Informacijski pooblaščenec Republika Slovenija
    SLO | ENG

Iskalnik po odločbah IP o dostopu do informacij javnega značaja

+ -
Datum: 16.07.2019
Naslov: prosilec - Javni zavod za informiranje Slovenska Bistrica
Številka: 090-146/2019
Kategorija: Ali gre za zlorabo pravice?, Kršitev postopka, Stroški
Status: Vrnjeno v ponovno odločanje


POVZETEK:

Organ je z odločbo zavrnil prosilcu dostop do zahtevane dokumentacije na podlagi petega odstavka 5. člena ZDIJZ. Prosilec je zoper odločbo vložil pritožbo, o kateri je odločil IP. IP je v pritožbenem postopku ugotovil, da v obravnavanem primeru ni mogoče ugotoviti, da je prosilec v primeru vložitve predmetne zahteve prekoračil pravne meje pravice dostopa do informacij javnega značaja ter da je ravnal v nasprotju s socialno funkcijo pravice dostopa do informacij javnega značaja, zato ni imel razloga slediti navedbam organa, da je prosilec vložil funkcionalno povezane zahteve, ki so šikanozne narave ter da je s svojim ravnanjem očitno prestopil meje pravice dostopa do informacije javnega značaja. IP je tako pritožbi prosilca ugodil in vrnil zadevo organu v ponovno odločanje.

 

ODLOČBA:

 

Številka: 090-146/2019/3

Datum:  16. 7. 2019

 

Informacijski pooblaščenec po Informacijski pooblaščenki Mojci Prelesnik (v nadaljevanju IP), izdaja na podlagi tretjega odstavka 27. člena Zakona o dostopu do informacij javnega značaja (Uradni list RS, št. 51/2006 – uradno prečiščeno besedilo, s spremembami in dopolnitvami; v nadaljevanju ZDIJZ), 2. člena Zakona o Informacijskem pooblaščencu (Uradni list RS, številka 113/2005 in 51/2007 – ZUstS-A, v nadaljevanju ZInfP), prvega in tretjega odstavka 251. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, številka 24/2006 – uradno prečiščeno besedilo, s spremembami in dopolnitvami; v nadaljevanju: ZUP), o pritožbi … (v nadaljevanju prosilec) z dne 24. 5. 2019, zoper odločbo Javnega zavoda za informiranje Slovenska Bistrica, Trg svobode 26, 2310 Slovenska Bistrica (v nadaljevanju organ), brez številke, z dne 21. 5. 2019, v zadevi dostopa do informacij javnega značaja, naslednjo

 

 

O D L O Č B O:

 

 

1.         Pritožbi prosilca z dne 24. 5. 2019 se ugodi in se odločba Javnega zavoda za informiranje Slovenska Bistrica, brez številke, z dne 21. 5. 2019 odpravi in se zadeva vrne organu v ponovni postopek. Organ mora o zadevi odločiti najpozneje v 30. (tridesetih) dneh od prejema te odločbe.

 

2.         V tem postopku posebni stroški niso nastali.

 

 

O b r a z l o ž i t e v :

 

 

Prosilec je dne 24. 4. 2019 na organ, oz. na njegovega direktorja naslovil elektronsko sporočilo, v katerem je od organa oz. direktorja zahteval naslednje odgovore oz. informacije:

  • kako pridobiti posnetek seje OS Občine SB;
  • zakaj sej OS Občine SB organ ne objavi na Youtube-u, kot nekatere oddaje;
  • cenik z vsemi pogoji poslovanja za pridobitev določenega gradiva, katerega so snemali pri organu;
  • na podlagi katerih kriterijev snemajo dogodke v občini SB;
  • kje so pridobili kontaktne podatke za oddajo političnim skupinam za oddajo pred volitvami za Občinski svet, glede na dejstvo, da se je prvotno predstavnik stranke SNS odselil iz Slovenske Bistrice in so navedeno posredovali tej osebi;
  • ali ste dobili kakšno povratno informacijo od »vašega« kontakta stranke SNS za oddajo pred občinskimi volitvami;
  • koliko let direktorju manjka do upokojitve oz. ali je že v pokoju;
  • koliko let bo direktor star ob koncu mandatnega obdobja;
  • na kakšen način je direktor pogodbeno vezan na delo v javnem zavodu KTV;
  • direktorjev mesečni bruto prihodek kot direktor;
  • koliko zaposlenih ima KTV;
  • bruto izplačilo za zaposlenega;
  • informacija o prihodku zavoda (proračun v evrih in drugi proračunski viri ter prihodki iz komercialne dejavnosti;
  • popis inventure osnovnih sredstev na dan 24. 4. 2019;
  • ali ima direktor kakšne bonitete pri svojem delu (mobitel itd.), navedite bonitete vseh zaposlenih, način in znesek bonitet;
  • ker ste mi po telefonu dejali v kontekstu, če mi je v glavo stopilo, če sem občinski svetnik: kaj je direktor hotel povedati s tem stavkom, da boste uredili na drug način (navedeno razumem kot grožnjo) in bom navedeno naslovil na PP Slovenska Bistrica;
  • uradne ure dosegljivosti na telefon;
  • koliko so stroški javnega zavoda SB: s Svetom zavoda (…) in Programskim odborom (…);
  • koliko je sklenjenih podjemnih pogodb v zavodu in koliko znaša vsaka pogodba posebej za delo posameznika za vsak mesec posebej;
  • koliko je zaposlenih v rednem delovnem razmerju.

 

Prosilec ja navedel, da vlaga pisno zahtevo in da odgovore prosi v skladu z ZDIJZ. Prosi tudi za posredovanje informacije, kdo je odgovoren za podajanje informacij javnega značaja in kdaj se je sprejel cenik za posredovanje informacij javnega značaja.

 

Organ je še istega dne prosilcu odgovoril, da bo podatke prejel v zakonsko predvidenem roku ter hkrati izpostavil časovnico elektronskih sporočil prosilca ter prosilcu navedel, da če jih ne pošilja v prostem času, gre za zlorabo delovnega časa. Prosilec je organu pojasnil, da sporočila pošilja v prostem času oz. času za malico, nato pa je organ prosilcu sporočil, da mu bo po preteku 20 delovnih dni posredoval zahtevo za dopolnitev pomanjkljivo napisane zahteve za dostop do informacij javnega značaja. Hkrati je organ navedel, da bo prosilca prijavil na KPK, kjer bodo razbrali »časovnico« telefonskih klicev in zahteve za informacije v skladu z ZDIJZ.

 

Organ je dne 21. 5. 2019 prosilcu po elektronski pošti posredoval odločbo, s katero je zahtevo prosilca v celoti zavrnil. V odločbi je organ obrazložil, da je zavezanec od drugih javnih zavodov, katerih ustanovitelj je Občina Slovenska Bistrica, pridobil informacije o tem, koliko zahtev za dostop do informacij javnega značaja je prosilec v preteklem obdobju naslavljal na dotično skupino zavodov. Po ugotovitvi, da je prosilec naslovil na desetine zahtev za dostop do informacij javnega značaja, zavezanec ugotavlja, da gre za več funkcionalno povezanih zahtev in posledično za očitno zlorabo pravice dostopa do informacij javnega značaja, po sami vsebini pa je več kot očitno, da so zahteve šikanoznega značaja.

 

Prosilec je zoper odločbo organa dne 24. 5. 2019 vložil pritožbo, v kateri navaja, da je na organ najprej klical na info številko, kjer je kot občinski svetnik vprašal, ali lahko pridobi kopije sej občinskega sveta. Napotili so ga na direktorja javnega zavoda za informiranje Slovenska Bistrica. Navedeni mu je sporočil, da želi za 1 CD 10 evrov ter da ima vsaka seja v povprečju 3-4 CD-je. Glede na veljavno zakonodajo ZDIJZ je javno navedeno, da lahko organ za posredovanje elektronskega zapisa zaračuna materialne stroške. To očitno direktorju javnega zavoda po mnenju prosilca ni jasno, zato je prosilcu v telefonskem pogovoru dejal: »Misliš, da si frajer, če si občinski svetnik? S takimi kot si ti, lahko uredimo tudi na druge načine.« Zato naj bi prosilec direktorju organa dejal, da če mu grozi, da ga bo prijavil PP Slovenska Bistrica. Prijavo bo prosilec podal po seji Občinskega sveta SB, ki bo 30. 5. 2019, saj bo najavil prijavo celotnemu občinskemu svetu. Prosilec meni, da lahko v skladu z ZDIJZ zahteva navedene podatke in da mu jih je dolžan organ posredovati. Tako vse odgovore na vprašanja, kot tudi posnetke sej po ceni, kot jih nalaga zakonodaja, tj. samo materialne stroške, ne pa 10 evrov na zgoščenko, kar predstavlja cca. 40 evrov na sejo. Vse zahteve v skladu z ZDIJZ podaja izključno zaradi svojega dela v Občinskem svetu SB, ker se želi seznaniti s situacijo, preden bi podal kakršnokoli vprašanje občinskemu svetu. Prosilec dodaja, da ne da bi se naslonil na ZDIJZ, odgovora s strani Občine oz. podjetij, povezanih z občino, ne prejme. Zato je ZDIJZ izključna podlaga, da mu zaposleni na Občini SB odgovorijo. Prosilec zanika, da zlorablja pravico dostopa do informacij javnega značaja.

 

Organ je pritožbo prosilca odstopil IP z dopisom z dne 14. 6. 2019, v katerem je navedel, da je pritožba dovoljena in pravočasna ter da jo je vložila upravičena oseba. Svoje odločbe organ ne bo spremenil. Hkrati je organ dodal, da je prosilca prijavil Komisiji za integriteto in preprečevanje korupcije zaradi nedovoljenih pritiskov in poskusa izsiljevanja.

 

Pritožba je utemeljena.

 

  1. Meje preizkusa pritožbe s strani pritožbenega organa

 

IP kot organ druge stopnje je v skladu z 247. člena ZUP dolžan preizkusiti odločbo v delu, v katerem jo prosilec izpodbija. Odločbo preizkusi v mejah pritožbenih navedb, po uradni dolžnosti pa preizkusi, ali ni prišlo v postopku na prvi stopnji do bistvenih kršitev postopka in ali ni prekršen materialni zakon. IP ugotavlja, da prosilec izpodbija odločbo organa v celoti.

 

Ker je organ dostop do zahtevane dokumentacije prosilcu zavrnil na podlagi petega odstavka 5. člena ZDIJZ, se IP v nadaljevanju opredeljuje do instituta zlorabe pravice dostopa do informacij javnega značaja (v nadaljevanju: zloraba pravice dostopa) na splošno in v obravnavanem primeru.

 

  1. Zloraba pravice dostopa do informacij javnega značaja

 

Splošno o zlorabi pravice

 

Organ lahko v skladu s petim odstavkom 5. člena ZDIJZ prosilcu izjemoma zavrne dostop do zahtevane informacije, če prosilec z eno ali več funkcionalno povezanimi zahtevami očitno zlorabi pravico dostopa do informacij javnega značaja po tem zakonu oziroma je očitno, da so zahteva ali zahteve šikanoznega značaja.

 

Kot izhaja iz Predloga zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o dostopu do informacij javnega značaja – ZDIJZ-C (v nadaljevanju: Predlog zakona) so elementi oziroma kriteriji, ki lahko (skupaj) kažejo na zlorabo pravice, npr. pogostost vlaganja zahtev, obsežnost zahtev, nesorazmerna obremenitev organa, prosilec ne sledi lastnim upravičenem interesom, nagajivost, šikaniranje ipd.[1] Šikanoznost je torej eden od elementov oziroma kriterijev, ki se presoja pri zlorabi pravice dostopa oziroma povedano drugače, zahteva, ki je šikanozna, že v osnovi pomeni tudi zlorabo pravice.[2]

 

Ker se je IP o zlorabi pravice dostopa že večkrat izrekel in v svojih odločbah obširno obrazložil institut zlorabe pravice, pojem pravice in njene vsebinske opredelitve ter navedel kriterije za opredelitev zlorabe pravice v pravni teoriji in praksi, ki se lahko uporabijo tudi v zvezi s pravico dostopa[3], se IP do tega v tej odločbi posebej ne opredeljuje. Ne glede na to, pa pred nadaljnjo obrazložitvijo poudarja, da pravica dostopa do informacij javnega značaja ni priznana izključno v interesu prosilca, temveč tudi v interesu družbe, ki je v tem, da se v čim večji meri omogoči izvrševanje demokratične funkcije in funkcije nadzora, vendar nikakor ne na način, ki prekomerno ovira celotno delo organa. Pri tem se je treba postaviti na stališče, da ima v primeru kolizije med pravico prosilca in interesom družbe, prevlado slednji. Ob tem IP poudarja, da se institut zlorabe pravice dostopa po petem odstavku 5. člena ZDIJZ presoja v vsakem posameznem primeru posebej, izhajajoč iz splošnega načela ZDIJZ, da so informacije javnega značaja dostopne vsakomur in da si morajo organi za uresničitev tega namena prizadevati doseči čim večjo obveščenost javnosti o svojem delovanju. Presoja obstoja zlorabe pravice je institut, ki ga je treba uporabljati z veliko mero previdnosti in le tam, kjer je to nujno potrebno. Kriterije, ki opredeljujejo zlorabo pravice, je treba torej razlagati ozko in v vsakem primeru posebej. Utemeljitev obstoja zlorabe pravice mora torej vselej ostati skrajno sredstvo v postopkih odločanja o zahtevah za posredovanje informacij javnega značaja in se sme uporabiti le v primeru, če od organa objektivno ni mogoče pričakovati, da bo zahteve prosilca obravnaval v skladu z določbami ZDIJZ.

 

Zloraba pravice dostopa do informacij javnega značaja v obravnavanem primeru

 

IP uvodoma poudarja, da v postopku po ZDIJZ funkcija, ki jo prosilec opravlja, ni relevantna in tudi ne sme vplivati na odločitev organ. Organ zavezanec na prvi stopnji in IP kot pritožbeni organ sta v skladu z ZDIJZ dolžna vsebinsko presoditi le, ali zahtevana informacija izpolnjuje merila za informacijo javnega značaja in je zaradi tega prosto dostopna vsem, lat. erga omnes, ne le prosilcu. Prosilčev interes ali funkcija, ki jo opravlja, za to presojo niso pomembni. Dostop do dokumentov na podlagi določb ZDIJZ se namreč nikoli ne presoja z vidika okoliščin posameznega prosilca, temveč z vidika samih informacij, ki so zahtevane. Pri presoji, ali lahko prosilec pridobi zahtevane dokumente, se je zato vedno treba vprašati, ali gre za informacije, ki bi jih lahko pridobil tudi kdorkoli drug, ki bi organu postavil isto zahtevo. V postopku po ZDIJZ je torej bistveno, da se odloča z učinkom erga omnes, kar pomeni, da je dokument, ki predstavlja prosto dostopno informacijo javnega značaja, dostopen vsakomur, pravni in fizični osebi, ne glede na pravni interes in morebiten osebni status. Rezultat presoje oziroma odločitev po ZDIJZ mora biti namreč enaka za vse. ZDIJZ torej kot pravilo postavlja enako in enotno uporabo določb zakona za vse.

 

Pred nadaljnjo obrazložitvijo je mogoče ugotoviti, da ZDIJZ ne določa konkretnih elementov oziroma kriterijev, ki kažejo na zlorabo pravice dostopa, niti ni z ZDIJZ omejeno število vlog, ki jih lahko vloži posamezen prosilec, zato IP pri presoji zlorabe pravice dostopa upošteva kriterije, ki so se razvili za opredelitev zlorabe pravice v pravni teoriji in praksi, npr.:

  • ponavljajoče se vloge za isto zadevo s pavšalnimi navedbami[4];
  • pritožba je očitno nedovoljena in neutemeljena, vsak razumen posameznik pa šteje njeno vložitev kot brez vseh možnosti za uspeh; z očitno nedovoljenimi in neutemeljenimi vlogami se tako ovira izpolnjevanje temeljnih nalog Ustavnega sodišča kot najvišjega organa sodne oblasti za varstvo ustavnosti in zakonitosti ter človekovih pravic in temeljnih svoboščin[5];
  • vlaganje vlog, katerih vsebina je izražanje številnih negativnih vrednostnih sodb in žalitev, provokacija in s tem navidezno uveljavljanje pravic[6];
  • zaporedno vlaganje nedovoljenih pravnih sredstev - vlog brez postulacijske sposobnosti, ki vodijo k obravnavanju in pojasnjevanju istih procesnih vprašanj[7];
  • vztrajanje pri izterjavi bagatelnega zneska, brez navedbe razumnih razlogov za vztrajanje[8];
  • z načinom vlaganja zahtev se organ prekomerno zasipa z delom, kar predstavlja oviro za njegovo učinkovito delo ne samo na področju dostopa do informacij javnega značaja, temveč na vseh njegovih delovnih področjih, z več deset vloženimi zahtevami za dostop do izrazito obsežne količine dokumentov in več kot 300 elektronskimi sporočili, poslanimi odgovorni osebi za dostop do informacij javnega značaja, v obdobju enega leta, kar predstavlja izjemno število vlog, večinoma z žaljivo vsebino, posredovanje tudi drugim državnim organom[9];
  • zahteve niso žaljive in tudi ne pretirano obsežne, organ pa glede na zahtevano količino dokumentov tudi ni izkazal, da prosilcu v zakonskem roku ne bi mogel zagotoviti dostopa do podatkov brez škode za delo; organ je dolžan organizirati svoje delo tako, da se prosilcu, ki ne zlorablja pravic, omogoči dostop; večje število vloženih zahtev, ki utegne organu povzročiti določene neprijetnosti, samo po sebi (ob odsotnosti drugih okoliščin, ki kažejo zlorabo) ne more predstavljati razloga za zavrnitev[10];
  • za presojo zakonitosti izpodbijanega akta je potrebno presoditi, ali iz načina vlaganja zahtev prosilca izhaja njegov namen prekomerno zasipati organ z delom in ga s tem ovirati pri opravljanju nalog ter poseči v njeno dostojanstvo oziroma ali vloženi zahtevi prosilca namerno povzročata kakšne neprijetnosti ali druge nevšečnosti[11].

 

IP se tako v nadaljevanju opredeljuje do posameznih kriterijev, ki lahko predstavljajo zlorabo pravice dostopa, upoštevaje dejstva obravnavanega primera.

 

IP najprej ugotavlja, da ne gre za ponavljajočo se zahtevo za isto zadevo, ampak je zahteva prosilca v obravnavanem primeru povezana z željo pridobiti posnetke seje občinskega sveta, kjer prosilec tudi deluje.

 

Po mnenju IP zahteva tudi ni očitno nedovoljena in neutemeljena, torej ne gre za zahtevo, vložitev katere bi vsak razumen posameznik štel kot brez vseh možnosti za uspeh in bi ovirala izpolnjevanje temeljnih nalog organa. Ob pregledu same zahteve IP namreč ugotavlja, da določeni dokumenti skladno s prakso IP predstavljajo prosto dostopne informacije javnega značaja, v zvezi s katerimi je IP že večkrat odločil, da jih je treba prosilcu posredovati (npr. bruto prihodek direktorja javnega zavoda, število zaposlenih na zavodu, uradne ure dosegljivosti na telefon, koliko je zaposlenih v rednem delovnem razmerju ipd.) Da tudi organ sam tovrstnih informacij ne šteje za očitno nedovoljene in neutemeljene, je mogoče razbrati že iz spletne strani organa, kjer so nekatere od teh informacij tudi javno objavljene. Nedvomno je torej, da je glede večine zahtevanih informacij že na prvi pogled mogoče ugotoviti, da je najverjetneje izpolnjen pogoj za informacijo javnega značaja. Nedvomno je organ kot javni zavod zavezan po prvem odstavku 1. člena ZDIJZ, kar pomeni, da lahko vsakdo zahteva dostop do informacij, ki sodijo v okvir njegovega delovanja. Da je postopek dostopa do informacij javnega značaja v najširšem pomenu besede namenjen pridobivanju informacij, ki so v povezavi z javnopravnim, oblastnim delovanjem, izhaja tudi iz sodbe Vrhovnega sodišča RS I Up 122/2006, z dne 25. 4. 2007. Po navedeni sodbi je za pojem informacije javnega značaja odločilno, da gre za informacije s področja izvajanja določenih nalog oziroma dejavnosti, ki jih urejajo javnopravni predpisi. Pri javnopravnem delovanju pa ni pomembna konkretna oblika tega delovanja (oblastno odločanje ali ne-oblastno zagotavljanje določenih storitev), temveč, da se javne naloge ali dejavnosti, skladno z načelom zakonitosti, izvršujejo na podlagi norm javnega prava, v okviru, ki ga te norme za to dejavnost določajo ter skladno z namenom varstva javnega interesa. Informacija javnega značaja je torej tista informacija, ki služi uradnemu namenu organa, gre torej za informacije, povezane s katerokoli javno (public) ali upravno funkcijo organa.[12] Tudi v sklepu št. X Ips 96/2011 z dne 4. 7. 2012 je Vrhovno sodišče zavzelo stališče, da je mogoče govoriti o delovnem področju organov v smislu ZDIJZ tedaj, ko je izvajanje določenih nalog ali dejavnosti urejeno s predpisi javnega prava, ki določajo obveznosti organov glede izvajanja teh nalog v okviru upravne ali druge javnopravne funkcije ter morebitne pravice, obveznosti ali pravne koristi posameznikov, ki iz tega posebnega javnopravnega režima izhajajo. V obeh navedenih zadevah pa se je Vrhovno sodišče tudi jasno izreklo, da je pri opredelitvi določene informacije za informacijo javnega značaja odločilno, ali informacija kaže na dejstvo oziroma okoliščino, ki vpliva ali bi lahko vplivala na izvrševanje javnih nalog. Glede na namen ZDIJZ ima tako predmetna zahteva načeloma vse možnosti za uspeh, in sicer v delu, v katerem so izpolnjeni pogoji za informacijo javnega značaja.

 

Objektivno je tudi težko reči, da bi izpolnitev predmetne zahteve ovirala izpolnjevanje temeljnih nalog organa, organ pa se do tega tudi ni konkretno opredelil. Organ, na katerem je dokazno breme, v obravnavanem primeru ni izkazal nobenih dejstev, na podlagi katerih bi bilo mogoče ugotoviti, da bi obravnava zahteve prosilca prekomerno obremenila delo organa in zaradi tega organ ne bi mogel ustrezno zavarovati pravic strank v drugih postopkih. Organ se namreč ni konkretno opredelil do obsega zahtevanih informacij oziroma dokumentov ter nadaljnjega dela s temi dokumenti zaradi morebitnega obstoja izjem po ZDIJZ. Iz izpodbijane odločbe tako ni določno razvidno, kateri dokumenti sodijo v okvir zahteve, nadalje ni določno razvidno, kateri dokumenti ne izpolnjujejo pogojev za informacije javnega značaja, in ni določno razvidno, kateri dokumenti sicer izpolnjujejo pogoje za informacijo javnega značaja, vendar obstaja kakšna izjema od prostega dostopa. Nadalje iz izpodbijane odločbe tudi ni razvidno, kako bi predmetna zahteva prosilca, z vidika obsega in upoštevaje druge naloge organa, konkretno vplivala na delo organa, koliko dela organu bi povzročila, in kako bi to delo vplivalo na ostale delovne naloge pri organu zaposlenih uslužbencev. Ob tem pa IP še posebej poudarja, da zgolj velik obseg zahtevanih dokumentov in s tem povezano dodatno delo za organ sama po sebi še ne pomenita zlorabe pravice dostopa do informacij javnega značaja.[13] Iz sodne prakse izhaja, da razlog za zavrnitev dostopa do informacije javnega značaja ne more biti »enormno število dokumentov, ki bi jih bilo potrebno prosilcu izročiti oziroma mu omogočiti vpogled, kar bi lahko pripeljalo do resne motnje v poslovanju organa…«.[14] Tudi iz novejše sodne prakse izhaja, da večje število zahtevanih dokumentov, »ki utegne organu povzročiti določene neprijetnosti, samo po sebi (ob odsotnosti drugih okoliščin, ki kažejo na zlorabo), ne more predstavljati razloga za zavrnitev zahtevanega dostopa.«[15] Za utemeljitev obstoja zlorabe pravice je torej treba zadostiti dokaznemu standardu »onkraj dvoma«, ne pa zgolj dokaznemu standardu »verjetnosti«, in ni dovolj, da gre zgolj za neprijetnost, ampak mora biti delo organa resno ohromljeno zaradi upravnega bremena, ki bi bilo posledica obravnave zahteve po ZDIJZ. To v praksi pomeni, da mora biti izkazana stvarna, resnična grožnja za celotno delo organa. Upoštevati je namreč treba, da je tudi posredovanje informacij javnega značaja ena izmed zakonsko določenih nalog organa, zato je organ dolžan zagotoviti tudi ustrezna sredstva in kader, ki takšne zahteve rešuje.

 

Ob tem IP navaja še sodbo Sodišča Evropskih skupnosti v zadevi Verein fűr Konsumenteninformation proti Evropski komisiji, št. T-2/03, iz katere izhaja, da lahko organ v posebnih primerih, v katerih bi konkreten in posamičen preizkus dokumentov povzročil nesorazmerno količino upravnega delo, izjemoma tehta ne eni strani interes dostopa javnosti do dokumentov in na drugi nastalo delovno obremenitev, da bi v teh posebnih primerih ohranil interes dobrega upravljanja. Iz te sodbe pa izhaja tudi, da količina dela, potrebna za preučitev prošnje, ni odvisna samo od števila dokumentov, navedenih v prošnji, ali njihovega obsega, ampak tudi od njihove narave, zato potreba, da se opravi konkreten in posamičen preizkus zelo velikega števila dokumentov, ne pove ničesar o količini dela, potrebni za obravnavo prošnje za dostop, ker je navedena količina dela odvisna tudi od zahtevane temeljitosti tega preizkusa. Odstopanje od te obveznosti preizkusa se lahko dovoli le izjemoma ter samo, če bi se upravno breme zaradi konkretnega in posamičnega preizkusa dokumentov izkazalo za posebno veliko ter bi tako prekoračilo meje tega, kar se lahko razumno zahteva. Upoštevaje navedeno sodbo organ v obravnavanem primeru ni izkazal, da je upravno breme zaradi konkretnega in posamičnega preizkusa zahtevanih dokumentov posebno veliko in bi tako prekoračilo meje tega, kar se lahko razumno zahteva.

 

V zvezi z navedenim pa IP opozarja še na določbo 24. člena ZDIJZ. Če bi organ potreboval več časa za pripravo in posredovanje zahtevanih informacij zaradi obsežnosti, navedena določba predvidena možnost, da organ podaljša rok za odločitev o zahtevi za največ 30 delovnih dni. Ob tem IP ugotavlja, da iz posredovane dokumentacije in izpodbijane odločbe ne izhaja, da bi organ to zakonsko možnost uporabil. Pravica dostopa do informacij javnega značaja je ustavna kategorija, omogoča vpogled v delovanje zavezancev in s tem nadzor nad njihovim delovanjem, odraža tudi samo bistvo demokracije, zato je po mnenju IP v skladu s tem tudi izrecna določba ZDIJZ o podaljšanju roka. Povedano drugače, iz te določbe izhaja namen zakona, torej da se primarno zagotovi javnost in odprtost delovanja organov ter pravica prosilcev, da pridobijo informacije javnega značaja. Prav tako je eden temeljnih ciljev splošnega upravnega postopka, katerega določbe se uporabljajo subsidiarno[16], zavarovati šibkejšo stranko, to je tistega, ki v tem postopku uveljavlja svojo pravico ali varuje svojo pravno korist oziroma se mu nalaga določena obveznost. Iz 7. člena ZUP tako izhaja, da je organ dolžan svoje delo organizirati na način, ki omogoča vsem strankam, da čim lažje zavarujejo in uveljavijo svoje pravice, pri čemer lahko izvaja ukrepe in sprejema odločitve, s katerimi zagotovi, da stranke ne uveljavljajo svojih pravic v škodo pravic drugih in ne v nasprotju z javno koristjo, določeno z zakonom ali z drugim predpisom.

 

Ker načelo varstva pravic strank in javnih koristi iz 7. člena, kot že navedeno, služi interesu družbe, da se zagotovi nemoten potek upravnih postopkov in nasploh dela organov, so za dosego tega cilja omejene tudi pravice strank. Tako 11. člen ZUP določa, da morajo stranke pred organom govoriti resnico in pošteno uporabljati pravice (procesne pravice), ki so jim priznane s tem in drugimi zakoni, ki urejajo upravni postopek. V zvezi s tem IP ocenjuje, da zahteve za posredovanje informacij javnega značaja v obravnavanem primeru, upoštevaje predhodne navedbe in ugotovitve, ni mogoče opisati kot ravnanja, ki ne predstavlja poštene uporabe pravic. Kot že navedeno, osebni interesi prosilca pri presoji upravičenosti do dostopa niso pravno relevantni.

 

IP ocenjuje, da organ prav tako ni uspel izkazati šikanoznega značaja zahteve. Šikanozni značaj bi bil podan, če bi bilo očitno, da je zahteva podana z namenom onemogočanja normalnega delovanja organa ali če bi bile v njej izražene številne negativne vrednostne sodbe in žalitve, provokacije in s tem navidezno uveljavljanje pravic. Nezadovoljstvo državljanov nad delom organov javnega sektorja ali nadzor nad delom organov javnega sektorja predstavlja enega temeljnih nagibov za uveljavljanje pravice dostopa do informacij javnega značaja. Bistvo nadzorne funkcije je pogosto ravno v preverjanju sumov nepravilnosti delovanja ali v podrobnejšem ugotavljanju dejanskega stanja. ZDIJZ ne določa, da mora za pridobitev dokumentov prosilec izkazati pravni interes, zaradi česar se razlogov ali nagibov za pridobitev dokumentov po ZDIJZ v postopku ne ugotavlja. Pri tem IP poudarja, da je status prosilca kot občinskega svetnika irelevanten in bi ga bil organ dolžan obravnavati kot vsako fizično osebo, ki bi se nanj obrnila z zahtevo za dostop do informacij javnega značaja. IP na tej točki še pripominja, da v primeru, da so posnetki prosto dostopne informacije javnega značaja, drži navedba prosilca, da lahko organ za posredovanje elektronskega zapisa dokumenta zaračuna le materialne stroške. Skladno z enotnim stroškovnikom iz 17. člena Uredbe o posredovanju in ponovni uporabi informacij javnega značaja (Ur. l. RS, št. 24/16) so cene materialnih stroškov za posredovanje informacij javnega značaja v obliki elektronskega zapisa na eni zgoščenki DVD-R 2,92 evra oz. 2,09 eura za elektronski zapis na eni zgoščenki CD. Organ prosilcu ni nikoli pojasnil, zakaj zahtevanega dokumenta ne more dobiti kot informacije javnega značaja v okviru cene, ki jo je za posredovanje informacije javnega značaja določila Vlada Republike Slovenije, prav tako mu ni pojasnil, na kakšni podlagi mu je izven enotnega stroškovnika določil ceno 10 eur na CD. Namesto tega je organ prosilca obdolžil izsiljevanja in nedovoljenih pritiskov, ker je zahteval CD po ceni, kot jo določa ZDIJZ in ni želel plačati cene, ki jo je za posredovanje informacij javnega značaja (izven določb veljavnega enotnega stroškovnika za posredovanje informacij javnega značaja), očitno samovoljno postavil organ.

 

V obravnavanem primeru tudi ni mogoče govoriti o zlorabi pravice dostopa zaradi funkcionalno povezanih zahtev. Iz same pritožbene zadeve nikjer ne izhaja, da je prosilec vlagal zahteve na organ, ki bi bile funkcionalno povezane. Pojem »funkcionalno povezane zahteve« zakonsko sicer ni posebej opredeljen, iz namena predmetne določbe ZDIJZ pa po mnenju IP izhaja, da je zakonodajalec uzakonil zahteve, ki so vsebinsko povezane, torej zahteve, ki se nanašajo na enako oziroma povezano vsebino. Tudi iz Mnenja Zakonodajno-pravne službe Državnega zbora o Predlogu zakona[17] izhaja, da bi bilo smiselno pojem »funkcionalno povezane zahteve« nadomestiti s pojmom »vsebinsko«.[18] Povedano drugače, glede na posredovano dokumentacijo in obrazložitev organa po mnenju IP v obravnavanem primeru ni mogoče ugotoviti, da je prosilec npr. že vložil zahteve z identično ali podobno vsebino oziroma v postopku po ZDIJZ že pridobil zahtevane podatke, ali da bi z izigravanjem več organov želel dobiti podatke, ki jih sicer ne bi prejel. Vložitev funkcionalno povezanih zahtev tudi ne pomeni, da prosilec nima pravice na druge organe vložiti zahtev ali pri drugih organih preveriti določene okoliščine glede prvega organa ali dokumentacije. Iz izpodbijane odločbe izhaja, da je organ od nekaterih ostalih javnih zavodov, katerih ustanovitelj je Občina Slovenska Bistrica, pridobil informacije o tem, koliko zahtev za dostop do informacij javnega značaja je prosilec v preteklem obdobju naslovil na skupino zavodov, pri čemer je organ ugotovil, da je prosilec naslovil na desetine zahtev, zato je organ ugotovil, da gre za funkcionalno povezane zahteve. IP ugotavlja, da je obrazložitev organa pavšalna in nekonkretizirana, organ v ničemer ni pojasnil, v čem naj bi bile vložene zahteve funkcionalno oz. vsebinsko povezane in zakaj naj bi to predstavljajo zlorabo instituta dostopa do informacij. Organ v ničemer ni opravil tehtanja, ali je prosilec s tem, ko je vložil po mnenju organa »t. i. funkcionalno povezano zahtevo« tako očitno zlorabil svojo ustavno pravico, da je s tem prestopil meje pravice dostopa do informacije javnega značaja. Samo vlaganje zahtev po ZDIJZ namreč ne predstavlja zlorabe ZDIJZ, prav tako pa zlorabe ne predstavlja vlaganje večjega števila zahtev po ZDIJZ ali vlaganje zahtev na različne organa. Zgolj ta dejstva sama po sebi ne utemeljujejo tega, da gre za funkcionalno povezane zahteve, ki prestopajo meje namena dostopa do informacij javnega značaja. IP na tej točki še izpostavlja in opozarja, da je prosilec v postopku po ZDIJZ fizična oseba in da podatek o tem, ali je vložil zahtevo po ZDIJZ, kam jo je vložil in katere podatke je zahteval, predstavljal osebni podatek prosilca. Navedeno pomeni, da lahko organ v konkretnem postopku od drugih organov zahteva (drugi organi pa mu lahko posredujejo) osebne podatke prosilca zgolj in samo, kadar je podana ustrezna pravna podlaga iz 6. člena Splošne uredbe o varstvu podatkov, ki pa je organ v odločbi ni obrazložil.

 

IP zato pavšalno in nekonkretizirano navedenih »domnevnih desetin vlog«, ki jih prosilec vlaga na »druge javne zavode« ne more oz. ne sme upoštevati v obravnavnem primeru. Organ je namreč v izpodbijani odločbi navedel samo pavšalno število vlog, ki naj bi jih prosilec vlagal drugje, pri čemer nobene ni konkretiziral, niti po datumu niti po vsebini. Da bi IP navedene vloge upošteval pri presoji morebitne funkcionalne zahteve, bi morale biti te vloge konkretizirane v izpodbijani odločbi, sploh z vidika funkcionalne povezanosti po določbi petega odstavka 5. člena ZDIJZ, organ pa bi moral informacije o obstoju teh vlog pridobiti na podlagi ustrezne zakonske podlage.

 

IP opozarja tudi na 14. člen ZUP, v skladu s katerim je sicer treba upravne postopke voditi hitro, s čim manjšimi stroški in čim manjšo zamudo za stranke, vendar tako, da se preskrbi vse, kar je potrebno za pravilno ugotovitev dejanskega stanja, zavarovanja pravic in pravnih koristi strank ter izda zakonita in pravilna odločba. Iz navedene določbe torej izhaja, da to načelo ne sme iti v škodo načela zakonitosti in načela materialne resnice.

 

IP po preučitvi celotne zadeve tako zaključuje, da ni mogoče ugotoviti, da je prosilec v primeru vložitve obravnavane zahteve prekoračil pravne meje pravice dostopa do informacij javnega značaja ter da je ravnal v nasprotju s socialno funkcijo pravice dostopa do informacij javnega značaja. IP tako nima razloga slediti navedbam organa, da je zahteva prosilca šikanozna, da so domnevno druge zahteve prosilca funkcionalno in vsebinsko povezane s konkretno zahtevo prosilca z dne 24. 4. 2019 ter da je prosilec s svojim ravnanjem očitno prestopil meje pravice dostopa do informacije javnega značaja.

 

  1. Nepopolno ugotovljeno dejansko stanje

 

Organ je zaradi napačne uporabe materialnega prava nepopolno ugotovil dejansko stanje, saj posledično v ugotovitvenem postopku ni presojal posameznih zahtevanih dokumentov z vidika obstoja informacij javnega značaja in možnosti (delnega) dostopa do dokumentov, pri katerih so izpolnjeni pogoji za informacijo javnega značaja.

 

Ker je IP kot drugostopenjski organ, enako kot organ prve stopnje, dolžan spoštovati temeljna načela upravnega postopka, je dolžan upoštevati tudi načelo ekonomičnosti postopka iz 14. člena ZUP. Postopek je torej treba voditi hitro, kar pomeni tudi s čim manjšo zamudo za stranke in druge udeležence v postopku, vendar tako, da se preskrbi vse, kar je potrebno, da se lahko ugotovi dejansko stanje, zavarujejo pravice in pravne koristi stranke ter izda zakonita in pravilna odločba. IP je ocenil, da bo pomanjkljivosti postopka na prvi stopnji hitreje in bolj ekonomično odpravil organ prve stopnje, ki razpolaga z vsemi zahtevanimi dokumenti in podrobno pozna vsa relevantna dejstva v zvezi s temi dokumenti.

 

V skladu s tretjim odstavkom 251. čl. ZUP mora organ druge stopnje, kadar odpravi izpodbijano odločbo in zadevo vrne organu prve stopnje v ponovno odločanje, s svojo odločbo opozoriti organ prve stopnje, glede česa je treba dopolniti postopek, organ prve stopnje pa mora vseskozi ravnati po tej odločbi in brez odlašanja, najpozneje pa v 30 dneh od prejema zadeve, izdati novo odločbo, zoper katero ima stranka pravico pritožbe.

 

Organ je torej zahtevo prosilca za posredovanje dokumentov zavrnil na podlagi petega odstavka 5. člena ZDIJZ, zato se ni spustil v vsebinsko obravnavanje in se ni konkretno opredelil do posameznih zahtevanih dokumentov.

 

Predmet presoje IP je torej zahteva prosilca z dne 24. 4. 2019, za katero je mogoče ugotoviti, da obsega konkretno navedene informacije oziroma dokumente, ki so predmet zahteve, ne pa tudi načina seznanitve. Zahteva torej ne vsebuje ene od obveznih sestavin zahteve, ki ju določa ZDIJZ v drugem odstavku 17. člena, vendar kot izhaja iz samega postopka, organ prosilca ni pozval, da svojo zahtevo dopolni in organu sporoči, v kakšni obliki se želi seznaniti z zahtevano informacijo (vpogled, prepis, fotokopija, elektronski zapis). Organ je s tem ravnal v nasprotju z njegovo dolžnostjo iz prvega odstavka 18. člena ZDIJZ, ki določa, da če je zahteva nepopolna in je organ zaradi tega ne more obravnavati, mora pozvati prosilca, da jo v roku, ki ga določi organ, dopolni. Rok ne sme biti krajši od 3 delovnih dni. Prav tako je ravnal v nasprotju z drugim odstavkom 18. člena ZDIJZ, ki določa, da je dolžna uradna oseba prosilcu nuditi ustrezno pomoč pri dopolnitvi zahteve. Namesto da bi organ prosilcu nudil ustrezno pomoč pri dopolnitvi zahteve in ga pozval k dopolnitvi, mu je dne 24. 4. 2019 sporočil, da mu bo v roku 20 delovnih dni posredoval zahtevek, da v roku 3 dni dopolni po mnenju organa zelo pomanjkljivo napisano zahtevo za dostavo informacij (kar je v nasprotju z zakonsko določenimi roki).

 

Organ bo moral v ponovljenem postopku najprej prosilca pozvati, da svojo zahtevo za dostop do informacij dopolni z navedbo oblike, v kateri se želi seznaniti z informacijami (drugi odstavek 17. člena ZDIJZ), pri čemer rok za dopolnitev ne sme biti krajši od 3 delovnih dni. Glede na to, da je prosilec postavil zahtevo deloma v obliki vprašanj (npr. kaj ste hoteli povedati z določenim stavkom), deloma pa v obliki zahteve po dokumentih (npr. bruto izplačilo za zaposlene na zavodu KTV), IP pojasnjuje, da ZDIJZ varuje pravico prosilca zahtevati dokument, ne varuje pa pravice zahtevati odgovorov na vprašanja. Kadar prosilec postavi zahtevo v obliki vprašanj, je organ dolžan ugotoviti, ali razpolaga z dokumenti, iz katerih izhajajo odgovori na ta vprašanja in nato odločiti o teh dokumentih (npr. bruto prihodek direktorja in bruto izplačilo zaposlenih je podatek, ki se praviloma nahaja na plačni listi zaposlenih). V primeru, da organ z dokumenti ne razpolaga, IP pojasnjuje, da ga vseeno zavezuje dolžnost odgovoriti na vprašanja prosilca, vendar navedene dolžnosti organa ne določa ZDIJZ, temveč 17. člen Uredbe o upravnem poslovanju (Ur. l. RS, št. 9/18). IP na tej točki še pripominja, da v primeru, da posameznik ne prejme odgovorov na vprašanja, ki ne izhajajo iz dokumentov, IP ni pritožbeni organ, saj nadzor nad izvrševanjem Uredbe o upravnem poslovanju opravlja Inšpektorat za javni sektor.

 

Po tem, ko bo organ opredelil vse dokumente, s katerimi razpolaga v povezavi z zahtevo prosila, bo moral popolno ugotoviti dejstva, ki so glede na zgornjo obrazložitev pomembna za presojo obstoja zlorabe pravice dostopa do informacij javnega značaja in nato na podlagi ugotovljenih dejstev tehtati med interesi, ki upravičujejo posredovanje posameznega zahtevanega dokumenta javnosti, in tistimi, ki temu nasprotujejo. Če ga bo takšen postopek pripeljal do ugotovitve, da v obravnavanem primeru ne more zavrniti zahteve na podlagi petega odstavka 5. člena ZDIJZ, bo moral v nadaljevanju presojati, ali posamezni zahtevani dokumenti predstavljajo informacije javnega značaja oziroma natančno ugotoviti in konkretno obrazložiti, v katerem delu zahtevane dokumentacije ne gre za informacije javnega značaja po 4. členu ZDIJZ, in iz česa to izhaja (torej, katera od predpostavk za obstoj informacije javnega značaja po ZDIJZ ni izpolnjena). Organ mora pri tem izhajati iz javnopravnega predpisa, ki ureja njegovo delovanje, torej Zakona o zavodih. Pri dokumentih, ki izpolnjujejo pogoje za informacijo javnega značaja, mora organ v primeru obstoja katere od izjem po določbah 5.a in 6. člena ZDIJZ presojati tudi, ali je mogoče uporabiti institut delnega dostopa v skladu z določbami 7. člena ZDIJZ in 19. člena Uredbe o posredovanju in ponovni uporabi informacij javnega značaja ter natančno in določno opredeliti, v katerem delu se posamezni dokument prekrije in na podlagi katere izjeme od prostega dostopa. Določba 19. člena Uredbe namreč določa, da če dokument ali njegov del le delno vsebuje informacije iz 5.a in 6. člena ZDIJZ, se šteje, da jih je mogoče izločiti iz dokumenta, ne da bi to ogrozilo njegovo zaupnost, če jih je mogoče fizično odstraniti, prečrtati, trajno prekriti ali drugače napraviti nedostopne, če gre za dokument v fizični obliki; zbrisati kodirati, blokirati, omejiti oziroma drugače napraviti nedostopne, če gre za dokument v elektronski obliki (prvi odstavek). Ne glede na zapisano se šteje, da informacije iz dokumenta ni mogoče izločiti, če bi bilo tako izločeno informacijo mogoče razbrati iz drugih informacij v dokumentu (drugi odstavek 19. člena Uredbe).

 

Na podlagi tako izvedenega ugotovitvenega postopka bo organ lahko določno opredelil izrek odločbe (213. člen ZUP). V izreku odločbe morajo biti namreč jasno navedeni dokumenti, ki so bili predmet presoje. V izreku mora biti tudi navedba, v katerem delu se prekrijejo podatki, ki predstavljajo izjemo od prostega dostopa po ZDIJZ (npr. v dokumentu št. … se prekrije ime in priimek posameznika ipd.). Takšen izrek omogoča določljivost in izvršljivost, ki zadosti zakonskim normam in pravni varnosti, do katere je prosilec upravičen. Ker postane pravnomočen oziroma dokončen in izvršljiv le izrek, mora biti ta jasen, razumljiv in določen. V izreku je treba navesti tudi obliko, v kateri bo prosilcu posredovana zahtevana informacija javnega značaja. Ob tem IP navaja, da ZDIJZ določa načine seznanitve v 2. točki drugega odstavka 17. člena (ogled, prepis, fotokopija, elektronski zapis). Organ je dolžan odločbo prosilcu vročiti skladno z določbami ZUP (torej z osebnim vročanjem, 87. člen ZUP) in ne po elektronski pošti, kot je organ to storil z izpodbijano odločbo.

 

V primeru, da bodo izpolnjeni pogoji za zaračunavanje stroškov posredovanja informacij (torej ko bo organ odločil o zahtevi prosilca, in bo torej jasno, kateri dokumenti so bili predmet presoje), bo organ šele ugotovil, ali so v postopku dostopa do zahtevanih informacij nastali materialni stroški, ki jih je organ upravičen zaračunati. Organ lahko prosilcu zaračuna stroške posredovanja informacij, ni pa tega dolžan storiti, saj ZDIJZ določa, da se za posredovanje prepisa, fotokopije ali elektronskega zapisa zahtevane informacije, prosilcu lahko zaračuna le materialne stroške, kar pomeni, da organ tega ni dolžan storiti. Organ zaradi ekonomičnosti ne sme zaračunati materialnih stroškov, če ti ne presegajo 20 eurov (z vključenim DDV). IP še opozarja, da v primeru, da prosilec zahteva vpogled v dokumentacijo je ta brezplačen, kadar ne terja izvajanja delnega dostopa (34. člen ZDIJZ). Če organ ugotovi, da bodo materialni stroški posredovanja informacij presegli 80 eurov (z vključenim DDV), lahko od prosilca zahteva vnaprejšnji polog. V primeru, da bo organ prosilcu zaračunal stroške, mora biti iz sklepa o določitvi stroškov razvidna specifikacija stroškov v skladu z Uredbo o posredovanju in ponovni uporabi informacij javnega značaja. Organ mora prosilca v zvezi s tem, da mu bodo zaračunani stroški, tudi predhodno obvestiti.

 

IP ob zaključku še ugotavlja, da je v okviru pritožbenega postopka želel preveriti, katere od zahtevanih informacij so objavljene v katalogu informacij javnega značaja organa, ki ga je ta na podlagi 8. člena ZDIJZ dolžan redno vzdrževati in na primeren način javno objavljati (uradno glasilo organa, svetovni splet ipd.) ter dati na vpogled prosilcu. V navedenem katalogu mora organ tudi objaviti enotni stroškovnik iz zgoraj citirane Uredbe ter ga dati na vpogled vsakemu prosilcu. IP kljub podrobnemu pregledu spletne strani organa, kataloga informacij javnega značaja organa ni našel. IP na tej točki zgolj izpostavlja, da če organ ne objavi ali redno ne vzdržuje kataloga informacij javnega značaja iz 8. člena ZDIJZ ali ne posreduje v svetovni splet informacij javnega značaja iz 10. člena ZDIJZ, navedeno predstavlja prekršek odgovorne osebe organa, za katerega je prepisana globa, za nadzor nad to določbo pa je pristojen Inšpektorat za javni sektor.

 

4. Sklepno

 

IP je na podlagi navedenih argumentov in pravnih podlag ugodil pritožbi prosilca ter izpodbijano odločbo, na podlagi prvega in tretjega odstavka 251. člena ZDIJZ, odpravil in zadevo vrnil organu v ponovni postopek, v katerem bo moral organ pri ponovnem odločanju pravilno ugotoviti dejansko stanje, pri tem pa upoštevati določbe ZDIJZ in ZUP.

 

V postopku reševanja te pritožbe niso nastali posebni stroški. Ta odločba je v skladu s 30. točko 28. člena Zakona o upravnih taksah (Uradni list RS, št. 106/10 – uradno prečiščeno besedilo, s spremembami in dopolnitvami) oproščena plačila upravne takse.

 

 

Pouk o pravnem sredstvu:

Zoper to odločbo ni dovoljena pritožba, niti upravni spor.

 

 

 

Postopek vodila:

mag. Vanja Zrimšek, univ. dipl. prav.,

svetovalka Informacijskega pooblaščenca

 

 

 

Informacijski pooblaščenec:

Mojca Prelesnik, univ. dipl. prav.,

informacijska pooblaščenka

 


[1] Besedilo predloga zakona je določila Vlada Republike Slovenije na 27. redni seji 3. 10. 2013.

[2] Npr. Odločba IP št. 090-19/2016 z dne 12. 5. 2016 in sodba Upravnega sodišča RS št. II U 214/2016-12 z dne 7. 2. 2017.

[3] Splošna stališča v zvezi s tem institutom tako izhajajo iz odločb IP npr. št. 090-19/2016, št. 090-211/2016, št. 090-249/2016, št. 090-27/2017, št. 090-68/2017, št. 090-55/2017 in št. 090-175/2017.

[4] Sklep Ustavnega sodišča št. Up-3427/07-34 in U-I-287/07 z dne 6. 11. 2008

[5] Sklep Ustavnega sodišča št. Up-448/12-11 z dne 21. 6. 2012

[6] Sklep Ustavnega sodišča št. Up-3093/08-5 in U-I-315/08-4 z dne 12. 2. 2009

[7] Sklep Vrhovnega sodišča št. I Up 76/2014 z dne 24. 2. 2014

[8] Sklep Višjega sodišča v Ljubljani, Izvršilni oddelek, št. II Ip 1002/2009 z dne 13. 5. 2009

[9] Sodba Upravnega sodišča št. III U 240/2012 z dne 7. 11. 2013

[10] Sodba Upravnega sodišča št. II U 214/2016 z dne 7. 2. 2017

[11] Sodba Upravnega sodišča št. I U 1816/2016-34 z dne 4. 10. 2017

[12] Tako tudi Priporočilo št. 2 (2002) Odbora ministrov državam članicam o dostopu do uradnih dokumentov in Obrazložitveni memorandum, sprejet v okviru Sveta Evrope z dne 21. 2. 2002.

[13] Sodba Upravnega sodišča št. U 92/2006-8 z dne 4. 10. 2007

[14] Sodba Upravnega sodišča št. U 92/2006 z dne 4. 10. 2007

[15] Sodba Upravnega sodišča RS št. II U 214/2016-12 z dne 7. 2. 2017

[16] V skladu z drugim odstavkom 15. člena ZDIJZ

[17] Mnenje Zakonodajno-pravne službe Državnega zbora o Predlogu zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o dostopu do informacij javnega značaja, ZDIJZ-C, druga obravnava, EPA 1500-VI, št. 010-01/13-24 z dne 30. 12. 2013.

[18] Glej: www.dz-rs.si/wps/portal/Home/deloDZ/zakonodaja/izbranZakonAkt