Informacijski pooblaščenec Republika Slovenija
    SLO | ENG
dekorativna slika

Iskalnik po odločbah IP o dostopu do informacij javnega značaja

+ -
Datum: 03.09.2020
Naslov: prosilec - Državni zbor
Številka: 090-160/2020
Kategorija: Ali gre za delovno področje organa?, Ali dokument obstaja?, Kršitev materialnega prava
Status: Delno odobreno


POVZETEK:

IP je v pritožbenem postopku delno ugodil pritožbi prosilca glede dostopa do kopij neveljavnih glasovnic volitev za sodnika Ustavnega sodišča. Državni zbor RS kot prvostopenjski organ namreč ni pravilno zaključil, da zahtevani dokumenti ne sodijo v njegovo delovno področje. Prav tako pa mu v postopku ni uspelo izkazati, da je podana katera izmed zakonskih izjem, zaradi obstoja katerih se dostop do informacije javnega značaja lahko zavrne. IP je zavrnil pritožbo v delu, ki se nanaša na kvorum, saj z dokumentom (kot ga je opredelil prosilec) organ ne razpolaga.

 

ODLOČBA:

 

Številka: 090-160/2020/5

Datum: 3. 9. 2020


Informacijski pooblaščenec po informacijski pooblaščenki Mojci Prelesnik (v nadaljevanju IP) izdaja na podlagi tretjega odstavka 27. člena Zakona o dostopu do informacij javnega značaja (Uradni list RS, št. 51/2006 – uradno prečiščeno besedilo, s spremembami in dopolnitvami; v nadaljevanju ZDIJZ), 2. člena Zakona o Informacijskem pooblaščencu (Uradni list RS, št. 113/2005 in 51/2007 – ZUstS-A, v nadaljevanju ZInfP), prvega odstavka 252. člena in tretjega odstavka 248. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 24/2006 – uradno prečiščeno besedilo, s spremembami in dopolnitvami; v nadaljevanju: ZUP), o pritožbi … (v nadaljevanju prosilec) z dne 28. 7. 2020, zoper odločbo Državnega zbora Republike Slovenije, Šubičeva ulica 4, 1000 Ljubljana (v nadaljevanju organ), št. 010-01/20-24/2 z dne 24. 7. 2020, v zadevi dostopa do informacij javnega značaja, naslednjo

 

O D L O Č B O:

 

  1. Pritožbi prosilca z dne 28. 7. 2020 zoper odločbo Državnega zbora RS, št. 010-01/20-24/2 z dne 24. 7. 2020 se v delu, ki se nanaša na neveljavne glasovnice v postopku volitev kandidata za mesto sodnika Ustavnega sodišča RS ugodi in se izpodbijana odločba v tem delu odpravi ter se odloči: Organ je dolžan prosilcu v roku enaintridesetih (31) dni od vročitve te odločbe v elektronski obliki posredovati kopije glasovnic, ki so bile v postopku volitev kandidata za mesto sodnika Ustavnega sodišča RS, …, opredeljene kot »neveljavne« (skupaj 8 glasovnic).
  1. Pritožba prosilca se v delu, ki se nanaša na posredovanje dokumenta, iz katerega je razvidno, katere poslanke in poslanci so predstavljali kvorum 80 glasujočih oseb pri točki dnevnega reda: Glasovanje o kandidatu za mesto sodnika Ustavnega sodišča RS, zavrne.
  1. V tem postopku posebni stroški niso nastali.

 

 

O b r a z l o ž i t e v :

 

 

Prosilec je dne 23. 6. 2020 pri organu vložil zahtevo za posredovanje elektronske kopije:

  1. glasovnic, ki so bile v postopku volitev kandidata za mesto sodnika Ustavnega sodišča RS opredeljene kot »neveljavne«;
  2. dokumenta, iz katerega je razvidno, katere poslanke in kateri poslanci so predstavljali kvorum 80 glasujočih oseb pri točki dnevnega reda: glasovanje o kandidatu za mesto sodnika Ustavnega sodišča RS.

 

Organ je zahtevo prosilca zavrnil z odločbo št. 010-01/20-24/2 z dne 24. 7. 2020. V obrazložitvi odločbe je navedel, da zahtevani podatki niso informacije javnega značaja, zato zahteva ni utemeljena. Volitve ustavnih sodnikov ureja Zakon o ustavnem sodišču, ki v prvem odstavku 14. člena določa, da sodnika ustavnega sodišča izvoli državni zbor s tajnim glasovanjem. Postopek izvedbe tajnega glasovanja določajo 91. do 93. člen Poslovnika Državnega zbora. Namen tajnega glasovanja je zagotoviti svobodno opredelitev poslancev ter preprečiti možnost zahtevati od posameznih poslancev pojasnila o tem, zakaj so glasovali ali zakaj niso glasovali, oz. kako so glasovali, saj pri izvrševanju svojega mandata niso vezani na kakršna koli navodila (82. člen Ustave). Načelo tajnosti glasovanja varuje svobodo odločanja poslancev v razmerju do vsakogar. Tej pravici se lahko odpove le vsak posamezni poslanec, če sam javno razkrije ali je in kako je glasovali, ali tako, da sam javno pokaže glasovnico oziroma sam dovoli vpogled vanjo. Če bi tak vpogled dovolil organ, bi s tem kršil določbo prvega odstavka 82. člena Ustave. Tajnost glasovanja se nanaša na celoten postopek glasovanja. Ne obstaja nobena pravna podlaga, ki bi omogočala zaključek, da tajnost preneha, ko doseže svoj namen. S takšno razlago tajnost glasovanja ne bi bila zagotovljena v celoti. Namen tajnosti je, da se zavaruje reprezentativni mandat poslanca. Namen tajnosti je tudi v pravni in dejanski gotovosti, da glasovnice ne bodo razkrite. Glasovnice predstavljajo nedeljiv in sestavni del dokumentov, ki nastanejo v postopku glasovanja. Tajnost glasovanja se zagotavlja s tem, da se izvede kot tajno in da tajno tudi ostane oziroma da tajnost ni zagotovljena le do določenega trenutka. Če bi bile glasovnice informacije javnega značaja, bi to pomenilo, da tudi glasovanje ni tajno. Razkritje glasovnic, v konkretnem primeru le neveljavnih, bi pomenilo nedopusten pritisk na poslance v celoti. Enako velja tudi za posredovanje seznama poslancev, ki so prevzeli glasovnice, oziroma seznama poslancev, ki so tvorili kvorum v konkretnem primeru.

 

Zoper odločbo organa je prosilec dne 28. 7. 2020 vložil pritožbo, pri čemer se je skliceval na razloge in utemeljitev, navedene že v predhodni pritožbi zoper molk organa. Iz pritožbe zoper molk z dne 24. 7. 2020 izhaja, da ima javnost pravico vedeti, zakaj so bile glasovnice neveljavne. Iz neveljavnih glasovnic je mogoče razbrati močan indic, če so bile neveljavne glasovnice označene tako, da lahko služijo kot dokaz o tem, da je določena oseba ali število oseb glasovalo v skladu z vnaprejšnjim dogovorom ali celo »ukazom«, s čimer bi bila omogočena »sledljivost« glasovanja in kršeno načelo tajnosti glasovanja. Prosilec navaja, da tajne volitve, kot se izvajajo v DZ, dejansko niso tajne in so tajne samo za javnost, ne pa tudi za poslance, poslanke in predsednike ali predsednice strank. Ti zlahka vedo, kako je kdo glasoval, ker se glasuje tako, da je to mogoče preveriti ali nadzirati. Kadar se posegi v samostojnost poslancev pri tajnem glasovanju izkažejo za resnične, bi to morala biti podlaga za razveljavitev in ponovitev glasovanja. Z glasovanjem v DZ poslanke in poslanci uresničujejo svoj »odločevalski privilegij«. V imenu ljudstva, zaradi ljudstva, pred ljudstvom in za ljudstvo, za dobrobit ljudstva, v službi ljudstva, s služenjem ljudstvom. To je njihova pravica in tudi dolžnost, s katerim odločajo o družbenem življenju in o življenju ljudi. Da bi ljudstvo lahko izvajalo nadzor nad predstavniki ljudstva, pa morajo predstavniki ljudstva odločati in glasovati tako, da ljudstvo ve, kako so odločili in kako so glasovali. Pri glasovanju o tem, kdo bo ustavno sodil na Ustavnem sodišču, predstavniki ljudstva morajo biti bodisi za bodisi proti. Že s tem, da je glasovanje tajno (tajno pa je za javnost, za ljudstvo, ni pa tajno za tiste, ki so v parlamentu in so glasovali), je oblast ljudstva okrnjena, ker ljudstvo ne ve, kako je vsak od predstavnikov vsega ljudstva glasoval. S tem, da se pri glasovanju sme glasovati tako, da se ne glasuje, da se namenoma odda prazna glasovnica ali neveljavna glasovnica, je oblast ljudstva znatno okrnjena. S tem je zreducirana tudi demokratičnost glasovanja. Ljudstvo, ki je po ustavi »nosilec oblasti«, ima pravico vedeti, kako so glasovali poslanke in poslanci, kdo od njih je glasoval in kdo od tistih, ki so bili prisotni pri točkah pred glasovanjem o kandidatu, pa tudi po tem glasovanju, med glasovanjem ni bil prisoten.

 

Organ je pritožbo prosilca, kot dovoljeno, pravočasno in vloženo po upravičeni osebi, z dopisom št. 010-01/20-24/6 z dne 12. 8. 2020, odstopil v reševanje IP.

 

Z namenom popolne in pravilne ugotovitve dejanskega stanja, je IP dne 27. 8. 2020 pri organu opravil ogled in camera, na podlagi 11. člena ZInfP, o čemer je nastal zapisnik št. 090-160/2020/3. Na predmetnem ogledu je IP vpogledal v neveljavne glasovnice, ki so predmet zahteve prosilca in v seznam prevzetih glasovnic.

 

Pritožba je delno utemeljena.

 

IP najprej pojasnjuje, da je kot organ druge stopnje v skladu z 247. členom ZUP dolžan preizkusiti odločitev v delu, v katerem jo prosilec izpodbija. Prvostopenjsko odločitev preizkusi v mejah pritožbenih navedb, po uradni dolžnosti pa preizkusi, ali ni prišlo v postopku na prvi stopnji do bistvenih kršitev postopka in ali ni prekršen materialni zakon. IP ugotavlja, da prosilec izpodbija odločbo organa (v nadaljevanju: izpodbijana odločba) v celoti.

 

Organ v konkretnem primeru v osnovi oporeka dejstvu, da predstavljajo zahtevani dokumenti informacijo javnega značaja. Pri opredelitvi, ali določen dokument predstavlja informacijo javnega značaja, je treba najprej ugotoviti, ali izpolnjuje vse kriterije, ki jih za opredelitev informacije javnega značaja določa 4. člen ZDIJZ. Skladno z navedenim členom je informacija javnega značaja informacija, ki izvira iz delovnega področja organa, nahaja pa se v obliki dokumenta, zadeve, dosjeja, registra, evidence ali drugega dokumentarnega gradiva, ki ga je organ izdelal sam, v sodelovanju z drugim organom, ali pridobil od drugih oseb. Iz definicije informacije javnega značaja torej izhajajo trije pogoji, ki morajo biti izpolnjeni kumulativno, in sicer:

  1. informacija mora izvirati iz delovnega področja organa,
  2. organ mora z njo razpolagati in
  3. nahajati se mora v materializirani obliki.

 

Nesporno je, da organ razpolaga z zahtevanimi informacijami in da se te nahajajo v materializirani obliki. Gre namreč za glasovnice, ki jih organ hrani v fizični (papirnati obliki). Da organ z njimi razpolaga, je ugotovil tudi IP, ki je v navedene glasovnice vpogledal na ogledu in camera. Po mnenju IP je tudi nesporno, da zahtevane informacije izvirajo iz delovnega področja organa in posledično izpolnjujejo tudi tretji kriterij za opredelitev informacije javnega značaja, kar je IP pojasnil v nadaljevanju.

 

Pri presoji, ali gre za delovno področje organa, IP primarno izpostavlja stališče Vrhovnega sodišča[1], po katerem je mogoče govoriti o delovnem področju organov v smislu ZDIJZ tedaj, ko je izvajanje določenih nalog ali dejavnosti urejeno s predpisi javnega prava, ki določajo obveznosti organov glede izvajanja teh nalog v okviru upravne ali druge javno-pravne funkcije ter morebitne pravice, obveznosti ali pravne koristi posameznikov, ki iz tega posebnega javno-pravnega režima izhajajo. Iz sodne prakse torej izhaja nujnost konkretne povezave med zahtevanimi informacijami in opravljanjem javnih nalog in pooblastil. Takšna interpretacija ZDIJZ je tudi skladna z namenom omogočanja dostopa do informacij javnega značaja, ki je v nadzoru javnosti nad organi oblasti, izvajalci javne službe in drugimi nosilci javnih funkcij glede njihovega izvrševanja javnih nalog oziroma glede njihovega izvrševanja javnih funkcij.

 

Postopek volitev sodnikov Ustavnega sodišča ureja Zakon o ustavnem sodišču (Ur. l. RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo, s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju ZUstS), ki v prvem odstavku 14. člena določa, da sodnika ustavnega sodišča izvoli državni zbor s tajnim glasovanjem z večino glasov vseh poslancev. Ena od temeljnih nalog organa, kot najvišjega predstavniškega in zakonodajnega organa, je torej tudi njegova volilna funkcija. V delovno področje organa tako poleg zakonodajne funkcije sodijo tudi volitve in imenovanja na najpomembnejše funkcije v državni (kot npr. volitve in imenovanja sodnikov Ustavnega sodišča). Gre za eno temeljnih funkcij organa, nalogo, ki je urejena z zakonom in obvezuje organ glede izvajanja te naloge v okviru njegove javne funkcije. Organ je kot organ zakonodajne veje oblasti, v celotni sferi svojega delovanja zavezanec za posredovanje informacij javnega značaja (v skladu s 1. členom ZDIJZ).

 

Glede na navedeno so izpolnjeni vsi kriteriji, da glasovnice poslancev, ki so nastale v postopku volitev sodnika Ustavnega sodišča, predstavljajo informacijo javnega značaja. IP dalje ugotavlja, da organ glede zahtevanih informacij ni izkazal nobene od izjem od prosto dostopnih informacij javnega značaja (taksativno naštetih v prvem odstavku 6. člena in v 5.a členu ZDIJZ), na podlagi katerih lahko organ prosilcu zavrne dostop.

 

Organ je zahtevo prosilca zavrnil z obrazložitvijo, da se sodnika Ustavnega sodišča izvoli s tajnim glasovanjem, namen katerega je zagotoviti svobodno opredelitev poslancev ter preprečiti možnost zahtevati od posameznih poslancev pojasnila o tem, zakaj so glasovali ali zakaj niso glasovali, oz. kako so glasovali, saj pri izvrševanju svojega mandata niso vezani na kakršna koli navodila (82. člen Ustave). Razkrivanje vseh ali dela glasovnic, bi po mnenju organa pomenilo sistematični pritisk na svobodno in neodvisno opravljanje poslanskega mandata.

 

Takšnemu zaključku organa IP ne more slediti. Organ je namreč spregledal dejstvo, da je tudi pravica dostopa do informacij javnega značaja temeljna človekova pravica, zagotovljena v drugem odstavku 39. člena Ustave. Iz prvega odstavka 15. člena Ustave RS ob tem izhaja, da se človekove pravice in temeljne svoboščine uresničujejo neposredno na podlagi ustave. Zakonu je dopuščeno, da uredi le način uresničevanja temeljnih pravic, če to določa Ustava ali je nujno zaradi same narave posamezne pravice (drugi odstavek 15. člena). Posegi v temeljne pravice (omejitve) so dovoljeni le z zakonom, zaradi varstva drugih ali/in v primerih, ki jih določa ustava.[2] Povedano drugače, tudi pravico dostopa do informacij javnega značaja, kot temeljno človekovo pravico, zagotovljeno z Ustavo, je mogoče omejiti le z zakonom in v obsegu, ki je nujno potreben zaradi varstva pravic drugih. Razloge, zaradi katerih je pravico dostopa do informacij javnega značaja dovoljeno omejiti, določa ZDIJZ. Izhaja iz načela prostega dostopa (5. člen ZDIJZ), ki pomeni, da so vse informacije vseh zavezancev dostopne vsakomur, razen če je podana katera izmed zakonskih izjem, opredeljenih v prvem odstavku 6. člena in 5. a  členu.

 

Glede na to, da se je organ v izpodbijani odločbi skliceval na svobodno in neodvisno opravljanje poslanskega mandata oz. na nevezanost poslancev na kakršna koli navodila (82. člen Ustave) RS, IP pa je ugotovil, da gre pri zahtevi prosilca za uresničevanje pravice dostopa do informacij javnega značaja iz drugega odstavka 39. člena Ustave, se je moral IP v tem postopku najprej opredeliti do vprašanja, ali gre za dve nasprotujoči si ustavni pravici, ki se medsebojno izključujeta.

 

Tajnost glasovanja za mesto sodnikov Ustavnega sodišča po mnenju IP ne izključuje niti ne omejuje pravice dostopa do informacij javnega značaja, ko je glasovanje enkrat zaključeno. Namen tajnosti glasovanja je v zavarovanju reprezentativnega mandata oz. svobodni opredelitvi poslancev, ki niso vezani na kakršnakoli navodila (prvi odstavek 82. člena Ustave), pritisk na svobodno opredelitev poslancev po tem, ko so ti že glasovali, pa ni več mogoč. Glede na ustavno določbo o tajnosti glasovanja bi bila nedopustna odločitev politične stranke, da so kljub določbi o tajnosti glasovanja poslanci, ki so bili izvoljeni iz njenih list, dolžni pokazati izpolnjeno glasovnico drugim poslancem iste poslanske skupine ali komurkoli drugemu. Načelo tajnosti varuje svobodo glasovanja poslanca pred posegi političnih strank, interesnih skupin ali kogarkoli drugega. Ni pa mogoče načela tajnosti glasovanja jemati kot obveznosti poslanca oziroma prepovedi javnega izjavljanja volje, vključno z dopustitvijo vpogleda v glasovnico. Povedano drugače, tajnost glasovanja se nanaša na proces izjavljanja volje v postopku volitev sodnikov Ustavnega sodišča. Ko so volitve enkrat zaključene, pa tajnost glasovanja ne more biti več ogrožena.

 

Kot izhaja iz 91. člena Poslovnika Državnega zbora, se tajno glasovanje izvede z glasovnicami. Za vsako glasovanje se natisne 90 glasovnic. Glasovnice so enake velikosti, oblike in barve in so overjene s pečatom državnega zbora. Glasovnica vsebuje predlog, o katerem se odloča, ter opredelitev »za« ali »proti«. Neizpolnjena glasovnica in glasovnica, iz katere volja poslanca ni jasno razvidna, sta neveljavni. Prosilec želi vpogledati izključno v neveljavne glasovnice, tj. v tiste glasovnice, ki so bodisi neizpolnjene bodisi iz njih volja poslanca ni jasno razvidna. Kot izhaja iz zapisnika o ugotovitvi izida glasovanja o izvolitvi dr. Andraža Terška za sodnika Ustavnega sodišča Republike Slovenije, št. 700-03/20-/7 z dne 16. 6. 2020, je teh glasovnic 8.

 

Ni mogoče slediti trditvam organa, da bi z objavo neveljavnih glasovnic posegli v tajnost glasovanja. IP je namreč na ogledi in camera dne 27. 8. 2020 vpogledal v glasovnice, ki so predmet presoje v tem postopku in ugotovil, da nobena od glasovnic ni imensko podpisana. Glasovnic, ki »pripadajo« posameznemu poslancu, tako ni mogoče identificirati na način, da bi bilo razvidno, kateri od poslancev oz. poslank je glasoval neveljavno. Z razkritjem navedenih glasovnic torej ne bo poseženo v pravico do svobodne opredelitve poslancev na glasovanju, ki je že končano. Prav tako ne bo za nazaj razkrito, kako so posamezni poslanci glasovali, saj iz zahtevanih dokumentov ne izhaja, kako je glasoval posamezni poslanec. Pri presoji je torej bistvenega pomena dejstvo, da je glasovanje zaključeno in da iz zahtevanih glasovnic ni razvidno, kateremu poslancu glasovnica pripada. V konkretnem primeru zahteva prosilca v ničemer ne poseže v tajnost glasovanja, v svobodno opredelitev poslancev in v njihovo nevezanost na kakršna koli navodila. Ob upoštevanju navedenega ni mogoče trditi, da varstvo tajnosti glasovanja na splošno, brez presojanja konkretnih okoliščin, pretehta nad pravico dostopa do informacije javnega značaja. IP namreč meni, da v primerih, kadar iz konkretnih dokumentov ni mogoče razbrati informacij, ki se varujejo s tajnostjo glasovanja, ni mogoče omejiti dostopa do informacije javnega značaja, saj bi bila taka omejitev druge človekove pravice (dostopa do informacije javnega značaja) nesorazmerna.

 

IP nenazadnje še izpostavlja, da so javne tudi glasovnice ostalih volitev v Sloveniji (kjer prav tako velja načelo tajnosti glasovanja, glej npr. 80. člen Ustave, 103. člen Ustave), in sicer je IP o dostopu do glasovnic volitev že odločal, npr. v zadevi pod opr. št. 021-97/2006/3 z dne 15. 1. 2007 in št. 090-30/2011/5 z dne 29. 3. 2011. Enako je IP odločil tudi glede dostopa do glasovnic glede volitev predsednika vlade (odločba št. 090-222/2018/5 z dne 12. 12. 2018), v zvezi s čim še vedno teče upravni spor.

 

Ker se organ v izpodbijani odločbi ni skliceval na nobeno izmed zakonskih izjem, ki omejujejo prost dostop do informacij javnega značaja, IP pa obstoja teh izjem tudi po uradni dolžnosti ni ugotovil, je treba pritožbi prosilca v delu, ki se nanaša na dostop do neveljavnih glasovnic, ugoditi.

 

V delu, v katerem je prosilec zahteval dostop do dokumenta, iz katerega je razvidno, katere poslanke in kateri poslanci so predstavljali kvorum 80 glasujočih oseb pri točki dnevnega reda: glasovanje o kandidatu za mesto sodnika Ustavnega sodišča RS, je IP na ogledu in camera ugotovil, da organ z dokumentom, iz katerega bi izhajala navedena informacija, ne razpolaga. Organ je namreč pojasnil, da razpolaga z volilnim imenikom, iz katerega izhaja, kdo je glasovnico prevzel. Kot je razvidno že iz zapisnika o ugotovitvi izida glasovanja, je bilo razdeljenih 88 glasovnic. Organ je pojasnil, da kvorum predstavlja 88 oseb. Dokument, iz katerega bi izhajal kvorum 80 glasujočih oseb, posledično ne obstaja. Iz zapisnika o ugotovitvi izida glasovanja sicer izhaja, da je bilo veljavnih 80 glasovnic, torej je glasovalo (bodisi za bodisi proti) 80 poslancev in/ali poslank. Vendar glede na to, da je glasovanje tajno in glede na način, kako se izvede tajno glasovanje (91.-93. člen Poslovnika DZ), IP ugotavlja, da organ ne more razpolagati s seznamom, iz katerega bi izhajalo kdo je oddal veljavno glasovnico, navedeni seznam pa tudi ne bi predstavljal kvoruma v konkretnem primeru.

 

Organ je zahtevo prosilca v navedenem delu zavrnil, obrazložitev pa se je nanašala na seznam poslancev, ki so prevzeli glasovnice. Glede na to, da seznam poslancev, ki so prevzeli glasovnice, ne predstavlja dokumenta, iz katerega bi izhajalo katerih 80 poslancev je predstavljalo kvorum glasujočih oseb, saj je bilo v konkretnem primeru razdeljenih 88 glasovnic, je IP ugotovil, da je izrek v odločbi v tem delu sicer zakonit (zahteva prosilca glede dostopa do dokumenta, ki izkazuje kvorum 80 poslancev se zavrne), vendar obrazložen z napačnimi razlogi (dokument ne predstavlja informacije javnega značaja), zato je IP v tej odločbi navedel pravilne razloge (dokument ne obstaja), pritožbo pa v tem delu na podlagi tretjega odstavka 248. člena ZUP zavrnil.

 

Organi, ki so zavezani po ZDIJZ, so dolžni omogočiti dostop le do že obstoječih informacij in niso dolžni ustvariti novega dokumenta, odgovarjati na vprašanja, pojasnjevati navedb, zbirati informacij, opravljati raziskav, pridobiti dokumentov od drugih organov ali analizirati podatkov, da bi zadostili zahtevi prosilca, zato IP organu ne more naložiti, naj prosilcu posreduje dokumentacijo, s katero ne razpolaga. ZDIJZ ne varuje pravice prosilca, da od organov zahteva, da ustvarijo nov dokument.

 

IP v pritožbenem postopku glede dostopa do informacij javnega značaja tudi nima pristojnosti, da bi se spuščal v presojo zakonitosti in smotrnosti ravnanja organa ter v vprašanje, zakaj organ ne razpolaga z dokumenti, ki jih zahteva prosilec in ali bi glede na svoje pristojnosti in veljavne predpise, z zahtevanimi dokumenti moral razpolagati.

 

Na podlagi prvega odstavka 252. člena ZUP je IP, zaradi napačne uporabe materialnega prava, izpodbijano odločbo (v delu, ki se nanaša na neveljavne glasovnice) odpravil in odločil, kot izhaja iz 1. tč. izreka te odločbe. Organ je dolžan prosilcu omogočiti dostop do zahtevanih informacij javnega značaja, in sicer na način, kot je določen v 1. točki izreka te odločbe. Organ je dolžan to izvršiti v roku 31 (enaintrideset) dni od prejema te odločbe. Glede dostopa do dokumenta, ki predstavlja kvorum 80 glasujočih oseb, je IP pritožbo prosilca zavrnil na podlagi tretjega odstavka 248. člena ZUP, kot izhaja iz 2. tč. izreka te odločbe.

 

Na podlagi petega odstavka 213. člena ZUP, ki se smiselno uporablja tudi za odločbo o pritožbi (prvi odstavek 254. člena ZUP), se v izreku odloči tudi o tem, ali so nastali stroški postopka. IP je ugotovil, da v tem postopku posebni stroški niso nastali, zato je odločil, kot izhaja iz 3. točke izreka te odločbe.

 

Ta odločba je v skladu s 30. točko 28. člena Zakona o upravnih taksah (Uradni list RS, št. 106/10 – uradno prečiščeno besedilo, s spremembami in dopolnitvami) oproščena plačila upravne takse.

 

 

Pouk o pravnem sredstvu:

Zoper to odločbo ni dovoljena pritožba, pač pa se lahko sproži upravni spor. Upravni spor se sproži s tožbo, ki se vloži v 30 dneh od vročitve odločbe na Upravno sodišče RS, Fajfarjeva 33, 1000 Ljubljana. Tožba se lahko vloži pisno po pošti ali neposredno pri navedenem sodišču. Če se tožba pošlje priporočeno po pošti, se za dan izročitve sodišču šteje dan oddaje na pošto. Tožba z morebitnimi prilogami se vloži v najmanj treh izvodih. Tožbi je treba priložiti tudi to odločbo v izvirniku ali prepisu.

 

 

 

Postopek vodila:                                                        

mag. Vanja Zrimšek, univ. dipl. prav.,                          

svetovalka Informacijskega pooblaščenca                   

 

 

 

Informacijski pooblaščenec:

Mojca Prelesnik, univ. dipl. prav.,

informacijska pooblaščenka

 

 


[1] Sodbi št. I Up 122/2006 z dne 25. 4. 2007 in št. X Ips 96/2011 z dne 4. 7. 2012 (točka 12).

[2] Tako Komentar Ustave Republike Slovenije, urednik Lovro Šturm, Fakulteta za podiplomske in evropske študije, 2002, str. 798, tč. 4.