Informacijski pooblaščenec Republika Slovenija
    SLO | ENG
dekorativna slika

Iskalnik po odločbah IP o dostopu do informacij javnega značaja

+ -
Datum: 21.09.2020
Naslov: prosilec - Državno pravobranilstvo
Številka: 090-176/2020
Kategorija: Kršitev postopka, Notranje delovanje organa, varstvo sodnega postopka
Status: Vrnjeno v ponovno odločanje


POVZETEK:

V obravnavani zadevi je organ zavrnil dostop do dokumentov iz katere izhajajo pobude, na podlagi katerih je organ sprožil upravni spor in vsebino upravnega spora v zvezi z odločbo MNZ, s katero je odpravilo prepoved koncerta hrvaškega pevca Marka Perkovića – Thompsona, zaradi kršitev človekovega dostojanstva. V pritožbenem postopku je IP ugotovil, da ni jasno, konkretno kateri dokumenti iz spisa so bili predmet zahteve oziroma na katere dokumente je organ apliciral zatrjevani izjemi iz 8. in 11. točke prvega odstavka 6. čl. ZDIJZ.Obrazložitev izpodbijane odločbe je bila zato pomanjkljiva, zaradi česar se je ni dalo  preizkusiti in jo je bilo  treba odpraviti. V ponovljenem postopku je organ dolžan izvesti celovit ugotovitveni postopek in primarno nesporno ugotoviti, kateri dokumenti so predmet zahteve po ZDIJZ ter nadalje preizkusiti morebiten obstoj izjem. Glede izjeme notranjega delovanja organa je IP opozoril, da le ta nikakor ni podana, ko je predmet presoje zaključen dokument, ki izraža, bodisi stališče organa samega ali drugega organa nasproti tretjemu. V primeru, ko se vsebina komunikacije že realizira v dejanju organa nasproti tretjemu (ko je tožba že vložena na sodišče in vročena strankam postopka, kot to velja v obravnavanem primeru) in je tako odločitev oziroma politika realizirana, pa delovanje izgubi naravo internosti ter tako samo po sebi ne more več izpolnjevati pogoja notranjega delovanja, kar mora organ upoštevati pri odločanju v ponovljenem postopku. Pri izjemi varstva drugega sodnega postopka pa je bistveno, da organ relevantne ocene o morebitni škodi za izvedbo sodnega postopka sam ne more podati, takšna ocena mora biti pridržana sodišču, ki v postopku odloča, zato ga je organ dolžan pritegniti v postopek. Nadalje je IP  ocenil, da je treba zahtevane dokumente presojati tudi z vidika obstoja javnega interesa na podlagi drugega odstavka 6. čl. ZDIJZ, glede na dejstvo, da je v obravnavanem primeru (med drugim) predmet presoje tožba, ki jo je organ vložil v javnem interesu.

 

ODLOČBA:

 

Številka: 090-176/2020/4

Datum: 21. 9. 2020

 

Informacijski pooblaščenec po informacijski pooblaščenki Mojci Prelesnik (v nadaljevanju IP), izdaja na podlagi 2. člena Zakona o Informacijskem pooblaščencu (Ur. l. RS, št. 113/05 in 51/07-ZUstS-A, v nadaljevanju ZInfP), 3. in 4. odst. 27. člena Zakona o dostopu do informacij javnega značaja (Ur. l. RS, št. 51/06- uradno prečiščeno besedilo, 117/06 – ZDavP2, 23/14 – ZDIJZ-C in 50/14-ZDIJZ-D, v nadaljevanju ZDIJZ) in 3. odstavka 251. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Ur. l. RS, št. 24/06 - uradno prečiščeno besedilo, 105/06 – ZUS-1, 126/07- ZUP-E, 65/08-ZUP-F, v nadaljevanju ZUP), o pritožbi (dalje prosilec) z dne 14. 8. 2020, zoper odločbo z dne 6. 8. 2020, št. DODV-1 VSRU-127/2020-3, Republike Slovenije, Državnega odvetništva, Šubičeva ulica 2, 1000 Ljubljana (dalje organ), v zadevi dostopa do informacij javnega značaja, naslednjo

 

 

 

O D L O Č B O:

 

  1. Pritožbi prosilca z dne 14. 8. 2020 se ugodi in se odločba Republike Slovenije, Državnega odvetništva, z dne 6. 8. 2020, št. DODV-1 VSRU-127/2020-3, odpravi ter se zadeva vrne organu prve stopnje v ponovno odločanje. Organ prve stopnje mora o zahtevi odločiti najpozneje v 30 - tih dneh od prejema te odločbe.
  1. V postopku reševanja te pritožbe niso nastali posebni stroški.

 

 

 

OBRAZLOŽITEV:

 

Prosilec je dne 11. 7. 2020 na organ naslovil elektronsko sporočilo, v katerem je navedel, da je organ sprožil upravni spor zoper odločbo MNZ, s katero je odpravilo prepoved koncerta hrvaškega pevca Marka Perkovića – Thompsona, zaradi kršitev človekovega dostojanstva. Na podlagi navedenega je prosilec po ZDIJZ zahteval, da

mu organ posreduje:

  •  fco dokumentacije, iz katere izhajajo pobude, na podlagi katerih je organ sprožil upravni spor,
  •  fco same vsebine upravnega spora.

 

Organ je o zahtevi prosilca odločil z odločbo z dne 6. 8. 2020, št. DODV-1 VSRU-127/2020-3, s katero je zahtevo prosilca v celoti zavrnil.

.

V obrazložitvi odločbe je organ ugotovil, da se zahteva prosilca vsebinsko nanaša na dokumentacijo v spisih Državnega odvetništva RS, št. U 4586/2020 v zadevi vložitve tožbe v javnem interesu zoper odločbo Ministrstva za notranje zadeve št. 2151-1/2017/431324-05) z dne 3. 6. 2020, v zvezi z odločbo UE Maribor št. 251-253/2017-71 z dne 4. 5.2020, v zadevi prepovedi javne prireditve »Koncert hrvaškega glasbenika Marka Perkoviča Thompsona«. Organ je ugotovil, da zahtevana dokumenta iz 1. in 2. alineje zahteve prosilca spadata v delovno področje organa in da organ z njimi razpolaga v materializirani obliki, oziroma da gre za informacije javnega značaja v smislu 1. odstavka 4. člena ZDIJZ, zato je v naslednji fazi preveril še, če obstaja katera od izjem po prvem odstavku 6. člena ZDIJZ. Ugotovil je, da zahteva prosilca sodi med izjeme, določene v 6. členu ZDIJZ, in sicer v dveh točkah:

- V skladu z 8. točko organ prosilcu zavrne dostop do zahtevane informacije, če se zahteva nanaša na podatek, ki je bil pridobljen ali sestavljen zaradi pravdnega, nepravdnega ali drugega sodnega postopka in bi njegovo razkritje škodovalo njegovi izvedbi; - v skladu z 11. točko organ prosilcu zavrne dostop do zahtevane informacije, če se zahteva nanaša na podatek iz dokumenta, ki je bil sestavljen v zvezi z notranjim delovanjem oziroma dejavnostjo organov in bi njegovo razkritje povzročilo motnje pri delovanju oziroma dejavnosti organa. V uveljavitev izjeme iz 8. točke prvega odstavka 6. člena ZDIJZ sta kumulativno določena dva pogoja, ki omogočata njeno uporabo: da je (sodni) postopek še v teku in da bi razkritje zahtevanega podatka škodovalo njegovi izvedbi. Po določbi 17. člena ZUS-1 je stranka v upravnem sporu lahko poleg tožnika in toženca ter drugih oseb, če tako določa zakon, tudi zastopnik javnega interesa. Zastopnik javnega interesa ima v smislu določb ZUS-1 preventivno nalogo. Prizadeva si, da se z odpravo nezakonitih upravnih aktov preprečuje nastanek nezakonitih stanj, ki bi navsezadnje lahko vodila tudi v nastanek protipravne škode. Zastopnik javnega interesa je legitimiran za vložitev tožbe, če je zaradi napačne uporabe materialnega prava kršen zakon v škodo javnega interesa. V skladu z določilom 11. člena Zakona o državnem odvetništvu je ena izmed nalog Državnega odvetništva RS tudi varovanje javnega interesa v upravnem sporu in v drugih primerih, ki jih določa zakon. Državno odvetništvo RS je v predmetni zadevi kot stranka z javnim interesom (zastopnik javnega interesa) vložilo tožbo v roku iz prvega odstavka 18. člena zoper izpodbijano odločbo Ministrstva za notranje zadeve. Z vložitvijo tožbe se je začel sodni postopek, v konkretnem primeru upravni spor. Upoštevaje navedeno je izpolnjen prvi pogoj za uveljavljanje te izjeme. Glede izpolnjevanja drugega pogoja je organ izvedel škodni test. Škodni test je eden izmed testov t.i. tehtanja. Dostop do informacije je mogoče zavrniti le, če se tehtnica med škodo na izvedbi postopka in razkritjem informacije nagne proti škodi oziroma, če bi bila škoda, storjena izvedbi postopka, večja od pravice javnosti, da se seznani z informacijo. Na osnovi izvedenega škodnega testa je bilo ugotovljeno, da je dokumentacijo, ki je bila podlaga za vložitev tožbe in tožba, ki jo je organ vložil kot zastopnik javnega interesa, mogoče opredeliti kot dokumente, ki so bili pripravljeni, zbrani in izdelani z namenom ter hkrati predpogoj za začetek sodnega postopka pred Upravnim sodiščem RS in je njegov bistveni del. V zvezi s tem je organ poudaril, da je namen varstva teh podatkov zlasti zagotoviti upoštevanje načela enakosti orožij (pravnih sredstev) in načela učinkovitega izvajanja sodne oblasti. V primeru, če je vsebina tožbe ali drugih vlog predmet javnega razpravljanja, bi kritike teh vlog ne glede na njihov dejanski pravni pomen lahko vplivale na stališče, ki ga brani institucija pred Upravnim sodiščem RS. Načelo enakosti orožij, katerega osnova je uravnoteženost med strankami v postopku, tako kot načelo kontradiktornosti, sta logična posledica samega pojma pravičnega postopka. Z razkritjem vsebine zaprošenih dokumentov bi bilo omogočeno, čeprav zgolj v zaznavi javnosti, izvajanje zunanjih pritiskov na sodno dejavnost in poseganje v nemotenost razprav. Organ je zato ocenil, da bi razkritje zahtevanih dokumentov v tej začetni fazi upravnega spora poseglo v sodni postopek in hkrati povzročilo takšno škodo za nadaljevanje postopka, da le-ta pretehta nad pravico javnosti, da se seznani z zahtevano informacijo javnega značaja. Za obstoj izjeme iz 11. točke 1. odstavka 6. člena ZDIJZ morata biti kumulativno izpolnjena dva pogoja: podatek mora izhajati iz dokumenta, ki je bil sestavljen v zvezi z notranjim delovanjem oziroma dejavnostjo organa in specifični škodni test (razkritje takšnega podatka bi povzročilo motnje pri delovanju oziroma dejavnosti organa). Namen te izjeme je preprečiti škodo, ki bi nastala pri kakovosti odločanja organa, saj bi v primeru, da bi takšni dokumenti postali javni, to lahko resno ogrozilo kritično, inovativno in učinkovito delo javnega sektorja. Dokumenti, ki so bili osnova za vložitev tožbe v upravnem sporu, izpolnjujejo prvi kriterij za obstoj izjeme notranjega delovanja organa. Z obravnavano izjemo se namreč (ob pogoju nastanka škode) varujejo dokumenti, ki so namenjeni interni komunikaciji, torej korespondenci, ki je namenjena pripravi odločitev organa, npr. mnenja, stališča, navodila, odredbe, opomniki, poročila, zapisnike, smernice ali podobni interni dokumenti, ki so izdelani zaradi notranjih potreb organa ali zaradi oblikovanja stališč v zvezi z delom organa, oziroma dokumente, iz katerih izhaja postopek ali način dela organa, kot tudi njegova notranja politika. Tudi dokumenti, ki jih v konkretnem primeru zahteva prosilec, so nedvomno nastali zaradi notranjih potreb oziroma oblikovanja stališča Državnega odvetništva RS. Glede izpolnjevanja drugega pogoja je organ izvedel škodni test in tudi v tem primeru ugotovil, da zaradi vsebinske povezave obeh predhodnih postopkov, ki sta hkrati predpogoj za začetek pravdnega postopka, bi razkritje zahtevanih dokumentov v tej fazi postopka lahko povzročilo takšno škodo za nadaljnji pravdni postopek, da le-ta pretehta nad pravico javnosti, da se seznani z zahtevano informacijo javnega značaja. Na podlagi navedenega je naslovni organ odločil, kot izhaja iz izreka odločbe.

 

Zoper zgoraj navedeno odločbo je prosilec vložil pritožbo z dne 14. 8. 2020, v kateri je navedel, da se z odločitvijo organa ne strinja in dodal, da je razlog pridobitve predmetnih informacij, kriterij/temelj vložitve upravnega spora zoper dokument državnega organa (torej v dani zadevi je to odločba MNZ), s katerim je po mnenju/odločitvi organa poseženo v človekovo dostojanstvo (enega ali več Ijudi). V nadaljevanju pritožbe prosilec navaja osebne okoliščine glede kršenja človekovih pravic ter opozarja na nespoštovanje Ustave RS, ki predpisuje enakost pred zakonom oz. kot navaja organ, gre za področje upoštevanja načela enakosti orožij (pravnih sredstev). Prosilec zaključuje, da je zahteval informacije zgolj zaradi pridobitve kriterija/temelja, s katerim bi lahko od organa uradno zahteval, da uradno prekliče oz. izreče za nično vse tiste njegove dokumente, s katerimi je organ škodoval……. Prosilec je še navedel, da iz obrazložitve pritožbe evidentno izhaja, da z zahtevanimi dokumenti upravnega spora zoper odločbo MNZ ne bo v ničemer vplival na predmetni postopek pred sodiščem (podaja pisno zavezo) in pričakuje, da bo dobil zahtevane dokumente.

 

Organ je z dopisom z dne 24. 8. 2020, številka: DODV-1 VSRU-127/2020-6, poslal pritožbo prosilca s prilogami v odločanje IP. Organ je opravil preizkus pritožbe in ugotovil, da je pritožba pravočasna, vložena po upravičeni osebi in dovoljena.

 

Pritožba je utemeljena.

 

IP uvodoma pojasnjuje, da je kot organ druge stopnje v skladu z 247. čl. ZUP dolžan preizkusiti odločbo v delu, v katerem jo prosilec izpodbija. Odločbo preizkusi v mejah pritožbenih navedb, po uradni dolžnosti pa preizkusi, ali ni prišlo v postopku na prvi stopnji do bistvenih kršitev postopka in ali ni prekršen materialni zakon.

 

V obravnavanem primeru ni sporno, da je organ podvržen določbam ZDIJZ in da zahtevane informacije sodijo v delovno področje organa, saj so predmet presoje informacije iz zadeve organa št. U-A26-4568/2020, ki še ni zaključena. Sporno pa je vprašanje, o konkretno katerih dokumentih je organ sploh odločal ter nadalje, ali sta podani izjemi iz 8. in 11. točke prvega odstavka 6. člena ZDIJZ, na kateri se je skliceval organ.

 

Prvi in bistveni korak organa, ki odloča o zahtevku za dostop do informacij javnega značaja, je ugotovitev, kateri dokumenti so zahtevani in ali organ z njimi razpolaga. V obravnavanem primeru je organ sicer navedel, da se zahteva nanaša na dokumente v spisih Državnega odvetništva RS, št. U 4586/2020 v zadevi vložitve tožbe v javnem interesu zoper odločbo Ministrstva za notranje zadeve št. 2151-1/2017/431324-05) z dne 3. 6. 2020 v zvezi z odločbo UE Maribor št. 251-253/2017-71 z dne 4. 5.2020, vendar pa ni jasno, konkretno kateri dokumenti iz spisa so bili predmet zahteve oziroma na katere dokumente je organ apliciral zatrjevani izjemi.

 

ZUP v 213. členu med drugim določa, da se v izreku odloči o predmetu postopka in o vseh zahtevkih stranke. Izrek mora biti kratek in določen, če je potrebno, se lahko razdeli tudi na več točk. 214. člen ZUP pa opredeljuje kaj obsega obrazložitev odločbe, in sicer ta obsega razložitev zahtevkov strank in njihove navedbe o dejstvih, ugotovljeno dejansko stanje in dokaze, na katere je le-to oprto, razloge, odločilne za presojo posameznih dokazov, navedbo določb predpisov, na katere se opira odločba, razloge, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo takšno odločbo in razloge, zaradi katerih ni bilo ugodeno kakšnemu zahtevku strank.

 

IP je ugotovil, da izpodbijana odločba ni ustrezno obrazložena, da bi se jo dalo preizkusiti, saj ni jasno razvidno, o katerih dokumentih je organ odločil, ali le o tožbi, vloženi s strani organa, ali tudi o drugih dokumentih zadeve št. U 4586/2020 ter ali je organ navedel razloge za zavrnitev zahteve za vse dokument iz spisa zadeve ali le za vloženo tožbo. Zaradi skoposti obrazložitve, ki bi se nanašala na konkretni primer in obrazložitev razlogov, ki se nanašajo na konkretne dokumente zadeve št. U 4586/2020, bi bilo po presoji IP opredeljevanje IP do materialnopravnega stališča organa o obstoju zatrjevanih izjem preuranjeno.

 

Upoštevaje vse navedeno je IP ugotovil, da so v konkretnem primeru podane bistvene kršitve pravil postopka po 7. točki drugega odstavka 237. člena ZUP, ker je obrazložitev izpodbijane odločbe pomanjkljiva, zaradi česar se izpodbijane odločbe ne da preizkusiti in jo je treba odpraviti.

 

IP je dolžan spoštovati temeljna načela upravnega postopka, zato mora upoštevati tudi načelo ekonomičnosti postopka iz 14. člena ZUP in zato postopek voditi hitro, kar pomeni s čim manjšo zamudo za stranke in druge udeležence v postopku, vendar tako, da se preskrbi vse, kar je potrebno, da se lahko ugotovi dejansko stanje, zavarujejo pravice in pravne koristi stranke ter izda zakonita in pravilna odločba. Ker se izpodbijana odločba ne da preizkusiti, je IP ocenil, da bo pomanjkljivosti postopka na prvi stopnji hitreje in bolj ekonomično odpravil sam organ prve stopnje, ki podrobno pozna vsa relevantna dejstva v zvezi z zahtevano dokumentacijo.

 

V ponovljenem postopku je organ dolžan izvesti celovit ugotovitveni postopek in primarno nesporno ugotoviti, kateri dokumenti so predmet zahteve po ZDIJZ ter nadalje preizkusiti morebiten obstoj izjem iz 5. a člena in prvega odstavka 6. člena ZDIJZ . IP v tej zvezi opozarja na pravilno razlago izjem, in sicer:

- glede izjeme notranjega delovanja organa iz 11. točke prvega odstavka 6. člena ZDIJZ

Organ je pri zatrjevanju navedene izjeme zgolj na splošno navedel: »da dokumenti, ki so bili osnova za vložitev tožbe v upravnem sporu, izpolnjujejo prvi kriterij za obstoj izjeme, zato so tudi dokumenti, ki so predmet zahteve, nastali zaradi notranjih potreb oz. oblikovanju stališča organa«. Ob dejstvu, da niti ni jasno, katere dokumente je imel organ v mislih, pa je po oceni IP ključno opozoriti, da se je mogoče na navedeno izjemo sklicevati le takrat, ko gre za dokumente, kot so npr. interna usmeritvena navodila, smernice, stališča, vprašanja, ipd., ki so bila sestavljena z namenom, da lahko organ čim bolje zavaruje svoje interese. Navedena izjema se dejansko lahko prizna tudi v primeru, ko gre za komunikacijo organa s stranko, ki jo zastopa, katerega bistvo je v zaupnem odnosu med mandatarjem in mandantom, skladno s 3. členom ZDOdv (načelo medsebojnega zaupanja). Vendar pa se ne varuje njune komunikacije per se, ampak je varstvo odvisno od vsebine dokumentov. Glede na prakso IP bi to pomenilo mnenja, strategije, konkretna stališča in ne na primer urgenc, splošnih dopisov oziroma drugih dokumentov, ki teh lastnosti nimajo. Nikakor pa ni mogoče govoriti o notranjem delovanju organa takrat, ko je predmet presoje zaključen dokument, ki izraža, bodisi stališče organa samega ali drugega organa nasproti tretjemu. V primeru, ko se vsebina komunikacije že realizira v dejanju organa nasproti tretjemu (ko je tožba že vložena na sodišče in vročena strankam postopka, kot to velja v obravnavanem primeru) in je tako odločitev oziroma politika realizirana, pa delovanje izgubi naravo internosti ter tako samo po sebi ne more več izpolnjevati pogoja notranjega delovanja, kar mora organ upoštevati pri odločanju v ponovljenem postopku. In če prvi pogoj ni izpolnjen potem se pod vprašaj postavlja tudi izpolnjevanje drugega od pogojev, torej nastanka škode, saj gre za pogoja, ki morata biti podana kumulativno.

 

- glede izjeme varstva drugega sodnega postopka iz 8. točke prvega odstavka 6. čl. ZDIJZ

V obravnavanem primeru ni sporno, da je sodni postopek pred Upravnim sodiščem še v teku, kar pomeni, da je mogoče slediti odločitvi organa, da je izpolnjen prvi pogoj navedene izjeme. Vendar pa organu ni uspelo izkazati obstoja škode za sodni postopek. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe namreč izhaja, da je škodo za sodni postopek v konkretnem primeru presojal organ sam in ne sodišče, ki naj bi konkretni postopek vodilo. Prav tako med škodo za izvedbo postopka ni mogoče šteti škode, ki bi nastala udeležencem postopka, kar je bil glavni argument organa v izpodbijani odločbi. IP ob tem opozarja, da organ relevantne ocene o morebitni škodi za izvedbo sodnega postopka sam ne more podati, takšna ocena mora biti pridržana sodišču, ki v postopku odloča. Takšno je tudi stališče Upravnega sodišča[1], ki opozarja, da mora imeti sodišče popolno avtonomijo, da samo oceni, ali bi razkritje podatkov škodovalo izvedbi postopka ali ne. IP posledično meni, da v konkretnem primeru škodni test ni bil opravljen pravilno. Če bo torej organ v ponovljenem postopku zatrjeval obstoj izjeme po 8. točki prvega odstavka 6. člena ZDIJZ, mora dati sodišču, ki vodi postopek, na katerega se nanaša zahtevana dokumentacija, popolno avtonomijo, da samo oceni, ali bi razkritje podatkov škodovalo izvedbi postopka ali ne. Le sodišče samo ima namreč pravico, da oceni, kdaj razkritje nekega podatka lahko škoduje izvedbi postopka in kdaj ne. Organ mora zato v postopek pritegniti sodišče, pred katerim se postopek vodi, z namenom, da se sodišče izjasni, ali bi razkritje zahtevanih podatkov vplivalo na izvedbo sodnega postopka in kakšna škoda bi pri tem nastala.

 

Ker je bilo že tekom tega pritožbenega postopka ugotovljeno, da ne gre zgolj za dokumente v zvezi z notranjim delovanjem organa, IP organ opozarja, da mora v ponovnem postopku skladno s 44. členom ZUP ves čas med postopkom po uradni dolžnosti skrbeti za to, da so v postopku udeleženi vsi, na katerih pravice ali pravne koristi bi lahko vplivala odločba. To pomeni, da je v povezavi z načelom zaslišanja strank (9. člen ZUP), v postopek potrebno pritegniti vse tiste osebe oz. subjekte, katerih pravice ali pravne koristi bi pri odločanju o zahtevi za dostop do informacij javnega značaja utegnile biti prizadete in jim omogočiti udeležbo v postopku.

 

Nadalje IP ugotavlja, da je prosilec kot razlog za vložitev zahteve navedel predvsem svoj osebni interes, ki je v postopku po ZDIJZ irelevanten in ga ni mogoče upoštevati, saj se vselej presoja dostop z vidika »erga omnes«, ki pomeni, če je informacija dostopna za enega prosilca, je dostopno za vse. Ne glede na navedeno pa je po oceni IP treba zahtevane dokumente presojati tudi z vidika obstoja javnega interesa na podlagi drugega odstavka 6. čl. ZDIJZ, glede na dejstvo, da je v obravnavanem primeru (med drugim) predmet presoje tožba, ki jo je organ vložil v javnem interesu. Treba je torej presoditi vprašanje, ali ima javnost pravico pridobiti informacije, katere so tiste okoliščine, zaradi katerih je organ ocenil, da je z izpodbijanim upravnim aktom kršen zakon v škodo javnega interesa oziroma v čem je sploh podan javni interes, upoštevaje, da gre za zadevo širšega družbenega pomena (pravica do zbiranja in združevanja, zaščita človekovega dostojanstva, ustaštvo, itd.), ki je bila predmet razprave tako v laični kot tudi strokovni javnosti, o tem se je veliko pisalo tudi v medijih, zaradi česar je javnost toliko bolj zainteresirana in upravičena do zahtevane informacije, kar bo moral ob ponovnem obravnavanju zadeve upoštevati tudi organ. Pri tem ni nujno, da celotni dokumenti prestanejo test javnega interesa, saj je povsem možna ugotovitev, da je razkritje določenih delov dokumenta v javnem interesu (ne glede na ugotovljene izjeme od prostega dostopa), medtem, ko razkritje drugih delov dokumentov ni v javnem interesu.

 

Na podlagi vsega navedenega IP zaključuje, da je pritožba utemeljena, saj se zaradi pomanjkljive obrazložitve in nepopolno ugotovljenih dejstev, izpodbijane odločbe ne da preizkusiti, s čimer je bila storjena bistvena kršitev pravil postopka (7. točka drugega odstavka 237. člena ZUP). IP je zato pritožbi prosilca ugodil in na podlagi tretjega odstavka 251. člena ZUP izpodbijano odločbo odpravil ter zadevo vrnil organu prve stopnje v ponovno odločanje. Organ mora o zahtevi prosilca odločiti najpozneje v roku 30 (tridesetih) dneh od prejema te odločbe.

 

Posebni stroški v tem postopku niso nastali.

 

Ta odločba je v skladu s 30. točko 28. člena Zakona o upravnih taksah (Ur.l. RS, št. 42/2007 - uradno prečiščeno besedilo s spremembami in dopolnitvami - ZUT-UPB3) oproščena plačila upravne takse.

 

 

Pouk o pravnem sredstvu:.

Zoper to odločbo ni dovoljena pritožba niti upravni spor.

 

 

 

Postopek vodila:

Alenka Žaucer, univ. dipl. prav.

samostojna svetovalka Pooblaščenca

 

 

 

Informacijski pooblaščenec:

Mojca Prelesnik, univ. dipl. prav.,

informacijska pooblaščenka

 


[1] Takšno stališče je zavzelo tudi Upravno sodišče RS v sodbah št. U 664/2007-9 z dne 21. 2. 2008 in št. U 62/2007-12 z dne 5. 3. 2008.