Informacijski pooblaščenec Republika Slovenija
    SLO | ENG

Iskalnik po odločbah IP o dostopu do informacij javnega značaja

+ -
Datum: 30.10.2019
Naslov: prosilec - Ministrstvo za zdravje
Številka: 090-213/2019
Kategorija: Ali dokument obstaja?
Status: Delno odobreno


POVZETEK:

Prosilec je na organ naslovil dve obsežni zahtevi, v katerih je zahteval različno dokumentacijo v zvezi z amalgami. Organ je njegovi zahtevi delno ugodil in mu omogočil dostop do določenih dokumentov, v preostalem delu pa je njegovo zahtevo zavrnil, zato ker dokumenti ne obstajajo. IP je pritožbi prosilca delno ugodil, v delu, v katerem je bilo v pritožbenem postopku ugotovljeno, da organ dokument, ki je predmet zahteve prosilca ima. V preostalem delu zahteve, glede katerega je bilo ugotovljeno, da organ dokumentov nima, pa je IP pritožbo zavrnil.

 

ODLOČBA:

 

Številka: 090-213/2019/12
Datum: 30. 10. 2019

Informacijski pooblaščenec (v nadaljnjem besedilu IP) po namestnici informacijske pooblaščenke, Kristini Kotnik Šumah, po pooblastilu št. 100-17/2006/161 z dne 25. 5. 2018, izdaja na podlagi 2. člena Zakona o Informacijskem pooblaščencu (Uradni list RS, številka 113/05, 51/07 – ZUstS-A; v nadaljnjem besedilu ZInfP), tretjega in četrtega odstavka 27. člena Zakona o dostopu do informacij javnega značaja (Ur. l. RS, št. 51/06 – UPB2, 117/06 – ZDavP-2, 23/14, 50/14, 19/15 – odločba US, 102/15 in 7/18; v nadaljevanju ZDIJZ) ter prvega odstavka 248. člena ter prvega in drugega odstavka 251. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Ur. l. RS, št. 24/06 – uradno prečiščeno besedilo, 105/06 – ZUS-1, 126/07, 65/08, 8/10 in 82/13; v nadaljevanju ZUP) o pritožbi …. (v nadaljevanju prosilec), z dne 6. 9. 2019, zoper odločbo Ministrstva za zdravje, Štefanova 5, 1000 Ljubljana, (v nadaljevanju organ), z dne 6. 9. 2019, v zadevi dostopa do informacije javnega značaja, naslednjo

O D L O Č B O:

1.    Pritožbi prosilca z dne 6. 9. 2019 se delno ugodi in se odločba Ministrstva za zdravje št. 090-29/2019-13 z dne 6. 9. 2019 v 2. točki delno odpravi ter se odloči: Organ je dolžan v roku enaintridesetih (31) dni od vročitve te odločbe prosilcu v elektronski obliki posredovati dokument št. 0130-13/2016-11 na njegov elektronski naslov …., pri čemer mora prekriti elektronske naslove.

2.    V preostalem delu se pritožba zavrne.

3.    V postopku reševanja te pritožbe niso nastali posebni stroški.

O b r a z l o ž i t e v :

Prosilec je na organ naslovil dve zahtevi, in sicer dne 5. 6. 2019 in dne 11. 6. 2019, v katerih je zahteval različno dokumentacijo organa v zvezi z amalgami. V zahtevi z dne 5. 6. 2019 je navedel, da zahteva informacije: »1. Prosim za dokumentacijo o amalgamih na našem trgu od leta 1991 do približno leta 2000 (ime amalgama, ime proizvajalca, sestava amalgama,…). Javna agencija za zdravila in medicinske pripomočke (JAZMP) kot samostojna institucija takrat ni obstajala, je pa delovala kot organ v okviru Ministrstva za zdravje. V kolikor zadevne dokumentacije ni pri vas, po ZDIJZ prosim za dokument ali zaznamek o tem, kam je bila dokumentacija iz vaših prostorov prenesena., 2. Po vstopu v EU velja prosti pretok za medicinske pripomočke med državami članicami. Podatkov o tem, kateri amalgami prihajajo na naš trg, JAZMP za to obdobje nima. Sicer po ZDIJZ vsak lahko vpraša posamezno zdravstveno ustanovo, katere amalgame uporabljajo, a morda podatke imate v neki centralni obliki zbrane, zato prosim za dokumentacijo o amalgamih (ime amalgama, ime proizvajalca, sestava amalgama,…) na našem trgu od vstopa Slovenije v EU naprej., 3. Kake podatke o obremenitvah pacientov z živim srebrom imate od proizvajalcev amalgamov? Zanima me obremenitev pacientov z živim srebrom: ob nameščanju in odstranjevanju nameščenih amalgamov (ime amalgama, ime proizvajalca, sestava amalgama,…). Po kakih standardih in metodologijah proizvajalci te meritve izvajajo? Zanimajo me predvsem amalgami, ki so ali so bili na slovenskem trgu., 4. Vaša izjava leta 2010: "Količina živega srebra, ki se pri izdelavi zalivk lahko reabsorbira v telo, je neznatna, lahko pa do nje pride tudi iz drugih virov v naravi. " Gre za pavšalno izjavo, ki je kljub prošnji niste podrobneje pojasnili. Verjetno razpolagate z nekim dokumentom v smislu: narejena je bila študija amalgamov te in te vrste na toliko pacientih; povprečna velikost nameščene zalivke je bila taka; koncentracija živega srebra v zraku v ustih pacientov, v slini, v urinu, blatu, krvi,.. je bila pred nameščanjem taka; po namestitvi amalgama po toliko ur in dni taka. Zanima me razpon vrednosti in povprečja pa tudi podrobnejša metodologija izvedenih meritev. Podobno me zanimajo obremenitve pacientov ob odstranjevanju amalgamov., 5. Na liter naše pitne vode je lahko največ 1 mikrogram živega srebra, verjetno z nekim razlogom. Kateri zakon ali standard določa največjo dovoljeno obremenitev pacientov z živim srebrom v zobozdravstvu? Kako se omejitev v praksi preverja? Kako pogosto prihaja do presežnih vrednosti? 6. Kateri zakon ali standard določa največje dovoljene izločene količine Hg na enoto površine amalgama na dan? Pod kakimi pogoji in kdo te meritve izvaja? Ste morda sami kdaj predlagali tako omejitev in če, kdaj in komu? Tak standard bi proizvajalce amalgamov pomembno usmerjal v tem, kako preverjene izdelke pošiljajo na trg; hkrati bi pomembno varoval paciente pred povsem nepreverjenimi izdelki., 7. Dne 9. 5. 2019 ste na poslansko vprašanje o amalgamih podali v enem delu naslednji odgovor (številka 001-132/2019/2): "V zvezi z nadaljnjo uporabo amalgama izpostavljamo dosedanje izhodišče slovenske stomatološke stroke, da so zobni amalgami, če so uporabljeni po načelih dobre klinične prakse, varni, cenovno ugodni in kakovosten material, ki ostaja kot ena od možnosti reparacije okvarjenih zobnih ploskev. ... V zvezi s področjem smo maja 2016 namreč za mnenje zaprosili Razširjeni strokovni kolegij za zobozdravstvo, najvišji strokovni organ za področje, ki je podal naslednje stališče: »Izhodišče slovenske stomatološke stroke je, da so dentalni amalgami, če se uporabljajo po načelih dobre klinične prakse, varni, cenovno ugodni in kakovosten material, ki ostaja kot ena od možnosti reparacije okvarjenih zobnih ploskev. RSK za stomatologijo meni, da je nujno ponovno opozoriti, da trenutno ni na razpolago preizkušenih varnih nadomestnih materialov. Poleg tega so veliko dražji in zahtevajo pri nameščanju več časa kot dentalni amalgami.«." Po ZDIJZ prosim za celotno korespondenco z omenjenim Razširjenim strokovnim kolegijem za zobozdravstvo. Zanima me, kaj konkretno ste o varnosti amalgamov spraševali ter kako je varnost amalgamov v odgovoru bila utemeljena: kake obremenitve pacientov z živim srebrom so vam bile posredovane; za katere amalgame z našega trga; kako je kolegij prišel do teh podatkov., 8. Toksikologija ni primarno področje stomatologov. Ste o varnosti amalgamov povprašali še kak drug strokovni kolegij v okviru našega zdravstva, kako drugo institucijo, morda posameznika? Če da, me po ZDIJZ za enkrat zanima le kdaj in koga. Za celotne korespondence vas bom po potrebi prosil v nadaljevanju., 9. Ste kak amalgam morda sami kdaj dodatno preverjali? Če da, kateri amalgam? Lahko gre za relativno preproste eksperimente; amalgam znane površine in teže daš v epruveto z destilirano vodo ali umetno slino na 37 stopinj in vidiš kaj izloča. Lahko simuliraš še ščetkanje, žvečenje. V Sloveniji je več institucij, ki take meritve lahko izvedejo. Kake podatke ste glede izločenih količin živega srebra na tak način pridobili?, 10. Leta 2015 je na Tajvanu 207.587 starejših nad 65 let bilo vključenih v študijo z rezultatom: 13,2% več Alzheimerja pri ženskah izpostavljenih živemu srebru iz amalgamov (točka 33 iz priloge), gledano pri moških in ženskah skupaj je pa pri nosilcih amalgamov bilo 10,5 % več obolelih za Alzheimerjem. Če je v Sloveniji danes okrog 40.000 (?) obolelih za to strašno boleznijo, bi to pomenilo okrog 4.000 Alzheimerjev povzročenih z amalgami. K temu bo treba dodati še obolele v prihodnjih letih in desetletjih. Zanima me, kak akcijski načrt ste od leta 2015 do danes pripravili v smislu: a) kako boste identificirali posameznike, ki Alzheimerja imajo zaradi nošenja amalgamov; b) kako boste identificirali posameznike, ki Alzheimerja imajo v precej težji obliki, kot bi ga imeli brez amalgamov; c) kakšne odškodninske sheme ste pripravili oziroma pripravljate; d) v kolikor akcijski načrt in odškodninske sheme pripravlja kdo izven Ministrstva in od kdaj.

V zahtevi z dne 11. 6. 2019 je prosilec navedel, da zahteva informacije: »1. Leta 2015 je na Tajvanu 207.587 starejših nad 65 let bilo vključenih v študijo z rezultatom: 13,2% več Alzheimerja pri ženskah izpostavljenih živemu srebru iz amalgamov (točka 33 iz priloge), gledano pri moških in ženskah skupaj je pa pri nosilcih amalgamov bilo 10,5 % več obolelih za Alzheimerjem. Če je v Sloveniji danes okrog 40.000 (?) obolelih za to strašno boleznijo, bi to pomenilo okrog 4.000 Alzheimerjev povzročenih z amalgami. K temu bo treba dodati še obolele v prihodnjih letih in desetletjih. Zanima me, kak akcijski načrt ste od leta 2015 do danes pripravili v smislu: a) kako boste identificirali posameznike, ki Alzheimerja imajo zaradi nošenja amalgamov; b) kako boste identificirali posameznike, ki Alzheimerja imajo v precej težji obliki, kot bi ga imeli brez amalgamov; c) kakšne odškodninske sheme ste pripravili oziroma pripravljate; d) v kolikor akcijski načrt in odškodninske sheme pripravlja kdo izven Ministrstva, kdo in od kdaj. e) Kako ste o problematiki amalgami-Alzheimer do sedaj obveščali javnost? Obstajajo kakšni uradni zaznamki o tem? Obstaja kaka analiza, kako uspešni ste pri tem bili?, 2. Kako ste področje amalgamov v preteklosti koordinirali znotraj različnih direktoratov ministrstva? Ste od direktorata za zdravstveno varstvo kdaj pridobili podrobnejše podatke o kakem amalgamu na našem trgu? Jih povprašali, kako so do določenih podatkov prišli? Jih opozarjali na morebitne nepravilnosti pri njihovih zaključkih in odločitvah? Morda so se pa tudi sami glede teme kdaj obrnili na vas. Prosim za uradne korespondence in zaznamke v zvezi s tem., 3. Ste o varnosti amalgamov kdaj povprašali kak strokovni kolegij v okviru našega zdravstva, institucijo, morda posameznika, proizvajalca? Če da, me po ZDIJZ za enkrat zanima le kdaj in koga. Vas je o problematiki non-ɣ2 amalgamov morda samoiniciativno obvestila kakšna institucija? Če da, me po ZDIJZ za enkrat zanima le kdaj in katera, 4. Kake podatke o obremenitvah pacientov z živim srebrom imate od proizvajalcev amalgamov, to je, v kolikor ste jih kdaj pridobili? Zanima me obremenitev pacientov z živim srebrom: ob nameščanju in odstranjevanju že nameščenih amalgamov. Po kakih standardih in metodologijah proizvajalci te meritve izvajajo?, 5. Razpolagate s kakim dokumentom v smislu: narejena je bila študija amalgamov te in te vrste na toliko pacientih, povprečna velikost nameščanja zalivke je bila taka; koncentracija živega srebra v zraku v ustih pacientov, v slini, v urinu, blatu, krvi,… je bila pred nameščanjem taka, po namestiti amalgama po toliko ur in dni pa taka. Zanima me razpon vrednosti in povprečja pa tudi podrobnejša metodologija izvedenih meritev. Podobno me zanimajo obremenitve pacientov ob odstranjevanju amalgamov. Morda ste take meritve izvedli sami, 6. Na liter naše pitne vode je lahko največ 1 mikrogram živega srebra, iz razlogov, ki jih verjetno dobro poznate. Kateri zakon ali standard določa največjo dovoljeno obremenitev pacientov z živim srebrom v zobozdravstvu? Kako se omejitev v praksi preverja in kdo v okviru našega zdravstva to preverja? Kako pogosto prihaja do presežnih vrednosti? Ste sami kdaj predlagali tako omejite in če, kdaj in komu?, 7. Kateri zakon ali standard določa največje dovoljene izločene količine Hg na enoto površine amalgama na dan? Pod kakimi pogoji in kdo te meritve v okviru našega zdravstva izvaja? Ste morda sami kdaj predlagali tako omejitev in če, kdaj in komu? Tak standard bi proizvajalce amalgamov pomembno usmerjal v tem, kako preverjene izdelke pošiljajo na trg; hkrati bi pomembno varoval paciente pred povsem nepreverjenimi izdelki., 8. Ste kak amalgam sami kdaj dodatno preverjali? Lahko gre za relativno preproste eksperimente; amalgam znane površine in teže daš v epruveto z destilirano vodo ali umetno slino na 37 stopinj in vidiš, kaj izloča. Lahko simuliraš še ščetkanje, žvečenje. Kake podatke ste glede izločenih količin živega srebra pridobili in za kateri amalgam?. Prosilec je hkrati navedel, da je v zvezi s svojimi zahtevami želel dokumente, dele dokumentov, uradne korespondence in zaznamke.

Organ je dne 6. 9. 2019 izdal sklep in odločbo št. 090-29/2019-13. S sklepom je odločil, da se zahtevi prosilca z dne 5. 6. 2019 in z dne 11. 6. 2019 združita, saj se nanašata na pridobitev istih podatkov. Z odločbo pa je zahtevi prosilca delno ugodil, in sicer v delu, kjer se zahteva korespondenca z Razširjenim strokovnim kolegijem za zobozdravstvo. V preostalem delu pa je zahtevo prosilca zavrnil. Odločil je še, da posebni stroški v postopku niso nastali. Organ je v obrazložitvi izpodbijane odločbe ugotovil, da se prosilec sklicuje na dokumente Ministrstva za zdravje od leta 1991 dalje. V skladu z roki hrambe iz predpisov, ki urejajo arhivsko gradivo, je hramba dokumentov pri organu običajno pet oziroma deset let. Uradna oseba je obstoj v vlogi navedene dokumentacije preverila v aplikaciji Lotus Notes, kamor se vnaša vsa prispela in odposlana pošta, vendar zahtevane dokumentacije, razen korespondence z Razširjenim strokovnim kolegijem za stomatologijo (RSK), ni našla. Prav tako je obstoj zahtevane dokumentacije preverila pri javnih uslužbencih, ki vsebinsko pokrivajo področje in so jo napotili na mnenja, ki jih je za organ pripravil RSK. Organ je tako zahtevi prosilca delno ugodil in mu posredoval: zaprosilo organa naslovljeno na RSK iz marca 2015 št. 012-43/2014/124, poročilo o delu RSK za stomatologijo v letu 2015 (št. 0130-13/2016-8), zapisnik 1. seje RSK za stomatologijo z dne 1. marca 2016 (št. 0130-13/2016-19), zapis RSK z dne 17. maja 2016, dopis št. 0130-13/2016/28 z dne 24. 10. 2016, Odgovor RSK št. 0130-13/2016/49. Hkrati je organ ugotovil, da informacije javnega značaja, ki so predmet preostalih zahtev prosilca, ne obstajajo, saj organ z dokumenti, iz katerih bi izhajali odgovori, ki jih zahteva prosilec, ne razpolaga. Da bi zadostil zahtevi prosilca, bi moral organ ustvariti novo informacijo javnega značaja, česar pa organ, ki so zavezanci po ZDIJZ niso dolžni.

Prosilec je dne 6. 9. 2019 na organ naslovil novo vlogo. V njej je opredelil 8. točk in pri tem pojasnil, da prve tri predstavljajo pritožbo, saj posredovana dokumentacija ni popolna, hkrati pa v preostalih točkah podaja novo zahtevo. Prve tri točke njegove vloge, ki predstavljajo tudi pritožbo, se glasijo: »1. JAZMP je sprva menil, da podatkov o amalgamih pred vstopom Slovenije v EU nima. Ob poglobljenih preverjanjih se je izkazalo, da JAZMP v svojih starih arhivih ima številne zapise o amalgamih predvsem iz leta 2001 in 2002. Obstaja velika verjetnost, da tudi podatki za leta 1991-2000 obstajajo, v tem primeru v starih arhivih ministrstva. Posledično ponovno prosim za te podatke (ime proizvajalca, ime amalgama in sestav) za omenjeno obdobje., 2. Prosil sem za celotno korespondenco z RSK za zobozdravstvo. Iz vaše poslane priloge št. 3 izhaja:« Ad. 7. »Dopolnitev mnenja glede odprave amalgamskih zalivk. Ministrstvo za zdravje je decembra 2015 prejelo strokovno mnenje RSK za stomatologijo glede odprave amalgamskih zalivk, februarja (2016) pa je prosilo za dodatna pojasnila.« Tukaj omenjen dopis ministrstva iz februarja 2016 ni priložen, zato prosilec prosi še za ta del., 3. Moji prošnji z dne 5. 6. in 11. 6. 2019 ste združili s pojasnilom, da gre za pridobitev istih podatkov. V dopisu z dne 11. 6. 2019 sem dodatno prosil še za dokumentacijo glede usklajevanj znotraj ministrstva glede teme. Iz posredovanega odgovora ni jasno, da uradnih zaznamkov v zvezi s tem ni. Po eni strani imate pavšalno mnenje o varnosti amalgamov s strani RSK zobozdravstva, čeprav toksologija ni njihovo primarno področje. Po drugi strani imate znotraj ministrstva med drugim direktorat za javno zdravje, ki področje vsebinsko pokriva iz več perspektiv. Ponovno, primer: stališče direktorata za javno zdravje verjetno ni, da se živo srebro v pitni vodi preverja, ker le-to lahko vpliva na javno zdravje, živo srebro iz drugih virov pa teh vplivov nima (?) – po ZDIJZ prosim dokumentacijo v zvezi s tem.

Organ je ugotovil, da je pritožba pravočasna, dovoljena in da jo je vložila upravičena oseba, ter da odločbe ne bo nadomestil z novo, zato jo je na podlagi 245. člena ZUP, z dopisom št. 090-29/2019 z dne 20. 9. 2019 IP odstopil v reševanje.

IP je dne 14. 10. 2019 z namenom razjasnitve dejanskega stanja, pri organu opravil ogled in camera, na podlagi 11. člena ZInfP in o opravljenem dejanju napravil zapisnik. Na ogledu je organ IP med drugim izročil popis spisa v zadevi 0130-13/2016 in dokument št. 0130-13/2016/10 ter št. 0130-13/2016/9. Z zapisnikom IP št. 090-213/2019/7 in naknadno posredovanimi podatki organa št. 090-213/2019/8, je IP dne 14. 10. 2019 seznanil prosilca. Dne 18. 10. 2019 organ posredoval še določene druge dokumente zadeve št. 0130-13/2016.

Pritožba je delno utemeljena.

Uvodoma IP pojasnjuje, da je kot organ druge stopnje v skladu z 247. členom ZUP dolžan preizkusiti odločbo v delu, v katerem jo prosilec izpodbija. Odločbo preizkusi v mejah pritožbenih navedb, po uradni dolžnosti pa preizkusi, ali ni prišlo v postopku na prvi stopnji do bistvenih kršitev postopka in ali ni prekršen materialni zakon.

Še preden se IP spusti v vsebinsko presojo konkretnega primera, želi na tem mestu najprej poudariti, da je v pritožbenem postopku glede dostopa do informacij javnega značaja pristojen presojati (zgolj) vprašanje, ali gre za informacijo javnega značaja in če ta pri organu obstaja v materializirani obliki, ne pa tudi npr. vprašanje zakonitosti in pravilnosti poslovanja organov in evidentiranja gradiva ter obstoj morebitnih napak organov pri ravnanju z dokumenti oziroma pomanjkljivo delovanje na določenem področju ipd. Navedeno sodi v delovno področje drugih organov in ne IP, ki kot že rečeno, v pritožbenem postopku po ZDIJZ presoja zgolj obstoj zahtevanih informacij in vprašanje, ali gre za prosto dostopne informacije javnega značaja.

V konkretnem primeru ni sporno, da je organ zavezanec za dostop do informacij javnega značaja, prav tako ni sporno, da zahtevane informacije spadajo v delovno področje organa. Se je pa IP v nadaljevanju ukvarjal z vprašanjem, ali informacije ki jih je zahteval prosilec pri organu obstajajo v obliki dokumenta, saj je organ zahtevo prosilca, v delu, ki ga prosilec izpodbija, zavrnil iz razloga, da dokument ne obstaja.

IP pojasnjuje, da so organi dolžni omogočiti prosilcem dostop le do že obstoječih informacij ter niso dolžni ustvarjati novih dokumentov, zbirati informacij, opravljati raziskav ali analizirati podatkov, da bi zadostili zahtevi prosilca. Iz samega ZUP, Uredbe o upravnem poslovanju ter načela prijazne in odprte javne uprave, sicer izhaja obveznost organov, da odgovorijo na vsako vlogo stranke, torej, da po svojih najboljših močeh, upoštevajoč svojo (predvsem stvarno) pristojnost, pomagajo prosilcu, da pride do želenih podatkov. Vendar pa IP opozarja, da ZDIJZ ne predstavlja instrumenta za zagotavljanje informiranosti prosilcev izven dometa samega zakona, ki konkretizira pravico pridobivanja že ustvarjenih dokumentov, s katerimi organ tudi dejansko (fizično oz. elektronsko) razpolaga.

Kot izhaja iz določbe 1. odstavka 4. člena ZDIJZ in tudi določbe 1. odstavka 1. člena ZDIJZ, informacijo javnega značaja namreč predstavlja samo dokument, ki že obstaja, je že ustvarjen, oz. dokument, ki ga je organ v okviru svojega delovnega področja že izdelal oz. pridobil. Gre za pogoj, ki je v teoriji poznan kot »kriterij materializirane oblike«. Organi, ki so zavezanci po ZDIJZ, so namreč dolžni omogočiti dostop le do že obstoječih informacij in niso dolžni ustvariti novega dokumenta ali pridobiti oz. vzpostaviti dokumenta, ki ga v času zahteve nimajo. Organi v postopku v skladu z ZDIJZ niso dolžni prosilcem dajati oz. pripravljati odgovorov na vprašanja, razen takrat, ko le-ti izhajajo iz že obstoječega dokumenta – v takem primeru organ prosilcu posreduje predmetni dokument. V tem delu IP opozarja, da iz definicije informacije javnega značaja izhaja logičen sklep, da odgovori na vprašanja oz. pojasnila, razne obrazložitve, komentarji in analize stanj ne predstavljajo informacije javnega značaja. Na pojasnila in razlage se torej načelo prostega dostopa, zapisano v 5. členu ZDIJZ, ne razteza in zato organi zavezanci prosilcem, na podlagi ZDIJZ, niso dolžni odgovarjati na vprašanja ter dajati pojasnil oz. razlag v zvezi z delovnim področjem organa, da bi zadostili zahtevi prosilca po ZDIJZ. Takšno stališče izhaja tudi iz sodbe Upravnega sodišča RS, št. I U 1351/2010-12 z dne 25. 5. 2011. V kolikšnem obsegu organi prosilcem odgovarjajo na vprašanja, je predmet njihovih komunikacijskih strategij in ni del postopkov po ZDIJZ.

IP ugotavlja, da prosilec v pritožbi vztraja pri treh točkah svojih dveh obsežnih zahtev, v preostalem delu pa njegova vloga z dne 6. 9. 2019 predstavlja novo zahtevo, o kateri mora organ še odločiti. V pritožbi po vsebini izpodbija ugotovljeno dejansko stanje kot nepopolno oziroma napačno ugotovljeno, saj meni, da organ glede teh treh delov zahteve z dokumenti razpolaga in bi mu jih moral izročiti. Prvi del zahteve, glede katerega se nanaša pritožba predstavlja: podatke o amalgamih na našem trgu iz obdobja od leta 1991 do približno 2000 ter tudi za leto 2001 in 2002. S tem v zvezi zahteva podatke o imenu amalgama, imenu proizvajalca, sestavo amalgama). Podatek o tem, kam je bila dokumentacija prenesena, če ni več pri organu. V drugi točki pritožbe zahteva »dopis ministrstva iz februarja 2016«, ki se nanaša na zaprosilo Ministrstva za zdravje naslovljeno na Razširjeni strokovni kolegij za zobozdravstvo. Tretji del pritožbe pa se nanaša na podatke o tem, kako se je področje amalgamov v preteklosti koordiniralo znotraj različnih direktoratov v organu.

IP pojasnjuje, da lahko stranka v skladu s 133. členom ZUP in v skladu z načelom dispozitivnosti v okviru uvedenega upravnega postopka razpolaga s svojim zahtevkom (lahko ga npr. razširi), in sicer vse do odločitve oz. do izdaje odločbe na prvi stopnji. Povedano drugače, prosilec v pritožbi zahteve ne more razširiti ali vsebinsko spremeniti, kar izhaja iz 133. člena ZUP, ki določa, da ko je postopek uveden, lahko stranka do izdaje odločbe na prvi stopnji razširi ali spremeni postavljeni zahtevek ne glede na to, ali ima razširjeni oziroma spremenjeni zahtevek isto pravno podlago ali ne, če se tak zahtevek opira na iste bistvene sestavine dejanskega stanja in, če je organ pristojen za njegovo reševanje. Torej, prosilec se v pritožbi ne more pritožiti glede dokumentov, ki jih ni navedel v zahtevi. Tudi IP kot pritožbeni organ je v pritožbenem postopku vezan na zahtevo prosilca, saj je kot organ druge stopnje v skladu z 247. členom ZUP dolžan preizkusiti izpodbijano odločbo v delu, v katerem jo prosilec izpodbija. Vsebina zahtevka, ki ni bila predmet izpodbijane odločbe in o kateri organ na prvi stopnji ni odločal, zato tudi ne more biti predmet presoje IP kot pritožbenega organa. Prosilec lahko s pritožbo zahtevek zoži, ne more pa ga razširiti oziroma vsebinsko spremeniti. Organ je dolžan razširjeno zahtevo prosilca iz pritožbe obravnavati kot novo zahtevo za dostop do informacij javnega značaja.

IP je zato najprej preveril, ali je prosilec s pritožbenimi navedbami presegel obseg zahteve in navedbe predstavljajo nedovoljeno razširitev zahteve v pritožbenem postopku. Kot je bilo navedeno zgoraj, je prosilec v vlogi z dne 6. 9. 2019 decidirano navedel, da od osmih točk te vloge, le prve tri predstavljajo pritožbo, v preostalem delu (točke 4 do 8) vloga z dne 6. 9. 2019, predstavlja novo vlogo, o kateri mora organ še odločiti in ta ni predmet tega pritožbenega postopka. IP je tako preveril, ali je vloga z dne 6. 9. 2019 v prvih treh točkah, ki predstavlja pritožbo, postavljena v obsegu dovoljenih pritožbenih navedb. Po preučitvi zahtev z dne 5. 6. in z dne 11. 6. 2019 je bilo ugotovljeno, da so bile pritožbene navedbe podane v obsegu zahtev, o katerih je odločal organ z izpodbijano odločbo, saj pritožbene navedbe izpodbijajo ugotovljeno dejansko stanje glede prve in sedme točke zahteve z dne 5. 6. 2019 ter druge točke zahteve z dne 11. 6. 2019. IP je tako ugotovil, da prosilec ni nedovoljeno razširil zahteve v pritožbi. V nadaljevanju je IP ugotavljal, kakšno je bilo ugotovljeno dejansko stanje glede treh točk zahteve. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je bilo za dokumente, ki datirajo iz leta 1991, ugotovljeno, da je rok hrambe običajno pet oziroma deset let. Navedeno je, da je uradna oseba organa preverila v aplikaciji Lotus Notes med prispelo in odposlano pošto in dokumentov, razen v obsegu, kot je omogočila prosilcu dostop, ni našla. Prav tako je obstoj dokumentacije preverila pri javnih uslužbencih, ki vsebinsko pokrivajo področje in je ugotovila, da dokumentacija obstaja le delno, in sicer v obsegu komunikacije organa z RSK, v zvezi s čimer mu je omogočila dostop do 6 dokumentov.

Glede zavrnilnega dela odločbe

Ker iz obrazložitve izpodbijane odločbe in predložene dokumentacije ni bilo razvidno, na kakšen način je organ ugotovil dejansko stanje, je IP opravil ogled in camera. V nadaljevanju bo naprej obravnavan del pritožbe, ki se nanaša na pritožbene navedbe prosilca, da ni bilo pravilno ugotovljeno dejansko stanje, da organ ne razpolaga z dokumenti, iz katerih izhajajo »podatkih o amalgamih (ime amalgama, proizvajalca, sestava amalgama) na našem trgu iz obdobja od leta 1991 do približno 2000 ter za leto 2001 in 2002 in podatek o tem, kam je bila dokumentacija prenesena, če ni več pri organu«, in »podatki o tem, kako se je področje amalgamov v preteklosti koordiniralo znotraj različnih direktoratov v organu«. Na ogledu je vodja glavne pisarne organa podal pojasnila o vodenju arhiva organa. Glede vodenja arhiva je bilo pojasnjeno, da se pri organu vodi dve leti kot tekoča zbirka, potem se preda v hrambo zunanjemu izvajalcu. Gradivo od leta 1991 do leta 2008 je bilo, kolikor ga ni bilo uničenega in izgubljenega, naknadno elektronsko evidentiranega. Leta 2008 je bil sprejet splošni klasifikacijski načrt in Navodila za upravljanja z dokumentarnim gradivo organa, potem se je zadeve vodilo bolj redno. Organ je tudi za celoten arhiv iskal dokumente v iskalniku Lotus Notes z različnimi oblikami besede »amalgam« in tako našel rezultate komunikacije z RSK. Glede zadev, ki se jih vodi pri Javni agenciji RS za zdravila in medicinske pripomočke (JAZMP), je organ pojasni, da je bilo to prej v pristojnosti Urada za zdravila. Slednji je bil organ v sestavi in je imel že takrat svojo ločeno glavno pisarno, kjer so vodili svoje evidence dokumentarnega gradiva. Ker je Urad z gradivom upravljal samostojno je, ko se je ustanovila JAZMP, sam odločil, kaj narediti z gradivom. Organ zato ne razpolaga z zaznamki o prenosu gradiva na JAZMP. V podkrepitev svojih trditev o ločeni organiziranosti Urada za zdravila je organ dne 14. 10. 2019 poslal elektronsko sporočilo, v katerem pojasnjuje, da je bil Urad za zdravila kot organ v sestavi Ministrstva za zdravje (organa) ustanovljen s sklepom Vlade RS, št. 440-08/96-1/10-8 z dne 6. 6. 1996. V novembru 2003 pa je bila ustanovljena Agencija RS za zdravila in medicinske pripomočke, kot organ v sestavi. Dne 1. 1. 2007 je začela delovati Javna agencija RS za zdravila in medicinske pripomočke, ustanovljena s sklepom Vlade RS, objavljenem v Ur. l. RS, št. 116/06. Iz navedenega sporočila organa še izhaja, da je imel Urad za zdravila, kot organ v sestavi, sistematizirana delovna mesta, ki so opravljala tudi podporne naloge za Urad, med drugim vodenje glavne pisarne.

Organ je tako prepričljivo obrazložil, da z uradnimi zaznamki o tem, da bi predal dokumentacijo JAZMP, ne razpolaga, saj je že pred njeno ustanovitvijo Urad za zdravila, kot organ v sestavi Ministrstva za zdravje, dokumentarno gradivo vodil samostojno. Če pa bi se dokumentacija o amalgamih vodila pri organu, pa je organ preveril v elektronskih evidencah organa. Pojasnjeno je bilo, da se elektronske evidence dokumentarnega gradiva vodijo le v aplikaciji Lotus Notes, v treh pod zbirkah: aktivna, tekoča in stalna zbirka. Na ogledu je bilo v aplikaciji Lotus Notes vpogledano v vse tri pod zbirke, pod ključno besedo »amalgam«. Ugotovljeno je bilo, da se v aktivni zbirki nahaja zadeva prosilca in dokumenti v zvezi z mednarodno Konvencijo Minamata o živem srebru. Iz tekoče zbirke so bile razvidne zadeva št. 0130-13/2016, iz katere je prosilec prejel dokumente komunikacije z RSK, zadeva glede Konvencije Minamata in vloge posameznikov ter nekaj zadev, ki so se nanašale na vprašanja glede posebne vrste odpadkov. V stalni zbirki je bilo razvidno, da so evidentirane pobude državljanov, komunikacija zobozdravnikov glede ravnanja z odpadki, glede Uredbe o odpadkih ter Pravilnik o ravnanju z amalgamskimi odpadki. Na ogledu je bilo tako ugotovljeno, da med navedenimi najdenimi zadevami ni bilo dokumentov, ki bi ustrezali zahtevi prosilca glede podatkov o amalgamih in komunikaciji med resorji Ministrstva za zdravje (organa) o amalgamih. Glede dela pritožbe, ki se je nanašal na podatke o tem, kako se je področje amalgamov koordiniralo znotraj resorjev organa, je bilo na ogledu pojasnjeno, da je za RSK pristojen Direktorat za zdravstveno varstvo, sicer pa je težko določiti, kdo pri organu je pristojen za področje amalgamov. Iz sistematizacije ni razvidno, kam bi področje amalgamov sodilo in to tudi ni določeno. Prav tako ni določen protokol komunikacije med zaposlenimi med Direktorati. Glede na najdene dokumente je razvidno, da je Mednarodni sektor organa prevzel sodelovanje pri konvenciji Minamata. Za druge predpise, ki vsaj posredno zadevajo amalgame, pa je pristojnost različna, npr. Urad za kemikalije je sodeloval pri pripravi določenih Uredb, pri Pravilniku o ravnanju z odpadki organ ni sodeloval neposredno, ampak je bil predlog poslan v pripombe Inšpektoratu za zdravje. Na ogledu je IP vpogledal tudi v zbirko »IPP«, ki pa vsebuje le predpise v različnih fazah zakonodajnega postopka. V navedeni zbirki ni drugih dokumentov.

IP ugotavlja, da je organ v izpodbijani odločbi glede prosilčeve zahteve za podatke o amalgami in dokumente, ki izkazujejo koordiniranje med resorji organa glede amalgamov, pravilno ugotovil dejansko stanje, da ne razpolaga z dokumenti, ki bi ustrezali zahtevi prosilca. Ob tem IP pojasnjuje, da so zavezanci po ZDIJZ dolžni omogočiti dostop le do že obstoječih informacij in niso dolžni ustvariti novega dokumenta, odgovarjati na vprašanja, pojasnjevati navedb, zbirati informacij, opravljati raziskav, pridobiti dokumentov od drugih organov ali analizirati podatkov, da bi zadostili zahtevi prosilca, zato IP zavezancu ne more naložiti, naj prosilcu posreduje dokumentacijo, s katero ne razpolaga. IP poudarja, da v pritožbenem postopku glede dostopa do informacij javnega značaja nima pristojnosti, da bi se spuščal v presojo zakonitosti in smotrnosti ravnanja organa ter v vprašanje, zakaj organ ne razpolaga z dokumenti, ki jih zahteva prosilec. Pritožbeni postopek tudi ne more biti namenjen prisili ustvarjanja informacij ali ugotovitvi, da bi določene informacije morale obstajati. IP prav tako odgovarja, da zgolj pavšalno navajanje, da bi organ moral razpolagati z zahtevanimi dokumenti brez kakršnih koli oprijemljivih dokazil, ne more šteti kot izkazano dejstvo, da organ z zahtevanim dokumentom dejansko razpolaga. Upoštevaje navedeno IP nima nikakršnega razloga, da ne bi sledil navedbam organa, da zahtevani dokumenti ne obstajajo, poleg tega IP tudi ob reševanju te pritožbe ni mogel posumiti, da organ z zahtevano informacijo razpolaga, vendar je v celoti ne posreduje oz. ne želi posredovati (2. odstavek 10. člena ZInfP).  

Ob tem IP zgolj pripominja, da odločitev o zahtevi na podlagi ZDIJZ prosilca ne omejuje glede pridobitve dokumentov od pristojnega arhiva na podlagi Zakona o varstvu dokumentarnega in arhivskega gradiva ter arhivih (ZVDAGA).

Glede na to, da zahtevani dokumenti pri zavezancu ne obstajajo, je IP ugotovil, da pritožbi prosilca v tem delu ni mogoče ugoditi. Zavezanec dokumentov, s katerimi ne razpolaga (iz kateregakoli razloga), prosilcu namreč ne more posredovati. IP je v tem delu pritožbene presoje zaključil, da je organ prosilcu posredoval dokumente, s katerimi razpolaga, glede drugih dokumentov pa je bilo ugotovljeno, da z njimi organ ne razpolaga, zato je IP pritožbo v tem delu, na podlagi prvega odstavka 248. člena ZUP zavrnil kot neutemeljeno.

Glede ugodilnega dela odločbe

V delu pritožbe, v katerem je prosilec izpodbijal ugotovljeno dejansko stanje glede dokumentov, ki se nanašajo na komunikacijo med organom in RSK v zvezi z amalgami, je prosilec navajal, da mu organ ni posredoval tudi dopisa organa iz februarja 2016. Na ogledu je bilo pojasnjeno, da se dokumenti s tem v zvezi nahajajo v zadevi št. 0130-13/2016. Kot izhaja iz zapisnika IP o ogledu in camera št. 090-213/2019/7 z dne 14. 10. 2019, je IP pri organu vpogledal v dokumenta št. 0130-13/2016/9 in št. 0130-13/2016/10 iz februarja 2016, ki pa se nista nanašala na amalgame. Iz po ogledu posredovane dokumentacije pa je bilo ugotovljeno, da dokument št. 0130-13/2016-11 iz februarja 2016 predstavlja dopis organa RSK in se nanaša na amalgame. Ker naveden dokument ustreza zahtevi prosilca in ga organ še ni posredoval prosilcu, je IP o njem odločil na način, kot izhaja iz prve točke izreka te odločbe. IP je tako organu naložil še posredovanje omenjenega dokumenta, pri čemer mora organ prekriti varovane osebne podatke, ki predstavljajo izjemo po 3. točki 6. člena ZDIJZ in za katere IP ni našel pravne podlage za njihovo razkritje. Gre za podatke, navedene v 1. točki izreka te odločbe.

IP je zaključil, da je pritožba prosilca v tem delu delno utemeljena, zato je na podlagi prvega in drugega odstavka 251. člena ZUP odločbo organa delno odpravil in v tem delu sam rešil zadevo. Organ je prosilcu v roku 31 (enaintridesetih) dni od prejema te odločbe dolžan posredovati dokumente na način, kot to izhaja iz 1. točke izreka te odločbe.

Posebni stroški v tem postopku niso nastali. Ta odločba je v skladu s 30. točko 28. člena Zakona o upravnih taksah (Uradni list RS, št. 42/2007 - uradno prečiščeno besedilo s spremembami in dopolnitvami) oproščena plačila upravne takse.

Pouk o pravnem sredstvu:
Zoper to odločbo ni dovoljena pritožba, pač pa se lahko sproži upravni spor. Upravni spor se sproži s tožbo, ki se vloži v 30 dneh od vročitve te odločbe na Upravno sodišče, Fajfarjeva 33, Ljubljana. Tožba se lahko vloži pisno po pošti ali pri navedenem sodišču. Če se tožba pošlje priporočeno po pošti, se za dan izročitve sodišču šteje dan oddaje na pošto. Tožba z morebitnimi prilogami se vloži v najmanj treh izvodih. Tožbi je treba priložiti tudi to odločbo v izvirniku ali prepisu.

 

Postopek vodila:
Manja Resman, univ. dipl. prav.
svetovalka IP

 

Informacijski pooblaščenec:
mag. Kristina Kotnik Šumah, univ.dipl.prav.
namestnica pooblaščenke