Informacijski pooblaščenec Republika Slovenija
    SLO | ENG

Iskalnik po odločbah IP o dostopu do informacij javnega značaja

+ -
Datum: 28.05.2019
Naslov: prosilec - Dom upokojencev Ptuj
Številka: 090-116/2019
Kategorija: Ali gre za zlorabo pravice?
Status: Vrnjeno v ponovno odločanje


POVZETEK:

Organ je zavrnil prosilcu dostop do zahtevanih podatkov in dokumentov, ker je, upoštevaje določbo petega odstavka 5. člena ZDIJZ, ocenil, da je prosilec zlorabil pravico dostopa do informacij javnega značaja. Prosilec je zoper odločbo organa vložil pritožbo, o kateri je odločil IP. IP je po preučitvi celotne zadeve zaključil, da iz izpodbijane odločbe in posredovane dokumentacije ni mogoče ugotoviti, da je prosilec v primeru vložitve obravnavanih zahtev prekoračil pravne meje pravice dostopa do informacij javnega značaja ter da je ravnal v nasprotju s socialno funkcijo pravice dostopa do informacij javnega značaja. IP torej ni sledil navedbam organa, da želi prosilec škodovati organu, da ovira njegovo običajno poslovanje in mu nalaga prekomerno breme odločanja o njegovih zahtevkih. IP je tako pritožbi prosilca ugodil in zadevo vrnil organu prve stopnje v ponovno odločanje.

 

ODLOČBA:

 

Številka: 090-116/2019/2

Datum:  28. 5. 2019

 

 

Informacijski pooblaščenec po informacijski pooblaščenki Mojci Prelesnik (v nadaljevanju: IP), izdaja na podlagi 2. člena Zakona o Informacijskem pooblaščencu (Uradni list RS, št. 113/05 in 51/07 - ZUstS-A; v nadaljevanju ZInfP), tretjega in četrtega odstavka 27. člena Zakona o dostopu do informacij javnega značaja (Uradni list RS, št. 51/06 – uradno prečiščeno besedilo, 117/06 – ZDavP2, 23/14, 50/14, 19/15 – odl. US, 102/15, 32/16, 7/18; v nadaljevanju: ZDIJZ), prvega in tretjega odstavka 251. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 24/06 – uradno prečiščeno besedilo, 105/06 – ZUS-1, 126/07, 65/08, 8/10 in 82/13; v nadaljevanju: ZUP), o pritožbi … (v nadaljevanju: prosilec), z dne 25. 4. 2019, zoper odločbo DOM UPOKOJENCEV PTUJ, Volkmerjeva cesta 10, 2250 Ptuj (v nadaljevanju: organ), št. ZDIJZ-1/2019 z dne 12. 4. 2019, v zadevi dostopa do informacije javnega značaja, naslednjo

 

ODLOČBO:

 

  1. Pritožbi prosilca z dne 25. 4. 2019 se ugodi. Odločba Doma upokojencev Ptuj, št. ZDIJZ-1/2019 z dne 12. 4. 2019, se odpravi in se zadeva vrne organu v ponovni postopek, ki mora o zahtevi odločiti najpozneje v 30 (tridesetih) dneh od prejema te odločbe.
  1. V postopku reševanja te pritožbe niso nastali posebni stroški.

 

 

Obrazložitev:

 

Prosilec je z zahtevo z dne 6. 2. 2019 zahteval:

  • podpisano kupoprodajno pogodbo za nakup zemljišča v Žabjaku, z vso dokumentacijo, ki je bila osnova za podpis pogodbe;
  • sklep Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, s katerim je ministrica potrdila izvajanje investicije v Žabjaku;
  • sklep Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, s katerim je ministrica potrdila gradnjo dodatnih kapacitet v enoti Juršinci;
  • podpisano gradbeno pogodbo s Pomgrad d. d., za izgradnjo dodatnih kapacitet v enoti Juršinci, kjer je bila ponudbena cena višja od projektantske in je bilo potrebno zaradi tega v rebalansu finančnega načrta zvišati postavko za to investicijo;
  • vso oziroma popolno dokumentacijo (zapisnik, odgovor, odločba, ukrep, poročilo o odpravi ukrepa, ...) v zvezi z vsemi opravljenimi inšpekcijskimi nadzori s strani kateregakoli organa Republike Slovenije do Doma upokojencev Ptuj od 3. 12. 2014 do dne odpošiljanja gradiva prosilcu.

Kot način seznanitve je navedel papirno obliko in kot alternativo elektronsko obliko (CD, DVD, USB, ...).

 

Organ je 4. 3. 2019 izdal sklep, da se rok za odločitev v predmetni zadevi podaljša za 30 delovnih dni, tj. do 15. 4. 2019.

 

Organ je 11. 4. 2019 prejel novo zahtevo prosilca za posredovanje dokumentov oziroma relevantnih pojasnil, in sicer je prosilec zahteval kopije naslednjih dokumentov oziroma podatke:

  • dokumentov MDDSZ, s katerimi je ministrstvo pritrdilo, da je organ v primeru nakupa zemljišča v Žabjaku ravnal v skladu z njegovimi kompetencami;
  • o viru sredstev organa, iz katerega so bila zagotovljena finančna sredstva v finančnem načrtu organa za leto 2018, za nakup zemljišča v Žabjaku;
  • uradnega dokumenta organa Republike Slovenije, iz katerega je razvidno, da je prosilec »isti akter«, sprožil kazensko ovadbo v tej zadevi;
  • cenilnih zapisnikov cenilca … in podjetja GIM OV d.o.o. v zvezi s parcelami »Žabjak«;
  • seznama kazenskih ovadb in prijav na razne službe, ki naj bi jih prosilec podal in se mora zaradi njih organ konstantno zagovarjati;
  • uradnih dokumentov organov Republike Slovenije, ki izkazujejo, da je bila gradnja v enoti Koper preplačana za 1.200,000 evrov in uradnih dokumentov v zvezi z izrečenimi sankcijami, ki so bile v zvezi s tem naložene takratnemu vodstvu;
  • o tem, v katerem uradnem dokumentu Republike Slovenije (zakonu, podzakonskem aktu, …) v zvezi s področjem zavodov ali socialnega varstva je naveden termin »dobiček« in če, kako ga je potrebno v zavodih obravnavati;
  • uradnih dokumentov Republike Slovenije, kjer je zapisano o »letih izredne kadrovske podhranjenosti« pri organu pod prejšnjim vodstvom;
  • uradnih dokumentov organov Republike Slovenije o plačevanju storitev uporabnikov organa, ki je niso bili deležni, ter informacijo o višini sredstev in o številu uporabnikov, ki jim je organ po 3. 12. 2014 domnevno preplačana plačila oskrbnin vrnil;
  • pogodbe, ki ni bila podpisana in realizirana med Mestno občino Ptuj in organom v zvezi z nakupom zemljišča (lokacija Mačice) ter v zvezi s tem tudi podatek o tem, kako točno je bila definirana cena kvadratnega metra najbolj primernega zemljišča za širitev Gerontološkega centra Ptuj, dejavnosti domskega varstva, v neposredni bližini zdravstvenega doma, bolnišnice in vrtca;
  • kdo in kdaj je uradno ugotovil (uradni dokumenti organov Republike Slovenije), da so bili v III/b razvrščeni uporabniki, ki v to oskrbo ne bi smeli biti uvrščeni, ter kolikim in v kakšni višini je organ po 3. 12. 2014 vrnil domnevno preplačana plačila oskrbnin;
  • podatek o stopnji degradacije delovnega mesta v organu, ki jo je doživela s strani …, z opisom pritiskov in verjetno posledično doživetih strahov, preden je zapustila delovno mesto pri organu v prejšnjem desetletju;
  • na podlagi dostopnih kadrovskih map prijave prosilca na razpisano delovno mesto organa, njegove formalne in z dodatnimi izobraževanji pridobljene izobrazbe, opis del, ki jih je opravljal v organu, tudi na podlagi dokumentacije v zvezi s …, ter podrobna pojasnila o »očitnem nepotizmu v organu« v primeru prosilca;
  • uradnih dokumentov organov Republike Slovenije o navedenih številnih ovadbah, ki naj bi jih sprožil prosilec in so se izkazale kot neosnovane.

Prosilec je zahteval dokumente in odgovore pri poudarjenih točkah v treh dneh, za ostale točke pa je navedel, da jih lahko organ obravnava kot zahtevo za dostop do informacij javnega značaja. Kot način seznanitve je navedel elektronsko pošto.

 

Organ je o zahtevah prosilca odločil z odločbo št. ZDIJZ-1/2019 z dne 12. 4. 2019 (v nadaljevanju: izpodbijana odločba), s  katero je zahtevi prosilca zavrnil na podlagi petega odstavka 5. člena ZDIJZ. Najprej je povzel zahtevo prosilca z dne 6. 2. 2018 in navedel sklep o podaljšanju roka. Nadalje je navedel, da je v tem času prejel s strani Civilne iniciative za ureditev razmer v Domu upokojencev Ptuj, …, številne zahteve za posredovanje odgovorov na vprašanja in pobude za sestanek z direktorico organa, … . Prav tako … v tem času v medije plasiral različne informacije, preko katerih vodstvu organa očita številne nepravilnosti, na katere je organ medijem pojasnjeval in odgovarjal na neupravičene očitke. Med drugim je … . Nato je organ povzel tudi zahtevo prosilca z dne 11. 4. 2019, ki po mnenju organa potrjuje njegove navedbe. Nadalje se je v utemeljitev odločitve opredelil najprej do zlorabe pravice v pravni teoriji in sodni praksi, nato pa še v obravnavanem primeru. Po mnenju organa je vložil prosilec obe zahtevi zgolj in izključno v sledenju osebnih interesom v osebnem konfliktu z organom, …, v katerem se zdi, da je prosilcu ključno, da z zaprosili nalaga izjemno veliko administrativno breme zgolj za namen obremenjevanja organa. Očitno je, da izvršuje pravico dostopa do informacij javnega značaja na način, ki prekomerno ovira celotno delo organa in na ta način uresničuje dejanski stan zlorabe pravice iz petega odstavka 5. člena ZDIJZ. Na organ je naslovil dve zaporedni vlogi, v času med njima pa je kot pooblaščenec terjal odgovore na vsebinsko podobna vprašanja, kot jih obsega zahteva. V svojih vlogah je do organa žaljiv oziroma iz njih izhaja, da gre za povračilne ukrepe …. Zahtevi sta obsežni, s čimer prosilec prekomerno zasipa organ z delom, kar predstavlja oviro za njegovo učinkovito delo, ne samo na področju dostopa do informacij javnega značaja, temveč tudi na vseh njegovih delovnih področjih. Upravno sodišče je v sodbi št. II U 214/2016 z dne 7. 2. 2017 že odločilo, da so v smislu predmetne določbe ZDIJZ šikanozne tiste zahteve, s katerimi želi prosilec na različne načine škodovati, npr. z žalitvami, z vlaganjem velikega števila zahtev in z zahtevami za dostop do velikega obsega informacij ipd.. Tovrstna ravnanja prosilca, ki organ prekomerno ovirajo pri delu, so v nasprotju z namenom, za katerega je prosilcu priznana pravica dostopa do informacij javnega značaja. Zato vsaka zahteva, ki je očitno šikanozna, že v osnovi pomeni tudi očitno zlorabo pravice, ki jo je treba presojati tako, kot izhaja iz sodne prakse. Prosilec je s svojima zahtevama zasipal organ – skupno je poslal dve obsežni zahtevi, v zadnji celo sam postavljal organu nerazumne roke, torej da mu mora za »boldane« postavke organ odgovoriti v roku treh (3) dni. S postavljanjem rokov je šikanozno pritiskal na organ. Njegove zahteve so po vsebini posmehljive in zlonamerne. Očitno je, da z njimi dejansko ne išče informacij javnega značaja, pač pa osebno zadoščenje …. Prosilec je pri obeh zahtevah pod nekaterimi točkami zahteval enake dokumente, zlasti se to nanaša na dokumente, povezane s predvideno investicijo v Žabjaku. S takšnim ravnanjem po mnenju organa zlorablja svojo pravico dostopa do informacij javnega značaja na škodo organa. Še več, s takšnim ravnanjem ovira običajno poslovanje organa in mu nalaga prekomerno breme odločanja o njegovih zahtevah. Ob vseh ostalih očitkih, ki jih prosilec vsakodnevno preko različnih medijev, družabnih omrežij plasira v javnost, je organu otežkočeno vsakodnevno delovanje in usmerjenost v nadaljnji razvoj dejavnosti. Zlasti obsežna je zadnja alineja zahteve z dne 6. 2. 2019. V zahtevanem obdobju se je namreč pri organu zvrstilo precej inšpekcijskih pregledov, večina se je nanašala na stanje pred 3. 12. 2014, …. Seveda je pri teh postopkih nastalo veliko dokumentacije, ki vsebuje varovane osebne podatke, ki jih je treba pred posredovanjem anonimizirati. Samo te dokumentacije je po prvi oceni organa več kot 1.170 strani. Vse dokumentacije, ki se nanaša na navedeno alinejo, pa je celo za 12 rednikov. Ker gre za specifično delovno področje (pregled dokumentacije, anonimiziranje, fotokopiranje in skeniranje), tega dela ne bi mogli opravljati vsi zaposleni v splošnih službah. Ne nazadnje organ nima na razpolago toliko multifunkcijskih naprav, s katerimi bi zaposleni kopirali in skenirali vso dokumentacijo. Teoretično bi glede na vsebino to delo pri organu lahko opravljale le tri osebe, vendar bi potem njihovo redno delo popolnoma zastalo. Na podlagi vsega navedenega je tako organ zahtevi prosilca z dne 6. 2. 2019 in z dne 11. 4. 2019 zavrnil na podlagi petega odstavka 5. člena ZDIJZ.

 

Prosilec je zoper odločbo organa vložil pritožbo z dne 25. 4. 2019, v kateri se je opredelil do navedb organa v izpodbijani odločbi. V zvezi s predlogom Civilne iniciative za ureditev razmer v Domu upokojencev Ptuj z dne 25. 3. 2019 je navedel, …, torej ni predmet postopka po ZDIJZ. Ne vidi razloga, zakaj ga organ navaja v tej zadevi, …. Glede plasiranja različnih informacij v medije pa je navedel, da je le medij, ki ga navaja organ, objavil navedeni članek, v članku pa so navedeni podatki iz uradnih listin, ki so javno dostopne na spletu pristojnih institucij. Organ je v odgovoru navajal informacije, za katere dokumente niso bili javno objavljeni ali pa so objavljeni, vendar se nekateri podatki v članku razlikujejo od podatkov v uradnih listinah. Nekatere navedbe tudi niso nikjer objavljene in se razlikujejo od resničnih dejstev. Prosilec je tako po seznanitvi z izjavami organa v … naslovil na organ zahtevo za posredovanje dokumentov oziroma relevantnih pojasnil, ki bi potrdila ali ovrgla navedbe v članku. Nadalje je navedel, da s svojo zahtevo potrjuje navedbe organa, da uresničevanje pravice dostopa do informacij javnega značaja stremi k učinkovitosti javnega sektorja. Prosilec namreč ne želi po nepotrebnem obremenjevati institucij in želi pridobiti dokumentacijo pri organu, ki je zavezan za posredovanje informacij javnega značaja. V zahtevi z dne 6. 2. 2019 je tako zaprosil za dokumentacijo, ki jo organ nedvomno ima ali bi jo moral imeti, sicer naj navede, da je nima. Konkretno zapisniki inšpekcij in nekatera druga dokumentacija bi morala biti javno dostopna, in v tem primeru bi organ navedel le, kje lahko prosilec dostopi do nje. Prosilec želi glede na navedbe v članku preveriti, ali ima organ za navedene trditve ustrezne dokaze. Če jih nima, so navedbe v članku lažne in je potrebno ukrepati. Navajanje lažnih informacij v medijih in nato trditev, da organ v tem primeru ni zavezan k posredovanju dokazov za svoje trditve, ni uresničevanje pravice do dostopa do informacij javnega značaja. Ker je organ v članku navajal informacije, mora za trditve imeti dokaze, če jih nima, so trditve neresnične in mora za svoje ne/resnične trditve odgovarjati. Za potrditev ali zavrženje navedb, so potrebni argumenti oziroma dokazi. Pri zahtevi za pridobitev dokazov pa ne gre za zlorabo pravice, prav tako ne gre za sledenje osebnim interesom v osebnem konfliktu z organom, niti se organ prekomerno ne zasipa z delom. Organ lahko vso dokumentacijo, če je javno objavljena, navede kje je dosegljiva, in če ni javno objavljena, jo posreduje, oziroma če dokumentacije nima, napiše, da je nima.  Za prosilca so vse tri oblike posredovanja dokaz, ki ga rabi. Vsekakor pa organ poskuša z zavrnitvijo zahteve preprečiti prosilcu pridobitev informacij, do katerih je po ZDIJZ upravičen in katere zahteva, da dokaže resničnost in verodostojnost navedb organa v članku. Z zavrnitvijo zahtev prosilca, organ zavira in poskuša škodovati prosilcu tako, da ne bi mogel dokazovati ne/resničnosti navedb organa. Dodal je še, da v nobenem primeru ni imel namena škodovati organu in postavljati šikanozne zahteve, niti zlorabiti pravice do informacij. Mnenja je, da je z zavrnitvijo zahteve odnos organa do prosilca šikanozen in diskriminatoren ter mu krši pravico do uporabe informacij javnega značaja.

 

Organ po prejemu pritožbe izpodbijane odločbe ni nadomestil z novo ter je pritožbo prosilca, na podlagi 245. člena ZUP, kot dovoljeno, pravočasno in vloženo s strani upravičene osebe, z dopisom št. ZDIJZ-1/2019 z dne 9. 5. 2016, poslal v odločanje IP. Pritožbi je priložil spis zadeve ZDIJZ-1/2019/ in na priloženem elektronskem mediju še dokumentacijo, ki je predmet zahteve prosilca.

 

Pritožba je utemeljena.

 

  1. Meje preizkusa pritožbe s strani pritožbenega organa

 

IP je kot organ druge stopnje je v skladu z 247. člena ZUP dolžan preizkusiti odločbo v delu, v katerem jo prosilec izpodbija. Odločbo preizkusi v mejah pritožbenih navedb, po uradni dolžnosti pa preizkusi, ali ni prišlo v postopku na prvi stopnji do bistvenih kršitev postopka in ali ni prekršen materialni zakon. IP ugotavlja, da prosilec izpodbija odločbo organa v celoti.

 

Ker je primarno sporno vprašanje, ali je prosilec v obravnavanem primeru zlorabil pravico dostopa do informacij javnega značaja, se IP najprej opredeljuje do tega vprašanja.

 

  1. Zloraba pravice dostopa do informacij javnega značaja

 

Splošno o zlorabi pravice

 

Organ lahko v skladu s petim odstavkom 5. člena ZDIJZ prosilcu izjemoma zavrne dostop do zahtevane informacije, če prosilec z eno ali več funkcionalno povezanimi zahtevami očitno zlorabi pravico dostopa do informacij javnega značaja po tem zakonu oziroma je očitno, da so zahteva ali zahteve šikanoznega značaja.

 

IP se je do instituta zlorabe pravice dostopa do informacij javnega značaja (v nadaljevanju: zloraba pravice dostopa) po petem odstavku 5. člena ZDIJZ v svojih odločbah obširneje opredeljeval že v preteklosti, tudi v odločbah, v katerih je presojal zlorabo pravice dostopa v zahtevah, vloženih pri organu. IP se tako v izogib ponavljanju o splošnih navedbah v zvezi s tem institutom sklicuje na svoje predhodne odločbe.[1]

 

Pred nadaljnjo obrazložitvijo IP poudarja še, da se institut zlorabe pravice dostopa do informacij javnega značaja po petem odstavku 5. člena ZDIJZ presoja v vsakem posameznem primeru posebej, izhajajoč iz splošnega načela ZDIJZ, da so informacije javnega značaja dostopne vsakomur in da si morajo organi za uresničitev tega namena prizadevati doseči čim večjo obveščenost javnosti o svojem delovanju. Prav tako poudarja, kar je navedel v izpodbijani odločbi že organ, in sicer da je presoja obstoja zlorabe pravice institut, ki ga je treba uporabljati z veliko mero previdnosti in le tam, kjer je to nujno potrebno. Kriterije, ki opredeljujejo zlorabo pravice, je treba razlagati ozko in v vsakem primeru posebej. Utemeljitev obstoja zlorabe pravice mora vselej ostati skrajno sredstvo v postopkih odločanja o zahtevah za posredovanje informacij javnega značaja in se sme uporabiti le v primeru, če od organa objektivno ni mogoče pričakovati, da bo o dostopu do vseh zahtevanih informacij javnega značaja odločal po postopku, ki ga določa ZDIJZ.

 

Zloraba pravice dostopa do informacij javnega značaja v obravnavanem primeru

 

Uvodoma IP poudarja, da lahko zavezanec po ZDIJZ zahtevo ali funkcionalno povezane zahteve prosilca zavrne po petem odstavku 5. člena ZDIJZ le v primeru, ko so izpolnjeni elementi instituta zlorabe pravice dostopa do informacij javnega značaja. ZDIJZ ne določa konkretnih kriterijev oziroma elementov, ki kažejo na zlorabo pravice dostopa do informacij javnega značaja, niti ni z ZDIJZ omejeno število vlog, ki jih lahko vloži posamezen prosilec, zato IP pri presoji zlorabe pravice dostopa do informacij javnega značaja upošteva kriterije, ki so se razvili za opredelitev zlorabe pravice v pravni teoriji in praksi, npr.:

  • ponavljajoče se vloge za isto zadevo (izločitev vseh sodnikov Ustavnega sodišča) s pavšalnimi navedbami[2];
  • pritožba je očitno nedovoljena in neutemeljena, vsak razumen posameznik pa šteje njeno vložitev kot brez vseh možnosti za uspeh; z očitno nedovoljenimi in neutemeljenimi vlogami se tako ovira izpolnjevanje temeljnih nalog Ustavnega sodišča kot najvišjega organa sodne oblasti za varstvo ustavnosti in zakonitosti ter človekovih pravic in temeljnih svoboščin[3];
  • vlaganje vlog, katerih vsebina je izražanje številnih negativnih vrednostnih sodb in žalitev, provokacija in s tem navidezno uveljavljanje pravic[4];
  • zaporedno vlaganje nedovoljenih pravnih sredstev - vlog brez postulacijske sposobnosti, ki vodijo k obravnavanju in pojasnjevanju istih procesnih vprašanj[5];
  • vztrajanje pri izterjavi bagatelnega zneska, brez navedbe razumnih razlogov za vztrajanje[6];
  • z načinom vlaganja zahtev se organ prekomerno zasipa z delom, kar predstavlja oviro za njegovo učinkovito delo ne samo na področju dostopa do informacij javnega značaja, temveč na vseh njegovih delovnih področjih, z več deset vloženimi zahtevami za dostop do izrazito obsežne količine dokumentov in več kot 300 elektronskimi sporočili, poslanimi odgovorni osebi za dostop do informacij javnega značaja, v obdobju enega leta, kar predstavlja izjemno število vlog, večinoma z žaljivo vsebino, posredovanje tudi drugim državnim organom, …[7];
  • zahteve niso žaljive in tudi ne pretirano obsežne, organ pa glede na zahtevano količino dokumentov tudi ni izkazal, da prosilcu v zakonskem roku ne bi mogel zagotoviti dostopa do podatkov brez škode za delo; organ je dolžan organizirati svoje delo tako, da se prosilcu, ki ne zlorablja pravic, omogoči dostop; večje število vloženih zahtev, ki utegne organu povzročiti določene neprijetnosti, samo po sebi (ob odsotnosti drugih okoliščin, ki kažejo zlorabo) ne more predstavljati razloga za zavrnitev[8];
  • za presojo zakonitosti izpodbijanega akta je potrebno presoditi, ali iz načina vlaganja zahtev prosilca izhaja njegov namen prekomerno zasipati organ z delom in ga s tem ovirati pri opravljanju nalog ter poseči v njeno dostojanstvo oziroma ali vloženi zahtevi prosilca namerno povzročata kakšne neprijetnosti ali druge nevšečnosti[9].

 

IP nadalje poudarja, da sta v obravnavanem primeru predmet presoje IP samo zahteva prosilca z dne 6. 2. 2019 in zahteva z dne 11. 4. 2019, o katerih je organ odločil z izpodbijano odločbo. IP v obravnavanem primeru tako ni presojal navedb, ki se nanašajo na Civilno iniciativo za ureditev razmer v Domu upokojencev Ptuj, in ne navedb glede informacij v medijih, prav tako pa tudi ne dela vloge z dne 11. 4. 2019, ki ne predstavlja zahteve po ZDIJZ (točke, ki so poudarjene). IP je pri presoji izhajal iz določbe petega odstavka 5. člena ZDIJZ. Povedano drugače, IP meni, da je presoja morebitne zlorabe pravice dostopa v posamezni zadevi omejena po predmetni določbi na presojo posamezne zahteve oziroma funkcionalno povezanih zahtev, zato IP nima pravne podlage, da bi svojo presojo širil tudi na druge zadeve.

 

V zvezi s pojmom »funkcionalno povezane zahteve« je mogoče ugotoviti, da zakonsko sicer ni posebej opredeljen, iz namena predmetne določbe ZDIJZ pa po mnenju IP izhaja, da je zakonodajalec uzakonil zahteve, ki so vsebinsko povezane, torej zahteve, ki se nanašajo na enako oziroma povezano vsebino. Tudi iz Mnenja Zakonodajno-pravne službe Državnega zbora o Predlogu zakona[10] izhaja, da bi bilo smiselno pojem »funkcionalno povezane zahteve« nadomestiti s pojmom »vsebinsko«.[11] Povedano drugače, glede na posredovano dokumentacijo in obrazložitev organa po mnenju IP v obravnavanem primeru ni mogoče ugotoviti, da je npr. prosilec v preteklosti že vložil zahteve z identično ali podobno vsebino in v postopku po ZDIJZ že pridobil podatke, ki so predmet presojanih zahtev.

Predmet presoje IP je torej zahteva prosilca z dne 6. 2. 2019 in zahteva z dne 11. 4. 2019, in sicer točke 2, 5, 7, 10, 13 – deloma in 14. IP pred nadaljnjo obrazložitvijo tako ponovno poudarja, da se njegova obrazložitev pri zahtevi z dne 11. 4. 2019 nanaša le na tisti del zahteve, za katerega je prosilec izrecno navedel, da ga lahko organ obravnava kot zahtevo po ZDIJZ.

 

Po oceni IP je mogoče ugotoviti, da obsegata zahtevi konkretno navedene informacije oziroma dokumente in tudi način seznanitve. Obsegata torej obvezni sestavini zahteve, ki ju določa ZDIJZ v drugem odstavku 17. člena. Ob tem IP ugotavlja še, da tudi iz navedb organa ne izhaja, da ne bi mogel prepoznati dokumentov oziroma podatkov, ki so zahtevani.

 

IP se je tako v nadaljevanju opredelil do posameznih kriterijev oziroma elementov, ki lahko predstavljajo zlorabo pravice dostopa do informacij javnega značaja, upoštevaje dejstva obravnavanega primera.

 

IP ugotavlja, da zahtevi prosilca nista očitno nedovoljeni in neutemeljeni, torej ne gre za zahtevi, vložitev katerih bi vsak razumen posameznik štel kot brez vseh možnosti za uspeh, in bi ovirala izpolnjevanje temeljnih nalog organa. Pri delu zahtevanih dokumentov so izpolnjeni pogoji za informacijo javnega značaja, ugotoviti pa je mogoče tudi, da se zahtevani dokumenti nanašajo na podatke, ki so javno dostopni oziroma celo absolutno javno dostopni. Zahtevani so namreč tudi podatki, ki se nanašajo na porabo javnih sredstev ali opravljanje funkcije oziroma delovnega razmerja javnega uslužbenca (nakup zemljišča, investicije, opis dela uslužbenca zavoda, plačilne liste, izpolnjevanje pogojev za delo uslužbencev organa, …). Takšni podatki po odločitvi zakonodajalca v celoti sodijo med prosto dostopne informacije javnega značaja. Takšna zahteva ima torej povsem razumno osnovo, saj imajo takšne informacije dejansko vrednost, in to ne samo za prosilca, ampak tudi za širšo javnost. Glede na namen ZDIJZ ima tako takšna zahteva praviloma vse možnosti za uspeh. Tudi iz novejše upravno sodne prakse izhaja, da »se mora pri podatkih o porabi javnih sredstev in podatkih, povezanih z opravljanjem javne funkcije ali delovnega razmerja javnega uslužbenca, ki so javno dostopni, dostop do teh podatkov omogočiti vsakemu prosilcu, ne glede na njegov namen«.[12] Na ta način funkcija nadzora omogoča državljanom nadzor nad delom javne uprave, nadzor nad pravilnostjo dela javnih oblasti, nadzor nad porabo proračunskega denarja, kar preprečuje slabo upravljanje, zlorabo oblasti in korupcijo. Ta pravica omogoča splošni nadzor javnosti nad delom uprave in s tem pospešuje zavedanje njene odgovornosti. Javnost namreč lahko preveri pravilnost njenih odločitev ter spoštovanje pravnih in drugih pravil. Slednje omogoča nadzor in preprečuje zlorabe. Zaradi tega je delo javnega sektorja bolj učinkovito (razlog nadzora in učinkovitejšega delovanja). Določeni podatki o porabi javnih sredstev ter o javnih funkcionarjih in javnih uslužbencih so torej vedno javni, zato po mnenju IP že iz tega vidika ne moremo govoriti o koliziji dveh pravic, ki se med seboj izključujeta, oziroma o zlorabi pravice dostopa do informacij javnega značaja. Ni namreč mogoče oceniti, da se pravica dostopa do zahtevanih informacij javnega značaja v konkretnem primeru izvršuje v nasprotju z njenim ciljem oziroma namenom, saj je namen ZDIJZ ravno zagotoviti javnost in odprtost delovanja organov, še posebej pri porabi javnih sredstev in podatkih, povezanih z opravljanjem funkcije oziroma delovnega razmerja javnega uslužbenca.

 

Prav tako se IP ne more strinjati z navedbami organa, da prosilec pravice dostopa do informacij javnega značaja ne uporablja dobronamerno in v skladu z 11. členom ZUP, ker po njegovem mnenju zahteva jasno izkazuje namen prosilca, ki je drugačen od namena ZDIJZ po 2. členu. V zvezi s tem IP ocenjuje, da zahteve za posredovanje informacij javnega značaja v obravnavanem primeru ni mogoče opisati kot ravnanja, ki ni v skladu z 11. členom ZUP. Namen ZDIJZ je namreč transparentnost in s tem tudi nadzor javnosti nad delom organov, zato v obravnavanem primeru ni mogoče reči, da takšen namen ne izhaja iz ravnanja prosilca. IP je na tem mestu upošteval tudi sodno prakso, iz katere izhaja, da se predmetna določba ZUP presoja z vidika morebitnih »špekulativnih« ravnanj posameznikov,[13] takšnega ravnanja prosilca pa po oceni IP v obravnavanem primeru ni mogoče ugotoviti.

 

Objektivno je tudi težko reči, da bi izpolnitev predmetne zahteve ovirala izpolnjevanje temeljnih nalog organa, organ pa se do tega tudi ni dovolj konkretno opredelil. Navedba organa, da sta zahtevi obsežni, s čimer je prosilec prekomerno zasipal organ z delom in bi to predstavljalo oviro za njegovo učinkovito delo, ne samo na področju dostopa do informacij javnega značaja, temveč tudi na vseh drugih njegovih delovnih področjih, je preveč pavšalna. Povedano drugače, na podlagi posredovane dokumentacije in predhodno povzetih navedb organa, po mnenju IP ni mogoče ugotoviti, da bi priprava zahtevanih podatkov vplivala na dolžnost in pravico organa, da opravlja svoje delo samostojno v okviru in na podlagi Ustave Republike Slovenije[14] in zakonov ter posledično na pravice tretjih oseb, ki so udeležene v drugih postopkih, ki jih vodi organ. Organ, na katerem je dokazno breme, v obravnavanem primeru po oceni IP ni zadostno izkazal dejstev, na podlagi katerih bi bilo mogoče ugotoviti, da bi obravnava predmetnih dveh zahtev prosilca prekomerno obremenila delo organa in zaradi tega organ ne bi mogel ustrezno zavarovati pravic strank v drugih postopkih. Organ namreč ni konkretno pojasnil, kateri drugi postopki naj bi to bili, na podlagi česa jih vodi, in kako bi obravnava zahtev prosilca lahko neposredno vplivala na (ne)izvedbo teh postopkov ter s čim bi zaradi tega tretjim osebam nastala škoda. Ni namreč mogoče objektivno predvideti, da bi obravnava obeh zahtev prosilca do te mere ovirala delo organa, da svojih preostalih nalog ne bi mogel več izvajati in zato pravic strank v drugih postopkih ne bi mogel ustrezno zavarovati.

 

Organ je sicer v izpodbijani odločbi navedel, da je samo dokumentacije, ki se nanaša na inšpekcijske preglede, po prvi oceni organa več kot 1.170 strani, oziroma vse dokumentacije celo za 12 rednikov, vendar samo dejstvo, da gre za obsežnejšo zahtevo, še ne daje podlage za zavrnitev iz razloga zlorabe pravice. IP je vpogledal v posredovano dokumentacijo. Po navedbah organa v odstopu pritožbe je bila IP posredovana na priloženem elektronskem mediju (USB) celotna dokumentacija. IP je z vpogledom v posredovano dokumentacijo ugotovil, da obsega dokumentacija, ki se nanaša na nakup zemljišča v Žabjaku, okoli 150 strani, gradbena pogodba za investicijo Juršinci pa 18 strani in pooblastilo pristojnega ministrstva. Pri slednji je priloženo pooblastilo pristojne ministrice, s katerim je le-ta pooblastila direktorico organa, da stori v imenu Republike Slovenije vse potrebno za gradnjo prizidka. Kot že navedeno, je potrebno pri tej dokumentaciji upoštevati dejstvo, da se dokumenti nanašajo na delo organa kot javnega zavoda in porabo javnih sredstev. Nadalje je IP pri pregledu dokumentov, ki se nanašajo na inšpekcijske preglede, IP ugotovil, da predmet zahteve prosilca niso vsi dokumenti, ki jih je IP posredoval organ, ker se zahteva nanaša na obdobje od 3. 12. 2014, torej dokumenti pred tem datumom niso predmet zahteve. Upoštevaje slednjo ugotovitev je IP ocenil, da je zahtevane dokumentacije, ki se nanaša na inšpekcijske preglede, okoli 900 strani. Tudi pri tej dokumentaciji je mogoče v pretežnem delu ugotoviti, da se nanaša na delo organa oziroma na presojo pravilnosti delovanja organa, kar je potrebno upoštevati pri presoji proste dostopnosti teh dokumentov:

  • ali je organ zadostil predpisom glede pregledov delavcev in ali je zagotovil usposabljanje delavcev za varno opravljanje dela ob sklenitvi delovnega razmerja;
  • ali zakonito obračunava plače, kako je z zaposlovanjem, razporejanjem delovnega časa, izrabo letnega dopusta;
  • ali postopa v skladu z Zakonom o evidencah na področju dela in socialne varnosti;
  • ali postopa v skladu z določbami Uredbe 178/2002/ES, Uredbe 852/2004/ES, Zakona o kmetijstvu ter podzakonskimi akti;
  • ali spoštuje zakonodajo na področju nalezljivih bolezni;
  • ali uresničuje pogodbo in izvajanje programa zdravstvenih storitev, …

 

Ugotoviti je torej mogoče, da je pri posameznih dokumentih možen delen dostop in da so posamezni dokumenti oziroma podatki celo absolutno prosto dostopni v skladu z določbo 1. alineje tretjega odstavka 6. člena ZDIJZ. Ob tem IP izpostavlja stališče, da posamezni javni funkcionar oziroma javni uslužbenec ni upravičen pričakovati zasebnosti glede svojega imena, naziva, položaja, službenega naslova in vseh ostalih podatkov, ki so povezani z opravljanjem javne funkcije ali delovnega razmerja javnega uslužbenca. Takšno stališče je zavzelo tako Upravno sodišče[15] kot tudi IP[16]. O tem je IP odločal že v svojih predhodnih odločbah, ko je presojal odločitev organa, pa tudi sicer v mnogih svojih odločbah, ki so prosto dostopne na njegove spleti strani.[17] Pri posameznih zahtevanih dokumentih pa bi bilo na drugi strani potrebno presoditi, ali jih je glede na postavljeno zahtevo sploh mogoče anonimizirati (npr. pri zahtevanem seznamu kazenskih ovadb in prijav, ki naj bi jih podal prosilec).

 

Ob tem pa IP še posebej poudarja, da zgolj velik obseg zahtevanih dokumentov in s tem povezano dodatno delo za organ, sama po sebi še ne pomenita zlorabe pravice dostopa do informacij javnega značaja.[18] Iz upravno sodne prakse izhaja, da razlog za zavrnitev dostopa do informacije javnega značaja ne more biti »enormno število dokumentov, ki bi jih bilo potrebno prosilcu izročiti oziroma mu omogočiti vpogled, kar bi lahko pripeljalo do resne motnje v poslovanju organa…«.[19] Navedeno izrecno izhaja iz zadeve, ki se je nanašala na 18.587 dokumentov. Tudi iz novejše upravno sodne prakse izhaja, da večje število zahtevanih dokumentov, »ki utegne organu povzročiti določene neprijetnosti, samo po sebi (ob odsotnosti drugih okoliščin, ki kažejo na zlorabo) ne more predstavljati razloga za zavrnitev zahtevanega dostopa.«[20] Za utemeljitev obstoja zlorabe pravice je torej treba zadostiti dokaznemu standardu »onkraj dvoma«, ne pa zgolj dokaznemu standardu »verjetnosti«, in ni dovolj, da gre zgolj za neprijetnosti, ampak mora biti delo organa resno ohromljeno zaradi upravnega bremena, ki bi bilo posledica obravnave zahteve po ZDIJZ. To v praksi pomeni, da mora biti izkazana stvarna, resnična grožnja za celotno delo organa.

 

IP pa navaja še sodbo Sodišča Evropskih skupnosti v zadevi Verein fűr Konsumenteninformation proti Evropski komisiji, št. T-2/03, iz katere izhaja, da lahko organ v posebnih primerih, v katerih bi konkreten in posamičen preizkus dokumentov povzročil nesorazmerno količino upravnega delo, izjemoma tehta ne eni strani interes dostopa javnosti do dokumentov in na drugi nastalo delovno obremenitev, da bi v teh posebnih primerih ohranil interes dobrega upravljanja. Iz te sodbe pa izhaja tudi, da količina dela, potrebna za preučitev prošnje, ni odvisna samo od števila dokumentov, navedenih v prošnji, ali njihovega obsega, ampak tudi od njihove narave, zato potreba, da se opravi konkreten in posamičen preizkus zelo velikega števila dokumentov, ne pove ničesar o količini dela, potrebni za obravnavo prošnje za dostop, ker je navedena količina dela odvisna tudi od zahtevane temeljitosti tega preizkusa. Odstopanje od te obveznosti preizkusa se lahko dovoli le izjemoma ter samo, če bi se upravno breme zaradi konkretnega in posamičnega preizkusa dokumentov izkazalo za posebno veliko ter bi tako prekoračilo meje tega, kar se lahko razumno zahteva. Upoštevaje navedeno sodbo organ v obravnavanem primeru ni izkazal, da je upravno breme zaradi konkretnega in posamičnega preizkusa zahtevanih dokumentov posebno veliko in bi tako prekoračilo meje tega, kar se lahko razumno zahteva. Breme dokaza o nerazumnosti naloge, upoštevaje sodbo, namreč nosi tisti, ki se nanj sklicuje, v obravnavanem primeru torej organ.

 

Upoštevati je treba, da je tudi posredovanje informacij javnega značaja ena izmed zakonsko določenih nalog organa.[21] Pravica dostopa do informacij javnega značaja je ustavna kategorija, omogoča vpogled v delovanje državnih organov in s tem nadzor nad njihovim delovanjem, odraža tudi samo bistvo demokracije, zato je po mnenju IP v skladu s tem tudi izrecna določba ZDIJZ o podaljšanju roka. Povedano drugače, tudi iz te določbe izhaja namen zakona, torej da se primarno zagotovi javnost in odprtost delovanja organov ter pravica prosilcev, da pridobijo informacije javnega značaja, česar pa v obravnavanem primeru pri postopanju organa ni mogoče ugotoviti. Organ je namreč pri prvi zahtevi odločil, da bo o njej odločil v kasnejšem roku, v skladu s sklepom o podaljšanju roka, vendar je nato prosilcu zavrnil tudi to zahtevo zaradi zlorabe pravice, ker naj bi se deloma prekrivala z drugo zahtevo. Ob tem IP pripominja, da je organ izdal sklep o podaljšanju roka za odločitev o zahtevi z dne 6. 2. 2019 šele 26. dan po prejemu zahteve, čeprav bi ga bil dolžan sprejeti najkasneje v roku 15 delovnih dni po prejemu zahteve (drugi odstavek 24. člena ZDIJZ). Rok za odločitev je po sklepu iztekel 15. 4. 2019, in ker je organ 11. 4. 2019 prejel drugo zahtevo, je obe zahtevi zavrnil z izpodbijano odločbo, na podlagi petega odstavka 5. člena ZDIJZ. Takšno ravnanje organa je po mnenju IP v nasprotju z določbami ZDIJZ, predvsem z namenom zakona.

 

V zvezi z navedbami v izpodbijani odločbi, da bi lahko glede na vsebino dokumentov, pripravile dokumentacijo le tri osebe, zaposlene pri organu, in da bi zastalo njihovo redno delo, IP ocenjuje, da ne gre za tolikšen obseg dokumentacije, da je tri osebe ne bi mogle pripraviti v 50 delovnih dneh. Organ bi lahko o zahtevani dokumentaciji odločil tudi z delnimi odločbami, če bi sledil namenu ZDIJZ. Enako velja za drugo zahtevo. Tudi pri 12 zahtevah …, o katerih je bilo na koncu odločeno s sodbo Upravnega sodišča št. II U 214/2016-12, je bila dokumentacija obsežnejša, pa niti IP niti sodišče nista ugotovila, da bi priprava dokumentacije za posredovanje prosilcu prekomerno ovirala delo organa, pri čemer je to delo na koncu opravil IP.

 

Organ je v izpodbijani odločbi navedel tudi, da niti nima na razpolago toliko multifunkcijskih naprav, s katerimi bi zaposleni lahko kopirali in skenirali vso dokumentacijo. IP glede tega pripominja, da je prosilec v prvi zahtevi, ki je po okvirni oceni IP obsežnejša, navedel elektronsko obliko kot alternativo pisni obliki, torej ne kot prvo in edino izbiro.

 

Pri presoji zlorabe pravice dostopa imajo torej zelo pomembno težo kriteriji, ki kažejo na obseg zahtevane dokumentacije ter s tem povezane naloge organa, torej konkreten vpliv zahteve na konkretno delo organa v povezavi z drugimi nalogami, predvsem vpliv na pravice drugih v posameznih postopkih, ki jih vodi organ, pri čemer je za samo zlorabo relevantno, da ima prosilec s taki načinom vlaganja zahtev namen organu škodovati. Kot že navedeno, tega v obravnavanem primeru po mnenju IP ni mogoče ugotoviti.

 

Prav tako je eden temeljnih ciljev splošnega upravnega postopka zavarovati šibkejšo stranko, to je tistega, ki v tem postopku uveljavlja svojo pravico ali varuje svojo pravno korist oziroma se mu nalaga določena obveznost. Iz 7. člena ZUP tako izhaja, da je organ dolžan svoje delo organizirati na način, ki omogoča vsem strankam, da čim lažje zavarujejo in uveljavijo svoje pravice, pri čemer lahko izvaja ukrepe in sprejema odločitve, s katerimi zagotovi, da stranke ne uveljavljajo svojih pravic v škodo pravic drugih in ne v nasprotju z javno koristjo, določeno z zakonom ali z drugim predpisom.

 

Organ je v izpodbijani odločbi navedel tudi, da sta zahtevi prosilca po vsebini posmehljivi in zlonamerni, vendar tega po oceni IP ni mogoče ugotoviti. Po mnenju IP zahtevi nista ne žaljivi in ne nespoštljivi, prav tako ne vsebujeta negativnih vrednostnih sodb, provokacij oziroma nista šikanozni. IP je namreč vpogledal v zahtevi in ugotovil, da sta konkretni in korektni ter v ničemer ne kažeta na to, da ima prosilec namen ovirati delo organa. Kot je IP navedel že v odločbi št. 090-254/2015, pri kateri je prav tako presojal odločitev organa, ni mogoče šteti kot šikaniranje organa, če prosilec navede organu rok za posredovanje odgovora, pri čemer pri obravnavanih zahtevah prosilec ni postavil organu nobenega roka za tisti del vloge, ki jih je šteti kot zahtevi po ZDIJZ. V prvi zahtevi je uvodoma celo navedel, citirano, »… lepo prosim, da mi kot informacije javnega značaja po ZDIJZ posredujete: …« ter na koncu »Hvala lepa vnaprej!«. Tudi pri drugi zahtevi je uvodoma navedel, citirano, »… prosim, da mi posredujete …«, ter na koncu »Za odgovore in posredovano po elektronski pošti se vam že vnaprej zahvaljujem!«.

 

Niti ni mogoče ugotoviti, da bi lahko v obravnavanem primeru govorili o ponavljajočih se vlogah za isto zadevo, o provokaciji in nagajivosti ter posledično navideznemu uveljavljanju pravic. Kot že navedeno, v obravnavanem primeru ni mogoče ugotoviti, da je prosilec že pridobil predmetne dokumente v postopku po ZDIJZ, iz njegovih navedb ni razvidna nobena provokacija in nagajivost (pri drugi zahtevi celo izrecno navaja, da zahteva dokumente in pojasnila glede na navedbe organa v mediju). Prav tako glede na njegove navedbe in postavljeno zahtevo ni mogoče ugotoviti, da bi šlo za navidezno uveljavljanje pravice dostopa do informacij javnega značaja.

 

Ker načelo varstva pravic strank in javnih koristi iz 7. člena, kot že navedeno, služi interesu družbe, da se zagotovi nemoten potek upravnih postopkov in nasploh dela organov, so za dosego tega cilja omejene tudi pravice strank. Tako 11. člen ZUP določa, da morajo stranke pred organom govoriti resnico in pošteno uporabljati pravice (procesne pravice), ki so jim priznane s tem in drugimi zakoni, ki urejajo upravni postopek. V zvezi s tem IP ocenjuje, da zahteve za posredovanje informacij javnega značaja v obravnavanem primeru, upoštevaje predhodne navedbe in ugotovitve, ni mogoče opisati kot ravnanja, ki ne predstavlja poštene uporabe pravic. Osebni interesi prosilca pri presoji upravičenosti do dostopa niso pravno relevantni, saj se v postopkih po ZDIJZ odloča z učinkom erga omnes. IP pa na tem mestu ponovno navaja, da sta predmet obravnavane zadeve samo zahtevi prosilca z dne 6. 2. 2019 in 11. 4. 2019, o katerih je organ odločil z izpodbijano odločbo.

 

IP je po preučitvi celotne zadeve tako zaključil, da iz izpodbijane odločbe in posredovane dokumentacije ni mogoče ugotoviti, da je prosilec v primeru vložitve obravnavanih zahtev prekoračil pravne meje pravice dostopa do informacij javnega značaja ter da je ravnal v nasprotju s socialno funkcijo pravice dostopa do informacij javnega značaja. IP tako ni sledil navedbam organa, da želi prosilec škodovati organu, da ovira njegovo običajno poslovanje in mu nalaga prekomerno breme odločanja o njegovih zahtevkih.

 

  1. Nepopolno ugotovljeno dejansko stanje

 

Organ je zaradi napačne uporabe materialnega prava nepopolno ugotovil tudi dejansko stanje, saj posledično v ugotovitvenem postopku ni presojal zahtevanih dokumentov z vidika informacij javnega značaja in možnosti (delnega) dostopa do teh dokumentov. Povedano drugače, organ je zahtevo prosilca za posredovanje dokumentov zavrnil na podlagi petega odstavka 5. člena ZDIJZ, zato se ni spustil v vsebinsko obravnavo in se ni konkretno opredelil do posameznih zahtevanih dokumentov.

 

Ker je IP kot drugostopenjski organ, enako kot organ prve stopnje, dolžan spoštovati temeljna načela upravnega postopka, je dolžan upoštevati tudi načelo ekonomičnosti postopka iz 14. člena ZUP. Postopek je torej treba voditi hitro, kar pomeni tudi s čim manjšo zamudo za stranke in druge udeležence v postopku, vendar tako, da se preskrbi vse, kar je potrebno, da se lahko ugotovi dejansko stanje, zavarujejo pravice in pravne koristi stranke ter izda zakonita in pravilna odločba. IP je ocenil, da bo pomanjkljivosti postopka na prvi stopnji hitreje in bolj ekonomično odpravil organ prve stopnje, ki razpolaga z vsemi zahtevanimi dokumenti in podrobno pozna vsa relevantna dejstva v zvezi s temi dokumenti.

 

V skladu s tretjim odstavkom 251. čl. ZUP mora organ druge stopnje, kadar odpravi izpodbijano odločbo in zadevo vrne organu prve stopnje v ponovno odločanje, s svojo odločbo opozoriti organ prve stopnje, glede česa je treba dopolniti postopek, organ prve stopnje pa mora vseskozi ravnati po tej odločbi in brez odlašanja, najpozneje pa v 30 dneh od prejema zadeve, izdati novo odločbo, zoper katero ima stranka pravico pritožbe.

 

Organ bo moral v ponovljenem postopku najprej popolno ugotoviti dejstva, ki so glede na zgornjo obrazložitev pomembna za presojo obstoja zlorabe pravice dostopa in nato na podlagi ugotovljenih dejstev tehtati med interesi, ki upravičujejo posredovanje zahtevanega dokumenta javnosti, in tistimi, ki temu nasprotujejo. Če ga bo takšen postopek pripeljal do ugotovitve, da v obravnavanem primeru ne more zavrniti zahteve na podlagi petega odstavka 5. člena ZDIJZ, upoštevaje predhodne navedbe IP, bo moral v nadaljevanju presojati, ali zahtevani dokumenti predstavljajo informacije javnega značaja, oziroma natančno ugotoviti in konkretno obrazložiti, v katerem delu zahtevanih informacij ne gre za informacije javnega značaja po 4. členu ZDIJZ, in iz česa to izhaja (torej, katera od predpostavk za obstoj informacije javnega značaja po ZDIJZ ni izpolnjena). V primeru obstoja katere od izjem po določbah 5.a in 6. člena ZDIJZ mora organ presojati tudi, ali je mogoče uporabiti institut delnega dostopa v skladu z določbami 7. člena ZDIJZ in 19. člena Uredbe o posredovanju in ponovni uporabi informacij javnega značaja (v nadaljevanju: Uredba)[22] ter natančno in določno opredeliti, v katerem delu se dokument prekrije in na podlagi katere konkretne izjeme od prostega dostopa. Na podlagi tako izvedenega ugotovitvenega postopka, bo organ lahko določno opredelil izrek odločbe (213. člen ZUP). V izreku odločbe morajo biti namreč jasno navedeni dokumenti, ki so predmet presoje, in navedba, v katerem delu se prekrijejo informacije, ki predstavljajo izjemo od prostega dostopa po ZDIJZ (npr. v dokumentu št. … se prekrije ime in priimek posameznika ipd.). Takšen izrek omogoča določljivost in izvršljivost, ki zadosti zakonskim normam in pravni varnosti, do katere je prosilec upravičen. Ker postane pravnomočen oziroma dokončen in izvršljiv le izrek, mora biti ta jasen, razumljiv in določen.

 

Ob navedenem IP navaja še, da je treba v primeru obstoja izjeme po 3. točki prvega odstavka 6. člena ZDIJZ upoštevati, da se je 25. 5. 2018 začela uporabljati Splošna uredba o varstvu osebnih podatkov, ki ureja varstvo osebnih podatkov in v določenih delih zamenjuje Zakon o varstvu osebnih podatkov - ZVOP-1[23] (v določenih delih se torej ZVOP-1 ne uporablja več). Ob tem je mogoče ugotoviti, da predmetna uredba bistveno ne spreminja definicije upravljavca in obdelovalca osebnih podatkov in ne definicije osebnega podatka ter ne spreminja definicije javnega in zasebnega sektorja. IP na tem mestu ponovno poudarja, da osebni podatki javnih funkcionarjev in javnih uslužbencev, ki se nanašajo na porabo javnih sredstev ter opravljanje funkcije oziroma delovnega razmerja, niso varovani (tretji odstavek 6. člena ZDIJZ).

 

  1. Sklepno

 

IP je na podlagi navedenih argumentov in pravnih podlag ugodil pritožbi prosilca ter izpodbijano odločbo organa, na podlagi prvega in tretjega odstavka 251. člena ZDIJZ, odpravil in zadevo vrnil organu v ponovni postopek (točka 1 izreka odločbe). Organ bo moral pri ponovnem odločanju pravilno ugotoviti dejansko stanje, pri tem pa upoštevati določbe ZDIJZ in ZUP.

 

Ta odločba je v skladu s trideseto točko 28. člena Zakona o upravnih taksah[24] oproščena plačila upravne takse (točka 2 izreka odločbe).

 

 

Pouk o pravnem sredstvu:

Zoper to odločbo ni dovoljena pritožba, niti upravni spor. 

 

 

 

 

Postopek vodila:

Nataša Siter, univ. dipl. prav.

svetovalka IP

 

 

 

Informacijski pooblaščenec:

Mojca Prelesnik, univ. dipl. prav.

informacijska pooblaščenka

 


[1] Npr. odločbe IP št. 090-21/2015/, št. 090-157/2015/, št. 090-254/2015, št. 090-19/2016/, št. 090-211/2016/, št. 090-55/2017/.

[2] Sklep Ustavnega sodišča št. Up-3427/07-34 in U-I-287/07 z dne 6. 11. 2008.

[3] Sklep Ustavnega sodišča št. Up-448/12-11 z dne 21. 6. 2012.

[4] Sklep Ustavnega sodišča št. Up-3093/08-5 in U-I-315/08-4 z dne 12. 2. 2009.

[5] Sklep Vrhovnega sodišča št. I Up 76/2014 z dne 24. 2. 2014.

[6] Sklep Višjega sodišča v Ljubljani, Izvršilni oddelek, št. II Ip 1002/2009 z dne 13. 5. 2009.

[7] Sodba Upravnega sodišča št. III U 240/2012 z dne 7. 11. 2013.

[8] Sodba Upravnega sodišča št. II U 214/2016 z dne 7. 2. 2017.

[9] Sodba Upravnega sodišča št. I U 1816/2016-34 z dne 4. 10. 2017.

[10] Mnenje Zakonodajno-pravne službe Državnega zbora o Predlogu zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o dostopu do informacij javnega značaja, ZDIJZ-C, druga obravnava, EPA 1500-VI, št. 010-01/13-24 z dne 30. 12. 2013.

[11]

www.dz-rs.si/wps/portal/Home/deloDZ/zakonodaja/izbranZakonAkt.

[12] Sodba Upravnega sodišča št. I U 1816/2016-34 z dne 4. 10. 2017.

[13] Npr. sklep Vrhovnega sodišča št. VIII R 7/2001, sodba in sklep Upravnega sodišča I U 819/2009, sodba Upravnega sodišča št. I U 220/2011, sodba Upravnega sodišča št. I U 954/2011, sodba Vrhovnega sodišča št. G 1/2014.

[14] Uradni list RS, št. 33/91-I, 42/97 – UZS68, 66/00 – UZ80, 24/03 – UZ3a, 47, 68, 69/04 – UZ14, 69/04 – UZ43, 69/04 – UZ50, 68/06 – UZ121, 140, 143, 47/13 – UZ148, 47/13 – UZ90, 97, 99 in 75/16 – UZ70a.

[15] Npr. sodba št. I U 1410/2010-13 z dne 25. 5. 2011.

[16] Npr. odločbe IP št. 090-137/2011/5 z dne 26. 9. 2011, št. 090-210/2013/8 z dne 26. 11. 2013, št. 090-19/2015 z dne 26. 2. 2015, št. 090-143/2017 z dne 14. 7. 2017,

[17] Npr. odločbe št. 090-154/2010/6, št. 090-211/2016/, št. 090-202/2018/, št. 090-209/2018/2, št. 090-219/2018/2, št. 090-168/2018/7, št. 090-165/2018/5, št. 090-162/2018/5, št. 090-165/2018/5, št. 090-168/2018/7, št. 090-202/2018/, št. 090-209/2018/, št. 090-219/2018/, št. 090-55/2019/, št. 090-71/2019/2.

[18] Sodba Upravnega sodišča št. U 92/2006-8 z dne 4. 10. 2007.

[19] Sodba Upravnega sodišča št. U 92/2006 z dne 4. 10. 2007.

[20] Sodba Upravnega sodišča RS št. II U 214/2016-12 z dne 7. 2. 2017.

[21] Tako tudi sodna praksa, npr. sodba Upravnega sodišča št. U 92/2006-8 z dne 4. 10. 2007.

[22] Uradni list RS, št. 24/16.

[23] Uradni list RS, št. 94/07 - uradno prečiščeno besedilo.

[24] Uradni list RS, št. 106/10 – uradno prečiščeno besedilo, 14/15 – ZUUJFO, 84/15 – ZZelP-J, 32/16 in 30/18 – ZKZaš.

Besedilo odločbe bomo objavili, ko bo le-ta vročena vsem strankam postopka.