Informacijski pooblaščenec Republika Slovenija
    SLO | ENG

Iskalnik po odločbah IP o dostopu do informacij javnega značaja

+ -
Datum: 08.01.2020
Naslov: prosilec - Javno podjetje Marjetica Koper d.o.o.
Številka: 090-277/2019
Kategorija: Mediji, Osebni podatek, Test interesa javnosti
Status: Zavrnjeno


POVZETEK:

Prosilka je od zavezanca zahtevala odgovor na vprašanje glede zaposlitve konkretne osebe – na katerem delovnem mestu je zaposlena in od kdaj. Organ je njeno zahtevo zavrnil, iz razloga varstva osebnih podatkov. IP je v pritožbenem postopku ugotovil, da je bila takšna odločitev organa pravilna, ker za razkritje osebnih podatkov konkretnega posameznika javnosti ni pravne podlage. Zaposleni v javnih podjetjih namreč niso javni uslužbenci, zato določba 3. odstavka 6. člena ZDIJZ v obravnavanem primeru ne pride v poštev.

 

ODLOČBA:

 

Številka: 090-277/2019/2

Datum: 9. 1. 2020

 

Informacijski pooblaščenec po informacijski pooblaščenki Mojci Prelesnik (v nadaljevanju: IP) izdaja na podlagi desetega odstavka 45. člena Zakona o medijih (Uradni list RS, št. 110/06 – uradno prečiščeno besedilo, 36/08 – ZPOmK-1, 77/10 – ZSFCJA, 90/10 – odl. US, 87/11 – ZAvMS, 47/12, 47/15 – ZZSDT, 22/16, 39/16, 45/19 - odl. US in 67/19 - odl. US; v nadaljevanju: ZMed), 2. člena Zakona o Informacijskem pooblaščencu (Uradni list RS, št. 113/05, 51/07 - ZUstS-A; v nadaljevanju: ZInfP), tretjega odstavka 27. člena Zakona o dostopu do informacij javnega značaja (Uradni list RS, št. 51/06 – uradno prečiščeno besedilo, 117/06 – ZDavP2, 23/14, 50/14, 19/15 – odl. US, 102/15, 32/16 in 7/18; v nadaljevanju: ZDIJZ) in prvega odstavka 248. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 24/06 – uradno prečiščeno besedilo, 105/06, 126/07, 65/08, 8/10 in 82/13; v nadaljevanju: ZUP) o pritožbi ………..(v nadaljevanju prosilka) z dne 7. 12. 2019, zoper zavrnilni odgovor Javnega podjetja Marjetica Koper d.o.o., Ulica 15. Maja 4, 6000 Koper, z dne 6. 12. 2019 (v nadaljevanju: organ), v zadevi dostopa do informacij za medije, naslednjo

 

 

O D L O Č B O:

 

  1. Pritožba prosilke z dne 7. 12. 2019 zoper zavrnilni odgovor Javnega podjetja Marjetica Koper d.o.o. z dne 6. 12. 2019 se zavrne.  
  1. V tem postopku posebni stroški niso nastali.

 

 

O b r a z l o ž i t e v :

 

Prosilka je na organ dne 6. 12. 2019 naslovila zahtevo za posredovanje odgovora na vprašanje, od kdaj je ………..zaposlen pri organu in na katerem delovnem mestu.

 

Organ je dne 6. 12. 2019 odgovoril, da ji podatka o konkretnem zaposlenem delavcu ne more posredovati, ker gre za varovan osebni podatek. Za posredovanje zahtevanih osebnih podatkov ni ustrezne zakonske podlage, brez te pa organ prosilki podatkov po zakonu ne sme posredovati.

 

Zoper zavrnilni odgovor z dne 6. 12. 2019 je prosilka dne 7. 12. 2019 vložila pritožbo. Navaja, da je javno podjetje zaprosila za podatek o javnem uslužbencu, na katerem delovnem mestu je zaposlen in od kdaj. Meni, da gre za kršitev pozitivne zakonodaje. Po njenem obstaja visoka stopnja interesa javnosti po želenem podatku, saj naj bi …………….

 

Pritožbo prosilke je organ dne 19. 12. 2019 posredoval v reševanje IP, kot dovoljeno, pravočasno in vloženo po upravičeni osebi. Organ je odstopu priložil tudi relevantno dokumentacijo.

 

Pritožba ni utemeljena.

 

IP je kot organ druge stopnje na podlagi desetega odstavka 45. člena ZMed dolžan o pritožbi odločiti po določbah zakona, ki ureja dostop do informacij javnega značaja, kar pomeni, da se postopek s pritožbo skladno s četrtim odstavkom 27. člena ZDIJZ izvede po določbah ZUP. IP je tako v skladu z 247. členom ZUP po uradni dolžnosti dolžan preizkusiti, ali ni prišlo v postopku na prvi stopnji do bistvenih kršitev postopka in ali ni bil prekršen materialni zakon. V preostalem odločbo preizkusi le v delu, v katerem jo pritožnik oziroma prosilec izpodbija, se pravi, da odločbo preizkusi v mejah pritožbenih navedb.

 

IP primarno pojasnjuje, da so informacije za medije informacije, ki jih organ na lastno pobudo posreduje medijem, in informacije organa, ki jih organ posreduje mediju kot odgovor na vprašanje in so vezane na delovno področje organa, informacije morajo biti resnične in celovite (prvi odstavek 45. člena ZMed). Mediji lahko zahtevajo posredovanje informacij za medije od vseh organov, ki jih kot zavezance določa zakon, ki ureja dostop do informacij javnega značaja (drugi odstavek 45. člena ZMed), torej tudi od zavezanca.

 

Nadalje IP pojasnjuje še, da se zavrnilni odgovor skladno z osmim odstavkom 45. člena ZMed šteje kot zavrnilna odločba. V obravnavanem primeru se torej zavrnilni odgovor organa z dne 6. 12. 2019 šteje kot zavrnilna odločba. Po določbi devetega odstavka 45. člena ZMed je pritožba zoper zavrnilni odgovor oziroma zoper fiktivno zavrnilno odločbo, ki je lahko sestavljena zgolj v obliki dopisa, dovoljena le, če zavrnilni ali delno zavrnilni odgovor na vprašanje izhaja iz dokumenta, zadeve, dosjeja, registra, evidence ali drugega dokumentarnega gradiva. Iz navedene določbe nedvoumno izhaja, da pritožba ni dovoljena v vseh primerih, ko je medij nezadovoljen s prejetim odgovorom, temveč le v primeru, ko odgovor na vprašanje izhaja iz določenega materializiranega, že ustvarjenega dokumenta in posledično zgolj takrat, ko so zahtevane informacije izvzete iz prostega dostopa po zakonu, ki ureja dostop do informacij javnega značaja. Pritožbeni postopek po določbi 45. člena ZMed pred IP je tako omejen na naslednji zaporedni fazi:

 - na formalni preizkus, ali odgovor na vprašanje izhaja iz dokumenta v smislu prvega odstavka 4. člena ZDIJZ, in

- na vsebinski preizkus, ali je ta dokument prosto dostopen ali predmet izjem po 5.a in 6. členu ZDIJZ.

 

V obravnavanem primeru ni sporno, da je organ zavezanec po 1. členu ZDIJZ, sporno pa je vprašanje, ali gre pri informacijah, ki jih je zahtevala prosilka, za varovane osebne podatke. Organ je zahtevo prosilke namreč zavrnil s sklicevanjem na varstvo osebnih podatkov. Temu prosilka v pritožbi nasprotuje in navaja, da gre za osebne podatke javnega uslužbenca, ki niso varovani, za razkritje teh podatkov pa naj bi bil podan tudi javni interes.

 

Izjema varstva osebnih podatkov je opredeljena v 3. točki prvega odstavka 6. člena ZDIJZ. Po tej določbi organ prosilcu zavrne dostop do zahtevane informacije, če se zahteva nanaša na osebni podatek, katerega razkritje bi pomenilo kršitev varstva osebnih podatkov, v skladu z zakonom, ki ureja varstvo osebnih podatkov. S 25. 5. 2018 se je začela uporabljati Splošna uredba (EU) 2016/679 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 27. aprila 2016 o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov in o prostem pretoku takih podatkov ter o razveljavitvi Direktive 95/46/ES (v nadaljevanju Splošna uredba o varstvu osebnih podatkov). Splošna uredba o varstvu osebnih podatkov je torej pravni akt, ki ureja varstvo osebnih podatkov in v določenih delih zamenjuje Zakon o varstvu osebnih podatkov (Uradni list RS, št. 113/05 in 51/07 – ZUstS-A; v nadaljevanju ZVOP-1), kar pomeni, da se v določenih delih ZVOP-1 ne uporablja več.

 

Splošna uredba o varstvu podatkov v členu 86 določa, da lahko javni organi oziroma javno ali zasebno telo v skladu s pravom Unije ali pravom države članice, ki velja za javni organ ali telo, razkrije osebne podatke iz uradnih dokumentov, s katerimi razpolaga, zaradi opravljanja nalog v javnem interesu, da se uskladi dostop javnosti do uradnih dokumentov s pravico do varstva osebnih podatkov v skladu s to uredbo. Ker razkritje osebnega podatka predstavlja vrsto obdelave osebnih podatkov po členu 4(2) Splošne uredbe o varstvu podatkov, je za presojo dopustnosti razkritja treba upoštevati splošne pravne podlage za obdelavo osebnih podatkov, opredeljene v členu 6 Splošne uredbe o varstvu podatkov. Iz navedenega člena kot splošno pravilo izhaja, da je obdelava osebnih podatkov (torej tudi razkritje podatkov javnosti) zakonita (dopustna) med drugim tudi, če je obdelava potrebna za izpolnitev zakonske obveznosti, ki velja za upravljavca (točka c), ali pri izvajanju javne oblasti, dodeljene upravljavcu (točka e). Zakonsko podlago za obdelavo osebnih podatkov, upoštevajoč točko c člena 6(1) Splošne uredbe o varstvu podatkov, lahko predstavlja tudi ZDIJZ. Razkritje osebnih podatkov v postopku dostopa do informacij javnega značaja je dopustno v primeru, ko gre za osebne podatke, ki hkrati pomenijo, npr. podatke, povezane z opravljanjem javne funkcije ali delovnega razmerja javnega uslužbenca (1. alineja tretjega odstavka 6. člena ZDIJZ).

 

IP je posledično v nadaljevanju presojal, ali je v konkretnem primeru podana zakonska podlaga, ki določa, da je zahtevane osebne podatke dovoljeno posredovati javnosti. Po preučitvi zadeve je IP ugotovil, da tovrstna pravna podlaga ne obstaja. Ni namreč mogoče slediti pritožbenim navedbam prosilke, da gre za osebne podatke, ki se nanašajo na javnega uslužbenca, zato ti niso varovani. Iz 1. člena Zakona o javnih uslužbencih - ZJU[1] namreč izhaja, da so javni uslužbenci posamezniki, ki so sklenili delovno razmerje v javnem sektorju, pri čemer javni sektor po tem zakonu sestavljajo državni organi in uprave samoupravnih lokalnih skupnosti, javne agencije, javni skladi, javni zavodi in javni gospodarski zavodi ter druge osebe javnega prava, če so posredni uporabniki državnega proračuna ali proračuna lokalne skupnosti. Po izrecni določbi drugega odstavka navedenega člena, javna podjetja in gospodarske družbe, v katerih ima večinski delež oziroma prevladujoč vpliv država ali lokalna skupnost, niso del javnega sektorja po tem zakonu. Navedeno pomeni, da zaposleni v javnih podjetjih niso javni uslužbenci in posledično uporaba tretjega odstavka 6. člena ZDIJZ, kot pravna podlaga za posredovanje njihovih osebnih podatkov javnosti, ne pride v poštev. Pritožbenim navedbam prosilke tako ni mogoče slediti. Podatek o tem, ali je določen posameznik zaposlen v javnem podjetju in na katerem delovnem mestu, je tako varovan osebni podatek in s tem izjema po 3. točki prvega odstavka 6. člena ZDIJZ, kot je pravilno ugotovil tudi organ v izpodbijanem odgovoru.

 

V konkretnem primeru po oceni IP za razkritje zahtevanih osebnih podatkov tudi ni podanega javnega interesa po drugem odstavku 6. člena ZDIJZ. IP je ugotovil, da v konkretnem primeru ni podanih nikakršnih dejstev in okoliščin, ki bi utemeljevale sklicevanje na javni interes po drugem odstavku 6. člena ZDIJZ. Po navedeni določbi se sicer ne glede na obstoj izjeme od prostega dostopa po 3. točki prvega odstavka 6. člena ZDIJZ dostop do zahtevane informacije dovoli, če je javni interes glede razkritja močnejši od javnega interesa ali interesa drugih oseb za omejitev dostopa do zahtevane informacije. Test interesa javnosti ob tem ni namenjen temu, da se razkrije nekaj, kar je »interesantno za javnost«, temveč da se razkrije tisto, kar je »v interesu javnosti«. Kot je Upravno sodišče že večkrat zapisalo v svojih sodbah, pomeni test prevladujočega interesa javnosti iz drugega odstavka 6. člena ZDIJZ izjemo nad vsemi izjemami svobode informacij, zato ga je treba uporabljati s previdnostjo in skrbnostjo ter le, kadar njegova uporaba vodi k širši poglobljeni razpravi in razumevanju zadev, pomembnih za širšo javnost, pa hkrati nujna oziroma potrebna družbena razprava brez dostopa do določenih informacij sploh ne bi bila mogoča oziroma bi bila pomembno omejena. Tak interes je podan takrat, ko se informacija nanaša na širši krog Ijudi, ko gre npr. za vprašanje javnega zdravja ali javne varnosti, za vprašanje, pomembno za širšo javno razpravo, za vprašanje, ki ima lahko neposredne finančne posledice za državo ali lokalno skupnost, ali kadar gre za oškodovanje državnih sredstev ali sredstev lokalnih skupnosti.

 

IP je ocenil, da prosilka ni uspela konkretizirano utemeljiti, v čem je podan prevladujoči javni interes za razkritje zahtevanih osebnih podatkov. Posameznik, na katerega se nanaša zahteva, namreč ni absolutno javna oseba, niti vodilni predstavnik javnega podjetja (npr. direktor). Prav tako prosilka ni izkazala, da bi bili zahtevani podatki povezani z delom javnega podjetja ali pomembni za širši krog uporabnikov javnih storitev, ki jih podjetje izvaja. Iz argumentov, ki jih navaja prosilka, tudi ni mogoče ugotoviti, da gre za temo, ki je povzročila šišo »javno razpravo« in da je posledično potreben tudi dostop do zahtevanih informacij.

 

Upoštevaje vse navedeno je IP pritožbo, na podlagi prvega odstavka 248. člena ZUP, zavrnil, kot izhaja iz 1. točke izreka te odločbe.

 

Ta odločba je v skladu s 30. tč. 28. čl. Zakona o upravnih taksah (Ur. l. RS, št. 106/2010 - uradno prečiščeno besedilo s spremembami in dopolnitvami) oproščena plačila upravne takse. Posebni stroški v tem postopku niso nastali.

 

Pouk o pravnem sredstvu:

Zoper to odločbe ni dovoljena pritožba, pač pa se lahko sproži upravni spor. Upravni spor se sproži s tožbo, ki se vloži v 30 dneh od vročitve odločbe na Upravno sodišče RS, Fajfarjeva 33, Ljubljana. Tožba se lahko vloži pisno po pošti ali neposredno pri navedenem sodišču. Če se tožba pošlje priporočeno po pošti, se za dan izročitve sodišču šteje dan oddaje na pošto. Tožba z morebitnimi prilogami se vloži v najmanj treh izvodih. Tožbi je treba priložiti tudi to odločbo v izvirniku ali prepisu.

 

 

 

Postopek vodila:

mag. Kristina Kotnik Šumah, univ. dipl. prav.,

namestnica pooblaščenke

 

 

 

Informacijski pooblaščenec:

Mojca Prelesnik, univ. dipl. prav.,

informacijska pooblaščenka

 


[1] Zakon o javnih uslužbencih, Uradni list RS, št. 56/02, s spremembami in dopolnitvami, ZJU.