Informacijski pooblaščenec Republika Slovenija
    SLO | ENG

Iskalnik po odločbah IP o dostopu do informacij javnega značaja

+ -
Datum: 10.09.2009
Naslov: Prosilec - Kapitalska družbe pokojninskega in invalidskega zavarovanja d.d.
Številka: 090-108/2009
Kategorija: Poslovna skrivnost
Status: Odobreno


Številka: 090-108/2009
Datum: 11. 9. 2009

Informacijski pooblaščenec po pooblaščenki Nataši Pirc Musar (v nadaljevanju Pooblaščenec), izdaja na podlagi 2. člena Zakona o Informacijskem pooblaščencu (Ur. l. RS, št. 113/05 in 51/07-ZUstS-A, v nadaljevanju ZInfP), 3. in 4. odst. 27. člena Zakona o dostopu do informacij javnega značaja (Ur. l. RS, št. 51/06- uradno prečiščeno besedilo in 117/06 – ZDavP2, v nadaljevanju ZDIJZ) in 3. odst. 255. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Ur. l. RS, št. 24/06 - uradno prečiščeno besedilo, 105/06 – ZUS-1, 126/07- ZUP-E, 65/08-ZUP-F, v nadaljevanju ZUP), o pritožbi z dne 13. 5. 2009, ……., ki ga zastopa odvetniška pisarna Jadek&Pensa, d.n.o. o.p., Tavčarjeva 6, 1000 Ljubljana (v nadaljevanju prosilec), zoper  molk Kapitalske družbe pokojninskega in invalidskega zavarovanja d.d., Dunajska 119, 1000 Ljubljana (v nadaljevanju organ), v zadevi odobritve dostopa do informacij javnega značaja naslednjo


O D L O Č B O:




1. Pritožbi zaradi molka in zahtevi prosilca se ugodi.

2. Organ je dolžan prosilcu v roku petnajstih (15) dni od vročitve te odločbe po pošti na naslov njegovega  pooblaščenca posredovati fotokopijo prodajne pogodbe o prodaji in nakupu delnic delniške družbe LGB,  prodajalca ZPIZ – kapitalski sklad v ustanavljanju in Slovenska odškodninska družba, d.d., z dne 11. 6. 1996, s tem, da je dolžan prekriti vse informacije o pogodbenih strankah, ki so fizične osebe, in sicer
-    na  strani ena v točkah 3., 4. in 5. se izbriše: ime in priimek, naslov, EMŠO in funkcija,
-    na strani dve v  točki 3.2.2. se izbriše vsa imena in priimke,
-    na strani tri se izbriše besedilo pod besedo »KUPEC« (imena in priimke, funkcije in lastnoročne podpise), razen kraja in datuma.

3. Posebni stroški v tem postopku niso nastali.


OBRAZLOŽITEV:


Prosilec je dne 6. 4. 2009 na organ naslovil zahtevo za dostop do informacij javnega značaja. Navedel je, da naj mu organ posreduje informacijo o ceni, po kateri je organ prodal delnice družbe LGB d.d. … in … in da mu posreduje fotokopije prodajnih pogodb delnic družbe LGB d.d.

Organ je z dopisom z dne 17. 4. 2009 prosilcu odgovoril, da meni, da ne sodi v krog zavezancev po 1. odstavku 2. čl. ZDIJZ. Kapitalska družba ne sodi med osebe javnega prava, zato ni zavezanec po ZDJIZ, niti je ni mogoče opredeliti kot kateregakoli drugega zavezanca za omogočanje dostopa do informacij javnega značaja po 1. odst. 1. čl.  ZDIJZ. Ustanovitveni akt kapitalske družbe je temeljni korporacijsko pravni akt - Statut, kot ga ureja Zakon o gospodarskih družbah (Ur. l. RS, št. 42/2006 s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju ZGD-1). Kapitalska družba tudi ne izvaja nobenih javnih pooblastil in ne opravlja nobene gospodarske javne službe po Zakonu o gospodarskih javnih službah. Glede na navedeno je potrebno po mnenju organa celotno dokumentacijo, s katero razpolaga, obravnavati po enotnih, sedaj veljavnih kriterijih, po kateri Kapitalska družba ni zavezanec za posredovanje informacij javnega značaja. Ne glede na to pa tudi v primeru, če bi bilo stališče prosilca, da je Kapitalska družba glede informacij, ki se nanašajo na obdobje, ko je delovala kot Kapitalski sklad, zavezanec za posredovanje informacij javnega značaja, le-teh ne bi mogel posredovati iz naslednjih razlogov:  
1. Skladno z določilom 7. člena Pravilnika Kapitalske družbe pokojninskega in invalidskega zavarovanja, d.d. o varovanju poslovne skrivnosti se za poslovno skrivnost štejejo vsi podatki, ki se nanašajo na nakupe in prodaje finančnih instrumentov, kamor sodijo tudi vrednostni papirji. Ker vsebina pogodbe, ki jo prosilec želi na vpogled, v skladu z navedenim internim aktom predstavlja poslovno skrivnost, jo je Kapitalska družba kot takšno dolžna tudi varovati. Poleg tega bi Kapitalska družba s posredovanjem podatkov, ki so opredeljeni kot poslovna skrivnost, utrpela veliko  gmotno škodo. Po ZGD-1 se namreč za poslovno skrivnost štejejo tudi podatki, za katere je očitno, da bi nastala občutna škoda, če bi zanj izvedele nepooblaščene osebe. Družbeniki, delavci, člani organov družbe in druge osebe so odgovorni za izdajo poslovne skrivnosti, če so vedeli ali bi morali vedeti za takšno naravo podatkov. S predajo zahtevane dokumentacije in njenim fotokopiranjem prosilcu bi Kapitalska družba utrpela občutno škodo. Če bi Kapitalska družba razkrivala podrobnosti vseh posameznih poslov iz osebnih razmerij, ki nastanejo med pogodbenimi strankami z navedenimi posli pri prodaji vrednostnih papirjev, ne bi nihče več hotel skleniti pravnega posla s Kapitalsko družbo. Saj bi se vsakdo zavedal tveganja, da bi vsaka fizična ali pravna oseba, ki lahko predstavlja tudi neposrednega konkurenta na trgu, lahko uveljavljala vpogled v pogodbena razmerja, ki morajo biti po ZGD-1 zaupne narave. Pri konkretnem pravnem poslu prodaje in nakupa vrednostnih papirjev gre za pogodbeno, obligacijsko pravno razmerje, kjer so udeleženci v obligacijskem razmerju sladno s 4. členom Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) enakopravni in morajo ravnati v skladu z dobrimi poslovnimi običaji. Skladno s 7. členom OZ se morajo udeleženci v obligacijskih razmerjih vzdržati ravnanj, s katerimi bi bila otežena izpolnitev obveznosti drugih udeležencev, skladno z 10. členom OZ pa se je vsak dolžan vzdržati ravnanja, s katerim bi utegnil drugemu povzročiti škodo. Upoštevaje navedeno in določilo 40. člena ZGD-1, ki izrecno določa, da so podatke, ki so poslovna skrivnost družbe, dolžne varovati tudi osebe izven družbe, in da je prepovedano ravnanje, s katerim bi osebe izven družbe poskušale v nasprotju z zakonom ali voljo družbe pridobiti take podatke, je jasno, da Kapitalska družba ne more in ne sme brez izrecnega soglasja preostalih pogodbenih strank odločiti, ali bo vsebino pogodbe razkrila ali ne ter komu in kdaj jo bo razkrila.

2. Tudi, če bi bila Kapitalska družba zavezanka po ZDIJZ in bi obstajal prevladujoč interes javnosti nad poslovno skrivnostjo družbe, vsebina pogodbe ni informacija javnega značaja, saj so kar tri pogodbene stranke osebe zasebnega prava, ki nikakor niso dolžne ravnati po ZDJIZ. Morebitno razkritje vsebine pogodbe po določilih ZDIJZ ne trči tako zgolj ob pravico Kapitalske družbe do varovanja poslovne skrivnosti, ampak nujno trči tudi ob pravico drugih zasebnih subjektov do varovanja poslovne skrivnosti. Poleg navedenega, vsebina tovrstne pogodbe tudi ne more biti informacija javnega značaja, saj ne ustreza definiciji informacije javnega značaja, kot jo podaja 4. člen ZDIJZ, saj dokumenta ni izdelal organ sam, niti ne v sodelovanju z drugim organom, niti ga ni pridobil od drugih oseb.  

3. Posredovanje zahtevanih podatkov ni dopustno tudi iz razloga, ker imajo podatki, ki jih vsebuje Pogodba o prodaji in nakupu delnic, tudi naravo osebnih podatkov v skladu z zakonsko opredelitvijo osebnih podatkov. V pogodbi se namreč nahajajo tudi osebni podatki pogodbenih strank - fizičnih oseb, ki so varovani z Zakonom o varstvu osebnih podatkov (v nadaljevanju ZVOP-1). Z dostavo kopije pogodbe bi Kapitalska družba tako kršila ZVOP-1, ki izrecno prepoveduje posredovanje osebnih podatkov fizičnih oseb nepooblaščenim osebam. Takšno ravnanje je skladu z ZVOP-1 tudi strogo sankcionirano z visokimi denarnimi kaznimi.

Dne 14. 5. 2009 je Pooblaščenec prejel pritožbo prosilca zoper dopis organ z dne 17. 4. 2009, v kateri uvodoma povzema svojo zahtevo z dne 6. 4. 2009 in odgovor organa z dne 17. 4. 2009, nato pa nadaljuje, da je odgovor zavezanca, torej organa, v celoti nepravilen. Prosilec navaja, da organ vse do 18. 12. 1996 ni bil samostojni pravni subjekt in je obstajal kot kapitalski sklad Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, in sicer je obstajal kot premoženjski sklad za zagotavljanje sredstev za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Na podlagi določb zakona o lastninskem preoblikovanju podjetji (ZLPP) so podjetja pri izdaji navadnih delnic za družbeni kapital v postopkih lastninskega preoblikovanja na kapitalski sklad pokojninskega in invalidskega zavarovanja z navadnimi delnicami morale prenesti 10% družbenega kapitala. Tako je zavezanec v postopku lastninjenja postal imetnik delnic LGB d.d. in z njimi kasneje razpolagal. Po ZDIJZ so zavezanci za posredovanje informacij javnega značaja tudi javni skladi in druge osebe javnega prava, nosilci javnih pooblastil in izvajalci javnih služb. Organ je univerzalni pravni naslednik javnega sklada in tako organ v smislu ZDIJZ ter zavezanec za dostop do informacij javnega značaja za informacije, ki se nanašajo na obdobje, ko je deloval kot javni sklad. Prav
tako je organ v smislu ZDIJZ tudi ZPIZ, saj je izvajalec javne službe in nosilec javnega pooblastila. Načelo prostega dostopa iz 5. člena ZDIJZ obenem pomeni tudi, da so vsakomur dostopne vse informacije javnega značaja vseh zavezancev, razen če so določene informacije izvzete iz prostega dostopa, v takšnem primeru pa organ nosi dokazno breme. Po oceni prosilca organ ni uspel izkazati, da so zahtevane informacije poslovna skrivnost po določbah ZGD-1. S Pravilnikom o varovanju poslovnih skrivnosti zavezanec podatkov, ki izvirajo iz časa, ko je deloval kot javni sklad, ne more določiti kot poslovno skrivnost. V tistem času zavezanec ni imel samostojne pravne subjektivitete in je obstajal le kot premoženje v okviru ZPIZ, zato tudi ni pristojen za sprejemanje aktov, ki se nanašajo na varovanje podatkov iz tistega časa in morebitni takšni notranji akti za podatke v tem obdobju ne morejo veljati. Za sprejem takšnih aktov bi bil kvečjemu pristojen ZPIZ. Zahtevane informacije tako niso poslovna skrivnost po 1. odstavku 39. člena ZGD-1. Organ je v obrazložitvi navedel: »če bi Kapitalska družba razkrivala podrobnosti vseh posameznih poslov ... ne bi nihče več želel skleniti pravnega posla s Kapitalsko družbo«. S tem organ v ničemer ni navedel in natančno obrazložil preteče škode in concreto, ki je bistveni element poslovne skrivnosti po 2. odstavku 39. člena ZGD-1 in ene od zakonsko opredeljenih izjem po prvem odstavku 6. člena ZDIJZ, ampak je le pavšalno oziroma generalno zatrjeval škodo brez obrazložitve škodljivih posledic, s čimer v ničemer ne izkazuje izpolnjevanja meril po drugem odstavku 39. člena ZGD-1. Pri takšnih navedbah organa gre za obrazložitev posredne škode, ki bi nastala z razkrivanjem poslovne skrivnosti drugih oseb. Predmet poslovne skrivnosti so lahko samo podatki, ki pomenijo dejansko konkurenčno prednost podjetja v kakršnemkoli pogledu in katerih sporočanje neupravičeni osebi bi dejansko škodilo konkurenčnemu položaju podjetja. Dejstvo, da zavezanec posreduje podatke, ki jih je po veljavni zakonodaji dolžan posredovati, ne more imeti škodljivih vplivov za njegova bodoča poslovna razmerja. Bolj verjetno se zdi, da bi lahko imela protizakonita ravnanja, med drugim nepravilno ne posredovanje informacij, za organ prej škodljive posledice, saj bi se obseg poslovanja z zavezancem zmanjšal prav zaradi takšnih informacij o zavezančevem protizakonitem delovanju. Pri tem velja poudariti, da v konkretnem primeru delnice družbe LGB d.d. niso bile nikoli izdane (ne v materializirani ne v nematerializirani obliki) in se z njimi nikoli ni trgovalo na prostem trgu, obstajal je zgolj sporno urejen notranji trg družbenikov družbe. Nadalje se je družba LGB d.d. preoblikovala in danes obstaja kot LGB d.o.o. z edinima družbenikoma … in ... Zadevne delnice ne obstajajo več in se z njimi ne trguje. Zaradi vsega navedenega z razkritjem zahtevanih informacij za nikogar ne morejo nastati nikakršne škodljive posledice in se tako te informacije, ki niso določene za poslovno skrivnost po 1. odstavku 39. člena ZGD-1, ne morejo šteti za poslovno skrivnost. Poleg tega se za poslovno skrivnost ne morejo določiti podatki, ki so po ZDIJZ javni. Informacija javnega značaja je po ZDIJZ informacija, ki izvira iz delovnega področja organa, nahaja pa se v obliki dokumenta, zadeve, dosjeja, registra, evidence ali drugega dokumentarnega gradiva, ki ga je organ izdelal sam. Zahtevani podatki v prodajnih pogodbah zadevnih delnic ustrezajo tej definiciji. Podatek o kupnini delnic je Informacijska pooblaščenka opredelila že v odločbi št. 021-114/2007/14 z dne 02.09.2008, v tem postopku je bila Kapitalska družba d.d. obravnavana kot zavezanec po ZDIJZ. Zahtevana informacija, kupnina za delnice oz. cena delnic, ni osebni podatek, ki uživa varstvo po ZVOP-1 in je določen kot izjema v 6. členu ZDIJZ. V primeru, da drugi podatki zahtevanih prodajnih pogodb vsebujejo osebne podatke, se zanje uporabi 7. člen ZDUZ, ki določa, da pooblaščena oseba iz dokumenta izloči informacije iz 6. člena, če dokument ali njegov del le delno vsebuje informacije iz tega člena in jih je mogoče izločiti iz dokumenta, ne da bi to ogrozilo njihovo zaupnost. Pooblaščena oseba pa prosilca seznani z vsebino oziroma mu omogoči ponovno uporabo preostalega dela dokumenta. Zavezanec je torej  dolžan dokument izročiti prosilcu in če je le mogoče, v smislu citiranega 7. člena, omejiti izjeme iz 6. člena ZDIJZ. Predvsem pa zavezanec ne sme, samo zaradi dejstva, da se v njem nahaja varovana izjema, zavrniti dostopa do celotnega dokumenta. Zavezanec mora ob vsakem primeru z ustrezno skrbnostjo in preučevanjem dokumenta odločati o tem, ali se da varovani podatek zaščititi ali ne. Natančnejši postopek vsebuje Uredba o posredovanju in ponovni uporabi informacij javnega značaja (Ur. L. RS, št. 76/2005, v nadaljevanju Uredba) v 21. členu. Ta določa, da če dokument ali njegov del le delno vsebuje informacije iz 6. člena ZDIJZ, se šteje, da jih je mogoče izločiti iz dokumenta, ne da bi to ogrozilo njegovo zaupnost, če jih je mogoče na kopiji fizično odstraniti, prečrtati, trajno prekriti ali drugače napraviti nedostopne, če gre za dokument v fizični obliki.

Pooblaščenec je z dopisom št. 0900-98/2009/2, z dne 3. 6. 2009 organ pozval, da sporoči, zakaj o zahtevi prosilca ni odločil.

Organ je Pooblaščencu odgovoril z dopisom z dne 8. 6. 2009, v katerem je povzel svoj odgovor, ki ga je posredoval prosilcu dne 17. 4. 2009.  Pooblaščenec je zato z dopisom z dne 14. 7. 2009, št. 0900-98/2009/4, organ pozval, da mu v roku osmih dni posreduje dokument, ki ga zahteva prosilec. Pooblaščenec je dne 23. 7. 2009 od organa prejel zahtevan dokument. Na dodatni poziv Pooblaščenca je organ dne 6. 8. 2009 posredoval tudi Pravilnik Kapitalske družbe pokojninskega in invalidskega zavarovanja, d.d. o varovanju poslovne skrivnosti z dne 2. 11. 2005.


Pritožba je utemeljena.

1. Organ kot zavezanec za dostop  do informacij javnega značaja

Ker organ zanika status zavezanca, je Pooblaščenec najprej ugotavljal, ali je organ zavezanec za dostop do informacij javnega značaja. Krog zavezanih organov za dostop do informacij javnega značaja je določen v 1. odst. 1. čl. ZDIJZ, po katerem ta zakon ureja postopek, ki vsakomur omogoča prost dostop in ponovno uporabo informacij javnega značaja, s katerimi razpolagajo državni organi, organi lokalnih skupnosti, javne agencije, javni skladi in druge osebe javnega prava, nosilci javnih pooblastil in izvajalci javnih služb.

1.1 Organ kot pravna oseba javnega prava, ustanovljena z zakonom

Pooblaščenec ugotavlja, da je organ pravna oseba javnega prava in zato nedvomno je zavezanec za dostop do informacij javnega značaja. Kljub temu, da organ sredstva pridobiva iz različnih virov in da pri njegovem delu in poslovanju ne gre za porabo proračunskih sredstev, iz tega ni mogoče zaključiti, da organ že zaradi tega razloga ni zavezanec za dostop do informacij javnega značaja po določilih ZDIJZ.

Pooblaščenec v nadaljevanju svojo ugotovitev, da organ nedvomno je zavezanec za dostop do  informacij javnega značaja, zlasti zato, ker je bil z zakonom določen prenos državnega premoženja na organ, opira še na vrsto drugih pravnih predpisov.

Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS št. 106/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-1) v 243. členu določa, da je organ (sklad, op. Pooblaščenca) pravna oseba, ki je ustanovljena za opravljanje dejavnosti po tem zakonu. Organ je delniška družba, zanj pa se uporabljajo določbe ZGD o delniški družbi, če ni s tem ali drugim zakonom drugače določeno. Edini ustanovitelj organa je Republika Slovenija.

244. člen ZPIZ-1 določa obseg dejavnosti organa, in sicer upravljanje in razpolaganje z vrednostnimi papirji in drugimi sredstvi, pridobljenimi v postopku lastninskega preoblikovanja podjetij, upravljanje Prvega pokojninskega sklada v skladu z zakonom, ki ureja Prvi pokojninski sklad, upravljanje sklada obveznega dodatnega zavarovanja v skladu s tem zakonom ter upravljanje vzajemnih pokojninskih skladov po tem zakonu. Po določilu 245. člena ZPIZ-1 so prihodki organa obresti, dividende in drugi prihodki, ki izvirajo iz naložb ter poslovanja organa. Iz določila 246. člen ZPIZ-1 obenem izhaja, da so z zakonom določeni tudi organi  obravnavane pravne osebe (torej organa, op. Pooblaščenca), njihova številčnost in imenovanje. Organi obravnavane pravne osebe so skupščina, nadzorni svet in uprava, pri čemer skupščino in nadzorni svet imenuje Vlada Republike Slovenije, predsednika in člane uprave pa skupščina.

1.2 Status organa kot pravne osebe javnega prava v pravni teoriji

Zakon (ZPIZ-1) torej zgolj določa, da je organ (v času ustanovitve še ''sklad'', torej pred preimenovanjem v ''družbo'', op. Pooblaščenca) pravna oseba, in sicer delniška družba, ne opredeli pa, ali gre za pravno osebo javnega ali zasebnega prava. Status organa je zato potrebno presojati na podlagi kriterijev, ki so v pravni teoriji odločilni za posamezno vrsto pravne osebe. Te kriterije je razvila pravna doktrina javne uprave in se uporabljajo za presojo, ali gre za osebo javnega ali zasebnega prava.

Pravne osebe zasebnega prava so ustanovljene z zasebnopravnim aktom, to je pogodba, v nekaterih primerih tudi statut, medtem ko je za pravne osebe javnega prava glavni element opredelitve ustanovitveni akt, in sicer zakon ali drug oblastni akt. Pri slednjih so za presojo pomembni še drugi pomožni kriteriji, od izvajanja javnih pooblastil in javnih nalog, obveznega obstoja, vpliva države na upravljane in podobno. Pri tem je potrebno vse kriterije obravnavati kot celoto, saj samo en kriterij ne da popolnega odgovora. Ustanovitveni akt je praviloma odločilen za uvrstitev pravne osebe med javnopravne. V zvezi z ustanovitvenim aktom se pogosto navaja tudi obvezen obstoj, ki praviloma izhaja iz zakona. Ker teorija med opredelilnimi kriteriji navaja tudi izvajanje javnih pooblastil, velja poudariti, da samo izvajanje javnih pooblastil ne more biti odločilni kriterij za umestitev določene pravne osebe med pravne osebe javnega prava, saj lahko javno pooblastilo dobijo tudi pravne osebe zasebnega prava in fizične osebe.  (Več o tem prof. dr. Verica Trstenjak: Pravne osebe, GV založba, 2003 , str. 100 -110).  
Ustanovitev pravne osebe javnega prava ne temelji na načelu zasebne avtonomije, kar je značilno za zasebno pravo. Ustanovitev, kot že navedeno, temelji na posebnem oblastnem aktu, ob upoštevanju t.i. modelnega zakona ter obstoječih pravnih oblik. Država lahko z oblastnim aktom vedno ustanovi posebno obliko javnega prava in ji določi status sui generis. (več o tem knjiga Pravne osebe, prof. dr. Verice Trstenjak, str. 104-105).

1.3 Pravnoorganizacijska oblika organa

Glede na zgoraj navedeno so pravno irelevantne navedbe organa, da je zgolj zaradi svoje pravnoorganizacijske oblike delniške družbe pravna oseba zasebnega prava. Organ je bil ustanovljen z zakonom, in sicer z ZPIZ-1 in imel v času ustanovitve (leta 1996) v firmi navedeno besedo »sklad«: Kapitalski sklad pokojninskega in invalidskega zavarovanja, d.d. Ta firma je bila kasneje sicer spremenjena na podlagi 3. odstavka 60. člena Zakona o javnih skladih (Ur. l. RS št. 22/2000, v nadaljevanju  ZJS), ki je določil, da se navedeno firmo  premeni v »Kapitalsko družbo pokojninskega in invalidskega zavarovanja«. ZJS je namreč v določilu 1. odstavka 60. člena uveljavil ureditev, po kateri pravne osebe, ki niso organizirane in ne delujejo v skladu z določili ZJS, ne smejo imeti v imenu svoje firme besedice ''sklad''. Pooblaščenec ugotavlja, da organ res ni organiziran kot javni sklad, vendar to še ne pomeni, da ni pravna oseba javnega prava. Javni sklad je namreč samo ena od možnih statusnih oblik, v katero se pravna oseba javnega prava lahko organizira. ZDIJZ zato v 1. členu med zavezanci za dajanje informacij javnega značaja našteva poleg javnih skladov še nosilce javnih pooblastil, izvajalce javnih služb, državne organe, organe lokalnih skupnosti, javne agencije in druge osebe javnega prava.

1.4 Pomen države kot edinega delničarja organa

Pooblaščenec glede na vse navedeno ugotavlja, da je nedvomno izkazan obstoj krovnega, konstitutivnega pogoja za uvrstitev organa med pravne osebe javnega prava, ker je ustanovitveni akt organa zakon. Poleg tega pa obstaja tudi nekaj pomožnih kriterijev, in sicer obvezni pogoj in vpliv države na upravljanje, kot bo podrobneje pojasnjeno v nadaljevanju. Bistveno torej je, da obstaja krovni element, poleg njega pa vsaj en pomožni kriterij, kar je v konkretnem primeru izkazano. Krovni element za uvrstitev organa med osebe javnega prava se kaže v tem, da pri organu ne gre in ne more iti za uresničevanje zasebnih interesov družbe oziroma družbenikov, kot tudi ne za prostovoljno povezovanje (družbenikov) v neko statusno obliko. Organ je namreč, kot že navedeno, ustanovljen z javnopravnim aktom, z zakonom in to z namenom izvrševanja z zakonom določene dejavnosti, pri čemer je glede na določbe ZPIZ-1 obstoj organa obvezen. Organ je pravna oseba javnega prava, ker je ustanovljen po volji države in ker so njegove pristojnosti, organizacija ter območje delovanja določeni z zakonom. Tak namen države potrjuje tudi dejstvo, da je organ ustanovila z zakonom, kar pomeni, da je podan odločilni kriterij za uvrstitev organa med pravne osebe javnega prava, saj ZPIZ-1 določa ustanovitev, pristojnosti, pravice in obveznosti organa, kot tudi njegovo organiziranost. Izkazani so tudi številni pomožni kriteriji. Eden od njih je vpliv države na upravljanje.  Da gre pri organu za izrazito javnopravno sfero in nikakor ne za pravno osebo zasebnega prava, kažejo tudi določbe ZPIZ-1 o posebnem položaju treh organov upravljanja, pri čemer skupščino in nadzorni svet imenuje Vlada Republike Slovenije, predsednika in člane uprave pa skupščina, torej Vlada Republike Slovenije posredno.

Da gre v konkretnem primeru za izrazito javnopravno in nikakor ne zasebnopravno sfero organa, izhaja tudi iz zakonitih pristojnosti Vlade, kot zakonite zastopnice Republike Slovenije (7. člen ZVRS), ki je edina ustanoviteljica organa. Vlada je namreč po določilih ZVRS pristojna in odgovorna za politiko države in za razmere na vseh področjih iz pristojnosti države (4. člen), kar a contrario pomeni, da nima pristojnosti za urejanje razmer na področjih zasebnopravne sfere oziroma konkretneje v pravnih osebah zasebnega prava. Po določilu 6. člena ZVRS namreč Vlada izvršuje pravice in dolžnosti, ki pripadajo Republiki Sloveniji kot ustanoviteljici zavodov, gospodarskih družb in drugih organizacij. Navedeno torej pomeni, da statusno-pravna oblika gospodarske družbe (konkretno d.d.) ne pomeni nujno zasebno–pravne sfere in torej pravne osebe zasebnega prava, pač pa pomeni le uporabo ene od možnih pravno-organizacijskih oblik. V konkretnem primeru je država edini ustanovitelj organa kot delniške družbe in prav zato organ je pravna oseba javnega prava.
 
1.5 Namen ustanovitve organa po Zakonu o lastninskem preoblikovanju podjetij

Javnopravni položaj organa in obenem splošni javni interes po dobrem poslovanju organa izhajata tudi iz razumevanja specifične družbene ureditve v Republiki Sloveniji pred osamosvojitvijo leta 1991 in zato iz samega namena ustanovitve organa, posredno določenega v Zakonu o lastninskem preoblikovanju podjetij (Ur. l. RS št. 55/92 s spremembami, v nadaljevanju ZLPP). Organ je v postopku lastninjenja družbenih podjetij v t.i. obdobju tranzicije odigral pomembno vlogo, saj je del nenominiranega družbenega kapitala s prenosom na organ dobil znanega lastnika.

Iz 1. člena ZLPP izhaja, da se s tem zakonom ureja lastninsko preoblikovanje podjetij z družbenim kapitalom v podjetja z znanimi lastniki. Po določilu 3. člena ZLPP so bila podjetja z družbenim kapitalom podjetja v družbeni lastnini, v mešani lastnini, sestavljene oblike podjetij, če imajo med viri sredstev v bilanci stanja družbeni kapital, kot tudi organizacije združenega dela in delovne skupnosti, ki so sicer opravljale gospodarsko dejavnost, a se tedaj še niso organizirale kot podjetja. Družbeni kapital pa so predstavljale tudi trajne vloge ter navadne in prednostne delnice ali deleži, ki niso pripadali nobeni pravni ali fizični osebi. Definicija ''lastninskega preoblikovanja podjetja'' izhaja iz 17. člena ZLPP in pomeni spremembo podjetja z družbenim kapitalom v podjetje z znanimi lastniki na celotnem trajnem kapitalu preoblikovanega podjetja.  

Za razumevanje položaja organa pa je ključna določba 22. člena ZLPP, po kateri je družbeno podjetje za družbeni kapital izdalo navadne delnice in z njimi preneslo 10% družbenega kapitala na organ. Organ je s to transakcijo po določilu 40. člena ZLPP pridobil 10% vrednosti vsakega posameznega podjetja v delnicah ali kupnini. Navedeno pomeni, da je bilo na organ neodplačno preneseno veliko premoženje, konkretno lastniški deleži več kot tisoč podjetij v Republiki Sloveniji, ki so bili v tedanji specifični družbeni ureditvi preko instituta družbene lastnine, posredno last vseh državljanov. Organu je bilo torej v upravljanje zaupano veliko premoženje, ki nedvomno ne izhaja iz zasebno-pravne sfere.

1.6 Položaj organa kot revidiranca po Zakonu o računskem sodišču

Izhajajoč iz posebnega položaja organa, ki ga je določil ZLPP, pa je organ kot pravna oseba javnega prava podvržen tudi nadzoru Računskega sodišča Republike Slovenije. Slednje izhaja iz določb Zakona o računskem sodišču (Ur. l. RS št. 11/2001, v nadaljevanju ZRacS-1), po katerem je Računsko sodišče Republike Slovenije (v nadaljevanju Računsko sodišče) najvišji revizijski organ in izvaja kontrolo državnih računov, državnega proračuna in celotne javne porabe v Republiki Sloveniji (1. člen ZRacS-1).

Po določilu 1. odstavka 20. člena ZRacS-1 Računsko sodišče revidira poslovanje uporabnikov javnih sredstev, in sicer pravilnost in smotrnost poslovanja ali posamezen akt o preteklem ali načrtovanem poslovanju uporabnikov javnih sredstev. Uporabnik javnih sredstev je po določilu 5. odstavka 20. člena ZRacS-1 pravna oseba javnega prava ali njena enota, še več, za uporabnika se šteje tudi pravna oseba zasebnega prava, če gre (med drugim) za gospodarsko družbo, v kateri imata država ali lokalna skupnost večinski delež. Za poslovanje uporabnikov javnih sredstev pa se v revizijskem postopku štejejo vsa dejanja uporabnikov javnih sredstev, ki vplivajo na njegove prejemke oziroma izdatke, prihodke oziroma odhodke ali na sredstva oziroma obveznosti do virov sredstev, kot tudi vsa dejanja uporabnikov javnih sredstev, ki vplivajo na stanje javnega premoženja, stanje javnega dolga, zagotavljanje javnih dobrin ali na stanje okolja (6. odstavek 20. člena ZRacS-1).

Navedeno pomeni, da se organ po določilu 20. člena ZRacS-1 šteje za uporabnika javnih sredstev, saj je ne le pravna oseba javnega prava, pač pa tudi gospodarska družba, v kateri ima država večinski delež in je kot tak torej lahko revidiranec v postopku pred Računskim sodiščem.

1.7 Odločitev Upravnega in Vrhovnega sodišča RS o statusu organa

Pooblaščenec pa pri tem opozarja tudi na sodbo Upravnega sodišča RS z dne 16. 7. 2008, opr. št. U 165/2006-19, v kateri je sodišče pritrdilo stališču Pooblaščenca, da se organ uvršča med pravne osebe javnega prava, s tem pa med zavezance za posredovanje informacij javnega značaja po določbi 1. odst. 1. čl. ZDIJZ. Odločitev Upravnega sodišča RS je potrdilo tudi Vrhovno sodišče RS. V sodbi z dne 20. 5. 2009, opr. št. X Ips 638/2008 je namreč revizijo, ki jo je vložil organ, zavrnilo in potrdilo sodbo Upravnega sodišča RS. Pri tem je Vrhovno sodišče RS v obrazložitvi sodbe navedlo, da se strinja s presojo sodišča prve stopnje in tožene stranke - Pooblaščenca, da so pri tožeči stranki- organu podani tisti elementi, ki jo opredeljujejo kot osebo javnega prava, ki je zato tudi zavezanec za posredovanje informacij javnega značaja v smislu določbe   prvega   odstavka   1.   člena   ZDIJZ.   Vrhovno   sodišče  RS se   strinja   z obrazložitvijo sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi
glede teh elementov in se je do vsakega od teh elementov tudi posebej izreklo (več o tem v sodbi).

Upoštevaje vse navedeno je Pooblaščenec zaključil, da organ sodi med organe po 1. odst. 1. čl. ZDIJZ  in je kot tak  zavezanec za dostop do informacij javnega značaja.

2. Pojem in obstoj informacije javnega značaja

ZDIJZ predstavlja konkretizacijo ustavne pravice dostopa do informacij javnega značaja, opredeljene v 2. odst. 39. čl. Ustave RS (UL RS, št. 33/91-I s spremembami) in ureja postopek, ki vsakomur omogoča prost dostop in ponovno uporabo informacij javnega značaja, s katerimi razpolagajo državni organi, organi lokalnih skupnosti, javne agencije, javni skladi in druge osebe javnega prava, nosilci javnih pooblastil in izvajalci javnih služb. Posega v širok spekter delovanja javnega sektorja, ne samo v delu, ko med zavezance zajema širok krog organov javnega sektorja, ki morajo na prvi stopnji slediti določilom zakona, temveč tudi v segmentu same definicije informacije javnega značaja.

Informacija javnega značaja je po določilu 1. odst. 4. čl. ZDIJZ informacija, ki izvira iz delovnega področja organa, nahaja pa se v obliki dokumenta, zadeve, dosjeja, registra, evidence ali drugega dokumentarnega gradiva (zakon za vse oblike uporablja izraz dokument), ki ga je organ izdelal sam, v sodelovanju z drugim organom, ali pridobil od drugih oseb. Iz citiranega 1. odst. 4. čl. ZDIJZ izhaja, da je informacija javnega značaja opredeljena s tremi osnovnimi kriteriji: da gre za informacijo, ki izvira iz delovnega področja organa (informacije povezane z delom organa, ki jih je ta pridobil v okviru svojih pristojnosti), da organ z njo razpolaga in da se le-ta nahaja v materializirani obliki, v obliki dokumenta.

Organ mora informacijo javnega značaja izdelati pri svojem delu sam, v sodelovanju z drugim organom ali jo pridobiti pri svojem delu in v postopkih, za katere je pristojen v skladu s splošnimi predpisi. Če je prvi pogoj izpolnjen, se lahko informacija javnega značaja nanaša na kakršnokoli vsebino na vseh področjih delovanja zavezanega subjekta ter je lahko povezana z njegovo politiko, aktivnostjo in odločitvami, ki spadajo v delokrog oziroma sfero odgovornosti posameznega organa. Pojem delovno področje po ZDIJZ se namreč razteza na vsak podatek, ki je nastal v zvezi z izvajanjem javnopravnih nalog oziroma v zvezi z dejavnostjo organa. Pri tem ni nujno, da je organ informacijo izdelal sam. Lahko jo je pridobil od drugih oseb, celo zasebnopravnih subjektov, ki niso organi v smislu 1. čl. ZDIJZ. Pomembno je le, da je organ informacijo pridobil v okviru svojih pristojnosti (prim. doktorska disertacija Urške Prepeluh, Pravica do dostopa do informacij javnega značaja, Ljubljana 2004, str. 148).

V delovno področje organa med drugim sodi upravljanje in razpolaganje z vrednostnimi papirji in drugimi sredstvi, pridobljenimi v postopku lastninskega preoblikovanja. Ker se prosilčeva zahteva nanaša na informacije o konkretni sklenjeni pogodbi o prodaji in nakupu delnic LGB d.d.,  gre v tem delu nedvomno za delovno področje organa. Pooblaščenec ob tem tudi ugotavlja, da so informacije, ki jih zahteva prosilec, vsebovane v »Pogodbi o prodaji in nakupu delnic« z dne 11. 6. 1996. Zahtevani dokument torej obstaja in organ z njim razpolaga, kar pomeni, da izpolnjuje vse pogoje za obstoj informacije javnega značaja v skladu s 1. odst. 4. čl. ZDIJZ. Navedeni dokument je tudi predmet presoje Pooblaščenca.

3. Stranski udeleženec v postopku

V postopku dostopa do informacij javnega značaja se subsidiarno uporabljajo določbe ZUP (2. odstavek 15. člena ZDIJZ). Iz tega razloga mora organ po uradni dolžnosti skrbeti za to, da se postopka udeležijo vsi tisti, na katerih pravice ali pravne koristi bi lahko vplivala odločitev organa. V postopek je torej potrebno pritegniti vse tiste subjekte, katerih pravice ali pravne koristi bi z ugoditvijo zahtevi za dostop do informacij javnega značaja utegnile biti prizadete in jim omogočiti udeležbo v postopku.

Zaradi navedenega je Pooblaščenec v postopek pozval Slovensko odškodninsko družbo d.d.,  Mala ulica 5, 1000 Ljubljana, kot pogodbeno stranko v pogodbi, ki je predmet zahteve prosilca, da se izjasni, ali zahtevana informacija za njo predstavlja katero izmed izjem, določeno v 1. odst. 6.čl. ZDIJZ.

Na poziv Pooblaščenca je Slovenska odškodninska družba d.d. odgovorila z dopisom z dne 7.  8. 2009, v katerem je izjavila, da prijavlja stransko udeležbo v obravnavanem postopku. Pri tem navaja, da ugotavlja, da  gre v zvezi z zahtevanimi informacijami oziroma dokumenti za izjemo v smislu določbe 2. točke 1. odst. 6. člena ZDIJZ. Predmetna določba določa, da organ prosilcu zavrne dostop do zahtevane informacije (poleg drugih primerov, naštetih v 1. odst. 6. člena ZDIJZ), če se zahteva nanaša na podatek, ki je opredeljen kot poslovna skrivnost v skladu z zakonom, ki ureja gospodarske družbe. Določba prvega odstavka 39. člena ZGD-1  pa določa, da se za poslovno skrivnost štejejo podatki, za katere tako določi družba s pisnim sklepom, s tem sklepom pa morajo biti seznanjeni družbeniki, delavci, člani organov družbe in druge osebe, ki morajo varovati poslovno skrivnost. Slovenska odškodninska družba d.d.  v zvezi z gornjimi navedbami navaja, da je njeno vodstvo na podlagi določbe 39. člena ZGD-1 ter Statuta dne 29. 3. 2005 sprejelo sklep, na podlagi katerega se za poslovno skrivnost štejejo vsi podatki, ki se nanašajo na postopke oziroma sklenitev pravnih poslov v zvezi s finančnimi naložbami Slovenske odškodninske družbe d.d. Nadalje navaja, da določba 40. čl. ZGD-1 določa, da so podatke, ki so poslovna skrivnost družbe, dolžne varovati tudi osebe izven družbe, če so vedele ali če bi glede na naravo podatka morale vedeti za to, da je podatek poslovna skrivnost. Glede na dejstvo, da dolžnost varovanja poslovne skrivnosti po navedenem členu velja tudi za osebe, ki so z neko družbo v enkratnem poslovnem razmerju, bi razkrivanje pogodb o prodaji delnic ter druge zahtevane dokumentacije, ki se nanašajo na prodajo delnic družbe LGB, d.d., pomenilo razkrivanje poslovne skrivnosti tudi ostalih pogodbenih strank, kar pa Slovenska odškodninska družba d.d. enostransko, brez privolitve ostalih strank pogodbe, ne more storiti. Slovenska odškodninska družba d.d.  meni, da zahtevana informacija o ceni, po kateri je Kapitalska družba, d.d. prodala delnice družbe LGB, d.d. in fotokopija prodajne pogodbe delnic družbe LGB, d.d. predstavlja podatke, ki pomenijo konkurenčno prednost podjetja in bi njihovo morebitno razkritje nepooblaščeni osebi, lahko povzročilo nastanek občutne škode.

4. Poslovna skrivnost kot izjema od prostega dostopa

Poleg tega, da organ zatrjuje, da ne sodi med zavezance za dostop do informacij javnega značaja, pa se sklicuje tudi na obstoj poslovne skrivnosti, ki naj bi bila še dodaten razlog za zavrnitev dostopa do zahtevanega dokumenta.

Organ lahko zavrne dostop do zahtevane informacije, če je podana katera izmed zakonsko določenih izjem, opredeljenih v 1. odst. 6. čl. ZDIJZ. 2. točka 1. odst. 6. člena ZDIJZ določa, da je izjema od prosto dostopnih informacij podatek, ki je opredeljen kot poslovna skrivnost v skladu z zakonom, ki ureja gospodarske družbe.

Po 39. členu ZGD je poslovna skrivnost opredeljena kot podatek, ki ga določi družba s pisnim sklepom. S tem sklepom morajo biti seznanjeni družbeniki, delavci, člani organov in druge osebe, ki so dolžne varovati poslovno skrivnost (prvi odstavek 39. člena ZGD). Ne glede na to, pa se za poslovno skrivnost štejejo tudi podatki, ki kot taki niso določeni s sklepom družbe, pa je očitno, da bi nastala občutna škoda, če bi zanje izvedela nepooblaščena oseba (drugi odstavek 39. člena ZGD). Poleg tega Pooblaščenec še opozarja, da ZGD v tretjem odstavku 39. člena izrecno določa, da se za poslovno skrivnost ne morejo določiti podatki, ki so po zakonu javni ali podatki o kršitvah zakona ali dobrih poslovnih običajev.

ZGD tako loči dva kriterija, subjektivnega in objektivnega, glede na to, na kakšni podlagi je prepovedano razkritje poslovne skrivnosti. Subjektivni kriterij se odraža v tem, da upravičenec sam, s svojim aktom in s svojo voljo, označi podatek kot zaupen in prepove njegovo neupravičeno sporočanje. Po tem kriteriju ni pomembno vprašanje, kakšen pomen imajo zaupni podatki za podjetje. Nosilec lahko kot poslovno skrivnost določi tudi morebitne manj pomembne podatke, saj je določitev prepuščena njemu samemu. Za izpolnitev tega kriterija pa mora biti podana izrecna odredba o tem, kateri podatki se štejejo za poslovno skrivnost. Ta odredba je lahko dana v splošnem aktu (npr. v pravilniku o poslovni skrivnosti), lahko pa je tudi posamična. Zaradi določnosti in preprečevanju nejasnosti mora biti odredba pisna, z njo pa morajo biti seznanjene osebe, ki so dolžne podatek varovati (komentar ZGD k 1. odst. 39. čl.). S pisnim sklepom mora družba določiti tudi način varovanja poslovne skrivnosti in odgovornost oseb, ki so dolžne varovati poslovno skrivnost (1. odst. 40. čl. ZGD).

Podatki, ki niso označeni kot zaupni po 1. odst. 39. čl. ZGD, lahko uživajo varstvo le ob predpostavkah iz 2. odst. 39. čl. ZGD, kjer je opredeljen objektivni kriterij za določanje poslovne skrivnosti. V tem primeru ni potrebno, da bi bila poslovna skrivnost v kakršnemkoli aktu izrecno navedena, ampak je odločilna sama vsebina podatka. Zato je po tem kriteriju nujno, da je potreba po varstvu »očitna«. To pomeni, da je ali bi lahko bilo vsakemu povprečnemu pripadniku podjetja (družbeniki, delavci, člani organov) in tudi drugim osebam jasno, da mora biti podatek zaupen že po svoji vsebini. Zakon pa dodaja še negativno določitev; z izdajo podatka bi nastala občutna škoda (škodni test).

V zgoraj navedenem dopisu organ navaja, da je vsebina pogodbe, skladno z notranjimi pravili organa, poslovna skrivnost in jo je organ dolžan kot tako tudi varovati. Glede na navedeno, je v obravnavanem primeru potrebno zahtevani dokument obravnavati v skladu s 1. odstavkom 39. čl. ZGD, zato je Pooblaščenec presojal, ali so izpolnjene vse zahteve, ki jih določa zakon za subjektivni kriterij.

Primarno Pooblaščenec ugotavlja, da ima Pravilnik organa o varovanju poslovne skrivnosti datum veljavnosti od 17. 3. 2005 dalje, kar pomeni, da se z njim lahko varuje oziroma ščiti dokumente, ki so nastali v času veljavnosti tega Pravilnika. Ne more pa se s tem Pravilnikom varovati dokumentov, ki so nastali pred njegovo veljavnostjo. Pravilnik o varovanju poslovne skrivnosti namreč, tako kot vsi ostali normativni akti, ne sme veljati za nazaj. To bi bilo tudi v nasprotju s samim pomenom oziroma smislom instituta poslovne skrivnosti, ki je v tem, da je poslovna skrivnost varovana od samega začetka njenega nastanka. Kršitev poslovne skrivnosti so zato samo tista dejanja, ki so bila kot taka določena že v času, ko je odredba veljala (več: komentar Zakona o gospodarskih družbah, druga, dopolnjena in spremenjena izdaja, 1. knjiga, redaktor prof. dr. Marijan Kocbek, GV Založba, d.o.o., Ljubljana, 2002, str. 195-196). Dokument, ki je predmet zahteve, je nastal 11. 6. 1996, torej bistveno prej, pred samo veljavnostjo Pravilnika, na katerega se sklicuje organ. Poleg tega v času nastanka zahtevanega dokumenta organ kot tak statusno pravno niti še ni obstajal. Zaradi navedenega  zahtevanega dokumenta, že zaradi prepovedi retroaktivne veljave Pravilnika, ni mogoče šteti za poslovno skrivnost na podlagi 1. odst. 39. čl. ZGD-1.

Ne glede na navedeno pa je Pooblaščenec vpogledal tudi v sam Pravilnik organa, ki v 2. čl. opredeljuje poslovno skrivnost kot določen podatek ali gradivo v materialni (npr. vse vrste zapisov v ročni, strojni, računalniški, avdio in video obliki) ali nematerialni (npr. ustno seznanjanje s podatki) obliki. Predmet poslovne skrivnosti je lahko tudi določen ukrep, postopek ali predmet npr. vzorec, prototip). V 7. čl. pa Pravilnik določa, da se za poslovno skrivnost štejejo podatki, gradiva, ukrepi in postopki, ki se nanašajo na:
-    plane, strategije razvoja in poslovno politiko organa,
-    analize o poslovanju organa,
-    odločanje organov organa,
-    rentabilnostne izračune, kalkulacije in rangiranje naložb,
-    na nakupe in prodaje finančnih inštrumentov,
-    investicije, investicijske elaborate, analize in cenitve družb ter projektne rešitve organa,
-    osebne podatke zaposlenih, ki kažejo na lastnosti, stanje ali razmerje zaposlenih,
-    višino plač zaposlenih,
-    informacijska sredstva, specifična za organ,
-    signalno varnostne naprave, lokacije varovanja in način delovanja.  

V 8. čl. Pravilnika je določeno, da se za poslovno skrivnost štejejo tudi podatki, gradiva, ukrepi in postopki, ki jih kot take določi uprava organa ali jih kot poslovno skrivnost opredeljujejo drugi akti organa. V 9. čl. Pravilnika je opredeljeno določanje poslovne skrivnosti in v 9. a čl. označevanje poslovne skrivnosti. Tako je določeno, da morajo biti materialni podatki, gradiva in predmeti, ki štejejo za poslovno skrivnost, vidno označeni z oznako »POSLOVNA SKRIVNOST« in stopnjo zaupnosti.

Glede na gornje navedbe Pravilnika, je prvo merilo, na podlagi katerega je potrebno šteti določen dokument za poslovno skrivnost, če nosi oznako »POSLOVNA SKRIVNOST«. Pooblaščenec je pregledal dokument, ki je predmet zahteve in ugotovil, da ne vsebuje oznake »POSLOVNA SKRIVNOST«, kar pomeni, da tudi z vidika pravilnega označevanja, ki ga zahteva Pravilnik, ne ustreza subjektivnemu kriteriju. Prav tako pa po mnenju Pooblaščenca zahtevane pogodbe tudi ni mogoče uvrstiti med poslovne skrivnosti, ki so taksativno določene v zgoraj navedenem 7. čl. Pravilnika, za katere se ne zahteva vidna oznaka »POSLOVNA SKRIVNOST«.

Splošno in pavšalno opredeljevanje poslovne skrivnosti namreč ni v skladu s 1. odst. 39. čl. ZGD, ki zahteva takšno mero določnosti, da se odpravi vsak dvom v to, kateri podatek se šteje za poslovno skrivnost. Takšne določnosti Pravilnik, razen v določenih primerih (kot npr. višina plače zaposlenih), ne omogoča. Prav tako pa dokument, ki je predmet zahteve, kot navedeno, ni nikjer označen kot poslovna skrivnost. Na podlagi navedenega Pooblaščenec ugotavlja, da dokumenta, ki je predmet zahteve, tudi ob morebitnem upoštevanju Pravilnika organa, ni mogoče šteti za poslovno skrivnost v skladu s 1. odstavkom 39. čl. ZGD.

Pooblaščenec ugotavlja, da obstoj poslovne skrivnosti po subjektivnem kriteriju, enako kot pri organu, ni izkazan  pri stranskem udeležencu Slovenski odškodninski družbi d.d. Slednja se je, enako kot organ, sklicevala (ni pa ga predložila, op. Pooblaščenca)  na sklep o varovanju poslovne skrivnosti, ki ga je sprejela na podlagi 39. čl. ZGD-1 in Statuta družbe z dne 29. 3. 2005, torej na sklep, ki je nastal bistveno kasneje kot zahtevani dokument.

Kljub navedenemu pa je Pooblaščenec na podlagi 2. odst. 247. čl. ZUP, ki mu ob odločanju o pritožbi po uradni dolžnosti med drugim nalaga preizkus, ali je bil prekršen materialni zakon, moral ugotoviti, ali dokument prestane škodni test poslovne skrivnosti, kot ga določa 2. odst. 39. člena ZGD (po objektivnem kriteriju). Pri objektivnem kriteriju pa je nujno, da je potreba po varstvu očitna, kar pomeni, da je ali bi lahko bilo vsaki povprečni osebi jasno, da podatek mora biti zaupen že po svoji vsebini. Upoštevati je treba, da so lahko predmet poslovne skrivnosti samo podatki, ki pomenijo konkurenčno prednost podjetja v kakršnemkoli pogledu in katerih sporočanje neupravičeni osebi bi škodilo konkurenčnemu položaju podjetja. Ne morejo pa biti kot poslovna skrivnost zajeti podatki, ki ne vplivajo na tržni konkurenčni položaj (več o tem glej Komentar ZGD, 39. člen, str. 194 do 196). Dokazno breme glede obstoja poslovne skrivnosti po 2. odst. 39. čl. ZGD-1 je primarno na podjetju, čigar podatki naj bi se s poslovno skrivnostjo varovali. Družba oz. podjetje ima praviloma vsa ustrezna znanja in izkušnje o trgu, na katerem deluje in natančno ve, kaj, kako in zakaj bi lahko vplivalo na konkurenčni položaj družbe. Takšno je tudi stališče Upravnega sodišča v sodbi pod opr. št. U 32/2008-25 z dne 8. 10. 2008 in pod opr. št. U 284/2008-35 z dne 27. 5. 2009.  

Pri presoji, ali gre za poslovno skrivnost po 2. odst. 39. čl. ZGD, so se v teoriji razvile smernice, ki so bile Pooblaščencu v pomoč pri oceni, ali bi razkritje določenega podatka družbi očitno povzročilo škodo. Vprašanje, ali katerakoli posamezna informacija prestavlja poslovno skrivnost, je dejansko vprašanje, pri katerem je treba upoštevati naslednje okoliščine:

1.    obseg, v katerem je informacija znana izven kroga poslovanja (družbe);
2.    obseg, v katerem je informacija znana zaposlenim in drugim osebam, vključenim v poslovanje (družbe);
3.    obseg ukrepov, ki jih je družba uporabila za varovanje zaupnosti informacije;
4.    vrednost informacije za družbo in njene konkurente;
5.    količina truda in denarnih sredstev, ki jih je družba porabila za razvoj informacije (in)
6.    preprostost ali težavnost postopanja, s katerim bi drugi informacijo lahko pridobili ali duplicirali.

Pooblaščenec ugotavlja, da organ in stranski udeleženec nista z ničimer izkazala, da bi lahko nastala občutna škoda, saj škodnega testa niti nista izvajala. Zgolj zatrjevanje, da zaradi razkritja podrobnosti pri sklepanju pravnih poslov, ne bi nihče več želel skleniti pravnega posla z organom, ne vzdrži resne pravne presoje in ne zadošča za izpolnitev objektivnega kriterija. Potrebno je namreč vedeti, da sama ugotovitev, da določen dokument organa predstavlja informacijo javnega značaja, še ne pomeni, da to avtomatično velja za vse dokumente s katerimi organ razpolaga.  

Po temeljitem pregledu zahtevanega dokumenta Pooblaščenec ugotavlja, da ne vsebuje podatkov, ki bi lahko kakorkoli vplivali na tržni položaj organa, niti ostalih pogodbenih strank.  Glede podatkov o prodajni ceni delnic in podatkov o številu delnic LGB d.d., ki sta jih organ in stranski udeleženec prodala, Pooblaščenec ugotavlja, da ti podatki po vedenju Pooblaščenca nikoli niso bili javno objavljeni, vendar pa, izhajajoč iz dejstva, da se  zahtevani dokument nanaša na časovno oddaljen dogodek v letu 1996 (pogodba je bila sklenjena 11. 6. 1996), Pooblaščenec ocenjuje, da z razkritjem teh podatkov ne bi prišlo do poslabšanja konkurenčnega položaja niti organa, niti stranskega udeleženca. Izhajajoč iz zgoraj navedenih smernic glede ocene, ali bi razkritje določenega podatka družbi očitno povzročilo škodo, je namreč treba ugotoviti, da je vrednost informacije o ceni, po kateri so bile pred več kot trinajstimi leti prodane delnice, relativno majhna, zlasti iz razloga, ker podjetje LGB d.d., čigar delnice so se leta 1996 prodajale, po podatkih, ki so dostopni na AJPES-u, danes ni več organizirano kot delniška družba, ampak se je leta 2008 preoblikovalo v družbo z omejeno odgovornostjo.

Za ostale podatke, ki jih vsebuje zahtevani dokument, pa Pooblaščenec ugotavlja, da gre za splošne določbe, ki jih ureja OZ (plačilni pogoji, številke transakcijskih računov, ki so javno dostopne na spletni strani Banke Slovenije, sankcije v primeru zamude plačila kupnine, razlogi za razdrtje pogodbe, ..) in prav tako ne ustrezajo kriterijem, na podlagi katerih določen podatek lahko označimo za poslovno skrivnost. Gre namreč za podatke, ki nikakor ne morejo vplivati na konkurenčni položaj organa in pogodbenih strank.

Ker je kriterij ugotavljanja poslovne skrivnosti po 2. odst. 39. čl. ZGD-1 vezan na nastanek občutne škode, za katero mora biti očitno, da bi dejansko nastala, je Pooblaščenec ugotovil, da v konkretnem primeru ta kriterij ni izpolnjen. Obenem je Pooblaščenec, izhajajoč iz načela, da je dolžnost varovanja poslovne skrivnosti primarno na subjektu, čigar poslovna skrivnost se varuje, ugotovil, da organu in stranskemu udeležencu ni uspelo izkazati, da je očitno, da bi mu z razkritjem nastala občutna škoda, če bi zanj izvedela nepooblaščena oseba, zato podatki v zahtevanem dokumentu ne morejo predstavljati poslovne skrivnosti niti v smislu 2. odst. 39. čl. ZGD. V skladu s tem je Pooblaščenec ugotovil, da v konkretnem primeru izjema poslovne skrivnosti iz 2. točke 1. odst. 6. čl. ZDIJZ ni podana.

5. Varstvo osebnih podatkov kot izjema od prostega dostopa

Pooblaščenec je nadalje presojal, ali je podana izjema po 3. točki 1. odst. 6. čl. ZDIJZ, na katero se sklicuje organ in ki kot izjemo od prosto dostopnih informacij določa osebni podatek, katerega razkritje bi pomenilo kršitev varstva osebnih podatkov v skladu z zakonom, ki ureja varstvo osebnih podatkov in tako napoti na uporabo ZVOP-1.

Namen ZVOP-1 je preprečevanje neustavnih, nezakonitih in neupravičenih posegov v zasebnost in dostojanstvo posameznikov (1. čl. ZVOP-1). Po določilu 1. točke 1. odstavka 6. člena ZVOP-1 je osebni podatek katerikoli podatek, ki se nanaša na posameznika, ne glede na obliko, v kateri je izražen. Posameznik pa mora biti določena ali določljiva fizična oseba, na katero se nanaša osebni podatek, pri čemer je oseba določljiva, če se jo lahko neposredno ali posredno identificira, predvsem s sklicevanjem na identifikacijsko številko, enega ali več dejavnikov, ki so značilni za njeno fizično, fiziološko, duševno, ekonomsko, kulturno ali družbeno identiteto, pri čemer način identifikacije ne povzroča velikih stroškov, nesorazmerno velikega napora ali ne zahteva veliko časa.

Pooblaščenec ugotavlja, da so v dokumentu, ki je predmet zahteve, tri pogodbene stranke fizične osebe, kar pomeni, da so na pogodbi o prodaji in nakupu delnic LGB d.d. navedene z imenom in priimkom, naslovom, EMŠO, s funkcijo in lastnoročnim podpisom. Na osnovi takšnih podatkov so osebe nedvomno določljive, zato navedene informacije predstavljajo varovane osebne podatke in torej izjemo po 3. točki 1. odst. 6. čl.  ZDIJZ.  Pri tem Pooblaščenec opozarja, da morebitno dejstvo, da so prosilcu določeni prekriti podatki iz zahtevanega dokumenta poznani, ne spremeni ugotovitve, da gre za varovane osebne podatke, ki predstavljajo izjemo od prosto dostopnih informacij javnega značaja. Potrebno se je namreč zavedati, da se v postopku po ZDIJZ odloča o tem, ali informacija, ki je predmet presoje, kot taka, predstavlja informacijo javnega značaja za vse in da se nikoli ne sme in ne more odločati z vidika dostopa do dokumenta samo s strani prosilca, v smislu kaj je prosilcu poznano in zakaj zahtevane podatke potrebuje.

6. Delni dostop v skladu s 7. čl. ZDIJZ

Glede na obstoj izjeme iz 3. točke 1. odst. 6. Čl. ZDIJZ je Pooblaščenec v konkretnem primeru presojal, ali je mogoče uporabiti institut delnega dostopa in prosilcu omogočiti delni dostop do zahtevanega dokumenta. Institut delnega dostopa je urejen v 7. členu ZDIJZ, ki določa, če dokument ali njegov del le delno vsebuje informacije iz 6. člena ZDIJZ (npr. podatke iz dokumenta, ki predstavljajo varovane osebne podatke) in jih je mogoče izločiti iz dokumenta, ne da bi to ogrozilo njegovo zaupnost, pooblaščena oseba organa izloči te informacije iz dokumenta ter seznani prosilca z vsebino preostalega dela dokumenta. Na podlagi preučitve dejanskega stanja Pooblaščenec ugotavlja, da je mogoče uporabiti institut delnega dostopa na način, da se iz zahtevanega dokumenta izbrišejo podatki o pogodbenih strankah, ki so fizične osebe, prosilcu  pa omogoči dostop do ostale vsebine dokumenta.


7. Sklepno

Pooblaščenec je po pritožbi prosilca, na podlagi 3. odstavka 255. člena ZUP, zadevo rešil po dokumentih ter odločil sam tako, kot je navedeno v izreku odločbe. Organ je dolžan prosilcu v roku petnajstih (15) dni od vročitve te odločbe po pošti na naslov njegovega pooblaščenca posredovati fotokopijo prodajne pogodbe o prodaji in nakupu delnic delniške družbe LGB,  prodajalca ZPIZ – kapitalski sklad v ustanavljanju in Slovenska odškodninska družba, d.d., z dne 11. 6. 1996, s tem, da je dolžan prekriti vse informacije o pogodbenih strankah, ki so fizične osebe, in sicer:
-    na  strani ena v točkah 3., 4. in 5. se izbriše: ime in priimek, naslov, EMŠO in funkcija
-    na strani dve v  točki 3.2.2. se izbriše vsa imena in priimke
-    na strani tri se izbriše besedilo pod besedo »KUPEC« (imena in priimke, funkcije in lastnoročne podpise), razen kraja in datuma.

Posebni stroški v tem postopku niso nastali.


Pouk o pravnem sredstvu:.
Zoper to odločbo ni dovoljena pritožba, pač pa se lahko sproži upravni spor. Upravni spor se sproži s tožbo, ki se vloži v 30 dneh od vročitve odločbe na Upravno sodišče RS, Fajfarjeva 33, 1000 Ljubljana. Tožba se lahko vloži pisno po pošti ali neposredno pri navedenem sodišču. Če se tožba pošlje priporočeno po pošti, se za dan izročitve sodišču šteje dan oddaje na pošto. Tožba z morebitnimi prilogami se vloži v najmanj treh izvodih. Tožbi je treba priložiti tudi to odločbo v izvirniku ali prepisu.



Postopek vodila:
Alenka Žaucer, univ. dipl. prav.                        
svetovalka Pooblaščenca                    

Informacijski Pooblaščenec:
Nataša Pirc Musar, univ. dipl. prav.,
pooblaščenka