Informacijski pooblaščenec Republika Slovenija
    SLO | ENG

Iskalnik po odločbah IP o dostopu do informacij javnega značaja

+ -
Datum: 11.03.2020
Naslov: prosilec - Občina Šentrupert
Številka: 090-41/2020
Kategorija: Ali dokument obstaja?
Status: Zavrnjeno


POVZETEK:

Prosilec je od organa zahteval dokument, ki izkazuje uradno priznano izobrazbo župana in datum pridobitve izobrazbe. Organ je zahtevo prosilca zavrnil, pri čemer se je skliceval na institut zlorabe pravice dostopa do informacij javnega značaja. IP je v pritožbenem postopku ugotovil, da se je organ na navedeni institut skliceval neupravičeno, hkrati pa je ugotovil, da organ sploh ne razpolaga z dokumentom, ki bi izkazoval uradno priznano izobrazbo župana. IP je zato pritožbo prosilca zavrnil kot neutemeljeno.

 

ODLOČBA:

 

 

Številka: 090-41/2020/5

Datum: 11. 3. 2020


Informacijski pooblaščenec po informacijski pooblaščenki Mojci Prelesnik (v nadaljevanju IP) izdaja na podlagi tretjega odstavka 27. člena Zakona o dostopu do informacij javnega značaja (Uradni list RS, št. 51/2006 – uradno prečiščeno besedilo, s spremembami in dopolnitvami; v nadaljevanju ZDIJZ), 2. člena Zakona o Informacijskem pooblaščencu (Uradni list RS, številka 113/2005 in 51/2007 – ZUstS-A, v nadaljevanju ZInfP), tretjega odstavka 248. Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, številka 24/2006 – uradno prečiščeno besedilo, s spremembami in dopolnitvami; v nadaljevanju: ZUP), o pritožbi … (v nadaljevanju prosilec) z dne 10. 2. 2020, zoper odločbo Občine Šentrupert, Šentrupert 33, 8232 Šentrupert (v nadaljevanju organ), št. 711-0010/2019-3 z dne 30. 1. 2020, v zadevi dostopa do informacij javnega značaja, naslednjo

 

 

O D L O Č B O:

 

1.       Pritožba prosilca z dne 10. 2. 2020 zoper odločbo Občine Šentrupert, št. 711-0010/2019-3 z dne 30. 1. 2020 se zavrne.

 

2.       V tem postopku posebni stroški niso nastali.

 

O b r a z l o ž i t e v :

 

Prosilec je dne 18. 12. 2019 na organ naslovil zahtevo, v kateri je navedel, da se v medijih pojavljajo različna namigovanja o izobrazbi župana Občine Šentrupert. Na volilnih plakatih in letakih je uporabljal znanstveni naslov magister, v zadnjem obdobju pa se podpisuje brez naziva. V interesu vseh občanov je, da se izve kakšna je uradna priznana izobrazba župana v Sloveniji, saj se sam podpisuje na različne načine. Od občine zahteva dokument, iz katerega je razvidna uradna priznana izobrazba župana …, z datumom priznane izobrazbe. Dokument želi prejeti v obliki fotokopije ali v elektronski obliki na elektronski naslov.

 

Organ je zahtevo prosilca v celoti zavrnil, pri čemer se je skliceval na peti odstavek 5. člena ZDIJZ, in sicer da lahko organ prosilcu izjemoma zavrne dostop do zahtevane informacije, če prosilec z eno ali več funkcionalno povezanimi zahtevami očitno zlorabi pavico dostopa do informacij javnega značaja oz. je očitno, da je zahteva oz. so zahteve šikanoznega značaja. Organ je pojasnil, da lahko za župana kandidirajo državljani Republike Slovenije, ki so na dan glasovanja dopolnili najmanj 18 let starosti in imajo stalno prebivališče v občini, v kateri kandidirajo. Glede na navedeno organ meni, da ni pravi naslov za dajanje informacije o izobrazbi župana. Informacijo o izobrazbi župana lahko prosilec pridobi na pristojnem ministrstvu za izobraževanje, znanost in šport. Slednje je bilo prosilcu tudi že rečeno s strani župana.

 

Prosilec je zoper navedeno odločbo dne 10. 2. 2020 vložil pritožbo. V njej je navedel, da v njegovi zahtevi ne gre za nobeno šikaniranje, temveč zgolj za razjasnitev dejstev, tudi za sum kaznivega dejanja. Zloraba naziva je namreč tako prekršek kot kaznivo dejanje. Župan je funkcionar in javna oseba. V predvolilnem času je župan sam uporabljal znanstveni naziv, sedaj pa se podpisuje brez njega. Občina oz. župan zagotovo poseduje zahtevani dokument, zato je popolnoma neutemeljeno, da ga z odločbo napotujejo na pristojno ministrstvo. Prosilec navaja, da ga še vedno zanima, kakšno izobrazbo je navedel župan, ko je bil še kandidat za župana. 72. člen Zakona o lokalnih volitvah določa, da mora kandidatura vsebovati med drugim tudi naziv izobrazbe, zato občina z njim zagotovo razpolaga.

 

Organ je pritožbo prosilca, na podlagi 245. člena ZUP, odstopil IP v pristojno reševanje, z dopisom št. 711-0010/2019-6 z dne 24. 2. 2020.

 

Pritožba ni utemeljena.

 

  1. Meje preizkusa pritožbe s strani pritožbenega organa

 

IP uvodoma pojasnjuje, da je kot organ druge stopnje v skladu z 247. členom ZUP dolžan preizkusiti odločbo v delu, v katerem jo pritožnik oziroma prosilec izpodbija. Odločbo preizkusi v mejah pritožbenih navedb, po uradni dolžnosti pa preizkusi, ali ni prišlo v postopku na prvi stopnji do bistvenih kršitev postopka in ali ni prekršen materialni zakon. IP ugotavlja, da se prosilec pritožuje zoper odločbo v celoti.

 

Informacija javnega značaja je po določbi prvega odstavka 4. člena ZDIJZ informacija, ki izvira iz delovnega področja organa, nahaja pa se v obliki dokumenta, zadeve, dosjeja, registra, evidence ali dokumentarnega gradiva (v nadaljevanju dokument), ki ga je organ izdelal sam, v sodelovanju z drugim organom ali pridobil od drugih oseb. Iz navedene definicije so razvidni trije osnovni pogoji, ki morajo biti kumulativno izpolnjeni, da lahko govorimo o obstoju informacije javnega značaja, in sicer:

1. informacija mora izvirati iz delovnega področja organa;

2. organ mora z njo razpolagati;

3. nahajati se mora v materializirani obliki.

 

Organ je v obrazložitvi zavrnilne odločbe kot razlog zavrnitve navedel zlorabo instituta dostopa do informacij javnega značaja, zato se IP najprej opredeljuje do navedenega argumenta.

 

  1. Zloraba pravice dostopa do informacij javnega značaja

 

Splošno o zlorabi pravice

Organ lahko v skladu s petim odstavkom 5. člena ZDIJZ prosilcu izjemoma zavrne dostop do zahtevane informacije, če prosilec z eno ali več funkcionalno povezanimi zahtevami očitno zlorabi pravico dostopa do informacij javnega značaja po tem zakonu oziroma je očitno, da so zahteva ali zahteve šikanoznega značaja.

 

IP se je do instituta zlorabe pravice dostopa do informacij javnega značaja (v nadaljevanju: zloraba pravice dostopa) po petem odstavku 5. člena ZDIJZ v svojih odločbah obširneje opredeljeval že v preteklosti. IP se tako v izogib ponavljanju o splošnih navedbah v zvezi s tem institutom sklicuje na svoje predhodne odločbe.[1]

 

IP poudarja, da se institut zlorabe pravice dostopa do informacij javnega značaja po petem odstavku 5. člena ZDIJZ presoja v vsakem posameznem primeru posebej, izhajajoč iz splošnega načela ZDIJZ, da so informacije javnega značaja dostopne vsakomur in da si morajo organi za uresničitev tega namena prizadevati doseči čim večjo obveščenost javnosti o svojem delovanju. Prav tako poudarja, da je presoja obstoja zlorabe pravice institut, ki ga je treba uporabljati z veliko mero previdnosti in le tam, kjer je to nujno potrebno. Kriterije, ki opredeljujejo zlorabo pravice, je treba razlagati ozko in v vsakem primeru posebej. Utemeljitev obstoja zlorabe pravice mora vselej ostati skrajno sredstvo v postopkih odločanja o zahtevah za posredovanje informacij javnega značaja in se sme uporabiti le v primeru, če od organa objektivno ni mogoče pričakovati, da bo o dostopu do vseh zahtevanih informacij javnega značaja odločal po postopku, ki ga določa ZDIJZ.

 

Zloraba pravice dostopa do informacij javnega značaja v obravnavanem primeru

Organ lahko po petem odstavku 5. člena ZDIJZ zavrne zahtevo ali funkcionalno povezane zahteve prosilca le v primeru, ko so izpolnjeni elementi instituta zlorabe pravice dostopa do informacij javnega značaja. ZDIJZ ne določa konkretnih kriterijev oziroma elementov, ki kažejo na zlorabo pravice dostopa do informacij javnega značaja, niti ni z ZDIJZ omejeno število vlog, ki jih lahko vloži posamezen prosilec, zato IP pri presoji zlorabe pravice dostopa do informacij javnega značaja upošteva kriterije, ki so se razvili za opredelitev zlorabe pravice v pravni teoriji in praksi, npr.:

  • ponavljajoče se vloge za isto zadevo (izločitev vseh sodnikov Ustavnega sodišča) s pavšalnimi navedbami[2];
  • pritožba je očitno nedovoljena in neutemeljena, vsak razumen posameznik pa šteje njeno vložitev kot brez vseh možnosti za uspeh; z očitno nedovoljenimi in neutemeljenimi vlogami se tako ovira izpolnjevanje temeljnih nalog Ustavnega sodišča kot najvišjega organa sodne oblasti za varstvo ustavnosti in zakonitosti ter človekovih pravic in temeljnih svoboščin[3];
  • vlaganje vlog, katerih vsebina je izražanje številnih negativnih vrednostnih sodb in žalitev, provokacija in s tem navidezno uveljavljanje pravic[4];
  • zaporedno vlaganje nedovoljenih pravnih sredstev - vlog brez postulacijske sposobnosti, ki vodijo k obravnavanju in pojasnjevanju istih procesnih vprašanj[5];
  • vztrajanje pri izterjavi bagatelnega zneska, brez navedbe razumnih razlogov za vztrajanje[6];
  • z načinom vlaganja zahtev se organ prekomerno zasipa z delom, kar predstavlja oviro za njegovo učinkovito delo ne samo na področju dostopa do informacij javnega značaja, temveč na vseh njegovih delovnih področjih, z več deset vloženimi zahtevami za dostop do izrazito obsežne količine dokumentov in več kot 300 elektronskimi sporočili, poslanimi odgovorni osebi za dostop do informacij javnega značaja, v obdobju enega leta, kar predstavlja izjemno število vlog, večinoma z žaljivo vsebino, posredovanje tudi drugim državnim organom, …[7];
  • zahteve niso žaljive in tudi ne pretirano obsežne, organ pa glede na zahtevano količino dokumentov tudi ni izkazal, da prosilcu v zakonskem roku ne bi mogel zagotoviti dostopa do podatkov brez škode za delo; organ je dolžan organizirati svoje delo tako, da se prosilcu, ki ne zlorablja pravic, omogoči dostop; večje število vloženih zahtev, ki utegne organu povzročiti določene neprijetnosti, samo po sebi (ob odsotnosti drugih okoliščin, ki kažejo zlorabo) ne more predstavljati razloga za zavrnitev[8];
  • za presojo zakonitosti izpodbijanega akta je potrebno presoditi, ali iz načina vlaganja zahtev prosilca izhaja njegov namen prekomerno zasipati organ z delom in ga s tem ovirati pri opravljanju nalog ter poseči v njeno dostojanstvo oziroma ali vloženi zahtevi prosilca namerno povzročata kakšne neprijetnosti ali druge nevšečnosti[9].

 

Organ v obrazložitvi izpodbijane odločbe ni v ničemer pojasnil, zakaj naj bi prosilec z vloženo zahtevo zlorabil institut dostopa do informacij javnega značaja. Takšna utemeljitev zlorabe pravice dostopa po ZDIJZ je povsem nekonkretizirana in pavšalna, zato ji IP ni mogel slediti. IP ugotavlja, da prosilec ni vložil funkcionalno povezanih zadev, saj v obravnavanem primeru ni mogoče ugotoviti, da je prosilec npr. že vložil zahteve z identično ali podobno vsebino oziroma v postopku po ZDIJZ in že pridobil zahtevane podatke,... Da bi IP upošteval pri svoji presoji morebitne funkcionalne zahteve, bi morale biti te zahteve konkretizirane v izpodbijani odločbi, sploh z vidika funkcionalne povezanosti po določbi petega odstavka 5. člena ZDIJZ. Ni dovolj, da se organ zgolj sklicuje na zakonsko določbo, ne da bi to določbo apliciral in obrazložil vezano na konkretno dejansko stanje. IP tudi ugotavlja, da prosilec na organ ni vložil več zahtev, vložil je zgolj dve zahtevi, ki nista povezani in se ne nanašata na iste dokumente. Ob tem pa IP pripominja, da tudi samo število vlog a priori ne pomeni zlorabe pravice dostopa, kar izhaja tudi iz sodne prakse.[10] Pavšalne navedbe tako ne morejo biti predmet presoje IP, saj je pravica dostopa do informacij javnega značaja ustavna pravica, ki sodi med temeljne človekove pravice, uresničuje pa se v skladu z ZDIJZ.

 

IP se tako v nadaljevanju opredeljuje do posameznih kriterijev, ki lahko predstavljajo zlorabo pravice dostopa, upoštevaje dejstva obravnavanega primera.

 

IP najprej ugotavlja, da ne gre za ponavljajočo se zahtevo za isto zadevo, ampak je zahteva prosilca v obravnavanem primeru povezana z željo pridobiti informacije o izobrazbi župana, saj naj bi ta po mnenju prosilca v času kandidature naziv, ki ga sedaj ne uporablja več.

 

Po mnenju IP zahteva tudi ni očitno nedovoljena in neutemeljena, torej ne gre za zahtevo, vložitev katere bi vsak razumen posameznik štel kot brez vseh možnosti za uspeh in bi ovirala izpolnjevanje temeljnih nalog organa. IP tako ne more šteti, da je v konkretnem primeru podan katerikoli od kriterijev, ki utemeljuje zavrnitev dostopa na podlagi instituta zlorabe pravice, saj iz dejanskega stanja ne izhaja, da bi prosilec svojo pravico zlorabil, da bi bila vloga šikanozna, ponavljajoča, nedovoljena ali neutemeljena, organ pa nasprotnega tudi v ničemer ni obrazložil ali izkazal.

 

  1. Ali dokument obstaja?

 

Glede na to, da je prosilec v zahtevi navedel, da želi prejeti dokument, ki izkazuje uradno priznano izobrazbo župana, izobrazba pa ni pogoj za izvolitev župana, je IP od organa najprej pridobil informacije, s katerimi dokumenti glede izobrazbe župana organ sploh razpolaga. Organ z nekaterimi dokumenti, v katerih je navedena izobrazba župana sicer razpolaga, vendar noben od teh dokumentov ne predstavlja dokumenta, ki izkazuje uradno priznano izobrazbo župana. Gre namreč za dokumente, s katerimi se ne dokazuje izobrazba posameznika, saj se uradno priznana izobrazba praviloma dokazuje z diplomo ali drugim enakovrednim dokazilom, ki ga izda institucija, v kateri je posameznik pridobil izobrazbo. Organ je z dopisom z dne 10. 3. 2020 izrecno potrdil, da z diplomo župana ne razpolaga.

 

Glede na navedbe organa in prosilca v pritožbenem postopku IP nima razloga, da ne bi v celoti sledil navedbam organa, da ta ne razpolaga z diplomo ali dokumentom, ki bi izkazoval uradno priznano izobrazbo župana. Kot že navedeno, izobrazba in stopnja izobrazbe župana namreč nista pogoj za opravljanje javne funkcije župana. Edini zakonski kriteriji, ki jih mora župan za izvolitev izpolnjevati, so, da ima državljanstvo Republike Slovenije, da je na dan glasovanja dopolnil najmanj 18 let starosti in da ima stalno prebivališče v občini, v kateri kandidira. Posledično uradna priznana izobrazba in datum pridobitve izobrazbe nista podatka, s katerima bi bil organ dolžan razpolagati, zato je IP sledil pojasnilom, da organ z dokumenti, ki so predmet tega pritožbenega postopka, dejansko ne razpolaga.

 

IP ni sledil pritožbeni navedbi prosilca, da organ razpolaga s kandidaturo župana, v kateri je bil župan, skladno z 72. členom Zakona o lokalnih volitvah, dolžan navesti tudi naziv svoje izobrazbe. IP namreč ugotavlja, da kandidatura župana ni dokument, ki ga je prosilec s svojo zahtevo z dne 18. 12. 2019 zahteval. Prosilec je namreč v svoji zahtevi navedel, da želi prejeti dokument, iz katerega je razvidna uradno priznana izobrazba župana in datum priznane izobrazbe in ni zahteval kateregakoli dokumenta, na katerem je navedena izobrazba župana. Kandidatura ne predstavlja dokumenta, s katerim se izkazuje uradno priznana izobrazba, saj kandidaturo izpolnijo posamezniki sami, oz. njihovi predlagatelji, navedbe na kandidaturi pa ni mogoče šteti za informacije, ki bi izkazovale posameznikovo uradno priznano izobrazbo, temveč gre zgolj za navedbe posameznika.

 

Prosilec v pritožbi zahteve ne more razširiti na druge dokumente, ki jih v zahtevi ni navedel, ali svoje zahteve vsebinsko spremeniti, kar izhaja iz 133. člena ZUP, ki določa, da ko je postopek uveden, lahko stranka do izdaje odločbe na prvi stopnji razširi ali spremeni postavljeni zahtevek ne glede na to, ali ima razširjeni oziroma spremenjeni zahtevek isto pravno podlago ali ne, če se tak zahtevek opira na iste bistvene sestavine dejanskega stanja in, če je organ pristojen za njegovo reševanje. Povedano drugače, prosilec se v pritožbi ne more pritožiti glede dokumentov, ki jih v zahtevi ni zahteval. Tudi IP kot pritožbeni organ je v pritožbenem postopku vezan na zahtevo prosilca, saj je kot organ druge stopnje v skladu z 247. členom ZUP dolžan preizkusiti izpodbijano odločbo v delu, v katerem jo prosilec izpodbija. Dokumenti, na katere se prosilec sklicuje v pritožbi, ki niso bili predmet izpodbijane odločbe in o katerih organ na prvi stopnji ni odločal, zato ne morejo biti predmet presoje IP kot pritožbenega organa. Prosilec lahko s pritožbo zahtevo zoži, ne more pa zahteve razširiti oz. vsebinsko spremeniti.

 

  1. Sklepno

 

Glede na to, da je organ zahtevo zavrnil, pri čemer se je primarno skliceval na izjemo iz 5. člena ZDIJZ, je izrek odločbe prve stopnje sicer zakonit, vendar obrazložen z napačnimi razlogi (zloraba pravice), zato je IP v svoji odločbi navedel pravilne razloge (dokument pri organu ne obstaja) in pritožbo prosilca na podlagi tretjega odstavka 248. člena ZUP zavrnil, kot izhaja iz 1. tč. izreka te odločbe.

 

Posebni stroški v tem postopku niso nastali. Ta odločba je v skladu s 30. točko 28. člena Zakona o upravnih taksah (Uradni list RS, št. 106/2010 – UPB5) oproščena plačila upravne takse.

 

Pouk o pravnem sredstvu:

Zoper to odločbo ni dovoljena pritožba, temveč se lahko sproži upravni spor. Upravni spor se sproži s tožbo, ki se vloži v 30 dneh od vročitve te odločbe na Upravno sodišče, Fajfarjeva 33, Ljubljana. Tožba se lahko vloži pisno po pošti ali pri navedenem sodišču. Če se tožba pošlje priporočeno po pošti, se za dan izročitve sodišču šteje dan oddaje na pošto. Tožba z morebitnimi prilogami se vloži v najmanj treh izvodih. Tožbi je treba priložiti tudi to odločbo v izvirniku ali prepisu.

 

 

 

Postopek vodila:

mag. Vanja Zrimšek, univ. dipl. prav.

svetovalka Informacijskega pooblaščenca

 

 

 

Mojca Prelesnik, univ. dipl. prav.

informacijska pooblaščenka

 


[1] Npr. odločbe IP št. 090-21/2015/, št. 090-157/2015/, št. 090-254/2015, št. 090-19/2016/, št. 090-211/2016/, št. 090-55/2017/, št. 090-215/2018, št. 090-146/2019/3, št. 090-239/2019/6.

[2] Sklep Ustavnega sodišča št. Up-3427/07-34 in U-I-287/07 z dne 6. 11. 2008.

[3] Sklep Ustavnega sodišča št. Up-448/12-11 z dne 21. 6. 2012.

[4] Sklep Ustavnega sodišča št. Up-3093/08-5 in U-I-315/08-4 z dne 12. 2. 2009.

[5] Sklep Vrhovnega sodišča št. I Up 76/2014 z dne 24. 2. 2014.

[6] Sklep Višjega sodišča v Ljubljani, Izvršilni oddelek, št. II Ip 1002/2009 z dne 13. 5. 2009.

[7] Sodba Upravnega sodišča št. III U 240/2012 z dne 7. 11. 2013.

[8] Sodba Upravnega sodišča št. II U 214/2016 z dne 7. 2. 2017.

[9] Sodba Upravnega sodišča št. I U 1816/2016-34 z dne 4. 10. 2017.

[10] Npr. sodba Upravnega sodišča št. I U 1816/2016-34.