Informacijski pooblaščenec Republika Slovenija
    SLO | ENG

Iskalnik po odločbah IP o dostopu do informacij javnega značaja

+ -
Datum: 04.02.2019
Naslov: Prosilec - Državni izpitni center
Številka: 090-188/2014/9
Kategorija: Ali gre za inf. javnega značaja?, Odločbe po sodbah Upravnega sodišča
Status: Zavrnjeno


POVZETEK:

V obravnavani zadevi je IP odločal po sodbi Upravnega sodišča glede dostopa do srednje vrednosti po različnih predmetih na nacionalnem preverjanju znanja v 6. in 9. razredu v letih 2014,  po šolah. IP se je pri odločitvi oprl na revizijsko odločitev Vrhovnega sodišča, ki je v identični zadevi poudarilo, "da tudi če bi bilo tehnično enostavno in mogoče medsebojno povezovati določene elektronske podatke v navedenih zbirkah, je pri tem treba upoštevati tudi omejitve, ki jih za posamezne vrste ali oblike podatkov določa zakon". Pri tem je sodišče kot ključno postavilo vprašanje, ali pravne omejitve preprečujejo, da bi se informacije, ki izvirajo iz delovnega področja organa, sploh lahko nahajale v obliki dokumenta pri tem organu (oziroma v njegovi podatkovni zbirki elektronskih podatkov) in ne, ali gre za izjeme od dostopa do informacij javnega značaja ali njihove ponovne uporabe, ki jih kot take določa zakon (npr. 6. člen ZDIJZ). Glede na določilo osmega odstavka 64. člena ZOsn, je sodišče navedlo, da "ob zakonski omejitvi uporabe podatkov o NPZ torej organ sam tudi ob tehnični možnosti dostopa do navedenih podatkov v elektronski obliki in uporabi razpoložljivih računalniških orodij - podatkov o NPZ ne sme povezovati na (noben) način, ki bi omogočal razvrstitev šol glede na dosežke pri NPZ. To tudi pomeni, da se v njegovih zbirkah podatkov ne sme nahajati dokument, ki bi omogočal ali odražal tovrstno razvrstite. IP je zato odločil, da so v obravnavanem primeru predmet presoje podatki, ki po stališču Vrhovnega sodišča ne predstavljajo prosto dostopnih informacij javnega značaja, zaradi česar je pritožbo prosilca zavrnil.

 

ODLOČBA:

 

Številka: 090-188/2014/9

Datum: 4. 2. 2019

 

Informacijski pooblaščenec po informacijski pooblaščenki Mojci Prelesnik (v nadaljevanju IP), izdaja na podlagi tretjega odstavka 27. člena Zakona o dostopu do informacij javnega značaja (Uradni list RS, št. 51/06 – uradno prečiščeno besedilo, s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju ZDIJZ), 2. člena Zakona o Informacijskem pooblaščencu (Uradni list RS, št. 113/05 in 51-07 – ZUstS-A, v nadaljevanju ZInfP) in prvega odstavka 248. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, številka 24/06 – uradno prečiščeno besedilo, 105/06–ZUS-1, s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju ZUP), o pritožbi (v nadaljevanju prosilec) z dne 31. 7. 2014 zoper odločbo Državnega izpitnega centra, Kajuhova ulica 32U, 1000 Ljubljana, (v nadaljevanju organ) št. 090-7/2014 z dne 23. 7. 2014 v zadevi odobritve dostopa do informacije javnega značaja naslednjo

 

 

 

O D L O Č B O:

 

1. Pritožba prosilca se zavrne.

 

2. V tem postopku niso nastali posebni stroški.

 

O b r a z l o ž i t e v:

 

Prosilec je dne 24. 6. 2014 na organ naslovil zahtevo za dostop do informacij javnega značaja, v kateri je v elektronski obliki zahteval:

  • srednje vrednosti pri angleškem jeziku na nacionalnem preverjanju znanja v 6. in 9. razredu v letih 2014,  po šolah;
  • srednje vrednosti pri slovenščini na nacionalnem preverjanju znanja v 6. in 9. razredu v letih 2014, po šolah;
  • srednje vrednosti pri matematiki na nacionalnem preverjanju znanja v 6. in 9. razredu v letih 2014, po šolah.

 

Organ je zahtevo prosilca zavrnil z odločbo št. 090-7/2014, z dne 23. 7. 2014. Zoper odločbo je prosilec dne 31. 7. 2014 pri organu vložil pritožbo. O pritožbi je odločil IP z odločbo z dne 24. 11. 2014, št. 090-188/2014/3, s katero je pritožbi ugodil, izpodbijano odločbo odpravil in naložil organu, da prosilcu posreduje v izreku navedene podatke. Zoper odločbo IP je organ vložil tožbo na Upravno sodišče RS, ki je s sodbo št. I U 2052/2014-14 z dne 6. 1. 2016, ki je tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo ter zadevo vrnilo v ponoven postopek.

 

Pritožba ni utemeljena.

 

IP je kot organ druge stopnje v skladu z 247. členom ZUP dolžan preizkusiti odločbo v delu, v katerem jo pritožnik oziroma prosilec izpodbija. Odločbo preizkusi v mejah pritožbenih navedb, po uradni dolžnosti pa preizkusi, ali ni prišlo v postopku na prvi stopnji do bistvenih kršitev postopka in ali ni prekršen materialni zakon.

 

V skladu z navodili sodišča bi moral IP v pritožbenem postopku razjasniti, koliko časa dejansko potrebuje organ, da iz računalniške baze podatkov pridobi informacije v taki obliki, kot jih je zahteval prosilec in kaj vse konkretno mora za to storiti. Šele na podlagi (bolj) konkretnih podatkov bi po oceni sodišča IP lahko zavzel stališče do tega, ali je mogoče šteti, da zahtevana informacija obstaja. IP je namreč v izpodbijani odločbi navedel, po ugotovitvah iz ogleda in camera z dne 7.11.2012, da »trud organa za priklic podatkov ostaja v razumnih mejah in za razumno količino administrativnega dela«, ne da bi konkretno navedel, kolikšen vložek časa in truda terja od organa, da zahtevane podatke posreduje prosilcu. Takšen splošen opis pa ni omogočal sodišču, da preveri, kolikšen vložek časa in truda se dejansko terja od organa, da zahtevane podatke posreduje prosilcu, kar je sodišče štelo za pomanjkljivost, zaradi česar je odločba premalo obrazložena.

 

IP bi torej moral pri organu ponovno izvesti ugotovitveni postopek in razjasniti vprašanje, kolikšen vložek časa in truda se terja od organa, da podatke posreduje prosilcu. Vendar pa je bila v vmesnem času sprejeta odločitev Vrhovnega sodišča RS, št. X Ips 338/2016 z dne 7. 2. 2018, ki je v povsem identični zadevi, (ki se od obravnavane zadeve razlikuje izključno le v letnicah NPZ, oziroma gre za enake zahtevane podatke - dostop do srednjih vrednosti pri angleškem in slovenskem jeziku in iz matematike na nacionalnem preverjanju znanja v 6. in 9. razredu, zahtevi se razlikujeta le v letih izvedbe NPZ), reviziji ugodilo in razsodilo, da se sodba Upravnega sodišča RS št. IU 630/2016-24 z dne 7. 9. 2016 spremeni tako, da se tožbi ugodi in se izpodbijana odločba tožene stranke, torej IP, št. 090-293/2015/18 z dne 23. 3. 2015 (pravilno z dne 23. 3. 2016) v 1. točki izreka spremeni tako, da se pritožba prosilca zavrne. Sodišče se je v reviziji med drugim opredelilo tudi do vprašanja, ki ga je bilo treba z vidika Upravnega sodišča razrešiti v ponovljenem postopku v obravnavanem primeru, in sicer kriterija materializirane oblike, ko se informacije nahajajo v elektronski bazi podatkov organa. Vrhovno sodišče je tako navedlo, »da je vprašanje, ali dokument kot informacija javnega značaja obstaja, tako dejansko kot tudi pravno vprašanje. Pri nosilcih oblasti in drugih zavezancih po ZDIJZ se vse pogosteje informacije hranijo in obdelujejo v elektronski obliki iz računalniško vodenih podatkovnih zbirk. Mogoče je celo trditi, da je elektronska oblika informacij postala prevladujoča oblika, v kateri se dokumenti tudi lahko posredujejo upravičenemu prosilcu za dostop do informacij javnega značaja«. Nadalje pa tudi »da mora organ zagotoviti dostop do informacij javnega značaja tako, da prosilec pridobi dostop do podatkov v elektronski obliki ob uporabi tistih orodij, ki jih sicer pri svojem delu lahko uporabijo osebe, ki so te podatke v okviru izvrševanja svojih nalog v organu ustvarile oziroma pridobile in da ne gre za uporabo novih računalniških orodij oziroma za uporabo obstoječih orodij na način, ki za dostop do podatkov iz elektronske zbirke podatkov ni predviden oziroma dopusten«. Vrhovno sodišče je ob tem še opozorilo, da posredovanje informacij ne sme nesorazmerno obremeniti ali celo ogroziti opravljanja temeljne funkcije ali dejavnosti organa, torej tistih javnih nalog, zaradi katerih je bil določen organ ustanovljen, kar je odvisno tudi od tehnične in kadrovske opremljenosti določenega organa.

Po mnenju IP je za obravnavani primer bistvena nadaljnja ugotovitev sodišča, da je pri dostopu do podatkov v elektronski obliki, ki se nahajajo v podatkovnih zbirkah pri organih, pomembno upoštevati tudi pravne in ne le dejanske omejitve. Povedano drugače, tudi če bi bilo tehnično enostavno in mogoče medsebojno povezovati določene elektronske podatke v navedenih zbirkah, je pri tem treba upoštevati tudi omejitve, ki jih za posamezne vrste ali oblike podatkov določa zakon. Pri tem je sodišče kot ključno postavilo vprašanje, ali pravne omejitve preprečujejo, da bi se informacije, ki izvirajo iz delovnega področja organa, sploh lahko nahajale v obliki dokumenta pri tem organu (oziroma v njegovi podatkovni zbirki elektronskih podatkov) in ne, ali gre za izjeme od dostopa do informacij javnega značaja ali njihove ponovne uporabe, ki jih kot take določa zakon (npr. 6. člen ZDIJZ). Vrhovno sodišče je glede osmega odstavka 64. člena ZOsn, ki določa: »Podatki in analize o dosežkih nacionalnega preverjanja znanja se ne smejo uporabiti za razvrščanje šol« v povezavi s 65. členom ZOsn, ki določa, »da se dosežki nacionalnega preverjanja znanja lahko uporabljajo samo za namen, ki ga določa ta zakon«, navedlo, »da že z vidika jezikovne razlage izhaja, da je s tem izrecno določena omejitev uporabe podatkov o NPZ, s katerimi razpolaga organ. Ob zakonski omejitvi uporabe podatkov o NPZ torej organ sam tudi ob tehnični možnosti dostopa do navedenih podatkov v elektronski obliki in uporabi razpoložljivih računalniških orodij - podatkov o NPZ ne sme povezovati na (noben) način, ki bi omogočal razvrstitev šol glede na dosežke pri NPZ. To tudi pomeni, da se v njegovih zbirkah podatkov ne sme nahajati dokument, ki bi omogočal ali odražal tovrstno razvrstitev. Omogočiti prosilcu, da bi do navedenih podatkov dostopal na način, ki za organ v smislu ZDIJZ ni dopusten, bi pomenilo preseganje zakonsko dopustnega dostopa do informacij, ki velja za sam organ. Povedano drugače: če je uporaba podatkov v elektronski obliki iz podatkovne zbirke, s katero razpolaga organ, in njihovo povezovanje v dokument, prepovedano samemu organu, od njega tudi ni mogoče zahtevati, da to omogoči prosilcu za dostop do navedenih informacij, oziroma da mu tak dokument posreduje. Enako velja tudi za kakršno koli delovanje organa, ki bi ga v povezavi z uporabo navedenih podatkov silil ali vodil k izigravanju ali obidu navedene zakonske prepovedi (in fraudem legis agere). To pa velja kot zavezujoče tudi za Informacijskega pooblaščenca, ko o dostopu do informacij javnega značaja odloča v okviru svoje pristojnosti«.

Glede na navedeno in ob dejstvu, da je treba odločitve oz. sodbe Vrhovnega sodišča spoštovati, kar nalaga tudi 2. člen Zakona o sodiščih[1], IP ugotavlja, da so v obravnavanem primeru predmet presoje podatki, ki po stališču Vrhovnega sodišča ne predstavljajo prosto dostopnih informacij javnega značaja. IP je zato zaključil, da pritožbi prosilca ni mogoče ugoditi in jo je treba, na podlagi 1. odst. 248. čl. ZUP, zavrniti.

Ta odločba je v skladu s 30. točko 28. člena Zakona o upravnih taksah (Uradni list RS, št. 106/2010-UPB5) oproščena plačila upravne takse.

 

Posebni stroški v tem postopku niso nastali.

 

 

Pouk o pravnem sredstvu: 

 

Zoper to odločbo ni dovoljena pritožba, temveč je dopustno sprožiti upravni spor. Upravni spor se sproži s tožbo, ki se vloži v 30 dneh od vročitve te odločbe na Upravno sodišče, Fajfarjeva 33, Ljubljana. Tožba se lahko vloži pisno po pošti ali pri navedenem sodišču. Če se tožba pošlje priporočeno po pošti, se za dan izročitve sodišču šteje dan oddaje na pošto. Tožba z morebitnimi prilogami se vloži v najmanj treh izvodih. Tožbi je treba priložiti tudi to odločbo v izvirniku ali prepisu.

 

 

 

Postopek vodila:

Alenka Žaucer, univ. dipl. prav.

samostojna svetovalka Pooblaščenca

 

 

 

Informacijski pooblaščenec:

Mojca Prelesnik, univ. dipl. prav.,

informacijska pooblaščenka

 


[1] Prvi in drugi odstavek 2. člena Zakona o sodiščih: Pravnomočno odločbo sodne oblasti mora spoštovati vsaka fizična in pravna oseba v Republiki Sloveniji. Odločbe sodne oblasti vežejo sodišča in vse druge državne organe Republike Slovenije.