Informacijski pooblaščenec Republika Slovenija
    SLO | ENG

Iskalnik po odločbah IP o dostopu do informacij javnega značaja

+ -
Datum: 10.11.2015
Naslov: Prosilec - MGRIT
Številka: 090-69/2015/9
Kategorija: Ali gre za inf. javnega značaja?, Osebni podatek, Odločbe po sodbah Upravnega sodišča
Status: Delno odobreno


POVZETEK:

Prosilec je od organa zahteval posredovanje točno določene sodbe delovnega in socialnega sodišča. Organ je zahtevi prosilca delno ugodil tako, da je prosilcu omogočil delni dostop do zahtevanega dokumenta, v preostalem delu pa je zahtevo prosilca zaradi obstoja varovanih osebnih podatkov zavrnil. Zoper odločbo je prosilec vložil pritožbo, v kateri je navedel, da zahtevane informacije ne morejo predstavljati varovanih osebnih podatkov, saj gre za osebe, ki so javni uslužbenci in v sodnem postopku niso nastopali kot zasebniki. Poleg tega pa je zaradi prisojenega zneska plač v predmetni zadevi šlo tudi za porabo javnih sredstev. IP je presodil, da podatkov o identiteti posameznih prič – javnih uslužbencev, ki so izpovedovali v konkretnem sodnem postopku, ni dopustno razkriti, ker gre za varovane osebne podatke, zato je v tem delu pritožbo zavrnil. V delu, ki se nanaša na podatke, ki so povezani s porabo javnih sredstev, pa je pritožbi ugodil. Upravno sodišče je na podlagi tožbe prosilca zadevo vrnilo IP v ponovni postopek. IP je zoper sodbo Upravnega sodišča vložil revizijo, ker odločitev Upravnega sodišča v predmetni zadevi bistveno odstopa od ustaljene sodne prakse. Vrhovno sodišče je revizijo IP kot nedovoljeno zavrglo, ker o pravici, obveznosti ali pravni koristi še ni bilo pravnomočno odločeno. IP v ponovljenem postopku na podlagi utemeljenih razlogov ni sledil napotkom Upravnega sodišča in je odločil enako kot v prvem postopku.

ODLOČBA:

Številka: 090-69/2015/9

Datum: 10. 11. 2015

Informacijski pooblaščenec po informacijski pooblaščenki Mojci Prelesnik (v nadaljevanju IP), izdaja na podlagi 2. čl. Zakona o Informacijskem pooblaščencu (Ur. l. RS, št. 113/05 in 51/07-ZUstS-A, v nadaljevanju ZInfP), 2. odst. 15. čl. ter 3. in 4. odst. 27. čl. Zakona o dostopu do informacij javnega značaja (Ur. l. RS, št. 51/06- uradno prečiščeno besedilo, 117/06 – ZDavP2 in 23/14-ZDIJZ-C, v nadaljevanju ZDIJZ), 1. odst. 252. čl. in 1. odst. 248. čl. Zakona o splošnem upravnem postopku (Ur. l. RS, št. 24/06 - uradno prečiščeno besedilo, 105/06 – ZUS-1, 126/07- ZUP-E, 65/08-ZUP-F, v nadaljevanju ZUP), o pritožbi … (v nadaljevanju prosilec), zoper odločbo, z dne 21. 1. 2015, št. 090-41/2014-2, Republike Slovenije, Ministrstva za gospodarski razvoj in tehnologijo, Kotnikova 5, 1000 Ljubljana (v nadaljevanju organ), v zadevi odobritve dostopa do informacij javnega značaja naslednjo

O D L O Č B O:

1. Pritožbi prosilca z dne 16. 2. 2015, zoper odločbo Ministrstva za gospodarski razvoj in tehnologijo št. 090-41/2014-2, z dne 21. 1. 2015, se delno ugodi ter se 2. alineja 1. točke izpodbijane odločbe (ki se nanaša na ime in priimek tožeče stranke) odpravi in se odloči: Organ mora prosilcu v roku 31 dni od vročitve te odločbe, v elektronski obliki, na e-naslov …, posredovati 1. in 78. – 79. stran sodbe Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Pd 1012/2012, pri čemer je na 1. strani dolžan prekriti naslov prebivališča tožeče stranke, na strani 78. in 79. pa besedilo, ki se prične v šestnajsti vrstici na str. 78 z ..Pojasnil je, da se je do zaposlitve pri… in konča v enajsti vrstici na str. 79 z izredne odpovedi).

2. V preostalem delu se pritožba prosilca zavrne.

3. V postopku reševanja te pritožbe posebni stroški niso nastali.

OBRAZLOŽITEV:

Prosilec je, dne 23. 12. 2014, na organ naslovil zahtevo za dostop do informacij javnega značaja, in sicer je zahteval posredovanje sodbe Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Pd 1012/2012, s katero je bilo odločeno o delovnem sporu tožnika … zoper organ. Ob tem je navedel, da želi prejeti zahtevani dokument v elektronski obliki na e-naslov: ...

Organ je z odločbo št. 090-41/2014-2, z dne 21. 1. 2015, zahtevi prosilca delno ugodil, in sicer je odločil, da se prosilcu posreduje zahtevana sodba, pri čemer so v skladu s 3. tč. 1. odst. 6. čl. ZDIJZ prekriti varovani osebni podatki. V obrazložitvi je organ pojasnil, da posamezniki v zahtevanem dokumentu ne nastopajo kot javni uslužbenci, saj dokument ni nastal v okviru opravljanja njihovih nalog, temveč gre za posameznike, ki v dokumentu nastopajo kot udeleženci sodnega postopka v individualnem delovnem sporu. Njihovi podatki v tem postopku ne predstavljajo podatka, ki je povezan z opravljanjem javne funkcije ali delovnega razmerja uslužbenca. Prav tako gre za podatke, na podlagi katerih bi se dalo sklepati o zdravstvenem, oz. psihičnem stanju določenih javnih uslužbencev. Organ je na tej podlagi prosilcu omogočil delni dostop (7. čl. ZDIJZ). Nazadnje pa je organ še navedel, da je v zvezi z dokumentom omogočil dostop, ne pa tudi ponovne uporabe kot je npr. objava dokumenta.

Zoper odločbo organa je prosilec, dne 16. 2. 2015, pri IP vložil pritožbo, v kateri je navedel, da so javni uslužbenci na sodišču v delovnem sporu zoper organ izpovedovali kot javni uslužbenci v zvezi s svojo funkcijo in ne kot zasebniki. Iz tega sledi, da podatki o tem, za katere javne uslužbence gre, ne morejo biti varovani s predpisi o varstvu osebnih podatkov. Smiselno enako velja za ostale podatke - nazive organov, delovna mesta in nazive. Vse to namreč ni zasebna sfera posameznikov, pač pa javna sfera, v kateri so delovali v konkretnem sodnem postopku, kjer je bil tožena stranka organ. Vsi podatki, ki se nanašajo na javne uslužbence, navedene v zahtevani sodbi, so povezani z opravljanjem javne funkcije oz. delovnega razmerja javnega uslužbenca, saj se je obravnavani primer nanašal točno na službene stvari in okoliščine. Če res ne bi nastopali kot taki, bi potem ne bilo nobene potrebe po prekrivanju podatkov o sektorjih, nazivih njihovih delovnih mest ipd. V predmetni zadevi gre tudi za podatke, povezane s porabo javnih sredstev. Odškodnina, ki je bila izplačana na podlagi pravnomočne sodne odločbe, predstavlja (nepredvideno) porabo javnih sredstev, ki temelji na opustitvi delovnih obveznosti javnih uslužbencev, ki so le-te dokazano napačno razumeli kot šikaniranje. Javnost ima pravico dostopa do neprekrite pravnomočne sodbe.

Organ je pritožbo prosilca, kot dovoljeno, pravočasno in vloženo s strani upravičene osebe, z dopisom št. 090-41/2014-4, z dne 24. 2. 2015, s prilogami, poslal v odločanje IP.

IP je z odločbo št. 090-69/2015/2, z dne 23. 4. 2015, pritožbi prosilca delno ugodil tako, da je odpravil 2. al. 1. tč. izreka odločbe št. 090-41/2014-2, z dne 21. 1. 2015 in organu naložil posredovanje 1. in 78.-79. strani zahtevanega dokumenta s prekritimi varovanimi osebnimi podatki.

Prosilec je zoper odločbo IP pri Upravnem sodišču RS vložil tožbo, v kateri je navedel, da se sodne odločbe (sodbe) izrekajo v imenu ljudstva v skladu z načelom javnosti sojenja, pri čemer izjeme določa zakon. Glavne obravnave praviloma niso tajne in tudi glavna obravnava v zvezi z zahtevanim dokumentom ni bila tajna. Nadalje je navedel, da so osebe, katerih osebni podatki so bili v zahtevanem dokumentu prekriti, javni uslužbenci. Njihova izpoved na sodišču je bila v neposredni zvezi z njihovim delovnim razmerjem v javnem sektorju.

Upravno sodišče RS je s sodbo št. I U 784/2015-9, z dne 27. 8. 2015, tožbi ugodilo in odločbo IP št. 090-69/2015/2, z dne 23. 4. 2015, odpravilo ter zadevo vrnilo v ponovni postopek. V obrazložitvi sodbe je navedlo, da s sklicevanjem na pravico do javnosti sojenja ni mogoče uveljavljati pravice do dostopa do informacij javnega značaja. Nadalje je navedlo, da organ ni pristojen odločati o prosilčevi zahtevi po ZDIJZ. Ob tem se je sklicevalo na 4. čl. ZDIJZ. Prosilec je namreč po prepričanju Upravnega sodišča zahteval dostop do dokumenta, ki izvira iz delovnega področja oz. pristojnosti sodišča, o zahtevi za dostop pa je odločal organ. Zahtevani dokument torej ne izvira iz delovnega področja organa.

IP je zoper sodbo Upravnega sodišča, dne 23. 9. 2015, vložil revizijo. Po mnenju IP je Upravno sodišče RS v celoti spregledalo določbo 4. čl. ZDIJZ, in sicer v delu, kjer je določeno, da gre za informacijo javnega značaja tudi v primerih, če dokumenta ni izdelal organ sam, ampak ga je pridobil od drugih organov oz. od drugih oseb. Odločitev Upravnega sodišča RS v predmetni zadevi bistveno odstopa od ustaljene sodne prakse na tem področju in tudi od stališča Vrhovnega sodišča RS, ki ga je to zavzelo v sodbi št. I Up 122/2006, z dne 25. 4. 2007. Za pojem informacije javnega značaja je odločilno, da zavezanec z informacijo dejansko razpolaga in da jo je pridobil v zvezi z izvajanjem določenih nalog oz. dejavnosti, ki jih urejajo javnopravni predpisi, ni pa odločilno vprašanje kdo je »originator« oz. avtor zahtevane informacije.

Vrhovno sodišče RS je s sklepom št. X Ips 310/2015, z dne 15. 10. 2015, revizijo IP kot nedovoljeno zavrglo, ker je bil s sodbo Upravnega sodišča RS odpravljen v upravnem sporu izpodbijani upravni akt ter zadeva vrnjena v ponovni postopek. To pomeni vrnitev v stanje, ko o pravici, obveznosti ali pravni koristi ni dokončno odločeno, revizija pa je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo.

Pritožba je delno utemeljena.

IP uvodoma pojasnjuje, da je kot organ druge stopnje v skladu z 247. čl. ZUP dolžan preizkusiti odločbo v delu, v katerem jo pritožnik oz. prosilec izpodbija. Odločbo preizkusi v mejah pritožbenih navedb, po uradni dolžnosti pa preizkusi, ali ni prišlo v postopku na prvi stopnji do bistvenih kršitev postopka in ali ni prekršen materialni zakon.

V 4. odst. 64. čl. Zakona o upravnem sporu (Ur. l. RS, št. 105/06, 107/09 – odl. US, 62/10, 98/11 – odl. US in 109/12; v nadaljevanju ZUS-1) je določeno, da je upravni organ pri novem odločanju vezan na pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava in na njegova stališča, ki se tičejo postopka. Vendar ima po presoji Vrhovnega sodišča RS (glej odločitev št. X Ips 760/2007-3, z dne 22. 11. 2007) upravni organ, ki je pristojen za odločanje, možnost odločiti v nasprotju s pravnim mnenjem in stališči prvostopenjskega sodišča, če ima zato utemeljene razloge. To pa je zlasti upoštevanje načela zakonitosti, po katerem mora organ (v smislu ZUP) odločati na podlagi Ustave RS, veljavnih zakonov in drugih predpisov (3. odst. 153. čl. Ustave RS), kar mora v obrazložitvi nove odločbe posebej pojasniti. Da je temu tako, potrjuje tudi določba 2. tč. 1. odst. 65. čl. ZUS-1, ki daje sodišču, ki odloča v upravnem sporu, možnost odločanja o stvari (spor polne jurisdikcije) tudi v primeru, če upravni organ v novem postopku odloči v nasprotju z že izraženim mnenjem in stališčem sodišča.

1. Pojem informacije javnega značaja:

IP uvodoma poudarja, da med organom in prosilcem ni sporno, da je organ zavezanec za posredovanje informacij javnega značaja, prav tako ni sporno, da so zahtevane informacije v skladu s 1. odst. 4. čl. ZDIJZ informacije javnega značaja oz. da organ z zahtevanim dokumentom razpolaga in da ta izvira iz njegovega delovnega področja. Sporno pa je, ali so zahtevane informacije javnega značaja prosto dostopne. V skladu z zgoraj navedenim in glede na stališče Upravnega sodišča RS, da v predmetni zadevi zahtevane informacije ne predstavljajo informacij javnega značaja v skladu 1. odst. 4. čl. ZDIJZ, IP v nadaljevanju podaja utemeljene razloge, na podlagi katerih ni sledil napotkom Upravnega sodišča RS v zadevi I U 784/2015-9, z dne 27. 8. 2015.

Namen ZDIJZ je konkretizacija ustavno zagotovljene pravice do dostopa do informacij javnega značaja. Ustava namreč v 2. odst. 39. čl. določa, da ima vsakdo pravico dobiti informacijo javnega značaja, za katero ima v zakonu utemeljen pravni interes, razen v primerih, ki jih določa zakon. ZDIJZ z materialnimi in procesnimi določbami uresničuje to ustavno pravico in tako spodbuja javnost in odprtost delovanja organov. V skladu s 1. čl. ZDIJZ je vsakomur (ne glede na interes) omogočen prost dostop in ponovna uporaba informacij javnega značaja, s katerimi razpolagajo državni organi, organi lokalnih skupnosti, javne agencije, javni skladi in druge osebe javnega prava, nosilci javnih pooblastil in izvajalci javnih služb.

V konkretnem primeru je prosilec zahtevo za dostop do informacij javnega značaja naslovil na Ministrstvo za gospodarski razvoj in tehnologijo, ki je nedvomno dolžno delovati tudi po ZDIJZ, saj sodi v kategorijo zavezanih organov iz 1. čl. ZDIJZ.

Pri odločanju po ZDIJZ je prvotnega pomena pravilna uporaba pojma oz. definicije informacije javnega značaja. Organ namreč odloča po ZDIJZ le, če gre za informacijo javnega značaja, ne pa za kakšen drug dokument, podatek, informacijo, odgovor ali neobstoječo oz. nematerializirano vsebino. V skladu s 4. čl. ZDIJZ je informacija javnega značaja opredeljena s tremi osnovnimi kriteriji:

- da gre za informacijo, ki izvira iz delovnega področja organa (informacija je povezana z delom organa in jo je ta pridobil v okviru opravljanja svojih javnopravnih nalog),

- da organ z njo razpolaga,

- da se informacija nahaja v materializirani obliki.

Z vidika presoje obstoja informacije javnega značaja, kot izhaja iz 1. odst. 4. čl. ZDIJZ, IP ugotavlja, da je delovno področje organa urejeno v 30. čl. Zakona o državni upravi (Ur. l. RS, št. 113/05 – uradno prečiščeno besedilo, 89/07 – odl. US, 126/07 – ZUP-E, 48/09, 8/10 – ZUP-G, 8/12 – ZVRS-F, 21/12, 47/13, 12/14 in 90/14; v nadaljevanju ZDU-1), v skladu s katerim organ opravlja naloge na področjih ekonomskega sistema in razvoja, notranjega trga, tehnične zakonodaje in meril, varstva potrošnikov, varstva konkurence, ekonomskih odnosov s tujino, razvoja podjetniškega sektorja in konkurenčnosti, socialnega podjetništva, intelektualne lastnine, drobnega gospodarstva in turizma, industrijskih projektov, naloge na področju regionalnega razvoja ter naloge na področju tehnologije, meroslovja in pošte. Širše oz. celotno delovno področje organa pa določa ZDIJZ, po katerem delovno področje organa zajema vse javnopravne naloge, ki jih opravlja organ, in tudi vse dejavnosti, ki se opravljajo v zvezi s temi nalogami. V predmetni zadevi je prosilec zahteval sodno odločbo, ki jo je organ pridobil v okviru individualnega delovnega spora z nekdanjim uslužbencem. Posledično ni dvoma, da je organ zahtevano informacijo (sodbo) pridobil v zvezi z izvajanjem svojih javnopravnih nalog, nesporno pa je tudi, da z njo dejansko razpolaga. Kot delodajalec v javnem sektorju ima organ namreč poseben, javnopravni status, njegovo delovanje na tem področju (npr. sklenitev pogodbe o zaposlitvi, pravice in dolžnosti javnih uslužbencev ter tudi odpoved pogodbe o zaposlitvi, kar je bilo predmet konkretnega individualnega delovnega spora) pa je urejeno z javnopravnimi predpisi (z Zakonom o javnih uslužbencih, Zakonom o sistemu plač v javnem sektorju, Zakonom o državni upravi,..). V skladu z navedenim je bil zahtevani dokument nedvomno pridobljen v zvezi z opravljanjem javnopravnih nalog organa in kot tak spada v njegovo delovno področje ter posledično predstavlja informacijo javnega značaja. Bistveni namen, ki ga zasleduje ZDIJZ, namreč ni selektivna transparentnost v smislu odprtosti zgolj v delu, ki se nanaša na dokumente, ki jih je izdelal organ sam, temveč zakon zasleduje cilj transparentnega delovanja v celotni sferi izvajanja javnopravnih nalog.

2. Glede varstva osebnih podatkov:

V skladu s 3. tč. 1. odst. 6. čl. ZDIJZ organ prosilcu zavrne dostop do zahtevane informacije, če se zahteva nanaša na osebni podatek, katerega razkritje bi pomenilo kršitev varstva osebnih podatkov v skladu z zakonom, ki ureja varstvo osebnih podatkov. Vendar pa se v skladu z določbo 1. alineje 3. odst. 6. čl. ZDIJZ, ne glede na morebiten obstoj izjeme varstva osebnih podatkov, dostop do zahtevanih informacij javnega značaja dovoli, če gre za podatke o porabi javnih sredstev ali podatke, povezane z opravljanjem javne funkcije ali delovnega razmerja javnega uslužbenca, razen v primerih iz 1. in 5. do 8. tč. 1. odst. 6. čl. ZDIJZ ter v primerih, ko zakon, ki ureja javne finance ali zakon, ki ureja javna naročila, določata drugače.

IP je ugotovil, da dokument, ki je predmet zahteve, vsebuje številne osebne podatke v smislu 3. tč. 1. odst. 6. čl. ZDIJZ. Ker razkritje osebnih podatkov, kamor glede na zgoraj ugotovljeno spadajo tudi podatki, ki jih je zahteval prosilec, skladno s 3. točko 6. člena ZVOP-1, predstavlja obdelavo osebnih podatkov, je za presojo dopustnosti razkritja treba upoštevati splošne podlage za obdelavo osebnih podatkov, opredeljene v 8. in 9. členu (javni sektor) ZVOP-1. Iz navedenih členov kot splošno pravilo izhaja, da je obdelava osebnih podatkov dopustna, če tako določa zakon ali če je za to podana privolitev posameznika.

V nadaljevanju je IP zato presojal, ali je za obdelavo osebnih podatkov v konkretnem primeru podana zakonska podlaga v 1. alineji 3. odst. 6. čl. ZDIJZ, na kar se sklicuje prosilec. Pritožba prosilca namreč temelji na trditvi, da so javni uslužbenci na sodišču izpovedali kot javni uslužbenci in ne kot zasebniki oz. da gre za podatke, ki so povezani z opravljanjem javne funkcije ali delovnega razmerja javnega uslužbenca. IP temu argumentu ne more slediti. Ne glede na to, da so posamezniki, ki so kot priče izpovedovali na sodišču, javni uslužbenci, pa njihovih osebnih izpovedb v sodnem postopku ni mogoče šteti kot podatkov, ki so v neposredni zvezi z njihovim delovnim razmerjem v javnem sektorju. Po mnenju IP je določbo 1. alineje 3. odst. 6. čl. ZDIJZ treba razlagati ozko, ker predstavlja izjemo od izjem, upoštevati pa je treba tudi namen ZDIJZ, kot izhaja iz 2. člena tega zakona. Poudariti velja, da se javni uslužbenci s tem, ko sklenejo pogodbo o zaposlitvi v javnem sektorju, ne odpovedo v celoti zasebnosti na delovnem mestu. Namen določbe 1. alineje 3. odstavka 6. člena ZDIJZ je v tem, da so prosto dostopni tisti podatki iz delovnega razmerja javnega uslužbenca, ki vplivajo na izvajanje njegovih javnopravnih nalog, na porabo javnih sredstev, na delo organa kot celote ali kažejo na (ne)pravilnost določenih postopkov pri organu. Tako kaže tudi praksa Evropskega sodišča za človekove pravice, ki je v primeru Halford proti Združenemu kraljestvu (25. 6. 1997, Reports 1997-III) uveljavilo t.i. doktrino pričakovane zasebnosti. Po tej teoriji je treba tehtati dva elementa: pričakovanje zasebnosti in upravičenost pričakovanja. Nedvomno velja, da javni uslužbenec ni upravičen pričakovati zasebnosti glede svojega imena, naziva, položaja, plače, službenega naslova in tistih delov iz uspešne prijave na delovno mesto, ki izkazujejo kvalifikacije osebe, potrebne za določeno delovno mesto. Navedeno pa ne pomeni, da javni uslužbenec na delovnem mestu nima pravice do nobene zasebnosti. Sodišče je tako v zgoraj navedenem primeru ugotovilo, da telefonski klici iz poslovnih prostorov prima facie predstavljajo del zasebnega življenja in dopisovanja. Temu je sledila tudi odločitev v primeru Copland proti Združenem kraljestvu (3. 4. 2007, Appl. No. 62617/00), v katerem je sodišče reklo, da enako velja za elektronsko pošto in informacije, ki izvirajo iz nadzora uporabe interneta. Kot je lahko tožnica v primeru Halford, ki ni bila opozorjena, da bodo njene telefonske klice nadzorovali, glede teh klicev razumno pričakovala zasebnost, je lahko tudi tožnica v primeru Copland pričakovala, da njena uporaba elektronske pošte ne bo nadzorovana, če na to ne bo opozorjena. Doktrini pričakovane zasebnosti je v odločbi št. U-I-25/95 sledilo tudi naše Ustavno sodišče.

Izhajajoč iz navedenega IP meni, da podatkov o identiteti posameznih prič – javnih uslužbencev, ki so izpovedovali v konkretnem sodnem postopku, ni dopustno posredovati prosilcu, ker gre za varovane osebne podatke. Z vpogledom v sodbo Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Pd 1012/2012 je IP namreč ugotovil, da bi s posredovanjem imen in priimkov teh posameznikov, prič v postopku, postale te osebe točno določene, javno pa bi postale dostopne informacije o njihovih osebnih izpovedbah, mišljenju, čutenju oz. njihovem subjektivnem videnju in doživljanju v sodbi obravnavanih dogodkov. Te izpovedbe pa neposredno niso v zvezi z njihovim delovnim razmerjem v javnem sektorju. Vsak posameznik, tudi javni uslužbenec, ima namreč pravico do svojega osebnega mnenja oz. doživljanja določenih dogodkov, pri čemer je treba upoštevati tudi, da se je, kot priča, vsakdo dolžan odzvati vabilu sodišča in tudi pričati v postopku. Imenovane osebe torej niso mogle vplivati na obdelavo njihovih osebnih podatkov, sodišču pa so bile dolžne izpovedati vse, kar so o dogodkih vedele (torej tudi njihovo subjektivno dojemanje). IP ob tem poudarja, da z vidika presoje v predmetni zadevi ni pomembno, ali je sodišče na podlagi izraženih vrednostnih sodb ugotovilo, da so oz. niso bili izpolnjeni zakonski znaki kaznivega dejanja šikaniranja. Navedenih osebnih mnenj torej ni mogoče subsumirati pod določilo 1. alineje 3. odst. 6. čl. ZDIJZ, saj ne gre za podatke iz delovnega razmerja javnih uslužbencev oz. javnih funkcionarjev. Posledično je IP ugotovil, da gre pri presojanem dokumentu za izpovedbe, ki izražajo osebna stališča in glede katerih ni podana izjema od izjem iz 3. odst. 6. čl. ZDIJZ ter razkritje oseb oz. informacij, ki bi omogočile določljivost oseb, ki so navedena mnenja izrazile, ni dopustno. Izhajajoč iz navedenega je IP pritožbo prosilca v delu, ki se nanaša na zahtevane podatke o identiteti javnih uslužbencev, ki so nastopali kot priče v konkretnem postopku, zavrnil, kot izhaja iz 2. točke izreka te odločbe.

V nadaljevanju je IP presojal drugo pritožbeno trditev, in sicer, da predstavlja izplačana odškodnina nekdanjemu direktorju porabo javnih sredstev in da zato pri imenu in priimku tožnika ne gre za varovane osebne podatke. IP je ugotovil, da znesek, ki je bil izplačan tožeči stranki, ne predstavlja odškodnine v klasičnem pomenu besede, temveč nadomestilo za reintegracijo delavca k delodajalcu v obliki izplačila plače za obdobje, ki ga je prisodilo sodišče. Gre za izplačilo iz sredstev organa javnega sektorja, zato gre za podatek o porabi javnih sredstev, posledično pa je v zvezi z imenom in priimkom tožeče stranke (osebe, ki je na podlagi presojanega dokumenta prejela izplačilo plač) podana izjema od izjem iz 1. alineje 3. odst. 6. čl. ZDIJZ ter je razkritje teh osebnih podatkov dopustno. IP je v zvezi s preostalimi podatki, ki se nanašajo na tožečo stranko in je organ prve stopnje z izpodbijano odločbo dostop do njih omogočil, po uradni dolžnosti ugotovil, da v povezavi z imenom in priimkom tožeče stranke, ti podatki niso več anonimizirani. Ker mora IP, na podlagi 247. čl. ZUP, na kršitve materialnega prava paziti po uradni dolžnosti, mora seveda v tem okviru presojati tudi vprašanje, ali bi z razkritjem podatkov lahko prišlo do kršitve ZVOP-1. Zato je IP v nadaljevanju presojal tudi, ali kateri izmed osebnih podatkov tožeče stranke, ki se nahajajo v sodbi, predstavljajo varovane osebne podatke, ki niso povezani z opravljanjem delovnega razmerja javnega uslužbenca. Ugotovil je, da so to podatki o naslovu bivališča tožnika, ki se nahajajo na 1 strani predmetne sodbe in zdravstveni in drugi osebni podatki, ki se nahajajo na 78 in 79 strani presojanega dokumenta in razkrivajo osebne okoliščine tožeče stranke, ki niso v neposredni zvezi z njegovim delovnim razmerjem v javnem sektorju. IP je zato dostop do teh podatkov zavrnil, preostali podatki tožeče stranke pa so, v skladu s 1. alinejo 3. odst. 6. čl. ZDIJZ prosto dostopni, ker gre za podatke v zvezi z opravljanjem delovnega razmerja javnega uslužbenca.

Odločitev organa v izpodbijani odločbi glede delnega dostopa iz 7. čl. ZDIJZ tako ni bila pravilna. Posledično je IP ugotovil, da je organ na prvi stopnji napačno uporabil materialno pravo, zato je pritožbi prosilca delno ugodil in na podlagi 1. odst. 252. čl. ZUP odločbo organa delno odpravil (2. alinejo 1. točke izpodbijane odločbe) in v tem delu sam rešil zadevo tako, kot izhaja iz 1. tč. izreka te odločbe. V preostalem delu (glede varovanih osebnih podatkov), pa je IP pritožbo prosilca, na podlagi 1. odst. 248. čl. ZUP, kot neutemeljeno zavrnil, kot izhaja iz 2. tč. izreka te odločbe.

Posebni stroški v tem postopku niso nastali. Ta odločba je v skladu s 30. tč. 28. čl. Zakona o upravnih taksah (Ur. l. RS, št. 42/2007 - uradno prečiščeno besedilo s spremembami in dopolnitvami) oproščena plačila upravne takse.

Pouk o pravnem sredstvu:

Zoper to odločbo ni dovoljena pritožba, pač pa se lahko sproži upravni spor. Upravni spor se sproži s tožbo, ki se vloži v 30 dneh od vročitve odločbe na Upravno sodišče RS, Fajfarjeva 33, 1000 Ljubljana. Tožba se lahko vloži pisno po pošti ali neposredno pri navedenem sodišču. Če se tožba pošlje priporočeno po pošti, se za dan izročitve sodišču šteje dan oddaje na pošto. Tožba z morebitnimi prilogami se vloži v najmanj treh izvodih. Tožbi je treba priložiti tudi to odločbo v izvirniku ali prepisu.

Postopek vodil:
Jan Merc, univ. dipl. prav.
asistent svetovalca IP

Informacijski Pooblaščenec:
Mojca Prelesnik, univ. dipl. prav.
informacijska pooblaščenka