Informacijski pooblaščenec Republika Slovenija
    SLO | ENG
dekorativna slika

Iskalnik po odločbah IP o dostopu do informacij javnega značaja

+ -
Datum: 05.01.2021
Naslov: prosilec - Ministrstvo za notranje zadeve, Policija
Številka: 090-268/2020
Kategorija: Test interesa javnosti, Kazenski postopek
Status: Odobreno


POVZETEK:

Organ je na podlagi izjeme iz 3. in 6. točke prvega odstavka 6. člena ZDIJZ v celoti zavrnil prosilčevo zahtevo za posredovanje dokumenta, ki ga je sam označil kot Gričarjevo poročilo. IP je v pritožbenem postopku prosilčevi pritožbi delno ugodil. Pri tem je ugotovil, da izjema iz 6. točke prvega odstavka 6. člena ZDIJZ v tem primeru ne pride v poštev, saj v zvezi s tem dokumentom ni v teku noben predkazenski ali kazenski postopek. Dalje je IP  ugotovil, da zahtevani dokument v večinskem delu dokumenta vsebuje veliko osebnih podatkov (takratnih) funkcionarjev in javnih uslužbencev ter drugih fizičnih oseb (družinskih članov javnih uslužbencev), novinarjev in ostalih fizičnih oseb, ki se pojavljajo v dokumentu neposredno ali pa posredno v navajanjih drugih posameznikov in so bile na različne načine povezane z preiskovanimi dogodki, ki so na podlagi navedbe svojih imen in priimkov neposredno določljivi. IP je tako na podlagi določbe prve alineje tretjega odstavka 6. člena ZDIJZ, organu naložil razkritje tistih delov dokumenta, ki so povezani z osebnimi podatki javnih uslužbencev in funkcionarjev, za katere je presodil, da so v zvezi z njihovim delovnim razmerjem oziroma funkcijo. Glede ostalih osebnih podatkov je IP presodil, da  niso povezani z delovnim razmerjem javnih uslužbencev, ampak gre za ravnanja določenih posameznikov, ki so ravnali na podlagi lastnih nagibov, izven delovnega časa in ne v zvezi z zaupanimi jim javnopravnimi nalogami. Gre torej za njihovo ravnanje, ki ni povezano z izvrševanjem njihovih delovnih nalog, iz katerih bi bilo mogoče sklepati na pravilnost ravnanja organa kot celote ter s tem izvajati nadzor nad njegovim javnopravnim delovanjem. Predvsem pa se v teh opisih kažejo karakterne značilnosti posameznikov, njihovo osebno dojemanje situacij ter nenazadnje tudi nanje navezujoči se osebni podatki posebne vrste, ki razkrivajo njihovo politično mnenje, zdravje, spolno življenje in usmerjenost in ostale podatke iz zasebne sfere teh posameznikov. Na koncu je tehtanje vseh okoliščin IP pripeljalo tudi do zaključka, da interes javnosti za razkritje tudi teh osebnih podatkov v zahtevanem dokumentu ni močnejši od interesa, da se te informacije zavarujejo zaradi varstva osebnih podatkov.

 

ODLOČBA:

 

Številka: 090-268/2020/3

Datum: 5. 1. 2021

 

Informacijski pooblaščenec po informacijski pooblaščenki Mojci Prelesnik (v nadaljevanju IP), izdaja na podlagi 2. člena Zakona o Informacijskem pooblaščencu (Ur. l. RS, št. 113/05 in 51/07-ZUstS-A, v nadaljevanju ZInfP) ter tretjega in četrtega odstavka 27. člena Zakona o dostopu do informacij javnega značaja (Ur. l. RS, št. 51/06- uradno prečiščeno besedilo, 117/06 – ZDavP2, 23/14, 50/2014, 19/2015 – odl. US, 102/15, 7/18; v nadaljevanju ZDIJZ) in prvega odstavka 248. člena ter prvega odstavka 252. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Ur. l. RS, št. 24/06 - uradno prečiščeno besedilo, 105/06 – ZUS-1, 126/07, 65/08, 8/10 in 82/13, v nadaljevanju ZUP), o pritožbi …(v nadaljevanju prosilec), z dne 2. 11. 2020, zoper odločbo Ministrstva za notranje zadeve, Policije, Štefanova ulica 2, 1000 Ljubljana, (v nadaljevanju organ), št. 090-88/2020/35 (206-04) z dne 20. 10. 2020, v zadevi dostopa do informacij javnega značaja, naslednjo

 

 

O D L O Č B O:

 

  1. Pritožbi prosilca z dne 2. 11. 2020 se delno ugodi, odločba Ministrstva za notranje zadeve, Policije, št. 090-88/2020/35 (206-04) z dne 20. 10. 2020 se delno odpravi in se odloči, da mora organ prosilcu v roku 31 (enaintridesetih) dni od prejema te odločbe v elektronski obliki posredovati dokument z naslovom »Zloraba dokumentacije in podatkov policije v obdobju med 1. 10. 1998 in 22. 2. 1999 – poročilo«, na način, da v njem prekrije:
  • vsa imena in priimke oseb v točki 4. (analiza dokumenta) kazala dokumenta,
  • naslove točk 5. 1. 1., 5. 1. 2. in 5. 1. 3. v kazalu dokumenta,
  • besedilo v točki 3. 1. od 12. vrstice naprej, začenši z besedo »Minister..« do konca te točke,
  • celotno besedilo točke 3. 2.,
  • celotne besedilo in naslove točk od 4. 1. do vključno 4. 9. (to je do vključno 62. strani dokumenta)
  • celotno besedilo in naslove točk od 4. 11. 1 do vključno 4. 11. 9.
  • celotno besedilo točk od 5. 1. 1. do vključno 5. 4, od tega pri točkah 5. 1. 1. , 5. 1. 2. in 5. 1. 3 tudi naslove teh točk,.
  • besedilo v 6. vrstici 6. točke (ugotovitve o ravnanju z dokumentacijo), od »(pri« do konca te vrstice in navedba kraja v 7. vrstici tega poglavja, ter besedilo v 8. vrstici od »pri« do vključno »itd.)«
  • celotno besedilo (ne pa naslova) Prilog A in B.
  1. V delu, v katerem je organ v skladu s prejšnjo točko tega izreka dolžan prekriti varovane osebne podatke, se pritožba prosilca zavrne.
  1. V postopku reševanja te pritožbe posebni stroški niso nastali.

 

 

OBRAZLOŽITEV:

 

Prosilec je 10. 7. 2020 na organ naslovil zahtevo za dostop do informacij javnega značaja in zahteval posredovanje ali vpogled v dokument z naslovom »Zloraba dokumentacije in podatkov policije v obdobju med 1. 10. 1998 in 22. 2. 1999 - poročilo« (v nadaljevanju poročilo oziroma dokument). Navajal je, da je bil pripravljen na podlagi odredbe direktorja policije številka 0022-5-UKS-008/12-99 z dne 24. 2. 1999 in 0022-5-UKS-008/12-4/99 z dne 17. 3. 1999. Pojasnil je, da ga potrebuje za točno obveščanje javnosti.

 

Organ je v obnovljenem postopku izdal odločbo, št. 090-88/2020/35 (206-04) z dne 20. 10. 2020 (v nadaljevanju izpodbijana odločba), po tem ko je ugotovil, da zahtevani dokument predstavlja t.i. Gričarjevo poročilo. Z izpodbijano odločbo je prosilčevo zahtevo v celoti zavrnil. Skliceval se je na izjemi iz 3. in 6. točke prvega odstavka 6. člena ZDIJZ. Ugotovil je, da zahtevani dokument, ki je sestavljen iz poročila in prilog, vsebuje osebne podatke fizičnih oseb (ime, priimke in zaposlitev), ki jasno nakazujejo na konkretno fizično osebo in za razkritje katerih ne obstaja zakonita pravna podlaga. Prav tako je ugotovil, da dokument vsebuje podatke javnih uslužbencev. V zvezi s tem je ugotovil, da je poročilo sestavljeno kot povzetek izjav, ki so jih uradnim osebam (članom komisije) dale tako fizične osebe kot osebe, ki so v obdobju nastanka dokumenta imele status javnega uslužbenca. Gre za izjave oseb pred uradnimi osebami, dane po spominu, v katerih posamezniki po spominu opisujejo osebna dejstva in okoliščine, lastna ravnanja in razmerja z drugimi osebami. V teh izjavah ne gre za podatke povezane z delovnim razmerjem ali podatke, ki bi vplivali na porabo javnih sredstev. Vsebina izjav nima nobene neposredne veze z delovnim razmerjem, pač pa ima to zvezo le dejstvo, da je šlo za razgovor v zvezi z zlorabo uradnih podatkov in dokumentacije Ministrstva za notranje zadeve. Poleg tega so v izjavah navedeni tudi osebni podatki drugih oseb. Organ je tako zaključil, da ni podane pravne podlage za razkritje teh podatkov na podlagi 1. alineje tretjega odstavka 6. člena ZDIJZ. Dlje organ pojasnjuje, da je bilo pripravljeno delno poročilo, ki obsega od 1 do 5 strani, od 10 do 42 strani, od 50 do 62 strani originalnega poročila in je bilo posredovano skupini državnih tožilcev za posebne naloge. Zato je organ, sladno z določbo 13. člena Uredbe o posredovanju in ponovni uporabi informacij javnega značaja (v nadaljevanju Uredba), zaprosil Vrhovno državno tožilstvo za mnenje glede posredovanja dokumenta oz. dela dokumenta, ki jim je bil odstopljen. Organ v nadaljevanju citira odgovor specializiranega državnega tožilstva z dne 10. 9. 2020, ki se je sklicevalo na sodbo Vrhovnega sodišča X Ips 4/2020 z dne 27. 5. 2020 in navajalo, da se za presojo dostopa do podatkov, ki so bili pridobljeni ali sestavljeni zaradi kazenskega pregona, uporablja specialna ureditev, torej ZKP (za dostop do dokumentacije iz kazenskega postopka) ali ZDT-1 (za dostop do dokumentacije iz tožilskih spisov), ki za dostop do teh podatkov predvidevata obstoj pravnega interesa. V nadaljevanju je organ z vpogledom v prilogo dokumenta ugotovil, da je ta sestavljena kot zbirka izjav, za katere je prav tako kot pri izjavah v poročilu ugotovil, da gre za izjave oseb pred uradnimi osebami, dane po spominu, v katerih posamezniki po spominu opisujejo osebna dejstva in okoliščine, lastna ravnanja in razmerja z drugimi osebam. Tudi glede te izjav je presodil, da niso neposredno povezane z delovnim razmerjem javnih uslužbencev ali funkcionarjev ter s porabo javnih sredstev. Pri dokumentu (kot celoti) gre za informacije, ki vsebujejo z vidika zasebnosti relevantno sporočilo o določljivem posamezniku, njihovo razkritje pa bi bilo v nasprotju z načelom sorazmernosti. S posredovanjem imen in priimkov teh posameznikov bi postale te osebe točno določene, javno pa bi postale dostopne informacije o njihovih osebnih izpovedbah, mišljenju, čutenju oziroma subjektivnem videnju in doživljanju obravnavanih dogodkov. Te izjave neposredno niso v zvezi z njihovim delovnim razmerjem v javnem sektorju, saj gre pri tem tudi za subjektivno dojemanje izpovedanih dogodkov in izražanje osebnih stališč. Organ se sklicuje tudi na varovanje osebnih podatkov umrlih, kot jih določa 23. člen ZVOP-1 in pri tem poudarja, da ZVOP-1 ne ločuje med osebnimi podatki javnih uslužbencev in osebnimi podatki fizičnih oseb. Navaja, da so v dokumentu omenjene tudi nekatere javnosti znane osebe – javni uslužbenci, ki pa so že umrle, zato organ ugotavlja, da za posredovanje njihovih osebnih podatkov ne obstaja zakonita pravna podlaga. Organ pojasnjuje, da je v dokumentu pomensko navedenih veliko oseb (cca 150), ki so v tistem obdobju imele status javnega uslužbenca, od teh je po ugotovitvah organa v tem postopku trenutno zaposlenih 8 oseb z enakimi imeni in priimki, kot so vsebovani v dokumentu. Pojasnjuje še, da so javni uslužbenci v tem dokumentu določljivi zaradi njihovih takratnih nazivov, funkcij in delovnih mest. Ker organ drugih indikatorjev v dokumentu ni našel, ne more z gotovostjo trditi, da so osebe z enakimi imeni in priimki, ki so zaposlene pri organu, tudi dejansko iste osebe, ki s omenjene v dokumentu., prav tako nima podatkov, ali so ostale osebe iz dokumenta upokojene, oziroma ali so še žive. Na koncu organ še ugotavlja, da so v dokumentu omenjene tudi določene trenutno znane javne osebe, pri čemer ugotavlja, da tudi glede teh obstaja zadržek zaradi varstva osebnih podatkov zaradi istih razlogov, kot jih je navedel že za ostale posameznike in javne uslužbence. Na koncu je organ zaključil, da zaradi navedenih razlog ter velike koncentracije teh podatkov in ob upoštevanju mnenja specializiranega državnega tožilstva, delni dostop do dokumenta ni možem oziroma ni smiseln, saj bi s prekrivanjem vseh osebnih podatkov dokument kot celota izgubil svojo vrednost in ne bi imel več vsebine.

 

Prosilec je zoper izpodbijano odločbo vložil pritožbo z dne 2. 11. 2020. Navajal je, da mu je bil zavrnjen dostop do 20 let starega poročila o zlorabah policije in notranjega ministrstva, o tem kako so zaupne podatke zlorabljali za medsebojne diskreditacije s pomočjo medijev in politični spopad. Ne strinja se z razlogi organa in meni, da je odločitev o popolni zavrnitvi dostopa napačna. Poročilo se po njegovem mnenju v večini nanaša na službena ravnanja, preverja, kako je prišlo do hudih zlorab oblasti za namerne diskreditacije nasprotnikov, ki so jih zagrešili javni funkcionarji (politiki) s pomočjo funkcionarjev na policiji, za poskus manipuliranja javnega mnenja. Meni, da je razlaga, da po več kot 20 letih ti podatki ne smejo biti dostopni javnosti, da bi zaščitili zasebnost tistih, ki so zlorabljali funkcije, namenjena pojasnjevanju nepotrebnega prikrivanja podatkov o povsem napačnem ravnanju nosilcev javne oblasti. Podatke, ki so zasebne narave v poročilu, npr. o članih gejevskih skupnosti med policisti in pomembnimi v politiki, in morebitne druge, ki si zaslužijo varovanje kot zasebni, bi organ lahko prekril. Prosilec meni, da je na ta način, s prekrivanjem podatkov zasebne narave, mogoče zaščititi zasebnost tudi že umrlih, npr. nekdanjega premierja, ki se kot akter pojavlja v poročilu, kjer pa gre za javno osebnost in izvajanje javne funkcije, prekrivanja sploh ni mogoče razumeti. Prav tako je za prosilca nesprejemljivo sklicevanje organa na mnenje specializiranega državnega tožilstva, da zato, ker je bil del dokumenta nekoč uporabljen v kazenskem postopku, ZDIJZ v tem primeru deloma ne velja. Vsi kazenski postopki v zvezi s tem so namreč že končani, torej gre za dokumente, ki sodijo v običajen arhiv zaupnih dokumentov policije.

 

Organ je po opravi predhodnega preizkusa pritožbo in dokumentacijo zadeve odstopil IP, skladno z 245. členom ZUP, z dopisom, št. 090-88/2020/37 (206-04) z dne 10. 11. 2020.

 

IP je pritožbo prosilca, kot pravočasno, dovoljeno in vloženo po upravičeni osebi, vzel v obravnavo.

 

K I. točki izreka:

 

Pritožba je delno utemeljena.

 

Kot organ druge stopnje je IP skladno z 247. členom ZUP izpodbijano odločbo organa preizkusil v delu, v katerem jo je prosilec izpodbijal, in v mejah njegovih pritožbenih navedb. Po uradni dolžnosti je preizkusil, ali ni v postopku na prvi stopnji prišlo do bistvenih kršitev postopka in ali ni bil prekršen materialni zakon.

 

V zadevi ni sporno, da je organ zavezanec za dostop do informacij javnega značaja po prvem odstavku 1. člena ZDIJZ in da zahtevane informacije izvirajo iz njegovega delovnega področja, organ jih je izdelal sam, in z njimi razpolaga.

 

Prav tako ni sporno, da je predmet presoje dokument z naslovom »Zloraba dokumentacije in podatkov policije v obdobju med 1. 10. 1998 in 22. 2. 1999 – poročilo«, poznan tudi kot t. i. Gričarjevo poročilo. IP ugotavlja, da je na samem dokumentu, ki ga je prejel od organa, naveden datum, »maj 1999«, medtem ko iz listin, ki jih je organ posredoval IP v zvezi s predmetno zadevo, konkretneje iz zahteve za preklic stopnje tajnosti (dokument, št. 022-284/2007/1 (22-06) z dne 27. 6. 2007), izhaja, da je predmetni dokument identificiran s številko 0022-5-UKS-008/12-61/99 in datiran z dnem 13. 4. 1999. Izhajajoč iz tega IP tudi ugotavlja, da je bila z zgoraj navedenim dokumentom z dne 27. 6. 2007 na zahtevanem dokumentu preklicana stopnja tajnosti «uradna tajnost –strogo zaupno.

 

V zvezi s tem IP že na začetku poudarja, da preklic stopnje tajnosti ne pomeni avtomatično, da v zvezi s podatki iz predmetnega dokumenta ne obstajajo kakšne druge izjeme (razen izjeme iz 1. točke prvega odstavka 6. člena ZDIJZ) od prostega dostopa do informacij javnega značaja. Glede na navedeno je IP presojal dostop do zahtevanega dokumenta v okviru postulatov, ki jih za te postopke predpisuje ZDIJZ.

 

Poleg tega IP pojasnjuje, da je glede na naziv dokumenta »Gričarjevo poročilo«, kot ga je pojmoval organ, preveril, ali je zahtevani dokument tisti, o katerem je IP že odločal s svojo odločbo, št. 090-157/2010/43 z dne 26. 7. 2012, s katero je odločal o poročilu, ki ga je soustvarila ista oseba kot pa zahtevani dokument. Z vpogledom v to zadevo, je IP ugotovil, da ne gre za isti dokument in da zahtevani dokument tudi po samem načinu sestave in vsebini, ni enak tistemu, o dostopu do katerega je bilo odločeno s citirano odločbo ali s katero od odločb, s katerimi je IP presojal dostop do dokumentov, ki so s tem iz odločbe, št. 090-157/2010/43, vsebinsko povezani[1].

 

V obravnavani zadevi je sporno, ali je odločitev organa, s katero je ta v celoti zavrnil prosilcu dostop do zahtevanega dokumenta, ob sklicevanju na izjeme iz 3. in 6. točke prvega odstavka (v povezavi s sodbo Vrhovnega sodišča X Ips 4/2020) 6. člena ZDIJZ, pravilna in zakonita.

 

Organ prve stopnje je dostop do zahtevanega dokumenta zavrnil na podlagi izjem iz 3. in 6. točke prvega odstavka 6. člena ZDIJZ. Zato je IP v nadaljevanju najprej presojal obstoj teh izjem, nato pa še interes javnosti za razkritje zahtevanega dokumenta. Pri tem IP pojasnjuje, da skladno s prasko IP, potrjeno s strani Upravnega sodišča (sodba I U 1176/2010), iz materialno-pravnega vidika restriktivna razlaga in uporabe izjem od dostopa do informacije javnega značaja pomeni, da je zakonodajalec postavil izjemo le za »podatek iz dokumenta«, ne pa za celoten dokument.

 

  1. Izjema iz 6. točke prvega odstavka 6. člena ZDIJZ

 

Za uporabo te izjeme je zakonodajalec v ZDIJZ določil dva pogoja, ki morata biti izpolnjena kumulativno: (1) zahteva prosilca se mora nanašati na podatek, ki je bil pridobljen ali sestavljen zaradi kazenskega pregona ali v zvezi z njim, in (2) razkritje zahtevanega podatke mora škodovati izvedbi tega konkretnega postopka.

 

Organ je v izpodbijani odloči pojasnil, da je iz dokumenta št. 0021-3-s z dne 4. 5. 1999 ugotovil, da je bilo pripravljeno delno poročilo, katero obsega od 1 do 5 strani, od 10 do 42 strani, od 50 do 62 strani originalnega poročila in je bilo posredovano skupini državnih tožilcev za posebne naloge. Poleg tega naj bi bila zoper avtorje zahtevanega dokumenta vložena kazenska ovadba, ki na bi bila zavržena. Zato je organ, sladno z določbo 13. člena Uredbe o posredovanju in ponovni uporabi informacij javnega značaja (v nadaljevanju Uredba), zaprosil Vrhovno državno tožilstvo za mnenje glede posredovanje dokumenta oz. dela dokumenta, kateri jim je bil odstopljen. Odgovor je podalo specializirano državno tožilstvo dne 10. 9. 2020. IP ugotavlja, da je organ v izpodbijani odloči povzel le tisti del tega odgovora, v katerem se je zaprošeni organ skliceval na sodbo Vrhovnega sodišča X Ips 4/2020 z dne 27. 5. 2020 in navajal, da se za presojo dostopa do podatkov, ki so bili pridobljeni ali sestavljeni zaradi kazenskega pregona uporablja specialna ureditev, torej ZKP (za dostop do dokumentacije iz kazenskega postopka) ali ZDT-1 (za dostop do dokumentacije iz tožilskih spisov), ki za dostop do teh podatkov predvidevata obstoj pravnega interesa.

 

IP pa je z vpogledom v predmetni odgovor ugotovil, da je v njem Specializirano državno tožilstvo tudi navajalo, da se zahtevani dokument ne nanaša na odprt predkazenski ali kazenski postopek in postopek, v katerem bi v tem času odločali državni tožilci Specializiranega državnega tožilstva, zato organu ne morejo podati obrazloženega mnenja iz 13. člena Uredbe.

 

Glede na zgoraj ugotovljena dejstva, je IP ugotovil, da v obravnavani zadevi niso izpolnjeni pogoji za obstoj izjeme iz 6. točke prvega odstavka 6. člena ZDIJZ, saj v zvezi z zahtevnim dokumentom ali njegovim delom ni v teku noben predkazenski ali kazenski postopek. Iz prakse IP, ki je potrjena s sodno prakso (sodba št. I U 658/2009-10, z dne 27. 10. 2010), pa izhaja stališče, da se na izjemo iz 6. točke prvega odstavka 6. člena ZDIJZ ni mogoče sklicevati, ko gre za zahtevano informacijo iz sodnega postopka, ki je pravnomočno končan. Posledično IP zaključuje, da je bilo sklicevanje organa na izjemo kazenskega ozirom predkazenskega postopka neutemeljeno.

 

Izhajajoč iz tega IP tudi meni, da je sklicevanje organa na sodbo Vrhovnega sodišča X Ips 4/2020 v tej zadevi popolnoma brezpredmetno. Zahtevani dokument namreč ne predstavlja dokumenta, iz kakšnega odprtega tožilskega oziroma kazenskega postopka. Navedena sodba je bila namreč sprejeta v pravnem kontekstu in dejanskem stanju, ki se bistveno razlikuje od obravnavane zadeve in  kjer je bila prosilka tudi stranka odprte kazenske zadeve, iz katere je zahtevala dokumente.

 

V nadaljevanju je zato IP presojal pravilnost in zakonitost odločitve organa z vidika izjeme varstva osebnih podatkov.

 

  1. Izjema iz 3. točke prvega odstavka 6. člena ZDIJZ

 

Po 3. točki prvega odstavka 6. člena ZDIJZ organ prosilcu zavrne dostop do zahtevane informacije, če se zahteva nanaša na osebni podatek, katerega razkritje bi pomenilo kršitev varstva osebnih podatkov v skladu z zakonom, ki ureja varstvo osebnih podatkov. V zvezi z ugotavljanjem, ali se v posameznem dokumentu nahajajo osebni podatki, katerih razkritje javnosti bi pomenilo kršitev varstva osebnih podatkov, je tako potrebno ugotoviti:

1. ali posamezen podatek ustreza definiciji osebnega podatka, in

2. ali za razkritje osebnega podatka javnosti obstaja pravna podlaga.

 

Poleg Zakona o varstvu osebnih podatkov (Uradni list RS, št. 94/07 – UPB; v nadaljnjem besedilu ZVOP-1) se od 25. 5. 2018 dalje v Republiki Sloveniji neposredno uporablja Splošna uredba o varstvu podatkov[2]. Ker na nacionalnem nivoju zakona, ki bi zagotovil izvajanje njenih določb, (še) ni, je treba glede varstva osebnih podatkov spoštovati določbe Splošne uredbe o varstvu podatkov. Ob tem je mogoče ugotoviti, da predmetna uredba bistveno ne spreminja definicije osebnega podatka. Po določilu člena 4, pododstavka (1), pomeni osebni podatek katero koli informacijo v zvezi z določenim ali določljivim posameznikom, pri čemer je določljiv posameznik tisti, ki ga je mogoče neposredno ali posredno določiti, zlasti z navedbo identifikatorja, kot je ime, identifikacijska številka, podatki o lokaciji, spletni identifikator, ali z navedbo enega ali več dejavnikov, ki so značilni za fizično, fiziološko, genetsko, duševno, gospodarsko, kulturno ali družbeno identiteto tega posameznika.

 

Pri ugotovitvi in določitvi, ali in kateri osebni podatki se pojavljalo v zahtevanem dokumentu, IP ni mogel mimo dejstva, da je tako iz javno dostopnih virov[3], kot tudi iz uvoda samega dokumenta izhaja, da je zahtevani dokument, t.i. Gričarjevo poročilo, izdelala delovna komisija, ki jo je za namen ugotavljanja odgovornosti posameznikov, ki so zlorabili uradne podatke in dokumentacijo Ministrstva za notranje zadeve, v času od 1. 10. 1998 do 22. 2. 1999, imenoval takratni namestnik generalnega direktorja policije. Kot ključno pri določitvi, kateri osebni podatki se pojavljalo v dokumentu, je IP prepoznal sam način sestave dokumenta, kot izhaja iz metodologije preiskave, navedene v dokumentu in same sestave dokumenta. IP tako ugotavlja, da je dokument sestavljen iz samega poročila in dveh prilog. Pri tem je poročilo sestavljeno iz uvoda, metodologije, analize in kritične presoje preiskovanih dogodkov, ugotovitev o ravnanju z dokumentacijo in zaključka. Priloga A vsebuje Kronološki pregled dogodkov, priloga B pa seznam zbranega primarnega in sekundarnega gradiva. Kot je v izpodbijani odločbi navedel že organ, IP ugotavlja, da je samo poročilo v večini sestavljeno kot povzetek in analiza prepletenih izjav, ki so jih članom komisije dale fizične osebe. Z vpogledom v zahtevani dokument IP tako ugotavlja, da ta v večinskem delu dokumenta vsebuje veliko osebnih podatkov (takratnih) funkcionarjev in javnih uslužbencev ter drugih fizičnih oseb (družinskih članov javnih uslužbencev), novinarjev in ostalih fizičnih oseb, ki se pojavljajo v dokumentu neposredno ali pa posredno v navajanjih drugih posameznikov in so bile na različne načine povezane z preiskovanimi dogodki, ki so na podlagi navedbe svojih imen in priimkov neposredno določljivi.

 

IP je zato v nadaljevanju presojal dopustnost razkritja teh osebnih podatkov. Splošna uredba o varstvu podatkov v členu 86 določa, da javni organi oziroma javno ali zasebno telo lahko v skladu s pravom Unije ali pravom države članice, ki velja za javni organ ali telo, razkrije osebne podatke iz uradnih dokumentov, s katerimi razpolaga zaradi opravljanja nalog v javnem interesu, da se uskladi dostop javnosti do uradnih dokumentov s pravico do varstva osebnih podatkov v skladu s to uredbo. Ker razkritje osebnega podatka predstavlja vrsto obdelave osebnih podatkov po členu 4, pododstavku (2) Splošne uredbe o varstvu podatkov, je za presojo dopustnosti razkritja potrebno upoštevati splošne podlage za obdelavo osebnih podatkov, opredeljene v členu 6 Splošne uredbe o varstvu podatkov. Iz navedenega člena kot splošno pravilo izhaja, da je obdelava osebnih podatkov (torej tudi razkritje podatkov javnosti) zakonita (dopustna) med drugim tudi, če je obdelava potrebna za izpolnitev zakonske obveznosti, ki velja za upravljavca (točka c), ali pri izvajanju javne oblasti, dodeljene upravljavcu (točka e). Pri tem lahko zakonsko podlago za obdelavo osebnih podatkov, upoštevajoč točko c člena 6(1) Splošne uredbe o varstvu podatkov, predstavlja tudi ZDIJZ.

 

Razkritje osebnih podatkov v postopku dostopa do informacij javnega značaja je namreč dopustno, kadar gre za osebne podatke, ki hkrati pomenijo tudi podatke o porabi javnih sredstev ali podatke, povezane z opravljanjem javne funkcije ali delovnega razmerja javnega uslužbenca (1. alineja tretjega odstavka 6. člena ZDIJZ) ali ko je za razkritje podatkov podan javni interes (drugi odstavek 6. člena ZDIJZ).

 

  1. Osebni podatki, katerih razkritje je dovoljeno na podlagi prve alineje tretjega odstavka 6. člena ZDIJZ

 

V zvezi z osebnimi podatki javnih uslužbencev in javnih funkcionarjev je organ odločil, da nobeni od osebnih podatkov teh oseb niso neposredno povezani z njihovim delom oziroma delovnim razmerjem v javnem sektorju ali s funkcijo, ki so jo opravljali v času nastajanja poročila oziroma v času dogodkov. IP se glede tega deloma strinja s prosilčevimi navedbami v pritožbi, da je tako stališče organa napačno.

 

Po presoji IP so namreč predvsem imena in priimki ter nazivi funkcij in delovnih mest navedenih javnih uslužbencev in funkcionarjev, na nekaterih mestih v zahtevanem dokument povezani z opravljanjem funkcije in/ oziroma delovnega razmerja.

 

Čeprav iz sodbe Upravnega sodišča RS št. II U 72/2009-12 z dne 19. 5. 2010 izhaja, da je kriterij »v povezavi z delovnim razmerjem«, treba razlagati široko, pa IP opozarja, da to nikakor ne pomeni, da so na tej pravni podlagi javni kar vsi osebni podatki, ki so kakorkoli povezani z ravnanjem posameznika na delovnem mestu oziroma v delovnem času. Presojo, ali je nek osebni podatek v zvezi z delovnim razmerjem v smislu te »izjeme od izjem« po ZDIJZ, je treba vedno opraviti upoštevajoč načela v zvezi z obdelavo osebnih podatkov po členu 5 Splošne uredbe o varstvu podatkov. Točka c člena 5(1) Splošne uredbe o varstvu podatkov določa, da morajo biti osebni podatki ustrezni, relevantni in omejeni na to, kar je potrebno za namene, za katere se obdelujejo (»najmanjši obseg podatkov«). To pomeni, da se smejo na podlagi navedene »izjeme od izjem« razkriti le tisti osebni podatki, ki so nujno potrebni, da se doseže namen ZDIJZ. Upoštevajoč določbo 2. člena ZDIJZ je ta v tem, da se zagotoviti javnost in odprtost delovanja organov ter omogočiti uresničevanje pravice posameznikov in pravnih oseb, da pridobijo informacije javnega značaja, pri čemer si morajo organi za uresničitev tega namena prizadevati, da dosežejo čim večjo obveščenost javnosti o svojem delu. Tako je treba razlikovati med tistimi osebnimi podatki, ki so neposredno povezani z opravljanjem javnopravnih nalog in porabo javnih sredstev javnega uslužbenca oz. javnega funkcionarja in celoto vseh ostalih osebnih podatkov, ki nastanejo oziroma so vezani na posameznika ob opravljanju delovnega razmerja, vendar niso neposredno povezani s samim izvrševanjem njegove delovne obveznosti. Če to stališče povežemo z določbo prve alineje tretjega odstavka 6. člena ZDIJZ ugotovimo, da je njen namen le razkritje tistih osebnih podatkov javnih uslužbencev oziroma funkcionarjev ki vplivajo na izvajanje javnopravnih nalog, na porabo javnih sredstev, na delo organa kot celote ali kažejo na (ne)pravilnost določenih postopkov pri organu. Javni uslužbenci se s tem, ko sklenejo pogodbo o zaposlitvi v javnem sektorju, namreč ne odpovedo v celoti zasebnosti na delovnem mestu. Tako kaže tudi praksa Evropskega sodišča za človekove pravice, ki je v primeru Halford proti Združenemu kraljestvu (25. 6. 1997, Reports 1997-III) uveljavilo t.i. doktrino pričakovane zasebnosti, ki ji je je v odločbi št. U-I-25/95  sledilo tudi naše Ustavno sodišče. Po tej teoriji je treba tehtati dva elementa: pričakovanje zasebnosti in upravičenost pričakovanja. Nedvomno velja, da javni uslužbenec oz. javni funkcionar ni upravičen pričakovati zasebnosti glede svojega imena, naziva, položaja, plače in tistih delov iz uspešne prijave na delovno mesto, ki izkazujejo kvalifikacije osebe, potrebne za določeno delovno mesto. Navedeno pa ne pomeni, da javni uslužbenec oz. javni funkcionar na delovnem mestu nima pravice do nobene zasebnosti.

 

Na podlagi navedenih kriterijev je IP v nadaljevanju presojal, ali osebni podatki, ki izhajajo iz navedenega dokumenta, predstavljajo varovane osebne podatke. Nedvomno so na podlagi prve alineje tretjega odstavka 6. člena ZDIJZ javni osebni podatki (ime, priimek, funkcija, naziv delovnega mesta) članov delovne komisije, ki je pripravila dokument in osebe, ki je z odredbo to komisijo ustanovila. Navedeni posamezniki so namreč zahtevani dokument pripravili v okviru izvrševanj svojih delovnih nalog in pristojnosti. Prav tako so na navedeni pravni podlagi javni tisti osebni podatki oseb, ki se pojavljajo v 2. in 3. poglavju dokumenta, ki jih je mogoče povezati z delovnim razmerjem (ime, priimek, naziv, delovno mesto) ali pa z izvrševanjem funkcije oziroma podatki, ki so nastali kot posledica izvrševanja le-te (npr. interpelacija, zamenjava delovnega mesta, prenehanje delovnega razmerja).

 

Ker je razkritje osebnih podatkov v postopku dostopa do informacij javnega značaja torej dopustno v primeru, ko gre za osebne podatke, ki hkrati pomenijo podatke o porabi javnih sredstev ali podatke, povezane z opravljanjem javne funkcije ali delovnega razmerja javnega uslužbenca (1. alineja tretjega odstavka 6. člena ZDIJZ), IP ni odredil prekritja osebnih podatkov posameznikov, ki so v zahtevanem dokumentu navedeni v kontekstu opravljanja javne funkcije ali svojih nalog iz delovnega razmerja javnih uslužbencev.

 

Ker so osebni podatki, ki jih v zahtevanem dokumentu IP ni prekril, absolutno javni, IP oseb, na katere se nanašajo, ni pozival v postopek kot stranskih udeležencev, saj je skladno z a 26. a členom ZDIJZ v postopku z zahtevo za dostop do informacije javnega značaja stranka postopka samo prosilec, če je predmet odločanja dostop do podatkov, za katere je z zakonom določeno, da so javni.

 

Glede na navajanje organa v zvezi s tem, da so nekateri od tozadevnih javnih uslužbencev, funkcionarjev in drugih oseb že umrli in s tem povezanimi podlagami za razkritje njihovih osebnih podatkov, pa IP pojasnjuje, da je postopek, ki ga predvideva drugi odstavek 23. člen ZVOP-1, samostojen upravni postopek namenjen seznanitvi z osebnimi podatki umrlih, ko zakoniti dediči za to izkažejo pravni interes. Na drugi strani pa pravica dostopa do informacij javnega značaja omogoča vsakomur, ne glede na njegov pravni interes, da dostopa do informacij pod pogoji, ki jih določa ZDIJZ. Dejstvo, da posameznik lahko zahteva seznanitev z istimi informacijami po različnih pravnih podlagah, po mnenju IP ne more ustvarjati dodatnega razloga (oziroma izjeme od izjem) za onemogočanje dostopa do informacij javnega značaja po ZDIJZ. Kar pomeni, da, če je za določen osebni podatek v postopku za dostop do informacij javnega značaja podana pravna podlaga za razkritje, dejstvo, ali se ta osebni podatek nanaša na živeče ali umrle osebe (ki pa so npr. v času nastanka dokumenta bili javni uslužbenci), ne vpliva na odločitev po ZDIJZ.

 

  1. Osebni podatki, katerih razkritje ni dopustno

 

Nasprotno pa je IP z vpogledom v zahtevani dokument ugotovil, da ta vsebuje tudi vrsto osebnih podatkov javnih uslužbencev oziroma funkcionarjev, ki jih ni mogoče razkriti na podlagi prve alineje tretjega odstavka 6. člena ZDIJZ ter tudi vrsto osebnih podatkov (poleg imen in priimkov) drugih posameznikov (ki jih je IP določno navedel že zgoraj), ki v takratnem času niso bili javni uslužbenci oziroma funkcionarji. To so naslovi oziroma kraji prebivališč, značajske posebnosti posameznikov, osebni nagibi za določna dejanja, osebne reakcije na določena dogajanja (npr. članek v medijih), osebno dojemanje izjav drugih, podatki o tem, kje, kdaj in s kom so se sestajali ti posamezniki, vendar ne v neposrednem izvrševanju nalog iz delovnega razmerja, kam in s kom so hodili na kosilo, koga, kolikokrat in kdaj so klicali po telefonu, oziroma kdaj in kje (v katerih lokalih) so se s kom dobivali izven delovnega časa. Poleg tega IP ugotavlja, da dokument vsebuje tudi posebne vrste osebnih podatkov[4] teh oseb, ki razkrivajo politično mnenje, zdravje, spolno življenje in usmerjenost in iz katerih je mogoče sklepati na določljivega posameznika, na kar sklepa tudi prosilec v pritožbi in sam navaja, da bi te podatke organ lahko prekril. Pri tem gre tako za osebne podatke oseb, ki so predmetne izjave podale delovni skupini po spominu glede lastnih ravnanj, ob upoštevanju osebnih dojemanj teh dogodkov, kot tudi za osebne podatke, ki jih te osebe navajajo v svojih izjavah kot govorice (t.i. »hearsay izjave») in vsebujejo njihove vrednostne sodbe o vpletenih posameznikih. Navedeni osebni podatki, tudi kolikor se nanašajo na javne uslužbence, ne predstavljajo osebnih podatkov, ki bi bili v zvezi z delovnim razmerjem teh oseb na način, da bi jih bilo dovoljeno razkriti na podlagi določbe prve alineje tretjega odstavka 6. člena ZDIJZ. Ti podatki namreč ne predstavljajo dejstev in ugotovitev o delu javnih uslužbencev, zato iz njih ni mogoče sklepati na delovanje organa kot celote, oziroma ne gre za podatke, ki bi omogočali transparentnost nad delovanjem samega organa in iz katerih bi bilo mogoče sklepati na kakovost in način delovanja policije. V teh podatkih so vsebovane akcije posameznikov iz njihove delno ali v celoti zasebne sfere, njihovo komuniciranje z ostalimi preko telefonskih klicev in v obliki sestankov v lokalih. Čeprav so posamezni dogodki, na katere se navezujejo izjave posameznikov v zahtevanem dokumentu, splošno znani in javni (npr. objave člankov v časopisih, soočenja na televiziji, odstop funkcionarjev, oblikovanje delovnih skupin za projekte, sestanki med posamezniki, o katerih je bilo poročano v medijih), pa v kontekstu sestave zahtevanega dokumenta ter načina podajanja njegove vsebine v obliki izjav, predstavljajo osebno dojemanje teh dogodkov s strani posameznikov, njihova opažanja in sklepanja ter reakcije na te dogodke in kot taki ne pomenijo podatkov, povezanih z delovnim razmerjem oziroma izvrševanjem funkcije v smislu veljavne pravne podlage za njihovo razkritje po ZDIJZ. Enako pa velja tudi za osebne podatke posameznikov, katerih osebni podatki se pojavljajo v zahtevanem dokumentu in ki jih je IP navedel že zgoraj.

 

IP ob tem še posebej poudarja, da vse navedeno velja tudi glede dostopa do osebnih podatkov v Prilogah A in B. Priloga A namreč vsebuje Kronološki pregled dogodkov, ki so sestavni deli izjav, na katerih je temeljil dokument. In sicer gre za izjave posameznikov v obliki njihovih direktnih navedb, umeščenih v čas in prostor, z navedbo teme dogodka. Priloga B pa vsebuje seznam zbranega primarnega in  sekundarnega gradiva in kot taka predstavlja poimenski seznam posameznikov, ki se pojavljalo v dokumentu kot »akterji« teh dogodkov, torej dajalci izjav, skupaj z navedbo referenčnih dokumentov. Kot taki prilogi vsebujeta osebne podatke posameznikov, za katere določba prve alineje tretjega odstavka 6. člena ZDIJZ ne predstavlja zakonite pravne podlage za njihovo razkritje javnosti.

 

Poleg tega IP iz javno dostopnih virov[5], ugotavlja, da sta Upravno sodišče RS v sodbi U 702/99 z dne 21. 3. 2020 in Vrhovno sodišče RS v sodbi I Up 6060/2002, ugotovila, da je bila s pridobivanjem in uporabo izpiskov telefonskih klicev v pripravi zahtevanega dokumenta kršena ustavna pravica tam navedenih posameznikov do tajnosti pisem in drugih občil po 37. členu Ustave RS. Ob tem je z navedeno sodbo Upravno sodišče organu tudi prepovedalo nadaljnje poseganje v ustavno pravico teh oseb z uporabo ali objavljanjem strani 51 do strani 62 zahtevanega dokumenta in prepovedalo vsakršno navajanje ugotovitev na teh straneh. To je poznano tudi prosilcu, saj je članek[6] v zvezi s tem objavil tudi na portalu, katerega odgovorni urednik je. V navedenem članku in tudi drugih[7] je prosilec navajal in prikazoval tudi nekatere dele zahtevanega poročila, zato IP meni, da obstaja verjetnost, da prosilec z zahtevanim dokumentom celo že razpolaga. Kljub temu je IP, v upanju, da temu ni tako in da prosilec spoštuje namen in postulate postopka dostopa do informacij javnega značaja, odločal o dostopu do zahtevanega dokumenta v obsegu, ki ga dovoljuje ZDIJZ.

 

Ker torej IP ni našel druge zakonske podlage za razkritje podatkov javnih uslužbencev in funkcionarjev, ki jih ni mogoče uvrstiti med podatke »izjeme od izjem« iz prve alineje tretjega odstavka 6. člena in za razkritje osebnih podatkov ostalih posameznikov, je, glede na navedbe prosilca v pritožbi, v nadaljevanju presojal, če je te osebne podatke mogoče razkriti na podlagi drugega odstavka 6. člena ZDIJZ, torej s testom javnega interesa.

 

  1. Test javnega interesa

 

Navedeni drug odstavek 6. člena ZDIJZ določa, da se ne glede na določbe prejšnjega odstavka (v katerem so določene izjeme od prosto dostopnih informacij, op. IP), dostop do zahtevane informacije dovoli, če je javni interes glede razkritja močnejši od javnega interesa ali interesa drugih oseb za omejitev dostopa do zahtevane informacije, razen v zakonu določenih primerih, ki jih ZDIJZ določa v petih alinejah drugega odstavka 6. člena ZDIJZ (ti pa v obravnavanem primeru niso podani, op. IP).

 

Bistvo testa javnega interesa je v možnosti relativizacije določene izjeme, ki pa mora biti omejena zgolj na tiste primere, ko je interes javnosti za razkritje določene izjeme močnejši od interesa, zaradi katerega je določena informacija zavarovana kot izjema. Pri uporabi tega testa je treba presoditi tudi, ali je interes javnosti za razkritje informacije javnega značaja lahko močnejši od potencialno storjene škode, ki bi nastala z razkritjem informacije. Gre torej za izjemo od izjem, ki se uporablja zelo premišljeno in zgolj takrat, ko bi s pomočjo tega testa odkrili nekaj, kar bi pripomoglo k širši razpravi in razumevanju nečesa pomembnega za širšo javnost. Pri testu javnega interesa gre za tehtanje, s katerim mora organ pretehtati, kdaj prevlada pravica javnosti vedeti nad kakšno drugo pravico oziroma izjemo iz ZDIJZ – konkretno varovanimi osebnimi podatki. IP je tako v nadaljevanju moral presoditi, ali je interes javnosti za razkritje zahtevanih informacij večji od interesa, zaradi katerega so te informacije varovane kot osebni podatek konkretnih posameznikov, na katere se ta dokument nanaša oziroma so v njem navedeni. Bistveno pa je, da se test javnega interesa uporablja samo za konkreten primer, kar pomeni, da ga je potrebno ugotavljati vsakič sproti in glede na okoliščine konkretnega primera. Pojem javnega interesa se lahko s časom spreminja, saj je odvisen od številnih dejanskih okoliščin trenutnega dejanskega stanja.

 

Glavni argumenti prosilca za razkritje zahtevanih informacij so, da gre za 20 let staro poročilo o zlorabah policije in notranjega ministrstva, kako so zaupne podatke zlorabljali za medsebojne diskreditacije s pomočjo medijev in politični spopad. Poročilo se po njegovem mnenju v večini nanaša na službena ravnanja, preverja, kako je prišlo do hudih zlorab oblasti za namerne diskreditacije nasprotnikov, ki so jih zagrešili javni funkcionarji (politiki) s pomočjo funkcionarjev na policiji, za poskus manipuliranja javnega mnenja.

 

IP poudarja, da pri presoji, ali je izkazan javni interes za dostop do zahtevane informacije na podlagi ZDIJZ, ni mogoče izhajati iz splošnega stališča, da bi bilo za javnost koristno in torej v javnem interesu, da bi bile zahtevane informacije prosto dostopne, temveč mora biti izkazan konkreten javni interes za konkreten dokument oz. del dokumenta. Splošno sklicevanje, da ima javnost pravico vedeti in preverjati sume o nezakonitem in nepravilnem delovanju organa oziroma njegovih posameznikov, po oceni IP niso dovolj tehtni argumenti, ki bi omogočila razkritje sicer varovanih informacij. Torej zgolj konkretni razlogi (npr. navedba konkretnih (ne zgolj domnevnih) kršitev) za konkreten primer, so lahko podlaga za razkritje informacije s testom interesom javnosti. Ob tem pa IP še poudarja, da je ravno z zahtevanimi dokumentom delovna skupina ovrgla obtožbe o vojnih zločinih[8], ki naj bi se zgodili osamosvojitveno vojno med spopadom za mejni prehod Vič in mejni prehod Holmec.

 

IP dalje pojasnjuje, da prevladujoč javni interes ni natančen in ozek kot npr. interes za nerazkritje informacij, temveč je abstraktne in splošne narave. Kaže se predvsem kot zahteva po preglednosti, odprtosti delovanja in v zavezi organov javnega sektorja, da delujejo odgovorno in skrbno pri odločanju o pomembnih javnih zadevah in pri porabi javnih sredstev. Interes javnosti se kaže tudi v odprti razpravi o pomembnih družbenih temah, o temah, ki se nanašajo na širšo populacijo ljudi. Po stališču Upravnega sodišča RS, kot izhaja iz sodbe št. I U 1992/2010-28 z dne 28. 9. 2011, je treba drugi odstavek 6. člena ZDIJZ uporabiti le v izjemnih primerih in ne zadostuje zgolj medijska odmevnost neke zadeve. Sodišče se ob tem strinja, da sta lahko na primer javna varnost in javno zdravje dovolj tehtna razloga za uporabo izjeme iz te določbe, ne more pa biti po mnenju sodišča dovolj tehten razlog medijska odmevnost dogodka. Sodišče dalje meni, da je javni interes glede razkritja podan, če so ogrožene take vrednote, kot je življenje, zdravje ali varnost ljudi in podobno. IP ugotavlja, da takšne vrednote v konkretnem primeru zagotovo niso ogrožene.

 

Prav tako je javni interes treba presojati v kontekstu aktualnega časa in obstoj javnega interesa za razkritje presojati v možnosti aktualizacije razkritih podatkov za širšo javno razpravo. Zato je v primeru, kot je obravnavni, ko se presoja dokument, ki je starejšega datuma (leto 1999), aktualnost javnega interesa še toliko težje izkazana. Čeprav je zahtevani dokument pripravljen v povezavi s politično afero Vič – Holmec in obtožbami glede storjenih vojnih zločinov med osamosvojitveno vojno leta 1991. in posledično vpletenostjo nekaterih takratnih funkcionarjev in javnih uslužbencev, pa po presoji IP, sama vsebina dokumenta ni takšna, ki bi aktualizirala takratno dogajanje v smislu splošne javne razprave, saj vsi dogodki, ki so navedeni v njem, temeljijo na analizi in sintezi izjav posameznikov, ki pa te zgodovinske dogodke predstavljajo iz njihove lastne perspektive in tako ne omogočajo neke splošne slike, ki bi bila lahko predmet širše javne razprave. To velja še toliko bolj ob dejstvu, da je komisija pri pripravi zahtevanega dokumenta v določenem delu z dejanji pridobitve in uporabe izpiskov telefonskih klicev nezakonito kršila ustavno pravico nekaterih posameznikov iz 37. člena Ustave RS, kot to izhaja iz zgoraj navedenih sodb Upravnega in Vrhovnega sodišča RS. Ob tem pa IP poudarja, da test interesa javnosti ni namenjen temu, da se razkrije nekaj, kar je ''interesantno za javnost'', temveč da se razkrije tisto, kar je ''v javnem interesu. IP je glede na vse navedeno ocenil, da razkritje preostalih osebnih podatkov (za katere ni podlage v prvi alineji tretjega odstavka  6. člena ZDIJZ) ne bi v ničemer pripomoglo k širši razpravi in razumevanju nečesa pomembnega za širšo javnost v aktualnem času oziroma k razpravi, ki bi se navezovala na transparentno delovanje organa v današnjem času. Prav tako pa glede na vsebino dokumenta ter način in metodologijo njegove priprave, razkritje teh podatkov ne bi pripomoglo h kritični presoji takratnih zgodovinskih dogodkov, saj ti podatki ne predstavljajo neodvisnega ali nekritičnega dojemanja takratnega dogajanja, ampak nasprotno, te dogodke opišejo z vidika dojemanja vpletenih posameznikov.

 

IP je pri tehtanju interesa javnosti za razkritje predmetnih osebnih podatkov upošteval tudi argumente, ki so ga pripeljali do zaključka, da ti podatki niso povezani z delovnim razmerjem oziroma izvrševanjem funkcije določenih posameznikov v smislu določbe prve alineje tretjega dostavka 6. člena ZDIJZ, zato jih na tem mestu ne ponavlja in se nanje sklicuje v celoti. Pri tem pa poudarja, da glede na način, na katerega so bili v zahtevanem dokumentu podani ti osebni podatki in glede na njihovo samo vsebino, IP ne vidi razlogov, v čem bi javni interes po njihovem razkritju prevladal na varstvom zasebnosti teh posameznikov. Kot je IP že pojasnil, gre namreč za osebne podatke, ki niso povezani z delovnim razmerjem javnih uslužbencev, ampak gre za ravnanja določenih posameznikov, ki so ravnali na podlagi lastnih nagibov, izven delovnega časa in ne v zvezi z zaupanimi jim javnopravnimi nalogami. Gre torej za njihovo ravnanje, ki ni povezano z izvrševanjem njihovih delovnih nalog, iz katerih bi bilo mogoče sklepati na pravilnost ravnanja organa kot celote ter s tem izvajati nadzor nad njegovim javnopravnim delovanjem. Predvsem pa se v teh opisih kažejo karakterne značilnosti posameznikov, njihovo osebno dojemanje situacij ter nenazadnje tudi nanje navezujoči se osebni podatki posebne vrste, ki razkrivajo njihovo politično mnenje, zdravje, spolno življenje in usmerjenost in ostale podatke iz zasebne sfere teh posameznikov. Prav način, na katerega so ti opisi podani in umeščeni v sicer realne zgodovinske dogodke, torej kot preplet izjav, pričevanj, govoric in domnev in na trenutke celo tudi povsem običajnih »gostilniških debat«, je IP vodil k presoji, da kriteriji za dosego razkritja teh osebnih podatkov na podlagi javnega interesa po ZDIJZ, kot so pojasnjeni zgoraj, niso izpolnjeni.

 

V obravnavani zadevi je tehtanje vseh okoliščin IP torej pripeljalo do zaključka, da interes javnosti za razkritje tudi teh osebnih podatkov v zahtevanem dokumentu ni močnejši od interesa, da se te informacije zavarujejo zaradi varstva osebnih podatkov. Po presoji IP je javnemu interesu po razkritju dokumenta zadoščeno že z razkritjem delov dokumenta, kjer osebnih podatkov ni in tistih delov, kjer se nahajajo osebni podatki, katerih razkrije je dovoljeno na podlagi prve alineje tretjega odstavka 6. člena ZDIJZ. Iz teh podatkov je namreč mogoče razbrati ugotovitve predmetne delovne skupine, iz katerih je mogoče sklepati na delovanje organa kot celote v smislu namena postopka odstopa do informacij javnega značaja.

 

  1.  Sklepno

 

Na podlagi vsega navedena IP zaključuje, da je organ na prvi stopnji delno napačno uporabil materialno pravo, zato je IP prosilčevi pritožbi delno ugodil ter na podlagi prvega odstavka 252. člena ZUP odločbo organa delno odpravil in sam rešil zadevo tako, kot izhaja iz 1. točke izreka te odločbe. V delu, kje je IP, upoštevajoč 7. člen ZDIJZ (delni dostop), varovane osebne podatke v dokumentu prekril, je prosilčevo pritožbo zavrnil kot neutemeljeno (2. točka izreka odločbe).

 

K II. točki izreka:

 

Na podlagi petega odstavka 213. člena ZUP, ki se smiselno uporablja tudi za odločbo o pritožbi (prvi odstavek 254. člena ZUP), se v izreku odloči tudi o tem, ali so nastali stroški postopka. IP je ugotovil, da v tem postopku posebni stroški niso nastali, zato je odločil, kot izhaja iz 2. točke izreka te odločbe.

 

Ta odločba je v skladu s 30. točko 28. člena Zakona o upravnih taksah (Uradni list RS, št. 106/10 – uradno prečiščeno besedilo, 14/15 – ZUUJFO, 84/15 – ZZelP-J, 32/16 in 30/18 – ZKZaš) oproščena plačila upravne takse.

 

 

Pouk o pravnem sredstvu:

Zoper to odločbo ni dovoljena pritožba, pač pa se lahko sproži upravni spor s tožbo, ki se vloži v 30 dneh od vročitve te odločbe na Upravno sodišče Republike Slovenije, Fajfarjeva 33, Ljubljana. Tožba se lahko vloži pisno po pošti ali pri navedenem sodišču. Če se tožba pošlje priporočeno po pošti, se za dan izročitve sodišču šteje dan oddaje na pošto. Tožba z morebitnimi prilogami se vloži v najmanj treh izvodih. Tožbi je treba priložiti tudi to odločbo v izvirniku ali prepisu.

 

 

 

Postopek vodila:

Maja Wondra Horvat, univ. dipl. prav.,

svetovalka IP

 

 

 

Informacijski pooblaščenec:

Mojca Prelesnik, univ. dipl. prav.,

informacijska pooblaščenka

 


[1] Npr. odločbe IP, št. 090-157/2010/17, 090-157/2010/20, 090-157/2010/21 in 090-157/2010/35.

[2] Glej tudi Popravek Splošne uredbe o varstvu podatkov (UL L 127, 23. 5. 2018).

[3] Npr. www.24ur.com/novice/slovenija/gricarjeva-komisija-zakljucila-svoje-delo.html

[4] Posebne vrste osebnih podatkov Splošna uredba določa v Členu 9. gre za osebne podatke o ki razkrivajo rasno ali etnično poreklo, politično mnenje, versko ali

filozofsko prepričanje ali članstvo v sindikatu,  genetski podatki, biometrični podatki za namene edinstvene identifikacije posameznika, podatki v zvezi z zdravjem in podatki v zvezi s posameznikovim spolnim življenjem ali spolno usmerjenostjo.

[5] www.dnevnik.si/297256,  www.sodisce.si/znanje/sodna_praksa/search.M02.php in www.sodnapraksa.si

[6] siol.net/novice/slovenija/kako-je-minister-bandelj-pritiskal-za-crnjenje-janse-na-bauerja-in-budjo-ni-vec-strogo-zaupno-540108

[7] siol.net/novice/slovenija/cudo-policija-izgubila-zaupno-porocilo-o-nadzoru-ki-bremeni-drnovska-531692

[8] Glej npr. sl.wikipedia.org/wiki/Afera_Vi%C4%8D-Holmec