Informacijski pooblaščenec Republika Slovenija
    SLO | ENG

Iskalnik po odločbah IP o dostopu do informacij javnega značaja

+ -
Datum: 28.06.2020
Naslov: prosilec - Javna agencija RS za varstvo konkurence
Številka: 090-88/2020
Kategorija: Kršitev postopka, Upravni postopek, Omejitev po posebnem zakonu
Status: Vrnjeno v ponovno odločanje


POVZETEK:

V obravnavani zadevi je organ zavrnil dostop do svoje nepravnomočne odločbe, zaradi izjeme varstva upravnega postopka. V pritožbenem postopku je IP ugotovil, da zatrjevana izjema ni podana, saj zgolj zaradi tega, ker je v času vložitve zahteve v teku upravni spor zoper navedeno odločbo, ni mogoče trditi, da bi razkritje škodovalo izvedbi sicer končanega upravnega postopka.Navedeno stališče je potrdilo tudi Upravno sodišče RS v sodbi, št. I U 1735/2018-43 z dne 18. 12. 2019 , ki je poudarilo, da je »z izdajo in vročitvijo odločb upravni postopek že končan« in da »ni mogoče trditi, da bi razkritje vsebine odločbe škodovalo bodočemu ponovljenemu upravnemu postopku, torej upravnemu postopku, ki ga sploh še ni in obstaja zgolj hipotetična možnost, da bo še enkrat izveden« ter »dokler je odločba dokončna in še čaka na odločitev upravnega sodišča v upravnem sporu, te izjeme ni mogoče uporabiti«. IP je zato ocenil, da v konkretnem primeru obstoj škode za izvedbo konkretnega postopka ni izkazan, s čimer ni izpolnjen drugi pogoj za obstoj izjeme po 7. točki prvega odstavka 6. člena ZDIJZ. Kljub ugotovitvi IP, da zatrjevana izjema ni podana, pa to ne pomeni, da gre za prosto dostopno informacijo javnega značaja v celoti. V četrtem odstavku 13.b člena ZPOmK-1 je namreč določeno, da ne glede na določbe zakona, ki ureja dostop do informacij javnega značaja, organ prosilcu za dostop do informacij javnega značaja zavrne dostop do podatkov, ki se nanašajo na tajnost vira in do podatkov, ki so poslovna skrivnost podjetij. Gre za določbo, ki specialno ureja vprašanje dostopa do informacij javnega značaja, s katerimi razpolaga organ v postopku po ZPOmK-1. Ker se organ v izpodbijani odločbi  do navedenega ni opredelil, pomeni, da ni ugotavljal vseh dejstev, ki so bila pomembna za odločitev, zato je IP zadevo vrnil organu prve stopnje v ponovno odločanje z navodilom, da mora organ ugotoviti, v katerem delu zahtevane  odločbe je podana poslovna skrivnost, v skladu z ZPOmK-1.  Pred tem pa mora organ primarno še razjasniti vprašanje, kdo je prosilec v konkretni zadevi.

 

ODLOČBA:

 

Številka: 090-88/2020/8

Datum: 29. 6. 2020

 

Informacijski pooblaščenec po namestnici informacijske pooblaščenke Kristini Kotnik Šumah, po pooblastilu št. 100-17/2006/161 z dne 25. 5. 2018 (v nadaljevanju IP), izdaja na podlagi 2. člena Zakona o Informacijskem pooblaščencu (Ur. l. RS, št. 113/05 in 51/07-ZUstS-A, v nadaljevanju ZInfP), 3. in 4. odst. 27. člena Zakona o dostopu do informacij javnega značaja (Ur. l. RS, št. 51/06- uradno prečiščeno besedilo, s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju ZDIJZ) ter 3. odstavka 251. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Ur. l. RS, št. 24/06 - uradno prečiščeno besedilo, s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju ZUP), o pritožbi z dne 28. 5. 2020,      (v nadaljevanju prosilec) zoper odločbo z dne 12. 5. 2020, št. 090-1/2020-8, Javne agencije Republike Slovenije za varstvo konkurence, Dunajska cesta 58, 1000 Ljubljana (v nadaljevanju organ), v zadevi dostopa do informacij javnega značaja, naslednjo

 

 

 

O D L O Č B O:

 

  1. Pritožbi prosilca z dne 28. 5. 2020 se ugodi in se odločbo Javne agencije RS za varstvo konkurence z dne12. 5. 2020, št. 090-1/2020-8, odpravi ter se zadeva vrne organu prve stopnje v ponovno odločanje. Organ prve stopnje mora o zahtevi odločiti najpozneje v 30 - tih dneh od prejema te odločbe.
  2. Zahteva stranskih udeležencev: SUROVINA, d.o.o., DINOS, d.o.o. in SALOMON d.o.o. Ljubljana, za povrnitev stroškov postopka, se zavrne.
  1. Posebni stroški v tem postopku niso nastali.

 

 

OBRAZLOŽITEV:

 

Prosilec je dne 6. 3. 2020 na organ na podlagi ZDIJZ naslovil zahtevo za vpogled v odločbo št. 3062-5/2017 z dne 30. 12. 2019.

 

O zahtevi prosilca je organ odločil z odločbo z dne 12. 5. 2020, št. 090-1/2020-8, s katero je v prvi točki izreka dostop do informacije javnega značaja, ki se nanaša na dostop do nepravnomočne upravne odločbe opr. št. 3062-5/2017-123 z dne 30. 12. 2019, zavrnil. V drugi točki izreka odločbe je organ odločil, da je prosilec dolžan stranskemu udeležencu SALOMON d.o.o., podjetje za zaposlovanje invalidov, proizvodnjo, posredovanje in storitve Ljubljana povrniti stroške v višini 149,33 evra, v roku 15 dni po pravnomočnosti te odločbe. V tretji točki izreka odločbe pa je organ odločil, da je prosilec dolžan stranskemu udeležencu SUROVINA, družba za predelavo odpadkov d.o.o. povrniti stroške v višini 149,33 evra, v roku 15 dni po pravnomočnosti te odločbe. V tem postopku niso nastali posebni stroški.

 

V obrazložitvi izpodbijane odločbe je organ navedel, da je zahtevo prosilca obravnaval kot pisno zahtevo za dostop do informacij javnega značaja, v skladu s tretjim odstavkom 17. člena ZDIJZ. Organ je na podlagi 43. člena ZUP, družbam SUROVINA, družba za predelavo odpadkov d.o.o., DINOS, družba za pripravo sekundarnih surovin, d.o.o., SALOMON d.o.o. Ljubljana, podjetje za zaposlovanje invalidov, proizvodnjo, posredovanje in storitve Ljubljana in RECIKEL, družba za ravnanje z odpadno embalažo, d.o.o., dne 9. 3. 2020 poslal poziv, da vstopijo v postopek kot subjekti s pravnim interesom in da se v zvezi z zahtevo za dostop do informacije javnega značaja opredelijo in v odločbi opr. št. 3062-5/2017-123 z dne 30. 12. 2019, označijo morebitne poslovne skrivnosti, osebne podatke in druge izjeme iz 6. člena ZDIJZ, ki niso javno dostopne.

 

Organ je dne 24. 3. 2020 prejel odgovor družbe SALOMON d.o.o. po pooblaščencu Odvetniški družbi Mihelj, Barbič in partnerji, o.p. d.o.o., ki meni, da je potrebno zahtevo prosilca v celoti zavrniti. Kot izhaja iz 7. točke prvega odstavka 6. člena ZDIJZ je zahtevo za posredovanje informacije javnega značaja potrebno zavrniti, če se zahteva nanaša na podatek, ki je bil pridobljen ali sestavljen zaradi upravnega postopka in bi njegovo razkritje škodovalo njegovi izvedbi. Za obstoj navedene izjeme morata biti kumulativno izpolnjena dva pogoja, in sicer, da je upravni postopek, v zvezi s katerim je bil sestavljen podatek, še v teku ter drugi pogoj, da bi razkritje podatka škodovalo izvedbi postopka. V zvezi z odločbo opr. št. 3062-5/2017-123 z dne 30. 12. 2019 (v nadaljevanju Odločba) je podjetje vložilo tožbo pri Upravnem sodišču. Navedena odločba torej ni pravnomočna, kot pa izhaja iz ustaljene prakse IP, je za dostop do informacije javnega značaja pomembno, ali je pravnomočno zaključen celoten upravni postopek, ki v konkretni zadevi ni izpolnjen, kar napotuje na izjemo iz 7. točke prvega odstavka 6. člena ZDIJZ. Prav tako je izpolnjen pogoj, da bi razkritje Odločbe glede na njeno vsebino lahko vplivalo na osebe, ki bi v ponovnem postopku lahko dajale informacije oziroma bi to od njih zahteval organ. V zvezi s tem je izpostavil, da je eden od pomembnih razlogov v tožbi podjetja SALOMON d.o.o. zoper odločbo v tem, da naslovni organ ni izvedel dokaznih predlogov podjetja. Med slednjimi so bili celo dokazni predlogi po zaslišanju dodatnih zaposlenih oseb pri družbi Interseroh d.o.o. (torej pri družbi, ki v konkretnem primeru zahteva dostop do informacije javnega značaja), SALOMON d.o.o. pa je v postopku pred naslovnim organom predlagal tudi zaslišanje drugih prič, ki so bodisi zaposlene pri podjetju, bodisi pri podjetju niso zaposlene. Za potrebe poštenega postopka je bistveno, da se vsebina Odločbe ne razkrije javnosti, saj bi slednje lahko ogrozilo zbiranje, izvedbo in obstoj dokazov oz. bi ogrozilo izvedbo postopka in izdajo zakonitega akta. SALOMON d.o.o. ob tem opozarja še na specialno ureditev v določbi 22. člena ZPOmK-1, ki določa, da se na spletni strani organa objavi izrek odločbe ali sklepa, s katerim se postopek konča, celotna odločba in sklepi z obrazložitvijo (brez zaupnih podatkov) pa šele po pravnomočnosti. Prav zaradi posebne narave konkurenčnih postopkov je ZPOmK-1 s specialno določbo 22. člena uredil seznanitev javnosti šele po pravnomočnosti odločitev. Zakonodajalec je tako ob sprejemu določbe ZPOmK-1 štel, da je interesu javnosti in transparentnosti zadoščeno z objavami, kot jih določa predmetni zakon v členu 22, ki določa dostop do celotne vsebine odločb šele po njihovi pravnomočnosti. Slednje zato, ker je za konkurenčne postopke značilno, da vsebujejo zelo občutljive podatke o subjektih na trgih. Ob upoštevanju navedenega v zadevi ne obstaja javni interes za razkritje zahtevane Odločbe v obsegu, ki bi bil večji od obsega, določenega v 22. členu ZPOmK-1 oziroma javni interes očitno ni močnejši od interesa varstva in nemotenega vodenja konkretnega upravnega postopka, ki še ni pravnomočno zaključen. V zadevi je dodatna okoliščina, ki vodi v zavrnitev zahteve tudi v tem, da naslovni organ odloča tudi kot prekrškovni organ o prekrških zaradi kršitve določb ZPOmK-1 ter določb 101. In 102. člena Pogodbe v skladu z zakonom, ki ureja prekrške, če ta zakon ne določa drugače (drugi odstavek 12. člena ZPOmK-1). Naslovni organ bo torej v zvezi s presojo omejevalnih ravnanj potencialno vodil dva formalno ločena postopka, in sicer postopek ugotavljanja konkurenčno pravne kršitve (upravni postopek) ter prekrškovni postopek, v katerem bo naslovni organ morebitnemu kršitelju naložil globo. Dejstvo pa je, da sta oba postopka vsebinsko povezana, saj se nanašata na ista dejanska stanja, dokazi iz upravnega postopka pa so podlaga tudi za prekrškovni postopek. Ob upoštevanju navedenega bi razkritje odločbe lahko škodovalo izvedbi, ne zgolj postopka ugotavljanja kršitev, temveč tudi izvedbi prekrškovnega postopka. Nadalje je SALOMON d.o.o. izpostavil, da prosilec v svoji zahtevi niti ne utemeljuje javnega interesa, temveč glede na vsebino zahteve očitno zasleduje zgolj svoj lastni ozki poslovni interes po pridobitvi odškodnine, ki pa za ugoditev zahtevi za posredovanje informacije javnega značaja ne zadošča oz. ozki interes prosilca ne prevlada pred javnim interesom, ki se kaže v zahtevi po izdaji poštene in legitimne odločitve in z njo povezano nujnostjo, da se bistvenih informacij v zvezi s postopkom do pravnomočnega zaključka postopka zaradi interesa postopka ne razkriva.

 

Organ je dne 25. 3. 2020 prejel odgovor družbe DINOS d.o.o. po pooblaščencu Odvetniški družbi Rojs, Peljhan, Prelesnik in partnerji o.p., d.o.o. in dne 24. 4. 2020 dopolnitev odgovora, v katerem Upravno sodišče na poizvedbo o vloženih tožbah zoper odločbo Agencije opr. št. 3062-5/2017-123 z dne 30.12. 2019 navaja, da je stranka RECIKEL d.o.o. tožbo vložila dne 6.2.2020 in se vodi pod opr. št. I U 175/2020, stranka SALOMON d.o.o. je tožbo vložila dne 6. 2. 2020 in se vodi pod opr. št. I U 176/2020 ter stranka SUROVINA d.o.o., ki je tožbo vložila prav tako 6. 2. 2020 in se vodi pod opr. št. I U 183/2020. Podjetje DINOS d.o.o. v svojem odgovoru trdi, da organ odločbe ne sme razkriti družbi Interseroh d.o.o. ali morebitnim drugim prosilcem, saj opozarja, da že ZPOmK-1, ki je v razmerju do ZDIJZ in ZUP specialni zakon, v šestem odstavku 22. člena ZPOmK-1 določa, da lahko organ na svoji spletni strani objavi zgolj pravnomočne odločbe, ki jih organ izda v upravnem postopku [...], brez zaupnih podatkov. A contrario je jasno, da organ ne sme razkrivati javnosti svojih še nepravnomočnih odločitev prosilcu in morebitnim drugim prosilcem v skladu z ZDIJZ. Prav tako podjetje poudarja, da organ kot javni organ svojih odločb pred njihovo pravnomočnostjo ne sme posredovati prosilcem, saj za odločbe organa pred pravnomočnostjo velja izjema od prostega dostopa v skladu s 7. točko prvega odstavka 6. člena ZDIJZ. V skladu s slednjo organ prosilcu zavrne dostop do zahtevane informacije, če se zahteva nanaša na podatek, ki je bil pridobljen ali sestavljen zaradi upravnega postopka in bi njegovo razkritje škodovalo njegovi izvedbi (t.i. »izjema varstva upravnih postopkov«). Navedeno je bilo potrjeno tudi v nedavni praksi IP (odločba št. 090-89/2018 z dne 28. 5. 2018). Podjetje nadalje navaja, da je prosilec v svoji prošnji za vpogled v Odločbo z dne 19. 2. 2020 navedel, da se želi seznaniti z vsebino Odločbe, »saj se bo z vpogledom v Odločbo natančneje seznanil z dejstvi, ki jih potrebuje, da bo lahko učinkovito uveljavljal svoj pravni interes v zvezi z odškodnino.« V dopolnitvi svoje vloge je svoj pravni interes za vpogled v Odločbo utemeljeval na zatrjevanem statusu oškodovanca iz 62.a člena ZPOmK-1 in trdil, da naj bi pravno podlago za vpogled v Odločbo predstavljala tudi določba drugega odstavka 82. člena ZUP, ki daje pravico pregledovati dokumente tudi vsakomur, ki verjetno izkaže, da ima od tega pravno korist. Očitno je, da prosilec svoj pravni interes za vpogled v vsebino Odločbe utemeljuje na zatrjevanem statusu oškodovanca. Podjetje DINOS d.o.o. opozarja, da prosilec nima statusa oškodovanca v smislu 62.a člena ZPOmK-1, saj ta določba ZPOmK-1 ureja razkritje podatkov zgolj za potrebe odškodninskega zahtevka, ki je vložen pri sodišču (prvi odstavek 62.a člena ZPOmK-1). Prosilec ni izkazal, da bi vložil odškodninski zahtevek. Poleg tega je v primeru sodnega uveljavljanja odškodninskega zahtevka zahteva za razkritje podatkov dopustna le, kolikor so izpolnjeni pogoji iz drugega odstavka 62.a člena ZPOmK-1. Prosilec ni izkazal teh pogojev. Tudi sicer prosilec nima pravnega interesa za razkritje vsebine Odločbe v smislu 62.g člena ZPOmK-1. V skladu z določbo prvega odstavka 62.g člena ZPOmK-1 je sodišče vezano le na pravnomočno odločbo organa o kršitvi ali pravnomočno odločbo o kršitvi, izdano v postopku sodnega varstva zoper odločbo organa. Glede na to, da Odločba zelo verjetno še ni pravnomočna, se prosilec nanjo ne more opreti v smislu določbe 62.g člena ZPOmK-1. Zato nima niti pravnega interesa za razkritje Odločbe v smislu 62.g člena ZPOmK-1. Tudi sicer pa postane pravnomočen le izrek odločbe, zato prosilec na določbi tega člena niti ne bi mogel utemeljiti pravnega interesa za razkritje vsebine Odločbe. Podjetje DINOS d.o.o. je nadalje izpostavilo, da je v postopku izdaje Odločbe dne 18. 4. 2018 vložil zahtevo za zaznambo vrstnega reda po programu prizanesljivosti v skladu z določbo 76. člena ZPOmK-1 in razkril svojo udeležbo v prepovedanem sporazumu; svojo izjavo in dokaze v zvezi s prepovedanim sporazumom je organ predložil s preliminarno vlogo z dne 10. 5. 2018, ki jo je nato dne 24. 5. 2018 dopolnil z vlogo s prilogami (vse skupaj: »Izjava zaradi prizanesljivosti«). V zvezi s programom in izjavo zaradi prizanesljivosti ZPOmK-1 določa poseben režim razkrivanja dokazov in podatkov, pri čemer v točki b) devetega odstavka 62.a člena ZPOmK-1 izrecno določa, da »dokazov oziroma podatkov iz spisa organa, ki se nanašajo na izjavo zaradi prizanesljivosti, ni dovoljeno razkriti«. Organ mora tako varovati kot zaupne vse dokaze oziroma podatke v spisu, ki se nanašajo na izjavo zaradi prizanesljivosti. Na takšni podlagi organ tako prosilcu ne sme razkriti nikakršnih dokumentov in dokazov, ki jih je v okviru sodelovanja v programu prizanesljivosti predložilo podjetje  DINOS d.o.o. v postopku obravnave prepovedanega sporazuma. Da se zagotovi dosledno izvajanje navedene določbe, ni dovoljeno razkriti niti podatkov in dokazov, ki jih je podjetje DINOS d.o.o. predložilo z izjavo zaradi prizanesljivosti in so povzeti (opisani) v obrazložitvi Odločbe ali drugih dokumentih organa. Če bi organ prosilcu (ki je hkrati tudi oškodovanec) omogočil dostop do podatkov iz odločbe, ki se nanašajo na izjavo zaradi prizanesljivosti (in v sklopu takšne izjave predložene dokaze), bi očitno kršil zakonski zahtevi iz devetega odstavka 62.a člena ZPOmK-1 v zvezi s prvim odstavkom 62.d člena ZPOmK-1 glede varovanja podatkov in dokazov, ki se nanašajo na Izjavo zaradi prizanesljivosti. Podjetje DINOS d.o.o. je organu predložilo tudi ne zaupno različico odločbe s prekritimi podatki, ki predstavljajo (i) poslovno skrivnost, (ii) osebne podatke in (iii) podatke, ki se nanašajo na izjavo zaradi prizanesljivosti podjetja in jih v skladu z devetim odstavkom 62.a člena ni dovoljeno razkriti s podrobno obrazložitvijo.

Organ je dne 26. 3. 2020 prejel odgovor družbe SUROVINA d.o.o. po pooblaščencu Odvetniški pisarni Miro Senica in odvetniki d.o.o., ki organu predlaga, da zahtevo prosilca, tj. družbe Interseroh d.o.o., zavrne, in sicer na podlagi izjeme po 7. točki prvega odst. 6. člena ZDIJZ. Odločba, št. 3062-5/2017 ni pravnomočna, saj je stranski udeleženec zoper njo dne 5. 2. 2020 vložil tožbo v upravnem sporu pred Upravnim sodiščem RS (prvi odst. 225. člena ZUP), zato je upravni postopek še v teku in je tako izpolnjen prvi pogoj izjeme iz 7. točke prvega odstavka 6. člena ZDIJZ. Zahtevana Odločba, št. 3062-5/2017, vsebuje konkretne podatke in poslovne skrivnosti strank, ki so jih te posredovale upravnemu organu. Razkritje Odločbe, št. 3062- 5/2017-123, bi tako lahko upravnemu organu in strankam predmetnega postopka povzročilo dolgoročne negativne posledice, zaradi katerih bi bilo onemogočeno njegovo delovanje pri vzpostavljanju in zagotavljanju zakonskih pooblastil. Da je varovanje javnega interesa upravnega organa v primeru postopkov zaradi konkurence izredno pomembno, dokazuje tudi zakonodajalec, ki je v specialni ureditvi 22. člena ZPOmK- 1 določil, da se na spletni strani upravnega organa objavi zgolj in samo izrek odločbe ali sklepa, s katerim se postopek konča, celotna odločba in sklepi z obrazložitvijo (brez zaupnih podatkov) pa šele po njeni pravnomočnosti. Tako je zakonodajalec, prav zaradi posebne narave postopkov zaradi konkurence in javnega interesa v povezanih upravnih postopkih, s specialno določbo 22. člena ZPOmK-1 uredil seznanitev javnosti šele po pravnomočnosti odločitev. Zakonodajalec je tako ob sprejemu določbe ZPOmK- 1 štel, da je interesu javnosti in transparentnosti zadoščeno z objavami, kot je določeno v 22. členu ZPOmK-1, ki določa torej dostop javnosti šele po pravnomočnosti upravnega postopka. Takšna odločitev zakonodajalca je logična, saj postopki zaradi konkurence vsebujejo zelo občutljive podatke o subjektih na trgih, prav tako pa tudi iz razloga, ker lahko očitek storitve prepovedanega omejevalnega ravnanja vpliva na ugled in dobro ime gospodarske družbe. Tako gre pri določbi 22. člena ZPOmK-1 za lex specialis derogat legi generali, ki jo je treba presojati kot samostojni razlog zavrnitve prosilčeve zahteve za posredovanje Odločbe, opr. št. 3062-5/2017-123, pa tudi kot pritrdilni argument izpolnjenosti pogojev izjeme po 7. točki prvega odst. 6. člena ZDIJZ. Podjetje SUROVINA d.o.o. trdi, da ne obstaja javni interes za razkritje odločbe, oz ta ni močnejši od interesa varstva in nemotenega vodenja upravnega postopka, ki še ni pravnomočno zaključen, zato je s tem izpolnjen tudi drugi pogoj izjeme iz 7. točke prvega odstavka 6. člena ZDIJZ.

Družba RECIKELJ d.o.o. je poziv organa prejela dne 10. 3. 3020, kar je razvidno iz prejete vročilnice, vendar na poziv ni odgovorila.

Organ je dne 27. 3. 2020 v skladu s 24. členom ZDIJZ s sklepom podaljšal rok za posredovanje zahtevane informacije za 30 delovnih dni, zaradi števila udeležencev in obsežnosti dokumenta ter okoliščine pandemije koronavirusa COVID-19.

K 1. točki izreka izpodbijane odločbe:

Organ je v postopku obravnave zahteve prosilca ugotovil, da se zahteva nanaša na nepravnomočno upravno odločbo opr. št. 3062-5/2017-123 z dne 30. 12. 2019, ki jo je organ izdal v postopku ugotavljanja kršitve 6. člena ZPOmK-1 in 101. člena Pogodbe o delovanju Evropske unije11. Zoper odločbo organa opr. št. 3062-5/2017-123 z dne 30. 12. 2019 so pri Upravnem sodišču Republike Slovenije vložene tožbe stranke RECIKEL d.o.o. z dne 6. 2. 2020 in se vodi pod opr. št. I U 175/2020, stranke SALOMON d.o.o. z dne 6. 2. 2020 in se vodi pod opr. št. I U 176/2020 ter stranke SUROVINA d.o.o. z dne 6. 2. 2020, ki se vodi pod opr. št. I U 183/2020, o katerih Upravno sodišče Republike Slovenije še ni odločilo. V predmetni zadevi gre torej za informacijo, ki izvira iz delovnega področja organa, nahaja se v obliki dokumenta in je del dokumentarnega gradiva pri organu. Prav tako gre za gradivo, ki ga je organ (Agencija) izdelal sam ali pridobil od drugih oseb, torej se zahteva prosilca nanaša na informacijo javnega značaja, s katero organ, ki je zavezanec po določbi prvega člena ZDIJZ, razpolaga. Določba 6. člena ZDIJZ določa, da organ prosilcu zavrne dostop do zahtevane informacije, če se zahteva nanaša na določene podatke, ki jih ZDIJZ opredeli kot izjemo od načela prostega dostopa do informacij javnega značaja, kot ga določa 5. člen ZDIJZ. V skladu z določbo 7. točke prvega odstavka 6. člena ZDIJZ lahko organ prosilcu zavrne dostop do zahtevane informacije, če se zahteva nanaša na podatek, ki je bil pridobljen ali sestavljen zaradi upravnega postopka, in bi njegovo razkritje škodovalo njegovi izvedbi (v nadaljevanju: izjema). Za obstoj izjeme morata biti kumulativno izpolnjena dva pogoja, in sicer: 1. upravni postopek, v zvezi s katerim je bil sestavljen podatek, je v teku; 2. razkritje podatka bi škodovalo izvedbi upravnega postopka. Upravni postopek je vrsta pravno urejenega postopka kot celote (zaporedje) procesnih dejanj, s ciljem oblikovati neko upravno razmerje. Upravni postopek ugotavljanja kršitve 6. člena ZPOmK-1 predstavlja posebni upravni postopek v skladu s 15. členom ZPOmK-1, ki določa subsidiarno uporabo ZUP. Kot to izhaja iz prakse IP, je relevantno, ali je pravnomočno zaključen celotni upravni postopek ali ne, in ni dovolj le končanje postopka pred upravnim organom tj. Agencijo. Zoper odločbo organa opr. št. 3062-5/2017-123 z dne 30. 12. 2019 so na podlagi odgovora Upravnega sodišča Republike Slovenije z dne 30. 3. 2020 vložene tožbe: opr. št. I U 175/2020, I U 176/2020 in I U 183/2020, o katerih Upravno sodišče Republike Slovenije še ni odločilo. Organ zatrjuje, da celotni upravni postopek tako še ni pravnomočno končan. Organ nadalje ugotavlja, da je v predmetni zadevi podan tudi drugi pogoj za obstoj izjeme, in sicer, da bi razkritje vsebine nepravnomočne odločbe opr. št. 3062-5/2017-123 z dne 30. 12. 2019 škodovalo izvedbi upravnega postopka, zato je organ zahtevo prosilca zavrnil. Organ je namreč po uporabi t.i. škodnega testa ugotovil, da bi razkritje vsebine nepravnomočne odločbe v zadevi opr. št. 3062-5/2017-123 z dne 30. 12. 2019 v postopku ugotavljanja kršitve 6. člena ZPOmK-1 škodovalo izvedbi posebnega upravnega postopka. V postopku je organ pridobil večjo količino informacij oziroma dokumentov, ki so jih organu posredovali relevantni deležniki na trgu, med katerimi se nahajajo v veliki meri zaupni podatki (zlasti poslovne skrivnosti, podatki, ki se navezujejo na varstvo tajnosti identitete vira, varovani osebni podatki ipd.), ki so podlaga za izdajo odločbe in ki jih mora organ med postopkom ustrezno varovati v skladu z določbami ZPOmK-1. Razkritje konkretnih podatkov iz dokumenta bi nedvoumno utegnilo vplivati na osebe oziroma podjetja, ki bi v postopku lahko nudila informacije, in na izvedbo dokazov, posledično pa na ugotavljanje dejstev, ki so pomembna za izdajo zakonitega akta. Zahtevana nepravnomočna odločba vsebuje konkretne podatke in poslovne skrivnosti družb, ki so jih navedene družbe posredovale na zahtevo organa. Razkritje nepravnomočne odločbe opr. št. 3062-5/2017-123 z dne 30. 12. 2019 bi lahko organu povzročilo dolgoročne negativne posledice, zaradi katerih bi bilo onemogočeno njegovo delovanje pri vzpostavljanju in zagotavljanju zakonskih pooblastil. Upravni postopek namreč še ni pravnomočno končan, tako tudi še ni znano, kakšna bo končna odločitev organa. Organ je nadalje opozoril tudi na specialno ureditev v določbi 22. člena ZPOmK-1, ki določa, da se na spletni strani Agencije objavi izrek odločbe ali sklepa, s katerim se postopek konča, celotna odločba in sklepi z obrazložitvijo (brez zaupnih podatkov) pa šele po njihovi pravnomočnosti. Prav zaradi posebne narave konkurenčnih postopkov je ZPOmK-1 s specialno določbo 22. člena uredil seznanitev javnosti šele po pravnomočnosti odločitev. Zakonodajalec je tako ob sprejemu določb ZPOmK-1 štel, da je interesu javnosti in transparentnosti zadoščeno z objavami, kot jih določa 22. člen ZPOmK-1, ki določa dostop do odločb šele po njihovi pravnomočnosti. Slednje zato, ker je za konkurenčne postopke značilno, da vsebujejo veliko zelo občutljivih podatkov o subjektih na trgu, prav tako tudi iz razloga, ker ima očitek storitve prepovedanega omejevalnega ravnanja lahko velik vpliv na ugled in dobo ime gospodarske družbe. V konkretnem primeru pa ne da zgolj, da odločitev ni pravnomočna, temveč je skladno z učinkom, ki ga ima morebitna odprava odločbe v postopku sodnega varstva, potrebno šteti, da je zadeva vrnjena v stanje, v katerem je bila, preden je bil odpravljeni akt izdan (3. odstavek 64. člena ZUS-1). Razkritje odločbe glede obstoja domnevne kršitve, ki bi bila pozneje odpravljena in se glede na učinek odprave akta šteje, kot da ne bi bila izdana, bi tako poleg škode za upravni postopek, imela tudi škodo za udeležena podjetja. Interes javnosti je varovan z objavami v skladu z relevantnimi določbami 22. člena ZPOmK-1, katerim pa je bilo v predmetnem postopku v celoti zadoščeno, saj je organ na svoji spletni strani objavil vse informacije, ki jih je dolžan sporočiti javnosti v skladu z določbami ZPOmK-1, kar je razvidno iz spletne strani organa. Glede na navedeno je organ zahtevo prosilca za dostop do nepravnomočne upravne odločbe opr. št. 3062-5/2017-123 z dne 30. 12.2019 na podlagi izjeme varstva upravnega postopka po 7. točki prvega odstavka 6. člena v povezavi s 26. členom ZDIJZ v celoti zavrnil.

 

K 2. in 3. točki izreka izpodbijane odločbe:

Stranski udeleženec SALOMON d.o.o., je v odgovoru na poziv organa priglasil naslednje stroške: sestava vloge v višini 200 točk, materialni izdatki 2% in 22% DDV na skupno ceno odvetniške storitve. Stranki udeleženec SUROVINA, d.o.o. je v odgovoru na poziv organa priglasil naslednje stroške: sestava odgovora v višini 200 točk, materialni stroški 2% in 22% DDV. Drugi odstavek 15. člena ZDIJZ glede postopkovnih pravil, ki jih ta zakon ne ureja, napoti na uporabo določb ZUP. ZUP za upravne postopke pred organi v prvem in drugem odstavku 53. člena določa, da smejo stranke v postopkih imeti pooblaščenca, ki jih zastopa v postopku, ter da imajo dejanja v postopku, ki jih opravi pooblaščenec v mejah pooblastila, enak pravni učinek, kot če bi jih opravila sama stranka. Za zastopanje pred organom se lahko pooblasti tudi odvetniška družba (drugi odstavek 54. člena ZUP). Stranski udeleženec je torej upravičen pooblastiti odvetnika, ta pa je za svoje delo v skladu s 114., 118. in 213. členom ZUP upravičen terjati plačilo. Določbe o tem, kdo nosi stroške postopka, ureja ZUP v prvem odstavku 113. člena kjer določa, da gredo stroški, ki nastanejo organu ali stranki med postopkom ali zaradi postopka, v breme tistega, na katerega zahtevo se je postopek začel. V 114. členu ZUP pa je med drugim določeno, da stroške stranskega udeleženca, če je ta s svojim zahtevkom uspel, krije stranka, na zahtevo katere se je postopek začel. V predmetni zadevi je bila zaradi intervencije stranskih udeležencev SALOMON d.o.o. in SUROVINA d.o.o. izdana zavrnitvena odločba glede zahteve prosilca za dostop do informacije javnega značaja, kar pomeni, da je stranski udeleženec s svojim zahtevkom v celoti uspel. To nadalje pomeni, da je prosilec, na zahtevo katerega se je predmetni postopek začel, tako primoran kriti stroške stranskega udeleženca. Organ je ugotovil, da so stranskima udeležencema SALOMON d.o.o. in SUROVINA d.o.o. nastali stroški zaradi zahteve za posredovanje informacije javnega značaja prosilca Odvetniške pisarne Brezavšček, Golobič, Osterman in partnerji d.o.o., ki se nanaša na odločbo Agencije opr. št. 3062-5/2017-123 z dne 30.12. 2019. Nastali stroški so po mnenju organa upravičeni. Organ je odločil, da je prosilec Odvetniška pisarna Brezavšček, Golobič, Osterman in partnerji d.o.o., dolžan povrniti stroške stranskima udeležencema družbi SALOMON d.o.o. in SUROVINA d.o.o. Pri izračunu stroškov stranskega udeleženca je organ upošteval prvo točko tarifne številke 28 Odvetniške tarife (v nadaljevanju OT), ki jo je kot podlago za izračun stroškov navedel stranski udeleženec. OT določa vrednost točke v prvem in drugem odstavku 13. člena, in sicer znaša vrednost točke 0,60 evra, sestava vloge pa je ovrednotena kot 200 točk. Upoštevaje navedeno je tako organ izračunal vrednost sestave ene vloge v višini 120 evra, 2,4 evra materialnih stroškov, kar upoštevaje še 22% DDV znaša skupaj za eno vlogo 149,33 evra. Glede na zgoraj navedeno je organ odločil, kot izhaja iz 2. in 3. točke izreka izpodbijane odločbe.

 

Zoper odločbo iz prejšnjega odstavka je prosilec dne 28. 5. 2020 pri organu vložil pritožbo, v kateri predlaga, da se izpodbijana odločba spremeni tako, da se zahtevi prosilca ugodi in se mu razkrije nezaupna različica odločbe št. 3062-5/2017 z dne 30. 12. 2019 ter odloči, da vsaka stranka in vsi stranski udeleženci krijejo svoje stroške postopka oz. da izpodbijano odločbo v celoti razveljavi in zadevo vrne v ponovni postopek. V nadaljevanju pritožbe je prosilec povzel izrek odločbe št. 3062-5/2017 z dne 30. 12. 2019, ki je objavljen na spletni strani organa[1]. Interseroh d.o.o. se je po pooblaščencu želel seznaniti z vsebino odločbe na podlagi 62a. člena ZPOmK-1 in na podlagi 82. člena ZUP. Interseroh d.o.o. je povsem jasno izrazil namero, da od kršiteljev konkurenčnega prava kot oškodovanec zahteva odškodnino, zato ima pravico do seznanitve z dokazili, do katerih po splošnih pravilih civilnega materialnega in postopkovnega prava ne bi imel dostopa. Posebne določbe ZPOmK-1 v členih 62a in naslednjih pa dajejo oškodovancu pravico, da se seznani z obremenilnimi dokazili kršiteljev in tretjih oseb, torej tudi organa. Določilo 62a. člena ZPOmK-1 v veljavi od 20. maja 2017 (novela ZPOmK-lG) in je bilo v pravni red preneseno na podlagi Direktive 2014/104/EU o nekaterih pravilih, ki urejajo odškodninske tožbe po nacionalnem pravu za kršitve določb konkurenčnega prava držav članic in Evropske unije (v nadaljevanju »Direktiva«). Pravni instrumenti, ki naj podjetja odvračajo od kršitev konkurenčnopravnih pravil, se izražajo v upravnem postopku, ki ga na podlagi javnih pooblastil vodi organ, ki se lahko zaključi z odločbo o prekršku in v civilnih postopkih, v katerih oškodovanec zahteva odškodnino. Pravnomočna odločba organa o ugotovitvi, da je prišlo do kršitve, oškodovancu olajša uveljavljanje pravice do odškodnine, vendar pa taka odločba ni pogoj za obstoj odškodninske odgovornosti. Odškodninsko odgovornost lahko oškodovanec zahteva tudi, če organ ne ugotovi kršitve. Zato je pomembno, da se oškodovanec seznani z dokumenti iz spisa organa, saj bo le tako lahko na učinkovit način uveljavljal pravico do odškodnine. To pomeni, da obstaja močan javni interes v zvezi s pričakovanjem, da se bodo podjetja vzdržala protikonkurenčnih dejanj, zaradi katerih so v končni posledici vedno potrošniki tisti, ki plačujejo višje cene. Interes javnosti je torej v tem, da organ učinkovito preganja dejanja, s katerimi podjetja protipravno izkrivljajo konkurenco in tudi v tem, da imajo oškodovanci učinkovita orodja, da od kršiteljev iztožijo odškodnino. Samo tako je nabor pravnih instrumentov lahko zadosten do te mere, da podjetja odvrača od kršitev konkurenčnega prava in tako doseže zadosten preventivni učinek. To pomeni, da javni interes terja, da se o listinah iz spisa organa lahko seznani tudi oškodovanec, kar nedvomno izhaja tudi iz Direktive, ki je bila v slovenski pravni red implementirana z novelo ZPOmK-lG. Odvetniška pisarna BGO je po pooblastilu svoje stranke Interseroh d.o.o. v njenem imenu zaprosila za vpogled v odločbo na podlagi 82. člena ZUP, zaprosilo je bilo poslano po elektronski pošti dne 19. 2. 2020. Zaprosilo ni temeljilo na določbah ZDIJZ, ker je tendenca organa in IP, da se dostop do nepravnomočnih odločb organa zavrača na podlagi izjeme po 7. točki prvega odstavka 6. člena ZDIJZ. Organ je na zaprosilo z dne 19. 2. 2020 odgovoril s sporočilom z dne 6. 3. 2020, v katerem je sklepno pojasnil: »V kolikor želite, lahko organ vašo prošnjo za vpogled v odločbo organa št. 3062-5/2017 z dne 30. 12. 2019 obravnava kot zaprosilo za informacijo javnega značaja in pri tem postopa v skladu z določbami prej omenjenega zakona. Organ vam bo v tem primeru posredovala različico odločbe, ki ne bo vsebovala zaupnih podatkov, takoj, ko bo s takšno različico odločbe razpolagal.« S tem sporočilom je po navedbah prosilca organ pravzaprav že odločil, da bo nezaupno različico odločbe AKV št. 3062-5/2017 posredoval prosilcu na podlagi določil ZDIJZ kot informacijo javnega značaja, vendar je organ pred takim posredovanjem želel le še formalno potrditev, da se zaprosilo za vpogled v odločbo obravnava po določilih ZDIJZ. Pred razkritjem ne zaupne različice odločbe je moral tudi zakriti zaupne podatke. Vendar organ take formalne potrditve, da gre za zahtevo po določilih ZDIJZ, sploh ni potreboval, saj prosilcu ni treba pravno utemeljiti zahteve ali izrecno označiti, da gre za zahtevo za dostop do informacije javnega značaja (tretji odstavek 17. člena ZDIJZ). S sporočilom z dne 6. 3. 2020 je organ torej že ugodil zahtevi, da prosilcu posreduje nezaupno različico odločbe št. 3062-5/2017 z dne 30. 12. 2019 in da bo odločba posredovana takoj, ko bo izdelana nezaupna različica. Če upravni organ ugodi zahtevi za posredovanje do informacij javnega značaja, se o tem ne izda odločba, temveč se o tem naredi le uradni zaznamek. Naknadna opredelitev prosilčevega zaprosila z dne 19. 2. 2020 kot zahteve za dostop do informacij javnega značaja namreč v ničemer ni spremenila pravnih učinkov te zahteve. Ker je organ s sporočilom z dne 6. 3. 2020 že ugodil zahtevi za dostop do informacij javnega značaja, je prosilec z odgovorom potrdil, da lahko organ zaprosilo šteje kot zahtevo za dostop do informacij javnega značaja in istočasno pojasnil, da za vpogled v odločbo obstaja tudi druga pravna podlaga (62a. člen ZPOmK-1 in 82. člen ZUP). V nasprotju z lastno odločitvijo organa, da ugodi zahtevi za posredovanje odločbe na podlagi ZDIJZ (elektronsko sporočilo z dne 6. 3. 2020) je organ kasneje izdal odločbo, s katero je zahtevo zavrnil. S tem je organ prišel v nasprotje s svojimi lastnimi dejanji (venire contra factum propriuni). Organ je potem, ko je prosilca že obvestil, da mu bo posredoval odločbo na podlagi ZDIJZ, o zahtevi za posredovanje informacij javnega značaja poslal obvestilo še vsem strankam postopka št. 3062-5/2017. Glede na to, da je bil prosilec s strani organa očitno zaveden, da je zahtevi za dostop do informacij javnega značaja že ugodeno, prosilec svoje zahteve ni dodatno utemeljeval, da interes javnosti pretehta nad interesom za omejitev dostopa do informacije v skladu z drugim odstavkom 6. člena ZDIJZ. Organ je pravico do izrekanja o tem vprašanju omogočil le strankam postopka št. 3062-5/2017, ki so zahtevi za dostop do informacij javnega značaja seveda nasprotovale. S tem je organ zagrešil bistvene kršitve določb postopka, ker je zahtevi za dostop do odločbe že ugodil, nato pa je svojo odločitev spremenil brez navajanja kakšnih posebnih razlogov za spremembo odločitve in ne da bi za spremembo odločitve obstajala pravna podlaga. Organ odločitve potem, ko je sprejeta in vročena stranki, ne more več spreminjati; ker je prosilcu onemogočil pravico do izjavljanja glede tehtanja med javnim interesom in interesom za omejitev dostopa do informacije. Nadalje prosilec zatrjuje, da izjema po 7. točki prvega odstavka 6. člena ZDLJZ ni podana. Navedena izjema določa, da se podatek ne razkrije, če bi razkritje škodovalo izvedbi upravnega postopka. Ni dovolj zgolj okoliščina, da je upravni postopek še v teku, temveč mora organ v vsakem primeru posebej pretehtati, ali bi razkritje neke informacije škodovalo sami izvedbi postopka. Tega organ v odločbi o zavrnitvi zahteve za dostop do informacij javnega značaja v ničemer ni konkretiziral. V izpodbijani odločbi je zgolj pavšalno zapisano, da je organ pridobil veliko količino informacij in dokumentov, med katerimi se nahajajo v veliki meri zaupni podatki, ki so podlaga za izdajo odločbe in da bi razkritje konkretnih podatkov utegnilo vplivati na osebe in podjetja, ki bi v postopku lahko nudila informacije, in na izvedbo dokazov in posledično dejstev, ki so pomembna za izdajo zakonitega akta. Taka argumentacija organa je nezadostna in pavšalna in ne predstavlja razloga, da bi organ prosilcu zavrnil seznanitev z odločbo v celoti. Prosilec je v elektronskem sporočilu z dne 6. 3. 2020 izrecno zapisal, da se mu na podlagi ZDIJZ posreduje nezaupna različica odločbe. Zakritje podatkov iz odločbe, ki bi jih organ ocenil za zaupne in za take, ki bi lahko v nadaljevanju škodovali izvedbi postopka, bi z vidika splošnega pravila, da ima javnost pravico do seznanitve z informacijami javnega značaja in da je to pravico mogoče omejiti le, če je podana izjema, izjeme pa je treba razlagati ozko, predstavljalo milejši ukrep, ob katerem izvedba upravnega postopka v ničemer ne bi bila ogrožena. Tudi iz same izpodbijane odločbe namreč izhaja, da bi izvedbi upravnega postopka škodovala le taka razkritja, ne pa tudi razkritje vseh ostalih delov odločbe. 7. člen ZDIJZ celo izrecno predvideva pravico do delnega dostopa. Z razkritjem nezaupne različice odločbe bi organ prosilcu torej omogočil delni dostop do informacij javnega značaja. Poleg tega postopek, ki ga je vodil organ, ni več v preiskovalni fazi. Po najboljših sposobnostih organa so bili vsi dokazi, ki so bili potrebni za izvedbo postopka, že izvedeni. Stališče, da bi bilo treba kasneje (morda) izvesti še kakšen dokaz, bi bil zopet v nasprotju z že sprejeto odločitvijo, da se ostali dokazi kot nepotrebni zavrnejo. Ker je postopek na prvi stopnji pred organom zaključen, se s tem oži polje uporabe izjeme po 7. točki prvega odstavka 6. člena ZDDZ. Razlogi za zavrnitev zahteve po tej določbi bi morali biti glede na stanje postopka še toliko bolj obrazloženi, izjema po 7. točki prvega odstavka 6. člena ZDIJZ pa bi morala biti še bolj strogo presojana. Kot obrazloženo v uvodu, je po oceni prosilca podan tudi močan interes javnosti, da se seznani z odločbo. Kot že rečeno, preambula Direktive v šestem odstavku določa, da je za zagotovitev učinkovitih tožb na izvajanje v zasebnem interesu na podlagi civilnega prava (odškodninska tožba) in učinkovitega izvajanja v javnem interesu organov, pristojnih za konkurenco, nujno, da obe orodji součinkujeta, da se zagotovi čim večja učinkovitost pravil o konkurenci. Večja učinkovitost pravil o konkurenci bo podana, če bodo imeli oškodovanci - tudi potrošniki - učinkovita orodja za uveljavitev pravice do odškodnine v civilnem postopku. To jim bo omogočeno le tako, da se bodo seznanili z odločitvami in listinami iz spisa, ki ga vodi organ. Kot že povedano, lahko oškodovanec zahteva odškodnino tudi v primeru, da organ s pravnomočno odločbo ne ugotovi kršitve pravil konkurenčnega prava - v takem primeru mora oškodovanec sam dokazati protipravnost ravnanj v civilnem postopku. Ta pravica bo oškodovancu omogočena tako, da bo prišel do listin v spisu organa, če je ta vodil postopek, na podlagi 62a člena ZPOmK-1, ki zaradi uresničevanja javnega interesa, da so pravila o konkurenci učinkovita, omogoča seznanitev z listinami tudi oškodovancem. S tem, ko organ pravzaprav prikriva svoje odločbe in listine pred javnostjo, še preden odločbe postanejo pravnomočne, onemogoča izvrševanje takega javnega interesa. Še posebej je to težavno zato, ker so v praksi organa odločbe, s katerimi ta ugotovi kršitev protikonkurenčnih dejanj, zelo redke, veliko pa se jih razveljavi tudi zaradi postopkovnih kršitev. Čeprav oškodovancem škoda že nastane, se s tem odlaga možnost učinkovitega sodnega varstva do pravnomočnosti odločbe organa. Zaradi morebitnih postopkovnih kršitev pa oškodovancu ne bi smela biti onemogočena še pravica do odškodnine po pravilih konkurenčnega prava. Čeprav Interseroh d.o.o. v tem postopku res zasleduje svoj zasebni interes, pa je to z vidika ZDIJZ povsem irelevantno, saj je treba v tem postopku tehtati samo javni interes, ne pa zasebnega interesa prosilca. Prosilec nadalje opozarja na napačno oznako stranke. Organ je z odločbo zavrnil dostop do informacij javnega značaja napačni stranki. Stranka postopka je namreč Interseroh d.o.o., saj je bilo v elektronski pošti z dne 19. 2. 2020 jasno zapisano, da Odvetniška pisarna BGO vpogled v odločbo zahteva po pooblastilu stranke Interseroh d.o.o.. To pomeni, da je prosilec za dostop do informacij javnega značaja družba Interseroh d.o.o., Odvetniška pisarna BGO pa je njen pooblaščenec. Organ pa je kot stranko napačno označil pooblaščenca. S tem je izpodbijana odločba obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo določb postopka, ker je v odločbi označena napačna stranka. V tem postopku je organ sicer pozval kršitelje, da kot stranski udeleženci vstopijo v ta postopek. Salomon d.o.o. in Surovina d.o.o. sta priglasila tudi stroške tega postopka. Vendar pa so ti stroški z vidika tega postopka nepotrebni in ti stranki nista upravičeni do povračila stroškov postopka. Odločitev o stroških je tudi v nasprotju z drugim odstavkom 26a. člena, ki določa, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka. Organ pa pri tem sploh ni presojal, če je javni interes glede razkritja močnejši od interesa drugih oseb, zato v tem primeru ni mogoče uporabiti niti tretjega odstavka istega člena. Organ je namreč presojal zgolj vprašanje, če bi razkritje škodilo izvedbi upravnega postopka, torej organi ni presojal interesa tretjih oseb. Poleg tega je organ odločil, da mora stroške povrniti pooblaščenec stranke in ne stranka, kar je z vidika pravil odvetniške stroke povsem nedopustno.

 

Organ je pritožbo prosilca kot neutemeljeno, vendar dovoljeno, pravočasno in vloženo s strani upravičene osebe, z dopisom z dne 3. 6. 2020, št. 090-1/2020-10, s prilogami, poslal v odločanje IP.

 

Pritožba je utemeljena.

 

IP uvodoma pojasnjuje, da je kot organ druge stopnje v skladu z 247. čl. ZUP dolžan preizkusiti odločbo v delu, v katerem jo pritožnik oz. prosilec izpodbija. Odločbo preizkusi v mejah pritožbenih navedb, po uradni dolžnosti pa preizkusi, ali ni prišlo v postopku na prvi stopnji do bistvenih kršitev postopka in ali ni prekršen materialni zakon.

 

V skladu s 4. odst. 246. čl. ZUP je organ druge stopnje, torej IP, dolžan poslati pritožbo v odgovor morebitnim strankam z nasprotnim interesom in ji določiti rok za odgovor, če tega ne stori organ prve stopnje. Ker v obravnavanem primeru organ prve stopnje tega ni storil, je IP pritožbo prosilca z dne 28. 5. 2020 posredoval stranskim udeležencem, in sicer pooblaščencem družb: SUROVINA, d.o.o., DINOS, d.o.o. in SALOMON d.o.o. Ljubljana, da se izrečejo o pritožbi in morebitnih novih dejstvih in dokazih.

 

Stranski udeleženec SUROVINA, d.o.o. je preko pooblaščenca odgovoril z dopisom z dne 18. 6. 2020, v katerem je navedel, da se strinja z odločitvijo organa in vztraja pri zatrjevani izjemi po 7. točki prvega odstavka 6. člena ZDIJZ, saj meni, da bi razkritje zahtevane odločbe povzročilo negativne posledice, zaradi katerih bi bilo onemogočeno delovanje organa pri vzpostavljanju in zagotavljanju zakonskih pooblastil. Prav tako meni, da bi razkritje povzročilo negativne posledice za stranke v postopku. Opozarja na 22. člen ZPOmK-, ki je lex specialis in določa javnost šele po pravnomočnosti upravnega postopka. Nadalje navaja, da ni podan interes javnosti, saj prosilec zasleduje izključno zasebni interes. Meni, da delni dostop do zahtevane odločbe ni mogoč, saj vsebuje opise ravnanj strank postopka, analize dokazov in druge navedbe, ki se med seboj prepletajo skozi celotno vsebino.   

 

Stranski udeleženec DINOS, d.o.o. je preko pooblaščenca odgovoril z dopisom z dne 18. 6. 2020 v katerem je navedel, da so očitki prosilca neresnični, neutemeljeni ali preuranjeni in predlaga, da IP pritožbo zavrne. Meni, da je organ zadostno in konkretno obrazložil utemeljenost izjeme iz 7. točke prvega odstavka 6. člena ZDIJZ ter da niso podani pogoji za delni dostop. Stranke postopka so namreč podjetja, ki na trgu konkurirajo drug drugemu, posledično se v teh postopkih obravnava ogromno število poslovno občutljivih informacij, katerih razkritje bi imelo znatne škodljive posledice za stranke postopka. Nadalje navaja, da javni interes za razkritje odločbe ne prevlada nad javnim interesom varstva in nemotenega vodenja konkretnega upravnega postopka, ki še ni pravnomočno zaključen. Prav tako prosilec ni izkazal izpolnjevanje pogojev po 62.a členu ZPOmK-1 glede vložitve odškodninskega zahtevka. Glede zatrjevanja prosilca, da je bila odločba izdana napačni stranki pa stranski udeleženec navaja, da prosilec ni izkazal pooblastila podjetja Interseroh d.o.o., zato je organ pravilno obravnaval prosilca kot stranko, ki je vložila zahtevo po ZDIJZ.

 

Stranski udeleženec SALOMON d.o.o. Ljubljana je preko pooblaščenca odgovoril z dopisom z dne 18. 6. 2020 v katerem je navedel, da se strinja z odločitvijo organa in predlaga, da IP pritožbo zavrne. Meni, da je prosilec odvetniška družba in ne podjetje Interseroh d.o.o. Prav tako vztraja pri zatrjevani izjemi varstva upravnega postopka in opozarja na 22. člen ZPOmK-1. Meni, da so trditve prosilca v zvezi z obstojem javnega interesa zmotne, saj interes oškodovanca do odškodnine ni javni interes.

 

Vsi trije stranski udeleženci so priglasili tudi stroške v povezavi s pritožbenim postopkom.

 

IP ugotavlja, da organ z zahtevanim dokumentom razpolaga in ga je tudi posredoval IP, prav tako sodi v delovno področje organa, kot je pojasnil že organ sam, kar pomeni, da zahtevane informacije izpolnjujejo vse pogoje za obstoj informacije javnega značaja po določilu 1. odst. 4. čl. ZDIJZ. Predmet tega pritožbenega postopka pa je vprašanje, ali je organ pravilno in utemeljeno zavrnil dostop do informacij javnega značaja s sklicevanjem na izjemo po 7. točki prvega odstavka 6. člena ZDIJZ, tj. na izjemo varstva upravnega postopka.

 

Po 7. točki prvega odstavka 6. člena ZDIJZ organ prosilcu zavrne dostop do zahtevane informacije, če se zahteva nanaša na podatek, ki je bil pridobljen ali sestavljen zaradi upravnega postopka in bi njegovo razkritje škodovalo njegovi izvedbi. Za obstoj te izjeme morata biti kumulativno izpolnjena dva pogoja: (1) zahtevana informacija predstavlja podatek, ki je bil pridobljen ali sestavljen zaradi konkretnega upravnega postopka in (2) razkritje zahtevanega podatka bi škodovalo izvedbi konkretnega postopka.

 

IP ugotavlja, da je v obravnavanem primeru predmet presoje dokument oziroma odločba, ki jo je organ izdal na podlagi 12. in 12.o člena ZPOmK-1, v postopku ugotavljanja kršitve 6. člena ZPOmK-1 in 101. člena Pogodbe o delovanju Evropske unije. Gre torej za dokument, ki ga je organ izdal v okviru opravljanja javnopravne naloge nadzora presoje domnevnih omejevalnih sporazumov, katerih cilj ali učinek je preprečevati, omejevati ali izkrivljati konkurenco na ozemlju Republike Slovenije. Kot je navedel tudi organ, upravni postopek ugotavljanja kršitve 6. člena ZPOmK-1 predstavlja poseben upravni postopek v skladu s 15. členom ZPOmK-1, ki določa subsidiarno uporabo ZUP. Navedeno pomeni, da je bila zahtevana informacija sestavljene zaradi upravnega postopka v smislu obravnavane določbe ZDIJZ, iz česar izhaja, da je prvi pogoj za opredelitev izjeme od prostega dostopa do informacij javnega značaja iz 7. točke prvega odstavka 6. člena ZDIJZ izpolnjen.

 

Drugi pogoj za opredelitev te izjeme predvideva uporabo škodnega testa, saj določa, da se sme zahteva za dostop do informacij javnega značaja zavrniti, če bi razkritje škodovalo izvedbi postopka, pri čemer je organ, ki zahtevo zavrne, tisti, ki mora nastanek škode izkazati za verjetno. Ker je po zakonu edina upoštevanja vredna škodna posledica škoda, ki lahko nastane za izvedbo upravnega postopka, a contrario to pomeni, da po njegovem dokončanju, dostopa do informacij ni več možno zavrniti iz tega razloga. Navedeno pomeni, da mora organ v vsakem primeru posebej pretehtati, ali bi razkritje neke informacije škodovalo izvedbi samega postopka. Te določbe se torej ne sme tolmačiti tako, da se dostop do podatkov, ki so bili pridobljeni ali sestavljeni zaradi upravnega postopka, a priori zavrne, temveč je treba pretehtati možnost odobritve dostopa in morebitne škodljive posledice, ki bi z razkritjem dokumenta nastale za izvedbo konkretnega upravnega postopka. Iz obveznosti vsakokratne uporabe škodnega testa torej izhaja logična posledica, da se dostop do nekega dokumenta na podlagi 7. točke prvega odstavka 6. člena ZDIJZ lahko v celoti zavrne zgolj v času, ko upravni postopek še traja, saj razkritje podatka, ki je bil pridobljen ali sestavljen zaradi postopka, ki je že končan, ne more škodovati izvedbi postopka. IP ugotavlja, da je bil upravni postopek z izdajo in vročitvijo odločbe, ki je predmet zahteve, že končan, odločba je dokončna in zgolj zaradi tega, ker je v času vložitve zahteve v teku upravni spor zoper navedeno odločbo, ni mogoče trditi, da bi razkritje škodovalo izvedbi sicer končanega upravnega postopka. Zgolj dejstvo, da odločba (še) ni pravnomočna, ne more vnaprej voditi v odločitev, da se dostop do zahtevane informacije zavrne v celoti. Ob tem je treba izkazati tudi škodo, ki bi z morebitnim razkritjem zahtevane odločbe lahko nastala izvedbi samega postopka, pri čemer mora razkritje ogroziti izvedbo določenih dejanj v postopku do takšne mere, da se ne bi mogla izvesti ali bi bila njihova izvedba zaradi razkritja težja oz. povezana z nesorazmernimi stroški ali težavami. Sama možnost odprave upravnega akta, zaradi vloženih tožb in vrnitve v ponovno odločanje, pri čemer bi bilo morda treba izvesti nov ugotovitveni postopek, po mnenju IP ne predstavlja konkretno grozeče nevarnosti za izvedbo postopka. Prav tako med škodo za izvedbo postopka ni mogoče šteti škode, ki bi nastala udeležencem postopka, kar je bil glavni argument organa v izpodbijani odločbi. Sklicevanje organa in stranskih udeležencev, da je za »konkurenčne postopke značilno, da vsebujejo veliko zelo občutljivih podatkov o subjektih na trgu ter da ima očitek storitve prepovedanega omejevalnega ravnanja lahko velik vpliv na ugled in dobo ime gospodarske družbe«, IP ni mogel šteti za utemeljene razloge, ki bi izkazovali obstoj zatrjevane izjeme. Tovrstni argumenti gredo v prid varovanju poslovne skrivnosti (ki je organ ni zatrjeval, več o tem v nadaljevanju), ne pa varovanju samega upravnega postopka. Navedeno stališče je potrdilo tudi Upravno sodišče RS v sodbi, št. I U 1735/2018-43 z dne 18. 12. 2019[2], ki je poudarilo, da je »z izdajo in vročitvijo odločb upravni postopek že končan« in da »ni mogoče trditi, da bi razkritje vsebine odločbe škodovalo bodočemu ponovljenemu upravnemu postopku, torej upravnemu postopku, ki ga sploh še ni in obstaja zgolj hipotetična možnost, da bo še enkrat izveden« ter »dokler je odločba dokončna in še čaka na odločitev upravnega sodišča v upravnem sporu, te izjeme ni mogoče uporabiti«. IP je zato ocenil, da v konkretnem primeru obstoj škode za izvedbo konkretnega postopka ni izkazan, s čimer ni izpolnjen drugi pogoj za obstoj izjeme po 7. točki prvega odstavka 6. člena ZDIJZ.

 

Kljub ugotovitvi IP, da zatrjevana izjema ni podana, pa to ne pomeni, da gre za prosto dostopno informacijo javnega značaja v celoti. V četrtem odstavku 13.b člena ZPOmK-1 je namreč določeno, da ne glede na določbe zakona, ki ureja dostop do informacij javnega značaja, organ prosilcu za dostop do informacij javnega značaja zavrne dostop do podatkov, ki se nanašajo na tajnost vira in do podatkov, ki so poslovna skrivnost podjetij. Gre za določbo, ki specialno ureja vprašanje dostopa do informacij javnega značaja, s katerimi razpolaga organ v postopku po ZPOmK-1. Tako je tudi Upravno sodišče RS v sodbi z opr. št. I U 454/2015-18, z dne 9. 7. 2015 opozorilo na obrazložitev navedene določbe četrtega odstavka 13b. člena v predlogu ZPOmK-lA, v Poročevalcu DZ RS, št. 43/09, iz katere izhaja, da gre za specifično ureditev, ki predstavlja delni odstop od ureditve v ZDIJZ, kar je potrebno zaradi specifičnosti postopkov pred tem organom, v skladu s katerim morajo biti določeni instituti (tajnost vira in poslovne skrivnosti) ustrezno varovani tudi nasproti tretjim osebam. Navedeno je še, da za navedena instituta izjema po drugem odstavku 6. člena ZDIJZ ne velja. Javnost in transparentnost dela organa pa se ustrezno zagotavljata z obveznostjo objave odločb in sklepov, s katerimi se postopek konča, na spletni strani organa. Pri tem pa IP poudarja, da »javnost« ki jo predvideva 6. odstavek 22. člena ZPOmK-1 in se nanaša na objavo »pravnomočne« odločbe, ne vpliva na pravice prosilcev po ZDIJZ, da zahtevajo dostop tudi do »nepravnomočne« odločbe, seveda ob omejitvi, kot jo opredeljuje četrti odstavek 13.b člena ZPOmK-1. Navedena določba namreč posega v pravico prosilcev po ZDIJZ zgolj z vidika tajnosti vira in poslovnih skrivnosti podjetja, ne pa glede tega, v kateri fazi je postopek. Kar pomeni, da ne omejuje dostopa do informacij iz nepravnomočno končanih upravnih postopkov.

 

Ker je, glede na navedeno, v obravnavanem primeru predmet presoje informacija, ki je del postopka, za katerega ZPOmK-1 Z, v primeru zahteve za dostop do informacij javnega značaja, izrecno zahteva drugačno obravnavo, je treba dostop do zahtevane odločbe preizkusiti z vidika specifičnosti ureditve dostopa do informacij javnega značaja po ZPOmK-1. Po določbi četrtega odstavka 13b. člena ZPOmK-1 je organ zavezan varovati podatke, ki so poslovna skrivnost podjetij. Enako tudi 22. člen ZPOmK-1 nalaga organu varovanje zaupnih podatkov. O zaupnosti podatkov govori tudi 61.a člen ZPOmK-1, ko določa, da se z namenom obveščanja javnosti na spletni strani agencije objavijo odločbe, ki jih izda sodišče v postopku sodnega varstva zoper odločbe organa, brez zaupnih podatkov.

 

Sledi torej vprašanje, katere informacije v zahtevani odločbi organa št. 3062-5/2017 z dne 30. 12. 2019, sodijo med »poslovne skrivnosti« oziroma »zaupne podatke«, ki jih mora organ varovati oziroma pred prostim dostopom izločiti in torej v tem delu ne gre za prosto dostopne informacije, do česar se organ v izpodbijani odločbi ni opredelil, kar pomeni, da ni ugotavljal vseh dejstev, ki so bila pomembna za odločitev. Po oceni IP je zato dejansko staje nepopolno ugotovljeno, izpodbijane odločbe pa se posledično ne da preizkusiti, s čimer je prišlo do bistvene kršitve postopka na prvi stopnji (7. točka drugega odstavka 237. člena ZUP).

 

Ker je IP kot drugostopenjski organ, enako kot organ prve stopnje, dolžan spoštovati temeljna načela upravnega postopka, je dolžan upoštevati tudi načelo ekonomičnosti postopka iz 14. člena ZUP. Postopek je torej treba voditi hitro, kar pomeni s čim manjšo zamudo za stranke in druge udeležence v postopku, vendar tako, da se preskrbi vse, kar je potrebno, da se lahko ugotovi dejansko stanje, zavarujejo pravice in pravne koristi stranke ter izda zakonita in pravilna odločba. IP je ocenil, da bo pomanjkljivosti postopka na prvi stopnji hitreje in bolj ekonomično odpravil sam organ prve stopnje, ki podrobno pozna vsa relevantna dejstva v zvezi z zahtevano odločbo.

 

V ponovljenem postopku je organ dolžan primarno razjasniti vprašanje, kdo je prosilec vložene zahteve za dostop do odločbe št. 3062-5/2017 z dne 30. 12. 2019. Kljub temu, da je dostop do informacij javnega značaja temeljna človekova pravica, urejena v Ustavi RS in da ZDIJZ izhaja iz načela prostega dostopa, pa je v ZDIJZ tudi določba :.. »vsak prosilec ima na svojo zahtevo pravico pridobiti od organa«... (2. odst. 5. člena), kar pomeni, da se postopek dostopa do informacij javnega značaja vselej začne na zahtevo stranke oziroma prosilca, zato mora biti jasno, kdo je vložnik zahteve oziroma kdo uveljavlja pravico do informacije javnega značaja. Ker je vložnik zahteve lahko tako Odvetniška pisarna Brezavšček, Golobič, Osterman in partnerji d.o.o., kakor tudi družba Interseroh d.o.o., je treba ugotoviti, ali organ dejansko razpolaga s pooblastilom na katerega se sklicuje Odvetniška pisarna Brezavšček, Golobič, Osterman in partnerji d.o.o. ter ali ga je po vsebini in obsegu mogoče šteti, da velja tudi za konkretni postopek po ZDIJZ, kar bi pomenilo, da ima navedena odvetniška družba v konkretnem primeru status pooblaščenca družbe Interseroh d.o.o. in ne položaj prosilca, kot izhaja iz izpodbijane odločbe. Tudi sicer je dolžnost organa, da pred obravnavanjem zahteve ugotovi, ali le ta vsebuje vse sestavine iz 17. člena ZDIJZ ter po potrebi zahteva dopolnitev zahteve, tudi z vidika pravilnosti pooblastila, kar mora organ preizkusiti po uradni dolžnosti[3]. Od tega, kdo je prosilec, je odvisno, komu zahtevana pravica pripada ter kdo je dolžan nositi morebitne stroške postopka. Dejstvo je namreč, da nekaterih določb, ki se nanašajo na stranko, po naravi stvari ni mogoče uporabiti za njenega pooblaščenca (obveznost, ki se z odločbo nalaga stranki, stroške postopka nosi stranka).

 

Nadalje je organ dolžan v ponovljenem postopku izvesti celovit ugotovitveni postopek in ugotoviti, kateri deli zahtevane Odločbe ustrezajo pojmu »poslovne skrivnosti« in »zaupnih podatkov«. Pojem »zaupni podatki« je obrazložen v 16. točki 3. člena ZPOmK-1, ki določa, da so »zaupni podatki« poslovne skrivnosti, poslovna korespondenca, ki se nanaša na gospodarsko dejavnost podjetja, osebni podatki in vsi drugi podatki, za katere so s tem zakonom ali drugimi predpisi določeni posebni režimi njihovega varstva in posebni pogoji za dostop do njih. Za zaupne podatke ne štejejo podatki, ki so javno dostopni. Pojem »poslovne skrivnosti« pa je obrazložen v 17. točki 3. člena ZPOmK-1 in določa, da so »poslovne skrivnosti« podatki, katerih razkritje bi pomenilo nastanek občutne škode in so znani omejenemu krogu oseb. ZPOmK-1 je torej poslovno skrivnost opredelil z dvema kriterijema, ki morata biti zaradi uporabe besedne zveze »in« podana kumulativno, in sicer: izkazana mora biti občutna škoda, ki bi nastala z razkritjem podatkov, ob tem pa mora iti za podatke, ki so znani samo omejenemu krogu oseb.

 

Glede na to, da je organ zavezan varovati podatke, ki so poslovna skrivnost podjetij, je seveda dokazno breme obstoja poslovne skrivnosti primarno na strani podjetij, katerih podatki so vsebovani v zahtevani odločbi. V 18. členu ZPOmK-1 je namreč opredeljena pravica strank do pregleda dokumentov zadeve, v okviru katere je določeno, da dokazno breme za obstoj poslovne skrivnosti iz druge alineje prejšnjega odstavka (zaupni podatki) nosi podjetje, ki to zatrjuje. Na zahtevo organa mu mora podjetje predložiti različico dokumenta, ki ne vsebuje podatkov iz druge alineje prejšnjega odstavka. Kljub temu, da v obravnavanem primeru ne gre za pravico stranke, temveč širšo pravico dostopa do informacij javnega značaja, se mora organ opredeliti do zatrjevanj stranskih udeležencev, ki jih je organ pravilno pozval v postopek, glede obstoja poslovne skrivnosti, kar je tudi sicer v skladu z dokaznim bremenom varovanja poslovne skrivnosti, pa tudi s pravico, da so v skladu z ZUP v postopku udeleženi vsi, na katerih pravice ali pravne koristi bi lahko vplivala odločitev organa. Dejstvo je, da družba sama najbolje ve, katere so tiste informacije, ki bi ji z razkritjem povzročile občutno škodo, prav tako pa lahko le družba sama konkretizira »občutno škodo«, saj zgolj s hipotetičnem zatrjevanjem in povzemanjem zakonskih norm ni zadoščeno dokazni oceni. S tem, ko je ZPOmK-1 vezal poslovno skrivnost na izkaz občutne škode, je pravzaprav omejil možnost, da bi se s poslovno skrivnostjo varovali tudi manj pomembni podatki, posledično pa je na ta način zagotovljena tudi večja transparentnost odločb, ki jih organ izda pri izvajanju javnopravnih nalog. IP ob tem poudarja, da že po naravi stvari nobeno podjetje ne more pričakovati, da bi organi nadzora, ki so pristojni za to, da v javnem interesu ugotavljajo nezakonita stanja in jih posledično s svojimi odločbami odpravljajo ter tudi sankcionirajo, varovali informacije, ki predstavljajo kršitev zakona. Pravno zmotna in v nasprotju s pravno varnostjo, bi bila zato razlaga 13.b člena ZPOmK-1, ki bi omogočala varovanje informacij, ki so povezane ali predstavljajo kršitev zakona ali dobrih poslovnih običajev, katerih nadzor je v pristojnosti organa.

 

Glede pritožbenih navedb, da je bila primarna zahteva za seznanitev z vsebino odločbe postavljena na podlagi 62a. člena ZPOmK-1 in na podlagi 82. člena ZUP, IP poudarja, da navedeni pravni podlagi za dostop do dokumenta nista v pristojnosti IP, kar pomeni, da so vse navedbe v zvezi s tem, za postopek po ZDIJZ irelevantne, zato se IP do njih ni opredeljeval.

 

Prosilec nadalje zatrjuje, da je za razkritje odločbe podan javni interes, ki ga veže na uveljavitev pravice do odškodnine v civilnem postopku.

 

V postopku po ZDIJZ test prevladujočega interesa javnosti v drugem odstavku 6. člena nikakor ni povezan s pravico do odškodnine, temveč je vezan na možnost relativizacije določene izjeme, ki mora biti omejena zgolj na tiste primere, ko je interes javnosti za razkritje določene izjeme močnejši od interesa, zaradi katerega je določena informacija zavarovana kot izjema. V konkretnem primeru pa je omejitev dostopa do zahtevane odločbe urejena specialno v četrtem odstavku 13b. člena ZPOmK-1, torej izven izjem po ZDIJZ, kar pomeni, da na ugotovitev obstoja poslovne skrivnosti določba drugega dostavka 6. člena ZDIJZ ne posega, zato testa interesa javnosti ni mogoče uveljavljati. Takšno je tudi stališče Upravnega sodišča RS v zgoraj navedeni sodbi z opr. št. I U 454/2015-18, z dne 9. 7. 2015, v kateri je izrecno navedeno, da »iz četrtega odstavka 13b. člena ZPOmK-1, ki je specialna določba glede na ZDIJZ, ne izhaja, da se poslovna skrivnost lahko razkrije, če je javni interes glede razkritja močnejši od javnega interesa ali interesa drugih oseb za omejitev dostopa do zahtevane informacije, kot to določa drugi odstavek 6. čl. ZDIJZ«.

 

Nadalje se IP opredeljuje do pritožbenih navedb glede stroškov postopka, o katerih je organ odločil v drugi in tretji točki izreka izpodbijane odločbe. Z določbo v prvem odstavku a26a. člena ZDIJZ je zakonodajalec posegel v splošno pravilo upravnega postopka, da mora organ ves čas postopka po uradni dolžnosti paziti na to, da so v postopek povabljeni vsi morebitni stranski udeleženci, vendar pa pravice tretjih ni izključil v celoti, temveč pod posebnimi pogoji, kadar gre za dostop do podatkov, za katere je z zakonom določeno, da so javni. V teh primerih je stranka postopka samo prosilec, in v skladu z drugim odstavkom navedenega člena vsaka stranka nosi svoje stroške postopka. V vseh drugih primerih ostaja obveznost organa, da da tretjim osebam možnost, da lahko zavarujejo svoje pravice[4]. Glede na to, da v konkretnem primeru predmet presoje niso informacije, za katere bi zakon določal javnost podatkov, pomeni, da niso bili podani pogoji iz prvega in drugega odstavka a26.a člena ZDIJZ. Organ je bil zato dolžan poklicati v postopek stranske udeležence, da zavarujejo svoje pravice, pri čemer lahko priglasijo tudi stroške postopka. Prosilec si prav tako zmotno razlaga določbo tretjega odstavka a26.a člena ZDIJZ, da je pravica do udeležbe tretjih oseb dovoljena in upravičena samo v primeru, kadar organ presoja javni interes. Glede na zakonsko dikcijo navedene določbe je zakonodajalec zgolj izrecno izključil možnost, da bi se tehtanje javnega interesa obravnavalo, kot da gre za podatke, ki so javni na podlagi zakona, v smislu prvega odstavka a26.a člena ZDIJZ, ko je stranka postopka samo prosilec.

 

Stranski udeleženci SUROVINA, d.o.o., DINOS, d.o.o. in SALOMON d.o.o. Ljubljana so v odgovoru na pritožbo zahtevali tudi povrnitev stroškov v povezavi s pritožbenim postopkom. IP pojasnjuje, da prvi odstavek 114. člen ZUP določa, da če je v postopku udeleženih dvoje ali več strank z nasprotujočimi si interesi, krije stroške stranka, ki je povzročila postopek, pa se je ta končal v njeno škodo. Če v postopek vstopi stranski udeleženec, krije svoje stroške, če s svojim zahtevkom ni uspel. V konkretnem primeru stranski udeleženci s svojo vlogo niso uspeli, zaradi česar se njihova zahteva za povrnitev nastalih stroškov zavrne, kot izhaja iz druge točke izreka te odločbe.

 

Na podlagi navedenega IP zaključuje, da je pritožba zoper izpodbijano odločbo utemeljena. IP je zato pritožbi ugodil in na podlagi tretjega odstavka 251. člena ZUP izpodbijano odločbo odpravil ter zadevo vrnil organu prve stopnje v ponovno odločanje. Organ mora o zadevi odločiti najpozneje v roku 30 (tridesetih) dneh od prejema te odločbe.

 

Posebni stroški v tem postopku niso nastali.

 

Ta odločba je v skladu s 30. točko 28. člena Zakona o upravnih taksah (Ur. l. RS, št. 42/2007 - uradno prečiščeno besedilo s spremembami in dopolnitvami) oproščena plačila upravne takse.

 

 

Pouk o pravnem sredstvu:

Zoper to odločbo ni dovoljena pritožba niti upravni spor.

 

 

 

Postopek vodila:

Alenka Žaucer, univ. dipl. prav.

samostojna svetovalka Pooblaščenca

 

 

 

Informacijski pooblaščenec:

mag. Kristina Kotnik Šumah, univ. dipl. prav.,

namestnica pooblaščenke

 

 


[1] http://www.varstvo-konkurence.si/ostali-dokumenti/arhiv-odlocb/odlocba475/

 

[2] Zaradi novejše sodbe je IP odstopil od svojega stališča v odločbi št. 090-89/2018/2 z dne 28. 5. 2018.

[3] Drugi odstavek 56. člena ZUP: …V primeru, da ugotovi pomanjkljivost pooblastila, organ pozove stranko ali pooblaščenca, naj te pomanjkljivosti odpravi. Organ v takšnem primeru ravna po petem in šestem odstavku 55. člena tega zakona.

[4] Kršitev slednjega predstavlja absolutno bistveno kršitev pravil postopka in velja kot samostojen pritožbeni razlog ter razlog za obnovo postopka.