Informacijski pooblaščenec Republika Slovenija
    SLO | ENG
dekorativna slika

Iskalnik po odločbah IP o dostopu do informacij javnega značaja

+ -
Datum: 20.11.2014
Naslov: Prosilec - MNZ, Policija
Številka: 090-164/2014
Kategorija: Tajni podatki, Test interesa javnosti, Kršitev postopka
Status: Delno odobreno


POVZETEK:

Prosilec je od Policije zahteval podatke v zvezi z uporabo IMSI lovilcev (o proizvajalcu, specifikaciji, stroških izobraževanja, vzdrževanja, servisov, o odgovorni osebi, ki je nakup odobrila, o tipu izbirnega postopka nabave, o vsebini vlog/ponudb za nakup, skupni letni statistiki uporabe in letni statistiki uporabe, ločeni po posameznih kaznivih dejanjih). Organ je njegovo zahtevo zavrnil, s klicevanjem na izjemo tajnih podatkov in izjemo notranjega delovanja. Pooblaščenec je pritožbi prosilca delno ugodil. V delu, ki se nanaša na tehnično specifikacijo, stroške vzdrževanja, odgovorno osebo, ki je postopek odobrila, tip izbirnega postopka in vsebino vlog/ponudb,ki so prispele v postopku za nakup, je odločbo odpravil in zadevo vrnil organu v ponoven postopek. Organ se v izpodbijani odločbi namreč ni konkretno opredelil do posameznih dokumentov in ni pojasnil, katera od obeh zatrjevanih izjem je podana pri posameznem dokumentu, prav tako ni presojal možnosti delnega dostopa. V delu, ki se nanaša na letno statistiko uporabe IMSI lovilcev, skupno in po posameznih kaznivih dejanjih, pa je Pooblašečnec ocenil, da je sicer podana izjema tajnih podatkov, da pa javni interes za razkritje teh podatkov prevlada.

 

ODLOČBA:

Številka: 090-164/2014/6
Datum: 24. 11. 2014

Informacijski pooblaščenec po pooblaščenki Mojci Prelesnik (v nadaljevanju Pooblaščenec), izdaja na podlagi 2. člena Zakona o Informacijskem pooblaščencu (Ur. l. RS, št. 113/05 in 51/07-ZUstS-A, v nadaljevanju ZInfP), 3. in 4. odst. 27. člena Zakona o dostopu do informacij javnega značaja (Ur. l. RS, št. 51/06- uradno prečiščeno besedilo, 117/06 – ZDavP2 in 23/14 ter 50/14 v nadaljevanju ZDIJZ), tretjega odstavka 251. člena, prvega odstavka 252. člena in prvega odstavka 248. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Ur. l. RS, št. 24/06 - uradno prečiščeno besedilo, 105/06 – ZUS-1, 126/07- ZUP-E, 65/08-ZUP-F, v nadaljevanju ZUP), o pritožbi ……………………….(v nadaljevanju prosilec) z dne 27. 6. 2014, zoper odločbo z dne 12. 6. 2014, št. 090-60/2014/2 (22-11) Republike Slovenije, Ministrstva za notranje zadeve, Policija, Štefanova ulica 2, 1501 Ljubljana (v nadaljevanju organ), v zadevi odobritve dostopa do informacij javnega značaja naslednjo


O D L O Č B O:


1.    Pritožbi prosilca z dne 27. 6. 2014 zoper 2. točko izreka odločbe Ministrstva za notranje zadeve, Policije, št. 090-60/2014/2 (22-11) z dne 12. 6. 2014 se ugodi in se 2. točka izreka izpodbijane odločbe odpravi ter se zadeva v tem delu vrne organu prve stopnje v ponovni postopek. Organ mora o zadevi odločiti najpozneje v 30 (tridesetih) dneh od prejema te odločbe.
2.    Pritožba prosilca z dne 27. 6. 2014 zoper 3. točko izreka odločbe Ministrstva za notranje zadeve, Policije, št. 090-60/2014/2 (22-11) z dne 12. 6. 2014 se zavrne.
3.    Pritožbi prosilca z dne 27. 6. 2014 zoper 4. točko izreka odločbe Ministrstva za notranje zadeve, Policije, št. 090-60/2014/2 (22-11) z dne 12. 6. 2014 se delno ugodi in se 4. tč. izreka izpodbijane odločbe delno odpravi ter se odloči: Organ je dolžan v roku 31 (enaintridesetih) dni od vročitve te odločbe:
3.1     Iz dokumenta št. 061-5/2013/2 (222-01) z dne 1. 3. 2013 ter iz tabele na 5. strani dokumenta št. 062-23/2013/3 (206-08) z dne 12. 4. 2013, umakniti stopnjo tajnosti INTERNO ter
3.2     Kopijo dokumenta št. 061-5/2013/2 (222-01) z dne 1. 3. 2013 in kopijo tabele na 5. strani dokumenta št. 062-23/2013/3 (206-08) z dne 12. 4. 2013, po elektronski pošti, posredovati na elektronski naslov prosilca.
4.    Stroški v tem postopku niso nastali.

OBRAZLOŽITEV:

Prosilec je na organ dne 22. 5. 2014 vložil zahtevo za posredovanje informacij javnega značaja. V zvezi z IMSI lovilci, ki so v uporabi v policiji, je zahteval dokumente, iz katerih so razvidni podatki:
-    o proizvajalcu posameznega lovilca,
-    o specfikacijah posameznega lovilca,
-    o vrednosti oz. ceni posameznega lovilca,
-    o stroških izobraževanja za delo s posameznim lovilcem,
-    o stroških izvedenih servisnih posegov,
-    o stroških kupljenih nadomestnih delov,
-    o stroških delovanja lovilcev (lahko posredno, npr. poraba električne energije, goriva,..),
-    o odgovorni osebi (ime, priimek, delovno mesto, polažaj,..), ki je postopek nabave/naročila lovilcev odobrila,
-    o tipu izbranega postopka dobave/naročila/nakupa/drugo in argumenti oz. pravna podlaga zanj,
-    vsebino vseh vlog/ponudb/drugo, ki so prispele v postopku iz prejšnje alineje,
-    o skupni letni statistiki uporabe lovilcev,
-    o letni statistiki uporabe, ločeni po posameznih kaznivih dejanjih,
-    vsebino strokovnega mnenja VDT RS št. 01/06 o pravni podlagi uporabe lovilcev.

Prosilec je navedel, da zahteva informacije v naslednji obliki:
-    drug e- zapis: datoteka po elektronski pošti na njegov elektronski naslov,
-    ali skenirani dokumenti na zgoraj naveden elektronski naslov.

O zahtevi prosilca je organ dne 12. 6. 2014 izdal odločbo št. 090-60/2014/2 (22-11) – dalje izpodbijana odločba. Prosilcu je posredoval strokovno mnenje VDT RS št. 01/06 o pravni podlagi lovilcev (v tč. 1 izreka izpodbijane odločbe), v preostalem delu pa je njegovo zahtevo zavrnil. V izpodbijani odločbi najprej povzema definicijo informacije javnega značaja, nato pa podaja obrazložitev, zakaj je zahtevo prosilca treba delno zavrniti.

Glede podatkov o proizvajalcu posameznega lovilca, specfikacijah, vrednosti oz. ceni, stroških izobraževanja, stroških izvedenih servisnih posegov, stroških kupljenih nadomestnih delov, stroških delovanja lovilcev, odgovorne osebe, ki je postopek nabave/naročila lovilcev odobrila, tipu izbranega postopka dobave/naročila/nakupa/drugo in argumentov oz. pravne podlage zanj in vsebine vseh vlog/ponudb/drugo, je organ (v tč. 2 izreka izpodbijane odločbe) navedel, da ti podatki spadajo v delovno področje Uprave kriminalistične policije, ki na podlagi Zakona o kazenskem postopku izvaja tudi prikrite preiskovalne ukrepe. V skladu s 4. členom Zakona o nalogah in pooblastilih policije je preprečevanje, odkrivanje in preiskovanje kaznivih dejanj in prekrškov, odkrivanje in prijemanje storilcev kaznivih dejanj in prekrškov, drugih iskanih ali pogrešanih oseb in njihovo izročanje pristojnim organom in zbiranje dokazov ter raziskovanje okoliščin, ki so pomembne za ugotovitev premoženjske koristi, ki izvira iz kaznivih dejanj in prekrškov, ena izmed nalog policije. Gre torej za širše področje zagotavljanja javne varnosti, ki ga v skladu s 5. členom med drugim varuje Zakon o tajnih podatkih (Uradni list RS, št. 50/06-uradno prečiščeno besedilo, 9/10 in 60711, v nadaljevanju ZTP). Informacije, ki jih zahteva prosilec, se nanašajo na sisteme oziroma naprave, ki spadajo med materialno tehnična sredstva za izvedbo prikritih preiskovalnih ukrepov, torej so namenjeni izvajanju nalog policije na področju zagotavljanja javne varnosti. Ob tem organ ocenjuje, da obstajajo zadržki od prostega dostopa, in sicer po 1. točki prvega odstavka 6. člena ZDIJZ, ker gre za podatek, ki je na podlagi zakona, ki ureja tajne podatke, opredeljen kot tajen in po 11. točki prvega dostavka 6. člena ZDIJZ, ker gre za podatek iz dokumenta, ki je bil sestavljen v zvezi z notranjim delovanjem oziroma dejavnostjo organov in bi njegovo razkritje povzročilo motnje pri delovanju oziroma dejavnosti organa. Nadalje organ pojasnjuje kriterije za tajne podatke in ugotavlja, da podatki, ki jih zahteva prosilec, spadajo med taktiko in metodiko dela s prikritimi preiskovalnimi ukrepi in da so vsi ti podatki označeni s stopnjo tajnosti INTERNO. Organ ugotavlja, da so vsi dokumenti v zvezi z materialno tehnično sistemizacijo, kriteriji in tipizacijo opreme, namenjene za izvajanje prikritih preiskovalnih ukrepov (gre za opis opreme in njihovo količinsko opredelitev), označeni s stopnjo tajnosti ZAUPNO. Z razkritjem navedenih podatkov in njihovo analizo bi, po oceni organa, bilo mogoče ugotoviti taktiko in metodiko dela policije pri izvajanju prikritih preiskovalnih ukrepov pri preiskovanju najtežjih kaznivih dejanj. Organ tudi poudarja, da bi se morebitni storilci lahko na metode dela policije in napravo oziroma naprave prilagodili, s čimer bi te postale neuporabne za nadaljnje delo policije oziroma bi se uporabi naprave pri preiskovanju kaznivih dejanj prilagodili do te mere, da uporaba ne bi prinesla pravih rezultatov. S tem bi se seveda zmanjšala učinkovitost in uspešnost policije pri izvajanju nalog, neposredno pa bi bila ogrožena tudi varnost ljudi, ki izvajajo te ukrepe, saj bi se s pomočjo teh informacij dalo določiti tudi način delovanja policije in s tem locirati konkretne posameznike, ki te ukrepe izvajajo. Glede na navedeno bi, po oceni organa, z javnim razkritjem zahtevanih informacij nastale škodljive posledice za javno varnost, saj bi bila ogrožena taktika in metodila dela policije pri izvajanju nalog na področju odkrivanja in preiskovanja kaznivih dejanj. S tem je po mnenju organa nedvomno izpolnjen tudi materialni kriterij po ZTP, saj se zahtevane informacije nanašajo na tista interesna področja države, ki jih je ZTP opredelil kot posebej občutljiva oziroma so takšnega pomena, da jih je mogoče varovati s stopnjo tajnosti, saj bi sicer nastale škodljive posledice za javno varnost. Formalni pogoj pa je izpolnen s tem, da je tajne podatke določila in označila za to pooblaščena oseba. V konkretnem primeru je stopnjo tajnosti INTERNO, ki določa področja taktike in metodike dela s prikritimi preiskovalnimi ukrepi, določil predstojnik organa, generalni direktor policije, g. Stanislav Veniger. Stopnjo tajnosti dokumentu v zvezi z materialno tehnično sistemizacijo, kriteriji in tipizacijo opreme, namenjene za izvajanje prikritih preiskovalnih ukrepov, pa je z oznako ZAUPNO določil Igor Frančeškin, višji kriminalistični inšpektor III, na podlagi pooblastila št. 28-S-038-10/2002-7 z dne 21. 11. 2002. V obeh primerih je, skladno z 11. členom ZTP, izdelana pisna ocena možnih škodljivih posledic, ki bi nastale ob razkritju podatka, oba dokumenta pa sta pravilno označena s stopnjo tajnosti.

V nadaljevanju izpodbijane odločbe organ pojasnjuje tudi obstoj izjeme notranjega delovanja. Navaja, da gre pri zahtevanih dokumentih za podatke, ki so nastali in so namenjeni za notranjo rabo organa. Dokumenti, ki določajo materialno tehnično sistemizacijo, kriterije in tipizacijo opreme, namenjene za izvajanje prikritih preiskovalnih ukrepov in dokumenti, ki opredeljujejo taktiko in metodiko dela s prikritimi preiskovalnimi ukrepi, jasno kažejo, da so nastali pri notranjem delovanju organa, saj ti podatki opredeljujejo način dela policije pri preiskovanju kaznivih dejanj. Obravnavani dokumenti niso namenjeni zunanjemu krogu oseb in so dokumenti, ki so namenjeni internemu poslovanju organa. S tem je po mnenju organa prvi pogoj za obstoj navedene izjeme izpolnjen. Kot drugi element, ki mora biti izpolnjen, organ izpostavlja škodni test. Navaja, da prosilec zahteva podatke o opremi, na podlagi katerih bi bilo mogoče ugotoviti taktiko in metodiko dela policije pri izvajanju prikritih preiskovalnih ukrepov. Glede na dejstvo, da se ti ukrepi izvajajo pri preiskovanju hujših kaznivih dejanj, je izjemnega pomena, da se metode in taktika delovanja policije na tem področju ne razkrijejo. Z razkritjem bi prišli v situacijo, ko bi se storilci kaznivih dejanj deloma oziroma v celoti prilagodili opremi, ki jo uporablja policija, prav tako pa bi bila ogrožena varnost neposrednih izvajalcev prikritih preiskovalnih ukrepov, katere bi storilci zaradi razkritega načina dela policije lahko locirali. Na ta način bi prišlo do posledic ne samo za delovanje organa, temveč celo do vpliva na varnost in interese Republike Slovenije. Upoštevaje navedeno je organ zahtevo prosilca v tem delu zavrnil, zaradi varstva tajnih pdoatkov oziroma, ker gre za podatke, katerih razkritje bi povzročilo motnje pri dejavnosti organa.

Glede dokumentov, iz katerih bi bili razvidni podatki o stroških delovanja IMSI lovilcev, npr. poraba električne energije, goriva,..(tč. 3 izreka izpodbijane odločbe) organ navaja, da z njimi ne razpolaga, zato je zahtevo prosilca treba zavrniti iz tega razloga. Pri preverjanju je bilo namreč ugotovljeno, da organ ne vodi evidence stroškov, ki so nastali z uporabo posamezne tehnične opreme, temveč le skupne materialne stroške po predpisanih kontih.

V delu zahteve prosilca, ki se nanaša na dokumente o skupni letni statistiki uporave lovilcev in letno statistiko uporabe po posameznih kaznivih dejanjih (tč. 4 izreka izpodbijane odločbe) organ navaja, da razpolaga z dvema dokumentoma, v katerih se nahajajo statistični podatki o uporabi IMSI lovilcev. Za oba dokumenta je na podlagi ZTP določena stopnja tajnosti INTERNO. Organ še dodaja, da se v konkretnem primeru podatki, ki so označeni kot tajni, nanašajo na javno varnost, kar je eno izmed področij, naštetih v 5. členu ZTP. Vidik materialnega kriterija se po oceni organa kaže tudi v tem, da bi z razkritjem teh podatkov nepoklicani osebi očitno nastale škodljive posledice, saj bi bila z razkritjem informacij o številu uporabe lovilca oziroma o številu uporabe lovilca pri posameznih kaznivih dejanjih ogrožena taktika in metodika dela policije pri odkrivanju, preiskovanju in dokazovanju kaznivih dejanj. Z razkritjem informacij o tem, pri katerih kaznivih dejanjih policija uporablja lovilce, bi se morebitni storilci kaznivih dejanj prilagodili na metode dela polciije, s čimer bi naprava oziroma naprave postale neuporabne za nadaljnje delo policije. S tem bi se zmanjšala uspešnost in učinkovitost policije pri izvajanju nalog, neposredno pa bi bila ogrožena tudi varnost ljudi, ki izvajajo te ukrepe, saj bi se s pomočjo teh informacij dalo določiti tudi način delovanja policije. Organ še dodaja, da je stopnjo obeh navedenih dokumentov z oznako INTERNO določil predstojnik organa, direktor policije, Stanislav Veniger. V obeh primerih je, skladno z 11. členom ZTP, izdelana pisna ocena možnih škodljivih posledic, ki bi nastale ob razkritju podatka, oba dokumenta pa sta tudi pravilno označena s stopnjo tajnosti. Glede na navedeno organ ugotavlja, da gre za tajni podatek po ZTP, zaradi česar je zahtevo prosilca v tem delu treba zavrniti.

Zoper izpodbijano odločbo je prosilec pri organu dne 27. 6. 2014 vložil pritožbo. Uvodoma pojasnjuje, da je IMSI lovilec naprava, ki se izdaja za telekomunikacijski oddajnik, s katerim je mogoče v določenem območju prestrezati identifikacijske podatke mobilnih telefonov, natančneje identifikacijsko številko SIM kartice (IMSI številka), identifikacijsko številko telefona (IMEI), lokacijo in druge podatke. T.i. prometni podatki so po ustavnosodni presoji varovani enako kot sama vsebina sporočila, vsako zbiranje le – teh pa pomeni poseg v varstvo osebnih podatkov. Nadalje prosilec glede specifikacije posameznih lovilcev (k 2. točki izreka izpodbijane odločbe) navaja, da te vključujejo tudi zmogljivost posameznega lovilca: domet oz. doseg območja – od nekaj deset do nekaj tisoč metrov, v katerem lahko identificirajo mobilnike ter podatke o hitrosti obdelave oz. identifikacije mobilnih telefonov. Z lovilci se torej (nevede) posega v ustavno pravico do varstva komunikacije ne le zoper osebe, zoper katere je ta ukrep odrejen oz. uporabljen, temveč zoper veliko število oseb, ki se slučajno nahajajo v območju delovanja lovilca. Skupaj s statistiko letne uporabe lovilcev je mogoče oceniti ne samo, kako močan je poseg v zasebnost, ampak tudi pogostost njegove uporabe. Uporaba lovilca mora biti namreč sorazmerna storjenemu kaznivemu dejanju, stopnja posega v varstvo osebnih podatkov tretjih oseb pa minimalna. Prosilec meni, da je razkritje teh podatkov v interesu javnosti, saj se lahko le z vednostjo teh podatkov oceni teža posega v varstvo osebnih podatkov nedolžnih oseb. Iz teh razlogov prosilec prosi tudi za umik tajnosti in test interesa javnosti. Glede vrednosti oz. cen lovilcev, stroškov izobraževanja in servisnih pogojev ter nadomestnih delov prosilec pojasnjuje, da so javni podtaki, da je policija kupila dva lovilca: enega leta 2004 in drugega leta 2009. Ob tem se prosilec sklicuje na članek v Mladini (vir: www.mladina.si/147535/veliki-brat-v%20sloveniji). Ob istem času je bil razkrit dokument, ki razkriva, da je sistem zaradi hitrega razvoja komunikacijskih omrežij tehnološko že zastarel in ga je nujno potrebno nadgraditi (vir: slo-tech.com/novice/t556357). Težko je verjeti, da bi bil sistem, kupljen le pol leta do leto in pol pred tem, že zastarel in da policija ne bi tega prej analizirala in se temu prilagodila. Namreč, če je sistem zastarel že po slabem letu, se poraja vprašanje, kakšno operativno vrednost ima štiri leta kasneje, kaj šele devet let kasneje (od 2004 do 2014). To kaže na negospodarno ravnanje z javnimi sredstvi, saj je v vsem tem času bilo treba plačevati stroške za vzdrževanje, kar servisni posegi in nadomestni deli nedvomno so, hkrati pa tudi implicira neučinkovitost preiskovanja kaznivih dejanj – z zastarelo opremo namreč ne moreš biti tako učinkovit kot z nadgrajeno ali povsem novo. Edino z razkritjem podatkov o ceni lovilcev in stroških bi bilo moč preveriti, kako gospodaren je bil nakup: če so stroški v očitnem nesorazmerju s ceno lovilca, to je, da so precejkrat višji (2x, 3x), bi bilo utemeljeno sklepati, da bi lahko sredstva za stroške, namesto za konstantno kvarjenje zastarele opreme, namenili za nakup novega, tehnološko dovršenega sistema. Prosilec tudi navaja, da so v nekaterih državah ti podatki javni (npr. v ZDA). Ker gre za podatke o porabi javnih sredstev, prosilec v skladu s 3. in 4. odstavkom 6. člena ZDIJZ prosi za umik stopnje tajnosti, hkrati pa meni, da je v interesu javnosti, da izve, kako gospodarno se uporabljajo proračunska sredstva in za kako učinkovite metode dela. Glede odgovorne osebe, ki je postopek nabave naročila odobrila, prosilec navaja, da gre za podatke, povezane z opravljanjem javne funckije ali delovnega razmerja javnega uslužbenca. Ni jasno, niti očitno, kako bi bilo moč analizirati ta podatek, sam ali skupaj z drugimi, da bi z njegovim razkritjem prišlo do tako težkih posledic, kot je učinkovitost preiskovanja kaznivih dejanj, javna varnost in podobno, saj ime in priimek, naziv in podobni podatki iz zaposlitve niso in ne morejo biti podatki o metodah delovanja policije. Ker gre za podatke, povezane z opravljanjem javne funkcije ali delovnega razmerja javnega uslužbenca, prosilec v skladu s 3. in 4. odstavkom 6. člena ZDIJZ prosi za umik stopnje tajnosti, prav tako prosi za izvedbo testa interesa javnosti. Glede tipa izbranega postopka, pravne podlage in argumentov zanj ter glede vsebine vlog, ki so prispele na postopek, prosilec navaja, da se postavlja vprašnaje, ali je bil postopek sploh voden skladno z zakonodajo. Policija je še nedolgo tega trdila, da lovilcev ne uporablja, saj za to nima pravne podlage (vir: slo-tech.com/novice/t556357). Čemu bi torej naročili in kupili nekaj, česar ne morejo uporabljati. Vtis tega poglabljajo tudi nasprotujoča si pojasnila o pravni podlagi: od 148. člena ZKP, 149.a člena ZKP do 150. člena ZKP. V predlogu ZKP-M pa gre (je šlo) celo za odkrito in eklatantno naknadno legalizacijo. V luči tega se prosilcu pojavljajo resni dvomi o zakonitosti, celo korupciji, ki se jo z označitvijo za tajno še lažje prikrije. Tajni podatki, s katerimi se prikrije kaznivo dejanje, pa ne morejo biti označeni kot tajni. Po mnenju prosilca je javna skrivnost, da je v Slovenij korupcija velik problem, celo stanje duha, na to pa opozarjajo tudi tuje inštitucije. Zato v luči tega prosilec meni, da je v interesu javnosti, da se iz teh podatkov umakne stopnja tajnosti, saj obstajajo resni indici o nepravilnosti in nezakonitosti postopka naročila, ki jih lahko razblini le razkritje teh podtakov. Glede pisne ocene škodljivih posledic, iz katere izhaja, da policija varuje zahtevane podatke zaradi varstva taktike in metodike dela, prosilec med drugim navaja, da glede na to, da je minister za notranje zadeve javno potrdil, da policija uporablja dva lovilca (vir: članek z dne 5. 4. 2013, www.siol.net/novice/slovenija/2013/04/policija_naprava_preverjanje_mobilni_klic.aspx), kasneje pa so različni predstavniki policije razkrili še več podatkov ravno o taktiki in metodiki: da se uporablja zoper storilce hujših kaznivih dejanj, pri iskanju pogrešanih oseb in ugrabitvah, da se uporablja na podlagi sodne odločbe po 150. členu ZKP, itd., je bila, če kdo, ravno policija sama tista, ki je ogrozila svoje delovanje. Nadalje, v prid ogroženosti, učinkovitosti in (ne)uporabnosti ob razkritju tajnih podatkov, ne govorijo niti javno dostopni podatki. V letu 2013 je bilo 8 mesecev časa, ko bi se storilci kaznivih dejanj, zaradi priznanja o uporabi lovilcev v policiji, lahko prilagodili nanje, ogrozili osebe, ki izvajajo ukrepe, škodovali javni varnosti in onemogočili preiskovanje kaznivih djeanj. Prilagoditev je namreč izredno enostavna: preneha se z uporabo mobilnih telefonov. Obstaja tudi že tehnologija za detekcijo lovilcev in s tem oseb, ki izvajajo ukrepe. Za take prilagoditve je dovolj vedenje, da se lovilci uporabljajo, torej v tem primeru ministrovo priznanje. Po mnenju prosilca tem navajanjem ne pritrjujejo niti javno objavljeni podatki o kriminaliteti. Preiskanost hujših kaznivih dejanj v letu 2013 je ostala statistično enaka kot leto poprej, pri čemer je ta zelo visoka – tudi do 100% za KD zoper življenje in telo, torej policiji ni bila onemogočena izsleditev storilcev. Razvidno ni niti znižanje zaznanih kaznivih dejanj, ki bi se izrazilo ob prilagoditvi na lovilce – trend naraščanja je konstanten, gospodarske kriminalitete je bilo preiskane celo več. Prav tako ni izkazana nevarnost zoper osebje, še več, število napadov na policiste se je celo znižalo- napad na uradno osebo za 18.7%, zoper policiste pa za 34.9%. Po mnenju prosilca ob tem ni nepomemben podatek, da nižje število napadov pripisujejo odsotnosti množičnih protestov in ne prilagodljivosti storilcev hujših kaznivih dejanj, kot bi bilo pričakovati iz prej opisanih okoliščin razkritja o uporabi lovilcev v policiji. Hkrati je, po mnenju prosilca, treba opozoriti, da je preiskanost kaznivih dejanj statistično enaka v letih pred uporabo lovilcev (pred 2004) kot med njo, kar torej pomeni, da uporaba lovilcev ne pripomore k večji učinkovitosti in uspešnosti dela policije, k preiskovanju kaznivih dejanj in s tem k javni varnosti. Poleg tega ima policija, poleg lovilcev, na voljo dolg seznam pooblastil. Težko je verjeti, da bi lovilca – ki sta samo dva, celo zastarela, za odkritje storilca pa ga morajo uporabiti večkrat (triangulacija), pri 16 tisoč primerih gospodarskega kriminala in več, če štejemo za pravno podlago še 148. člen ZKP – po celi Sloveniji v letu 2013 – je to misija nemogoče, oziroma težko govorimo o učinkovitosti, z njim pa odkrijejo le številko aparata/sim kartice – imela tako močan vpliv na uspešnost ali učinkovitost preiskovanja kaznivih dejanj; pot do zaključka preiskave je namreč še dolga. Da uporabnost lovilcev ni takšna, kot jo prikazuje policija, pričajo letni statistični podatki uporabe v nemških represivnih organih. Čeprav imajo kaznivih dejanj na leto kar dobrih 6 milijonov, uporabijo lovilce v enem letu največ dvestokrat! Metodike dela z IMSI lovilci so tudi že javno znane – sledenje osumljencu oz. številki z lovilcem, nameščenim v prevoznem sredstvu, sledenje od vrat do vrat z ročnim lovilcem in z metodo izključevanja ugotoviti, kateri je osumljenec oz. kje se telefon nahaja. Iz navedenih razlogov, po mnenju prosilca, izhaja, da so zahtevani podatki neutemeljeno označeni kot tajni, saj nevarnost njihovega razkritja ni izkazana, zato prosilec zahteva umik tajnosti, hkrati pa je to tudi v interesu javnosti. V zvezi s sklicevanjem organa na izjemo notranjega delovanja po 11. točki prvega odstavka 6. člena ZDIJZ prosilec navaja, da je trditev organa, da bi v primeru razkritja zahtevanih podatkov sistem izvajanja prikritih preiskovalnih ukrepov naredili invalidnega, preiskovanje hujše kriminalitete pa skoraj onemogočili, najmanj intelektualno nepoštena, v najboljšem primeru pa absurdna. Prosilec ob tem navaja, da je že pri sklicevanju na prejšnjo točko izpodbijane odločbe pri oceni škodljivih posledic prikazal, da je bila preiskanost kaznivih dejanj pred nakupom (in s tem uporabo) statistično enaka kot po njem (in s tem uporabo). Torej ne drži, da bi z razkritjem lovilcev preiskovanje hujše kriminalitete onemogočili, saj je lovilci niti ne omogočajo, sploh v luči velikega števila drugih pooblastil policije. Da bi se storilci prilagodili opremi, tudi ne izhaja iz javno dostopnih podatkov o kriminaliteti, saj so imeli kriminalci za to vsaj osem mesecev časa, pa se to ni zgodilo v zaznani meri. Prosilec tudi opozarja, da je v skladu s sodbo Upravnega sodišča I U 1176/2010-12 treba omejitve človekovih pravic razlagati zelo ozko. Sodišče je namreč zapisalo, da je dokazno breme glede razlogov za nastanek motenj v delovanju organa na strani organa in da je dokazni standard »bi razkritje povzročilo motnje« dokazni standard onkraj dvoma. Glede 4. točke izreka izpodbijane odločbe (statistika uporabe lovilcev) se prosilec v celoti sklicuje na vse, kar je že navedel pri prejšnjih točkah. Med drugim še dodaja, da mora biti uporaba lovilca sorazmerna storjenemu kaznivemu dejanju, stopnja posega v varstvo osebnih podatkov tretjih oseb pa minimalna. Glede na to, da policija zatrjuje, da se lahko lovilce uporabi kar zoper vse storilce KD, to pomeni, da bi jih lahko policija potencialno uporabila zoper storilce več kot 80 tisoč kaznivih dejanj letno, tudi pri bagatelnih KD. Tu pa ni več govora o sorazmernosti, niti ne moremo govoriti o minimalnih posegih v varstvo osebnih podatkov nedolžnih tretjih oseb. Edino s primerjavo zahtevanih letnih statističnih podatkov uporabe po kaznivih dejanjih je mogoče ugotoviti, zoper storilce katerih kaznivih dejanj se dejansko uporablja lovilce, iz česar bo razvidno tudi, katero pravno podlago se v resnici uporablja, s čimer se bodo razčistile nasprotujoče si informacije o uporabi. V interesu javnosti je, da v demokratični družbi javnost razpolaga z nepristranskimi, objektivnimi informacijami, na podlagi katerih se lahko informirano odloča v/o javnopravnih zadevah in s tem vrši nadzor v skladu s 3. členom Ustave. Trdi statistični podatki so temu še najbližje. Tudi po mnenju Evropskega sodišča (Silver v United Kingdom (1983) 5 EHRR 347) mora biti posameznik v položaju, ko lahko vedno oceni, katero njegovo ravnanje bi ga izpostavilo nevarnosti nadzora in pod kakšnimi pogoji bi se ta nadzor izvajal. Z zatrjevanjem o podlagi treh različnih zakonskih norm posameznik tega ne more oceniti, s statističnimi podatki, za katera kazniva dejanja se dejansko uporablja lovilce, pa lahko posameznik to oceni z bistveno večjo gotovostjo. Da obstaja dvom v pravilno uporabo lovilcev, izhaja tudi iz tega, da, kot je navedeno v tej točki zavrnilne odločbe, sta bila uvedena dva (inšpekcijska) nadzora, strokovni nadzor generalnega direktorja policije in Informacijskega pooblaščenca. Po mnenju prosilca je neupravičeno tudi, da se policija sklicuje na izjemo tajnih podatkov tudi pri že dolgo končanih, desetletje starih postopkih. To je neposredno v nasprotju s 15. členom ZTP, ki določa, da mora pooblaščena oseba tajnost podatka preklicati takoj, ko ni več pogojev, ki so za takšen status podatka določeni z ZTP oziroma spremeniti stopnjo tajnosti podatka, ko se spremenijo pogoji, ki so za uporabo posamezne stopnje določeni z ZTP. Še SOVA določa statistične podatke kot tajne le za zadnji dve leti, prav tako pa so ti podatki javni v Nemčiji, ki je ustavno podobno urejena; ni moč prezreti tudi tega, da so lovilci tam legalizirani. Tam, kjer niso, je interes javnosti za podatke o njihovi uporabi še toliko večji. Zato prosilec prosi za umik stopnje tajnosti tudi v tem delu. Če je novejše podatke, tako kot v navedenm primeru SOVA, zaradi trajajočih postopkov potrebno izvzeti, pa prosilec prosi za delni dostop do informacij. Prosilec še dodaja, da preprečevanje dostopa do takih podatkov, ki niso več relevantni za potrebe preiskovalnih postopkov in so v interesu javnosti, pomeni tudi kršenje pravice do svobode govora po 10. členu EKČP. Na koncu dodaja še splošne argumente glede interesa javnosti. Navaja, da se v zadnjem času v javnosti porajajo vprašanja glede zakonitosti in celo ustavnosti uporabe lovilcev. Pojavljajo se vprašanja sorazmernosti, nujnosti in učinkovitosti teh (novih) represivnih metod policijskega dela, uporabo katerih se uvaja s skopimi, neprepričljivimi argumenti, brez analiz smotrnosti ali o katerih bi morala skozi javno razpravo odločati tudi družba. V postopku je bil tudi nov zakon o kazenskem postopku, s katerim se uzakonja uporaba lovilcev, pri čemer se opozarja na pomembnost varovalk pri tako hudih posegih (pripombe IP k noveli ZKP). Ker gre za zakonodajni postopek in pri tem (lahko) sodeluje tudi javnost, je le – ta ena izmed varovalk. Le dobro in izdatno ter nepristransko obveščena javnost lahko uresničuje pravico iz 39. člena Ustave RS: o zadevni zadevi zakonodajalcu izraža mnenje in s tem hkrati uresničuje svojo oblastno pravico iz 3. člena Ustave RS. Nadalje ni moč prezreti obširne javne razprave, predvsem kritike, ki se je razvila v javnosti že ob priznanju organov pregona, da IMSI lovilce uporabljajo. Nadzor javnosti nad delom represivnega aparata je v demokraciji integralnega pomena, saj se le tako lahko izognemo vse večjim težnjam represivnih organov po metodah kršenja z ustavo zagotovljenih in varovanih pravic, kot se je to v izdatni meri dogajalo v prejšnjem režimu. To pa je nedvomno v interesu javnosti. Prosilec še dodaja, da če se presodi, da se lahko razkrije le del zahtevanih podatkov, ostalo pa prekrije, temu ne nasprotuje. Glede na vse njegove navedbe pa predlaga, da se njegovi pritožbi ugodi in se organu naloži razkritje informacij, kot izhajajo iz njegovih zahtev.

Pritožbo prosilca je organ dne 10. 7. 2014 odstopil v obravnavo Pooblaščencu, na podlagi 245. člena ZUP, kot dovoljeno, pravočasno in vloženo po upravičeni osebi, pri čemer je vztajal pri svoji odločitvi, da gre za varovane podatke.

Z namenom pravilne in popolne ugotovitve dejanskega stanja ter z namenom vpogleda v dokumente, ki so predmet tega pritožbenega postopka, je Pooblaščenec v prostorih organa dne 16. 9. 2014 in dne 22. 9. 2014 opravil ogled brez prisotnosti strank (in camera), na podlagi 11. člena ZInfP. Organ je na ogledu pojasnil, da s stroški o delovanju IMSI lovilcev ne razpolaga. Posebne statistike o stroških uporabe lovilcev namreč ne vodi, vsi stroški se vodijo pod skupnimi materialnimi stroški, konto 4025 vzdrževanje. Glede točke 4 izpodbijane odločbe (statistika uporabe lovilcev) je organ pojasnil, da obstajata dva dokumenta: št. 061-5/2013/2 (222-01) in št. 062-23/2013/3 (206-08). Oba dokumenta imata oznako INTERNO. Prvi dokument je nastal na zahtevo Informacijskega pooblaščenca v inšpekcijskem nadzoru, drugi dokument je nastal v okviru strokovnega nadzora nad UKP – GPU poročilo. Šlo je za nadzor nad področjem uporabe prikritih preiskovalnih metod in ukrepov dela. V tem dokumentu se na statistiko uporabe lovilcev nanaša le ena tabela, ki vsebuje skupne podatke (str. 5). Glede podatkov o statistiki uporabe lovilcev je organ dodatno še pojasnil, da je zlasti sporno razkrivanje podatov o vrsti kaznivih dejanj, pri katerih je bil uporabljen, ker bi se morebitni storilci lahko prepoznali, kar bi dejansko lahko imelo vpliv na preiskovanje kaznivih dejanj, ki so lahko še v teku. Organ je pojasnil, da gre za hujša kazniva dejanja, pri katerih je bil lovilec uporabljen skupaj z drugimi ukrepi (tajno delovanje, tajno opazovanje). Razkritje podatkov o uporabi lovilca lahko tako vpliva na uspešnost drugih metod in sredstev in posledično tudi na varnost izvajalcev teh ukrepov. Za oba dokumenta je organ Pooblaščencu predložil fotokopijo obeh pisnih ocen škodljivih posledic. Pisno oceno za oba dokumenta je določil generalni direktor policije, ki je za določanje tajnih podatkov pooblaščen po zakonu (ZTP). Na vprašanje Pooblaščenca, iz česa izhaja podatek o proizvajalcu in specifikaciji lovilcev, je organ pojasnil, da to spada pod taktiko in metodiko dela s prikritimi preiskovalnimi ukrepi, le ta pa je določena v Strokovnem navodilu o izvajanju prikritih preiskovalnih ukrepov in prekritih metod dela, ki ima oznako INTERNO (pisna ocena škodljivih posledic št. 2340-231/2013/2 (222-01) je bila Pooblaščencu v kopiji predložena). Organ je še pojasnil, da je z oznako ZAUPNO označena tudi materialno tehnična sistemizacija (opis opreme in količinska opredelitev). Tudi za ta dokument je organ predložil pisno oceno škodljivih posledic št. 224-2-268/04 z dne 16/3/2004.

Pritožba je delno utemeljena.

Glede na dejstvo, da ni dvoma, da je organ zavezanec za posredovanje informacij javnega značaja in da zahtevane informacije spadajo v delovno področje organa, se je Pooblaščenec ukvarjal z vprašanjem, ali je glede vseh zahtevanih informacij podan kriterij materializirane oblike, to je z vprašanjem, ali zahtevane informacije obstajajo v obliki dokumentov ter nadalje, ali gre za prosto dostopne ifnormacije ali pa je podana katera izmed zakonskih izjem, ko se dostop lahko zavrne.

K 1. točki izreka te odločbe:

Organ je o zahtevi prosilca za posredovanje podatkov o proizvajalcu posameznega lovilca, specfikacijah, vrednosti oz. ceni, stroških izobraževanja, stroških izvedenih servisnih posegov, stroških kupljenih nadomestnih delov, stroških delovanja lovilcev, odgovorne osebe, ki je postopek nabave/naročila lovilcev odobrila, tipu izbranega postopka dobave/naročila/nakupa/drugo in argumentov oz. pravne podlage zanj in vsebine vseh vlog/ponudb/drugo, odločil v 2. točki izpodbijane odločbe. Zahtevo je v celoti zavrnil, s sklicevanjem na izjemo varstva tajnih podatkov in/ali izjemo notranjega delovanja.

Po preučitvi vsebine izpodbijane odločbe in pritožbenih navedb prosilca je Pooblaščenec ugotovil, da se organ v obrazložitvi izpodbijane odločbe ni konkretno opredelil do posameznih delov zahteve prosilca, pri čemer ni navedel, kateri določno opredeljeni dokumenti so bili predmet njegove presoje, niti dokumentov ni natančno preučil z vidika izjem od prostega dostopa, razloga, zakaj se do posameznih dokumentov ni opredelil, pa organ tudi ni pojasnil. V izpodbijani odločbi je organ zgolj na splošno zatrjeval izjemo tajnih podatkov iz 1. točke prvega odstavka 6. člena ZDIJZ in izjemo notranjega delovanja iz 11. točke prvega odstavka 6. člena ZDIJZ. Ob tem organ ni pojasnil, glede katerih dokumentov je štel, da je podana katera od obeh navedenih izjem in ali je izjema podana glede celotne vsebine vseh dokumentov ter, ali je možen delni dostop po 7. členu ZDIJZ. Že iz same vsebine zahteve prosilca namreč jasno izhaja, da se zahteva v tem delu v celoti ne nanaša na taktiko in metodiko dela policije pri izvajanju prikritih preiskovalnih ukrepov in da se z razkritjem teh informacij ne da npr. določiti operativnega delovanja policije na terenu oz. locirati konkretnih posameznikov, ki te ukrepe izvajajo, na kar se sklicuje organ (npr. iz podatkov o skupnih stroških, stroških izobraževanja, izvedenih servisnih posegih, odgovornih osebah, ki so postopek nabave odobrile, tipu izbranega postopka,..). V tem delu iz izpodbijane odločbe tudi ni jasno razvidno, s katerimi dokumenti organ v zvezi s postopki nabave sploh razpolaga in ali so vsi ti dokumenti označeni s stopnjo tajnosti (npr. podatek o tipu izbranega postopka, podatek o odgovorni osebi, ki je postopek nabave odobrila). Velja tudi pritrditi prosilcu, da je organ v določenem delu povsem spregledal dejstvo, da so določene informacije v zvezi z IMSI lovilci že javno dostopne (javnosti pa so bile posredovane s strani pooblaščenih oseb organa) in da so predmet zahteve tudi dokumenti, o katerih je Pooblaščenec v določenem delu že odločal ter zavzel stališče, da so javno dostopni (odločba Pooblaščenca št. 090-40/2013/4 z dne 13. 3. 2013). Ta dejstva mora organ v ponovljenem postopku upoštevati in se do njih opredeliti.

Če organ v obrazložitvi odločbe ne pojasni, kateri dokumenti so bili predmet njegove presoje, oz. katere podatke je na zahtevanih dokumentih prekril, se odločbe ne da preizkusiti, saj zgolj s povzemanjem zahteve prosilca in zakonske podlage za zavrnitev zahteve, obrazložitev ni popolna. Namen določbe 214. člena ZUP, ki določa, kaj mora obsegati obrazložitev odločbe, je med drugim omogočiti preizkus odločbe v pritožbenem postopku, obrazložitev pa mora biti konkretizirana.

Obrazložitev avtoritativne odločitve je eden poglavitnih pravil upravnega (procesnega) prava v smislu omejevanja nadrejene oblasti in njene zlorabe. Prav tako bi lahko pravico do obrazložitve šteli kot del pravice do poštenega obravnavanja oz. postopka po 6. členu Evropske konvencije o človekovih pravicah (Svet Evrope). Obrazložitev je nujna zlasti zato, da stranka lahko uveljavi pravna sredstva in da pritožbeni oz. pristojni organ lahko preveri zakonitost in pravilnost izpodbijane rešitve. Šele obrazložitev namreč pojasni, zakaj je organ odločil, kot sledi iz izreka (več Zakon o splošnem upravnem postopku s komentarjem, urednika prof. dr. Tone Jerovšek in prof. dr. Gorazd Trpin, 2004, komentar k 214. členu). V skladu z 214. členom ZUP mora obrazložitev odločbe vsebovati:
1. razložitev zahtevkov strank in njihove navedbe o dejstvih;
2. ugotovljeno dejansko stanje in dokazi, na katere je to oprto;
3. razloge, odločilne za presojo posameznih dokazov;
4. navedbo določb predpisov, na katere se opira odločba;
5. razloge, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo takšno odločbo, in
6. razloge, zaradi katerih ni bilo ugodeno kakšnemu zahtevku strank.

V konkretnem primeru obrazložitev nima vseh zgoraj navedenih sestavin, zaradi česar je pomanjkljiva in odločbe ni mogoče preizkusiti, kar pomeni, da je podana bistvena kršitev pravil postopka po 7. točki drugega odstavka 237. člena ZUP. Pooblaščenec je zato moral izpodbijano odločbo v 2. točki izreka odpraviti. Pooblaščenec je dolžan spoštovati temeljna načela upravnega postopka, zato mora upoštevati tudi načelo ekonomičnosti postopka iz 14. člena ZUP in zato postopek voditi hitro, kar pomeni s čim manjšo zamudo za stranke in druge udeležence v postopku, vendar tako, da se preskrbi vse, kar je potrebno, da se lahko ugotovi dejansko stanje, zavarujejo pravice in pravne koristi stranke ter izda zakonita in pravilna odločba. Ker se izpodbijane odločbe v tem delu ne da preizkusiti, zlasti zaradi neutemeljene obrazložitve, ki je ostala zgolj na deklaratorni ravni, je Pooblaščenec ocenil, da bo pomanjkljivosti postopka na prvi stopnji hitreje in bolj ekonomično odpravil sam organ prve stopnje, ki podrobno pozna vsa relevantna dejstva v zvezi z zahtevano dokumentacijo in pri katerem se vsa zahtevana dokumentacija tudi nahaja.

V ponovljenem postopku je organ dolžan jasno opredeliti, kateri dokumenti, ki jih prosilec zahteva v tem delu, so predmet njegove presoje in se konkretno opredeliti do vsakega posameznega dokumenta (torej pojasniti, iz katerega dokumenta izhaja posamezna informacija, ki jo zahteva prosilec ter ali je, glede vsakega posameznega dokumenta, podana kakšna izjema od prosto dostopnih informacij in katera izjema je podana pri posameznem dokumentu). Prav tako se mora organ, glede vsakega posameznega dokumenta, ki ga bo identificiral, opredeliti glede možnosti uporabe delnega dostopa iz 7. člena ZDIJZ. Pri tem Pooblaščenec pripominja, da se pri izvedbi delnega dostopa prekrijejo samo podatki, ki so izjema od prostega dostopa, ne pa celotni odstavki besedila. V primeru izvedbe delnega dostopa mora organ tako v izreku kot tudi v obrazložitvi določno navesti, katero vrsto podatkov je prekril (npr. podatek o tehnični specifikaciji,…), kje točno se ti podatki nahajajo (npr. prvi odstavek ali od prve do tretje vrstice ipd.) in katero izjemo predstavljajo. Pri izjemi notranjega delovanja iz 11. točke prvega odstavka 6. člena ZDIJZ mora organ upoštevati tudi tretji odstavek 6. člena ZDIJZ, na podlagi katerega se dostop do zahtevane informacije (kljub temu, da gre za izjemo notranjega delovanja) dovoli, če gre za podatke o porabi javnih sredstev ali podatke, povezane z opravljanjem javne funkcije ali delovnega razmerja javnega uslužbenca, razen v primerih iz 1. in 5. do 8. točke prvega odstavka 6. člena ZDIJZ ter v primerih, ko zakon, ki ureja javne finance ali zakon, ki ureja javna naročila, določata drugače.

Na podlagi vsega navedenega Pooblaščenec zaključuje, da je pritožba prosilca zoper 2. točko izreka izpodbijane odločbe utemeljena, ker je organ na prvi stopnji nepopolno ugotovil dejstva, zato se odločbe ne da preizkusiti, s čimer je bila storjena bistvena kršitev pravil postopka (7. točka drugega odstavka 237. člena ZUP). Pooblaščenec je zato pritožbi prosilca v tem delu ugodil in, na podlagi tretjega odstavka 251. člena ZUP, izpodbijano odločbo v 2. točki izreka odločbe odpravil ter zadevo vrnil organu prve stopnje v ponovno odločanje, kot izhaja iz 1. točke izreka te odločbe. Organ mora o zahtevi prosilca odločiti najpozneje v roku 30 (tridesetih) dneh od prejema te odločbe.

K 2. točki izreka te odločbe:

O stroških delovanja lovilcev je organ odločil v 3. točki izreka izpodbijane odločbe. Zahtevo prosilca je v tem delu zavrnil, iz razloga neobstoja zahtevane informacije.

Ker se je organ skliceval na to, da zahtevani dokumenti ne obstajajo, zahteva in pritožba prosilca pa izhajata iz domneve o njihovem, je bilo treba v pritožbenem postopku razjasniti vprašanje, ali zahtevani dokumenti obstajajo. Kot izhaja iz določbe prvega odstavka 4. člena ZDIJZ in tudi določbe prvega odstavka 1. člena ZDIJZ, informacijo javnega značaja predstavlja samo dokument, ki že obstaja, je že ustvarjen, oziroma dokument, ki ga je organ v okviru svojega delovnega področja že izdelal oziroma pridobil. Gre za pogoj, ki je v teoriji poznan kot »kriterij materializirane oblike«. Organi, ki so zavezanci po ZDIJZ, so namreč dolžni omogočiti dostop le do že obstoječih informacij in niso dolžni ustvariti novega dokumenta ali pridobiti oziroma vzpostaviti dokumenta, ki ga v času zahteve nimajo.

Pooblaščenec pri tem ne vidi razlogov, da bi podvomil v pojasnilo organa, da s podatki o stroških delovanja IMSI lovilcev ne razpolaga. Organ je na ogledu in camera namreč prepričljivo pojasnil, da posebne statstike o stroških uporabe lovilcev ne vodi, vsi stroški se vodijo pod skupnimi materialnimi stroški, konto 4025 vzdrževanje. Upoštevaje dejstvo, da je organ posebej odločil o o stroških izobraževanja za delo s posameznim lovilcem, stroških izvedenih servisnih posegov in o stroških kupljenih nadomestnih delov in da v tem delu ni zanikal, da zahtevani podatki obstajajo, Pooblaščenec ne dvomi o tem, da organ drugih stroškov delovanja IMSI lovilcev ne vodi (npr. porabe električne energije za posamezen lovilce,..). Pooblaščencu tudi ni znana pravna podlaga, po kateri bi bili državni organi dolžni voditi tovrstne evidence, kar še dodatno krepi njegovo prepričanje, da organ s temi informacijami ne razpolaga. Ker zahtevi prosilca za dokumente, s katerimi organ ne razpolaga, ni mogoče ugoditi, je bil postopek na prvi stopnji v tem delu pravilen, 3. točka izreka izpodbijane odločbe pravilna in na zakonu utemeljena, pritožba pa neutemeljena, zato jo je Pooblaščenec, na podlagi prvega odstavka 248. člena ZUP, zavrnil, kot to izhaja iz 2. točke izreka te odločbe.

K 3. točki izreka te odločbe:

Organ je o zahtevi prosilca za posredovanje skupne letne statistike uporabe IMSI lovilcev in letni statistiki uporabe, ločeni po posameznih kaznivih dejanjih, odločil v 4. točki izreka izpodbijane odločbe. Zahtevo je zavrnil, s sklicevanjem na izjemo tajnih podatkov po 1. točki prvega odstavka 6. člena ZDIJZ in izjemo notranjega delovanja po 11. točki prvega odstavka 6. člena ZDIJZ. Upoštevaje navedeno je Pooblaščenec v nadaljevanju primarno presojal, ali je podana izjema tajnih podatkov, v nadaljevanju pa, ali je za razkritje zahtevanih podatkov podan javni interes, ki je močnejši od javnega interesa ali interesa drugih oseb za omejitev dostopa do zahtevane informacije, na kar se je v pritožbi skliceval prosilec.

Pooblaščenec poudarja, da je izjema tajnih podatkov odraz potrebe po varstvu temeljnih interesov države oziroma družbe kot celote in obenem predstavlja najbolj občutljivo izjemo od javnosti dela oblastnih organov. Določitev podatkov za tajne pomeni, da so podrejeni posebnemu režimu varovanja, s katerim se odtegnejo nepooblaščenim osebam in seveda javnosti v celoti. Pomembno je, da ZDIJZ kot izjemo dovoljuje samo tiste informacije, ki so ustrezno opredeljene, oziroma klasificirane kot tajne na podlagi zakona, ki ureja tajne podatke – ZTP. Po ZTP je tajen le tisti podatek, ki kumulativno izpolnjuje tako materialni kot formalni kriterij. Materialni kriterij se nanaša na samo vsebino podatka in določa, da se podatek lahko določi za tajnega le takrat, če je tako pomemben, da bi z njegovim razkritjem nepoklicani osebi nastale, ali bi očitno lahko nastale škodljive posledice za varnost države ali za njene politične in gospodarske koristi ter se obenem nanaša izključno na naslednja področja: javna varnost, obramba, zunanje zadeve, obveščevalna in varnostna dejavnost državnih organov  oziroma se nanaša na sisteme, naprave, projekte in načrte ali znanstvene, raziskovalne, tehnološke, gospodarske in finančne zadeve, ki so pomembni za omenjene cilje (prim. 5. čl. ZTP). Materialni kriterij torej vključuje dva vidika. Prvi je v tem, da bi z razkritjem podatka nastala, oziroma očitno lahko nastala določena škoda, drugi pa je v povezavi škode s taksativno naštetimi interesnimi področji države.

Oba materialna elementa pa se zrcalita v formalnem kriteriju tajnega podatka. Podatek je upravičeno lahko označen kot tajen le, če so izpolnjeni trije elementi. Prvi element je, da lahko podatek za tajnega določi le za to pooblaščena oseba. Načeloma je to v skladu z ZTP predstojnik organa oziroma osebe na najvišjih delovnih mestih oziroma položajih (prim. 10. čl. ZTP). S tem je zagotovljeno, da odločitve o tajnosti podatkov sprejemajo osebe, ki imajo dovolj informacij in znanja, da lahko ocenijo pomen morebitnih škodljivih posledic ob razkritju tega podatka. Z ZTP je predpisan tudi način in postopek določanja tajnosti, katerega bistvo je v izdelavi vnaprejšnje pisne ocene možnih škodljivih posledic, ki bi nastale z razkritjem podatka (prim. 11. čl. ZTP). Ta pisna ocena predstavlja drugi formalni kriterij. Takšna ocena mora vsebovati določitev objekta varstva. Objekt varstva je interes, ki bi bil z razkritjem ogrožen. Poleg opisanega, mora pisna ocena vsebovati tudi oceno teže in intenzivnosti možnih škodljivih posledic. Pisna ocena se hrani kot priloga dokumenta pri organu, ki je podatku določil stopnjo tajnosti. Prav ta ocena možnih škodljivih posledic omogoča z vidika ZDIJZ naknadno preverjanje oziroma ugotavljanje razlogov in okoliščin, ki so narekovali odločitev, da se podatek določi za tajnega. Tretji formalni kriterij pa temelji na pravilni oznaki, saj je lahko tajen samo tisti podatek, ki je ustrezno označen kot tajen (prim. 17. čl. ZTP).

V obravnavanem primeru je organ na ogledu in camera Pooblaščencu pojasnil, da obstajata dva dokumenta: št. 061-5/2013/2 (222-01) in št. 062-23/2013/3 (206-08), iz katerih izhaja letna statistika uporabe IMSI lovilcev in letna statistika uporabe, ločena po posameznih kaznivih dejanjih. Ob tem je Pooblaščenec na podlagi vpogleda v dokument št. 062-23/2013/3 (206-08) ugotovil, da se na statistiko uporabe IMSI lovilcev nanaša le tabela na strani 5 dokumenta, preostali del dokumenta pa ni predmet zahteve prosilca. Oba dokumenta imata oznako INTERNO. Pooblaščenec je na ogledu v oba predmetna dokumenta tudi vpogledal in ugotovil, da oba nosita vidno oznako INTERNO. Za oba dokumenta je organ Pooblaščencu predložil fotokopijo obeh pisnih ocen škodljivih posledic. Pisno oceno za oba dokumenta je določil generalni direktor policije, ki je za določanje tajnih podatkov pooblaščen po zakonu (ZTP). Upoštevaje navedeno je Pooblaščenec zaključil, da so v konkretnem primeru izpolnjeni vsi formalni pogoji za določitev obeh dokumentov za tajne. V nadaljevanju je Pooblaščenec ugotovil tudi, da se podatki, ki so označeni kot tajni, nanašajo na javno varnost, kar je eno izmed področij, naštetih v 5. členu ZTP, s čimer je izpolnjen tudi materialni kriterij za tajne podatke. Zahtevana statistika se namreč nanaša na področje uporabe IMSI lovilcev, ki spadajo na področje uporabe prikritih preiskovalnih metod in ukrepov dela policije pri odkrivanju, preiskovanju in dokazovanju kaznivih dejanj. Navedeno izhaja tudi iz pisne ocene škodljivih posledic št. 061-5/2013/3 (222-01) in pisne ocene škodljivih posledic št. 0602-23/2013/4 (20-01), iz katerih sledi, da so objekt varstva podatki o uporabi naprave IMSI lovilec v povezavi s konkretnimi operativnimi komunikacijami, v katerih policija izvaja prikrite preiskovalne ukrepe. Podatki o konkretnih operativnih kombinacijah, kot tudi o taktiki in metodiki dela kriminalistične policije pri izvajanju prikritih preiskovalnih urepov, so že zaradi narave dela tajni. Na podlagi vsega navedenega je Pooblaščenec ugotovil, da sta dokument št. 061-5/2013/2 (222-01) z dne 1. 3. 2013 ter tabela na 5. strani dokumenta št. 062-23/2013/3 (206-08) z dne 12. 4. 2013 označena kot tajna na podlagi ZTP, ker sta izpolnjena tako materialni kot formalni kriterij. V skladu s tem gre za izjemo od prosto dostopnih informacij javnega značaja po 1. tč. prvega odstavka 6. čl. ZDIJZ.

Ker je Pooblaščenec glede skupne letne statistike uporabe IMSI lovilcev in letne statistike uporabe, ločene po posameznih kaznivih dejanjih, ugotovil obstoj izjeme tajnih podatkov po 1. točki prvega odstavka 6. člena ZDIJZ, se z vprašanjem, ali je podana (tudi) izjema notranjega delovanja po 11. točki prvega odstavka 6. člena ZDIJZ, nadalje ni več ukvarjal. Šteje se namreč, da se dostop do zahtevane informacije javnega značaja zavrne, če je podana katerakoli od izjem, določenih v 1. odstavku 6. člena ZDIJZ.

Upoštevaje dejstvo, da je prosilec v pritožbi navajal, da je dostop do zahtevanih informacij treba dovoliti, ne glede na morebitne izjeme (varstvo tajnih podatkov), pri čemer se je izrecno skliceval na javni interes za razkritje zahtevanih podatkov ter zahteval izvedbo testa interesa javnosti, je Pooblaščenec v nadaljevanju, na podlagi drugega odstavka 6. člena ZDIJZ, opravil presojo, ali je javni interes glede razkritja močnejši od javnega interesa ali interesa drugih oseb za omejitev dostopa do zahtevane informacije.

Posredovanje letne statistike uporabe IMSI lovilcev na podlagi prevladujočega javnega interesa

Test prevladujočega interesa javnosti je urejen v drugem odstavku 6. člena ZDIJZ, ki določa, da se ne glede na določbe prejšnjega odstavka (v katerem so določene izjeme od prosto dostopnih informacij, op. Pooblaščenca), dostop do zahtevane informacije dovoli, če je javni interes glede razkritja močnejši od javnega interesa ali interesa drugih oseb za omejitev dostopa do zahtevane informacije, razen v primerih, ki jih določa ZDIJZ v petih alinejah drugega odstavka 6. člena ZDIJZ (ti primeri pa v obravnavanem primeru niso podani, op. Pooblaščenca). Iz prve alineje drugega odstavka 6. člena ZDIJZ tako izhaja, da testa prevladujočega interesa javnosti ni dovoljeno izvajati pri izjemi tajnih podatkov, ki so označeni z najvišjima dvema stopnjama tajnosti (TAJNO in STROGO TAJNO). V konkretnem primeru so predmet presoje informacije o skupni letni statistiki uporabe IMSI lovilcev in letni statistiki uporabe, ločeni po posameznih kaznivih dejanjih, ki so označeni z oznako INTERNO (najnižja stopnja tajnosti). Izvajanje testa interesa javnosti je torej v konkretnem primeru dovoljeno.

Upoštevaje pritožbene navedbe prosilca in ugotovljeno dejansko stanje, je moral Pooblaščenec v konkretnem pritožbenem postopku presoditi, ali je interes javnosti za razkritje podatkov o skupni letni statistiki uporabe IMSI lovilcev in letni statistiki uporabe, ločeni po posameznih kaznivih dejanjih, večji od interesa (tudi ta je javni interes!), ki se kaže v varovanju teh podatkov zaradi izjeme varstva tajnih podatkov.

Bistvo te presoje je v možnosti relativizacije določene izjeme, ki mora biti omejena zgolj na tiste primere, ko je interes javnosti za razkritje določene izjeme močnejši od interesa, zaradi katerega je določena informacija zavarovana kot izjema. Pri uporabi testa prevladujočega interesa javnosti je treba presoditi tudi, ali je interes javnosti za razkritje informacije javnega značaja lahko močnejši od potencialno storjene škode, ki bi nastala z razkritjem informacije. V teoriji se poudarja, da ga je treba uporabljati z veliko mero previdnosti in skrbnosti, saj test interesa javnosti zahteva bistveno večjo kakovost odločanja v obliki tehtanja posameznih nasprotujočih si pravic oziroma interesov. Test interesa javnosti zato pomeni izjemo od izjem, ki se mora uporabljati zelo premišljeno in zgolj takrat, ko bi s pomočjo tega testa odkrili nekaj, kar bi pripomoglo k širši razpravi in razumevanju nečesa pomembnega za širšo javnost.

Interes javnosti kot splošen interes, ki ne služi samo interesom ozke skupine oseb, je opredeljen kot nekaj, kar bi koristilo javnemu vedenju in s tem omogočilo nadzor in sodelovanje javnosti pri oblikovanju tistih tematik, nad katerimi bi morala ta bdeti z vso skrbnostjo. Javni interes za razkritje je na primer močan v situacijah, ki se navezujejo na pridobivanje ali porabo javnih sredstev, javno varnost, javno zdravje, odgovornost in transparentnost odločanja, ki sprožijo javno ali parlamentarno razpravo, ipd. Pojem interesa javnosti ni v vsaki zadevi enak ali vnaprej definiran, temveč se lahko kaže v različnih pojavnih oblikah. Prav tako se lahko interes javnosti s časom spreminja, saj je odvisen od številnih dejanskih okoliščin. Zasnova interesa javnosti torej ni konstantna, ampak spremenljiva in odvisna od trenutnega dejanskega stanja. S tem pa je pri izvajanju testa interesa javnosti omogočena presoja od primera do primera, ki upošteva različne in prav tako spremenljive dejavnike, ki tvorijo interes javnosti za razkritje.

V konkretnem primeru razlogi za varovanje letne statistike uporabe IMSI lovilcev kot tajnih podatkov izhajajo iz pisne ocene škodljivih posledic 061-5/2013/3 (222-01) z dne 1. 3. 2013 in pisne ocene škodljivih posledic 0602-23/2013/4 (20-01) z dne 12. 4. 2013. Obe kot objekt varstva navajata taktiko in metodiko dela policije pri izvajanju prikritih preiskovalnih ukrepov. Organ navaja, da bi se z razkritjem informacij o tem, pri katerih kaznivih dejanjih policija uporablja lovilce, morebitni storilci kaznivih dejanj prilagodili na metode dela polciije, s čimer bi naprava oziroma naprave postale neuporabne za nadaljnje delo policije. S tem bi se zmanjšala uspešnost in učinkovitost policije pri izvajanju nalog, neposredno pa bi bila ogrožena tudi varnost ljudi, ki izvajajo te ukrepe, saj bi se s pomočjo teh informacij dalo določiti tudi način delovanja policije. Organ je ob tem Pooblaščencu na ogledu in camera dodatno še pojasnil, da je zlasti sporno razkrivanje podatov o vrsti kaznivih dejanj, pri katerih je bil lovilec uporabljen, ker bi se morebitni storilci lahko prepoznali, kar bi dejansko lahko imelo vpliv na preiskovanje kaznivih dejanj, ki so lahko še v teku. Ob tem je dejstvo, da se lovilec uporablja pri preiskovanju hujših kaznivih dejanj, pri katerih je uporabljen skupaj z drugimi tajnimi ukrepi (tajno delovanje, tajno opazovanje).

Na drugi strani prosilec, ki se sklicuje na pravico posameznikov, da so na pregleden način seznanjeni z motodami in tehnikami dela policije, ki posegajo (tudi) v njihovo zasebnost, navaja številne razloge, zakaj je razkritje zahtevanih podatkov v javnem interesu. Z IMSI lovilci se (nevede) posega v ustavno pravico do varstva komunikacije ne le zoper osebe, zoper katere je ta ukrep odrejen oz. uporabljen, temveč zoper veliko število oseb, ki se slučajno nahajajo v območju delovanja lovilca. Skupaj s statistiko letne uporabe lovilcev je mogoče oceniti ne samo, kako močan je ta poseg v zasebnost, ampak tudi pogostost njegove uporabe. Uporaba lovilca mora biti namreč sorazmerna storjenemu kaznivemu dejanju, stopnja posega v varstvo osebnih podatkov tretjih oseb pa minimalna. Prosilec meni, da je razkritje teh podatkov v interesu javnosti, saj se lahko le z vednostjo teh podatkov oceni teža posega v varstvo osebnih podatkov nedolžnih oseb. Navaja, da je statistika o uporabi lovilcev npr. v Nemčiji javna in da so metodike dela z IMSI lovilci že javno znane – sledenje osumljencu oz. številki z lovilcem, nameščenim v prevoznem sredstvu, sledenje od vrat do vrat z ročnim lovilcem in z metodo izključevanja ugotoviti, kateri je osumljenec oz. kje se telefon nahaja. Prav tako je javno znano dejstvo, da policija s predmetno napravo oz. napravami razpolaga, to dejstvo pa je javnosti sporočila policija sama.

Pooblaščenec je ob tehtanju vseh argumentov sprejel zaključek, da je treba slediti argumentom prosilca in dostop do letne statistike uporabe IMSI lovilcev dovoliti, ker, ne glede na to, da gre za izjemo tajnih podatkov po 1. točki prvega odstavka 6. člena ZDIJZ, javni interes za razkritje prevlada. Drži namreč argument prosilca, da se z uporabo IMSI lovilcev posega v ustavno varovano pravico do zasebnosti posameznikov (38. člen Ustave RS), in sicer ne samo tistih, zoper katere policija neposredno izvaja ta ukrep, ampak tudi drugih, ki se lahko le naključno nahajajo na območju komunikacij, ki jih zajame lovilec. Držijo tudi prosilčeve navedbe, da uporaba IMSI lovilcev zakonsko (še) ni regulirana in da zato za posameznike ni predvidljiva. Povedano drugače, če so statistični podatki o letni uporabi IMSI lovilcev tajni, v javnosti pa so o tem nasprotujoče si informacije, so posamezniki v položaju, ko nimajo možnosti ocene, katero njihovo ravnanje bi jih izpostavilo nevarnosti (policijskega) nadzora in pod kakšnimi pogoji bi se ta nadzor izvajal. Pooblaščenec ob tem tudi pritrjuje prosilcu, da mora bili uporaba tehničnih sredstev in metod, ki se jih poslužuje policija pri odkrivanju kaznivih dejanj, sorazmerna storjenemu kaznivemu dejanju, stopnja posega v varstvo osebnih podatkov tretjih oseb pa minimalna. Ob tem Pooblaščenec tudi opozarja, da je uporaba tajnih metod in sredstev v predkazenskem postopku ravno iz tega razloga zakonsko natančno regulirana. Povedano drugače, tudi glede drugih prikritih ukrepov, ki jih oz. jih je izvajal organ skupaj z uporabo IMSI lovilcev, Zakon o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 63/94 z dne 13. 10. 1994, s spremembami in dopolnitvami, dalje ZKP) določa, pod kakšnimi pogoji in za preiskovanje katerih kaznivih dejanj se jih lahko uporabi (npr. glej 149.a člen – ukrep tajnega opazovanja, ali 150. člen – nadzor elektronskih komunikacij s prisluškovanjem in snemanjem). Iz navedenega tako sledi, da lahko posamezniki (tudi morebitni storilci kaznivih dejanj) že na podlagi samega zakona predvidevajo, pri katerih kaznivih dejanjih policija uporablja posebne preiskovalne ukrepe in kakšne metode uporablja. Sklicevanje organa na dejstvo, da bi se z razkritjem teh podatkov zmanjšala uspešnost in učinkovitost policije pri izvajanju nalog, ker bi se morebitni storilci kaznivih dejanj na tovrstno delovanje policije prilagodili, je tako neutemeljeno. Posameznik mora imeti namreč že na podlagi samega zakona jasno predstavo, pri katerih kaznivih dejanjih policija uporablja posebne metode in sredstva in do kakšnih posegov v njegovo zasebnost ob tem lahko pride. V takšnemu prepričanju Pooblaščenca utrjuje tudi dejstvo, da je bila v okviru priprave spremembe ZKP (novela ZKP-M), h kateri je mnenje podal tudi Pooblačščenec (št. 007-57/2013), v predlog zakona dodana določba glede uporabe IMSI lovilcev, iz katere bi jasno izhajalo, kdaj in pod kakšnimi pogoji ter pri preiskovanju katerih kaznivih dejanj lahko policija uporablja IMSI lovilce. Upoštevaje ta vidik pa postane sklicevanje organa na dejstvo, da »bodo morebitni storilci seznanjeni s tem, pri preiskovanju katerih kaznivih dejanj policija lovilce uporablja in da se bodo na to prilagodili« povsem brezpredmetno. Pooblaščenec je z vpogledom v predmetne podatke tudi ugotovil, da gre za najmanj 2 leti stare statistične podatke, iz katerih konkretni postopki, niti konkretni posamezniki, zoper katere ti postopki tečejo, niso določljivi. Poleg tega se zgolj na podlagi letnih statističnih podatkov, brez podrobnejše lokacije dejanja (kraj ali vsaj regija) in časa storitve kaznivega dejanja, morebitni storilci kaznivih dejanj iz teh podatkov nikakor ne morejo določiti, kar pomeni, da se tudi ne morejo prepoznati, kot navaja organ. Na drugi strani pa gre pritrditi navedbam prosilca, da za razkritje teh statističnih podatkov obstaja močan javni interes. Strinjati se je mogoče z njegovim stališčem, da se da s primerjavo letnih statističnih podatkov uporabe po kaznivih dejanjih ugotoviti, zoper storilce katerih kaznivih dejanj se dejansko uporablja lovilce, te naj bi se namreč uporabljalo le pri preiskovanju hujših kaznivih dejanj. V interesu javnosti je, da v demokratični družbi javnost razpolaga z nepristranskimi, objektivnimi informacijami, na podlagi katerih se lahko informirano odloča v/o javnopravnih zadevah in s tem vrši nadzor v skladu s 3. členom Ustave. Področje uporabe IMSI lovilcev pa je področje, ki v javnosti sproža številne javne razprave, še posebej upoštevaje dejstvo, da se vprašanje (glede na to, da je že bila v pripravi novela ZKP-M) očitno namerava zakononsko urediti. Pritrditi gre prosilcu, da bi morala o vprašanju sorazmernosti, nujnosti in učinkovitosti teh (novih) represivnih metod policijskega dela, skozi javno razpravo odločati tudi (strokovna in laična) javnost. Le dobro in izdatno ter nepristransko obveščena javnost pa lahko uresničuje pravico iz 39. člena Ustave RS: o zadevni zadevi zakonodajalcu izraža mnenje in s tem hkrati uresničuje svojo oblastno pravico iz 3. člena Ustave RS. Pooblaščenec se strinja s prosilcem, da je nadzor javnosti nad delom represivnega aparata v demokratični družbi integralnega pomena, zato je seznanitev z zahtevanimi podatki nedvomno v interesu javnosti.

Na podlagi vsega navedenega Pooblaščenec zaključuje, da so v obravnavanem primeru izrazito močno izražene okoliščine, ki so v prid interesu javnosti, tehtanje vseh okoliščin v danem primeru pa Pooblaščenca pripelje do zaključka, da je interes javnosti za razkritje zahtevanih informacij močnejši od interesa, da se ti podatki zavarujejo zaradi varovanja tajnih podatkov, s katerimi se v konkretnem primeru varuje delovanje policije na področju prikritih preiskovanlnih ukrepov.

Izhajajoč iz vsega navedenega je Pooblaščenec, na podlagi 1. odstavka 252. člena ZUP, pritožbi prosilca v tem delu ugodil in odpravil izpodbijano odločbo v 4. točki izreka, kot to izhaja iz 3. točke izreka te odločbe.  Ker  iz 3. odstavka 17. člena ZTP izhaja, da se mora podatek oziroma dokument obravnavati kot tajen, tudi če je označen le s stopnjo tajnosti (torej, če je izpolnjen le formalni pogoj), je Pooblaščenec organu naložil, da iz dokumenta št. 061-5/2013/2 (222-01) z dne 1. 3. 2013 ter iz tabele na 5. strani dokumenta št. 062-23/2013/3 (206-08) z dne 12. 4. 2013, umakne stopnjo tajnosti INTERNO ter ju, po elektronski pošti, posreduje na elektronski naslov prosilca.

Ta odločba je v skladu s 30. točko 28. člena Zakona o upravnih taksah (Uradni list RS, št. 106/2010- uradno prečiščeno besedilo; ZUT) oproščena plačila upravne takse.


Pouk o pravnem sredstvu:.
Zoper 1. točko izreka te odločbe ni dovoljena pritožna, niti upravni spor.

Zoper 2., 3. in 4. točko te odločbe ni dovoljena pritožba, lahko pa se sproži upravni spor. Upravni spor se sproži s tožbo, ki se vloži v 30 dneh od vročitve te odločbe na Upravno sodišče RS, Fajfarjeva 33, 1000 Ljubljana. Tožba se lahko vloži pisno po pošti ali neposredno pri navedenem sodišču. Če se tožba pošlje priporočeno po pošti, se za dan izročitve sodišču šteje dan oddaje na pošto. Tožba z morebitnimi prilogami se vloži v najmanj treh izvodih. Tožbi je treba priložiti tudi to odločbo v izvirniku ali prepisu.


Postopek vodila:
Kristina Kotnik Šumah, univ. dipl. prav.                      
namestnica pooblaščenke                   

Informacijski Pooblaščenec:
Mojca Prelesnik, univ. dipl. prav.,
pooblaščenka