Informacijski pooblaščenec Republika Slovenija
    SLO | ENG

Iskalnik po odločbah IP o dostopu do informacij javnega značaja

+ -
Datum: 12.09.2019
Naslov: prosilec - Ministrstvo za zunanje zadeve
Številka: 090-128/2019
Kategorija: varstvo sodnega postopka
Status: Zavrnjeno


POVZETEK:

Organ je zavrnil zahtevo prosilca, s katero je ta želel pridobiti določene dokumente, ki jih je RS predložila v postopku pred arbitražnim sodiščem v zvezi z Arbitražnim sporazumom med Vlado Republike Slovenije in Vlado Republike Hrvaške. Organ se je skliceval na zaupnost postopka, na izjemo iz 8. točke prvega odstavka ZDIJZ in na drugi odstavek 45-a člena ZZZ-1. IP je pritožbo zavrnil z razlogi, da se je organ utemeljeno skliceval le na izjemo iz drugega odstavka 45.a člena ZZZ-1, ki predstavlja izjemo od prosto dostopnih informacij javnega značaja, urejeno v specialnem zakonu. IP je potrdil obstoj navedene izjeme, saj je ugotovil, da gre za dokumente, ki predstavljajo pogajalska izhodišča RS in katerih razkritje bi škodovalo mednarodnim odnosom ali interesom Republike Slovenije v postopku izvedbe arbitražne razsodbe.

 

ODLOČBA:

 

Številka: 090-128/2019/6
Datum: 12. 9. 2019

Informacijski pooblaščenec po namestnici informacijske pooblaščenke Kristini Kotnik Šumah, po pooblastilu št. 100-17/2006/161 z dne 25. 5. 2018, (v nadaljevanju IP), izdaja na podlagi 2. člena Zakona o Informacijskem pooblaščencu (Ur. l. RS, št. 113/05 in 51/07-ZUstS-A, v nadaljevanju ZInfP), ter tretjega in četrtega odstavka 27. člena Zakona o dostopu do informacij javnega značaja (Ur. l. RS, št. 51/06- uradno prečiščeno besedilo, 117/06 – ZDavP2, 23/14, 50/2014, 19/2015 – odl. US, 102/15, 7/18; v nadaljevanju ZDIJZ) in prvega odstavka 248. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Ur. l. RS, št. 24/06 - uradno prečiščeno besedilo, 105/06 – ZUS-1, 126/07, 65/08, 8/10 in 82/13, v nadaljevanju ZUP), o pritožbi … (v nadaljevanju prosilec) z dne 7. 5. 2019, zoper odločbo Ministrstva za zunanje zadeve, Prešernova cesta 25, 1000 Ljubljana (v nadaljevanju organ), št. 0902-5/2019/2 z dne 7. 5. 2019, v zadevi dostopa do informacij javnega značaja, naslednjo

 

O D L O Č B O:

1.    Pritožba prosilca z dne 7. 5. 2019 se zavrne.

2.    V postopku reševanja te pritožbe posebni stroški niso nastali.

 

OBRAZLOŽITEV:

Prosilec je z zahtevo za dostop do informacij javnega značaja z dne 7. 4. 2019 od organa zahteval dostop do dokumentov v zvezi z Arbitražnim sporazumom med Vlado Republike Slovenije in Vlado Republike Hrvaške, konkretneje do:
1.    Memorandumov RS (Zvezek 1, 2, 3 in 4) z dne 13. 2. 2013,
2.    Protimemorandumov RS (Zvezek 1, 2 in 3) z dne 11. 11. 2013 in
3.    Odgovorov RS (Zvezek 1, 2 in 3) z dne 26. 2. 2016.
Dokumente je zahteval v obliki vpogleda, prepisa pri organu ali v elektronski obliki.

Organ je z odločbo, št. 0902-5/2019/2 z dne 7. 5. 2019 prosilčevo zahtevo v celoti zavrnil. Pri tem se je skliceval na Zakon o ratifikaciji Arbitražnega sporazuma med Vlado Republike Slovenije in Vlado Republike Hrvaške (BHRAS) (Uradni list RS, št. 57/2010 z dne 16. 7. 2010, v nadaljevanju: Arbitražni sporazum), katerega določbe, upoštevajoč 8. člen Ustave RS, prevladajo nad določbami splošnih predpisov, ki veljajo v Republiki Sloveniji. Hkrati peti odstavek 6. člena Arbitražnega sporazuma določa, da je postopek pred arbitražnim sodiščem zaupen. Organ navaja, da gre za zavezujočo določbo, ki ni bila spremenjena z dogovorom strank in pojasnjuje, da sta za njeno izvajanje stranki Arbitražnega sporazuma v letu 2012 še posebej dogovorili, da bo pisni in ustni postopek ostal zaupen, končna razsodba pa bo javna. Ta dogovor je bil sprejet na prvem postopkovnem sestanku "First Procedural Meeting') z dne 13. aprila 2012. Ta dogovor je bil nato povzet tudi v 9. točki prvega postopkovnega sklepa ("Procedural Order No.1") arbitražnega sodišča z dne 1. maja 2012. Poudarja, da je dogovor o zaupnosti postopka formalni dogovor med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško v okviru arbitražnega postopka, ki od sprejetja ni bil spremenjen. Republika Slovenija tudi po razglasitvi razsodbe arbitražnega sodišča še vedno zavezana k spoštovanju veljavnega in zavezujočega Arbitražnega sporazuma, ne glede na dejstvo, da je postopek pred arbitražnim sodiščem končan. Zato ne more in ne sme enostransko razkriti vsebine postopka, saj bi s tem kršila določbe Arbitražnega sporazuma. Dalje se organ sklicuje tudi na izjemo iz 8. točke prvega odstavka 6. člena ZDIJZ in ugotavlja, da razkritje vsebine zahtevanih dokumentov lahko škodilo dokončni izvedbi arbitražnega postopka. Arbitražno sodišče je 29. 6. 2017 izdalo razsodbo, v zvezi s katero pa sta stranki, skladno s 7. členom Arbitražnega sporazuma, v šestih mesecih po sprejetju razsodbe dolžni ukreniti vse potrebno za njeno izvajanje, vključno s spremembo nacionalne zakonodaje, če je to potrebno. Republika Slovenija je skladno s tem sprejela ukrepe, vključno s spremembami in dopolnitvami zakonodaje, za uveljavitev arbitražne meje, vendar bo postopek uveljavitve arbitražne razsodbe v celoti zaključen šele, ko bosta obe državi izpeljali označitev meje na terenu (demarkacija) ter se dogovorili o določenih modalitetah v okviru arbitražne razsodbe (kot je npr. dogovor o izvajanju režima v območju stika, dogovor o bolj praktičnem poteku meje, dogovor o izvajanju skupne ribiške politike). Poleg navedenih razlogov je organ zahtevo zavrnil tudi s sklicevanjem na drugi odstavek 45.a člena Zakona o zunanjih zadevah (Ur. l. RS, št. 113/03 - uradno prečiščeno besedilo. 20106 - ZNOMCMO, 76/08, 108/09, 80/10 – ZUTD in 31/15, v nadaljevanju ZZZ-1), saj že iz zgoraj navedenih razlogov brez dvoma izhaja, da bi razkritje podatkov iz zahtevane dokumentacije škodilo interesom Republike Slovenije pri izvršitvi razsodbe arbitražnega sodišča.

Prosilec je zoper citirano odločbo vložil pritožbo z dne 7. 5. 2019 iz vseh razlogov iz prvega odstavka 237. člena ZUP. Skliceval se je na Ustavo RS in navajal, da ima v Republiki Sloveniji oblast ljudstvo ter poudaril, da je svojo zahtevo za dostop do informacij javnega značaja postavil v kontekst referenduma. Ob citiranju zapisa tam navedenega profesorja je navajal, da ima ljudstvo pravico izvedeti in videti tudi spis in ne samo rezultat. Pri tem še meni, da je določilo dogovora o zaupnosti postopka, ki je povzeto v 9. točki Prvega postopkovnega sklepa arbitražnega sodišča z dne 1. 5. 2012, nično. Država namreč za sklenitev takšnega dogovora ni imela pooblastila, zato je pod vprašanjem tudi ustavno pravna veljavnost referenduma v tej zadevi, saj bi volivci nesporno glasovali drugače, če bi vedeli, da ne bodo mogli vpogledati v spis. Pri tem mednarodni ugled države in škoda nista pomembna, ampak je pomembno dejstvo, da bi ljudstvo motalo imeti vpogled v vse tisto, kar resnično potrebuje za odločitev o glasovanju. Najmanj kar je, bi morala slovenska stran od Vlade RS in parlamenta RS zahtevati in pridobiti vsaj naknadno pooblastilo in to javno objaviti, ne pa, da je zavajala ljudstvo, ker trajne zaupnosti postopka ni vključila že v samo besedilo Arbitražnega sporazuma. Ljudje so namreč upravičeno pričakovali, da bodo po razsodbi lahko vpogledali v spis, saj so plačali stroške celotnega postopka. Dalje prosilec zanika navedbe v odločbi, da bi razkritje zahtevanih dokumentov škodovalo mednarodnim odnosom Republike Slovenije, ne le v odnosu do Republike Hrvaške, temveč tudi v razmerju do drugih držav in mednarodnih organizacij ter mednarodnih sodišč in tribunalov. Država uničuje ugled z nespametnimi ravnanji in nedorečeno zunanjo politiko. Državljan, ki od države, ki so jo v medijih polna usta vladavine prava, človekovih pravic, zahteva dostop do podatkov neposredno in transparentno, pač ne more biti kriv za izgubo ugleda. Na koncu še navaja, naj bo vodilo pri odločanju primer povezan z dostopom do dokumentacije glede Avstrijske državne pogodbe. Predlaga ugoditev pritožbi in odobritev vpogleda do zahtevanih dokumentov.

Organ je po opravi predhodnega preizkusa prosilčevo pritožbo odstopil v reševanje IP z dopisom, št. 0902-5/2019/4 z dne 23. 5. 2019.

IP je pritožbo prosilca, kot pravočasno, dovoljeno in vloženo po upravičeni osebi, vzel v obravnavo.

IP je nato z dopisom, št. 090-128/2019/2 z dne 27. 5. 2019 na podlagi prvega odstavka 10. člena ZInfP organ pozval, naj mu posreduje dokumente, ki so bili predmet zahteve.

Organ je na poziv odgovoril z dopisom, št. 0902-5/2019/6 z dne 3. 6. 2019, v katerem je navajal, da gre v zadevi za dokumentacijo, ki obsega preko 10. 000 strani in je tako preobsežna za pošiljanje, posredovanje v elektronski obliki pa ni mogoče, saj se dokumentacija nahaja na posebnem, zaščitenem serverju, do katerega je dostop omejen, kopiranje datotek pa ni dovoljeno. Zato je predlagal vpogled v dokumentacijo s strani uradne osebe IP, v prostorih organa.

Posledično je IP z namenom vpogleda v zahtevano dokumentacijo in namenom popolne in pravilne ugotovitve dejanskega stanja, pri organu, dne 4. 9. 2019, opravil ogled brez prisotnosti strank (ogled in in camera), na podlagi 11. člena ZInfP. Na ogledu je nastal zapisnik, št. 090-128/2019/5.

K I. točki izreka:

Pritožba ni utemeljena.

Kot organ druge stopnje je IP skladno z 247. členom ZUP izpodbijano odločbo organa preizkusil v delu, v katerem jo je prosilec izpodbijal, in v mejah njegovih pritožbenih navedb. Po uradni dolžnosti je preizkusil, ali ni v postopku na prvi stopnji prišlo do bistvenih kršitev postopka in ali ni bil prekršen materialni zakon.
Prosilec je od organa zahteval dostop do dokumentov v zvezi z Arbitražnim sporazumom med Vlado Republike Slovenije in Vlado Republike Hrvaške, in sicer do:
1. Memorandumov RS (Zvezek 1, 2, 3 in 4) z dne 13. 2. 2013,
2. Protimemorandumov RS (Zvezek 1, 2 in 3) z dne 11. 11. 2013 in
3. Odgovorov RS (Zvezek 1, 2 in 3) z dne 26. 2. 2016.

Iz izpodbijane odločbe izhaja, da je organ kot dokumente iz 3. točke zahteve prepoznal Odgovore RS (Zvezek 1, 2 in 3) z dne 26. 3. 2014. IP je v okviru razjasnitve dejanskega stanja zadeve na ogledu in camera ugotovil, da Odgovori RS (Zvezek 1, 2 in 3) z dne 26. 2. 2016, ki jih prosilec navaja v zahtevi, ne obstajajo, prosilec pa v svoji pritožbi tudi ne podaja nasprotnih trditev.

Glede na navedeno IP tako pojasnjuje, da so dokumenti, ki so predmet odločanja v obravnavani zadevi:
1. Memorandumi RS (Zvezek 1, 2, 3 in 4) z dne 13. 2. 2013,
2. Protimemorandumi RS (Zvezek 1, 2 in 3) z dne 11. 11. 2013 in
3. Odgovori RS (Zvezek 1, 2 in 3) z dne 26. 3. 2014.

IP ugotavlja, da v obravnavanem primeru ni sporno, da je organ zavezanec po 1. členu ZDIJZ in da zahtevni dokumenti izpolnjujejo vse elemente informacij javnega značaja iz 4. člena ZDIJZ. Vprašanje pa je, ali so prosto dostopne.

V zvezi s presojo, ali glede predmetnih dokumentov obstajajo izjeme od prosto dostopnih informacij javnega značaja, IP najprej pojasnjuje, da lahko organ v postopku po ZDIJZ zavrne dostop do zahtevanih informacij izključno zaradi obstoja katere izmed izjem iz 5. člena ZDIJZ, prvega odstavka 6. člena ZDIJZ ali določbe v drugem specialnem zakonu, ki ureja vprašanje dostopa do informacij javnega značaja.

V okviru tega je IP v nadaljevanju presojal, ali se je organ pri zavrnitvi zahteve utemeljeno skliceval na določbe petega odstavka 6. člena Arbitražnega sporazuma, na določbe 8. točke prvega odstavka 6. člena ZDIJZ in določbe 45. a člena ZZZ-1.

Glede na navedeno IP v zvezi s sklicevanjem na določbo 6. člena Arbitražnega sporazuma, ki ureja postopek pred arbitražnim sodiščem in v petem odstavku določa, da je ta zaupen in poteka v angleščini, ugotavlja, da Arbitražni sporazum ne vsebuje določbe, ki bi izključevala uporabo določb ZDIJZ, zato se organ pri zavrnitvi prosilčeve zahteve neutemeljeno sklicuje na njegove citirane določbe, saj za to nima pravne podlage.

ZDIJZ je na področju dostopa do informacij javnega značaja nedvomno specialnejši zakon (lex specialis) v odnosu do vseh ostalih zakonov (tudi Arbitražnega sporazuma), kar seveda velja tudi glede ureditve omejitve pravice dostopa do informacij javnega značaja. IP navaja, da lahko zakonodajalec posamezna vprašanja v zvezi z dostopom do informacij javnega značaja v drugem zakonu izrecno uredi vsebinsko drugače kot v ZDIJZ, vendar v takšnem primeru ZDIJZ postane splošni zakon (lex generalis) le v odnosu do materije, ki jo ureja takšna konkretna določba drugega zakona, ki se izrecno nanaša na dostop do informacij javnega značaja. V zadevnem primeru pa določbe Arbitražnega sporazuma, na katere se sklicuje organ, v ničemer ne urejajo materije pravice dostopa do informacij javnega značaja ter ne posegajo v to materijo. Pravila o dostopu do zahtevanih podatkov so v Arbitražnem sporazumu drugačna kot pravila ZDIJZ, določbe Arbitražnega sporazuma in ZDIJZ pa nikakor ne urejajo istih pravic . IP v zvezi s tem poudarja, da je uradna oseba za dostop do informacij javnega značaja, v postopku odločanja, zavezana k uporabi določb ZDIJZ, v skladu s 15. členom ZDIJZ pa je za vprašanja postopka, ki niso urejena s tem zakonom, dolžna uporabljati določbe zakona, ki ureja splošni upravni postopek. Pri tem je potrebno poudariti, da je zakonodajalec v ZDIJZ med zavezane organe zajel tudi organ, prav tako je taksativno določil izjeme, zaradi katerih lahko organ zavrne dostop do zahtevane informacije, pri čemer izjeme »zaupnost postopka«, ki je dejansko zajeta v Arbitražnem sporazumu, ne pozna. IP zato ne vidi nobene pravne podlage, ki bi dopuščala razlago, da bi citirana določba Arbitražnega sporazuma predstavljala dodatno izjemo, ki bi izključevala uporabo določb ZDIJZ, glede dokumentov s katerimi razpolaga organ. Takšna razlaga bi bila mogoča le ob predpostavki, da bi Arbitražni sporazum izrecno urejal dostop do podatkov iz arbitražnega postopka v okviru postopka dostopa do informacij javnega značaja, in bi v tem obsegu predstavljal specialni zakon glede na ZDIJZ, kot je to storil 45. a člen ZZZ-1, kar bo obrazloženo v nadaljevanju te odločbe. Pri tem so neupoštevni tudi razlogi organa glede prevlade določb Arbitražnega sporazuma nad določbami splošnih nacionalnih predpisov RS. ZDIJZ namreč pomeni konkretizacijo človekove pravice dostopa do informacij javnega značaja, ki izhaja iz drugega odstavka 39. člena Ustave Republike Slovenije in kot taka ne more biti »presežena« z ratificirano in objavljeno mednarodno pogodbo.

Prav tako je neutemeljeno sklicevanje organa na izjemo iz 8. točke prvega odstavka 6. člena ZDIJZ. Za obstoj navedene izjeme morata biti kumulativno podana dva pogoja (1.) da gre za podatek, ki je bil pridobljen ali sestavljen zaradi pravdnega, nepravdnega ali drugega sodnega postopka, in (2.) bi njegovo razkritje škodovalo njegovi izvedbi. Utemeljitev obeh pogojev se mora zrcaliti v obrazložitvi odločbe, da je odločbo mogoče preizkusiti. IP na tem mestu poudarja, da je v konkretnem primeru z vidika presoje materialno-pravne zakonitosti odločbe, sporen že obstoj prvega pogoja, saj iz obrazložitve izpodbijane odločbe ni razvidna utemeljitev, zakaj organ meni, da se arbitražni postopek v okoliščinah konkretnega primera lahko šteje za »drug sodni postopek« v smislu prvega pogoja izjeme po 8. točki prvega odstavka 6. člena ZDIJZ. Glede materialno-pravnega tolmačenja izjeme po 8. točki prvega odstavka 6. člena ZDIJZ, IP namreč opozarja, da v skladu z veljavno sodno in upravno prakso, te izjeme ni mogoče razširiti tudi na arbitražne postopke . ZDIJZ, vsaj v konkretnih okoliščinah, zaradi jasne določbe, ki govori o »drugih sodnih postopkih« ne dopušča razširitve uporabe 8. točke prvega odstavka 6. člena na področje arbitražnih postopkov ali drugih vrst postopkov alternativnega reševanja sporov. Arbitražno reševanje sporov se po učinkih (delno tudi s postopkovnega vidika in z vidika urejenosti v predpisih) resda zelo približa sodnemu reševanju sporov, toda arbiter ali arbitražni senat formalno ni sodišče v smislu, kot ga ima v mislih ZDIJZ, tj. sodišče po 23. členu Ustave RS in Zakonu o sodiščih. Poleg tega pa IP še poudarja, da je v okviru drugega pogoja predmetne izjeme treba izkazati škodo, ki bi nastala za konkretni postopek in ne tiste, ki bi nastali eni od strank postopka, ki jo v svojih razlogih izpodbijane odločbe utemeljuje organ. Glede na navedeno se organ v zvezi s konkretno zahtevo za dostop do dokumentov iz arbitražnega postopka, v zvezi z zavrnitvijo dostopa do njih ne more sklicevati na predmetno izjemo iz 8. točke prvega odstavka 6. člena ZDIJZ.

Nasprotno pa IP meni, da se je organ utemeljeno skliceval na določbe drugega odstavka 45. a člena ZZZ-1. Ta določa, da se dostop do podatkov iz dokumentov iz prvega odstavka tega člena, ki v skladu z zakonom, ki ureja tajne podatke, niso opredeljeni kot tajni, zavrne, če se pri odločanju o posredovanju informacij javnega značaja v skladu z zakonom, ki ureja dostop do informacij javnega značaja, ugotovi, da bi njihovo razkritje škodovalo mednarodnim odnosom ali interesom Republike Slovenije. Prvi odstavek, na katerega se sklicuje citirana določba, določa, da so dokumenti ministrstva za zunanje zadeve, kot so diplomatske note, zapisi sestankov ali pogovorov s tujimi diplomatskimi predstavniki in predstavniki mednarodnih organizacij in pogajalska izhodišča, namenjeni izvajanju zunanje politike Republike Slovenije.

Citirana določba drugega odstavka 45.a člena predstavlja izjemo od prosto dostopnih informacij javnega značaja, ki jo ureja ZZZ-1, ki v tem obsegu predstavlja specialni zakon glede ureditve izjem od dostopa do informacij javnega značaja, ki so sicer v ZDIJZ urejene v 5.a in prvem odstavku 6. člena ZDIJZ. Določba je bila v ZZZ-1 sprejeta z novelo ZZZ- 1B (Ur. l. RS, št. 76/2008 z dne 25. 7. 2008) in predpisuje dodaten vsebinski test glede na prvi odstavek 6. člena ZDIJZ, s katerim se v postopku odločanja o posredovanju informacij javnega značaja ugotavlja, ali bi razkritje podatkov škodovalo mednarodnim odnosom ali interesom Republike Slovenije . Pri tem je dokazno breme za utemeljevanje navedenega pogoja na organu.

V razlogih izpodbijane odločbe je organ navedeni pogoj utemeljeval s sklicevanjem na dejstvo, da bi razkritje zahtevanih dokumentov škodovalo Republiki Sloveniji pri izvršitvi arbitražne razsodbe, še posebej v postopku označitve meje na terenu in pri sklepanju operativnih dogovorov za izvajanje mejnega režima, za kar bodo potrebna določena pogajanja, kjer bodo zahtevani dokumenti, ki so bili zbrani, obdelani in sestavljeni za postopek pred arbitražnim sodiščem zelo pomembni. Razkritje in javna obravnava argumentov, vsebovanih v zahtevani dokumentaciji, bi lahko škodila interesom Republike Slovenije pri izvršitvi razsodbe arbitražnega sodišča, saj bi se z razkritjem vsebine lahko omogočila parcialna interpretacija dokumentov, ki bi lahko škodila pogajalskim izhodiščem Republike Slovenije v procesu dokončanja postopka celovite izvedbe arbitražne razsodbe. Poleg tega bi razkritje predstavljalo kršitev Arbitražnega sporazuma in kršitev načela pacta sunt servanda, kar bi predstavljalo kršitev mednarodnega prava. Dodatno bi lahko razkritje dokumentov oslabilo pogajalsko izhodišče in škodilo interesom Republike Slovenije pri nadaljnji izvedbi arbitražne razsodbe ter omogočilo uveljavljanje argumentov, da se Republika Slovenija z razkritjem dokumentov v nasprotju z Arbitražnim sporazumom odmika oz. distancira od doslednega izvajanja Arbitražnega sporazuma. Navedeno bi škodilo mednarodnemu ugledu Republike Slovenije, še posebej kot zagovornice načela vladavine prava. Poudaril je še, da bi razkritje škodovalo mednarodnim odnosom Republike Slovenije, ne le v odnosu do Republike Hrvaške, temveč tudi v razmerju do drugih držav in mednarodnih organizacij ter mednarodnih sodišč in tribunalov.

IP ni našel tehtnih argumentov, da tem razlogom organa ne bi sledil. Na ogledu in camera se je, po vpogledu v zahtevane dokumente, namreč sam prepričal, da ugotovljenem obsegu zahteve ustreza večje število dokumentov, kot je to navajal že organ v odločbi in kot taki tvorijo enovit in povezan dokument z vsemi prilogami, ki predstavljajo dokaze za navedbe Republike Slovenije v arbitražnem postopku. Gre za dokumente, ki jih je, skladno s prvim odstavkom 45. a člena ZZZ-1, mogoče opredeliti kot dokumente, ki predstavljajo pogajalska izhodišča za implementacijo razsodbe z demarkacijo (označitev meje v naravi), in so bili pripravljeni, zbrani in obdelani za namene arbitražnega postopka. Upoštevajo splošno znana dejstva, da razsodba arbitražnega sodišča z dne 29. 6. 2017 še ni bila v celoti izvršena v smislu demarkacije in nekaterih drugih zahtev arbitražne razsodbe ter dejstva, da bodo zahtevani dokumenti uporabni tudi v teh postopkih, je IP prepričalo, da je v tem obsegu sledil razlogom organa in zaključil, da bi njihovo razkritje škodovalo mednarodnim odnosom ali interesom Republike Slovenije. Ker je IP ugotovil, da zahtevani dokumenti predstavljajo obsežno kompleksno, prepleteno in enovito celoto dokumentov, na katerih bodo temeljila pogajalska izhodišča Republike Slovenije v bodočih in negotovih postopkih nadaljnje izvedbe arbitražne razsodbe, je IP zaključil, da tudi delen dostop do zahtevanih dokumentov ni možen.

Na drugačno odločitev IP ne morejo vplivati niti pritožbene navedbe glede vpliva razkritja na izid referenduma, glede ničnosti klavzule o zaupnosti arbitražnega postopka in glede pravic državljanov do seznanitve z informacijami zunanje politike. V postopku dostopa do informacij javnega značaja se pri presojanju možnosti razkritja zahtevanih informacij, organ ne sme spraševati po tem, za kakšen namen prosilec potrebuje zahtevano informacijo, prav tako prosilčev namen oziroma še več, njegova predvidevanja kaj bi razkritje dokumentov pomenilo, ne morejo biti predmet presoje dostopa do zahtevanih informacij. Glede na navedeno IP zavrača pritožbene navedbe kot neutemeljene in potrjuje odločitev organa v zgoraj obrazloženem obsegu.

Na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja, navedenih argumentov in pravnih podlag je IP zaključil, da so pritožbene navedbe v celoti neutemeljene, izpodbijana odločba pa pravilna in zakonita, zato je
na podlagi prvega odstavka 248. člena ZUP pritožbo zavrnil in odločil kot izhaja iz 1. točke izreka te odločbe.

K II. točki izreka:

Na podlagi petega odstavka 213. člena ZUP, ki se smiselno uporablja tudi za odločbo o pritožbi (prvi odstavek 254. člena ZUP), se v izreku odloči tudi o tem, ali so nastali stroški postopka. IP je ugotovil, da v tem postopku posebni stroški niso nastali, zato je odločil, kot izhaja iz 2. točke izreka te odločbe.

Ta odločba je v skladu s 30. točko 28. člena Zakona o upravnih taksah (Uradni list RS, št. 106/10 – uradno prečiščeno besedilo, 14/15 – ZUUJFO, 84/15 – ZZelP-J, 32/16 in 30/18 – ZKZaš) oproščena plačila upravne takse.


Pouk o pravnem sredstvu:
Zoper to odločbo ni dovoljena pritožba, pač pa se lahko sproži upravni spor zoper odločbo Zavoda za ribištvo Slovenije št. 420-60/2017-2 z dne 1. 12. 2017. Upravni spor se sproži s tožbo, ki se vloži v 30 dneh od vročitve te odločbe na Upravno sodišče Republike Slovenije, Fajfarjeva 33, Ljubljana. Tožba se lahko vloži pisno po pošti ali pri navedenem sodišču. Če se tožba pošlje priporočeno po pošti, se za dan izročitve sodišču šteje dan oddaje na pošto. Tožba z morebitnimi prilogami se vloži v najmanj treh izvodih. Tožbi je treba priložiti tudi to odločbo in odločbo prvostopenjskega upravnega organa, v izvirniku ali prepisu.

 

Postopek vodila:
Maja Wondra Horvat, univ. dipl. prav.,
svetovalka IP

 

Informacijski pooblaščenec:
mag. Kristina Kotnik Šumah
namestnica pooblaščenke