Informacijski pooblaščenec Republika Slovenija
    SLO | ENG
dekorativna slika

Iskalnik po odločbah IP o dostopu do informacij javnega značaja

+ -
Datum: 13.11.2020
Naslov: prosilec - Družba za upravljanje terjatev bank d.d.
Številka: 090-224/2020
Kategorija: Poslovna skrivnost
Status: Delno odobreno


POVZETEK:

Prosilec je od organa zahteval kupoprodajno pogodbo za določeno stanovanje in sklep o prodaji te nepremičnine. Organ je zahtevo prosilca zavrnil s sklicevanjem na izjemo poslovne skrivnosti. IP je v pritožbenem postopku ugotovil, da je v konkretnem primeru sicer izpolnjen kriterij za varstvo poslovne skrivnosti, vendar je hkrati ugotovil, da zahtevani dokumenti v določenem delu predstavljajo podatke, ki so javni po samem zakonu. 6.a člen ZDIJZ namreč izrecno določa katere so tiste informacije iz sklenjenih pravnih poslov poslovnih subjektov, ki so absolutno javne in jih posledično ni mogoče označiti za poslovno skrivnost.  IP je odločbo organ delno odpravil in organu naložil, da prosilcu posreduje naslov pogodbe, pogodbena partnerja, pogodbeno vrednost ter datum podpisa pogodbe.

 

ODLOČBA:

 

Številka: 090-224/2020/2

Datum: 13. 11. 2020

 

Informacijski pooblaščenec po Informacijski pooblaščenki Mojci Prelesnik, v nadaljevanju IP, izdaja na podlagi tretjega odstavka 27. člena Zakona o dostopu do informacij javnega značaja (Uradni list RS, št. 51/2006 – uradno prečiščeno besedilo, s spremembami in dopolnitvami; v nadaljevanju ZDIJZ), 2. člena Zakona o Informacijskem pooblaščencu (Uradni list RS, št. 113/2005 in 51/2007 – ZUstS-A, v nadaljevanju ZInfP), prvega odstavka 252. člena in prvega odstavka 248. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 24/2006 – uradno prečiščeno besedilo, s spremembami in dopolnitvami; v nadaljevanju: ZUP), o pritožbi … (v nadaljevanju prosilec) z dne 24. 9. 2020, zoper odločbo Družbe za upravljanje terjatev bank, d. d., Davčna ulica 1, 1000 Ljubljana (v nadaljevanju organ), brez številke, z dne 15. 9. 2020, v zadevi dostopa do informacij javnega značaja, naslednjo

 

 

O D L O Č B O:

 

  1. Pritožbi prosilca z dne 24.  9. 2020 zoper odločbo Družbe za upravljanje terjatev bank, d. d., brez številke, z dne 15. 9. 2020, se delno ugodi in se izpodbijana odločba delno odpravi ter se odloči: »Organ je dolžan prosilcu v roku 31 (enaintridesetih) dni od vročitve te odločbe posredovati fotokopijo Prodajne pogodbe št. …, in sicer: naslov pogodbe, pogodbena partnerja (za prodajalca: naziv ali firma in sedež in za kupca: osebno ime in kraj bivanja), pogodbeno vrednost iz predzadnje vrstice 4. člena pogodbe (prodajna cena z DDV) ter datum podpisa pogodbe.«
  1. V preostalem delu se pritožba prosilca zavrne.
  1. V tem postopku posebni stroški niso nastali.

 

 

O b r a z l o ž i t e v :

 

 

Prosilec je dne 18. 8. 2020 na organ naslovil zahtevo za dostop do informacij javnega značaja in sicer je zahteval dostop do:

  1. sklepa o prodaji nepremičnine, stanovanje št. …, na naslovu … in
  2. kupoprodajne pogodbe o prodaji navedene nepremičnine,

in sicer v obliki fotokopije ali drugega e-zapisa.

 

Organ je zahtevo prosilca zavrnil z odločbo z dne 15. 9. 2020, pri čemer se je skliceval na izjemo varstva poslovne skrivnosti. Organ je namreč sprejel Pravilnik o varovanju poslovne skrivnosti, ki v 8. členu določa, da so poslovna skrivnost vsi dokumenti, ki nastanejo v procesu sklepanja pogodbenih razmerij. Prav tako gre za poslovno skrivnost tudi na podlagi 2. člena Zakona o poslovni skrivnosti (Ur. l. RS, št. 22/19, v nadaljevanju: ZPosS), saj so informacije določene kot poslovna skrivnost v pisni obliki, s tem so seznanjene vse osebe, ki prihajajo v stik z informacijo. Organ tudi meni, da informacij ni dolžan razkriti na podlagi prvega odstavka 6.a člena ZDIJZ, saj ne gre za informacije, ki bi bile javne na podlagi 4.a člena ZDIJZ, saj zahtevani dokumenti ne predstavljajo razpolaganja in upravljanja s stvarnim premoženjem poslovnega subjekta, prav tako pa ne gre za porabo javnih sredstev, temveč za pridobivanje kupnine.

 

Prosilec je dne 24. 9. 2020 zoper odločbo vložil pritožbo, in sicer zaradi zavrnitve dostopa do javnih informacij in zaradi nezakonitega postopka organa, saj naj bi ta vzpostavil še dodatno notranjo stopnjo pritožbe. Na drugi stopnji vsaj delno vodi in je vključena v postopek in odloča ista oseba, kot je vodila in odločala na prvi stopnji, torej gre za konflikt interesov. Hkrati organ po nepotrebnem ne sprejema elektronskih pritožb, ampak zahteva pisno priporočeno pritožbo v dveh izvodih.

 

Organ je pritožbo prosilca odstopil v reševanje IP, z dopisom z dne 6. 10. 2019 (pri čemer gre za očitno pomoto v navedbi letnice, op. IP). Ob odstopu pritožbe je organ navajal iste razloge, kot jih je navedel že v sami odločbi. Hkrati z odstopom pritožbe je organ IP posredoval tudi zahtevane dokumente.

 

Pritožba je delno utemeljena.

 

IP uvodoma pojasnjuje, da je kot organ druge stopnje v skladu z 247. členom ZUP dolžan preizkusiti odločbo v delu, v katerem jo pritožnik oziroma prosilec izpodbija. Odločbo preizkusi v mejah pritožbenih navedb, po uradni dolžnosti pa preizkusi, ali ni prišlo v postopku na prvi stopnji do bistvenih kršitev postopka in ali ni prekršen materialni zakon.

 

Informacija javnega značaja je po določbi prvega odstavka 4. člena ZDIJZ informacija, ki izvira iz delovnega področja organa, nahaja pa se v obliki dokumenta, zadeve, dosjeja, registra, evidence ali dokumentarnega gradiva (v nadaljevanju dokument), ki ga je organ izdelal sam, v sodelovanju z drugim organom ali pridobil od drugih oseb. Iz navedene definicije so razvidni trije osnovni pogoji, ki morajo biti kumulativno izpolnjeni, da lahko govorimo o obstoju informacije javnega značaja, in sicer:

1. informacija mora izvirati iz delovnega področja organa;

2. organ mora z njo razpolagati;

3. nahajati se mora v materializirani obliki.

 

V nadaljevanju se je IP opredelil do zatrjevane izjeme poslovne skrivnosti. IP je vpogledal v dokumente, ki so predmet presoje, in sicer v:

  • dva sklepa o prodaji predmetne nepremičnine in
  • pogodbo št. ….

 

IP ugotavlja, da zahtevane informacije izpolnjujejo pogoje poslovne skrivnosti po subjektivnem kriteriju ZGD-1, saj so navedene informacije kot poslovna skrivnost opredeljene v pravilniku organa o varovanju poslovne skrivnosti, prav tako je v 11. členu prodajne pogodbe določeno, da vsi podatki iz te pogodbe in karkoli je z njo povezano, predstavlja poslovno skrivnost.

 

V tej zvezi je treba opozoriti tudi na ZPosS, ki je začel veljati 20. 4. 2019, kar pomeni, da se izjema poslovne skrivnosti v konkretnem primeru primarno presoja po določbah tega zakona, saj so predmet presoje dokumenti, ki so nastali po navedenem datumu. ZGD-1, na katerega se ZDIJZ sklicuje, je bil namreč v 39. členu, ki je urejal poslovno skrivnost, spremenjen tako, da se za poslovno skrivnost štejejo informacije, ki izpolnjujejo zahteve za poslovno skrivnost v skladu z zakonom, ki ureja poslovne skrivnosti.

 

Pojem poslovne skrivnosti po 2. členu ZPosS zajema nerazkrito strokovno znanje, izkušnje in poslovne informacije, ki izpolnjuje naslednje zahteve:

- je skrivnost, ki ni splošno znana ali lahko dosegljiva osebam v krogih, ki se običajno ukvarjajo s to vrsto informacij;

- ima tržno vrednost;

- imetnik poslovne skrivnosti je v danih okoliščinah razumno ukrepal, da jo ohrani kot skrivnost.

 

Domneva se, da je zahteva iz tretje alineje prejšnjega odstavka izpolnjena, če je imetnik poslovne skrivnosti informacijo določil kot poslovno skrivnost v pisni obliki in o tem seznanil vse osebe, ki prihajajo v stik ali se seznanijo s to informacijo, zlasti družbenike, delavce, člane organov družbe in druge osebe. Za poslovno skrivnost se ne morejo določiti informacije, ki so po zakonu javne, ali informacije o kršitvi zakona ali dobrih poslovnih običajev.

 

Glede na navedeno so poslovna skrivnost le tisti podatki, pri katerih so vse tri zgoraj naštete zahteve kumulativno izpolnjene. Kot izhaja iz komentarja k 2. členu predloga zakona[1], poslovna skrivnost pomeni strokovno znanje in izkušnje ter dragocene poslovne informacije, ki imetnikom omogočajo večjo konkurenčnost in uspešnost na trgu in s tem povečujejo donosnost, zaradi česar je v interesu imetnikov poslovnih skrivnosti, da te ostanejo nerazkrite oziroma zaupne.

 

IP je v nadaljevanju presojal zahtevane informacije z vidika obstoja zgoraj navedenih treh zahtev, ki opredeljujejo poslovno skrivnost. IP je vpogledal v dokumente, ki so predmet presoje, in sicer v oba sklepa in prodajno pogodbo. Gre torej za informacije, ki po svoji vsebini nedvomno izkazujejo strokovno znanje, izkušnje ter poslovne informacije, saj je organ družba, ki s prodajo premoženja vrača proračunska sredstva državi, kar pomeni, da v tem kontekstu deluje na trgu. IP ob tem ugotavlja, da so dokumenti označeni z oznako »zaupno« oz. »zaupno/confidential«. Prav tako, kot že navedeno, iz pravilnika o varovanju poslovne skrivnosti z dne 31. 7. 2019 nedvomno izhaja, da so tovrstni dokumenti pisno opredeljeni kot poslovna skrivnost organa (npr. 7. člen: za poslovno skrivnost se štejejo vse dane in prejete ponudbe, vse pogodbe, vsi zapisniki in gradiva upravnega odbora in drugih odborov ter komisij oz. organov DUTB…). Organ je ob tem še pojasnil, da je v danih okoliščinah razumno ukrepal, da je ohranil poslovno skrivnost, s tem, da je pravilnik o varovanju poslovne skrivnosti objavil v pisni obliki na intranetu, do katerega imajo dostop vsi zaposleni.

 

Glede na navedeno in ob upoštevanju domneve iz drugega odstavka 2. člena ZPosS, IP ugotavlja, da sta izpolnjeni prva in tretja alineja prvega odstavka 2. člena ZPosS, torej, da gre za informacije, ki niso splošno znane in da so zagotovljeni ukrepi, da se zaupnost ohrani (pisni pravilnik o poslovni skrivnosti, ki je dostopen vsem zaposlenim). Informacije pa morajo poleg navedenega imeti še »tržno vrednost«, kot tretji pogoj za obstoj poslovne skrivnosti. Predlagatelj zakona je v predlogu zakona zapisal: »Strokovno znanje, izkušnje ali informacije morajo imeti dejansko ali potencialno tržno vrednost. Šteje se, da imajo tako strokovno znanje in izkušnje ali informacije tržno vrednost takrat, kadar je verjetno, da bi njihova nedovoljena pridobitev, uporaba ali razkritje škodovalo interesom osebe, ki ima nad njimi zakonit nadzor (škodovala znanstvenemu ali tehničnemu potencialu te osebe, njenim poslovnim ali finančnim interesom, strateškim pozicijam ali konkurenčni sposobnosti)[2]«. V zakonu torej pojem tržne vrednosti ni definiran, predlagatelj zakona pa je v komentarju k predlogu drugega člena dokazno oceno zahtevanega pogoja usmeril v izkazovanje »škode«, ki je logično na strani tistega, ki poslovno skrivnost zatrjuje. Povedano drugače, o »tržni vrednosti« informacij lahko govorimo takrat, kadar bi njihovo razkritje škodovalo konkurenčni sposobnosti poslovnega subjekta, finančnim in poslovnim interesom, ipd. »Tržna vrednost« torej ni mišljena zgolj kot nek »znesek«, ki bi ga poslovni subjekt na trgu dosegel s strokovnim znanjem, izkušnjo ali poslovno informacijo, temveč kot izkaz konkretne opredelitve do dejanske ali potencialne škode, ki bi poslovnemu subjektu nastala z razkritjem strokovnega znanja, izkušenj ali poslovne informacije.

 

Organ je v tej zvezi v dopisu z dne 6. 10. 2020 pojasnil, da bi razkritje zahtevanih informacij pomenilo razkritje poslovnih skrivnosti, kar bi onemogočilo uspešnost upravljanja in razpolaganja s premoženjem. IP je organu sledil, saj je organ subjekt, ki na trgu prodaja premoženja in nepremičnine z namenom vračanja proračunskih sredstev državi, svojo dejavnost pa organ načeloma lahko varuje kot poslovno skrivnost.[3] Po oceni IP je organ s svojimi navedbami izkazal, da je v konkretnem primeru izpolnjena tudi zahteva, da bi razkritje obravnavane dokumentacije škodovalo njegovim poslovnim in finančnim interesom ter konkurenčni sposobnosti, kar pomeni, da ima ta dokumentacija tržno vrednost.

 

Na podlagi vsega navedenega je IP ugotovil, da so v konkretnem primeru izpolnjene vse zahteve, ki za opredelitev poslovne skrivnosti izhajajo iz ZPosS, kar pomeni, da je podana izjema poslovne skrivnosti po drugi točki prvega odstavka 6. člena ZDIJZ. 

 

IP pa je v nadaljevanju preizkušal še, ali so podani razlogi po tretjem odstavku 2. člena ZPosS, na podlagi katerega se za poslovno skrivnost ne morejo določiti informacije, ki so po zakonu javne.

 

Pri ugotavljanju, ali so predmet presoje informacije, ki so po zakonu javne, je treba osvetliti položaj organa, ki je bil ustanovljen s ciljem izvajanja ukrepov po ZUKSB na način, da se zagotovi gospodarna uporaba javnih sredstev in povrnitev proračunskih sredstev, pospeševanje kreditiranja nefinančnega sektorja, zagotovitev pogojev za odprodajo kapitalskih naložb države v bankah in ugotavljanje odgovornosti za nastanek kreditov in naložb, ki se vodijo kot slabitve v bilancah bank, deležnih ukrepov po tem zakonu. Na podlagi poslanstva, opredeljenega v Smernicah za delovanje DUTB, je organ projektna družba, katere namen je prodati vsa sredstva, ki so bila nanjo prenesena. Ob tem mora organ, v skladu z določili ZUKSB, letno prodati vsaj 10 % sredstev v upravljanju. Organ mora torej upravljati s sredstvi na način, ki nenehno omogoča prodajo sredstev ob upoštevanju dejstva, da je organ le začasen lastnik sredstev. Poleg tega, da organ kot »druga oseba javnega prava«, sodi med zavezance po prvem odstavku 1. člena ZDIJZ, pa je organ tudi družba v 100% lasti Republike Slovenije, kar pomeni, da v skladu s 1.a člena ZDIJZ sodi tudi med poslovne subjekte pod prevladujočim vplivom oseb javnega prava, za katere je v 4.a členu ZDIJZ opredeljena definicija informacije javnega značaja. V prvi alineji prvega odstavka navedenega člena je med drugim določeno, da je informacija javnega značaja informacija iz sklenjenega pravnega posla, ki se nanaša na pridobivanje, razpolaganje ali upravljanje s stvarnim premoženjem poslovnega subjekta. ZDIJZ sicer nima posebne definicije stvarnega premoženja, kar pomeni, da je treba glede definicije izhajati iz opredelitve, kot jo določa Zakon o stvarnem premoženju države in samoupravnih lokalnih skupnosti (v nadaljevanju ZSPDSLS). Takšno je tudi stališče zakonodajalca v Predlogu zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o dostopu do informacij javnega značaja (ZDIJZ-C). V 3. členu ZSPDSLS so razloženi posamezni izrazi, tako je za stvarno premoženje navedeno, da so to nepremičnine in premičnine. V obravnavanem primeru so predmet presoje informacije o prodaji stanovanja v večstanovanjski stavbi, kar pomeni, da gre za pravni posel, ki predstavlja razpolaganje s stvarnim premoženjem poslovnega subjekta pod prevladujočim vplivom oseb javnega prava.

 

Trditve organa, da ne gre za razpolaganje, pridobivanje ali upravljanje s stvarnim premoženjem nimajo nobene trdne osnove ali pravne podlage. Več kot očitno je namreč, da gre za razpolaganje s stvarnim premoženjem, ki je bilo preneseno na organ. Nepremičnina namreč predstavlja stvarno premoženje, prodaja tega premoženja pa predstavlja razpolaganje s tem premoženjem. Da gre za razpolaganje s stvarnim premoženjem, je nenazadnje utemeljil tudi organ sam, s tem ko je v dopisu z dne 6. 10. 2020, kljub temu, da je navajal, da ne gre za razpolaganje s stvarnim premoženjem, v naslednjem odstavku hkrati navedel, da bi »razkritje onemogočilo uspešnost upravljanja in razpolaganja s premoženjem«. IP prav tako ni sledil organu, da v konkretnem primeru ni mogoče govoriti o porabi javnih sredstev, saj ne za »trošenje«. IP v tej točki opozarja na upravnosodno prakso (glej npr. sodbo Upravnega sodišča RS, opr. št. I U 764/2015-27 z dne 24. 8. 2016), na podlagi katere »je treba pojem porabe po mnenju sodišča razlagati širše, kar pomeni, da je to vsako odplačno ali neodplačno razpolaganje s premoženjem, tudi sprememba ali pretvorba premoženja in ene oblike v drugo. Poraba javnih sredstev torej niso le odlivi z računa neke javne inštitucije, ampak tudi vse druge odplačne in neodplačne oblike razpolaganja z javnimi sredstvi.« Povedano drugače, poraba javnih sredstev ni samo »trošenje« organa, kot navaja organ, temveč tudi pretvorba nepremičnega premoženja v denarno protivrednost. Navedeni sodni praksi je Upravno sodišče redno sledilo tudi v poznejših sodbah, v katerih je država v zameno za kupnino razpolagala s svojim premoženjem (npr. z deleži v gospodarskih družbah).[4]

 

Zakonodajalec je nadalje v 6.a členu ZDIJZ izrecno opredelil podatke, ki so po zakonu absolutno javni in določa, da so ne glede na obstoj morebitne izjeme (poslovne skrivnosti) javni osnovni podatki o sklenjenih pravnih poslih iz 1. alineje prvega odstavka 4.a člena ZDIJZ (torej: pridobivanje, razpolaganje ali upravljanje s stvarnim premoženjem poslovnega subjekta…), in sicer:

- podatek o vrsti posla,

- pogodbenem partnerju (za pravno osebo: naziv ali firma, sedež, poslovni naslov in račun, za fizično osebo: osebno ime in kraj bivanja),

- pogodbena vrednost in višina posameznih izplačil,

- datum in trajanje posla in

- enaki podatki iz aneksa k pogodbi.

 

V obravnavanem primeru ni dvoma, da se prodajna pogodba št. …, ki je med drugim predmet zahteve, nanaša na razpolaganje s stvarnim premoženjem poslovnega subjekta pod prevladujočim vplivom oseb javnega prava v skladu s prvo alinejo prvega odstavka 4.a člena ZDIJZ, za katero je zakonodajalec z novelo ZDIJZ-C določil, da med absolutno javne informacije sodijo zgoraj navedeni osnovni podatki pravnih poslov, z namenom krepitve preglednosti, odgovornosti upravljanja s sredstvi ter nadzora nad izdatki zavezancev. Predmet presoje so torej tudi informacije, za katere je test tehtanja med različnimi pravicami (pravico določiti poslovno skrivnost oziroma sklicevati se nanjo in ustavno pravico dostopa do informacij javnega značaja) opravil že zakonodajalec, ki je presodil, in taksativno zapisal v zakon (ZDIJZ), podatke iz tistih pogodb, za katere meni, da javni interes na njihovem razkritju prevlada nad interesom poslovnih subjektov pod prevladujočim vplivom pravnih oseb javnega prava in njihovih pogodbenih partnerjev na varovanju poslovne skrivnosti.

 

Glede na navedeno IP ugotavlja, da informacija o vrsti posla iz naslova pogodbe št. …, pogodbena partnerja (za prodajalca: naziv ali firma in sedež), za kupca: osebno ime in kraj bivanja), pogodbena vrednost iz predzadnje vrstice 4. člena pogodbe (prodajna cena z DDV) ter datum podpisa pogodbe, predstavljajo podatke, ki so po zakonu javni, zato ne morejo biti poslovna skrivnost. Zakonodajalec je sicer v četrtem odstavku 6.a člena ZDIJZ določil, da lahko poslovni subjekti pod prevladujočim vplivom oseb javnega prava, ki je gospodarska družba, zavrne dostop do podatkov iz prvega odstavka 6.a člena tega zakona, če izkaže, da bi razkritje huje škodovalo njegovemu konkurenčnemu položaju na trgu. Gre za izjemo od izjem, na katero se lahko sklicuje zgolj zavezanec po ZDIJZ, torej poslovni subjekt pod prevladujočim vplivom oseb javnega prava, razlagati pa jo je treba ozko in strogo, saj pomeni izjemo od splošnega režima transparentnosti. IP tako poudarja, da je prosta dostopnost do osnovnih podatkov o sklenjenih pravnih poslih »pravilo«, ki ga je mogoče zgolj izjemoma omejiti, če poslovni subjekt izkaže nastanek »hujše« škode njegovemu konkurenčnemu položaju na trgu«, vendar pa IP ugotavlja, da organ v obravnavanem primeru tega ni izkazal.

 

Na odločitev IP je vplivalo tudi dejstvo, da je organ družba, ki s prodajo premoženja vrača proračunska sredstva državi, zato mora biti njeno delovanje pregledno, saj je le na takšen način mogoče preveriti, ali je njeno delovanje tudi gospodarno. Poleg tega gre za enkraten posel prodaje konkretne nepremičnine, ki je že zaključen, kar pomeni, da razkritje višine posla ne more več vplivati na samo prodajo in na manevrski prostor za uspešno pogajanje, niti na strani organa niti na strani kupca.

 

IP je zato zaključil, da organ za svoje trditve ni izpolnil dokaznega bremena in ni z ničimer konkretno utemeljil, zakaj bi razkritje navedenih podatkov iz prodajne pogodbe huje škodovalo njegovemu konkurenčnemu položaju na trgu. Navedbe kot npr., da bi razkritje »onemogočilo uspešnost razpolaganja s premoženjem«, so po oceni IP preveč pavšalne, brez konkretnih argumentov, da bi se lahko obravnavale kot izpolnitev pogoja iz četrtega odstavka 6.a člena ZDIJZ, ki izjemoma omogoča zavrnitev dostopa do sicer javnih informacij. 

 

Kot je bilo navedeno zgoraj, so na podlagi izrecne določbe prvega odstavka 6.a člena ZDIJZ absolutno javni osnovni podatki o sklenjenem pravnem poslu, glede preostalih informacij iz pogodbe in glede zahtevanih sklepov o prodaji nepremičnine, pa IP ugotavlja, da ne gre za informacije, ki bi bile po zakonu javne. IP ocenjuje, da za razkritje ni izkazan niti javni interes po drugem odstavku 6. člena ZDIJZ, saj je interesu javnosti zadoščeno že z dostopom do osnovnih podatkov iz pogodbe. Preostali podatki namreč ne bi bistveno drugače ali boljše prispevali k informiranju javnosti o tem, ali je delovanje organa gospodarno in odgovorno. Test interesa javnosti se mora namreč uporabljati z veliko mero previdnosti in skrbnosti ter zelo premišljeno takrat, ko bi s pomočjo tega testa odkrili nekaj, kar bi pripomoglo k širši razpravi in razumevanju nečesa pomembnega za širšo javnost, ko gre npr. za vprašanje javnega zdravja, javne varnosti, za vprašanje, pomembno za širšo javno razpravo, za vprašanje, ki ima lahko neposredne finančne posledice za državo ali kadar gre za oškodovanje državnih sredstev ali sredstev lokalnih skupnosti. Prosilec takšnih okoliščin ni navajal, hkrati pa teh okoliščin ni zaznal niti IP, zato je odločil, da javni interes za razkritje zgoraj navedenih informacij ni močnejši od varstva poslovne skrivnosti. Glede na to, da je IP odločil, da med prosto dostopne informacije sodi kupnina iz prodajne pogodbe, je s tem omogočen nadzor nad delovanjem organa, ali je s svojim premoženjem ravnal gospodarno, kar je tudi v javnem interesu.

 

IP nadalje ugotavlja, da je mogoče vse podatke iz prodajne pogodbe, glede katerih je IP ugotovil obstoj izjeme poslovne skrivnosti po drugi točki prvega odstavka 6. čl. ZDIJZ, s prekritjem enostavno izločiti iz dokumenta ter prosilca seznaniti s preostalimi deli dokumenta, ne da bi to ogrozilo zaupnost poslovnih skrivnosti, zato je IP, na podlagi 7. člena ZDIJZ in 19. člena Uredbe, odločil, kot to izhaja iz prve točke izreka te odločbe.

 

Glede na to, da je IP prosilcu omogočil dostop le do tistih podatkov, za katere je z zakonom določeno, da so javni, IP skladno s členom a26.a ZDIJZ v postopek ni pozval stranskih udeležencev.

 

IP dalje še pojasnjuje, da je neutemeljena pritožba prosilca, v kateri ta trdi, da je organ vzpostavil še dodatno notranjo stopnjo pritožbe. IP navaja, da navedbe iz pravnega pouka organa, niso vzpostavitev notranje stopnje pritožbe, temveč je organ zgolj povzel postopek vložitve pritožbe zoper odločbo v upravnem postopku. 239. člen ZUP namreč določa, da se pritožba vloži pri organu, ki je izdal odločbo na prvi stopnji. Organ prve stopnje je pritožbo dolžan preizkusiti (240. člen), pritožbo lahko zavrže (drugi odstavek 240. člena ZUP), lahko jo spremeni (242. oz. 243. člen ZUP) ali odstopi v reševanje IP (245. člen ZUP). Pritožba se ne vloži neposredno pri pritožbenem organu, kot je to zmotno storil tudi sam prosilec, saj jo v takem primeru pritožbeni organ, skladno z drugim odstavkom 239. člena ZUP, pošlje organu prve stopnje, da ravna po 240.-245. členu ZUP. Tovrstno ravnanje organa prve stopnje s pritožbo torej predstavlja zakonit postopek obravnavanja pritožbe in ne gre za vzpostavitev dodatne notranje stopnje reševanja pritožbe.

 

Na podlagi vsega navedenega IP zaključuje, da je pritožba prosilca delno utemeljena, saj je organ na prvi stopnji iz ugotovljenih dejstev napravil napačen sklep in posledično napačno uporabil materialno pravo, zato je IP pritožbi prosilca delno ugodil in, na podlagi prvega odstavka 252. člena ZUP, odločbo organa delno odpravil in v tem delu sam rešil zadevo tako, kot izhaja iz 1. točke izreka te odločbe. Organ je dolžan prosilcu v roku enaintridesetih (31) dni po vročitvi te odločbe omogočiti dostop do delov dokumenta, kot izhaja iz prve točke izreka te odločbe. V preostalih delih (ker je ugotovil obstoj izjeme poslovne skrivnosti), je IP pritožbo prosilca, na podlagi prvega odstavka 248. člena ZUP, kot neutemeljeno zavrnil (kot izhaja iz druge točke izreka te odločbe).

 

Posebni stroški v tem postopku niso nastali.

 

Ta odločba je v skladu s 30. točko 28. člena Zakona o upravnih taksah (Uradni list RS, št. 106/2010 – UPB5) oproščena plačila upravne takse.

 

 

 

Pouk o pravnem sredstvu:

Zoper to odločbo ni dovoljena pritožba, temveč se lahko sproži upravni spor. Upravni spor se sproži s tožbo, ki se vloži v 30 dneh od vročitve te odločbe na Upravno sodišče, Fajfarjeva 33, Ljubljana. Tožba se lahko vloži pisno po pošti ali pri navedenem sodišču. Če se tožba pošlje priporočeno po pošti, se za dan izročitve sodišču šteje dan oddaje na pošto. Tožba z morebitnimi prilogami se vloži v najmanj treh izvodih. Tožbi je treba priložiti tudi to odločbo v izvirniku ali prepisu.

 

 

 

Postopek vodila:

mag. Vanja Zrimšek, univ. dipl. prav.,

svetovalka Informacijskega pooblaščenca

 

 

 

Informacijski pooblaščenec:

Mojca Prelesnik, univ. dipl. prav.,

informacijska pooblaščenka

 


[1] www.findinfo.si/download/razno/761d313c27b5103dc7b8.pdf

[2] Enako je zapisano v Direktivi 2016/943.

[3] Navedeno stališče je v istovrstni zadevi odločil IP tudi z odločbo št. 090-197/2019/4 z dne 21. 10. 2019.

[4] Glej npr. sodbo opr. št.  I U 1126/2017-68 z dne 13. 2. 2019 ali opr. št. I U 1123/2017-13 z dne 5. 6. 2019.