Informacijski pooblaščenec Republika Slovenija
    SLO | ENG

Iskalnik po odločbah IP o dostopu do informacij javnega značaja

+ -
Datum: 01.03.2016
Naslov: Prosilec - Banka Slovenije
Številka: 090-230/2015
Kategorija: Test interesa javnosti, Kazenski postopek
Status: Zavrnjeno


SODBA UPRAVNEGA SODIŠČA:

 

POVZETEK:

Prosilec je na organ naslovil zahtevo za dostop do cenitev in drugih informacij, ki so bile povezane z izdajo odločbe o izrednih ukrepih banke NLB d.d.. Organ je zahtevo prosilca delno zavrnil. IP je v pritožbenem postopku ugotovil, da so dokumenti, ki so predmet zahteve in pritožbenega postopka, del predkazenskega postopka, ki ga Nacionalni preiskovalni urad vodi zaradi razlogov za sum, da je bilo storjeno kaznivo dejanje, za katero se storilec preganja po uradni dolžnosti. IP je tako pritožbo prosilca zavrnil, ker sta kumulativno izpolnjena oba pogoja, ki ju za obstoj izjeme po 6. točki prvega odstavka 6. člena določa ZDIJZ. Z razkritjem informacij, ki jih zahteva prosilec, bi namreč za izvedbo konkretnega predkazenskega postopka nastala škoda, ki je večja od pravice javnosti, da se seznani z zahtevano informacijo.

 

ODLOČBA:

 

 

Številka: 090-230/2015/7

Datum: 1. 3. 2016

 

Informacijski pooblaščenec po informacijski pooblaščenki Mojci Prelesnik (v nadaljevanju IP), izdaja na podlagi tretjega in četrtega odstavka 27. člena Zakona o dostopu do informacij javnega značaja (Uradni list RS, št. 51/06 – UPB, 117/06 – ZDavP-2, 23/14, 50/14, 19/15 – odločba US in 102/15; v nadaljevanju ZDIJZ), 2. člena Zakona o Informacijskem pooblaščencu (Uradni list RS, številka 113/05, 51/07 – ZUstS-A, v nadaljevanju ZInfP) in tretjega odstavka 248. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, številka 24/06 – UPB, s spremembami in dopolnitvami; v nadaljevanju ZUP), o pritožbi ………………………(v nadaljevanju prosilec) zoper sklep in odločbo Banke Slovenije, Slovenska 35, 1000 Ljubljana (v nadaljevanju organ) št. 26.00-0283/15-MP z dne 29. 7. 2015 v zadevi odobritve dostopa do informacije javnega značaja naslednjo

 

 

O D L O Č B O:

 

  1. Pritožba prosilca zoper odločbo Banke Slovenije št. 26.00-0283/15-MP z dne 29. 7. 2015 se zavrne.
  1. V postopku reševanja te pritožbe posebni stroški niso nastali.

 

 

O b r a z l o ž i t e v:

 

Prosilec je dne 1. 7. 2015 na organ naslovil zahtevo za vpogled in izročitev overjenih kopij cenilnega elaborata z oznako »Asset Quality Review – Nova Ljubljanska banka«, ki ga je decembra 2013 za Banko Slovenije kot naročnika izdelal revizor Deloitte in ga sestavljajo 4 zvezki:

-       Asset Quality Review Report: Quantitative Portfolio Analysis Results, z dne 11. decembra 2013;

-       Asset Quality Review: Methodology Overview Report, z dne 17. decembra 2013;

-       Asset Quality Review: Process Review Report, z dne 11. decembra 2013;

-       Asset Quality Review: Report on Data Reconciliation, Data Completeness & Data Integrity Verification, z dne 11. decembra 2013.

Za navedeni cenilni elaborat je zahteval tudi razkritje vseh "disclaimer"-jev, ki jih je izrecno navedel avtor tega elaborata, torej zahteva razkritje:

-       vseh pojasnil in/ali opozoril revizorja glede uveljavljenih omejitev odgovornosti in/ali obveznosti avtorja elaborata;

-       vseh pojasnil in/ali opozoril o rezultatih, ki temeljijo in/ali izhajajo iz danih omejitev in/ali naročil Banke Slovenije kot naročnika cenitve;

-       vseh pojasnil in/ali opozoril revizorja o realnosti rezultatov cenitve na izbranem vzorcu;

-       vseh pojasnil in/ali opozoril revizorja o morebitni uporabi drugih dogovorov in/ali pojasnil naročnika cenitve, ki so, ali bi lahko, vodili do nerealnih rezultatov ali bistvenega odstopanja od rezultatov, ki bi bili dobljeni z uporabo mednarodnih računovodskih standardov;

-       vseh morebitnih opozoril revizorja o možnosti zavajajočih rezultatov cenitve ter

-       vseh drugih pojasnil in/ali opozoril revizorja o omenjeni uporabnosti prejetih podatkov in na njih temelječih izračunov in/ali zaključkov revizorja. 

 

Organ je v postopek pritegnil NLB d.d., Trg republike 2, 1000 Ljubljana (v nadaljevanju NLB d.d.) in družbo Deloitte d.o.o., Dunajska cesta 165, 1000 Ljubljana (v nadaljevanju Deloitte d.o.o.).

 

Stransko udeležbo sta priglasili:

-       NLB d.d., ki je svoj pravni interes utemeljila, da zahtevani podatki predstavljajo poslovno skrivnost NLB d.d. v skladu z drugim odstavkom 39. člena Zakona o gospodarskih družbah (Uradni list RS, št. 65/09 - uradno prečiščeno besedilo, 33/11, 91/11, 32/12, 57/12, 44/13 - odl. US in 82/13; v nadaljevanju ZGD-1). Nadalje je navedla, da je varovanje poslovne skrivnosti uredila v Pravilniku o varovanju poslovne skrivnosti, oseb, informacij in premoženja v NLB ter v statutu NLB. Glede na vse navedeno je NLB d.d. organu predlagala, da zahtevo prosilca zavrne, na podlagi 2. točke prvega odstavka 6. člena ZDIJZ.     

-       Deloitte d.o.o., po pooblaščencu Odvetniški pisarni Završek, o.p., d.o.o., Ljubljana in se opredelil glede zahteve prosilca. Zahtevani dokumenti predstavljajo poslovno skrivnost, ki je določena skladno z njenimi internimi akti. Dokumenti so tudi vidno označeni kot poslovna skrivnost, hkrati pa so bili vsi zaposleni pri Deloitte d.o.o., ki so sodelovali pri pripravi tega gradiva, kot tudi organ (naročnik), seznanjeni, da gre za poslovno skrivnost. Nadalje je Deloitte d.o.o. navedla, da je bil cenilni elaborat izdelan v zvezi s posebnim upravnim postopkom nadzora nad NLB d.d., po določbah Zakona o bančništvu (Uradni list RS, št. 99/10 - UPB5, s spremembami in dopolnitvami; v nadaljevanju ZBan-1)  za namen sanacije in prestrukturiranja banke. Glede na navedeno Deloitte d.o.o. meni, da zahtevani dokumenti predstavljajo izjemo po 2. in 7. točki prvega odstavka 6. člena ZDIJZ, hkrati pa razkritje zahtevanih dokumentov ne prestane testa interesa javnosti po drugem odstavku 6. člena ZDIJZ.

       

Organ je o zahtevi odločil s sklepom in odločbo št. 26.00-0283/15-MP z dne 29. 7. 2015, s katerima je dovolil NLB d.d. in družbi Deloitte d.o.o. sodelovanje v postopku ter zahtevi prosilca delno ugodil. Organ je prosilcu glede dostopa do zahtevanih informacij ugodil v minimalnem obsegu. Kot zavrnilne razloge za dostop do celotnih dokumentov je navedel določbo 404. člena v povezavi z drugim in tretjim odstavkom 14. člena ter prvim, drugim in tretjim odstavkom 277. člena Zakona o bančništvu (Uradni list RS, št. 25/15; v nadaljevanju ZBan-2), saj nadzorniški postopek v smislu 404. člena ZBan-2 še ni končan, ter 2. in 3. točko prvega odstavka 6. člena ZDIJZ. Organ se je glede načina dostopa do zahtevanih informacij skliceval tudi na varstvo avtorskih pravic (drugi odstavek 25. člena ZDIJZ). Organ je izvedel tudi test interesa javnosti in ugotovil, da je v konkretnem primeru interes za varovanje podatkov večji od interesa javnosti za razkritje zahtevanih podatkov.

 

Prosilec je zoper odločbo organa v zavrnilnem delu pravočasno vložil pritožbo iz razlogov kršitev določb ZDIJZ, ZGD-1, ZBan-1 ter Zakona o Banki Slovenije (Uradni list RS, št. 72/06 – uradno prečiščeno besedilo in 59/11; v nadaljevanju ZBS-1), s predlogom, da IP izpodbijani del odločbe spremeni tako, da organu naloži, da v predpisanem roku prosilcu izroči vse zahtevane listine. Prosilec je v pritožbi izpostavil, da je že kot delničar nedvomno upravičen do vpogleda v zahtevana revizijska poročila. Nadalje se prosilec ne strinja z opredelitvijo organa, da zahtevana dokumentacija predstavlja avtorsko delo. Prosilec navaja tudi dejstva, ki po njegovem mnenju kažejo na nepravilnosti organa v zvezi z zahtevano dokumentacijo, in sicer, da je cenitev samo v angleškem jeziku, da cenitve ni pripravilo za to pristojno podjetje, da je cenitev pripravljena v nasprotju z zakonodajo itd. Prosilec celo predlaga, da mora IP zadevo po uradni dolžnosti posredovati v nadzorstveni postopek Slovenskemu inštitutu za revizijo. V pritožbi se prosilec sklicuje tudi na članek avtorja dr. Tadeja Kotnika v časopisu Finance z dne 23. 6. 2015 in sodbo ESČP št. 47315/13 v zadevi Stefania Adorisio and others against the Netherlands.          

 

Organ je z dopisoma z dne, 13. 8. 2015 vročil pritožbo stranskima udeležencema NLB d.d. in družbi Deloitte d.o.o., ki sta se dne, 26. 8. 2015 opredelila do pritožbenih navedb.      

 

Organ po prejemu pritožbe izpodbijane odločbe ni nadomestil z novo, zato je pritožbo, z dopisom št. 26.00-0329/15 z dne 1. 9. 2015, na podlagi 245. člena ZUP, odstopil v reševanje IP, kot dovoljeno, pravočasno in vloženo s strani upravičene osebe. V odstopu pritožbe se je organ opredelil tudi do pritožbenih navedb.

 

Pritožba ni utemeljena.

 

IP pojasnjuje, da je kot organ druge stopnje v skladu z 247. členom ZUP dolžan izpodbijano odločbo preizkusiti v delu, v katerem jo prosilec izpodbija. Odločbo preizkusi v mejah pritožbenih navedb, po uradni dolžnosti pa preizkusi, ali ni prišlo v postopku na prvi stopnji do bistvenih kršitev postopka in ali ni prekršen materialni zakon. 

 

IP uvodoma pojasnjuje, da je v postopku dostopa do informacij javnega značaja treba upoštevati t.i. erga omnes učinek, ki izhaja iz prvega odstavka 5. člena ZDIJZ. Ta določa, da so informacije javnega značaja prosto dostopne pravnim in fizičnim osebam (načelo prostega dostopa). ZDIJZ torej kot pravilo postavlja enako in enotno uporabo določb zakona za vse, kar pomeni, da med prosilci ne dela nobenih razlik glede na njihov status oz. položaj in torej ne uvaja nobene kategorije privilegiranih prosilcev. Dostop do informacij javnega značaja je zato vedno omogočen bodisi vsem bodisi nikomur, ni pa ga možno odobriti neki kategoriji ali posameznim prosilcem ter zavrniti drugim. V postopku po ZDIJZ zato ni pomembno, kdo je konkretni prosilec in za kakšen namen zahtevane informacije potrebuje. Osebnih ali stvarnih okoliščin, ki so na strani prosilca, se pri presoji dopustnosti dostopa do informacij javnega značaja sploh ne sme upoštevati, ker bi bila s tem povzročena različna obravnava prosilcev. Tako pritožbena navedba, s katero prosilec opredeljuje, da je kot delničar upravičen do vpogleda v zahtevano dokumentacijo, ni pravno relevantna.

 

Nadalje IP pojasnjuje, da je postopek po ZDIJZ namenjen ugotavljanju dejstev, ali zahtevane informacije predstavljajo prosto dostopno informacijo javnega značaja oz., ali so izpolnjeni pogoji za obstoj katere izmed v ZDIJZ določenih izjem od prostega dostopa do informacij javnega značaja. IP se v pritožbenem postopku po ZDIJZ tako ne spušča v ugotavljanje in presojo, zakaj je npr. zahtevana cenitev samo v angleškem jeziku ali zakaj je cenitev naredilo ravno določeno podjetje, itd. Za ugotavljanje in presojo nepravilnosti ravnanja organa izven domet določb ZDIJZ so namreč pristojni drugi organi. Glede na navedeno se IP do pritožbenih navedb, ki kažejo na (ne)pravilnosti organa izven postopka po ZDIJZ, v skladu z načelom zakonitosti ne more in ne sme opredeliti.        

 

IP je nadalje ugotovil, da je pritožbena navedba prosilca v delu, ki se nanaša na sklicevanje organa na avtorske pravice, utemeljena. Organ je v izpodbijani odločbi pavšalno (le z enim stavkom), brez kakršnekoli utemeljitve trdil, da zahtevana cenitev predstavlja avtorsko delo. Iz izreka izpodbijane odločbe pa nato izhaja odločitev, ki je celo nasprotujoča navedeni trditvi organa. Organ je namreč odločil in v skladu z izrekom nato prosilcu posredoval del cenitve v obliki fotokopije. Nadalje je IP ugotovil, da se stranski udeleženec Deloitte d.o.o., kot avtor zahtevane cenitve, nikjer (niti v opredelitvi do zahteve, niti v izjasnitvi do pritožbenih navedb) ni skliceval na varstvo svojih avtorskih pravic. Ugotovitev organa, da zahtevana cenitev predstavlja avtorsko delo na podlagi določb ZASP, tako ni pravilna.

 

V okviru ugotavljanja pravilnega in popolnega dejanskega stanja (načelo materialne resnice) je bil IP s strani Ministrstva za notranje zadeve, Nacionalnega preiskovalnega urada dne 16. 9. 2015 obveščen, da so dokumenti, ki so predmet zahteve in tega pritožbenega postopka, del predkazenskega postopka, ki ga Ministrstvo za notranje zadeve, Nacionalni preiskovalni urad vodi zaradi razlogov za sum, da je bilo storjeno kaznivo dejanje, za katero se storilec preganja po uradni dolžnosti.  

 

Ker navedeno dejstvo nakazuje na izpolnjevanje pogojev izjeme iz 6. točke prvega odstavka 6. člena ZDIJZ, je IP v nadaljevanju ugotavljal, ali je v konkretnem primeru podana navedena izjema. Po navedeni izjemi se prosilcu zavrne dostop do zahtevane informacije, če se zahteva nanaša na podatek, ki je bil pridobljen ali sestavljen zaradi kazenskega pregona ali v zvezi z njim, in bi njegovo razkritje škodovalo njegovi izvedbi.

 

V zvezi z navedeno izjemo je treba najprej pojasniti pojem kazenski pregon, ki v slovenskem pravnem redu ni jasno definiran. Posredno iz Zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS št. 32/12 – uradno prečiščeno besedilo, s spremembami in dopolnitvami; v nadaljevanju ZKP) in Zakona o državnem tožilstvu (Uradni list RS št. 58/11, 21/12 – ZDU-1F, 47/12, 15/13 – ZODPol, 47/13 – ZDU-1G, 48/13 – ZSKZDČEU-1 in 19/15, v nadaljevanju ZDT-1) lahko razberemo, da gre za pregon storilcev kaznivih dejanj in drugih kaznivih ravnanj v najširšem smislu. Obsega vse ukrepe za odkrivanje kaznivih dejanj in njihovih storilcev (predkazenski postopek), vlaganje in zastopanje kazenske obtožbe ter vsa druga procesna dejanja upravičenega tožilca po ZKP. Na podlagi navedenega IP ocenjuje, da je zakonodajalec pri sprejemu ZDIJZ s tem, ko je uporabil izraz kazenski pregon, dopustil možnost, da se po 6. točki prvega odstavka 6. člena ZDIJZ varujejo vsi podatki, iz vseh faz postopka kazenskega pregona in v zvezi z njim tudi iz faze predkazenskega postopka. Navedena izjema se lahko deloma pokriva z 8. točko prvega odstavka 6. člena ZDIJZ, s katero ZDIJZ varuje podatke, ki so bili pridobljeni ali sestavljeni zaradi pravdnega, nepravdnega ali drugega sodnega postopka, torej tudi kazenskega (opomba IP). Tako je uporaba ene ali druge izjeme odvisna od organa, od katerega se informacija zahteva ter od faze, v kateri je postopek kazenskega pregona. Namen izjeme po 6. točki prvega odstavka 6. člena ZDIJZ pa je predvsem zagotoviti nemoteno izvedbo postopka kazenskega pregona.

 

Za obstoj izjeme iz 6. točke prvega odstavka 6. člena ZDIJZ morata biti podana oba pogoja skupaj, zato je IP v nadaljevanju ločeno presojal obstoj vsakega izmed njiju, torej:

1. da je postopek še v teku,

2. da bi razkritje informacije škodovalo izvedbi postopka.

 

V skladu s 15.a členom Uredbe o posredovanju in ponovni uporabi informacij javnega značaja (Uradni list RS, št. 76/05, 119/07 in 95/11; v nadaljevanju Uredba) je potrebno v primeru zahteve za dostop do informacij javnega značaja, ki se nanašajo na predkazenski ali kazenski postopek, in v postopku v tem času odloča drug pristojni organ, odločiti o zahtevi na podlagi obrazloženega mnenja organa, ki v tem času odloča v postopku. Na podlagi navedene določbe je IP pozval Ministrstvo za notranje zadeve, Nacionalni preiskovalni urad, da posreduje pisno pojasnilo, ali je/so v zvezi z zahtevanimi dokumenti v teku kakšni postopki kazenskega pregona; ali bi z razkritjem zahtevanih dokumentov lahko nastale škodne posledice za izvedbo tega/teh postopkov ter kakšne bi te posledice bile in ali je v zvezi z zahtevanimi dokumenti že podal kazensko ovadbo pri pristojnem državnem tožilstvu.

 

Ministrstvo za notranje zadeve, Nacionalni preiskovalni urad je z dopisom št. 2311-957/2014/42 (227-07) z dne 18. 12. 2015 odgovoril in navedel, da v zvezi z zahtevanimi dokumenti vodi predkazenski postopek zaradi razlogov za sum, da je bilo storjeno kaznivo dejanje, ki se preganja po uradni dolžnosti. Zaradi interesov preiskave v tej fazi podatkov o osumljenih osebah ne more razkriti. Nadalje je navedel, da bi z razkritjem zahtevanih dokumentov v tej fazi predkazenskega postopka zelo verjetno lahko nastale škodne posledice za izvedbo postopka v obliki otežitve ali celo onemogočanja dokazovanja kazenske odgovornosti posameznemu osumljencu. Kazenske ovadbe pristojnemu državnemu tožilstvu Nacionalni preiskovalni urad še ni podal. Skladno z navedenim predlaga, da IP do nadaljnjega zavrne dostop do zahtevanih informacij na podlagi 15.a člena Uredbe. 

 

Na podlagi mnenja Nacionalnega preiskovalnega urada št. 2311-957/2014/42 (227-07) z dne 18. 12. 2015 je IP ugotovil, da je prvi pogoj za obstoj izjeme po 6. točki prvega odstavka 6. člena ZDIJZ izpolnjen - postopek, na katerega se nanaša zahtevana dokumentacija, je v fazi predkazenskega postopka, in je torej še v teku.

 

Drugi pogoj za obstoj izjeme po 6. točki prvega odstavka 6. člena ZDIJZ zavezuje organ k uporabi tako imenovanega škodnega testa, po katerem mora organ izkazati, da bi bila z razkritjem prizadeta varovana pravna dobrina, oz., da bi nastala določena škoda, konkretno izvedbi predkazenskega postopka. Dostop do informacije je tako mogoče zavrniti le, če se tehtnica med škodo na izvedbi postopka in razkritjem informacije nagne proti škodi oz., če bi bila škoda, storjena izvedbi postopka, večja od pravice javnosti, da se seznani z informacijo. Ogrozitev izvedbe predkazenskega oz. kazenskega postopka pa mora biti dejanska, ne le hipotetična. Zavezani organ tako dostop do informacij lahko zavrne, če bi njihovo razkritje ogrozilo izvedbo določenih dejanj v postopku do takšne mere, da se ne bi mogla izvesti ali bi bila njihova izvedba zaradi razkritja težja oz. povezana z nesorazmernimi stroški ali težavami (prim. tudi Komentar Zakona o dostopu do informacij javnega značaja, Inštitut za javno upravo pri Pravni fakulteti, Ljubljana, 2005, stran 128).

 

Kot izhaja iz 15.a člena Uredbe, je obvezna osnova za izvajanje škodnega testa mnenje organa, ki obravnava zadevo v fazi predkazenskega ali kazenskega postopka. Predkazenski in kazenski postopek sta namreč posebna postopka z natančno definiranimi pravili ravnanja in z natančno opredeljenimi subjekti, ki so pristojni za odločanje o vprašanjih, ki se obravnavajo v teh postopkih. 15.a člen Uredbe zato temelji na ugotovitvi, da lahko škodljiv učinek razkritja informacij na izvedbo (pred)kazenskega postopka v prvi vrsti verodostojno oceni organ, ki ta postopek vodi. Kadar ta organ oceni, da bi razkritje podatkov škodovalo izvedbi postopka, imata tako prvostopenjski organ, ki odloča o zahtevi za dostop do informacij javnega značaja, kakor tudi IP v pritožbenem postopku malo manevrskega prostora za drugačno odločitev.

 

V obravnavanem primeru je Nacionalni preiskovalni urad pojasnil, da v konkretni zadevi kazenska ovadba na pristojno državno tožilstvo še ni bila podana, in da zaradi otežitve ali celo onemogočanja dokazovanja kazenske odgovornosti posameznemu osumljencu (in tudi morebitnega vplivanja na priče) obstajajo zadržki, zaradi katerih zahtevi prosilca ni mogoče ugoditi. IP poudarja, da je faza predkazenskega postopka načeloma namenjena temu, da se pridobijo podatki, na podlagi katerih se preiskovalni organ odloči, ali bo sprožil nadaljnje postopke. IP nima razlogov, zaradi katerih bi podvomil v navedbe Nacionalnega preiskovalnega urada, iz katerih izhaja, da so zahtevani dokumenti oz. njihova vsebina tudi predmet predkazenskega postopka in bodo, skupaj z drugimi zbranimi podatki, tožilstvu služili kot podlaga za odločitev, ali bodo predkazenskemu postopku sledile tudi nadaljnje faze kazenskega pregona, v katerih bodo verjetno, na podlagi ugotovitev in zbranih podatkov iz predkazenskega postopka, postopoma izvedeni tudi nadaljnji dokazi v zvezi z zahtevanimi informacijami (npr. pregled listinske dokumentacije, zaslišanje prič, ipd.). Kot pravilno izhaja iz navedb Nacionalnega preiskovalnega urada, bi v primeru razkritja zahtevanih dokumentov širši javnosti prišlo do otežitve ali celo onemogočanja dokazovanja kazenske odgovornosti posameznemu osumljencu. IP meni, da bi za izvedbo postopka lahko nastala nepopravljiva škoda, če zaradi razkritja dokumentov, ki so predmet presoje v tem postopku, določeni rezultati posameznih nadaljnjih preiskovalnih dejanj oz. izvedenih dokazov ne bi odražali resničnega dejanskega stanja. Zaradi tega tudi ne bi bilo mogoče pravilno, popolno, objektivno in nepristransko opraviti in zaključiti (pred)kazenskega postopka, s čimer bi nedvomno nastala škoda pri izvedbi tega postopka.

 

IP je ocenil, da je Nacionalni preiskovalni urad v zadostni meri argumentiral škodljivi učinek razkritja zahtevanih informacij. Na podlagi vsega navedenega je IP ugotovil, da bi z razkritjem zahtevanih informacij, ki so predmet tega pritožbenega postopka, za izvedbo konkretnega (pred)kazenskega postopka nastala škoda, ki je večja od pravice javnosti, da se seznani z zahtevano informacijo. Zahtevo prosilca je zato treba zavrniti, ker sta kumulativno izpolnjena oba pogoja, ki ju za obstoj izjeme po 6. točki prvega odstavka 6. člena določa ZDIJZ.

 

IP je izvedel še test prevladujočega interesa javnosti v skladu z drugim odstavkom 6. člena ZDIJZ, ki določa, da se ne glede na določbe prejšnjega odstavka (v katerem so določene izjeme od prosto dostopnih informacij, op. IP), dostop do zahtevane informacije dovoli, če je javni interes glede razkritja močnejši od javnega interesa ali interesa drugih oseb za omejitev dostopa do zahtevane informacije, razen v zakonu določenih primerih. Izvajanje testa interesa javnosti je dovoljeno v primerih, ko gre za obstoj izjeme varstva postopka kazenskega pregona po 6. točki prvega odstavka 6. člena ZDIJZ, torej glede izjeme, ki jo je IP ugotovil pri zahtevanih informacijah. Bistvo presoje interesa javnosti je v možnosti relativizacije določene izjeme, ki pa mora biti omejena zgolj na tiste primere, ko je interes javnosti za razkritje določene izjeme močnejši od interesa, zaradi katerega je določena informacija zavarovana kot izjema. Pri uporabi testa prevladujočega interesa javnosti je treba presoditi tudi, ali je interes javnosti za razkritje informacije javnega značaja lahko močnejši od potencialno storjene škode, ki bi nastala z razkritjem informacije.

 

Upoštevaje dejstvo, da se je Nacionalni preiskovalni urad v dopisu št. 2311-957/2014/42 (227-07) z dne 18. 12. 2015 skliceval na predkazenski postopek, ki je še v fazi izvajanja preiskovalnih dejanj in da je IP ugotovil, da je podana izjema po 6. točki prvega odstavka 6. člena ZDIJZ, je v nadaljevanju moral presoditi, ali je interes javnosti za razkritje zahtevanih informacij večji od interesa, ki se kaže v varovanju teh informacij zaradi interesa predkazenskega postopka.


V tem primeru se interes varovanja predkazenskega postopka kaže zlasti v potrebi po varovanju podatkov, ki so pomembni za izvedbo predkazenskega postopka, zlasti z vidika priprave določenih preiskovalnih opravil, ki jih je potrebno opraviti in v konkretni zadevi še niso bila opravljena. IP ugotavlja, da v fazi postopka, v katerih se nahaja konkretni postopek kazenskega pregona, ni mogoče določiti, kateri podatek iz zahtevane informacije je oz. ni pomemben za nadaljnji kazenski postopek. Določena informacija je v trenutni fazi postopka lahko povsem brez pomena, tekom postopka pa se lahko izkaže, da gre za enega glavnih obremenilnih ali razbremenilnih dokazov, poleg tega pa se dokazi in podatki, ki utegnejo biti koristni za postopek, v tej fazi postopka še zbirajo. IP meni, da bi izvedbi postopka lahko nastala nepopravljiva škoda, če zaradi razkritja zahtevanih informacij določenih preiskovalnih opravil ne bi bilo mogoče več opraviti (npr. onemogočanje dokazovanja kazenske odgovornosti posameznemu osumljencu).


IP poudarja, da interes javnosti ni tako natančen in ozek kot interes za nerazkritje informacij, temveč je abstraktne in splošne narave. Kaže se predvsem kot zahteva po preglednosti, odprtosti delovanja in v zavezi organov javnega sektorja, da delujejo odgovorno in skrbno pri odločanju o pomembnih javnih zadevah in pri porabi javnih sredstev. Interes javnosti se kaže tudi v odprti razpravi o pomembnih družbenih temah.


V obravnavani zadevi tehtanje navedenih okoliščin po oceni IP pripelje do zaključka, da interes javnosti za razkritje zahtevanih informacij ni močnejši od interesa, da se ti podatki zavarujejo zaradi vodenja predkazenskega postopka. Poudariti je treba, da je takšen rezultat testa vezan tudi na časovno točko, zlasti na dejstvo, da je postopek kazenskega pregona še v fazi preiskave, v kateri se kazniva dejanja še raziskujejo in dokazi še zbirajo. Nobenega dvoma ni, da je pregon storilcev kaznivih dejanj v javnem interesu, saj je glavna pravica in dolžnost preiskovalnih organov ravno pregon storilcev kaznivih dejanj, ki se preganjajo po uradni dolžnosti. Obenem so vsi državni organi in organizacije z javnimi pooblastili dolžni naznaniti kazniva dejanja, za katera se storilec preganja po uradni dolžnosti, če so o njih obveščeni, ali če kako drugače zvedo zanje. Po skrbni presoji navedenih okoliščin je zato treba zahtevane informacije izvzeti iz prostega dostopa, saj bi njihovo razkritje v tem času povzročilo takšno škodo predkazenskemu postopku, da je interes javnosti za razkritje ne odtehta. Razkritje bi spodkopalo zakoniti interes države, da zavaruje tiste podatke, ki so pomembni za uspešno odkrivanje in pregon storilcev kaznivih dejanj. Ob tem je potrebno upoštevati dejstvo, da bi zaradi razkritja teh podatkov lahko nastala nepopravljiva škoda izvedbi postopka, saj nekaterih preiskovalnih dejanj, ki so nujna za uspešno izvedbo postopka, ne bi bilo mogoče več izvesti. IP še ugotavlja, da je nedvomno v interesu javnosti, da se ugotovi, kdo so storilci kaznivih dejanj in da se ukrene vse potrebno, da se odkrijejo in zavarujejo sledovi kaznivega dejanja in predmeti, ki utegnejo biti dokaz in da se zberejo vsa obvestila, ki bi utegnila biti koristna za uspešno izvedbo kazenskega postopka. V obravnavanem primeru bi bilo tako razkritje zahtevanih informacij celo v nasprotju z interesom javnosti.

 

Presoja po drugem odstavku 6. člena ZDIJZ je tako pripeljala do zaključka, da interes javnosti za dostop do vseh zahtevanih informacij ni močnejši od interesa varstva postopka kazenskega pregona, zaradi katerih so te informacije varovane kot izjema po 6. točki prvega odstavka 6. člena ZDIJZ.

 

Ker zahtevana dokumentacija v celoti predstavlja izjemo od prostega dostopa do informacij javnega značaja po 6. točki prvega odstavka 6. člena ZDIJZ, in ker za zavrnitev zahteve zadošča že obstoj ene izmed izjem od prostega dostopa do informacij javnega značaja, se IP ni opredeljeval glede drugih izjem, ki jih je organ navedel v izpodbijani odločbi. Iz istega razloga se IP tudi ni opredelil do pritožbenih navedb in navedb stranskih udeležencev do zatrjevanih izjem od prostega dostopa do informacij javnega značaja.

 

Iz obrazložitve izhaja, da je pritožba prosilca neutemeljena, zato jo je IP, na podlagi tretjega odstavka 248. člena ZUP, kot neutemeljeno zavrnil in potrdil odločitev organa, vendar na drugi pravni podlagi. Razlog za zavrnitev dostopa do zahtevane informacije je obstoj izjeme iz 6. točke prvega odstavka 6. člena ZDIJZ.

 

Na podlagi petega odstavka 213. člena ZUP, ki se smiselno uporablja tudi za odločbo o pritožbi (prvi odstavek 254. člena ZUP), se v izreku odloči tudi o tem, ali so nastali stroški postopka. IP je ugotovil, da v tem postopku posebni stroški niso nastali, zato je odločil, kot izhaja iz 2. točke izreka te odločbe.

 

Ta odločba je v skladu s 30. točko 28. člena Zakona o upravnih taksah (Uradni list RS, št. 106/10 – ZUT-UPB5 in 14/15 – ZUUJFO) oproščena plačila upravne takse.

 

Pouk o pravnem sredstvu:

Zoper to odločbo ni dovoljena pritožba, pač pa se lahko sproži upravni spor. Upravni spor se sproži s tožbo, ki se vloži v 30 dneh po prejemu tega sklepa na Upravno sodišče Republike Slovenije, Fajfarjeva 33, 1000 Ljubljana. Tožba se vloži pri pristojnem sodišču neposredno pisno ali pa se mu pošlje po pošti. Tožba z morebitnimi prilogami se vloži najmanj v treh izvodih. Tožbi je treba priložiti tudi ta sklep v izvirniku ali prepisu.

 

 

 

 

 

Postopek vodila:

Monika Voga, univ.dipl.prav.,

Svetovalka pri Informacijskem

pooblaščencu

 

 

Informacijski pooblaščenec           

Mojca Prelesnik, univ. dipl. prav.,

informacijska pooblaščenka