Informacijski pooblaščenec Republika Slovenija
    SLO | ENG
dekorativna slika

Iskalnik po odločbah IP o dostopu do informacij javnega značaja

+ -
Datum: 16.11.2020
Naslov: prosilec - Mestna občina Velenje
Številka: 090-239/2020
Kategorija: Poslovna skrivnost, Javna naročila
Status: Delno odobreno


POVZETEK:

Organ je z odločbo prosilcu zavrnil dostop do vse preostale dokumentacije iz spisa evidenčnega postopka javnega naročanja organa št. JN-0422/2020 iz razloga, ker z dokumenti ne razpolaga v materializirani obliki, dostop do priloge zahtevane ponudbe Predstavitev storitve … pa zaradi varstva poslovne skrivnosti. IP je v pritožbenem postopku sledil utemeljitvi organa, da pri zahtevani preostali dokumentaciji iz spisa evidenčnega postopka javnega naročanja organa št. JN-0422/2020 niso izpolnjeni pogoji za informacijo javnega značaja, zato je treba zahtevo prosilca v tem delu zavrniti. V zvezi z zahtevanim dokumentom Predstavitev storitve … pa je ugotovil, da v delu dokumenta niso izpolnjeni pogoji za poslovno skrivnost po ZPosS, v delu pa sicer so izpolnjeni pogoji za poslovno skrivnost po ZPosS, vendar je upošteval še določbo 1. alineje tretjega odstavka 6. člena ZDIJZ in organu naložil, da prosilcu posreduje dokument v celoti. IP je torej pritožbi prosilca ugodil delno.

 

ODLOČBA:

 

Številka: 090-239/2020/5

Datum: 16. 11. 2020

 

Informacijski pooblaščenec po informacijski pooblaščenki Mojci Prelesnik (v nadaljevanju: IP), izdaja na podlagi 2. člena Zakona o Informacijskem pooblaščencu (Uradni list RS, št. 113/05 in 51/07 - ZUstS-A; v nadaljevanju ZInfP), tretjega in četrtega odstavka 27. člena Zakona o dostopu do informacij javnega značaja (Uradni list RS, št. 51/06 – uradno prečiščeno besedilo, 117/06 – ZDavP2, 23/14, 50/14, 19/15 – odl. US, 102/15, 32/16 in 7/18; v nadaljevanju: ZDIJZ) ter prvega odstavka 248. in prvega odstavka 252. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 24/06 – uradno prečiščeno besedilo, 105/06 – ZUS-1, 126/07, 65/08, 8/10 in 82/13; v nadaljevanju: ZUP), o pritožbi …. (v nadaljevanju: prosilec), z dne 6. 10. 2020, zoper odločbo Mestne občine Velenje, Titov trg 1, 3320 Velenje (v nadaljevanju: organ), št. 070-06-0009/2020 z dne 8. 9. 2020, v zadevi dostopa do informacije javnega značaja naslednjo

 

 

ODLOČBO:

 

  1. Pritožbi prosilca z dne 6. 10. 2020 se delno ugodi in se odločba Mestne občine Velenje, št. 070-06-0009/2020 z dne 8. 9. 2020, delno odpravi v drugem odstavku izreka ter se odloči:

»Organ je dolžan v roku enaintridesetih (31) dni od vročitve te odločbe posredovati prosilcu v obliki fotokopije ali elektronskega zapisa še dokument Predstavitev storitve ….«.

 

  1. V preostalem delu se pritožba prosilca zavrne.
  1. Zahteva prosilca za povrnitev stroškov pritožbenega postopka se zavrne.
  1. V postopku reševanja te pritožbe niso nastali posebni stroški.

 

 

Obrazložitev:

 

Prosilec je z zahtevo z dne 18. 8. 2020 od organa zahteval, v obliki fotokopije ali elektronskega zapisa:

  • ponudbo, ki jo je za predmet naročila »Sistem za mobilno plačevanje parkirnine« posredovala družba … (v nadaljevanju: stranski udeleženec);
  • morebitno sklenjeno pogodbo za mobilno plačevanje parkirnine na področju Mestne občine Velenje, ki je bila oziroma še bo sklenjena na podlagi predhodno navedene ponudbe;
  • vso preostalo dokumentacijo iz spisa evidenčnega postopka javnega naročanja organa št. JN-0422/2020, ki se nanaša na javne podatke o specifikaciji ponujenih storitev, ceno na enoto, vrednost posamezne postavke in skupno vrednost iz ponudbe ter vse tiste podatke, ki so vplivali na razvrstitev ponudbe stranskega udeleženca kot izbranega ponudnika v okviru drugih meril.

Seznanjen je bil, da je organ v evidenčnem postopku javnega naročanja, št. JN-0422/2020, objavil kot naročnik 13. 8. 2020 odločitev o oddaji naročila, iz katere izhaja, da je naročilo oddal stranskemu udeležencu kot ponudniku, pri čemer je svojo izbiro utemeljil z obrazložitvijo, da je izbrani ponudnik ponudil najnižjo ponudbeno vrednost nadomestila za uporabo sistema, če je mesečna vsota mobilno plačanih parkirnin manjša ali enaka 5.000 evrov (n1), n1=1,5 %. Iz citirane odločitve pa izhaja tudi, da je poleg izbranega ponudnika, dopustno ponudbo podal tudi prosilec, vendar je bila zavrnjena. Ker je prepričan, da je bila ponudba izbranega ponudnika neobičajno nizka, želi pridobiti poleg predmetne ponudbe in morebitne sklenjene pogodbe, še vso preostalo dokumentacijo iz spisa evidenčnega postopka javnega naročanja organa št. JN-0422/2020. Navedel je še, da mu je organ dolžan posredovati podatke, saj gre za informacijo javnega značaja skladno s prvim odstavkom 4. člena ZDIJZ.

 

Organ je z dopisom, št. 070-06-0009/2020 z dne 20. 8. 2020, pozval stranskega udeleženca na morebitno vključitev v postopek.

 

Stranski udeleženec je priglasil stransko udeležbo z odgovorom z dne 3. 8. 2020. V celoti vztraja, da so vsi podatki in dokumenti, ki so v ponudbi označeni kot poslovna skrivnost, kot takšni prekriti in da se zahteva v tem delu v celoti zavrne. Predvsem ne dovoli vpogleda v osebne podatke, izpisek AJPES ter Pogodbo o uporabi storitve … in Dopolnilo o varstvu podatkov z upravljavci, saj ti dokumenti vsebujejo strogo zaupne podatke. Priloga tem dokumentom je tudi tehnična dokumentacija, dokument Dopolnilo o varstvu podatkov pa zajema procese, kako, kdaj in na kakšen način se prenašajo podatki med sistemi. Gre torej za najbolj zaupne podatke, na podlagi katerih temelji prednost stranskega udeležena na trgu, med drugim prednost, ki jo ima napram prosilcu, ki je na relevantnem trgu neposredni konkurent in je ponudbo oddal tudi v predmetnem postopku »projekt mobilnega plačevanja parkirnine na območju občine«. Vsa navedena dokumentacija je bila označena kot poslovna skrivnost, predvsem dokument Predstavitev storitve … zajema edinstvena strokovna znanja in izkušnje na področju tehnološkega sistema plačevanja parkirnine. Razkritje teh informacij bi močno škodovalo gospodarskim interesom stranskega udeleženca, zato je njegov interes in zahteva, da se te informacije ohranijo kot strogo zaupne. Konkurenca na trgu mobilnih storitev na področju parkiranja je namreč velika in razkritje načina poslovanja stranskega udeleženca, predvsem načina delovanja tehnološkega sistema plačevanja parkirnine, bi poseglo v pošteno konkurenco med ponudniki teh storitev, predvsem pa stranskemu udeležencu povzročilo veliko poslovno škodo, saj na trgu ne bi bil več konkurenčen, kot je bil do sedaj, saj razpolaga z edinstveno tehnologijo in načinom plačevanja parkirnine. Na podlagi navedenega je torej razkritje vsebine ponudbe poslovna skrivnost, prav tako pa je tudi v nasprotju z določbo prvega odstavka 35. člena Zakona o javnem naročanju (v nadaljevanju: ZJN-3)[1]. Nadalje je, upoštevaje Zakon o poslovni skrivnosti (v nadaljevanju: ZPosS)[2], navedel, da gre pri dokumentu Predstavitev storitve … nedvomno za nerazkrito strokovno znanje, izkušnje in poslovne informacije, ki so plod vlaganja v razvoj. Podjetje stranskega udeleženca je eno največjih v Evropi na tem področju, ker je storitev, ki jo je na predmetnem javnem naročilu ponudil, plod vlaganja v razvoj in pomeni konkurenčno prednost. Zaščita strokovnih znanj in izkušenj ter poslovnih skrivnosti (nerazkritih poslovnih informacij) je bistvena za spodbujanje inovacijskih zmogljivosti podjetij ter njihove konkurenčnosti. Odločno in ostro tako nasprotuje oziroma prepoveduje, da se komurkoli razkrijejo informacije in podatki, ki jih je oddal v predmetnem evidenčnem postopku in so bile označene kot poslovna skrivnost. Odgovoru je priložil Sklep o poslovni skrivnosti z dne 26. 3. 2019.

 

Organ je nato o zahtevi prosilca odločil z odločbo št. 070-06-0009/2020 z dne 8. 9. 2020 (v nadaljevanju: izpodbijana odločba), s katero je zahtevo  delno zavrnil, in sicer iz razlogov, da z določenimi zahtevanimi podatki ne razpolaga v materializirani obliki in zaradi varstva osebnih podatkov. Upoštevaje določbo prvega odstavka 4. člena ZDIJZ je organ ugotovil, da razpolaga v materializirani obliki z zahtevano ponudbo in pogodbo, ne razpolaga pa v materializirani obliki z vso preostalo dokumentacijo iz spisa evidenčnega postopka javnega naročanja organa št. JN-0422/2020, ki se nanaša na javne podatke o specifikaciji ponujenih storitev, ceno na enoto, vrednost posamezne postavke in skupno vrednost iz ponudbe ter vse tiste podatke, ki so vplivali na razvrstitev ponudbe stranskega udeleženca kot izbranega ponudnika v okviru drugih meril. Ugotovil je, da je sicer stranski udeleženec zatrjeval poslovno skrivnost, vendar je organ ponudbo in pogodbo preizkusil še z vidika, ali vsebujeta informacije, ki so javne po zakonu oziroma informacije o kršitvi zakona ali dobrih poslovnih običajev, ki se skladno s tretjim odstavkom 6. člena ZDIJZ ne morejo določiti za poslovno skrivnost. Gre za t.i. absolutno javne podatke, tj. podatke, na razkritje katerih volja »prizadetega« poslovnega subjekta nima vpliva. V pogodbi in ponudbi je zavrnil dostop do varovanih osebnih podatkov, in sicer je v skladu s 6. členom Zakona o varstvu osebnih podatkov[3], 3. točko prvega odstavka 6. člena ZDIJZ ter 7. členom ZDIJZ in 19. členom Uredbe o posredovanju in ponovni uporabi informacij javnega značaja[4] prekril na dokumentih osebne podatke pooblaščenca stranskega udeleženca, ki ni njegov zakoniti zastopnik.

 

Prosilec je zoper odločbo organa vložil pritožbo z dne 6. 10. 2020, zaradi napačne uporabe materialnih predpisov (1. točka prvega odstavka 237. člena ZUP) in napačne ugotovitve dejanskega stanja (2. točka prvega odstavka 237. člena ZUP). IP je predlagal, da pritožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi v zavrnilnem delu, torej v drugem odstavku izreka ter odloči, da je organ dolžan v roku osmih (8) dni v obliki fotokopij ali po elektronski poti posredovati vso preostalo dokumentacijo iz spisa evidenčnega postopka javnega naročanja organa št. JN-0422/2020, ki se nanaša na javne podatke o specifikaciji ponujenih storitev, ceno na enoto, vrednost posamezne postavke in skupno vrednost iz ponudbe ter vse tiste podatke, ki so vplivali na razvrstitev ponudbe stranskega udeleženca kot izbranega ponudnika v okviru drugih meril, kakor tudi vse obračune provizij stranskega udeleženca kot izbranega ponudnika in vse izstavljene račune stranskega udeleženca s priloženimi specifikacijami, ki jih je oziroma jih bo v času odločanja IP izstavil stranski udeleženec organu na podlagi sklenjene Pogodbe za izvedbo mobilnega plačevanja parkirnine št. POG – 0807/2020 z dne 3. 9. 2020, zavezancu pa naloži v plačilo vse priglašene stroške zadevnega pritožbenega postopka, v roku 15 dni in pod izvršbo. Mnenja je, da je izpodbijana odločba v drugem odstavku izreka nepravilna in nezakonita, saj temelji na napačni uporabi materialnih predpisov, kakor tudi na zmotni ugotovitvi dejanskega stanja, zaradi česar jo je treba odpraviti. Iz previdnosti pa je pripomnil, da je dolžan IP izpodbijano odločbo preizkusiti v mejah pritožbenih navedb, po uradni dolžnosti pa preizkusiti, ali ni prišlo v postopku na prvi stopnji do bistvenih kršitev postopka in ali ni prekršen materialni zakon. Prosilec sicer ne nasprotuje ugotovitvi organa, da skupna vrednost iz ponudbe ter podatki, ki so vplivali na razvrstitev ponudbe izbranega ponudnika, izhajajo iz posredovane ponudbe in pogodbe, trdi pa, da iz teh dokumentov ne izhajajo zahtevani podatki v zvezi s ceno na enoto in v zvezi z vrednostjo posamezne postavke za vse storitve, ki so predmet tripartitne Pogodbe za izvedbo mobilnega plačevanja parkirnine, št. POG – 0807/2020 z dne 3. 9. 2020. V prvem odstavku 26. člena citirane pogodbe je navedeno, da so »obračunska poročila naročniku na voljo v prvih petih delovnih dneh vsakega naslednjega koledarskega meseca« in da »naročnik izstavi račun za celoten promet parkirnin za obračunsko obdobje, na računu bo prikazana tudi provizija odmerjena v deležu, ki je opredeljena v 21. členu te pogodbe na vsako transakcijo za parkiranje«. Prosilec iz tako posredovane pogodbe razbere, da v času posredovanja zahteve organ verjetno resnično še ni razpolagal z obračuni plačil po pogodbi, niti z računi, saj se je poslovno sodelovanje po pogodbi začelo izvajati šele v mesecu septembru 2020, a slednje ne spremeni dejstva, da je organ skladno s prvim odstavkom 26. člena posredovane pogodbe v času sestave pritožbe že moral razpolagati vsaj z obračuni plačil in mesečnimi poročili iz sistema izvajalca, če ne že z izdanimi računi stranskega udeleženca. V luči tega je tako prepričan, da organ v predmetnem spisu razpolaga z dodatno oziroma doslej še nerazkrito dokumentacijo, ki se nanaša na »ceno na enoto in vrednost posamezne postavke«, zaradi česar je prosilec upravičen do seznanitve s takšno dokumentacijo, ki jo je zahteval z zahtevo z dne 18. 8. 2020. Po mnenju prosilca tudi iz navedb organa pri sklicevanju na odločbo IP št. 090-191/2019/10 z dne 16. 10. 2019 izhaja, da je bila del ponudbe izbranega ponudnika očitno poleg ponudbe s prilogami še druga dokumentacija, ki je organ kljub jasni zahtevi ni posredoval. V zvezi z isto odločbo IP izpostavlja, da se ne strinja z zaključkom organa, da posredovana dokumentacija, ki ni obvezna sestavina ponudbe in je del spisa naročnika, ni informacija javnega značaja. Takšna interpretacija bi bila preveč toga in v nasprotju z nadzorno funkcijo pravice dostopa do informacij javnega značaja, kakor tudi v nasprotju z načelom transparentnosti javnega naročanja, kot ga v drugem odstavku 6. člena določa ZJN-3. Vsled navedenega je tako prepričan, da je tudi dokumentacija, ki je del spisa javnega naročanja naročnika in ni bila del obvezne sestavine ponudbe, ravno tako informacija javnega značaja. Takšno dokumentacijo pa je treba šteti kot absolutno javno tudi zato, ker gre v konkretnem primeru za postopek, ki ima za posledico porabo javnih sredstev proračunskega uporabnika, kar organ nedvomno je. Že s tem, ko je ponudnik takšno dokumentacijo kot del svoje ponudbe naslovil na naročnika, je žele z njo vplivati na naročnikovo odločitev, oziroma je želel pri odgovorni osebi vzbuditi določen vtis, zaradi česar kljub njeni naravi vsebina tovrstne dokumentacije ni nezanemarljiva in bi vpogled v njeno vsebino moral biti omogočen javnosti. S tem, ko jo je ponudnik podal, je pristal na »nadzorno funkcijo javnosti«. Prosilec je tako prepričan, da je organ v zvezi z drugim odstavkom izreka izpodbijane odločbe napačno ugotovil dejansko stanje in zmotno uporabil materialno pravo. Prosilec tudi meni, da zahtevana preostala dokumentacija predstavlja podatke, ki ne predstavljajo izjeme poslovne skrivnosti, ampak gre za podatke, ki so javni po samem zakonu, saj gre za podatke o porabi javnih sredstev. Ker ZDIJZ ne vsebuje definicije javnih sredstev, pridejo v poštev pri opredelitvi pojma javnih sredstev določbe Zakona o računskem sodišču[5], ki v 1. točki petega odstavka 20. člena določa, da je uporabnik javnih sredstev tudi pravna oseba javnega prava ali njena enota, kar občina skladno z relevantnimi določbami Zakona o financiranju občin[6] in Zakona o javnih financah (v nadaljevanju: ZJF)[7] brez dvoma je. Zahtevana dokumentacija se nanaša na evidenčni postopek javnega naročanja organa in je smiselno povezana z že posredovano dokumentacijo organa, zlasti predmetno pogodbo. Z zahtevano dokumentacijo organ torej očitno razpolaga, saj je ni izročil, sklicujoč se na poslovno skrivnost oziroma na argument, da izbrana dokumentacija, ki jo je izbrani ponudnik priložil k ponudbeni dokumentaciji, ne da bi bila zahtevana k povabilu k oddaji ponudbe, ni obvezna sestavina ponudbe in posledično tudi ni informacija javnega značaja. Prosilec se s takšno odločitvijo organa ne strinja, saj je v luči posredovane dokumentacije nesporno, da stranski udeleženec oddaja organu v uporabo sistem mobilnega plačevanja parkirnine z mobilnimi in spletnimi storitvami na območju občine, organ pa mu (vsaj) za te storitve plačuje dogovorjene denarne zneske, zaradi česar je celotna dokumentacija iz spisa predmetnega evidenčnega postopka javnega naročanja, kolikor ne obsega zakonsko priznanih izjem varovanja poslovne skrivnosti, absolutna javna. Na podlagi navedenega ne more biti nikakršnega dvoma, da gre pri zahtevanih podatkih za podatke o porabi javnih sredstev, zaradi česar je organ z izpodbijano odločbo napačno uporabil 6. člen ZDIJZ, s tem, ko pri presoji utemeljenosti zahteve ni upošteval tretjega odstavka 6. člena ZDIJZ. Prepričan je tudi, da je zahtevana dokumentacija javna tudi na podlagi določbe drugega odstavka 35. člena ZJN-3. Organ je s tem, ko je pri drugem odstavku izreka izpodbijane odločbe vztrajal pri izjemi poslovne skrivnosti zmotno uporabil 2. točko prvega odstavka 6. člena ZDIJZ v zvezi s prvim odstavkom 2. člena ZPosS, kakor tudi 1. alinejo tretjega odstavka 6. člena ZDIJZ v zvezi s prvim odstavkom 2. člena ZPosS, posledično pa je tudi zmotno ugotovil dejansko stanje.

 

Organ po prejemu pritožbe izpodbijane odločbe ni nadomestil z novo ter je pritožbo prosilca, kot dovoljeno, pravočasno in vloženo s strani upravičene osebe, z dopisom št. 070-06-0009/2020 z dne 12. 10. 2020, poslal v pristojno odločanje IP. S pritožbo je posredoval tudi spisovno dokumentacijo.

 

IP je z dopisom št. 090-239/2020/2 z dne 22. 10. 2020 seznanil stranskega udeleženca s pritožbo. Stranski udeleženec je priglasil udeležbo v postopku z dopisom z dne 27. 10. 2020. Navedel je, da se je že v vlogi, ki jo je posredoval organu, opredelil do zahteve in vztraja, da so vsi podatki, ki jih je organ v postopku prikril, poslovna skrivnost po Zakonu o gospodarskih družbah (v nadaljevanju: ZGD-1)[8]  in ZPosS. V izogib ponavljanju vztraja na vlogi, ki jo je posredoval in iz katere jasno izhaja, zakaj določen podatek predstavlja poslovno skrivnost. Ne glede na to, da je bila ponudba predložena v postopku javnega naročanja, v tem postopku ne gre za razkritje podatkov po 35. členu ZJN-3 (saj se ne uporablja), ampak za razkritje podatkov po ZDIJZ. Informacije, ki jih želi prosilec, zajemajo edinstvena strokovna znanja in izkušnje na področju tehnološkega sistema plačevanja parkirnine in razkrivajo poslovne povezave. Razkritje teh informacij bi močno škodovalo gospodarskim interesom družbe, zato je interes in zahteva, da se ohranijo kot strogo zaupne. Konkurenca na trgu mobilnih storitev na področju parkiranja je namreč velika in razkritje načina poslovanja podjetja, predvsem pa načina delovanja tehnološkega sistema plačevanja parkirnine, bi poseglo v pošteno konkurenco med ponudniki teh storitev, predvsem pa bi podjetju povzročilo veliko poslovno škodo, saj na trgu ne bi bilo več konkurenčno kot je bilo do sedaj. V posledici bi to privedlo do ogromne gospodarske škode oziroma celo do stečaja podjetja. Gre namreč za osebno še nerazkrito znanje in edinstven način poslovanja (poslovni model) in ju kot tako varuje kot strogo zaupno, vse z namenom ohranjanja konkurenčnosti. Le tako se lahko zavarujejo interesi, ne nazadnje pa tudi čista konkurenca na trgu. Na podlagi povedanega je torej razkritje informacij, ki se nanašajo na vsebino ponudbe, ki predstavlja poslovno skrivnost, v nasprotju z gospodarskim interesom, in mu zato odločno in ostro nasprotuje. V nadaljevanju je navedel pojem poslovne skrivnosti po prvem odstavku 2. člena ZPosS. Prosilec se v obrazložitvi interesa sklicuje na dejstvo, da gre v tej ponudbi za neobičajno nizko ceno. Iz zakona izhaja, da mora naročnik, ki meni, da je ponudba glede na njegove zahteve neobičajno nizka, pred zavrnitvijo z utemeljitvijo, da je neobičajno nizka, preveriti ponudbo na način iz drugega odstavka 86. člena ZJN-3. Naročnik mora torej pisno zahtevati podrobne podatke in utemeljitev o elementih ponudbe, za katere meni, da so odločilni za izpolnitev naročila oziroma vplivajo na razvrstitev ponudb, te podrobnosti pa se lahko nanašajo na katerega izmed  primeroma naštetih elementov v nadaljevanju drugega odstavka 86. člena ZJN-3. V obravnavanem primeru pa niso bili izpolnjeni pogoji ne iz prve ne iz druge povedi iz prvega odstavka 86. člena ZJN-3, saj naročnik očitno ni menil, da gre za neobičajno nizko. V ponudbi ne gre za neobičajno nizko ponudbo, temveč za konkurenčno ponudbo. Zato gre očitke o tem v vlogi prosilca zavrniti kot neutemeljene. Prosilec v postopkih, v katerih želi ugotoviti, v čem je konkurenčna prednost stranskega udeleženca, ne pove, da sam ni bil uspešen pri pridobitvi posla. To pa ni pošteno, saj je ključen namen, zakaj v vseh postopkih, kjer je stranski udeleženec pridobil posel, prosilec pa ne, očitno namen prosilca, da na ta način ugotovi, kakšne oziroma katere so tiste konkurenčne prednosti, ki stranskemu udeležencu zagotavljajo uspeh. Že sedaj je dal enako zahtevo za dostop do informacij javnega značaja v približno 13 občinah, skratka povsod tam, kjer posla ni pridobil. Stranski udeleženec je tako predlagal, da se prosilcu zavrne dostop do zahtevane informacije v skladu s petim odstavkom 5. člena ZDIJZ, torej zato, ker je prosilec z več funkcionalno povezanimi zahtevami očitno zlorabil pravico dostopa do informacij javnega značaja po tem zakonu. Kot že navedeno, ne gre za to, da bi prosilec pridobil informacijo javnega značaja iz razloga neobičajno nizke cene, kot to navaja prosilec. Prosilec je povsem očitno prestopil meje pravno zavarovanega upravičenja, tako da s tem že ogroža oziroma posega v pravico drugega – torej stranskega udeleženca. Opredelil se je tudi konkretno, kaj predstavlja poslovno skrivnost v posameznih zahtevanih dokumentih, med drugim je navedel priloge ponudbe 1, 2 in 3 ter priloge 1, 2 in 3 - tehnične specifikacije. Pri dokumentih, v katere želi vpogledati prosilec kot konkurenčni ponudnik - tehnične specifikacije gre nedvomno za nerazkrito strokovno znanje, izkušnje in poslovne informacije, ki so plod vlaganja v razvoj. Stranski udeleženec je eno največjih podjetij v Evropi na tem področju, to pa za to, ker je storitev plod vlaganja v razvoj in pomeni konkurenčno prednost. Vpogled v dokumentacijo želi prav podjetje, ki je neposredni konkurent na trgu in na ta način želi pridobiti zaupne informacije. Jasno je, da to, konkurenčno podjetje na ta način želi priti do informacij, ki na trgu predstavljajo konkurenčno prednost in imajo tržno vrednost, saj je prav zaradi teh prednosti podjetje na trgu uspešnejše. Vendar, razkritju podatkov, ki so že od vsega začetka varovani ko »strogo zaupno«, odločno nasprotuje. Zaščita strokovnih znanj in izkušenj ter poslovnih skrivnosti (nerazkritih poslovnih informacij) je bistvena za spodbujanje inovacijskih zmogljivosti podjetij ter njihove konkurenčnosti. Zahtevani podatki so zaupni, kar pomeni, da je skrivnost v zainteresiranih krogih na splošno neznana in ima za to tržno vrednost. Ti podatki so s Sklepom o varovanju poslovne skrivnosti varovani kot zaupni od vsega začetka, zato poziva naročnika, da to spoštuje. Dejstvo je, da bi že razkritje podatkov iz predračuna, ki so vneseni tudi v pogodbo, razkrilo poslovni model. Na podlagi povedanega je torej razkritje informacij, ki se nanašajo na vsebino ponudbe – predvsem poslovni model in tehnično dokumentacijo in ki predstavljajo poslovno skrivnost, v nasprotju z gospodarskim interesom, zato ji odločno in ostro nasprotuje tako, da prepoveduje razkritje informacij in podatkov iz ponudbe, ki jih je oddal v predmetnem postopku, in ki so bile označene kot poslovna skrivnost organa. Ponovno je poudaril, da gre za nerazkrito poslovno znanje, ki predstavlja tržno vrednost in konkurenčno prednost pred prosilcem, ki kot neposredno konkurent nastopa na trgu, kakor tudi za informacije, ki pomenijo osebne podatke in poslovne povezave. Na koncu je ponovno poudaril, da želi najbolj občutljive podatke prav prosilec, ki je neposredni konkurent na trgu, in tako želi na ta način priti do podatkov, ki so konkurenčna prednost, z namenom, da si izboljša položaj.

 

Pritožba je delno utemeljena.

 

Meje preizkusa s strani pritožbenega organa

 

IP kot organ druge stopnje je v skladu z 247. členom ZUP dolžan preizkusiti odločbo v delu, v katerem jo pritožnik izpodbija. Prvostopenjsko odločbo tako preizkusi v mejah pritožbenih navedb, po uradni dolžnosti pa preizkusi, ali ni prišlo v postopku na prvi stopnji do bistvenih kršitev postopka in, ali ni bil prekršen materialni zakon.

 

IP ugotavlja, da prosilec izpodbija odločba organa v drugem odstavku izreka, torej odločitev organa glede dela zahteve, ki se nanaša na posredovanje vse preostale dokumentacije iz spisa evidenčnega postopka javnega naročanja organa št. JN-0422/2020.

 

Nadalje IP ugotavlja, da v obravnavanem primeru ni sporno, da je organ zavezanec po 1. členu ZDIJZ.

 

Ker je stranski udeleženec v odgovoru na pritožbo zatrjeval, da je prosilec v obravnavanem primeru zlorabil pravico dostopa do informacij javnega značaja, se IP najprej opredeljuje do tega instituta in pojasnjuje, da v obravnavanem primeru okoliščine, ki bi utemeljevale uporabo petega odstavka 5. člena ZDIJZ, niso podane.

 

Zloraba pravice dostopa do informacij javnega značaja v obravnavanem primeru

 

Po petem odstavku 5. člena ZDIJZ lahko organ prosilcu izjemoma zavrne dostop do zahtevane informacije, če prosilec z eno ali več funkcionalno povezanimi zahtevami očitno zlorabi pravico dostopa do informacij javnega značaja po tem zakonu oziroma je očitno, da so zahteva ali zahteve šikanoznega značaja. IP primarno ugotavlja, da se organ na zlorabo pravice v izpodbijani odločbi ni skliceval, tega pa, iz razlogov, ki bodo podani v nadaljevanju, ni ugotovil niti IP.

 

Prosilec organu namreč ni podal »več funkcionalno povezanih zahtev«, ampak le eno, samo zahtevo, ob tem pa ta tudi ni šikanoznega značaja. Okoliščine, da je prosilec od več organov zahteval več informacij javnega značaja s podobno oziroma isto vsebino, pa pri presoji zlorabe po petem odstavku 5. člena ZDIJZ niso relevantne. Ta določba se namreč nanaša le na primere, ko isti prosilec od istega organa s funkcionalno povezanimi zahtevami zahteva dostop do več informacij.

 

Ker ZDIJZ ne določa konkretnih kriterijev oziroma elementov, ki kažejo na zlorabo pravice dostopa do informacij javnega značaja, niti ni z ZDIJZ omejeno število vlog, ki jih lahko vloži posamezen prosilec, IP pri presoji zlorabe pravice dostopa do informacij javnega značaja upošteva kriterije, ki so se razvili za opredelitev zlorabe pravice v pravni teoriji in praksi, npr.:

  • ponavljajoče se vloge za isto zadevo (izločitev vseh sodnikov Ustavnega sodišča) s pavšalnimi navedbami[9];
  • pritožba je očitno nedovoljena in neutemeljena, vsak razumen posameznik pa šteje njeno vložitev kot brez vseh možnosti za uspeh; z očitno nedovoljenimi in neutemeljenimi vlogami se tako ovira izpolnjevanje temeljnih nalog Ustavnega sodišča kot najvišjega organa sodne oblasti za varstvo ustavnosti in zakonitosti ter človekovih pravic in temeljnih svoboščin[10];
  • vlaganje vlog, katerih vsebina je izražanje številnih negativnih vrednostnih sodb in žalitev, provokacija in s tem navidezno uveljavljanje pravic[11];
  • zaporedno vlaganje nedovoljenih pravnih sredstev - vlog brez postulacijske sposobnosti, ki vodijo k obravnavanju in pojasnjevanju istih procesnih vprašanj[12];
  • vztrajanje pri izterjavi bagatelnega zneska, brez navedbe razumnih razlogov za vztrajanje[13];
  • z načinom vlaganja zahtev se organ prekomerno zasipa z delom, kar predstavlja oviro za njegovo učinkovito delo ne samo na področju dostopa do informacij javnega značaja, temveč na vseh njegovih delovnih področjih, z več deset vloženimi zahtevami za dostop do izrazito obsežne količine dokumentov in več kot 300 elektronskimi sporočili, poslanimi odgovorni osebi za dostop do informacij javnega značaja, v obdobju enega leta, kar predstavlja izjemno število vlog, večinoma z žaljivo vsebino, posredovanje tudi drugim državnim organom, …[14];
  • zahteve niso žaljive in tudi ne pretirano obsežne, organ pa glede na zahtevano količino dokumentov tudi ni izkazal, da prosilcu v zakonskem roku ne bi mogel zagotoviti dostopa do podatkov brez škode za delo; organ je dolžan organizirati svoje delo tako, da se prosilcu, ki ne zlorablja pravic, omogoči dostop; večje število vloženih zahtev, ki utegne organu povzročiti določene neprijetnosti, samo po sebi (ob odsotnosti drugih okoliščin, ki kažejo zlorabo) ne more predstavljati razloga za zavrnitev[15];
  • za presojo zakonitosti izpodbijanega akta je potrebno presoditi, ali iz načina vlaganja zahtev prosilca izhaja njegov namen prekomerno zasipati organ z delom in ga s tem ovirati pri opravljanju nalog ter poseči v njeno dostojanstvo oziroma ali vloženi zahtevi prosilca namerno povzročata kakšne neprijetnosti ali druge nevšečnosti[16].

 

IP poudarja, da je v obravnavanem primeru predmet presoje IP samo zahteva prosilca z dne 18. 8. 2020, o kateri je organ odločil z izpodbijano odločbo. Stranski udeleženec sicer povezuje vse zahteve, ki jih je prosilec po njegovih navedbah naslovil na 13 različnih organov, vendar po mnenju IP funkcionalne povezanosti teh zahtev v obravnavanem primeru ni mogoče ugotoviti. V zvezi s pojmom »funkcionalno povezane zahteve« je mogoče ugotoviti, da zakonsko sicer ni posebej opredeljen, iz namena predmetne določbe ZDIJZ pa po mnenju IP izhaja, da je zakonodajalec uzakonil zahteve, ki so vsebinsko povezane, torej zahteve, ki se nanašajo na enako oziroma povezano vsebino. Tudi iz Mnenja Zakonodajno-pravne službe Državnega zbora o Predlogu zakona[17] izhaja, da bi bilo smiselno pojem »funkcionalno povezane zahteve« nadomestiti s pojmom »vsebinsko«. Povedano drugače, glede na posredovano dokumentacijo in obrazložitev organa po mnenju IP v obravnavanem primeru ni mogoče ugotoviti, da je prosilec pri organu že pred to zahtevo vložil zahteve z identično ali podobno vsebino in v postopku po ZDIJZ že pridobil podatke, ki so predmet presojane zahteve. Sploh pa IP poudarja, da določba petega odstavka 5. člena ZDIJZ ne daje pravne podlage za združevanje zahtev, ki so posredovane na posamezne organe, ki so za odločanja v postopkih po ZDIJZ samostojni.

 

IP nadalje ugotavlja, da zahteva prosilca ni očitno nedovoljena in neutemeljena, torej ne gre za zahtevo, vložitev katere bi vsak razumen posameznik štel kot brez vseh možnosti za uspeh. Pri posameznih zahtevanih dokumentih so nedvomno izpolnjeni pogoji za informacijo javnega značaja, saj jih je organ posredoval IP, ugotoviti pa je mogoče tudi, da se zahtevani dokumenti nanašajo na podatke, ki so javno dostopni oziroma celo absolutno javno dostopni (poraba javnih sredstev po 1. alineji tretjega odstavka 6. člena ZDIJZ). Zahtevani so namreč podatki, ki se nanašajo na javno naročilo »Sistem za mobilno plačevanje parkirnin«, ki ga je izvedel organ. V skladu z 9. členom Statuta Mestne občine Velenje[18] opravlja organ lokalne zadeve javnega pomena (izvirne naloge), določene s tem statutom in zakoni, med drugimi nalogami zlasti upravlja občinsko premoženje tako, da ureja način in pogoje upravljanja z občinskim premoženjem ter pridobiva in razpolaga z vsemi vrstami premoženja (druga točka), pa tudi upravlja, gradi in vzdržuje javne parkirne prostore (deseta točka). Organ je upravljanje s parkirišči in garažno hišo prenesel na KOMUNALNO PODJETJE VELENJE, d.o.o., Velenje (v nadaljevanju: KOMUNALNO PODJETJE VELENJE, d.o.o.), s Pogodbo o izvajanju izbirne gospodarske javne službe s parkirišči in garažnimi hišami, kar izhaja tudi iz same pogodbe, ki je predmet tega postopka. Organ je na podlagi pooblastila za izvedbo javnega naročila tako izvedel povabilo k oddaji ponudbe predmetnega javnega naročila v imenu in za račun družbe KOMUNALNO PODJETJE VELENJE, d.o.o., ter tudi izbral ponudnika, je tudi sopodpisnik zahtevane pogodbe. Vsebina zahtevanih dokumentov se torej nanaša na področje opravljanja lokalnih zadev javnega pomena oziroma gospodarske javne službe, zato ima zahteva prosilca povsem razumno osnovo, saj imajo takšne informacije dejansko vrednost, in to ne samo za prosilca, ampak tudi za širšo javnost. Glede na namen ZDIJZ ima tako takšna zahteva praviloma vse možnosti za uspeh. Prav tako je mogoče ugotoviti, da gre za pogodbo z občino, torej z organom lokalne samouprave, ki je podvržen nadzoru javnosti, prav tako tudi KOMUNALNO PODJETJE VELENJE, d.o.o., katerega ustanoviteljice so tri občine in je med drugim po ZDIJZ zavezan kot javno podjetje, ki je izvajalec javne službe na podlagi splošnih aktov.[19] Na ta način funkcija nadzora omogoča državljanom nadzor nad delom zavezancem po ZDIJZ, torej nadzor nad pravilnostjo dela, nadzor nad porabo proračunskega denarja, kar preprečuje slabo upravljanje, zlorabo oblasti in korupcijo. Ta pravica torej omogoča splošni nadzor javnosti nad delom organov in s tem pospešuje zavedanje njihove odgovornosti, zaradi česar je delo javnega sektorja bolj učinkovito (razlog nadzora in učinkovitejšega delovanja). Po mnenju IP že iz tega vidika ne moremo govoriti o koliziji dveh pravic, ki se med seboj izključujeta, oziroma o zlorabi pravice dostopa do informacij javnega značaja. Ni namreč mogoče oceniti, da se pravica dostopa do zahtevanih informacij javnega značaja v obravnavanem primeru izvršuje v nasprotju z njenim ciljem oziroma namenom, saj je namen ZDIJZ ravno zagotoviti javnost in odprtost delovanja organov.

 

Po oceni IP prav tako v obravnavanem primeru niso podani drugi elementi oziroma kriteriji zlorabe pravice dostopa. Ugotoviti je mogoče, da zahteva ni ne žaljiva in ne nespoštljiva, prav tako ne vsebuje negativnih vrednostnih sodb, provokacij oziroma ni šikanozna. IP je namreč vpogledal v zahtevo in ugotovil, da je konkretna in korektna ter v ničemer ne kaže na to, da ima prosilec namen ovirati delo organa oziroma da gre za šikanozno zahtevo.

 

IP je po preučitvi celotne zadeve tako zaključil, da ni mogoče ugotoviti, da je prosilec v primeru vložitve obravnavane zahteve prekoračil pravne meje pravice dostopa do informacij javnega značaja ter da je ravnal v nasprotju s socialno funkcijo te pravice. IP torej zaključuje, da prosilec v obravnavanem primeru ni zlorabil pravice dostopa do informacij javnega značaja.

Glede na to, da se pritožba prosilca omejuje na drugi odstavek izreka izpodbijane odločbe, se tudi nadaljnja presoja IP omejuje na ta del izpodbijane odločbe. Ker iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da organ s preostalo zahtevano dokumentacijo iz spisa JN-0422/2020, ki se nanaša na podatke o specifikaciji ponujenih storitev, ceni na enoto, vrednosti posamezne postavke in skupno vrednost iz ponudbe ter vse tiste podatke, ki so vplivali na razvrstitev ponudbe stranskega udeleženca kot izbranega ponudnika v okviru drugih meril, ne razpolaga, se IP v nadaljevanju opredeljuje do pojma informacije javnega značaja.

 

Obstoj informacije javnega značaja v obravnavanem primeru

 

Informacija javnega značaja je na podlagi določb 4. člena ZDIJZ informacija, ki izvira iz delovnega področja organa, nahaja pa se v obliki dokumenta, zadeve, dosjeja, registra, evidence ali drugega dokumentarnega gradiva, ki ga je organ izdelal sam, v sodelovanju z drugim organom, ali pridobil od drugih oseb. Iz definicije informacije javnega značaja torej izhajajo trije osnovni pogoji, ki morajo biti izpolnjeni kumulativno, in sicer:

1. informacija mora izvirati iz delovnega področja organa,

2. organ mora z njo razpolagati,

3. nahajati se mora v materializirani obliki.

 

Iz določbe prvega odstavka 4. člena v zvezi s prvim odstavkom 1. člena ZDIJZ tako izhaja, da informacijo javnega značaja lahko predstavlja le dokument, ki ga je organ v okviru svojega delovnega področja že izdelal oziroma pridobil in ga še ni posredoval naprej oziroma uničil. Gre za pogoj, ki je v teoriji poznan kot »kriterij materializirane oblike«. Zavezanci po ZDIJZ so torej dolžni omogočiti dostop le do že obstoječih informacij in niso dolžni ustvariti novega dokumenta ali ga (ponovno) pridobiti, če z njim v času zahteve ne razpolagajo (več). Zavezanci tako niso dolžni zbirati informacij, opravljati raziskav ali analizirati podatkov, da bi zadostili zahtevi prosilca, torej niso dolžni izdelati, predelati ali spremeniti (dograditi) informacij, s katerimi razpolagajo. Dolžnost posredovanja informacij se tako nanaša le na t.i. »surove« informacije.[20]

 

Upoštevaje navedeno IP najprej poudarja, da predmet zahteve po ZDIJZ in posledično tudi predmet pritožbe ne morejo biti podatki oziroma dokumenti, s katerimi organ (še) ni razpolagal v času vložitve zahteve. Povedano drugače, organ prosilcu ni dolžan posredovati dokumentov, s katerimi v času izdaje izpodbijane odločbe (še) ni razpolagal. Prosilec torej v pritožbi ne more po določbah ZDIJZ zahtevati bodočih podatkov oziroma dokumentov, ki so v obravnavanem primeru nastali po sklenitvi predmetne pogodbe 3. 9. 2020, torej po vložitvi zahteve 19. 8. 2020. Ob tem pa je mogoče ugotoviti, da je že iz samih navedb prosilca razvidno njegovo zavedanje, da v času vložitve zahteve organ s temi dokumenti še ni razpolagal, ker iz same pogodbe izhaja, da se je poslovno sodelovanje začelo izvajati šele v septembru, torej po vložitvi zahteve.

 

Nadalje je IP vpogledal v spisovno dokumentacijo, ki jo je posredoval organ in ugotovil, da organ ne razpolaga z zahtevano »vso preostalo dokumentacijo iz spisa evidenčnega postopka javnega naročanja organa št. JN-0422/2020, ki se nanaša na javne podatke o specifikaciji ponujenih storitev, ceni na enoto, vrednosti posamezne postavke in skupno vrednost iz ponudbe ter vse tiste podatke, ki so vplivali na razvrstitev ponudbe stranskega udeleženca kot izbranega ponudnika v okviru drugih meril«. Povedano drugače, pri tej zahtevani dokumentaciji niso izpolnjeni pogoji za informacijo javnega značaja iz 4. člena ZDIJZ. IP nima nobenega razloga, da bi dvomil v navedbe organa in posredovane dokumente. Temu pritrjuje dejstvo, da je organ v večjem delu zahteve prosilcu ugodil, pri čemer o pogodbi sploh ni bil dolžan odločiti na podlagi zahteve prosilca, saj v času vložitve zahteve z zahtevano pogodbo sploh še ni razpolagal v materializirani obliki (še ni bila sklenjena).

 

Smisel dostopa do informacij javnega značaja je treba iskati v javnem in odprtem delovanju organa, preko katerega se lahko preizkusi tudi pravilnost in zakonitost delovanja, vendar pa je treba upoštevati, da se lahko zagotovi prost dostop zgolj do informacij, ki dejansko že obstajajo. IP tako poudarja, da pritožbeni postopek pred IP ne more biti namenjen prisili ustvarjanja ali pridobivanja informacij ali ugotovitvi, da bi določene informacije pri organu morale obstajati. IP je namreč organ, ki je, na podlagi prvega odstavka 2. člena ZInfP, pristojen za odločanje o pritožbi zoper odločbo, s katero je organ zavrgel ali zavrnil zahtevo ali drugače kršil pravico do dostopa ali ponovne uporabe informacije javnega značaja ter v okviru postopka na drugi stopnji tudi za nadzor nad izvajanjem zakona, ki ureja dostop do informacij javnega značaja, in na njegovi podlagi izdanih predpisov. Zato IP, skladno z načelom zakonitosti, organu ne more naložiti, naj prosilcu posreduje podatke oziroma dokumente, s katerimi v času zahteve in odločanja o zahtevi ni razpolagal.

 

V zvezi z navedbami organa, da gre v drugem odstavku izreka izpodbijane odločbe tudi za poslovno skrivnost, pa je IP ugotovil, da se dejansko odločitev organa v tem delu nanaša tudi na prilogo predmetne ponudbe, dokument »Predstavitev storitve …«. IP se tako v nadaljevanju opredeljuje še glede prostega dostopa do tega dokumenta.

 

Dostop do dokumenta »Predstavitev storitve …«

 

Kot že navedeno, dostop do tega dokumenta je organ zavrnil zaradi varstva poslovne skrivnosti, ki jo je uveljavljal stranski udeleženec. Gre za dokument, ki je bil priložen ponudbi stranskega udeleženca in je kot del ponudbe priloga Pogodbe za izvedbo mobilnega plačevanja parkirnine, št. POG – 0807/2020 z dne 3. 9. 2020. Organ v skladu z 2. točko prvega odstavka 6. člena ZDIJZ zavrne dostop do zahtevanih informacij, če se zahteva nanaša na podatek, ki je opredeljen kot poslovna skrivnost v skladu z zakonom, ki ureja gospodarske družbe. ZGD-1 pa nadalje v 39. členu določa, da se za poslovno skrivnost štejejo informacije, ki izpolnjujejo zahteve za poslovno skrivnost v skladu z zakonom, ki ureja poslovne skrivnosti. ZGD-1 tako napotuje na določbe ZPosS, ki so začele veljati 20. 4. 2019. Glede na to, da je presojani dokumenti v obravnavanem primeru nastal po uveljavitvi ZPosS, je IP pri presoji poslovne skrivnosti upošteval določbe ZPosS (če bi dokument nastal pred uveljavitvijo tega zakona, bi IP upošteval določbe 39. in 40. člena ZGD-1).

 

Pojem poslovne skrivnosti po prvem in drugem odstavku 2. člena ZPosS zajema nerazkrito strokovno znanje, izkušnje in poslovne informacije, ki izpolnjuje naslednje zahteve:

- je skrivnost, ki ni splošno znana ali lahko dosegljiva osebam v krogih, ki se običajno ukvarjajo s to vrsto informacij;

- ima tržno vrednost;

- imetnik poslovne skrivnosti je v danih okoliščinah razumno ukrepal, da jo ohrani kot skrivnost.

Domneva se, da je zahteva iz tretje alineje prejšnjega odstavka izpolnjena, če je imetnik poslovne skrivnosti informacijo določil kot poslovno skrivnost v pisni obliki in o tem seznanil vse osebe, ki prihajajo v stik ali se seznanijo s to informacijo, zlasti družbenike, delavce, člane organov družbe in druge osebe. Za poslovno skrivnost se ne morejo določiti informacije, ki so po zakonu javne, ali informacije o kršitvi zakona ali dobrih poslovnih običajev.

 

Glede na navedeno so torej poslovna skrivnost le tisti podatki, pri katerih so kumulativno izpolnjene vse tri zgoraj naštete zahteve. Kot izhaja iz komentarja k 2. členu predloga zakona[21], poslovna skrivnost pomeni strokovno znanje in izkušnje ter dragocene poslovne informacije, ki imetnikom omogočajo večjo konkurenčnost in uspešnost na trgu in s tem povečujejo donosnost, zaradi česar je v interesu imetnikov poslovnih skrivnosti, da te ostanejo nerazkrite oziroma zaupne. Upoštevaje navedeno je IP presojal zahtevane informacije z vidika obstoja zgoraj navedenih treh zahtev, ki opredeljujejo poslovno skrivnost.

 

Najprej je mogoče ugotoviti, da predmetni dokument obsega predstavitev ključnih prednosti storitve za uporabnika in upravljavca, besedilne opise delovanja storitve pod … Aplikacija, … SMS in ... Dashboard ter pri tem podrobnejše opise v tabelah, pa tudi navedbe o nadzoru plačevanja parkirnin in podatek za parkirišča z zapornico, na zadnji strani pa tudi spletne naslove video predstavitev aplikacij. Po oceni IP ni izpolnjen prvi pogoj za uveljavljanje poslovne skrivnosti za celoten dokument »Predstavitev storitve …«, in sicer ni izpolnjen pri kratkih besedilnih opisih pod … Aplikacija, … SMS in … Dashboard ter pri besedilu na zadnji strani, kjer so navedeni naslovi spletnih strani posameznih predstavitev aplikacij. Gre namreč za opise delovanj aplikacij, ki so prosto dostopni na spletnih straneh, kot izhaja že iz samih naštetih spletnih strani posameznih video predstavitev na koncu tega dokumenta, ki ga je pripravil sam stranski udeleženec. Poleg tega gre za aplikacije, ki so splošno uporabne in so njihovi uporabniki z njimi seznanjeni, ker jih uporabljajo, oziroma se z delovanjem teh aplikacij lahko seznani vsakdo, ki ga zanimajo storitve stranskega udeleženca. Pri teh opisih namreč ne gre za dejanske tehnične rešitve, torej postopke in podatke, ki bi nakazovali na to, kako so bile aplikacije dejansko pripravljene za uporabo. Prav tako se lahko vsak uporabnik ali zainteresirani uporabnik seznani z načini plačila preko mobilnega plačevanja parkirnine. Ker po oceni IP pri teh podatkih ni izpolnjen že prvi od treh pogojev, ki morajo biti izpolnjeni kumulativno, da lahko govorimo o poslovni skrivnosti po ZPosS, se IP v nadaljevanju pri opredeljevanju do preostalih dveh pogojev opredeljuje le za tiste preostale podatke dokumenta, pri katerih je izpolnjen prvi kriterij za poslovno skrivnost.

 

IP je nadalje vpogledal v določbe Sklepa stranskega udeleženca o poslovni skrivnosti z dne 26. 3. 2019. Navedeni sklep v zadnji alineji prvega odstavka 3. člena določa kot poslovno skrivnost Pogodbe o uporabi storitve … in Dodatek dopolnilo o varstvu podatkov z upravljavci ter celotno tehnično dokumentacijo, ki je dana v postopkih javnega naročanja (tudi v evidenčnih postopkih). V zvezi s temi dokumenti je v isti določbi navedeno še, citirano: »Prej navedeni dokumenti zajemajo edinstvena strokovna znanja in izkušnje na področju tehnološkega sistema plačevanja parkirnine. Razkritje teh informacij bi močno škodovalo gospodarskim interesom družbe in je zato interes in zahteva, da se te informacije ohranijo kot strogo zaupne. Konkurenca na trgu mobilnih storitev na področju parkiranja je namreč velika in razkritje načina poslovanja podjetja, predvsem pa načina delovanja tehnološkega sistema plačevanja parkirnine, bi poseglo v pošteno konkurenco med ponudniki teh storitev, predvsem pa bi podjetju povzročilo veliko poslovno škodo, saj na trgu ne bi bili več konkurenčni, kot je bilo do sedaj, saj podjetje razpolaga z edinstveno tehnologijo in načinom plačevanja parkirnine. Gre namreč za osebno še nerazkrito znanje in edinstven način poslovanja in ju kot tako podjetje varuje kot strogo zaupne, vse z namenom ohranjanja konkurenčnosti. Le tako se lahko zavarujejo interesi podjetja, ne nazadnje pa tudi čista konkurenca na trgu.«. V naslednjem odstavku istega člena je nadalje določeno, da so predmet poslovne skrivnosti tudi vsi podatki, ki so ali bi lahko bili v neposredni ali posredni zvezi s prvim odstavkom tega člena, v kakršnikoli materialni ali elektronski obliki (listine, avdio in video mediji, računalniške diskete, CD-romi, trdi diski, RAM, steamer-ji, elektronska pošta, elektronski spomin fotokopirnih strojev, faxov, tiskalnikov in podobno) ali v nematerializirani obliki (vsako ustno seznanjanj s podatki, razgovori o le-teh, ipd.). Tretji odstavek 3. člena tega sklepa pa določa, da se za poslovno skrivnost štejejo tudi podatki, za katere je očitno, da bi nastala občutna škoda, če bi zanje izvedela nepooblaščena oseba, ne glede na to, ali so določeni s tem sklepom oziroma ali so ustrezno označeni. Slednji pa določa tudi, da so predstavniki ali pooblaščene osebe družbenikov, zaposleni, člani organov družbe in druge osebe odgovorni za kršitev, če so vedeli ali bi morali vedeti za tak značaj podatkov.

 

Glede na navedeno in ob upoštevanju domneve iz drugega odstavka 2. člena ZPosS, IP ugotavlja, da sta izpolnjeni prva in tretja alineja prvega odstavka 2. člena ZPosS, torej, da gre za informacije, ki niso splošno znane in da so zagotovljeni ukrepi, da se zaupnost ohrani (pisni sklep o poslovni skrivnosti in oznaka »strogo zaupno« na vsaki strani dokumenta spodaj).

 

Informacije pa morajo poleg navedenega imeti še »tržno vrednost«, kot tretji pogoj za obstoj poslovne skrivnosti. Predlagatelj zakona je v predlogu zakona zapisal: »Strokovno znanje, izkušnje ali informacije morajo imeti dejansko ali potencialno tržno vrednost. Šteje se, da imajo tako strokovno znanje in izkušnje ali informacije tržno vrednost takrat, kadar je verjetno, da bi njihova nedovoljena pridobitev, uporaba ali razkritje škodovalo interesom osebe, ki ima nad njimi zakonit nadzor (škodovala znanstvenemu ali tehničnemu potencialu te osebe, njenim poslovnim ali finančnim interesom, strateškim pozicijam ali konkurenčni sposobnosti)[22]«. V zakonu torej pojem tržne vrednosti ni definiran, predlagatelj zakona pa je v komentarju k predlogu drugega člena dokazno oceno zahtevanega pogoja usmeril v izkazovanje »škode«, ki je logično na strani tistega, ki poslovno skrivnost zatrjuje. Povedano drugače, o »tržni vrednosti« informacij lahko govorimo takrat, kadar bi njihovo razkritje škodovalo konkurenčni sposobnosti poslovnega subjekta, finančnim in poslovnim interesom, ipd. »Tržna vrednost« torej ni mišljena zgolj kot nek »znesek«, ki bi ga poslovni subjekt na trgu dosegel s strokovnim znanjem, izkušnjo ali poslovno informacijo, temveč kot izkaz konkretne opredelitve do dejanske ali potencialne škode, ki bi poslovnemu subjektu nastala z razkritjem strokovnega znanja, izkušenj ali poslovne informacije. Ob tem IP pripominja, da je v skladu s slovensko sodno prakso dokazno breme pri pojasnjevanju, zakaj zahtevane informacije pomenijo konkurenčno prednost, na subjektu, ki poslovno skrivnost zatrjuje.[23]

 

Po oceni IP je stranski udeleženec s svojimi navedbami, ki jih je IP povzel uvodoma, izkazal, da je v obravnavanem primeru izpolnjena tudi zahteva, da bi razkritje dela dokumenta »Predstavitev storitve …« potencialno škodovalo poslovnim in finančnim interesom ter konkurenčni sposobnosti stranskega udeleženca, kar pomeni, da ima predmetni del dokumenta tržno vrednost. Na podlagi vsega navedenega je IP ugotovil, da so v obravnavanem primeru pri dokumentu »Predstavitev storitve …« izpolnjene vse zahteve, ki za opredelitev poslovne skrivnosti izhajajo iz ZPosS, razen pri besedilnih opisih in na zadnji strani tega dokumenta, kot že navedeno.

 

Nadalje pa je treba upoštevati še, da je za odločitev v obravnavanem primeru bistvenega pomena dejstvo, da je stranski udeleženec sklenil pogodbo z občino in izvajalcem gospodarske javne službe. IP je tako predmetno ponudbo preskusil še iz vidika, ali vsebuje informacije, ki so po zakonu javne, ali informacije o kršitvi zakona ali dobrih poslovnih običajev, ki se, skladno s tretjim odstavkom 2. člena ZPosS, ne morejo določiti za poslovno skrivnost. Gre za t.i. absolutno javne podatke, tj. podatke, na katerih razkritje volja »prizadetega« poslovnega subjekta nima vpliva.  V zvezi s tem IP izpostavlja dejstvo, da so predmet pritožbenega postopka dokumenti, vezani na postopek javnega naročanja. Ponudbena dokumentacija, ki je predmet presoje, je bila pridobljena v postopku naročila male vrednosti, t.im. »evidenčnega naročila«. V 21. členu ZJN-3, z naslovom »mejne vrednosti za uporabo zakona«, je določeno, da je za javna naročila, katerih ocenjena vrednost je nižja od mejnih vrednosti iz prvega odstavka tega člena (kot v obravnavanem primeru), naročnik dolžan upoštevati načelo gospodarnosti, učinkovitosti in uspešnosti ter načelo transparentnosti v skladu z drugim odstavkom. Naročnik mora za ta naročila voditi tudi evidenco o njihovi oddaji, ki zajema navedbo predmeta, vrste predmeta in vrednosti javnega naročila brez DDV ter o njih sporočiti podatke v skladu s 106. členom tega zakona. Pri »evidenčnih naročilih« se torej uporabljajo zgolj določene določbe ZJN-3, med katerimi pa ni 35. člena, ki ureja javnost podatkov, in ga izpostavlja prosilec.

 

V obravnavanem primeru pa ne glede na navedeno pride v poštev 1. alineja tretjega odstavka 6. člena ZDIJZ, ki določa, da se ne glede na določbe prvega odstavka 6. člena ZDIJZ (torej ne glede na podano izjemo poslovne skrivnosti), dostop do zahtevane informacije dovoli, če gre za podatke o porabi javnih sredstev, razen v primerih iz 1. in 5. do 8. točke prvega odstavka 6. člena ZDIJZ ali v primerih, ko zakon, ki ureja javne finance ali zakon, ki ureja javna naročila, določata drugače. V obravnavani zadevi gre za izjemo po 2. točki prvega odstavka 6. člena ZDIJZ, torej ne gre za nobeno od v prvi alineji tretjega odstavka tega člena omenjenih izjem, niti za primer slednjih dveh zakonov. Povedano drugače, v obravnavanem primeru je torej izjemo od izjem, ki se nanaša na porabo javnih sredstev, mogoče upoštevati. Ob tem IP pripominja, da je tretji odstavek 6. člena ZDIJZ institut nadzora, ki omogoča vsem, da se lahko seznanijo s podatki o porabi javnih sredstev.

 

Ker ZDIJZ ne vsebuje definicije porabe javnih sredstev, se je ta za potrebe postopkov dostopa do informacij javnega značaja izoblikovala s prakso IP, Upravnega in Vrhovnega sodišča. Pojem porabe (javni sredstev) je sicer potrebno razlagati širše (tako sodba Upravnega sodišča I U 764/2015-27 z dne 24. 8. 2016), kar pomeni, da je to vsako odplačno ali neodplačno razpolaganje z premoženjem, tudi sprememba ali pretvorba premoženja iz ene oblike v drugo, in tako poraba javnih sredstev niso le odlivi z računa neke javne inštitucije, ampak tudi vse druge odplačne ali neodplačne oblike razpolaganja z javnimi sredstvi. Povedano drugače, poraba javnih sredstev ni zgolj »trošenje«, pač pa vse oblike razpolaganja z javnimi sredstvi, kot sledi.[24]

 

Zahtevani dokumenti v obravnavanem primeru sicer ne vsebujejo podatkov, ki bi izkazovali neposredno izplačilo javnih sredstev, vendar kot že navedeno, se vsebina zahtevanih dokumentov nanaša na področje opravljanja lokalnih zadev javnega pomena oziroma gospodarske javne službe, konkretno na javno službo upravljanja s parkirišči in garažnimi hišami, in s tem na razpolaganje z javnimi sredstvi. Organ je sicer upravljanje s parkirišči in garažnimi hišami prenesel na KOMUNALNO PODJETJE VELENJE, d.o.o., Velenje, vendar je tudi to podjetje kot izvajalec javne službe zavezano poslovati kot oseba javnega prava, torej kot subjekt, ki upravlja s parkirišči in garažnimi hišami pod določenimi pogoji. Povedano drugače, pri upravljanju s parkirišči in garažnimi hišami opravlja KOMUNALNO PODJETJE VELENJE, d.o.o., Velenje, javnopravne naloge. Ob tem gre poudariti, da so javne službe izraziti namenjene zadovoljevanju javnih potreb.

 

Pri tem je treba upoštevati tudi določbe ZJF, ki v tretjem odstavku 2. člena kot enega od načel zakona določa načelo učinkovitosti in gospodarnosti. Organ je namreč porabnik javnih sredstev, zato na trgu ne nastopa brez omejitev, česar se morajo zavedati tudi poslovni subjekti, ki vstopajo v takšna obligacijska razmerja. Tudi KOMUNALNO PODJETJE VELENJE, d.o.o., Velenje, je v zvezi z izvajanjem obravnavane javne službe porabnik javnih sredstev, posledično pa podatki o porabi teh sredstev (npr. plačilo izvajalcem pogodb) predstavljajo podatke o porabi javnih sredstev.[25] IP ob tem poudarja, da je kot podatke o porabi javnih sredstev treba šteti vse podatke, ki izkazujejo, ali sta navedena subjekta pri sklepanju predmetne pogodbe ravnala gospodarno, kakšne obveznosti sta prevzela in pod kakšnimi pogoji ter kakšne finančne posledice ima to pogodbeno razmerje oziroma kakšne, kratkoročne in dolgoročne obveznosti in pravice iz njega izhajajo za organ in KOMUNALNO PODJETJE VELENJE, d.o.o., Velenje. Za zagotavljanje transparentnosti delovanja, ki ga določa ZDIJZ v 2. členu, je treba kot podatek o porabi javnih sredstev šteti vse podatke, ki imajo finančni učinek in ustvarjajo finančne obveznosti ali pravice.

 

K navedenim argumentom pa se še posebej pridružuje dejstvo, da je organ pri razpolaganju s premoženjem zavezan postopati po Zakonu o stvarnem premoženju države in samoupravnih lokalnih skupnosti (v nadaljevanju: ZSPDSLS-1)[26]. Po definiciji iz 3. člena ZSPDSLS stvarno premoženje predstavljajo nepremičnine in premičnine, ravnanje s stvarnim premoženjem pa pomeni pridobivanje, razpolaganje, upravljanje in najemanje tega premoženja. ZSPDSLS-1 v 8. in 9. členu, kot dve izmed glavnih načel ravnanja s stvarnim premoženjem, določa načelo preglednosti in načelo javnosti. V postopkih ravnanja s stvarnim premoženjem in pri sprejemanju odločitev se zagotavlja preglednost vodenja postopkov in sprejemanja odločitev. Ravnanje s stvarnim premoženjem je javno, če zakon ne določa drugače, ki pa za obravnavani primer IP ni znan. V obravnavanem primeru gre namreč nedvomno za razpolaganje z nepremičninami organa kot organa lokalne samouprave, za katerega veljajo navedene določbe ZSPDSLS-1.

 

IP v zvezi s svojim navedbami izpostavlja tudi eno zadnjih sodb Upravnega sodišča, ki se nanaša na razpolaganje s stvarnim premoženjem organa lokalne samouprave, in sicer sodbo št. I U 1544/2018-51 z dne 7. 10. 2020. V zvezi s porabo javnih sredstev je tako sodišče v 26. točki zapisalo, citirano: »Pojem porabe javnih sredstev je treba razlagati ob upoštevanju namena ZDIJZ, ki je v zagotovitvi javnosti in odprtosti delovanja organov ter omogočanju uresničevanja pravic fizičnih in pravnih oseb, da si pridobijo informacije javnega značaja. V tem smislu torej za vsako ravnanje s stvarnim premoženjem samoupravnih lokalnih skupnosti (nepremičnin in premičnin), kamor sodi njegovo upravljanje, torej skrb za pravno in funkcionalno urejenost, investicijska vzdrževalna dela, priprava, organiziranje in vodenje investicij v vseh fazah investicijskega procesa, oddajanje v najem, obremenjevanje s stvarnimi pravicami, dajanje stvarnega premoženja v uporabo in podobno. Ob upoštevanju, da je ravnanje s stvarnim premoženjem javno, če zakon ne določa drugače ter da je treba v postopkih ravnanja s stvarnim premoženjem in pri sprejemanju odločitev zagotavljati preglednost vodenja postopkov in sprejemanja odločitev, je logično, da v zvezi s pojmom »poraba javnih sredstev« ni mogoče šteti le položaja, ko bi organ lokalne skupnosti zgolj trošil javna sredstva, ampak tudi položaj, v katerem izroči svojo nepremičnino drugi pogodbeni stranki v najem ali upravljanje.«. Nadalje pa je sodišče v 27. točki zapisalo tudi, citirano: »Glede na navedeno so lahko informacije javnega značaja v obravnavani zadevi ob upoštevanju 4. člena ZDIJZ vse informacije, ki so kakorkoli povezane z upravljanjem in dajanjem v najem navedene nepremičnine. Neločljiva medsebojna povezanost določb zahtevanih pogodb pa po naravi stvari, ob pravilnem upoštevanju varstva osebnih podatkov, po presoji sodišča narekuje razkritje njihove celotne vsebine. Le na ta način je namreč zadoščeno navedenima načeloma javnosti in preglednosti pri ravnanju s stvarnim premoženjem lokalne skupnosti.«. Iz navedb sodišča tako nedvomno izhaja, da je treba pri razpolaganju s stvarnim premoženjem občine izhajati iz načel preglednosti in javnosti, kar posledično pomeni, da so iz tega izhodišča zahtevane informacije v obravnavanem primeru prosto dostopne.

 

Ne nazadnje pa IP ob navedenem poudarja še, da je dokument »Predstavitev storitve …« kot del ponudbe sestavni del Pogodbe za izvedbo mobilnega plačevanja parkirnine, št. POG – 0807/2020 z dne 3. 9. 2020 (člen 5), za katero velja načelo transparentnosti, utemeljeno v predhodnih navedbah IP.

 

V zvezi s sklicevanjem organa in prosilca na odločitev IP v odločbi št. 090-191/2019/10, pa IP navaja, da IP presoja dokumente v vsakem primeru posebej, pri čemer je v obravnavanem primeru še posebej upošteval tudi predhodno navedeno sodbo Upravnega sodišča z vidika transparentnosti dela organov lokalne samouprave. Dejstvo namreč je, da je bila v obravnavanem primeru zahtevana po predmetnem javnem naročilu »Sistem za mobilno plačevanje parkirnin« določena storitev, kot je opredeljena v dokumentu organa »Funkcionalni in tehnični opis sistema za plačevanje parkirnine z mobilnimi in s spletnimi storitvami« (ki je Priloga 1 predmetne pogodbe), zato je bil pri odločitvi organa o izbiri ponudnika nedvomno pomemben tudi ponudbi priloženi dokument »Predstavitev storitve …«. Povedano drugače, pri predmetnem javnem naročilu je bilo sicer merilo za izbiro ponudnika ponudbena cena, kot to izpostavlja v izpodbijani odločbi organ, vendar ni mogoče prezreti dejstva, da je morala ponudba izbranega ponudnika najprej izpolnjevati pogoje, ki jih je organ opredelil kot predmet javnega naročila in so se nanašali na storitev mobilnega plačevanja parkirnine, in šele naslednji korak pri izbiri organa je bilo merilo najugodnejše ponudbe. Iz obrazca organa »Ponudba«, ki ga je izpolnil stranski udeleženec, namreč konkretna predstavitev zahtevane storitve ne izhaja.

 

IP glede na ugotovitve v tem pritožbenem postopku pripominja še, da se sicer dostop do dokumentov na podlagi določb ZDIJZ nikoli ne presoja z vidika okoliščin posameznega prosilca, temveč z vidika vsebine samih informacij, ki so zahtevane. Pri presoji, ali lahko prosilec pridobi zahtevane dokumente, se je zato vedno treba vprašati, ali gre za informacije, ki bi jih lahko pridobil tudi kdorkoli drug, ki bi organu postavil isto zahtevo. V postopku po ZDIJZ je torej bistveno, da se odloča z učinkom erga omnes, kar pomeni, da je dokument, ki predstavlja prosto dostopno informacijo javnega značaja, dostopen vsakomur, pravni in fizični osebi, ne glede na pravni interes in osebni status. ZDIJZ torej kot pravilo postavlja enako in enotno uporabo določb zakona za vse. Organi so dolžni v skladu z ZDIJZ vsebinsko presoditi le, ali zahtevana informacija izpolnjuje pogoje za informacijo javnega značaja, in ali je prosto dostopna vsem, ne le prosilcu. Povedano drugače, navedbe prosilca o razlogih za vložitev zahteve in navedbe stranskega udeleženca v zvezi z razlogi prosilca za vložitev predmetne zahteve, so za predmetni postopek po ZDIJZ irelevantne. Ob tem pa IP poudarja še, da je pristojen odločati le o dostopu do zahtevanih informacij javnega značaja, ni pa pristojen presojati siceršnjega odločanja in postopanja zavezancev za dostop do informacij javnega značaja.

 

O zahtevi za povrnitev stroškov postopka

 

Na podlagi prvega odstavka 113. člena ZUP gredo stroški, ki nastanejo organu ali stranki med postopkom ali zaradi postopka (potni stroški uradnih oseb, izdatki za priče, izvedence, tolmače, ogled, pravno zastopanje, oglase, prihod, izgubo dohodka, strokovno pomoč, odškodnino za škodo, ki nastane pri ogledu ipd.) v breme tistega, na katerega zahtevo se je postopek začel. Obravnavani pritožbeni postopek (kot tudi sam postopek z zahtevo za dostop do informacije javnega značaja) se je začel na pritožbo (oziroma zahtevo) prosilca, tako da prosilec sam nosi svoje stroške postopka.

 

Ker sta v predmetnem pritožbenem postopku udeleženi dve stranki z nasprotnimi interesi (prosilec in stranski udeleženec) IP pojasnjuje, da pride v poštev tudi uporaba 114. člena ZUP, Ta v prvem odstavku pravi, da če je v postopku udeleženih dvoje ali več strank z nasprotujočimi si interesi, krije stroške stranka, ki je povzročila postopek, pa se je ta končal v njeno škodo. Če je v takem primeru katera od strank deloma zmagala s svojim zahtevkom, trpi del stroškov v sorazmerju s tistim delom svojega zahtevka, s katerim ni zmagala. Če v postopek vstopi stranski udeleženec, krije svoje stroške, če s svojim zahtevkom ni uspel. Če pa je s svojim zahtevkom uspel, krije stroške stranka, na zahtevo katere se je postopek začel, razen osebnih stroškov.

 

V obravnavani zadevi je prosilec s svojo pritožbo delno uspel, stranski udeleženec pa stroškov postopka ni priglasil. Posledično je IP odločil, kot izhaja iz 3. točke izreka te odločbe.

 

Sklepno

 

IP je na podlagi navedenih argumentov in pravnih podlag zaključil, da je pritožba prosilca delno utemeljena. IP je tako pritožbi prosilca ugodil v delu, ki se nanaša na javne podatke in podatke, ki ne predstavljajo poslovne skrivnosti, kot to izhaja iz 1. točke izreka te odločbe. V tem delu je IP odločbo organa delno odpravil in odločil, v skladu s prvim odstavkom 252. člena ZUP. V preostalem delu zahteve, ki se nanaša na vso preostalo dokumentacijo, o kateri je organ odločil v drugem odstavku izreka izpodbijane odločbe, pa je IP pritožbo prosilca zavrnil, in sicer iz razloga, ker organ s takšnimi dokumenti ne razpolaga, in ker določeni dokumenti niso bili predmet zahteve prosilca. Pritožbo je tako zavrnil v skladu s prvim odstavkom 248. člena ZUP, kot to izhaja iz 2. točke izreka te odločbe.

 

Na podlagi petega odstavka 213. člena ZUP, ki se smiselno uporablja tudi za odločbo o pritožbi (prvi odstavek 254. člena ZUP), se v izreku odloči tudi o tem, ali so nastali stroški postopka. IP je ugotovil, da v tem postopku posebni stroški niso nastali (kot to izhaja iz točke 4. izreka te odločbe).

 

Ta odločba je v skladu s 30. točko 28. člena Zakona o upravnih taksah[27] oproščena plačila upravne takse.

 

 

Pouk o pravnem sredstvu:

Zoper to odločbo ni dovoljena pritožba, temveč je dopustno sprožiti upravni spor. Upravni spor se sproži s tožbo, ki se vloži v 30 dneh od vročitve te odločbe na Upravno sodišče, Fajfarjeva 33, Ljubljana. Tožba se vloži pri navedenem sodišču neposredno pisno ali pa se pošlje po pošti. Če se tožba pošlje priporočeno po pošti, se za dan izročitve sodišču šteje dan oddaje na pošto. Tožba z morebitnimi prilogami se vloži v najmanj treh izvodih. Tožbi je treba priložiti tudi to odločbo v izvirniku ali prepisu.

 

 

 

Postopek vodila:

Nataša Siter , univ. dipl. prav.

svetovalka IP

 

 

 

Informacijski pooblaščenec:

Mojca Prelesnik, univ. dipl. prav.

informacijska pooblaščenka

 


[1] Uradni list RS, št. 91/15 in 14/18.

[2] Uradni list RS, št. 22/19.

[3] Uradni list RS, št. 94/07 – uradno prečiščeno besedilo.

[4] Uradni list RS, št. 24/2016.

[5] Uradni list RS, št. 11/01 in 109/12.

[6] Uradni list RS, št. 123/06, 57/08, 36/11, 14/15 – ZUUJFO, 71/17, 21/18 – popr. In 80/20 – ZIUOOPE.

[7] Uradni list RS, št. 11/11 – uradno prečiščeno besedilo, 14/13 – popr., 101/13, 55/15 – ZFisP, 96/15 – ZIPRS1617 in 13/18.

[8] Uradni list RS, št. 65/09 – uradno prečiščeno besedilo, 33/11, 91/11, 32/12, 57/12, 44/13 – odl. US, 82/13, 55/15, 15/17 in 22/19 – ZPosS.

[9] Sklep Ustavnega sodišča št. Up-3427/07-34 in U-I-287/07 z dne 6. 11. 2008.

[10] Sklep Ustavnega sodišča št. Up-448/12-11 z dne 21. 6. 2012.

[11] Sklep Ustavnega sodišča št. Up-3093/08-5 in U-I-315/08-4 z dne 12. 2. 2009.

[12] Sklep Vrhovnega sodišča št. I Up 76/2014 z dne 24. 2. 2014.

[13] Sklep Višjega sodišča v Ljubljani, Izvršilni oddelek, št. II Ip 1002/2009 z dne 13. 5. 2009.

[14] Sodba Upravnega sodišča št. III U 240/2012 z dne 7. 11. 2013.

[15] Sodba Upravnega sodišča št. II U 214/2016 z dne 7. 2. 2017.

[16] Sodba Upravnega sodišča št. I U 1816/2016-34 z dne 4. 10. 2017.

[17] Mnenje Zakonodajno-pravne službe Državnega zbora o Predlogu zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o dostopu do informacij javnega značaja, ZDIJZ-C, druga obravnava, EPA 1500-VI, št. 010-01/13-24 z dne 30. 12. 2013.

www.dz-rs.si/wps/portal/Home/deloDZ/zakonodaja/izbranZakonAkt.

[18] https://www.velenje.si/uprava-organi-obcine/11138

[19] AJPES.

[20] Komentar Zakona o dostopu do informacij javnega značaja, dr. Senko Pličanič s soavtorji, Inštitut za javno upravo pri Pravni fakulteti.

[21] Besedilo Predloga Zakona o poslovni skrivnosti, javno dostopen na spletnih straneh Državnega zbora.

[22] Enako je zapisano v Direktivi 2016/943.

[23] Tako upravno sodna praksa, ki se sicer nanaša na določbe ZGD-1, ki so veljale pred uveljavitvijo ZPosS, vendar pravno vprašanje po mnenju IP ostaja enako: npr. sodbe, št. U 284/2008 z dne 27. 5. 2009, št. U 1276/2008 z dne 11. 2. 2010, št. I U 1132/2015 z dne 27. 1. 2016.

[24] Tako tudi sodbi Upravnega sodišča št. III U 121/2017 (30. točka) in št. I U 1544/2018-51.

[25] Npr. odločba IP, št. 090-86/2020.

[26] Uradni list RS, št. 11/18 in 79/18.

[27] Uradni list RS, št. 106/10 – uradno prečiščeno besedilo, 14/15 – ZUUJFO, 84/15 – ZZelP-J, 32/16 in 30/18 – ZKZaš.