Informacijski pooblaščenec Republika Slovenija
    SLO | ENG

Iskalnik po odločbah IP o dostopu do informacij javnega značaja

+ -
Datum: 21.09.2015
Naslov: prosilec - Komisija za preprečevanje korupcije
Številka: 090-193/2015
Kategorija: Osebni podatek, Javni uslužbenci, funkcionarji, Test interesa javnosti
Status: Zavrnjeno


POVZETEK:

Prosilec je zahteval dostop do celotne evidence izrečenih ukrepov organa in eksplicitno navedel, da želi tudi razkritje identitete kršiteljev, saj so ti javni uslužbenci in funkcionarji. Organ je zahtevi prosilca delno ugodil in mu posredoval prekrškovne evidence za obdobje 2012-2015, pri čemer je prekril imena, priimke in položaj posameznika v pravni osebi. IP je ugotovil, da je organ pravilno uporabil materialno pravo (izjemo varstva osebnih podatkov), dodal pa je razloge, zaradi katerih je ugotovil, da podatki niso povezani z opravljanjem delovnega razmerja javnega uslužbenca ali javnega funkcionarja. IP je še ugotovil, da za dostop do podatkov o identiteti vseh kršiteljev iz vseh prekrškovnih evidenc ni podan javni interes, saj mora biti ta bolj konkretiziran.

 

ODLOČBA:

 

Številka: 090-193/2015/4

Datum: 21. 9. 2015

 

Informacijski pooblaščenec po informacijski pooblaščenki Mojci Prelesnik (v nadaljevanju IP) izdaja na podlagi 3. in 4. odstavka 27. člena Zakona o dostopu do informacij javnega značaja (Uradni list RS, št. 51/2006 - UPB2, s sprem. in dop.; v nadaljevanju ZDIJZ), 2. člena Zakona o Informacijskem pooblaščencu (Uradni list RS, št. 113/2005, s sprem. in dop.; v nadaljevanju ZInfP) in 1. odstavka 248. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/1999, s sprem. in dop.; v nadaljevanju ZUP), o pritožbi ……… (v nadaljevanju prosilec) z dne 17. 7. 2015, zoper odločbo Komisije za preprečevanje korupcije, Dunajska cesta 56, 1000 Ljubljana (v nadaljevanju organ), št. 0900-26/2015-2 01013 z dne 7. 7. 2015, v zadevi dostopa do informacije javnega značaja naslednjo

 

 

O D L O Č B O:

 

 

1.     Pritožba prosilca z dne 17. 7. 2015 zoper odločbo organa št. 0900-26/2015-2 01013 z dne 7. 7. 2015 se zavrne.

 

2.     V postopku reševanja te pritožbe niso nastali posebni stroški.

 

 

O b r a z l o ž i t e v:

 

 

Prosilec je 26. 6. 2015 pri organu vložil zahtevo za dostop do informacij javnega značaja, s katero je zahteval dostop do celotnega inšpekcijskega vpisnika komisije za toliko let nazaj, kot je na voljo. Prosilec je navedel, naj bo iz vpisnika razvidno, v kateri fazi je posamezen postopek, zoper koga se vodi, kdo je bil sankcioniran in ugotovitve postopka (ugotovitve, vrsta sankcije ter višina morebitne globe). Posebej je še zapisal, da želi skladno s 3. odstavkom 6. člena ZDIJZ tudi imena in priimke ter delovno mesto oz. delodajalca javnega uslužbenca oz. funkcionarja in naj jih organ ne briše iz vpisnika. Prosilec je zahtevane podatke želel prejeti na elektronski naslov, ki ga je navedel v svoji zahtevi.

 

Organ je izdal odločbo št. 0900-26/2015-2 01013 z dne 7. 7. 2015 (v nadaljevanju izpodbijana odločba), s katero je delno zavrnil zahtevo prosilca, delno pa je odločil, da se prosilcu podatki posredujejo. Organ je uvodoma ugotovil, da skladno z 203. členom Zakona o prekrških (Uradni list RS, št. 29/11-UPB, s sprem. in dop., v nadaljevanju ZP-1) od uveljavitve Zakona o integriteti in preprečevanju korupcije (Uradni list RS, št. 69/11-UPB, v nadaljevanju ZIntPK), ko je pridobil položaj prekrškovnega organa, vodi evidenco o pravnomočnih odločbah o prekrških in v povezavi z njo vpisnik. Iz zahteve prosilca tako izhaja, da želi podatke iz vpisnikov, ki jih Komisija vodi pod opr. št. 710-2/2012-1, 710-1/2013-1, 710-1/2014-1 in 710-1/2015-1. Organ se je pri delni zavrnitvi zahteve prosilca naslonil na izjemo varstva osebnih podatkov iz 3. točke 1. odstavka 6. člena ZDIJZ in navedel namen varstva osebnih podatkov, opredelitev pojma osebnih podatkov ter pogoje za dopustnost obdelave osebnih podatkov skladno z Zakonom o varstvu osebnih podatkov (Uradni list RS, št. 94/07 - UPB; v nadaljevanju ZVOP-1). Organ je navedel, da skladno s 3. točko 1. odstavka 6. člena ZDIJZ obstajajo zadržki za posredovanje celotnega vpisnika. V njem se namreč nahajajo osebna imena, EMŠO, rojstni podatki (dan, mesec, leto rojstva), državljanstvo, stalno prebivališče ter položaj posameznika, ki ga ima v pravni osebi, preko katerih je posameznik določen ali določljiv. Vsebina zahtevanih dokumentov je tako dovolj določna, da je na njeni podlagi mogoče prepoznati posameznika in ga tako določiti kot fizično osebo. Organ je presodil, da so ti podatki fizičnih oseb, ki so kot kršitelji navedeni bodisi kot posamezniki bodisi kot odgovorne osebe pravne osebe, varovani osebni podatki po ZVOP-1, celo kot občutljivi osebni podatki, saj gre za podatke iz »evidenc, ki se vodijo na podlagi zakona, ki ureja prekrške«. Zaradi vsega navedenega je organ odločil, da se prosilcu na podlagi 3. točke 1. odstavka 6. člena ZDIJZ v povezavi s 7. členom ZDIJZ dovoli le delni dostop do zahtevanih informacij, in sicer tako, da je prekril osebne podatke fizičnih oseb, razen imena in priimkov uradnih oseb, ki so izdale odločbo o prekršku, ter prosilcu omogočil dostop do preostalih podatkov. Imen in priimkov uradnih oseb, ki so vodile prekrškovni postopek pa organ ni prekril zaradi določbe 3. odstavka 6. člena ZDIJZ, saj gre podatek, povezan z delovnim razmerjem javnega uslužbenca. Organ je še poudaril, da je prosilec vložil zahtevo za dostop do informacij javnega značaja in se mora zavedati, da mu je organ v zvezi z dokumenti omogočil dostop in ne tudi ponovne uporabe kot je npr. spletna objava dokumenta.

 

Prosilec je 17. 7. 2015 vložil pritožbo zoper izpodbijano odločbo, v kateri je navedel, da se pritožuje zoper odločitev organa, da v posredovanem vpisniku prekrije osebna imena pravnomočno kaznovanih kršiteljev in položaj posameznika v pravni osebi (in s tem pravno osebo, v kateri je zaposlen). Po mnenju prosilca je organ napačno uporabil materialno pravo, saj 3. odstavek 6. člena ZDIJZ določa, da se ne glede na izjemo varstva osebnih podatkov dovoli dostop do informacij, med drugim, če gre za podatke, povezane z opravljanjem javne funkcije ali delovnega razmerja javnega uslužbenca. Prosilec je navedel, da ima Komisija v prekrškovnem postopku pravico kaznovati le funkcionarje in javne uslužbence, kaznuje pa jih za dejanja, ki so jih opravili v nasprotju s predpisi (ZIntPK), ki urejajo njihovo delovanje v funkciji javnih uslužbencev oziroma funkcionarjev. Zato so po mnenju prosilca tudi informacije o izrečeni kazni javnemu uslužbencu oziroma funkcionarju nedvomno povezane z opravljanjem javne funkcije in zato informacija javnega značaja. Prosilec pa je tudi navedel, da je možna alternativna razlaga, in sicer, da je treba razkritje zahtevanih informacij iz 3. odstavka 6. člena ZDIJZ presojati v okviru testa interesa javnosti. Prosilec je prepričan, da dodatnega testa interesa javnosti v okviru 3. odstavka 6. člena ZDIJZ ni treba opraviti, zato ga tudi ni treba posebej izkazati. Če pa bi prevladala interpretacija, da je treba izkazati javni interes, ga prosilec izkazuje z navedbo, da bi se z razkritjem imen in priimkov pokazalo, kdo je zlorabil dano zaupanje javnosti v funkciji javnega uslužbenca s tem, da je deloval v nasprotju z ZlntPK. Prosilec je navedel, da ker je korupcija in z njo povezane kršitve eden izmed glavnih virov nezaupanja državljanov v javne institucije, lahko transparentnost pripomore k povrnitvi tega zaupanja. Razkritje informacij o javnih uslužbencih, ki so kršili ZlntPK, lahko obenem deluje preventivno v smislu, da bo razkritje nepravilnosti delovalo kot eden od faktorjev pri odločitvi, da se javni uslužbenci v bodoče ne odločijo za kršenje ZlntPK. V primeru kršitve se bodo namreč zavedali, da bo njihovo ime in opis kršitve znano javnosti. Prav tako ima javnost pravico izvedeti, kateri javni uslužbenci so kršili zakon, saj jih javnost z davki financira. Pri funkcionarjih, ki imajo politično odgovornost in s tem tudi odgovornost do volivcev, je javni interes še toliko bolj jasen. V kolikor volivec ni seznanjen z nepravilnostmi v zvezi z delom funkcionarja, potem ob naslednjih volitvah ni seznanjen z vsemi relevantnimi dejstvi glede dela tega funkcionarja. V zvezi z navedbo organa, da prosilcu ni dovolil ponovne uporabe (recimo spletne objave dokumenta) je prosilec navedel, da v kolikor ne zaračuna za informacije oziroma ne zaračunava za derivativna dela, ki izhajajo iz posredovanje informacije, ne gre za ponovno uporabo. Zato je po mnenju prosilca objava dovoljena brez zaprosila organa za dovoljenje za ponovno uporabo informacij javnega značaja. 

 

Organ je 27. 7. 2015 odstopil pritožbo prosilca v obravnavo IP kot dovoljeno, pravočasno in vloženo s strani upravičene osebe. Organ je IP hkrati posredoval tudi zgoščenko z dokumenti, ki jih je posredoval prosilcu, na dodaten poziv IP št. 090-193/2015/2 z dne 29. 7. 2015 pa je organ posredoval tudi zgoščenko, ki vsebuje celotne prekrškovne vpisnike za leto 2012, 2013, 2014 in 2015 z neprekritimi podatki.

 

Pritožba ni utemeljena.

 

IP pojasnjuje, da je kot organ druge stopnje v skladu z 247. členom ZUP dolžan preizkusiti odločbo v delu, v katerem jo pritožnik oziroma prosilec izpodbija. IP prvostopenjsko odločbo preizkusi v mejah pritožbenih navedb, po uradni dolžnosti pa preizkusi, ali ni prišlo v postopku na prvi stopnji do bistvenih kršitev postopka in ali ni prekršen materialni zakon.

 

Kot izhaja iz pritožbe, je prosilec v njej izrecno izpodbijal tisti del prvostopenjske odločbe, ki se nanaša na posredovanje imen pravnomočno kaznovanih kršiteljev in položaj posameznika v pravni osebi (in s tem pravno osebo, v kateri je zaposlen). To pomeni, da so v pritožbenem postopku predmet presoje IP:

-        podatki iz vpisnika št. 710-2/2012-1, in sicer v 4. stolpcu osebna imena 41-ih posameznikov ter v 9. stolpcu (v 5., 8., 9., 10., 12., 13., 14., 15., 29., 30., 33., 37., 39. in 40. vrstici) položaj posameznika v pravni osebi;

-        podatki iz vpisnika št. 710-1/2013-1, in sicer v 4. stolpcu osebna imena 92-ih posameznikov ter v 9. stolpcu (v 2., 5., 6., 36., 37., 64., 68., 70. in 80. vrstici) položaj posameznika v pravni osebi;

-        podatki iz vpisnika št. 710-1/2014-1, in sicer v 4. stolpcu osebna imena 30-ih posameznikov ter v 9. stolpcu (v 2., 3., 10., 21. in 28. vrstici) položaj posameznika v pravni osebi;

-        podatki iz vpisnika št. 710-1/2015-1, in sicer v 4. stolpcu osebna imena 6-ih posameznikov ter v 9. stolpcu (v 1. vrstici) položaj posameznika v pravni osebi.

 

Uvodoma je treba razčistiti vprašanje poimenovanja zahtevanih evidenc; prosilec je namreč zahteval dostop do podatkov iz celotnega "inšpekcijskega vpisnika" Komisije, v anonimizirani obliki pa je prejel podatke iz "prekrškovnega vpisnika" oziroma evidence. Prosilec v pritožbi ni prerekal, da bi bilo posredovanje podatkov iz prekrškovne evidence neskladno z njegovo zahtevo po "inšpekcijskem vpisniku", temveč je bil s posredovanimi podatki iz prekrškovne evidence načeloma zadovoljen, pritožuje se le v delu, v katerem je organ opravil delni dostop in se tiče podatkov o osebnem imenu posameznika in položaju posameznika v pravni osebi. Zato je IP odločal o pravilnosti odločitve organa prve stopnje, ki se tiče podatkov iz prekrškovne evidence.

IP ugotavlja, da v obravnavanem primeru ni sporno, da je organ zavezanec po ZDIJZ in da zahtevana informacija spada v njegovo delovno področje. Prekrškovna evidenca, ki jo je organ poslal prosilcu, torej nedvomno sodi v delovno področje organa, saj jo organ vodi skladno z zakonom. V skladu s 5. členom ZIntPK Komisija za preprečevanje korupcije (v nadaljevanju Komisija) z namenom krepitve učinkovitega delovanja pravne države in preprečevanja njenega ogrožanja s koruptivnimi dejanji v okviru in na podlagi zakonov samostojno izvršuje pristojnosti in opravlja naloge, določene v tem in v drugih zakonih. Komisija je skladno s tem zakonom tudi prekrškovni organ, saj ji daje zakon pooblastila za odločanje v postopkih o prekrških in izrekanje sankcij. Prekrškovne določbe zaradi kršitev ZIntPK so zajete v 77. – 79. členu tega zakona. Kot izhaja iz zakonodaje in spletne strani Komisije, lahko slednja torej "za različne prekrške kaznuje posameznike, odgovorne osebe, nosilce javnih pooblastil in druge pravne osebe javnega ali zasebnega prava ter interesne organizacije."[1] Zakon o prekrških pa, kot bo bolj podrobno pojasnjeno v nadaljevanju, v 203. členu ureja dolžnost voditi evidenco o pravnomočnih odločbah o prekrških.

 

1.     Varstvo osebnih podatkov

 

1. odstavek 203. člena ZP-1 nalaga obveznost prekrškovnim organom, da zaradi zagotavljanja izvrševanja pravnih posledic odločb o prekršku, za ugotavljanje prej izrečenih sankcij za prekrške in za izdajanje potrdil o podatkih iz te evidence vodijo evidenco o pravnomočnih odločbah o prekrških. 2. odstavek 203. člena določa vsebino evidence o pravnomočnih odločbah o prekrških, in sicer:

-        podatke o storilcu prekrška (osebno ime in EMŠO ter naslov stalnega oziroma začasnega prebivališča za fizično osebo oziroma firmo in sedež ter enotno matično številko za pravno osebo, če je storilec tujec, pa namesto EMŠO njegove rojstne podatke);

-        pravno opredelitev prekrška;

-        številko in datum izdane odločbe o prekršku ter izrečeno sankcijo.

 

Za vodenje evidence o pravnomočnih odločbah o prekrških torej obstaja izrecna pravna podlaga, kar ni sporno. V konkretnem primeru pa je treba ugotoviti, ali je organ ravnal pravilno, ko je ugotovil, da ne obstaja ustrezna pravna podlaga za posredovanje osebnih imen posameznikov in položaja posameznikov v pravni osebi iz prekrškovnih evidenc v postopku po ZDIJZ.

 

3. točka 1. odstavka 6. člena ZDIJZ določa, da se dostop do zahtevane informacije zavrne, če se zahtevana informacija nanaša na osebni podatek, katerega razkritje bi pomenilo kršitev varstva osebnih podatkov v skladu z zakonom, ki ureja varstvo osebnih podatkov. Za vprašanje, ali je torej podana izjema od varstva osebnih podatkov, je torej treba presoditi, ali bi razkritje pomenilo kršitev ZVOP-1 ali ne. Do kršitve slednjega zakona med drugim pride, če za obdelavo osebnih podatkov v javnem sektorju ni podana ustrezna pravna podlaga v zakonu (9. člen ZVOP-1).

 

V konkretnem primeru IP poudarja, da gre pri zahtevanih podatkih, kot je pravilno ugotovil že organ, za občutljive osebne podatke. 19. točka 6. člena ZVOP-1 namreč določa, da so občutljivi osebni podatki "podatki o rasnem, narodnem ali narodnostnem poreklu, političnem, verskem ali filozofskem prepričanju, članstvu v sindikatu, zdravstvenem stanju, spolnem življenju, vpisu ali izbrisu v ali iz kazenske evidence ali evidenc, ki se vodijo na podlagi zakona, ki ureja prekrške (v nadaljnjem besedilu: prekrškovne evidence); občutljivi osebni podatki so tudi biometrične značilnosti, če je z njihovo uporabo mogoče določiti posameznika v zvezi s kakšno od prej navedenih okoliščin."

 

Pravne podlage za obdelavo občutljivih osebnih podatkov določa 13. člen ZVOP-1. Slednji določa, da se lahko občutljivi osebni podatki obdelujejo le v naslednjih primerih:

1. če je posameznik za to podal izrecno osebno privolitev, ki je praviloma pisna, v javnem sektorju pa tudi določena z zakonom;

(…)

8. če tako določa drug zakon zaradi izvrševanja javnega interesa.

 

IP ugotavlja, da se pravne podlage iz točk 2 - 7 niti posredno ne nanašajo na konkretni primer, zato jih na tem mestu ne navaja. Poleg tega je treba ugotoviti, da podlaga iz 1. točke 13. člena ZVOP-1 ni podana, saj noben zakon ne predvideva možnosti, da posameznik poda soglasje organu javnega sektorja za posredovanje občutljivih osebnih podatkov iz prekrškovne evidence v postopku po ZDIJZ. V nadaljevanju se bo IP opredelil do vprašanja obstoja pravne podlage iz 8. točke 13. člena ZVOP-1, torej ali kakšen zakon določa obdelavo občutljivih osebnih podatkov zaradi izvrševanja javnega interesa.

 

Eno izmed potencialnih pravnih podlag v tem smislu bi bila lahko določba 3. odstavka 6. člena ZDIJZ. Ta namreč določa, da se ne glede na morebitno izjemo (med drugim) varstva osebnih podatkov dovoli dostop do zahtevane informacije, če gre za podatke o porabi javnih sredstev ali podatke, povezane z opravljanjem javne funkcije ali delovnega razmerja javnega uslužbenca. Ta določba bi lahko predstavljala pravo podlago za obdelavo občutljivih osebnih podatkov, saj nesporno predstavlja "izvrševanje javnega interesa", kot je določeno v 8. točki 13. člena ZVOP-1.

 

Na tem mestu IP pritrjuje prosilcu, ki navaja, da pri uveljavljanju situacije iz 3. odstavka 6. člena ZDIJZ ni potrebno posebej izkazovati obstoja javnega interesa, saj je že zakonodajalec ocenil, da obstaja prevladujoč javni interes za razkritje osebni podatkov, če gre za podatke o porabi javnih sredstev ali podatke, povezane z opravljanjem javne funkcije ali delovnega razmerja javnega uslužbenca. Organ pa se v izpodbijani odločbi ni opredelil do vprašanja, ali gre pri osebnih imenih posameznikov in njihovega položaja v pravni osebi za podatke, povezane z opravljanjem javne funkcije ali delovnega razmerja javnega uslužbenca, čeprav bi se po presoji IP moral. Gre namreč za bistveno vprašanje v konkretnem postopku, prosilec pa se je na obstoj situacije iz 3. odstavka 6. člena ZDIJZ celo izrecno skliceval.

 

V nadaljevanju bo IP tako odgovoril na vprašanje, ali gre pri imenih posameznikov in njihovem položaju v pravni osebi, ki izhajajo iz prekrškovnih evidenc Komisije, za podatke, povezane z opravljanjem javne funkcije ali delovnega razmerja javnega uslužbenca.

 

Poudariti je treba, da je sicer res, da je večino (ne pa vseh, kar bo pojasnjeno v nadaljevanju) v ZIntPK opredeljenih prekrškov mogoče storiti ravno pri opravljanju javne funkcije ali v povezavi z delovnim razmerjem javnega uslužbenca. Vendar IP poudarja, da je v primeru dostopa do osebnih podatkov iz prekrškovnih evidenc treba upoštevati, da se v postopku o prekršku ugotavljajo tako objektivne kot subjektivne okoliščine, ki so pomembne pri ugotavljanju protipravnosti dejanja, odgovornosti ter pri odmeri sankcije (v zvezi z olajševalnimi ali obteževalnimi okoliščinami). IP v nadaljevanju opisuje subjektivne elemente prekrškovnega prava, ki bodo vplivali na odločitev, ali so osebni podatki iz prekrškovne evidence v povezavi z opravljanjem javne funkcije ali delovnega razmerja javnega uslužbenca.

 

V zvezi z vprašanjem protipravnosti lahko subjektivne okoliščine na strani posameznika pridejo do izraza pri ugotavljanju silobrana, skrajne sile, dejanske in pravne zmote.[2]

 

V zvezi z ugotavljanjem odgovornosti velja v prekrškovnem (kot tudi v kazenskem) pravu načelo subjektivne odgovornosti, ki "temelji na individualni odgovornosti subjekta prekrška in je temelj za izrek sankcije za prekršek. Načelo zagotavlja, da se za prekršek sankcionira le storilec, ki je objektivno izpolnil znake prekrška in ima do te kršitve določeno zavest in voljo, ki se izraža v obliki malomarnosti do dejanja oziroma posledic dejanja ali v obliki naklepa."[3] Izjema od tega načela je načelo objektivne odgovornosti, ki se v prekrškovnem pravu pojavi, kadar zakon določa prekrškovno odgovornost pravnih oseb, podjetnikov in zasebnikov, ki zaposlujejo druge osebe. V konkretnem primeru ZIntPK takšne objektivne odgovornosti ne določa. Za odgovornost storilca - fizične osebe za prekršek morata biti torej izpolnjena dva pogoja, in sicer prištevnost (določene psihične lastnosti) in storilčev odnos do dejanja, ki ga je storil, torej njegova krivda. Da je podana odgovornost je moral storilec ravnati z naklepom (se zavedati, kaj dela in to tudi hoče delati, ali se zavedati, da lahko zaradi njegovega ravnanja nastane prepovedana posledica, pa v to privoli) ali malomarno (zavestno ali nezavestno malomarno).[4]

 

V zvezi z olajševalnimi ali obteževalnimi okoliščinami ZP-1 v 2. odstavku 26. člena primeroma našteva naslednje subjektivne elemente:

-        stopnjo storilčeve odgovornosti: pogoj  za  uveljavitev  odgovornosti  za  prekršek  je  ugotovljena  krivda, za njen obstoj pa je potrebna prištevnost;

-        nagibe, iz katerih je prekršek storil;

-        okoliščine, v katerih je bil prekršek storjen: med subjektivne okoliščine pri tem spadajo tiste okoliščine na strani storilca, ki jih ne upoštevamo pri ugotavljanju stopnje odgovornosti, npr. lahkomiselnost, razburjenost, izzvanost in podobno;

-        prejšnje življenje storilca: storilčevo prejšnje življenje je treba presojati v zvezi z različnimi vidiki njegovega življenja in njegovo osebnostjo;

-        osebne razmere storilca: okoliščine, s pomočjo katerih sodišče upošteva njegovo splošno življenjsko situacijo v času obravnavanja in zajemajo družinske, zdravstvene, vzgojne in druge okoliščine, ki utegnejo vplivati na odmero sankcije;

-        obnašanje storilca  po  storjenem  prekršku, zlasti,  ali  je  poravnal  škodo: denimo ali storilec dejanje obžaluje, želi povrniti škodo, ali jo povrne, ima pozitiven odnos do oškodovanca ali dejanje celo odobrava;

-        posebne okoliščine, pomembne za odmero globe: okoliščine se nanašajo na storilčevo premoženjsko stanje, višino njegove plače, njegove druge dohodke, njegovo premoženje in njegove družinske obveznosti.[5]

 

Iz vsega navedenega sledi, da izdaja odločbe o prekršku in posledično vpis v prekrškovno evidenco sloni tako na objektivnih kot na subjektivnih elementih. Organ prve stopnje ter nato IP kot pritožbeni organ sta zato postavljena pred odločitev, ali naj se podatki iz prekrškovne evidence razkrijejo, ker objektivni elementi kažejo na povezanost prekrška z opravljanjem javne funkcije ali delovnega razmerja javnega uslužbenca, ali naj se teh podatkov ne razkrije, ker subjektivni elementi kažejo na okoliščine, ki niso povezane z opravljanjem javne funkcije ali delovnega razmerja javnega uslužbenca.

 

Načelo transparentnosti narekuje ekstenzivno interpretacijo pojmov, ki izhajajo iz ZDIJZ in vplivajo na izvrševanje pravice do dostopa do informacij javnega značaja. Po drugi strani načelo varstva osebnih podatkov in načelo sorazmernosti posegov v pravico do varstva osebnih podatkov zahtevata restriktivno interpretacijo pojmov, predvsem kar se tiče vprašanja obstoja pravnih podlag za dopustnost obdelave v ZVOP-1.[6]

 

IP je po presoji vseh zgoraj navedenih okoliščin ugotovil, da je treba pojem "v povezavi z opravljanjem javne funkcije ali delovnim razmerjem javnega uslužbenca", ko gre za podatke iz prekrškovne evidence, interpretirati ozko. Pri določbi tretjega odstavka 6. člena ZDIJZ gre namreč za izjemo od izjem. Ob tem je treba upoštevati tudi, da gre za občutljive osebne podatke, za katere ZVOP-1 določa posebne, strožje pravne podlage ter strožji režim varstva teh podatkov. Na tem mestu je treba ponovno spomniti na določbo 8. točke 13. člena ZVOP-1, ki določa, da je obdelava občutljivih osebnih podatkov dopustna, "če tako določa drug zakon zaradi izvrševanja javnega interesa." Zakonodajalec je v ZDIJZ sicer uzakonil javni interes v zvezi z zagotavljanjem transparentnosti, kar še posebej velja za določbo 3. odstavka 6. člena ZDIJZ. Vendar pa je treba posebno varstvo nameniti občutljivim osebnim podatkom, saj je tako predhodno in odločno storil že zakonodajalec. V kolikor bi bila interpretacija pojma "v povezavi z opravljanjem javne funkcije ali delovnega razmerja javnega uslužbenca" ekstenzivna in bi prezrla subjektivne elemente, na katerih sloni prekrškovno pravo, bi to pomenilo obhod izrecne volje zakonodajalca, da se občutljivim osebnim podatkom nudi posebna zaščita. IP pa je prepričan, da takšnega obhoda ni mogoče napraviti z interpretacijo nedoločnih pravnih pojmov.

Kljub temu, da ZDIJZ ne loči med konceptoma osebnih podatkov in občutljivih osebnih podatkov, IP pojasnjuje, da je okoliščina posebne zaščite občutljivih osebnih podatkov po ZVOP-1 v konkretnem primeru služila kot interpretacijsko orodje, skozi katerega se zrcali tudi načelo sorazmernosti iz 3. člena ZVOP-1.

 

Na tem mestu velja omeniti, da je IP že v več primerljivih primerih prišel do podobnega zaključka, da torej niso vse informacije, ki nastanejo pri delovanju javnega uslužbenca ali funkcionarja, tudi informacije, povezane z opravljanjem javne funkcije ali delovnega razmerja javnega uslužbenca. Tako denimo IP naslednjih podatkov ni štel za podatke v smislu 3. odstavka 6. člena ZDIJZ:

-        podatkov iz ocene sodniške službe, ki razkrivajo osebne lastnosti, sposobnosti in značilnosti, ki se odražajo pri delu sodnika (odločba IP št. 090-164/2013/2 z dne 5. 8. 2013);

-        podatkov o pravilnosti ter strokovni utemeljenosti dela državnih tožilcev (odločba IP št. 090-121/2014/2 z dne 11. 9. 2014);

-        osebnih podatkov policistov in delavke policije, za katere je bil zahtevan nadzor nad ustreznostjo preverjanja podatkov v evidencah policije (odločba IP št. 090-190/2014/2 z dne 4. 9. 2014);

-        osebno ime in funkcija odgovorne osebe pravne osebe v odločbi o prekršku pri izvedbi postopka vračanja vlaganj v javno telekomunikacijsko omrežje (odločba IP št. 090-168/2015/13 z dne 7. 9. 2015).

 

Dodatno pa je treba tudi ugotoviti, da ni pravilna navedba prosilca, da ima Komisija "v postopku pravico kaznovati le funkcionarje in javne uslužbence, kaznuje pa jih za dejanja, ki so jih opravili v nasprotju s predpisi (ZIntPK), ki urejajo njihovo delovanje v funkciji javnih uslužbencev oziroma funkcionarjev." Možni kršitelji po ZIntPK so namreč tudi drugi posamezniki, ki niso javni funkcionarji in javni uslužbenci, temveč med drugim posamezniki, ki ovirajo delovanje Komisije, ki razkrijejo identiteto prijavitelja, zunanji strokovnjaki, lobisti itd. Ti podatki prima facie ne sodijo v domet 3. odstavka 6. člena ZDIJZ.

 

Zaradi vsega navedenega je IP prišel do zaključka, da določbe 3. odstavka 6. člena ZDIJZ ni mogoče tolmačiti tako, da daje pravico do dostopa do osebnega imena posameznika in položaja posameznika v pravni osebi iz prekrškovnih evidenc. Kljub temu, da se organ ni opredelil do vprašanja, ali je pri navedenih podatkih podana situacija iz 3. odstavka 6. člena ZDIJZ (pa bi se po mnenju IP moral), je IP presodil, da je organ ravnal pravilno, ko presodil, da je podana izjema varstva osebnih podatkov iz 3. točke 1. odstavka 6. člena ZDIJZ. V nadaljevanju te odločbe pa je IP presojal še, ali je podan prevladujoč javni interes za razkritje sicer varovanih osebnih podatkov.

 

2.     Test interesa javnosti

 

Organ v izpodbijani odločbi ni izvedel testa interesa javnosti iz 2. odstavka 6. člena ZDIJZ, čeprav iz 2. odstavka 21. člena ZDIJZ izhaja, da če se prosilec v zahtevi sklicuje na prevladujoč javni interes za razkritje v skladu z 2. odstavkom 6. člena ali če predstojnik ali uradna oseba oceni, da je potrebno uporabiti to določbo, o zadevi na predlog predstojnika v primeru Komisije odloči organ sam.

 

Prosilec se v sami zahtevi za dostop do informacij javnega značaja ni skliceval na prevladujoč interes javnosti, vendar testa tehtanja ni opravil niti organ sam, torej ex officio. Se je pa na prevladujoči javni interes skliceval prosilec v svoji pritožbi z dne 17. 7. 2015, zato je IP v tem pritožbenem postopku presojal, ali je javni interes glede razkritja osebnih podatkov iz prekrškovne evidence (osebnega imena posameznika in položaja posameznika v pravni osebi) močnejši od javnega interesa ali interesa drugih oseb za omejitev dostopa do njega.

 

Test prevladujočega interesa javnosti je urejen v 2. odstavku 6. člena ZDIJZ, ki določa, da se ne glede na določene izjeme od prosto dostopnih informacij, med katere sodi tudi izjema varstva osebnih podatkov, dostop do zahtevane informacije dovoli, če je javni interes glede razkritja močnejši od javnega interesa ali interesa drugih oseb za omejitev dostopa do zahtevane informacije, razen v primerih, ki jih določa ZDIJZ v petih alinejah 2. odstavka 6. člena ZDIJZ (ti primeri pa v obravnavanem primeru niso podani, op. IP). Izvajanje testa interesa javnosti je torej dovoljeno v primerih, ko gre za obstoj izjem po 3. točki 1. odstavka 6. člena ZDIJZ, tj. glede izjeme, katere obstoj je IP ugotovil pri zahtevanih informacijah.

 

Bistvo te presoje je v možnosti relativizacije določene izjeme, ki mora biti omejena zgolj na tiste primere, ko je interes javnosti za razkritje določene izjeme močnejši od interesa, zaradi katerega je določena informacija zavarovana kot izjema. Pri uporabi testa interesa javnosti je treba presoditi tudi, ali je interes javnosti za razkritje informacije javnega značaja lahko močnejši od potencialno storjene škode, ki bi nastala z razkritjem informacije. V teoriji se poudarja, da ga je treba uporabljati z veliko mero previdnosti in skrbnosti, saj test interesa javnosti zahteva bistveno večjo kakovost odločanja v obliki tehtanja posameznih nasprotujočih si pravic oziroma interesov. Test interesa javnosti zato pomeni izjemo od izjem, ki se mora uporabljati zelo premišljeno in zgolj takrat, ko bi s pomočjo tega testa odkrili nekaj, kar bi pripomoglo k širši razpravi in razumevanju nečesa pomembnega za širšo javnost. Interes javnosti kot splošen interes, ki ne služi samo interesom ozke skupine oseb, je opredeljen kot nekaj, kar bi koristilo javnemu vedenju in s tem omogočilo nadzor in sodelovanje javnosti pri oblikovanju tistih tematik, nad katerimi bi morala bdeti z vso skrbnostjo. Javni interes za razkritje je na primer močan v situacijah, ki se navezujejo na pridobivanje ali porabo javnih sredstev, javno varnost, javno zdravje, odgovornost in transparentnost odločanja, ki sprožijo javno ali parlamentarno razpravo, ipd. Pojem interesa javnosti ni v vsaki zadevi enak ali vnaprej definiran, temveč se lahko kaže v različnih pojavnih oblikah. Prav tako se lahko interes javnosti s časom spreminja, saj je odvisen od številnih dejanskih okoliščin. Zasnova interesa javnosti torej ni konstantna, ampak spremenljiva in odvisna od trenutnega dejanskega stanja. S tem pa je pri izvajanju testa interesa javnosti omogočena presoja od primera do primera, ki upošteva različne in prav tako spremenljive dejavnike, ki tvorijo interes javnosti.

 

V konkretnem primeru je torej treba tehtati med interesom splošne javnosti (ki je v tem, da se seznani z identiteto kršiteljev ZIntPK) in interesom varstva osebnih podatkov posameznikov, vključenih v evidenco o pravnomočnih odločbah o prekršku. IP uvodoma ugotavlja, da ZIntPK prepoveduje ali zapoveduje ravnanja na različnih področjih, kot so: oviranje dela ali nesodelovanje s Komisijo, razkritje informacij iz postopka s strani zunanjega strokovnjaka ter vrsta kršitev pravil v zvezi z zaščito prijavitelja, nezdružljivostjo funkcij, sprejemanjem daril (tako opustitev vpisa v seznam daril kot sprejem prepovedanih daril), omejitvijo poslovanja, nasprotja interesov, nadzorom nad premoženjskim stanjem, lobiranjem, sklepanjem pogodb (npr. opustitev protikorupcijske klavzule v pogodbi, opustitev ugotavljanja ničnosti nedovoljene pogodbe) itd. Ob tem IP ugotavlja, da se glede kršitve večine od teh zapovedanih ali prepovedanih ravnanj v javnosti še nikoli ni pojavila potreba po razkritju identitete kršiteljev, glede nekaterih (denimo opustitev poročanja o premoženjskem stanju in oviranja dela komisije) pa je bilo sicer zaznati določeno (sicer sporadično) javno razpravo, v kateri so bili poimensko izpostavljeni tudi določeni posamezniki - javni funkcionarji. V nadaljevanju se bo IP torej konkretno opredelil, ali je podan prevladujoč javni interes za razkritje identitete vseh kršiteljev ZIntPK iz prekrškovnih evidenc.

 

Dostop do celotne evidence

 

Najprej je treba ugotoviti, da je prosilec zahteval dostop do celotne evidence kršiteljev ZIntPK, torej do vseh osebnih imen in položaja posameznikov v pravni osebi, kar je bil odločujoč faktor pri ugotavljanju, ali je podan prevladujoč interes javnosti. Prosilec ni navajal, še manj pa izkazal, da je podan javni interes za razkritje prav vseh imen in položaja posameznikov v pravnih osebah, tudi če gre za javne uslužbence na nevodilnih, celo nižjih položajih; če gre za posameznike, ki sploh niso javni uslužbenci ali funkcionarji; če gre za lažje oblike kršitev, ko je denimo izrečen zgolj opomin namesto globe; če je bila vložena zahteva za sodno varstvo in lahko sodišče spremeni odločitev Komisije in podobno. Vse te okoliščine so bile pomembne pri ugotovitvi IP, da ni podan prevladujoč javni interes za razkritje identitete vseh kršiteljev iz evidence.

 

IP je ugotovil, da argumentom prosilca, da bi objava kršiteljev delovala preventivno, torej zmanjševala pojavnost nadaljnjih kršitev ZIntPK, hkrati pa povečala zaupanje javnosti v delovanje javnih institucij, ni mogoče priznati pravne veljave, predvsem kolikor se tičejo zahteve po razkritju identitete kršiteljev iz celotne prekrškovne evidence.

 

V zvezi z navedbo prosilca, da ima javnost pravico izvedeti, kateri javni uslužbenci so kršili zakon, saj jih javnost z davki financira, IP navaja, da sama okoliščina, da so plače javnih uslužbencev financirane iz javnega denarja še ne opravičuje tako ekstenzivnega posega v zasebno sfero posameznikov, poleg tega pa niso vsi možni kršitelji ZIntPK javni uslužbenci ali funkcionarji. Prav tako je treba zavrniti zelo splošni argument prosilca, da imajo pri javnih funkcionarjih volivci pravico izvedeti za nepravilnosti v zvezi z delom funkcionarja, da bodo ob naslednjih volitvah seznanjeni z vsemi relevantnimi dejstvi glede dela tega funkcionarja. Čeprav je ta argument na strani transparentnosti sicer močen, pa velika večina javnih funkcionarjev ni voljenih na splošnih volitvah, prav tako pa je treba upoštevati, da je narava marsikaterega prekrška po ZIntPK takšna, da zanjo težko trdimo, da bi relevantno vplivala na oblikovanje mnenja volivcev glede delovanja javnih funkcionarjev. Tudi pri tem je treba omeniti, da evidenca zajema veliko posameznikov, ki sploh niso javni funkcionarji; nekateri niso niti javni uslužbenci.

 

Glede stališča, da bi razkritje pripomoglo h krepitvi integritete javnih funkcionarjev in uslužbencev ter zmanjševanju kršitev ZIntPK, IP ugotavlja, da to nima opore v dokazih ali vsaj prepričljivih okoliščinah. V zvezi s tem je IP že večkrat poudaril, da t.i. "sramotilnih stebrov" brez kakršnekoli predhodne analize učinkov ne more sprejeti kot legitimnega razloga za odrekanje pravice do varstva osebnih podatkov in pravice do zasebnosti posameznikov. Tudi če bi prišlo do določenega izboljšanja stanja glede kršitev in posledično za povečanje zaupanja v pravno državo in delovanje javnih institucij, tega ni mogoče izmeriti ne kvalitativno ne kvantitativno, niti ne z gotovostjo pripisati razkrivanju identitete vseh kršiteljev iz prekrškovnih evidenc Komisije. Z drugimi besedami: o morebitnih pozitivnih učinkih je mogoče v trenutnih okoliščinah le špekulirati. Če bi se zakonodajalec odločil, da je potrebno razkriti identiteto vseh kršiteljev iz prekrškovnih evidenc, bi IP kot pristojna institucija na področju varstva osebnih podatkov od predlagatelja pričakoval pripravo vsebinske analize vplivov takšnega predloga na varstvo osebnih podatkov posameznikov, iz takšne analize pa bi morali biti razvidni tudi dokazljivi pozitivni vplivi, denimo na delovanje institucij v prihodnje, zmanjševanje pojavov korupcije, zvišanje integritete javnih uslužbencev in funkcionarjev. V konkretnem primeru pa je IP prepričan, da za takšno odločitev v upravnem postopku ni ne podlage ne konkretnih podatkov, ki bi upravičevali presojo, da bi prišlo do pozitivnih vplivov (morebitnega povečanja zaupanja v institucije ter preventivnega učinka) in bi zato javni interes za razkritje prevladal nad pravicami posameznikov. Spomniti pa je treba tudi na to, da so prepovedana in zapovedana ravnanja po ZIntPK zelo različna, posamezniki se lahko "znajdejo" v prekrškovnem postopku tudi zaradi neurejene organizacije dela, v postopku lahko odpravijo pomanjkljivosti nemudoma po tem, ko so obveščeni o uvedbi postopka o prekršku in podobno. Tako IP v zvezi s tem zaključuje, da ni mogoče trditi, da bi nediskriminatorno razkritje vseh kršiteljev dejansko prineslo večje spoštovanje zakonodaje na področju integritete in preprečevanja korupcije.

 

IP je poleg vsega navedenega prepričan tudi, da vsesplošno razkritje identitete kršiteljev prepovedanih oz. zapovedanih ravnanj po ZIntPK ne bi bistveno pripomoglo h kvalitativno boljši, bolj informirani javni razpravi o pomembnih temah v javnem interesu ter k dvigu zaupanja javnosti v pravno državo. Dejstvo je namreč, da je prosilec že pridobil prekrškovno evidenco, ki omogoča javno razpravo o kršitvah ZIntPK, da pa bi bilo nujno v demokratični družbi, da se v javnosti razkrije še identiteta vseh kršiteljev, pa ni prevladujočih razlogov.

 

Dostop do posameznih podatkov o kršiteljih

 

Kot rečeno, se je IP pri presoji prevladujočega interesa javnosti naslonil na okoliščino, da prosilec zahteva dostop do podatka o identiteti vseh kršiteljev, vpisanih v vseh obstoječih prekrškovnih evidencah, ki jih vodi Komisija. Prosilec bi moral po presoji IP bolj konkretizirano in določno navesti (že v zahtevi), v katerih primerih in zakaj meni, da je podan prevladujoč javni interes.

 

Pri tem je treba omeniti, da je zakonodajalec v 7.a člen ZDIJZ (z novelo ZDIJZ-C) eksplicitno zapisal, da so v kazenskem postopku v zvezi s kaznivim dejanjem, ki se preganja po uradni dolžnosti, za vodilne člane subjektov pod prevladujočim vplivom oseb javnega prava, ki je v neposredni zvezi z opravljanjem njegovih del ali nalog, po pravnomočnosti sklepa o preiskavi, po pravnomočnosti obtožnice ali po vročitvi obtožnega predloga obdolžencu, iz obtožnega akta javno dostopni podatki o osebnem imenu obdolženega, kvalifikaciji kaznivega dejanja, ocenjeni pridobljeni premoženjski koristi in povzročeni premoženjski škodi poslovnega subjekta pod prevladujočim vplivom, razen v primerih obstoja izjem iz 6. ali 8. točke 1. odstavka 6. člena ZDIJZ. Tako je treba ugotoviti, da je v določenih (omejenih) okoliščinah lahko podan prevladujoč javni interes za razkritje nekaterih občutljivih osebnih podatkov. Vendar je zakonodajalec postavil jasne kriterije, zaradi katerih je odločil, da javni interes prevlada, kot je faza postopka, vodstvena funkcija posameznikov ali vpliv na vodenje; neposredna zveza med opravljanjem dela in nalog ter kazenskim postopkom. V primeru, ko prosilec uveljavlja prevladujoč javni interes in ga presoja upravni organ, pa je treba toliko bolj jasno opredeliti, glede katerih posameznikov in glede katerih prekrškov naj bi bil podan javni interes za razkritje in zakaj.

 

V konkretnem primeru je torej treba ugotoviti, da prosilec ni izkazal, da obstaja prevladujoč javni interes. Glede na okoliščine primera pa tudi ni mogoče ugotavljati, glede katerih podatkov naj bi sploh bil podan prevladujoč javni interes, saj je prosilec svojih argumentov ni oprl na nobene konkretne oziroma konkretizirane okoliščine. V odsotnosti takšnih argumentov IP ni mogel opraviti tehtanja, ali v konkretnem primeru (torej za konkretnega posameznika) javni interes prevlada nad posameznikovo pravico do varstva osebnih podatkov.

 

IP je torej na podlagi vsega navedenega ugotovil, da v okoliščinah konkretnega primera ni podan (generalni) prevladujoči javni interes za razkritje imen in položaja posameznika v pravni osebi iz celotnih evidenc Komisije. Prevladujočega javnega interesa glede posameznih kršiteljev pa ni bilo mogoče ugotavljati. Vendar pa IP na tem mestu še enkrat poudarja, da je bila ta drugostopenjska odločba sprejeta v okoliščinah konkretnega primera in ob upoštevanju specifične opredelitve zahteve prosilca, ki se je osredotočila na razkritje identitete vseh kršiteljev iz vseh prekrškovnih evidenc Komisije. Glede na to, da javni interes, kot izhaja iz 2. odstavka 6. člena ZDIJZ, ni statičen, ta odločba IP ne posega v možnost prosilca, da za posamezne, ožje in bolj definirane primere v morebitnem drugem postopku izkaže, da javni interes v konkretiziranih okoliščinah prevlada nad pravico posameznikov do varstva osebnih podatkov.

 

Organ je torej po presoji IP ravnal pravilno, ko je na podlagi 3. točke 1. odstavka 6. člena ZDIJZ zavrnil zahtevo prosilca v izpodbijanem delu, torej v delu, ki se nanaša na razkritje osebnih imen in podatkov o položaju posameznika v pravni osebi. Zato je IP na podlagi 1. odstavka 248. člena ZUP zavrnil pritožbo prosilca in potrdil izpodbijano odločbo kot izhaja iz 2. točke izreka te odločbe.

 

3.     Vprašanje ponovne uporabe informacij javnega značaja

 

Organ je v obrazložitvi izpodbijane odločbe navedel, da ima prosilec pravico samo dostopati do že prejetih informacij in informacij ne sme ponovno uporabiti, denimo objaviti na spletni strani. Organ o tem ni odločil v samem izreku prvostopenjske odločbe, temveč je prosilcu navedeno omejitev postavil zgolj v obrazložitvi. O tem vprašanju organ torej ni oblastno odločil, zato to vprašanje tudi ne more biti predmet pritožbene presoje. Ker pa je prosilec v pritožbi navedel, da se ne strinja s tem, da gre pri spletni objavi pridobljenih podatkov iz prekrškovnih evidenc za ponovno uporabo, IP zgolj pojasnjuje, da bi moral organ, če bi menil, da gre v konkretnem primeru za izvrševanje pravice do ponovne uporabe informacij javnega značaja, prosilca skladno s 4. odstavkom 17. člena ZDIJZ pozvati k dopolnitvi. Prosilčeva zahteva namreč v takšnem primeru ni izpolnjevala ene izmed treh obveznih sestavin zahteve za ponovno uporabo informacij, in sicer ali namerava prosilec informacije uporabiti za pridobitni ali nepridobitni namen. Vendar pa organ tega ni storil in je prosilcu omogočil dostop do informacij javnega značaja v obsegu, kot izhaja iz 1. točke izpodbijane odločbe. Navedbe organa v obrazložitvi tako ni mogoče šteti kot naložitev "drugih pogojev" v smislu 3. odstavka 22. člena ZDIJZ.

 

Ne da bi se spuščal v konkretno presojo o tem, ali bi prosilčeva uporaba pridobljenih informacij dejansko pomenila ponovno uporabo informacij, IP pojasnjuje, da je v primerljivih primerih v preteklosti že odločil, da naslednjih primerov zahtev za dostop do informacij ni bilo mogoče subsumirati pod pojem ponovne uporabe informacij javnega značaja:

-        dostop do sklepov in zapisnikov, povezanih z postopki inšpekcijskega nadzora (odločbi IP št. 021-101/2008 z dne 6. 11. 2008 in št. 021-100/2008/4 z dne 12. 11. 2008) ter

-        dostop do podatkov iz prekrškovne evidence po Zakonu o zaposlovanju in delu tujcev (odločba IP št. 090-128/2011/6 z dne 22. 7. 2011).

 

Prosilec sicer nima prav, ko trdi, da je ločnica med dostopom in ponovno uporabo v tem, ali bi prosilec zaračunal za informacije oziroma za derivativna dela, ki izhajajo iz posredovanih informacij. Pri institutu ponovne uporabe namreč ločimo med pridobitnim in nepridobitnim namenom, zaradi zasledovanja katerih lahko prosilci zahtevajo ponovno uporabo (3. odstavek 4. člena ZDIJZ). ZDIJZ vsebuje definicijo ponovne uporabe informacij javnega značaja, ki skladno s 3. odstavkom 4. člena ZDIJZ pomeni uporabo s strani fizičnih oseb ali pravnih oseb za pridobitne ali nepridobitne namene razen za prvotni namen v okviru javne naloge. Ponovna uporaba informacij javnega značaja pomeni pridobivanje, običajno večje količine, informacij z namenom ustvarjanja dodane vrednosti (oplemenitenje informacij) za uporabnike storitev, ki jih nudi prosilec. To pomeni, da surove informacije javnega značaja lahko vsebujejo latentno vrednost v smislu širše uporabnosti, pogosto v kombinaciji z ekonomsko vrednostjo. Ključno za ponovno uporabo informacij je, da organi javnega sektorja zbirajo, proizvajajo, reproducirajo in razširjajo informacije, da izpolnijo svoje javne funkcije. Bistven element ponovne uporabe je dodana vrednost informacij javnega značaja - zasebni sektor naj bi torej ponudil več kot ponuja organ v okviru izvajanja svojih javnih nalog. Smisel nadaljnje uporabe ali izkoriščanja informacij javnega značaja je zagotavljanje nadgradnje teh informacij s strani prosilcev in s tem izpolnjevanje gospodarske funkcije pravice dostopa do informacij javnega značaja. Pri gospodarski funkciji pride do izraza njen pomen za gospodarstvo, saj s ponovno uporabo informacij nastane trg z informacijami javnega sektorja, ki predstavlja enega ključnih trgov pri širjenju komunikacijske tehnologije. Predvsem komercialni uporabniki tako pridobljene informacije nato obdelajo, izdelajo dodano vrednost in tako obogateno informacijo ponudijo nazaj na trg.

 

IP tako zgolj pojasnjuje, da bi moral organ prosilca pozvati k dopolnitvi njegove zahteve skladno z določbo 3. odstavka 17. člena ZDIJZ, v kolikor bi menil, da gre pri tej vlogi za zahtevo za ponovno uporabo informacij javnega značaja. Prosilec pa lahko informacije prosto uporablja, v kolikor ne gre za izpolnjevanje zgoraj vpisanih okoliščin, ki opredeljujejo pojem ponovne uporabe informacij javnega značaja. IP meni, da zgolj spletna objava pridobljenih informacij ne sodi pod pojem ponovne uporabe.

 

4.     Sklepno

 

IP je torej ugotovil, da je organ ravnal zakonito, da ni bil prekršen materialni predpis, ni prišlo do bistvenih kršitev določb postopka in da je bilo dejansko stanje pravilno ugotovljeno. Zahtevanih podatkov o osebnem imenu posameznikov in položaja posameznikov v pravnih osebah, ki izhajajo iz prekrškovnih evidenc organa, namreč ni mogoče šteti za podatke, ki bi sodili pod domet 3. odstavka 6. člena ZDIJZ, prav tako pa v okoliščinah konkretnega primera ni podan prevladujoč javni interes v smislu 2. odstavka 6. člena ZDIJZ.

 

Na podlagi 1. odstavka 248. člena ZUP je zato IP pritožbo prosilca zavrnil in odločil tako, kot izhaja iz 1. točke te odločbe.

 

V tem postopku posebni stroški niso nastali.

 

Ta odločba je v skladu s 30. točko 28. člena Zakona o upravnih taksah (Uradni list RS, št. 8/2000, s sprem. in dop.) oproščena plačila upravne takse. 

 

 

Pouk o pravnem sredstvu:

 

Zoper to odločbo ni dovoljena pritožba, pač pa se lahko sproži upravni spor. Upravni spor se sproži s tožbo, ki se vloži v 30 dneh od vročitve te odločbe na Upravno sodišče, Fajfarjeva 33, 1000 Ljubljana. Tožba se lahko vloži pisno po pošti ali neposredno pri navedenem sodišču. Če se tožba pošlje priporočeno po pošti, se za dan izročitve sodišču šteje dan oddaje na pošto. Tožba z morebitnimi prilogami se vloži v najmanj treh izvodih. Tožbi je treba priložiti tudi to odločbo v izvirniku ali prepisu.

 

Postopek vodila:                                                                                

Polona Tepina, univ. dipl. prav.,            LL.M.,                                                

svetovalka IP                                                                                     

 

Informacijski pooblaščenec:

Mojca Prelesnik, univ. dipl. prav.,

informacijska pooblaščenka

 

 

 

 


[1] Spletna stran Komisije, zavihek Nadzor in preiskave: https://www.kpk-rs.si/sl/nadzor-in-preiskave/prekrski (13. 9. 2015).

[2] Selinšek L., Uvodni komentar k drugemu poglavju, v: Čas P., Filipčič K., Fišer Z. et al, Zakon o prekrških s komentarjem, str. 55-62.

[3] Orel N., Čas P., Materialnopravna ureditev prava prekrškov. Postopek o prekršku. Praktična uporaba materialnopravnih določb in postopka iz ZP-1, str. 23, dostopno na http://www.mnz.gov.si/fileadmin/mnz.gov.si/pageuploads/JAVNA_UPRAVA/Upravna_akademija/IZPITI_IN_SEMINARJI/igor/Ucno_gradivo_za_PUO_avgust_2014.pdf.

[4] Gl. Selinšek L., str. 65-66.

[5] Gl. Orel N., Čas P., str. 23, prim. Filipčič K., Uvodni komentar k drugemu poglavju, v: Čas P., Filipčič K., Fišer Z. et al, Zakon o prekrških s komentarjem, str. 139-144.

[6] Prim. Sodba Sodišča Evropske unije št. C-73/07 z dne 16. 12. 2008 v zadevi Tietosuojavaltuutettu proti Satakunnan Markkinapörssi Oy in Satamedia Oy.