Informacijski pooblaščenec Republika Slovenija
    SLO | ENG

Iskalnik po odločbah IP o dostopu do informacij javnega značaja

+ -
Datum: 22.06.2016
Naslov: Prosilec - Geodetska uprava RS (GURS)
Številka: 090-105/2016
Kategorija: Ponovna uporaba
Status: Vrnjeno v ponovno odločanje


POVZETEK:

IP je v obravnavanem primeru reševal pritožbo prosilca, ki se je pritožil zoper odločbo GURS -a o ponovni uporabi informacij javnega značaja in zoper račun, ki je bil izdan na podlagi te odločbe. V postopku je IP ugotovil, da je sporno, ali je prosilec sploh vložil zahtevo za ponovno uporabo in kaj je zahteval. Odločba, ki je bila izpobijana, je bila namreč izdana na podlagi pogodbe o zagotavljanju omrežnih storitev. Poleg tega je GURS prosilcu z izpodbijanim računom, ki je bil izdan na podlagi ZDIJZ, zaračunal tudi stroške omrežnih storitev, ki jih ZDJZ sploh ne predvideva. IP je v postopku tako ugotovil, da je GURS nepravilno vodil postopek in je izpodbijano odločbo in izpodbijani račun v celoti odpravil.
 

 

ODLOČBA:

 

 

Številka: 090-105/2016/3

Datum: 22. 6. 2016

 

Informacijski pooblaščenec po informacijski pooblaščenki Mojci Prelesnik (v nadaljevanju IP), izdaja na podlagi 2. čl. Zakona o Informacijskem pooblaščencu (Ur. l. RS, št. 113/05 in 51/07-ZUstS-A, v nadaljevanju ZInfP), 2. odst. 15. čl. ter 3. in 4. odst. 27. čl. Zakona o dostopu do informacij javnega značaja (Ur. l. RS, št. 51/06- uradno prečiščeno besedilo, s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju ZDIJZ), ter 3. odst. 251. čl. Zakona o splošnem upravnem postopku (Ur. l. RS, št. 24/06 - uradno prečiščeno besedilo, 105/06 – ZUS-1, 126/07- ZUP-E, 65/08-ZUP-F, v nadaljevanju ZUP), o pritožbi ………………(v nadaljevanju prosilec), z dne 21. 4. 2016, zoper odločbo Geodetske uprave Republike Slovenije, Zemljemerska ulica 12, 1000 Ljubljana (v nadaljevanju organ), št. 35392-2/2016-124 z dne 12. 4. 2016 in zoper račun št. 0110148-16 z dne 12. 4. 2016, v zadevi ponovne uporabe informacij javnega značaja naslednjo

 

O D L O Č B O:

 

1.     Pritožbi prosilca z dne 21. 4. 2016 se ugodi in se odločba Geodetske uprave RS št. 35392-2/2016-124 z dne 12. 4. 2016 in račun št. 0110148-16 z dne 12. 4. 2016 odpravita ter se zadeva vrne organu prve stopnje v ponovno odločanje. Organ mora o zadevi odločiti brez odlašanja, najpozneje pa v tridesetih (30) dneh od prejema te odločbe.

 

2.     V postopku reševanja te pritožbe posebni stroški niso nastali.

 

OBRAZLOŽITEV:

 

Prosilec je dne 12. 11. 2015 pri organu vložil zahtevek za dostop do podatkov, na predpripravljenem obrazcu organa z nazivom »Zahtevek za dostop do podatkov Geodetske uprave RS preko spletnih servisov«. Na podlagi predmetnega zahtevka sta organ in prosilec dne 15. 12. 2015 sklenila pogodbo št. 35322-4/2015-1, z nazivom »Pogodba o prenosu in uporabi elektronske storitve prevzemanja geodetskih podatkov«.

 

Nadalje je organ dne 12. 4. 2016 prosilcu izdal odločbo št. 35392-2/2016-124, v zadevi ponovne uporabe podatkov za pridobitne namene, in mu, na podlagi naročila z dne 15. 12. 2015, za ponovno uporabo geodetskih podatkov za pridobitne namene, zaračunal ceno v višini 467,59 EUR, kot prilogo odločbe pa je organ izdal tudi račun št. 0110148-16 z dne 12. 4. 2016, s specifikacijo stroškov. Iz obrazložitve odločbe izhaja, da je organ prosilcu stroške zaračunal na podlagi drugega odstavka 116. člena Zakona o evidentiranju nepremičnin (Uradni list RS, št. 47/2006, s spremembami in dopolnitvami, dalje ZEN) in v skladu s sprejetim cenikom »Cena ponovne uporabe geodetskih podatkov v pridobitne namene, št. 35391-3/2015-2 z dne 14. 12. 2015. Iz računa št. 0110148-16 z dne 12. 4. 2016 nadalje sledi, da je organ prosilcu zaračunal servis REN – opisni podatki, količina 17.116, v višini 83,87 EUR, uporabo omrežne storitve prenosa podatkov registra nepremičnin, količina 48.270, skupaj 299,27 EUR, servis ZK grafični podatki, količina 15, skupaj 0,04 EUR in uporaba omrežne storitve prenosa podatkov zemljiškega katastra za obdobje januar, februar, marec 2016, količina 15, skupaj 0,09 EUR. Skupni znesek računa, ki ga je organ izdal prosilcu, tako znaša 383,27 EUR brez DDV oz. 467,59 EUR z DDV.

 

Zoper odločbo organa št. 35392-2/2016-124 z dne 12. 4. 2016 (dalje izpodbijana odločba) in zoper račun št. 0110148-16 z dne 12. 4. 2016 (dalje izpodbijani račun), je prosilec pri organu dne 22. 4. 2016 vložil pritožbo, iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je 15. 12. 2015 z organom sklenil Pogodbo o prenosu in uporabi elektronske storitve prevzemanja geodetskih podatkov št. 35322-4/2015-1, na podlagi četrtega odstavka 6. člena Pravilnika o pogojih in načinu računalniškega dostopa do podatkov iz evidenc in zbirk geodetskih podatkov (Uradni list RS, št. 25/08 in 10/11, dalje Pravilnik o pogojih), ki določa, da mora za uporabo elektronske storitve prevzemanja podatkov uporabnik pred registracijo skleniti z geodetsko upravo dogovor ali drug akt, v katerem se opredeli namen uporabe podatkov in morebitne dodatne obveznosti uporabnika. Predmet pogodbe je storitev prevzemanja in ponovne uporabe določenih podatkov organa preko neposredne računalniške povezave, ki jih bo prosilec uporabljal za ponovno uporabo geodetskih podatkov v pridobitni namen (2. člen pogodbe). Pogodba se v skladu z določbo 3. člena nanaša na podatke za območje Republike Slovenije, in sicer iz zemljiškega katastra, katastra stavb in registra nepremičnin. Prosilec nadalje navaja, da predmetno pogodbo v celoti priznava kot vložitev zahteve za ponovno uporabo informacij javnega značaja, ki so predmet tega postopka, ker pogodba vsebuje vse bistvene elemente po četrtem odstavku 17. člena ZDIJZ. Oporeka pa izdaji izpodbijane odločbe in izpodbijanega računa. Meni, da mu organ sploh ne bi smel zaračunati cene ponovne uporabe. Ob tem se sklicuje na v času vložitve zahteve veljavni 34.a člen ZDIJZ, ki v 34.a členu določa, da lahko organ za ponovno uporabo informacij javnega značaja v pridobitne namene zaračuna ceno, pri čemer ta ne sme preseči stroškov zbiranja, priprave, razmnoževanja in razširjanja informacij ter običajnega donosa vloženih sredstev. Cena mora biti stroškovno naravnava ter določena v običajnem knjigovodskem obdobju ter v skladu s predpisanimi knjigovodskimi pravili za organ. Obračunska podlaga za ceno je informacija javnega značaja in jo organ v skladu s tem zakonom posreduje vsakemu prosilcu, ki to zahteva. Organ ne zaračuna ponovne uporabe informacij, če jih v svetovni splet posreduje brezplačno. Prosilec nadalje izpostavlja, da je organ v izpodbijani odločbi in računu kot obračunsko podlago za ceno uporabil »klic« in ne informacije javnega značaja, zaračunal pa je »uporabo omrežne storitve prenosa podatkov«. V delu, v katerem je za obračunsko podlago uporabil informacije javnega značaja (parcelo oz. sestavino nepremičnine) je zaračunal »servis«. V obeh primerih je torej zaračunal ceno brez ustrezne pravne podlage oziroma ob napačni uporabi materialnih predpisov. Ob tem prosilec navaja, da ker sta izpodbijana odločba in račun izdana na podlagi ZDIJZ, ne moreta določati stroškov, ki jih ta zakon ne dovoljuje zaračunavati. ZDIJZ ne predvideva stroškov »uporabe omrežne storitve prenosa podatkov«. O omrežnih storitvah prenosa podatkov govori le Zakon o infrastrukturi za prostorske podatke (Uradni list RS, št. 8/10 in 84/15, dalje ZIPI), ki pa ni zakon na področju dostopa do informacij javnega značaja. Prosilec ob tem meni, da gre v konkretnem primeru za ponovno uporabo surovih informacij javnega značaja s stalnim ažuriranjem v realnem času preko neposrednega dostopa do spletne storitve, ki jo zagotavlja organ, zato je po njegovem treba uporabiti evropsko in nacionalno zakonodajo na področju ponovne uporabe informacij javnega značaja. Ob tem prosilec opozarja tudi na spremembo direktive o ponovni uporabi in ZDIJZ-E (ta se je začel uporabljati 8. 5. 2016) in na spremembo, po kateri organi ne smejo več zaračunavati cene ponovne uporabe, ampak le še mejne stroške. Po mnenju prosilca mu organ v konkretnem primeru niti mejnih stroškov ne bi smel zaračunati, ker organ pripravo in posredovanje surovih podatkov že zagotavlja z omogočanjem neposrednega dostopa do že vzpostavljenega informacijskega sistema, ki so ga davkoplačevalci (torej tudi prosilec) že plačali. Prosilec nadalje opozarja na v času izdaje izpodbijane odločbe veljavni 34.a člen ZDIJZ, po katerem organ ne bi smel zaračunati ponovne uporabe informacij, ki jih v svetovni splet posreduje brezplačno. Podatke, ki jih prosilec ponovno uporablja, organ posreduje v svetovni splet brezplačno, preko portala e-Prostor, zato jih prosilcu ne bi smel zaračunati, ne glede na to, da jih ta ponovno uporablja v pridobitne namene. Prosilec tudi opozarja, da je organ, z vzpostavitvijo spletnega servisa, za uporabo katerega je prosilcu zaračunal omrežne storitve, kar sam postal ponovni uporabnik surovih informacij javnega značaja, s katerimi razpolaga, pri čemer servis ponuja izven svojih uradnih nalog, za kar sebi najverjetneje ne zaračuna cene ponovne uporabe, s čimer krši osnovno načelo ZDIJZ in nove re – use direktive, ki je prepoved diskriminacije ponovnih uporabnikov in izkrivljanje konkurence na trgu. Po mnenju prosilca je organ sam monopolni ponovni uporabnik, ki surove prostorske podatke uporablja brezplačno, tako, da drugim ponovnim uporabnikom iz zasebnega sektorja za ponovno uporabo s stalnim ažuriranjem preko spletnega servisa za dostop do podatkov v realnem času zaračunava nesorazmerno visoko ceno. Podredno prosilec navaja, da bi smel organ zaračunati le ceno ponovne uporabe v skladu z določbami ZDIJZ in Uredbe o posredovanju in ponovni uporabi informacij javnega značaja, pri čemer bi moral vnaprej jasno in pregledno opredeliti obračunsko podlago in razčlenitev cene (upoštevati bi moral ceno razpolaganja z zahtevanimi informacijami, delež ponovne uporabe v pridobitne namene glede na celoten obseg predvidene uporabe in v uredbi določene omejitve – organ prosilcu namreč ne sme zaračunati več kot 1/20 tako oblikovane cene). Na podlagi vsega navedenega prosilec IP predlaga, da izpodbijano odločbo in izpodbijani račun odpravi, podredno pa mu predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi in sam odloči o ceni ponovne uporabe.

 

Organ je pritožbo prosilca dne 12. 5. 2016, kot dovoljeno, pravočasno in vloženo s strani upravičene osebe, posredoval v odločanje IP.

 

Z namenom popolne in pravilne ugotovitve dejanskega stanja je IP pri organu dne 8. 6. 2016 opravil ogled in camera, na podlagi 11. člena ZInfP.

 

Pritožba je utemeljena.

 

IP je kot organ druge stopnje v skladu z 247. členom ZUP dolžan preizkusiti odločbo v delu, v katerem jo prosilec izpodbija. Odločbo preizkusi v mejah pritožbenih navedb, po uradni dolžnosti pa preizkusi, ali ni prišlo v postopku na prvi stopnji do bistvenih kršitev postopka in ali ni prekršen materialni zakon.

 

IP primarno ugotavlja, da je predmet tega pritožbenega postopka presoja odločbe št. 35392-2/2016-124 z dne 12. 4. 2016 in računa št. 0110148-16 z dne 12. 4. 2016, ni pa IP pristojen za vprašanje presoje sklenjene pogodbe o prenosu in uporabi elektronske storitve prevzemanja geodetskih podatkov št. 35322-4/2015-1 z dne 15. 12. 2015. Ker gre pri pogodbi za dvostranski pravni akt, ki nastane kot odraz sklenjenega obligacijsko-pravnega razmerja med enakopravnima strankama, pogodba ne more biti predmet izpodbijanja v pritožbenem postopku na področju upravnega prava. IP kot drugostopenjski organ v upravnem postopku odloča o pravicah in obveznostih prosilcev po ZDIJZ, pri čemer je v celoti vezan na uporabo postopka, kot ga določa ZUP (tako izhaja iz 15. člena ZDIJZ). ZUP pa v prvem odstavku 1. člena jasno pravi, da po tem zakonu (med drugimi) postopajo upravni in drugi državni organi, kadar v upravnih zadevah, neposredno uporabljajoč predpise, odločajo o pravicah, obveznostih ali pravnih koristih posameznikov, pravnih oseb in drugih strank. Iz navedenega torej sledi, da je predmet odločanja v upravnem postopku lahko le zadeva, ki je po svoji naravi javnopravne, oblastne narave, kamor pa presoja obligacijsko – pravnega pogodbenega razmerja nedvomno ne sodi. Pogodbe v pritožbenem postopku po ZDIJZ torej ni dovoljeno izpodbijati, posledično pa se IP do vsebine pogodbe o prenosu in uporabi elektronske storitve prevzemanja geodetskih podatkov št. 35322-4/2015-1 z dne 15. 12. 2015 v tem pritožbenem postopku ni opredeljeval, ker vsebina pogodbe ni bila predmet njegove presoje.

Nadalje IP ugotavlja, da v obravnavani zadevi ni jasno, na podlagi katere zahteve prosilca je organ vodil postopek odločanja in izdaje izpodbijane odločbe in računa. Iz izpodbijane odločbe sicer izhaja, da je bila ta izdana na podlagi zahteve oz. naročila prosilca z dne 15. 12. 2015, vendar je IP ugotovil, da takšna zahteva navedenega dne ni bila vložena. V spisovni dokumentaciji, ki jo je IP prejel s strani organa, zahteve z dne 15. 12. 2015 namreč ni priložene, organ pa je IP na ogledu in camera pojasnil, da je kot zahtevo prosilca štel sklenjeno pogodbo z dne 15. 12. 2015. Ne glede na to, da tudi prosilec v pritožbi to pogodbo »pripoznava« v smislu zahteve po ZDIJZ, pa IP ugotavlja, da tem navedbam ni mogoče slediti. Ni namreč mogoče spregledati, da je postopek z zahtevo za ponovno uporabo posebne vrste upravni postopek, ki je v ZDIJZ zakonsko reguliran. Iz določbe prvega odstavka 14. člena ZDIJZ sicer izhaja, da lahko prosilec zahtevo za ponovno uporabo vloži tudi kot neformalno zahtevo, torej neoblično, vendar se po četrtem odstavku citiranega člena takšna zahteva ne šteje za vlogo v upravnem postopku, posledično pa organ v zvezi s takšno zahtevo ne more voditi postopka po ZUP in izdati pisne odločbe v skladu z 22. členom ZDIJZ. Takšna, neformalna zahteva, tudi nima pravnega varstva v pritožbenem postopku, v katerem odloča IP. ZDIJZ v prvem odstavku 15. člena namreč določa, da organi v postopku, ki ga določa ta zakon, odločajo na podlagi pisne zahteve. Ker drugi odstavek 15. člena ZDIJZ dalje pravi, da se za vprašanja postopka s pisno zahtevo, ki niso urejena s tem zakonom, uporabljajo določbe zakona, ki ureja splošni upravni postopek, je treba upoštevati tudi 125. – 129. člen ZUP, pri čemer 128. člen ZUP jasno določa, da sme pristojni organ v zadevah, v katerih je po zakonu ali po naravi stvari za začetek upravnega postopka potrebna zahteva stranke, začeti in voditi postopek samo, če je taka zahteva podana. Da mora za ponovno uporabo informacij javnega značaja prosilec vložiti pisno zahtevo, določa tudi tretji odstavek 17. člena ZDIJZ, ki pravi, da mora prosilec v zahtevi za ponovno uporabo opredeliti informacijo, ki jo želi ponovno uporabiti, na kakšen način želi prevzeti vsebino zahtevane informacije (klasičen ali elektronski zapis ter praviloma tudi oblika in nosilec zapisa) in za kakšen namen želi informacijo ponovno uporabiti.

Kljub najširši možni razlagi IP posledično ne more šteti, da pogodba o prenosu in uporabi elektronske storitve prevzemanja geodetskih podatkov z dne 15. 12. 2015 izpolnjuje obvezne zakonske sestavine iz tretjega odstavka 17. člena ZDIJZ in da jo je mogoče šteti kot zahtevo za ponovno uporabo. Poleg tega, da gre pri pogodbi za dvostranski akt obligacijsko – pravne narave (in ne za vlogo stranke v upravnem postopku v smislu 63. člena ZUP), kar je IP zgoraj že pojasnil, se pogodba tudi po vsebini ne nanaša na vprašanje ponovne uporabe informacij javnega značaja, ampak ureja vprašanje uporabe elektronske storitve prevzemanja geodetskih podatkov, na podlagi Pravilnika o pogojih in načinu računalniškega dostopa do podatkov iz evidenc in zbirk geodetskih podatkov (Uradni list RS, št. 25/2008 in 10/2011). Pogodba namreč ureja vprašanje omrežnih storitev, ki jih organ lahko nudi uporabnikom na podlagi citiranega pravilnika in v vprašanja, ki jih ureja zakon, to je ZDIJZ, niti ne more posegati. Postopek ponovne uporabe informacij javnega značaja je namreč zakonsko reguliran postopek in organ je, na podlagi vložene zahteve prosilca, dolžan (v javnem interesu!) odločati v upravnem postopku, v okviru in na podlagi zakona in v zvezi s tem nima svobodne pogodbene volje, da bi na področju ponovne uporabe informacij javnega značaja sklepal pogodbe v smislu obligacijskih razmerij.

Ker je organ postopek vodil in izdal izpodbijano odločbo na podlagi pisne zahteve z dne 15. 12. 2015, ki pri organu dejansko ni bila podana, je po oceni IP bistveno kršil pravila upravnega postopka, zato je izpodbijano odločbo in izpodbijani račun (ki je bil izdan na podlagi izpodbijane odločbe) IP v celoti odpravil, na podlagi prvega odstavka 251. člena ZUP v povezavi s prvim odstavkom 237. člena ZUP.

Poleg postopkovnih kršitev, ki so nastale v postopku izdaje izpodbijane odločbe, je organ tudi zmotno oz. nepopolno ugotovil dejansko stanje. V obravnavanem primeru je organ namreč »pomešal« dva različna instituta - ponovno uporabo informacij javnega značaja po ZDIJZ in dostop do omrežnih storitev po Zakonu o infrastrukturi za prostorske podatke (Uradni list RS, št. 8/10 in 84/15, dalje ZIPI), kar izhaja tudi iz izpodbijane odločbe in računa. Izrek tozadevne odločbe št. 35392-2/2016-124 z dne 12. 4. 2016 namreč določa, da se prosilcu odobri ponovna uporaba podatkov in da se mu zaračuna cena ponovne uporabe, medtem ko iz izpodbijanega računa, ki je bil izdan na podlagi predmetne odločbe, sledi, da organ prosilcu ni zaračunal le cene ponovne uporabe, ampak tudi omrežne storitve. Organ je na ogledu in camera namreč sam potrdil, da se v izpodbijanem računu le prva in tretja alineja nanašata na ceno ponovne uporabe, v preostalem delu pa je organ prosilcu zaračunal omrežne storitve. V tem delu IP pritrjuje pritožbenim navedbam prosilca, da mu organ z izpodbijanim računom stroškov ponovne uporabe, ki jih ZDIJZ ne predvideva, ne bi smel zaračunati. ZDIJZ namreč ne predvideva stroškov »uporabe omrežne storitve prenosa podatkov«. O omrežnih storitvah prenosa podatkov govori le ZIPI, ki pa ni zakon na področju dostopa do informacij javnega značaja. Izpodbijano odločbo in izpodbijani račun je posledično treba odpraviti tudi iz tega razloga. Zato je IP, na podlagi 3. odst. 251. člena ZUP izpodbijano odločbo organa in izpodbijani račun v celoti odpravil in zadevo vrnil organu v ponovno odločanje, kot to izhaja iz 1. tč. izreka te odločbe. Vrnitev v ponovno odločanje IP utemeljuje z ugotovitvijo, da bo, glede na naravo postopkovnih kršitev, te nedvomno hitreje in bolj ekonomično odpravil organ prve stopnje, saj gre za postopkovne kršitve, ki jih IP kot organ druge stopnje niti ne more sam odpraviti. Organ se mora v ponovljenem postopku ravnati po napotkih v tej odločbi, in sicer:

1.     Primarno mora organ prve stopnje v ponovljenem postopku ugotoviti, ali je prosilec vložil zahtevo za ponovno uporabo informacij javnega značaja. IP je v okviru pritožbenega postopka namreč ugotovil, da je prosilec pri organu vložil zahtevek za dostop do podatkov dne 12. 11. 2015. Naziv predmetnega obrazca se sicer glasi »zahtevek za dostop do podatkov preko spletnih servisov«, vendar pa je prosilec pod tč. 6 zadevnega obrazca navedel, da podatke zahteva kot »ponovno uporabo geodetskih podatkov v pridobitne namene«. Ob tem se primarno postavlja vprašanje, ali je prosilec z zahtevo z dne 12. 11. 2015 želel vložiti (tudi) zahtevo za ponovno uporabo informacij javnega značaja, ki ga bo moral razčistiti organ prve stopnje v ponovljenem postopku. IP ob tem pripominja, da je vpogledal na spletno stran organa in ugotovil, da organ nima predpripravljenega vzorca zahteve za ponovno uporabo informacij javnega značaja, ki bi izpolnjeval zakonske kriterije po četrtem odstavku 17. člena ZDIJZ. Na spletni strani organa je namreč mogoče zaslediti različne predpripravljene obrazce, ki se nanašajo na «dostop do podatkov«, »naročilo podatkov« in »spletne storitve za namene ponovne uporabe«, pri čemer je ravno slednji obrazec izrazito zavajajoč, ker lahko uporabniki po besedni zvezi sklepajo, da se obrazec nanaša na zahtevo za ponovno uporabo, dejansko pa gre za obrazec za naročilo omrežnih storitev. Ravno slednji obrazec je izpolnil tudi prosilec dne 12. 11. 2015. Tako ni jasno, ali je prosilec z zahtevo z dne 12. 11. 2015 zahteval (tudi) ponovno uporabo informacij javnega značaja po ZDIJZ ali (le) dostop do omrežnih storitev po ZIPI, to pa je vprašanje, ki je za pravilno vodenje ponovljenega postopka bistveno. Ob tem IP tudi opozarja, da navedene postopkovne pomanjkljivosti, ki so nastale na strani organa, prosilcu kot prava neuki stranki ne morejo iti v škodo. Organ je namreč dolžan, v skladu z načelom varstva pravic strank in varstva javnih koristi iz 7. člena ZUP, prosilcu omogočiti, da čim lažje zavaruje in uveljavi svoje pravice, pri čemer mora uradna oseba, ki postopek vodi, opozoriti stranko, kadar glede na podano dejansko stanje izve ali sodi, da ima stranka v postopku podlago za uveljavitev kakšne pravice. Temu načelu sledi tudi drugi odstavek 18. člena ZDIJZ, po katerem mora uradna oseba prosilcu pri dopolnitvi zahteve nuditi ustrezno pomoč, kar pomeni, da je dolžna stopiti v stik z njim in mu pri opredeljevanju zahtevka ustrezno pomagati. Ob tem IP pripominja, da mora organ v okviru te pomoči prosilcu pojasniti, s kakšnimi podatki razpolaga, v kakšni obliki (elektronski ali fizični) in kakšne so tehnične možnosti, da se mu omogoči ponovna uporaba teh informacij javnega značaja. Prosilcu mora organ dati možnost, da se glede na dana pojasnila izjavi o tem, katere dokumente (informacije javnega značaja) želi ponovno uporabiti, na kakšen način (tehnično), kako pogosto (vprašanje ažuriranja) ter za kakšen namen.

2.     Če bo organ ugotovil, da je prosilec vlogo z dne 12. 11. 2015 ustrezno dopolnil in bo sposobna za vsebinsko obravnavo, mora organ o njej odločiti po predpisih, veljavnih v času vložitve zahteve, to je novembra 2015. Navedeno izhaja iz temeljnega načela zakonitosti v upravnem postopku (6. člen ZUP), po katerem se vprašanje materialne in formalne zakonitosti presoja po pravnem in dejanskem stanju ob izdaji prvostopenjske odločbe, torej na podlagi takrat veljavnih predpisov in pred izdajo odločbe ugotovljenih dejstev in okoliščin (138. člen ZUP)[1]. V skladu z navedenim je treba tudi v ponovljenem postopku uporabiti predpis, ki je veljal v času (ponovne) izdaje prve stopnje, če zakon ne določa drugače. Takšnemu stališču sledi tudi sodna praksa[2]. Ob tem IP pripominja, da prosilec lahko do izdaje odločbe v ponovljenem postopku z zahtevkom prosto razpolaga (ga lahko tudi umakne in npr. vloži nov zahtevek, ki ga mora organ obravnavati po predpisih, veljavnih v času vložitve zahtevka). IP na tem mestu tudi ponovno opozarja, da organ nima zakonske podlage, da bi postopek odločanja po ZDIJZ »združil« s postopkom zagotavljanja dostopa do omrežnih storitev, prav tako organ o pravicah prosilca, ki jih določa ZDIJZ, ne sme sklepati obligacijsko – pravnih razmerij (pogodb).

3.     Če bo organ v ponovljenem postopku ugotovil, da je prosilec z zahtevo z dne 12. 11. 2015 zahteval ponovno uporabo informacij javnega značaja, mora o njegovi zahtevi odločiti po ZDIJZ in v skladu z 22. členom citiranega zakona izdati pisno odločbo. Izdana odločba mora vsebovati vse sestavine upravne odločbe v smislu 210. – 218. člena ZUP, pri čemer IP opozarja, da mora organ odločiti o vseh zahtevkih stranke v izreku odločbe na način, da je izrek določen in izvršljiv. Iz izreka izpodbijane odločbe, ki jo je IP v tem postopku odpravil, namreč ne izhaja, o katerih informacijah javnega značaja za ponovno uporabo je organ odločal, niti za katero obdobje. Če bo organ prosilcu za ponovno uporabo informacij javnega značaja zaračunal ceno, mora pri tem upoštevati določbe 34.a člena ZDIJZ pred uveljavitvijo novele ZDIJZ-E in Uredbe o posredovanju in ponovni uporabi informacij javnega značaja (Uradni list RS, št. 76/05, 119/07, 95/11 in 24/16), torej predpise, ki so veljali v času vložitve zahteve. Ob tem IP pripominja, da mora organ pri zaračunavanju cene ponovne uporabe v pridobitne namene upoštevati, da ceno določa zakon in da ta cena, v skladu z ZDIJZ, ki se je uporabljal v času izdaje izpodbijane odločbe, ne sme preseči stroškov zbiranja, priprave, razmnoževanja in razširjanja informacij ter običajnega donosa vloženih sredstev, kar mora organ v izdani odločbi specificirati in ustrezno utemeljiti (navesti, katere stroške je prosilcu zaračunal in po kakšnih kriterijih).

4.     Ker prosilec v pritožbi navaja, da organ ni upošteval prepovedi diskriminacije iz 36.a člena ZDIJZ, IP še dodaja, da gre za temeljno načelo ponovne uporabe, ki ga je organ v ponovljenem postopku dolžan upoštevati. Povedano drugače, zaračunana cena ali drugi pogoji ponovne uporabe informacij javnega značaja ne smejo povzročiti diskriminacije med prosilci znotraj iste ali primerljivih kategorij ponovne uporabe informacij javnega značaja. Če organ uporablja informacije za dejavnost, ki ni del njegovih uradnih nalog, veljajo zanj enaka cena in drugi pogoji glede ponovne uporabe, kot to velja za druge osebe. Ponovna uporaba informacij mora biti po enaki ceni in pod enakimi pogoji dovoljena in omogočena vsem prosilcem. V povezavi s tem IP organ tudi opozarja, da uporabnikov omrežnih storitev, ki so hkrati tudi ponovni uporabniki informacij javnega značaja, ne sme obravnavati na način, ki bi jih postavljal v (de)privilegiran položaj v odnosu do prosilcev, ki od organa zahtevajo le ponovno uporabo informacij javnega značaja. Posledično organ prosilcem, ki ponovno uporabljajo podatke preko omrežnih storitev, za podatke ne sme zaračunavati drugačne cene ali postavljati drugačnih pogojev, kot veljajo za prosilce, ki omrežnih storitev organa ne uporabljajo.

Na podlagi vsega navedenega IP zaključuje, da je pritožba utemeljena, saj je na prvi stopnji prišlo do bistvene kršitve pravil postopka, zato je IP, na podlagi prvega in tretjega odstavka 251. člena ZUP, skladno z razlogi, navedenimi v obrazložitvi te odločbe, izpodbijano odločbo in račun odpravil in zadevo vrnil v ponovno odločanje prvostopenjskemu organu, kot to izhaja iz 1. točke izreka te odločbe. Organ mora o zahtevi prosilca odločiti najpozneje v roku 30 dni od prejema te odločbe, pri čemer mora upoštevati napotke IP, ki so podani v tej odločbi.

Posebni stroški v tem postopku niso nastali.

Ta odločba je v skladu s 30. tč. 28. čl. Zakona o upravnih taksah (Ur. l. RS, št. 42/2007 - uradno prečiščeno besedilo s spremembami in dopolnitvami) oproščena plačila upravne takse.

 

Pouk o pravnem sredstvu:

Zoper to odločbo ni dovoljena pritožba, niti upravni spor.

 

 

Postopek vodila:

mag. Kristina Kotnik Šumah

namestnica informacijske pooblaščenke

 

 

 

Informacijski Pooblaščenec:

Mojca Prelesnik, univ. dipl. prav.

informacijska pooblaščenka


[1] Tako J. Breznik, Z. Štucin in J. Marflak, Zakon o splošnem upravnem postopku s komentarjem, str. 64, 2. dopolnjena izdaja, Ljubljana, GV Založba, 2004.

[2] Glej npr. sodbo Upravnega sodišča RS, IV U 75/2015 ali sodbo Vrhovnega sodišča RS, X Ips 361/2012.