Informacijski pooblaščenec Republika Slovenija
    SLO | ENG

Iskalnik po odločbah IP o dostopu do informacij javnega značaja

+ -
Datum: 18.10.2018
Naslov: prosilec - Ministrstvo za notranje zadeve
Številka: 090-183/2018
Kategorija: Kršitev postopka, Test interesa javnosti
Status: Vrnjeno v ponovno odločanje


POVZETEK:

 

V obravnavanem primeru je organ zavrnil zahtevo za dostop do poročila in vseh dokumentov oziroma informacij, ki so podlaga poročila Direktorata za policijo in druge varnostne naloge o izvedenem nadzoru o zakonitosti in pravilnosti postopkov policije o sumu pranja iranskega denarja v NLB oziroma v t.i. zadevi "Farrokh." V pritožbenem postopku je IP ugotovil, da je o zahtevi odločil stvarno nepristojni organ. Prosilec se je namreč skliceval na javni interes, zato bi morala o zahtevi odločiti Vlada RS. IP je zaradi bistvene kršitve pravil postopka izpodbijano odločbo odpravil in zadevo vrnil v ponovno odločanje stvarno pristojnemu organu.
 

 

ODLOČBA:

 

Številka: 090-183/2018/5

Datum: 18. 10. 2018

 

Informacijski pooblaščenec po informacijski pooblaščenki Mojci Prelesnik, izdaja na podlagi 2. člena Zakona o Informacijskem pooblaščencu (Uradni list RS, številka 113/2005 in 51/2007 – ZUstS-A, v nadaljevanju ZInfP), tretjega odstavka 27. člena Zakona o dostopu do informacij javnega značaja (Uradni list RS, št. 51/06– uradno prečiščeno besedilo, s spremembami in dopolnitvami; v nadaljevanju ZDIJZ) in 250. člena ter prvega in tretjega odstavka 251. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, številka 24/2006 – uradno prečiščeno besedilo, s spremembami in dopolnitvami; v nadaljevanju ZUP), o pritožbi (v nadaljevanju: prosilec), z dne 11. 8. 2018, zoper odločbo Republike Slovenije, Ministrstva za notranje zadeve, Direktorata za policijo in druge varnostne naloge, Štefanova ulica 2, 1501 Ljubljana (v nadaljevanju: organ) št. 090-115/2018/7 z dne 2. 8. 2018, v zadevi dostopa do informacije javnega značaja, naslednjo

 

O D L O Č B O:

 

  1. Pritožbi prosilca z dne 1 8. 2018 se ugodi in se odločba Ministrstva za notranje zadeve, Direktorata za policijo in druge varnostne naloge, št. 090-115/2018/7 z dne 2. 8. 2018 odpravi.
  1. Organ mora zahtevo prosilca z dne 27. 6. 2018, skupaj s predlogom odločitve predstojnika organa, najpozneje v 15 (petnajstih) delovnih dneh od vročitve te odločbe, poslati v odločanje Vladi Republike Slovenije. Vlada Republike Slovenije je dolžna o zahtevi odločiti v nadaljnjih petnajstih (15) delovnih dneh od prejema zahteve.
  1. V tem postopku posebni stroški niso nastali.

 

O b r a z l o ž i t e v :

 

Prosilec je dne 27. 6. 2018 pri organu vložil zahtevo na podlagi ZDIJZ, in sicer je zahteval dostop do poročila in vseh dokumentov oziroma informacij, ki so podlaga poročila Direktorata za policijo in druge varnostne naloge o izvedenem nadzoru o zakonitosti in pravilnosti postopkov policije o sumu pranja iranskega denarja v NLB oziroma v t.i. zadevi "Farrokh." Prosilec je navedel, da v kolikor poročilo in dokumenti, ki so podlaga poročila, vsebujejo tudi varovane osebne podatke ali druge informacije, ki so po ZDIJZ izjema od informacij javnega značaja in javni interes po razkritju teh informacij ni močnejši od javnega interesa ali interesa drugih oseb, da se dostop do zahtevanih informacij omeji, pa prosi za delni dostop do zahtevanih dokumentov oziroma informacij. Informacije je zahteval v e-obliki na elektronski naslov.

 

Organ je o zahtevi prosilca odločil z odločbo z dne 2. 8. 2018, št. 090-115/2018/7 (14-02), s katero je zahtevo v celoti zavrnil. Posebni stroški niso nastali. V obrazložitvi odločbe organ ugotavlja, da se zahteva prosilca nanaša na dokument Direktorata za policijo in druge varnostne naloge (v nadaljevanju DPDVN) št. 0602-16/2017/13 (141-12) z dne 15. 9. 2017, z naslovom »Policijski postopki v zvezi z domnevnim večmilijonskim pranjem denarja preko Nove Ljubljanske banke - mnenje«, s prilogami. Zaradi pridobitve mnenja Policije in Specializiranega državnega tožilstva je organ s sklepom z dne 5. 7. 2018, št. 090-115/2018/4 (14-02) podaljšal rok za odločanje o zahtevi. Organ je poudaril, da je v skladu z ZDIJZ dolžan vsebinsko presoditi le, ali zahtevana informacija izpolnjuje merila za informacijo javnega značaja in je zaradi tega prosto dostopna vsem, prosilčev interes in pravne koristi za to presojo pa niso pomembni. Prav tako je irelevantno dejstvo ali prosilec osebe, za katere želi informacijo, pozna oziroma ali se informacije nanašajo nanj. Organ je z vidika izpolnjevanja 4. člena ZDIJZ pojasnil, da je na ministrstvu za notranje zadeve DPDVN, na podlagi Zakona o organiziranosti in delu v policiji (v nadaljevanju ZODPol) pristojen, da usmerja in nadzoruje izvajanje nalog in pooblastil policije. Organ je ugotovil, da v obravnavanem primeru ni sporno, da je DPDVN zavezanec po ZDIJZ in zahtevana informacija spada v njeno delovno področje ter z njo tudi razpolaga in se ta nahaja v materializirani obliki. Pri preverjanju zahteve je bilo namreč ugotovljeno, da je DPDVN na podlagi 14. člena Pravilnika o usmerjanju in nadzoru policije (Uradni list RS, št. 51/13), z namenom celovite presoje zakonitosti in strokovnosti izvajanja nalog oziroma uporabe pooblastil, od policije zahteval dokumentacijo in pojasnila glede aktivnosti, povezanih s poslovanjem NLB oziroma sumljivih finančnih transakcij tujih fizičnih in pravnih oseb. Na podlagi zbranih obvestil je bilo 15. 9. 2017 pripravljeno mnenje »Policijski postopki v zvezi z domnevnim večmilijonskim pranjem denarja preko Nove Ljubljanske banke - mnenje«, s prilogami, št. 0602-16/2017/13 (141-12). Organ lahko zavrne dostop do zahtevane informacije, če je podana katera izmed zakonsko določenih izjem, opredeljenih v prvem odstavku 6. člena ZDIJZ. Organ je ocenil, da obstajajo zadržki do prostega dostopa, in sicer po šesti točki prvega odstavka 6. člena ZDIJZ, ker gre za podatek, ki je bil pridobljen ali sestavljen zaradi kazenskega pregona ali v zvezi z njim in bi njegovo razkritje škodovalo njegovi izvedbi. Organ je z vpogledom v zahtevano dokumentacijo ugotovil, da se zahtevani dokumenti nanašajo na predkazenski postopek, ki ga vodi Nacionalni preiskovalni urad Generalne policijske uprave (v nadaljevanju NPU). V zvezi s tem je organ pojasnil pojem kazenskega pregona, ki v slovenskem pravnem redu ni jasno definiran. »Vsekakor pa je zakonodajalec pri sprejemu ZDIJZ s tem, ko je uporabil izraz »kazenski pregon«, dopustil možnost, da se po šesti točki prvega odstavka 6. člena ZDIJZ varujejo vsi podatki iz vseh faz postopka kazenskega pregona. Namen opisane izjeme je predvsem zagotoviti nemoteno izvedbo postopka kazenskega pregona«[1]. V skladu s 13. členom Uredbe o posredovanju in ponovni uporabi informacij javnega značaja je Uprava kriminalistične službe Generalne policijske uprave (v nadaljevanju UKP) podala oceno, da se prosilcu zahtevani podatki ne posredujejo, saj gre za podatke oziroma okoliščine, ki so pomembne za predkazenski postopek oziroma nemoteno izvedbo predkazenskega postopka. V obvestilu št. 2312-741/2017/85 (22-14) z dne 10. 7. 2018 je UKP navedla, da v navedeni zadevi poteka predkazenski postopek, katerega usmerja tožilec Specializiranega državnega tožilstva RS (v nadaljevanju SDT) in ga je policija začela na podlagi zahtevka št. SDT-Ktpp/61/2017/115. Prav tako je SDT izdalo odredbo o ustanovitvi specializirane preiskovalne skupine. Zadevo v predkazenskem postopku trenutno obravnava NPU in še ni zaključena, zato bi razkritje podatkov lahko škodovalo izvedbi, saj še niso bili izvedeni vsi načrtovani ukrepi policije za odkrivanje kaznivih dejanj in njihovih storilcev po ZKP, in je zato treba zagotoviti nemoteno izvedbo predkazenskega postopka. 6. točka prvega odstavka 6. člena ZDIJZ kumulativno določa dva pogoja, ki omogočata uporabo te izjeme, in sicer, da je postopek še v teku in da bi razkritje informacije škodovalo izvedbi postopka. Upoštevaje navedeno je organ ugotovil, da je v obravnavanem primeru nedvomno izpolnjen prvi kriterij za obstoj izjeme po 6. točki prvega odstavka 6. člena ZDIJZ, saj je predkazenski postopek še v teku. Glede vprašanja, ali bi z razkritjem informacij, ki jih zahteva prosilec, nastala škoda za izvedbo postopka, je organ pojasnil, da ta pogoj zavezuje organ k uporabi tako imenovanega škodnega testa. Organ je ugotovil, da v trenutni fazi postopka, v kateri se nahaja konkretni postopek kazenskega pregona, ni mogoče določiti, kateri zahtevani dokument, je oziroma ni pomemben za nadaljnji kazenski postopek. Določen dokument je v trenutni fazi postopka lahko povsem brez pomena, tekom postopka pa se lahko izkaže, da gre za enega glavnih obremenilnih ali razbremenilnih dokazov, poleg tega pa se dokazi in podatki, ki utegnejo biti koristni za postopek, v tej fazi postopka še zbirajo. Obenem je treba upoštevati navedbo policije, da še niso bili izvedeni vsi načrtovani ukrepi policije za odkrivanje kaznivih dejanj in njihovih storilcev, in je treba zagotoviti nemoteno izvedbo predkazenskega postopka. Na podlagi vsega navedenega je organ zaključil, da je v konkretnem primeru izpolnjen tudi drugi pogoj, ki se zahteva za obstoj izjeme po 6. točki prvega odstavka 6, člena ZDIJZ, ker bi razkritje informacij škodovalo izvedbi postopka. Glede na ugotovljena dejstva je organ v nadaljevanju presojal, ali je mogoče uporabiti institut delnega dostopa in prosilcu omogočiti delni dostop da zahtevanih dokumentov, v skaldu s 7. členom ZDIJZ. Organ je ocenil, da v obravnavanem primeru z institutom delnega dostopa ni mogoče omogočiti dostopa do zahtevanih informacij, ne da bi s tem posegli v podatke oziroma zaupnost dokumentov, saj jih glede na vsebino postavljene zahteve ni mogoče izločiti iz dokumenta, na način, ki ne bi ogrozil njihove zaupnosti. Vsak posamezni dokument predstavlja podatek, ki je bil pridobljen v zvezi s predkazenskim postopkom, ki še poteka in razkritje katerega bi škodovalo nadaljnji izvedbi tega postopka. Na podlagi navedenega je organ zahtevo prosilca zavrnil.

 

Zoper zgoraj navedeno odločbo je prosilec dne 14. 8. 2018 pri organu vložil pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in navedel, da izpodbijana odločba ne vsebuje konkretno obrazloženih razlogov za zavrnitev celotne zahteve, zato zavrnitve ni mogoče preizkusiti. Prosilec je ob tem poudaril, da je organ bistveno kršil pravila postopka zaradi neupoštevanja ali spregleda, da se je prosilec v svoji zahtevi, na podlagi drugega odstavka 6. člena ZDIJZ, skliceval na prevladujoč javni interes za razkritje zahtevanih informacij javnega značaja, zaradi česar o zahtevi ni pristojen odločati organ (MNZ), ki je organ državne uprave, ampak bi skladno z določbami 21. člena ZDIJZ morala odločati vlada. Nadalje je prosilec navedel, da je zahtevano poročilo oziroma mnenje organa (MNZ), o Pravilnosti in strokovnosti policijskega postopanja v zadevi domnevnega pranja denarja preko NLB oz. t.i. zadevi Farrokh, kot je tudi splošno znano, nastalo zaradi priporočil oziroma sklepov parlamentarne preiskovalne komisije DZ (t.i Logarjeve komisije), in ne zaradi kazenskega pregona. Notranje preglede oziroma preiskave so na tej osnovi izvedli tako v MNZ, UPPD kot tudi na KPK, in poročila posredovali preiskovalni t.i. Logarjevi komisiji v DZ. Splošno znana naj bi bila tudi stvarna oz. funkcionalna pristojnost organa, ki nima pooblastil in pristojnosti, ki jih ima policija kot organ odkrivanja kaznivih dejanj, za katere se storilec preganja po uradni dolžnosti. Po mnenju prosilca zahtevano poročilo po namenu in naravi pridobivanja naj ne bi imelo nikakršne povezave s kazenskim pregonom. Dejstvo, da pa je ta nadzor organa očitno rezultiral tudi v ugotovitvi suma uradno pregonljivega kaznivega dejanja in je organ skladno z določili 145. člena ZKP sum, skupaj z navedbo dokazov, naznanil pristojnemu državnemu tožilcu, pa iz obrazložitve ne izhaja. Posredno se da iz nekonkretizirane obrazložitve sklepati le, da je organ morebiti vse zahtevane dokumente oziroma informacije javnega značaja posredoval državnemu tožilstvu, ker bi utegnili biti koristni za morebitni kazenski postopek, vendar kot rečeno, iz obrazložitve prerekane odločbe ni jasno, ali se ugotovljeni sum nanaša na samo domnevno pranje denarja v NLB ali kazniva dejanja, ki naj bi jih pooblaščene uradne osebe GPU domnevno storile pri postopku v t.i. zadevi Farrokh. Prosilec poudarja, da sodeč po navedbah organa v obrazložitvi izpodbijane odločbe, naj bi se kazenski pregon nanašal na domnevno pranje denarja v NLB, kar ni bilo predmet njegove zahteve in ne na domnevno zlorabo pooblastil, kar naj bi bil del ugotovitev DPDVN v zahtevanem poročilu oz. mnenju, saj je organ zavrnjeno zahtevo očitno posredoval v mnenje upravi kriminalistične službe, torej notranji organizacijski enoti policije, ki je organ v sestavi organa zavezanca in sploh ni pristojna za vodenje predkazenskega postopka, če so osumljene osebe policisti oziroma pooblaščene uradne osebe policije. V takem primeru je pristojen za predkazenski postopek in morebitni kazenski pregon obtožencev, poseben oddelek v Specializiranem državnem tožilstvu, ki je samostojen državni organ in kot takšen tudi pristojen za izdajo mnenja, kot ga opredeljuje 13. člen omenjene uredbe. Z drugimi besedami organ svoj nosilni razlog zavrnitve utemeljuje z mnenjem policije, čeprav, kolikor je tudi iz medijskih poročil prosilcu poznano, je organ na podlagi svojih nadzorstvenih ugotovitev naznanilo ugotovljenega suma storitve kaznivega dejanja naslovil na Posebni oddelek Specializiranega državnega tožilstva, ker naj bi bili osumljenci policisti UKP oziroma NPU, torej policisti Generalne policijske uprave, ki je organizacijska enota policije, ki jo je organ nadzoroval, nadzor pa je rezultiral tudi v zahtevanem poročilu. Glede na navedeno je po mnenju prosilca obrazložitev tudi v tem delu pomanjkljiva oziroma je sploh ni, zato odločbe o zakonitosti zavrnitve dostopa do vseh zahtevanih dokumentov v celoti tudi zaradi tega ni mogoče preizkusiti. Organ, ki je zavezanec po ZDIJZ, mora po zakonu obstoj razloga, ki opravičuje izjemo dostopa do informacij javnega značaja, presojati za vsak dokument oziroma informacijo/podatek posebej in ni dovolj, da zgolj pavšalno navede abstrakten zakonski razlog in na taki pavšalni podlagi celo brez, vsaj v obrazložitvi odločbe o zavrnitvi, navedbe konkretnih dokumentov oziroma nosilcev podatkov, katerih obstoj v materializirani obliki je v postopku z zahtevo ugotovil in jih presojal kot informacije javnega značaja, zahtevo zavrne. Iz tega razloga prosilec ne more vedeti, ali in kateri nosilci oziroma zahtevane informacije javnega značaja sploh obstajajo oziroma preizkusiti, ali je organ v postopku presojal in zakonito zavrnil dostop do vseh zahtevanih informacij javnega značaja in ali je odločitev o zavrnitvi zahteve v celoti zakonsko upravičena in utemeljena. Prosilec predlaga, da se izpodbijana odločba v celoti odpravi in da odločbo zaradi sklicevanja na prevladujoč javni interes v zahtevi dne 27. 6.2018, sprejme pristojni organ iz drugega odstavka 21. člena ZDIJZ, in da v skladu z zakonom v postopku presodi, ali se vse zahtevane informacije javnega značaja, ne samo zahtevano poročilo oz. mnenje DPDVN, zaradi prevladujočega javnega interesa lahko razkrijejo in so dostopne v celoti ali delno.

 

Organ je pritožbo odstopil v reševanje IP, z dopisom št. 090-115/2018/9 (14-02) z dne 24. 8. 2018, v katerem je ugotovil, da je pritožba dovoljena, pravočasna in vložena s strani upravičene osebe. Glede očitka prosilca, da se je v zahtevi skliceval na prevladujoč javni interes, je organ navedel, da iz zahteve to ne izhaja. Prosilec je zahteval poročilo in vse dokumente, tudi v obliki delnega dostopa. Po navedbah organa naj bi se prosilec šele v pritožbi nedvoumno skliceval na javni interes, kjer je navedel konkretne člene, ki so pravna podlaga za ustrezno ravnanje.

 

Pritožba je utemeljena.

 

IP najprej pojasnjuje, da je kot organ druge stopnje v skladu z 247. členom ZUP dolžan preizkusiti odločitev v delu, v katerem jo prosilec izpodbija. Prvostopenjsko odločitev preizkusi v mejah pritožbenih navedb, po uradni dolžnosti pa preizkusi, ali ni prišlo v postopku na prvi stopnji do bistvenih kršitev postopka in ali ni prekršen materialni zakon.

 

Na podlagi prvega odstavka 21. člena ZDIJZ postopek z zahtevo za dostop do informacije javnega značaja ali ponovno uporabo vodi in v njem odloča predstojnik ali uradna oseba iz 9. člena tega zakona, v skladu z določbami zakona, ki ureja splošni upravni postopek. Če se prosilec v svoji zahtevi sklicuje na javni interes, ki je opredeljen v drugem odstavku 6. člena ZDIJZ, pa je v skladu z določbo drugega odstavka 21. člena ZDIJZ, v primeru, ko je zavezan organ državne uprave, kamor sodi tudi organ, pristojna o zahtevi prosilca na predlog predstojnika organa, odločiti vlada. IP ugotavlja, da je prosilec v svoji zahtevi navedel »v kolikor poročilo in dokumenti, ki so podlaga poročila vsebujejo tudi varovane osebne podatke ali druge informacije, ki so po ZDIJZ izjema od informacij javnega značaja in javni interes po razkritju teh informacij ni močnejši od javnega interesa ali interesa drugih oseb, da se dostop do zahtevanih informacij omeji, pa prosi za delni dostop do zahtevanih dokumentov oziroma informacij«. Po oceni IP ni dvoma, da se je prosilec v zahtevi skliceval na javni interes, saj je dejansko »citiral« skoraj celotno besedilo drugega odstavka 6. člena, s čimer je organ pozval, v primeru, da bo ugotovil obstoj izjem, k izvedbi »testa tehtanja javnega interesa«. Res je, da prosilec ni navedel številke člena, kar pa ne more biti razlog, da organ predlogu prosilca ne bi sledil, kot si napačno razlaga organ. V 17. členu ZDIJZ je namreč izrecno navedeno, da prosilcu ni treba »pravno utemeljiti zahteve«. Zato navedba organa, »da je prosilec šele v pritožbi navedel konkretne člene, ki so pravna podlaga za ustrezno ravnanje«, ne vzdrži resne pravne presoje in je v direktnem nasprotju z navedeno zakonsko določbo, ki prosilcu omogoča vlaganje zahteve brez sklicevanja na pravno podlago in brez izkazovanja pravnega interesa. Poleg tega pa se od organa pričakuje, da »pozna pravo« oziroma zakonske določbe in da v skladu z njimi tudi odloči.

 

IP je tako sledil navedbam prosilca v pritožbi, da se je v svoji zahtevi nesporno skliceval na javni interes, zato bi moral organ postopati v skladu z 21. členom ZDIJZ in tako zahtevo, skupaj s predlogom odločitve, poslati v odločitev pristojnemu organu, tj. v skladu s prvo alinejo drugega odstavka tega člena, ker organ spada med organe državne uprave, Vladi Republike Slovenije. Zoper odločitev Vlade RS pa je, upoštevajoč četrti odstavek 21. člena ZDIJZ, dovoljena pritožba, o kateri odloča IP.

 

V skladu s 1. točko drugega odstavka 237. člena ZUP se za bistveno kršitev pravil upravnega postopka, na katere mora v skladu z drugim odstavkom 247. člena ZUP paziti organ druge stopnje (torej tudi IP) po uradni dolžnosti, v vsakem primeru šteje, če je odločbo izdal stvarno nepristojen organ. V okviru določb o odločanju organa druge stopnje o pritožbi ZUP v 250. členu tudi posebej določa, da če organ druge stopnje ugotovi, da je izdal odločbo prve stopnje nepristojen organ, jo odpravi po uradni dolžnosti in pošlje zadevo v rešitev pristojnemu organu.

 

Organ je s tem, ko zahteve prosilca, v kateri se je skliceval na javni interes, skupaj s predlogom odločitve ni poslal v odločitev Vladi RS kot pristojnem organu, oziroma ko je sam odločil o tej zahtevi, čeprav zanjo ni bil pristojen, storil bistveno kršitev pravil upravnega postopka.

 

ZUP v prvem odstavku 251. člena določa, da če organ druge stopnje ugotovi, da je v postopku prišlo do bistvenih kršitev pravil postopka, dopolni postopek in odpravi omenjene pomanjkljivosti bodisi sam bodisi po organu prve stopnje ali po zaprošenem organu. Ker je IP ugotovil, da je v obravnavani zadevi v postopku na prvi stopnji prišlo do bistvenih kršitev pravil postopka, je treba na podlagi tretjega odstavka 251. člena ZUP izpodbijano odločbo odpraviti in zadevo vrniti prvostopenjskemu organu v ponovni postopek, saj glede na naravo ugotovljenih kršitev IP le-teh ne more odpraviti sam, ampak jih lahko le organ prve stopnje. Organ oziroma njegov predstojnik je namreč tisti, ki mora v skladu z drugim odstavkom 21. člena in četrtim odstavkom 24. člena ZDIJZ pripraviti predlog odločitve in skupaj s tem predlogom poslati zahtevo prosilca v odločitev Vladi Republike Slovenije. Glede na navedene določbe ZDIJZ IP tako ne more zadeve poslati sam v rešitev pristojnemu organu, zato je IP k temu zavezal organ, pri čemer je določil, da 15 dnevni rok začne teči od prejema te odločbe, smiselno upoštevajoč 15 dnevni rok iz četrtega odstavka 24. člena ZDIJZ od prejema zahteve. Vlada Republike Slovenije mora v skladu s slednjo določbo o zahtevi odločiti v nadaljnjih 15 delovnih dneh od prejema predloga odločitve.

 

Ker je IP po uradni dolžnosti odpravil izpodbijano odločbo že zaradi bistvenih kršitev pravil postopka, se podrobneje ni opredeljeval do pritožbenih ugovorov. Ob tem pa IP le pojasnjuje, da se je treba v postopku odločanja opredeliti do zahtevanih informacij na način, da se konkretizira dokumente, ki so predmet presoje in se do vsakega posebej opredeliti in obrazložiti v primeru obstoja katere izmed izjem po ZDIJZ in možnosti delnega dostopa. Če bo pristojni organ oz. Vlada RS ugotovila obstoj izjem, zaradi katerih se lahko dostop do zahtevanih informacij zavrne ali omeji, pa bo morala izvesti tudi test interesa javnosti, na katerega se je skliceval prosilec.

 

Glede na vse zgoraj navedeno je IP pritožbi prosilca ugodil in izpodbijano odločbo, na podlagi 250. člena ter prvega in tretjega odstavka 251. člena ZUP, odpravil ter odločil, kot izhaja iz izreka te odločbe.

 

Posebni stroški v tem postopku niso nastali, zato je IP odločil, kot izhaja iz 3. tč. izreka te odločbe.

 

Ta odločba je v skladu s 30. točko 28. člena Zakona o upravnih taksah (Uradni list RS, št. 106/2010- uradno prečiščeno besedilo; ZUT) oproščena plačila upravne takse.

 

Pouk o pravnem sredstvu:.

Zoper to odločbo ni dovoljena pritožba, niti upravni spor.

 

 

 

     

Postopek vodila:

Alenka Žaucer, univ. dipl. prav.                                                    

svetovalka informacijske pooblaščenke

 

 

 

Informacijski pooblaščenec:

Mojca Prelesnik, univ. dipl. prav.,  

informacijska pooblaščenka

                                   

                                                                                              

 

 

          

 

 

 

 


[1] Tako stališče je zavzel IP v odločbi št 090-152/2010 z dne 14. 9. 2010