleženca. Takšna opredelitev predmetne zahteve nedvomno izhaja iz besedila zahteve z dne 31. 8. 2020, ki se že na začetku pri opredelitvi zahtevane ponudbe in pogodbe izrecno nanaša na stranskega udeleženca, pa tudi v nadaljevanju zahteve, konkretno npr. pri zahtevanih obračunih provizij, kjer je izrecno navedeno, citirano:«(iv) vse obračune provizij izbranega ponudnika, družbe … po pogodbi ste mi dolžni posredovati,…«.« Ker pa je stranski udeleženec prevzel pravice, obveznosti in odgovornosti svoje pravne prednice družbe ZELENO MESTO d.o.o., Koper, konkretno opredeljene s Pogodbo o zagotavljanju storitve mPARKING, št. 224-3872017-30 z dne 2. 10. 2017, ki jih predmetni aneks ne opredeljuje, je IP kot predmet zahteve štel tudi Pogodbo o zagotavljanju storitve mPARKING, št. 224-3872017-30 z dne 2. 10. 2017. Ob tem je mogoče ugotoviti še, da je  Aneks št. 1 k Pogodbi o izvajanju storitev mParking, št. EP-2019-001 z dne 4. 7. 2019 sestavni del te pogodbe.

 

Upoštevaje predmet zahteve z dne 31. 8. 2020 je mogoče ugotoviti, da je prosilec predmet zahteve v pritožbi razširil še na istovrstne dokumente prednice stranskega udeleženca, družbe ZELENO MESTO d.o.o., Koper, ter poleg obračunov provizij zahteval še vse izstavljene račune s priloženimi specifikacijami stranskega udeleženca in njegove pravne prednice družbe ZELENO MESTO d.o.o., Koper. Prosilec ne more širiti zahteve po odločitvi organa prve stopnje. IP ob tem pojasnjuje, da lahko prosilec kot stranka postopka, skladno s 133. členom ZUP in načelom dispozitivnosti, v okviru uvedenega upravnega postopka razpolaga s svojim zahtevkom (lahko ga npr. razširi), zgolj do odločitve oziroma do izdaje odločbe na prvi stopnji. IP je v pritožbenem postopku vezan na prvotno zahtevo in pritožbo prosilca. To pomeni, da se prosilec ne more pritožiti glede dokumentov, ki jih v zahtevi ni zahteval. IP je torej kot pritožbeni organ v pritožbenem postopku vezan na zahtevo prosilca, saj je kot organ druge stopnje skladno z 247. členom ZUP dolžan preizkusiti izpodbijano odločbo v delu, v katerem jo prosilec izpodbija. Prosilec lahko s pritožbo oziroma novo zahtevo do izdaje odločbe na prvi stopnji zahtevek zoži, ne more pa ga razširiti oziroma vsebinsko spremeniti. Posledično IP zaključuje, da je pritožba prosilca v tem delu neutemeljena, zato jo je treba, na podlagi prvega odstavka 248. člena ZUP, zavrniti, kot izhaja iz 2. točke izreka te odločbe.

 

Ker je organ zavrnil dostop do Pogodbe o zagotavljanju storitve mPARKING, št. 224-3872017-30 z dne 2. 10. 2017, na podlagi izjeme od po 2. točki prvega odstavka 6. člena ZDIJZ, se IP v nadaljevanju opredeljuje do te izjeme.

 

Izjema varstva poslovne skrivnosti

 

Organ v skladu z 2. točko prvega odstavka 6. člena ZDIJZ zavrne dostop do zahtevanih informacij, če se zahteva nanaša na podatek, ki je opredeljen kot poslovna skrivnost v skladu z zakonom, ki ureja gospodarske družbe. ZGD-1 pa nadalje v 39. členu določa, da se za poslovno skrivnost štejejo informacije, ki izpolnjujejo zahteve za poslovno skrivnost v skladu z zakonom, ki ureja poslovne skrivnosti. ZGD-1 tako napotuje na določbe ZPosS, ki so začele veljati 20. 4. 2019. Glede na to, da je bila Pogodba o zagotavljanju storitve mPARKING, št. 224-3872017-30 z dne 2. 10. 2017, sklenjena pred uveljavitvijo ZPosS, je IP pri presoji poslovne skrivnosti le-te upošteval določbe 39. in 40. člena ZGD-1, za Aneks št. 1 k Pogodbi o izvajanju storitev mParking, št. EP-2019-001 z dne 4. 7. 2019, pa določbe ZPosS.

 

Pogodba o zagotavljanju storitve mPARKING, št. 224-3872017-30 z dne 2. 10. 2017

 

Izhajajoč iz člena 39 ZGD-1 je ugotoviti, da je zakon razlikoval dva kriterija za določitev poslovne skrivnosti, subjektivnega (prvi odstavek 39. člena ZGD-1) in objektivnega (drugi odstavek 39. člena ZGD-1), odvisno od tega, na kakšni podlagi so se podatki šteli za poslovno skrivnost. Prvi in drugi odstavek 40. člena ZGD-1 pa sta nadalje določala, da družba določi način varovanja poslovne skrivnosti in odgovornost oseb, ki morajo varovati poslovno skrivnost s pisnim sklepom, podatke, ki so poslovna skrivnost družbe, pa morajo varovati tudi osebe zunaj družbe, če so vedele ali če bi glede na naravo podatka morale vedeti, da je podatek poslovna skrivnost.

 

Upoštevaje določbe 39. člena ZGD je IP najprej presojal obstoj subjektivnega kriterija. Kot izhaja iz pravne teorije, se ta odraža v tem, da upravičenec sam, s svojim aktom in s svojo voljo, označi podatek kot zaupen in prepove njegovo neupravičeno sporočanje.[21] Ta kriterij tako zahteva izrecno odredbo o tem, kateri podatki se štejejo za poslovno skrivnost, odredba je lahko dana v splošnem aktu (npr. pravilniku) ali posamično, biti mora pisna in z njo morajo biti seznanjene osebe, ki so dolžne podatek varovati. Pri subjektivnem kriteriju se tako zakon ni spuščal v vprašanje, kakšen pomen imajo zaupni podatki za poslovni subjekt, določitev je bila prepuščena njemu samemu. Kot izhaja npr. iz sodbe Upravnega sodišča št. I U 764/2015-27 (točka 12), ni mogoče posegati v avtonomijo gospodarskega subjekta, da sam določi s pisno odredbo oziroma sklepom, kaj šteje za poslovno skrivnost, če niso podane zakonsko določene izjeme po tretjem odstavku 39. člena ZGD-1. Subjektivni kriterij se odraža v tem, da upravičenec sam s svojim aktom in s svojo voljo označi podatek kot zaupen in prepove njegovo neupravičeno sporočanje. Nosilec lahko kot poslovno skrivnost določi tudi morebitne manj pomembne podatke, saj je določitev poslovne skrivnosti prepuščena njemu samemu. Dejstvo, kateri podatki bodo opredeljeni kot poslovna skrivnost, je torej odvisno od družbe. Povedano drugače, po tem kriteriju ni pomembno, kakšen pomen imajo ti podatki objektivno za družbo, temveč gre za subjektivno odločitev družbe, da hoče zavarovati določen podatek kot poslovno skrivnost. Ne glede na to, pa mora biti za izpolnitev tega kriterija podana izrecna odredba o tem, kateri podatki se štejejo za poslovno skrivnost. Ta odredba je lahko dana v splošnem aktu (npr. v pravilniku o poslovni skrivnosti), lahko pa je tudi posamična. Zaradi določnosti in preprečevanja nejasnosti mora biti odredba pisna, z njo pa morajo biti seznanjene osebe, ki so dolžne podatek varovati. S pisnim sklepom družba določi tudi način varovanja poslovne skrivnosti in odgovornost oseb, ki so dolžne varovati poslovno skrivnost (prvi odstavek 40. člena ZGD-1).

 

IP ugotavlja, da za Pogodbo o zagotavljanju storitve mPARKING, št. 224-3872017-30  z dne 2. 10. 2017, ni bil posebej posredovan noben akt o poslovni skrivnosti, izhaja pa pisna odredba o poslovni skrivnosti iz same pogodbe (člen 12.3). Tudi pogodbeno določilo o poslovni skrivnosti je namreč mogoče šteti kot pisno odredbo po prvem odstavku 39. člena ZGD-1. Ob tem IP poudarja, da je pri subjektivnem kriteriju poslovne skrivnosti relevantna izrecna pisna odredba o tem, kateri podatki se štejejo za poslovno skrivnost, ne glede na obliko, in takšna konkretna odredba je bila v obravnavanem primeru podana, in sicer v obliki pogodbenega določila. Da je treba pojem sklepa po prvem odstavku 39. člena ZGD-1 razlagati širše, pa ne izhaja samo iz sodne prakse[22], ampak tudi iz prakse IP[23]. Povedano drugače, v obravnavanem primeru je IP ugotovil, da so vsi relevantni subjekti (organ in stranski udeleženec) izrazili pisno voljo, da se točno določeni podatki štejejo za poslovno skrivnost, in da je bila ta volja izražena na način, da je to dejstvo razvidno vsem, ki se z dokumentom seznanijo. Ker za obstoj poslovne skrivnosti zadostuje že opredelitev po enem kriteriju, IP ni presojal, ali obravnavana pogodba predstavlja poslovno skrivnost tudi po objektivnem kriteriju.

 

Nadalje pa je treba upoštevati še, da je za odločitev v obravnavanem primeru bistvenega pomena dejstvo, da je bila pogodba sklenjene z organom, ki je subjekt javnega prava. IP je tako predmetni dokument preskusil še iz vidika, ali vsebuje informacije, ki so po zakonu javne, ali informacije o kršitvi zakona ali dobrih poslovnih običajev, ki se, skladno s tretjim odstavkom 39. člena ZGD-1, ne morejo določiti za poslovno skrivnost. Gre za t.i. absolutno javne podatke, tj. podatke, na katerih razkritje volja »prizadetega« poslovnega subjekta nima vpliva. V zvezi s tem IP izpostavlja dejstvo, da so predmet pritožbenega postopka dokumenti, vezani na postopek javnega naročanja. Ponudbena dokumentacija, ki je predmet presoje, je bila pridobljena v postopku naročila male vrednosti, t.im. »evidenčnega naročila«. V 21. členu ZJN-3, z naslovom »mejne vrednosti za uporabo zakona«, je določeno, da je za javna naročila, katerih ocenjena vrednost je nižja od mejnih vrednosti iz prvega odstavka tega člena (kot v obravnavanem primeru), naročnik dolžan upoštevati načelo gospodarnosti, učinkovitosti in uspešnosti ter načelo transparentnosti v skladu z drugim odstavkom. Pri »evidenčnih naročilih« se torej uporabljajo zgolj določene določbe ZJN-3, med katerimi pa ni 35. člena, ki ureja javnost podatkov, in ga navaja prosilec.

 

V obravnavanem primeru pa ne glede na navedeno pride v poštev 1. alineja tretjega odstavka 6. člena ZDIJZ, ki določa, da se ne glede na določbe prvega odstavka 6. člena ZDIJZ (torej ne glede na podano izjemo poslovne skrivnosti), dostop do zahtevane informacije dovoli, če gre za podatke o porabi javnih sredstev, razen v primerih iz 1. in 5. do 8. točke prvega odstavka 6. člena ZDIJZ ali v primerih, ko zakon, ki ureja javne finance ali zakon, ki ureja javna naročila, določata drugače. V obravnavani zadevi gre za izjemo po 2. točki prvega odstavka 6. člena ZDIJZ, torej ne gre za nobeno od v prvi alineji tretjega odstavka tega člena omenjenih izjem, niti za primer slednjih dveh zakonov. Povedano drugače, v obravnavanem primeru je torej izjemo od izjem, ki se nanaša na porabo javnih sredstev, mogoče upoštevati. Ob tem IP pripominja, da je tretji odstavek 6. člena ZDIJZ institut nadzora, ki omogoča vsem, da se lahko seznanijo s podatki o porabi javnih sredstev.

 

Ker ZDIJZ ne vsebuje definicije porabe javnih sredstev, se je ta za potrebe postopkov dostopa do informacij javnega značaja izoblikovala s prakso IP, Upravnega in Vrhovnega sodišča. Pojem porabe (javni sredstev) je sicer potrebno razlagati širše (tako sodba Upravnega sodišča I U 764/2015-27 z dne 24. 8. 2016), kar pomeni, da je to vsako odplačno ali neodplačno razpolaganje z premoženjem, tudi sprememba ali pretvorba premoženja iz ene oblike v drugo, in tako poraba javnih sredstev niso le odlivi z računa neke javne inštitucije, ampak tudi vse druge odplačne ali neodplačne oblike razpolaganja z javnimi sredstvi. Povedano drugače, poraba javnih sredstev ni zgolj »trošenje«, pač pa vse oblike razpolaganja z javnimi sredstvi, kot sledi.[24]

 

Zahtevani dokument v obravnavanem primeru sicer ne vsebujejo podatkov, ki bi izkazovali neposredno izplačilo javnih sredstev, vendar kot že navedeno, se vsebina nanaša na področje opravljanja lokalnih zadev javnega pomena (izvirne naloge), določene z zakonom in statutom organa, in s tem na razpolaganje z javnimi sredstvi. Organ je namreč upravljavec javnih parkirišč, ki je poleg pridobljenih pravic prevzel s predmetno pogodbo določene obveznosti in odgovornosti, in seveda enako velja tudi za stranskega udeleženca v razmerju do organa. Kot izhaja iz same pogodbe, je organ pridobil neprenosljivo, neizključno in časovno ter geografsko omejeno licenco za uporabo storitve mPARKING, za uporabo katere je dolžan plačati nadomestilo, določeno s pogodbo.

 

Pri tem je treba upoštevati tudi določbe ZJF, ki v tretjem odstavku 2. člena kot enega od načel zakona določa načelo učinkovitosti in gospodarnosti. Organ je namreč porabnik javnih sredstev, zato na trgu ne nastopa brez omejitev, česar se morajo zavedati tudi poslovni subjekti, ki vstopajo v takšna obligacijska razmerja. IP ob tem poudarja, da je kot podatke o porabi javnih sredstev treba šteti vse podatke, ki izkazujejo, ali je organ pri sklepanju pogodbe ravnal gospodarno, kakšne obveznosti je prevzel in pod kakšnimi pogoji ter kakšne finančne posledice ima to pogodbeno razmerje za proračun oziroma kakšne, kratkoročne in dolgoročne obveznosti in pravice iz njega izhajajo za organ. Za zagotavljanje transparentnosti delovanja organa, ki ga določa ZDIJZ v 2. členu, je treba kot podatek o porabi javnih sredstev šteti vse podatke, ki imajo finančni učinek in za organ ustvarjajo finančne obveznosti ali pravice.

 

K navedenim argumentom pa se še posebej pridružuje dejstvo, da je organ pri razpolaganju s premoženjem zavezan postopati po Zakonu o stvarnem premoženju države in samoupravnih lokalnih skupnosti (v nadaljevanju: ZSPDSLS-1)[25]. Po definiciji iz 3. člena ZSPDSLS stvarno premoženje predstavljajo nepremičnine in premičnine, ravnanje s stvarnim premoženjem pa pomeni pridobivanje, razpolaganje, upravljanje in najemanje tega premoženja. ZSPDSLS-1 v 8. in 9. členu, kot dve izmed glavnih načel ravnanja s stvarnim premoženjem, določa načelo preglednosti in načelo javnosti. V postopkih ravnanja s stvarnim premoženjem in pri sprejemanju odločitev se zagotavlja preglednost vodenja postopkov in sprejemanja odločitev. Ravnanje s stvarnim premoženjem je javno, če zakon ne določa drugače, ki pa za obravnavani primer IP ni znan. V obravnavanem primeru gre namreč nedvomno za razpolaganje z nepremičninami organa kot organa lokalne samouprave, za katerega veljajo navedene določbe ZSPDSLS-1.

 

IP v zvezi s svojim navedbami izpostavlja tudi eno zadnjih sodb Upravnega sodišča, ki se nanaša na razpolaganje s stvarnim premoženjem organa lokalne samouprave, in sicer sodbo št. I U 1544/2018-51 z dne 7. 10. 2020. V zvezi s porabo javnih sredstev je tako sodišče v 26. točki zapisalo, citirano: »Pojem porabe javnih sredstev je treba razlagati ob upoštevanju namena ZDIJZ, ki je v zagotovitvi javnosti in odprtosti delovanja organov ter omogočanju uresničevanja pravic fizičnih in pravnih oseb, da si pridobijo informacije javnega značaja. V tem smislu torej za vsako ravnanje s stvarnim premoženjem samoupravnih lokalnih skupnosti (nepremičnin in premičnin), kamor sodi njegovo upravljanje, torej skrb za pravno in funkcionalno urejenost, investicijska vzdrževalna dela, priprava, organiziranje in vodenje investicij v vseh fazah investicijskega procesa, oddajanje v najem, obremenjevanje s stvarnimi pravicami, dajanje stvarnega premoženja v uporabo in podobno. Ob upoštevanju, da je ravnanje s stvarnim premoženjem javno, če zakon ne določa drugače ter da je treba v postopkih ravnanja s stvarnim premoženjem in pri sprejemanju odločitev zagotavljati preglednost vodenja postopkov in sprejemanja odločitev, je logično, da v zvezi s pojmom »poraba javnih sredstev« ni mogoče šteti le položaja, ko bi organ lokalne skupnosti zgolj trošil javna sredstva, ampak tudi položaj, v katerem izroči svojo nepremičnino drugi pogodbeni stranki v najem ali upravljanje.«. Nadalje pa je sodišče v 27. točki zapisalo tudi, citirano: »Glede na navedeno so lahko informacije javnega značaja v obravnavani zadevi ob upoštevanju 4. člena ZDIJZ vse informacije, ki so kakorkoli povezane z upravljanjem in dajanjem v najem navedene nepremičnine. Neločljiva medsebojna povezanost določb zahtevanih pogodb pa po naravi stvari, ob pravilnem upoštevanju varstva osebnih podatkov, po presoji sodišča narekuje razkritje njihove celotne vsebine. Le na ta način je namreč zadoščeno navedenima načeloma javnosti in preglednosti pri ravnanju s stvarnim premoženjem lokalne skupnosti.«. Iz navedb sodišča tako nedvomno izhaja, da je treba pri razpolaganju s stvarnim premoženjem občine izhajati iz načel preglednosti in javnosti, kar posledično pomeni, da so iz tega izhodišča zahtevane informacije v obravnavanem primeru prosto dostopne, razen varovanih osebnih podatkov.

 

Aneks št. 1 k Pogodbi o izvajanju storitev mParking, št. EP-2019-001 z dne 4. 7. 2019

 

Pojem poslovne skrivnosti po prvem in drugem odstavku 2. člena ZPosS zajema nerazkrito strokovno znanje, izkušnje in poslovne informacije, ki izpolnjuje naslednje zahteve:

- je skrivnost, ki ni splošno znana ali lahko dosegljiva osebam v krogih, ki se običajno ukvarjajo s to vrsto informacij;

- ima tržno vrednost;

- imetnik poslovne skrivnosti je v danih okoliščinah razumno ukrepal, da jo ohrani kot skrivnost.

Domneva se, da je zahteva iz tretje alineje prejšnjega odstavka izpolnjena, če je imetnik poslovne skrivnosti informacijo določil kot poslovno skrivnost v pisni obliki in o tem seznanil vse osebe, ki prihajajo v stik ali se seznanijo s to informacijo, zlasti družbenike, delavce, člane organov družbe in druge osebe. Za poslovno skrivnost se ne morejo določiti informacije, ki so po zakonu javne, ali informacije o kršitvi zakona ali dobrih poslovnih običajev.

 

Glede na navedeno so torej poslovna skrivnost le tisti podatki, pri katerih so kumulativno izpolnjene vse tri zgoraj naštete zahteve. Kot izhaja iz komentarja k 2. členu predloga zakona[26], poslovna skrivnost pomeni strokovno znanje in izkušnje ter dragocene poslovne informacije, ki imetnikom omogočajo večjo konkurenčnost in uspešnost na trgu in s tem povečujejo donosnost, zaradi česar je v interesu imetnikov poslovnih skrivnosti, da te ostanejo nerazkrite oziroma zaupne. Upoštevaje navedeno je IP presojal zahtevane informacije z vidika obstoja zgoraj navedenih treh zahtev, ki opredeljujejo poslovno skrivnost.

 

Najprej je mogoče ugotoviti, da že iz narave stvari izhaja, da se predmetni aneks, ki so ga sklenili organ ter družba ZELENO MESTO d.o.o., Koper, ki je nastopala na prostem trgu, in stranski udeleženec kot družba, ki nastopa na prostem trgu, nanaša na konkreten posel, in že kot tak vsebuje določene poslovne informacije. Informacije se namreč nanašajo na prenos pravic, obveznosti in odgovornosti, dogovorjenih v Pogodbi o zagotavljanju storitve mPARKING, št. 224-3872017-30 z dne 2. 10. 2017, od ponudnika ZELENO MESTO d.o.o., Koper, na stranskega udeleženca kot ponudnika organu kot naročniku. Vsebina aneksa je nedvomno podatek, ki ni splošno znan ali lahko dosegljiv osebam v krogih, ki se običajno ukvarjajo s to vrsto dejavnosti. IP tako meni, da je podan prvi pogoj, ki mora biti izpolnjen, da govorimo o poslovni skrivnosti po ZPosS.

 

Nadalje je IP ugotavljal, ali imajo predmetni podatki iz aneksa tržno vrednost. Predlagatelj zakona je v predlogu zakona zapisal: »Strokovno znanje, izkušnje ali informacije morajo imeti dejansko ali potencialno tržno vrednost. Šteje se, da imajo tako strokovno znanje in izkušnje ali informacije tržno vrednost takrat, kadar je verjetno, da bi njihova nedovoljena pridobitev, uporaba ali razkritje škodovalo interesom osebe, ki ima nad njimi zakonit nadzor (škodovala znanstvenemu ali tehničnemu potencialu te osebe, njenim poslovnim ali finančnim interesom, strateškim pozicijam ali konkurenčni sposobnosti)[27]«. V zakonu torej pojem tržne vrednosti ni definiran, predlagatelj zakona pa je v komentarju k predlogu drugega člena dokazno oceno zahtevanega pogoja usmeril v izkazovanje »škode«, ki je logično na strani tistega, ki poslovno skrivnost zatrjuje. Povedano drugače, o »tržni vrednosti« informacij lahko govorimo takrat, kadar bi njihovo razkritje škodovalo konkurenčni sposobnosti poslovnega subjekta, finančnim in poslovnim interesom, ipd. »Tržna vrednost« torej ni mišljena zgolj kot nek »znesek«, ki bi ga poslovni subjekt na trgu dosegel s strokovnim znanjem, izkušnjo ali poslovno informacijo, temveč kot izkaz konkretne opredelitve do dejanske ali potencialne škode, ki bi poslovnemu subjektu nastala z razkritjem strokovnega znanja, izkušenj ali poslovne informacije. Ob tem IP pripominja, da je v skladu s slovensko sodno prakso dokazno breme pri pojasnjevanju, zakaj zahtevane informacije pomenijo konkurenčno prednost, na subjektu, ki poslovno skrivnost zatrjuje.[28]

 

Po oceni IP je stranski udeleženec z navedbami, ki jih je IP povzel uvodoma, izkazal, da je v obravnavanem primeru izpolnjena tudi zahteva, da bi razkritje zahtevanih podatkov potencialno škodovalo poslovnim interesom in konkurenčni sposobnosti zavezanca, kar pomeni, da imajo zahtevani podatki za zavezanca določeno tržno vrednost

 

IP pa je predmetni aneks presojal še z vidika obstoja tretjega pogoja za opredelitev poslovne skrivnosti, torej, ali je imetnik poslovne skrivnosti v danih okoliščinah razumno ukrepal, da aneks ohrani kot skrivnost. IP je tako vpogledal v določbe Sklepa stranskega udeleženca o poslovni skrivnosti z dne 26. 3. 2019. Navedeni sklep v prvem odstavku 3. člena določa kot poslovno skrivnost predvsem konkretne podatke o projektih, ki se izvajajo zunaj služb družbe, zlasti pa tudi podatke o aktivnostih družbe, o poslovnih partnerjih, načinu poslovanja, pa tudi »Pogodbe o uporabi storitve …« in »Dodatek dopolnilo o varstvu podatkov z upravljavci« ter celotno tehnično dokumentacijo, ki je dana v postopkih javnega naročanja (tudi v evidenčnih postopkih). V naslednjem odstavku istega člena je nadalje določeno, da so predmet poslovne skrivnosti tudi vsi podatki, ki so ali bi lahko bili v neposredni ali posredni zvezi s prvim odstavkom tega člena, v kakršnikoli materialni ali elektronski obliki (listine, avdio in video mediji, računalniške diskete, CD-romi, trdi diski, RAM, steamer-ji, elektronska pošta, elektronski spomin fotokopirnih strojev, faxov, tiskalnikov in podobno) ali v nematerializirani obliki (vsako ustno seznanjanj s podatki, razgovori o le-teh, ipd.). Tretji odstavek 3. člena tega sklepa pa določa, da se za poslovno skrivnost štejejo tudi podatki, za katere je očitno, da bi nastala občutna škoda, če bi zanje izvedela nepooblaščena oseba, ne glede na to, ali so določeni s tem sklepom oziroma ali so ustrezno označeni. Slednji pa določa tudi, da so predstavniki ali pooblaščene osebe družbenikov, zaposleni, člani organov družbe in druge osebe odgovorni za kršitev, če so vedeli ali bi morali vedeti za tak značaj podatkov.

 

Po oceni IP je torej stranski udeleženec izpolnil tudi pogoj 3. alineje prvega odstavka 2. člena ZPoS, s svojo opredelitvijo poslovne skrivnosti v Sklepu o poslovni skrivnosti, čeprav sam aneks ne nosi oznake »poslovna skrivnost«. Vsekakor pa gre za dokument, glede katerega je stranski udeleženec uveljavljal poslovno skrivnost  pri organu in IP.

 

Na podlagi vsega navedenega je IP ugotovil, da so pri predmetnem aneksu izpolnjene vse zahteve, ki za opredelitev poslovne skrivnosti izhajajo iz ZPosS.

 

Ker je IP torej ocenil, da so pri predmetnem aneksu izpolnjeni pogoji za poslovno skrivnost, je te podatke ocenil še z vidika svojih, zgoraj navedenih, predhodnih navedb o porabi javnih sredstev pri predmetni ponudbi, in ugotovil, da je s tega vidika aneks prosto dostopen. Poleg tega pa je stranski udeleženec v zvezi z glavnimi določbami pogodbe v odgovoru z dne 27. 10. 2020, s katerim je priglasil stransko udeležbo, izpostavil kot poslovno skrivnost le pogodbeno vrednost.

 

IP je po uradni dolžnosti ugotovil še, da obsegata presojana dokumenta določene osebne podatke, zato se je opredelil še do izjeme varstva osebnih podatkov po 3. točki prvega odstavka 6. člena ZDIJZ.

 

Varstvo osebnih podatkov

 

Organ na podlagi določbe 3. točke prvega odstavka 6. člena ZDIJZ zavrne dostop do zahtevanih informacij, če se zahteva nanaša na osebni podatek, katerega razkritje bi pomenilo kršitev varstva osebnih podatkov v skladu z zakonom, ki ureja varstvo osebnih podatkov. Ugotoviti pa gre, da se je 25. 5. 2018 začela uporabljati predhodno navedena Splošna uredba o varstvu podatkov, ki predstavlja tisti pravni akt, ki ureja varstvo osebnih podatkov in v določenih delih zamenjuje Zakon o varstvu osebnih podatkov (v nadaljevanju: ZVOP-1)[29]. V določenih delih se torej ZVOP-1 ne uporablja več. Ob tem je mogoče ugotoviti, da predmetna uredba bistveno ne spreminja definicije upravljavca in obdelovalca osebnih podatkov in ne definicije osebnega podatka ter ne spreminja definicije javnega in zasebnega sektorja.

 

Upoštevaje definicijo osebnega podatka je IP ugotovil, da zahtevani dokumenti obsegajo posamezne osebne podatke, kot so imena in priimki posameznikov, njihov položaj/funkcija, elektronski naslovi, telefonske številke, podpisi. IP je tako preveril še, ali je za njihovo obdelavo (posredovanje podatkov prosilcu oziroma javnosti) podana ustrezna pravna podlaga.

 

Obdelava osebnih podatkov je zakonita, če je podana ena od pravnih podlag, ki jih določa Splošna uredba o varstvu podatkov v prvem odstavku člena 6. Ker organ spada med upravljavce in obdelovalce osebnih podatkov, ki sodijo v javni sektor, veljajo zanj naslednje pravne podlage za obdelavo osebnih podatkov:

(a) posameznik, na katerega se nanašajo osebni podatki, je privolil v obdelavo njegovih osebnih podatkov v enega ali več določenih namenov (kadar ne gre za izvajanje javnih nalog);

(b) obdelava je potrebna za izvajanje pogodbe, katere pogodbena stranka je posameznik, na katerega se nanašajo osebni podatki, ali za izvajanje ukrepov na zahtevo takega posameznika pred sklenitvijo pogodbe;

(c) obdelava je potrebna za izpolnitev zakonske obveznosti, ki velja za upravljavca;

(e) obdelava je potrebna za opravljanje naloge v javnem interesu ali pri izvajanju javne oblasti, dodeljene upravljavcu.

 

Upoštevaje navedeno je mogoče v obravnavanem primeru ugotoviti, da je podana pravna podlaga za obdelavo določenih osebnih podatkov funkcionarja organa (župana) in javnega uslužbenca organa ter predstavnika stranskega udeleženca, ki je podpisal predmetni aneks. Pravno podlago za njihovo obdelavo namreč predstavlja določba 1. alineje tretjega odstavka 6. člena ZDIJZ. Le-ta določa, da se ne glede na obstoj izjeme (osebni podatek) dostop dovoli, če gre za podatke, povezane s porabo javnih sredstev, ter podatke, povezane z opravljanjem javne funkcije oziroma delovnega razmerja javnega uslužbenca. Po oceni IP na tej pravni podlagi niso varovani tudi osebni podatki posameznika, ki je v imenu stranskega udeleženca podpisal aneks (čeprav ni zakoniti zastopnik stranskega udeleženca). Absolutno javni podatki so tako podatki o imenu in priimku župana, predstavnika stranskega udeleženca in javnega uslužbenca ter podatki o funkciji funkcionarja organa in položaju predstavnika stranskega udeleženca ter njuni podpisi. Prav tako je podana pravna podlaga za dostop do podatkov o imenu, priimku, vrsti zastopstva in podpisu zakonitega zastopnika družbe ZELENO MESTO d.o.o., Koper, na pogodbi in aneksu, ter do podatkov o imenu in priimku zakonitega zastopnika stranskega udeleženca, ki je naveden na prvi strani aneksa. Kot je IP že večkrat zapisal v svojih odločbah, varovani niso osebni podatki družbenikov, ustanoviteljev ali članov organov gospodarskih družb ter oseb, pooblaščenih za zastopanje, za katere je vpis v javni register obvezen. Ti podatki so namreč javni v skladu z določbami ZGD-1, Zakona o Poslovnem registru Slovenije[30] in Zakona o sodnem registru[31].

 

Upoštevaje pravne podlage za obdelavo osebnih podatkov pa niso prosto dostopni podatki o imenu in priimku ter telefonski številki kontaktne osebe na strani ponudnika v Pogodbi o zagotavljanju storitve mPARKING, št. 224-3872017-30 z dne 2. 10. 2017 (10.1.1.), in tudi ne podatki o telefonski številki in elektronskem naslovu kontaktne osebe na strani organa. Da službene telefonske številke in elektronski naslovi niso prosto dostopni podatki, je IP odločil že večkrat ter o tem izdal tudi neobvezujoča mnenja.[32] Če organ objavi te podatke, to pomeni, da je skladno z drugim odstavkom 106. člena ZVOP-1 sam presodil, da gre za informacije javnega značaja, ki so zaradi pomembnosti dela za namene poslovanja s strankami prosto dostopne.

 

IP po uradni dolžnosti ni ugotovil drugih izjem od prostega dostopa po ZDIJZ.

 

IP glede na ugotovitve v tem pritožbenem postopku pripominja še, da se sicer dostop do dokumentov na podlagi določb ZDIJZ nikoli ne presoja z vidika okoliščin posameznega prosilca, temveč z vidika vsebine samih informacij, ki so zahtevane. Pri presoji, ali lahko prosilec pridobi zahtevane dokumente, se je zato vedno treba vprašati, ali gre za informacije, ki bi jih lahko pridobil tudi kdorkoli drug, ki bi organu postavil isto zahtevo. V postopku po ZDIJZ je torej bistveno, da se odloča z učinkom erga omnes, kar pomeni, da je dokument, ki predstavlja prosto dostopno informacijo javnega značaja, dostopen vsakomur, pravni in fizični osebi, ne glede na pravni interes in osebni status. ZDIJZ torej kot pravilo postavlja enako in enotno uporabo določb zakona za vse. Organi so dolžni v skladu z ZDIJZ vsebinsko presoditi le, ali zahtevana informacija izpolnjuje pogoje za informacijo javnega značaja, in ali je prosto dostopna vsem, ne le prosilcu. Povedano drugače, navedbe prosilca o razlogih za vložitev zahteve in navedbe stranskega udeleženca v zvezi z razlogi prosilca za vložitev predmetne zahteve, so za predmetni postopek po ZDIJZ irelevantne. Ob tem pa IP poudarja še, da je pristojen odločati le o dostopu do zahtevanih informacij javnega značaja, ni pa pristojen presojati siceršnjega odločanja in postopanja zavezancev za dostop do informacij javnega značaja.

 

Delni dostop

 

Organ je torej ravnal napačno, ko je prosilcu zavrnil dostop do podatkov, ki so javni po tretjem odstavku 6. člena ZDIJZ. Organ (posledično) tudi ni uporabil določbe 7. člena ZDIJZ. Če dokument ali njegov del le delno vsebuje informacije iz prvega odstavka 6. člena ZDIJZ in jih je mogoče izločiti iz dokumenta, ne da bi to ogrozilo njihovo zaupnost, pooblaščena oseba organa na podlagi 7. člena ZDIJZ izloči te informacije iz dokumenta ter seznani prosilca z vsebino preostalega dela dokumenta (t. i. delni dostop). Konkretneje določa t.i. delni dostop Uredba o posredovanju in ponovni uporabi informacij javnega značaja[33] (19. člen). Ker je delni dostop v obravnavanem primeru mogoč, je IP odločil, kot izhaja iz točke 1 izreka te odločbe.

 

O zahtevi za povrnitev stroškov postopka

 

Na podlagi prvega odstavka 113. člena ZUP gredo stroški, ki nastanejo organu ali stranki med postopkom ali zaradi postopka (potni stroški uradnih oseb, izdatki za priče, izvedence, tolmače, ogled, pravno zastopanje, oglase, prihod, izgubo dohodka, strokovno pomoč, odškodnino za škodo, ki nastane pri ogledu ipd.) v breme tistega, na katerega zahtevo se je postopek začel. Obravnavani pritožbeni postopek (kot tudi sam postopek z zahtevo za dostop do informacije javnega značaja) se je začel na pritožbo (oziroma zahtevo) prosilca, tako da prosilec sama nosi svoje stroške postopka.

 

Ker sta v predmetnem pritožbenem postopku udeleženi dve stranki z nasprotnimi interesi (prosilec in stranski udeleženec) IP pojasnjuje, da pride v poštev tudi uporaba 114. člena ZUP. Ta v prvem odstavku pravi, da če je v postopku udeleženih dvoje ali več strank z nasprotujočimi si interesi, krije stroške stranka, ki je povzročila postopek, pa se je ta končal v njeno škodo. Če je v takem primeru katera od strank deloma zmagala s svojim zahtevkom, trpi del stroškov v sorazmerju s tistim delom svojega zahtevka, s katerim ni zmagala. Če v postopek vstopi stranski udeleženec, krije svoje stroške, če s svojim zahtevkom ni uspel. Če pa je s svojim zahtevkom uspel, krije stroške stranka, na zahtevo katere se je postopek začel, razen osebnih stroškov.

 

V obravnavani zadevi je prosilec s svojo pritožbo delno uspel, stranski udeleženec pa stroškov postopka ni priglasil. Posledično je IP odločil, kot izhaja iz 3. točke izreka te odločbe.

 

Sklepno

 

IP je na podlagi navedenih argumentov in pravnih podlag zaključil, da je pritožba prosilca delno utemeljena. IP je tako pritožbi prosilca ugodil v delu, ki se nanaša na javne podatke in podatke, ki ne predstavljajo poslovne skrivnosti, kot to izhaja iz 1. točke izreka te odločbe. V tem delu je IP odločbo organa odpravil in odločil, v skladu s prvim odstavkom 252. člena ZUP. V preostalem delu pa je IP pritožbo prosilca zavrnil, ker pri določenih zahtevanih podatkih niso izpolnjeni pogoji za informacijo javnega značaja, v delu iz razloga, ker določeni dokumenti niso bili predmet zahteve prosilca, in zaradi varstva osebnih podatkov (ne iz razloga varstva poslovne skrivnosti kot je to odločil organ). IP je v tem delu pritožbo zavrnil v skladu s prvim in tretjim odstavkom 248. člena ZUP, kot to izhaja iz 2. točke izreka te odločbe.

 

Na podlagi petega odstavka 213. člena ZUP, ki se smiselno uporablja tudi za odločbo o pritožbi (prvi odstavek 254. člena ZUP), se v izreku odloči tudi o tem, ali so nastali stroški postopka. IP je ugotovil, da v tem postopku posebni stroški niso nastali (kot to izhaja iz točke 4. izreka te odločbe).

 

Ta odločba je v skladu s 30. točko 28. člena Zakona o upravnih taksah[34] oproščena plačila upravne takse.

 

 

Pouk o pravnem sredstvu:

Zoper to odločbo ni dovoljena pritožba, temveč je dopustno sprožiti upravni spor. Upravni spor se sproži s tožbo, ki se vloži v 30 dneh od vročitve te odločbe na Upravno sodišče, Fajfarjeva 33, Ljubljana. Tožba se vloži pri navedenem sodišču neposredno pisno ali pa se pošlje po pošti. Če se tožba pošlje priporočeno po pošti, se za dan izročitve sodišču šteje dan oddaje na pošto. Tožba z morebitnimi prilogami se vloži v najmanj treh izvodih. Tožbi je treba priložiti tudi to odločbo v izvirniku ali prepisu.

 

 

 

Postopek vodila:

Nataša Siter , univ. dipl. prav.

svetovalka IP

 

 

 

Informacijski pooblaščenec:

Mojca Prelesnik, univ. dipl. prav.

informacijska pooblaščenka

 


[1] Uradni list RS, št. 65/09 – uradno prečiščeno besedilo, 33/11, 91/11, 32/12, 57/12, 44/13 – odl. US, 82/13, 55/15, 15/17 in 22/19 – ZPosS.

[2] Uradni list RS, št. 22/19.

[3] Uradni list RS, št. 33/91-I, 42/97 – UZS68, 66/00 – UZ80, 24/03 – UZ3a, 47, 68, 69/04 – UZ14, 69/04 – UZ43, 69/04 – UZ50, 68/06 – UZ121, 140, 143, 47/13 – UZ148, 47/13 – UZ90, 97, 99 in 75/16 – UZ70a.

[4] Uradni list RS, št. 91/15 in 14/18.

[5] Uradni list RS, št. 11/01 in 109/12.

[6] Uradni list RS, št. 123/06, 57/08, 36/11, 14/15 – ZUUJFO, 71/17, 21/18 – popr. In 80/20 – ZIUOOPE.

[7] Uradni list RS, št. 11/11 – uradno prečiščeno besedilo, 14/13 – popr., 101/13, 55/15 – ZFisP, 96/15 – ZIPRS1617 in 13/18.

[8] Uradni list RS, št. 65/09 – uradno prečiščeno besedilo, 33/11, 91/11, 32/12, 57/12, 44/13 – odl. US, 82/13, 55/15, 15/17 in 22/19 – ZPosS.

[9] Sklep Ustavnega sodišča št. Up-3427/07-34 in U-I-287/07 z dne 6. 11. 2008.

[10] Sklep Ustavnega sodišča št. Up-448/12-11 z dne 21. 6. 2012.

[11] Sklep Ustavnega sodišča št. Up-3093/08-5 in U-I-315/08-4 z dne 12. 2. 2009.

[12] Sklep Vrhovnega sodišča št. I Up 76/2014 z dne 24. 2. 2014.

[13] Sklep Višjega sodišča v Ljubljani, Izvršilni oddelek, št. II Ip 1002/2009 z dne 13. 5. 2009.

[14] Sodba Upravnega sodišča št. III U 240/2012 z dne 7. 11. 2013.

[15] Sodba Upravnega sodišča št. II U 214/2016 z dne 7. 2. 2017.

[16] Sodba Upravnega sodišča št. I U 1816/2016-34 z dne 4. 10. 2017.

[17] Mnenje Zakonodajno-pravne službe Državnega zbora o Predlogu zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o dostopu do informacij javnega značaja, ZDIJZ-C, druga obravnava, EPA 1500-VI, št. 010-01/13-24 z dne 30. 12. 2013.

www.dz-rs.si/wps/portal/Home/deloDZ/zakonodaja/izbranZakonAkt.

[18] Uradni list RS, št. 88/15.

[19] Uradni list RS, št. 45/10.

[20] Komentar Zakona o dostopu do informacij javnega značaja, dr. Senko Pličanič s soavtorji, Inštitut za javno upravo pri Pravni fakulteti.

[21] Zakon o gospodarskih družbah s komentarjem, 1. knjiga, GV Založba 2002.

[22] Npr. sodba Vrhovnega sodišča št. X Ips 70/2016: »Namen te določbe je, da se jasno vzpostavi dolžnost varovanja poslovne skrivnosti glede natančno opredeljenih podatkov, ki so jo dolžne spoštovati vse navedene osebe.5 Navedeni način določitve poslovne skrivnosti torej zahteva izraz volje, določiti določene podatke kot poslovno skrivnost, ki mora biti tudi izražena v predpisani obliki, z visoko stopnjo določnosti in s strani za to pristojne osebe (prvi odstavek 39. člena ZGD-1 v povezavi s prvim odstavkom 40. člena ZGD-16). Ob tem pa mora tako določena poslovna skrivnost tudi po vsebini ustrezati temu pojmu, da jo je mogoče upoštevati kot zakonito izjemo od dostopa do informacij javnega značaja (zgoraj, 15. točka obrazložitve).«. Podobno tudi sodba Upravnega sodišča št. I U 2276/2017-19 z dne 9. 11. 2018

[23] Npr. odločbe IP št. 090-301/2015, št. 090-283/2016 in št. 090-149/2017.

[24] Tako tudi sodbi Upravnega sodišča št. III U 121/2017 (30. točka) in št. I U 1544/2018-51.

[25] Uradni list RS, št. 11/18 in 79/18.

[26] Besedilo Predloga Zakona o poslovni skrivnosti, javno dostopen na spletnih straneh Državnega zbora.

[27] Enako je zapisano v Direktivi 2016/943.

[28] Tako upravno sodna praksa, ki se sicer nanaša na določbe ZGD-1, ki so veljale pred uveljavitvijo ZPosS, vendar pravno vprašanje po mnenju IP ostaja enako: npr. sodbe, št. U 284/2008 z dne 27. 5. 2009, št. U 1276/2008 z dne 11. 2. 2010, št. I U 1132/2015 z dne 27. 1. 2016.

[29] Uradni list RS, št. 94/07- uradno prečiščeno besedilo.

[30] Uradni list RS, št. 49/06,  33/07 – ZSReg-B, 19/15 in 54/17.

[31] Uradni list RS, št. 54/07 – uradno prečiščeno besedilo, 65/08, 49/09, 82/13 – ZGD-1H, 17/15, 54/17 in 16/19 – ZNP-1.

[32] Npr. Odločba IP št. 090-267/2017.

[33] Uradni list RS, št. 24/2016.

[34] Uradni list RS, št. 106/10 – uradno prečiščeno besedilo, 14/15 – ZUUJFO, 84/15 – ZZelP-J, 32/16 in 30/18 – ZKZaš.