Informacijski pooblaščenec Republika Slovenija
SLO | ENG

Iskalnik po odločbah IP o dostopu do informacij javnega značaja

+ -
Datum: 19.02.2015
Naslov: Produkcija Plus d.o.o. - Javna agencija RS za varstvo konkurence
Številka: 090-217/2014
Kategorija: Poslovna skrivnost, Test interesa javnosti
Status: Zavrnjeno


Sodba Upravnega sodišča

 

POVZETEK:

Prosilci so na organ naslovili zahtevo za dostop do odločbe, iz katere izhaja, da je stranski udeleženec zlorabil prevladujoč položaj na trgu. Organ je odločil o delnem dostopu do odločbe in prekril določene dele, ki predstavljajo poslovno skrivnost stranskega udeleženca. Določenih delov, ki jih je stranski udeleženec sicer označil kot poslovno skrivnost pa organ ni upošteval, saj gre za dokazno gradivo v postopku, dokazi o očitanih kršitvah pa ne morejo biti poslovna skrivnost podjetja, saj gre za ugotovitveno določbo državnega organa, ki ugotavlja kršitve zakona. V pritožbenem postopku je Informacijski pooblaščenec ugotovil, da je izpodbijana odločba organa pravilna in na zakonu utemeljena, ter da je organ pravilno odločil, da se razkrijejo tisti podatki, ki izkazujejo pravnomočno ugotovljene kršitve zakonov, ki so jih v okviru opravljanja javnopravnih nalog ugotovili pristojni organi, katerih cilj je spoštovanje predpisov in v tem smislu vzpostavitev zakonitega stanja, ki je v javnem interesu.


ODLOČBA:

Številka: 090-217/2014/11
Datum: 19. 2. 2015

Informacijski pooblaščenec po namestnici Informacijske pooblaščenke Kristini Kotnik Šumah, po pooblastilu št. 100-17/2006/48 z dne 17. 8. 2009 (v nadaljevanju IP) izdaja na podlagi 2. člena Zakona o Informacijskem pooblaščencu (Ur. l. RS, št. 113/2005 in 51/2007-ZUstS-A, v nadaljevanju ZInfP), tretjega in četrtega odstavka  27. člena Zakona o dostopu do informacij javnega značaja (Ur. l. RS, št. 51/2006- uradno prečiščeno besedilo, s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju ZDIJZ) ter prvega odstavka 248. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Ur. l. RS, št. 24/06 - uradno prečiščeno besedilo, s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju ZUP) o pritožbi z dne 17. 9. 2014, Produkcije Plus d. o. o., Kranjčeva 26, 1000 Ljubljana, ki jo zastopa Odvetniška družba Fašun, Melihen, Milač, Strojan, o. p., d. o. o., Slovenska cesta 56, 1000 Ljubljana (v nadaljevanju stranski udeleženec), zoper odločbo Javne agencije Republike Slovenije za varstvo konkurence, Dunajska 58, 1000 Ljubljana (v nadaljevanju organ), št. 090-31/2014-2 z dne 2. 9. 2014, v zadevi dostopa do informacij javnega značaja naslednjo

O D L O Č B O:


1. Pritožba stranskega udeleženca zoper odločbo Javne agencije Republike Slovenije za varstvo konkurence, Dunajska 58, 1000 Ljubljana št. 090-31/2014-2 z dne 2. 9. 2014, se zavrne.

2. Zahteva stranskega udeleženca za povrnitev stroškov se zavrne.

3. V postopku reševanja te pritožbe niso nastali posebni stroški.


O b r a z l o ž i t e v:


Ministrstvo za kulturo je dne 16. 9. 2013 na organ naslovilo zahtevo za posredovanje odločbe, ki jo je organ izdal stranskemu udeležencu glede zlorabe položaja na trgu televizijskega oglaševanja. Nejc Gole, novinar časnika Delo, d. d. je dne 12. 11. 2013 na organ naslovil zahtevo za posredovanje odločbe, ki jo je organ izdal stranskemu udeležencu. RTV Slovenija je dne 27. 11. 2013 prav tako posredovala zahtevo za posredovanje odločbe, ki jo je organ izdal stranskemu udeležencu, iz katere izhaja, da je ta zlorabil prevladujoč položaj na trgu TV oglaševanja na območju RS. Odvetniki Šelih & partnerji o. p., d. o. o. so z zahtevo z dne 13. 1. 2014 zaprosili za kopijo odločbe organa zoper stranskega udeleženca, katere izvleček je bil na spletni strani organa objavljen dne 6. 5. 2013 (odločba 259). Če zaprošene informacije vsebujejo osebne podatke, podatke, ki so opredeljeni kot poslovna skrivnost oz. ostale podatke, ki predstavljajo izjemo po 6. čl. ZDIJZ, prosilec prosi za delni dostop do zahtevanega dokumenta. Odvetniška pisarna Rojs, Peljhan, Prelesnik & partnerji o. p., d. o. o. je dne 16. 5. 2014 na organ naslovila zahtevo za dostop do odločbe št. 306-90/2009-169 z dne 24. 4. 2013.

Organ je v zvezi z zahtevami prosilcev štirim pravnim osebam, na katere se nanašajo zahtevani dokumenti, posredoval poziv, s katerim jih je pozval k vstopu v postopek kot stranske udeležence in jim naložil, da v zahtevanih dokumentih natančno označijo morebitne zaupne podatke, zlasti pa poslovne skrivnosti in osebne podatke, ki jih je potrebno v dokumentu prekriti, tako da v nezaupni različici dokumenta javnosti ne bodo dostopni. Prav tako jih je pozval, da obrazložijo, zakaj določen podatek za njih predstavlja poslovno skrivnost, osebni podatek ali drugo izjemo iz 6. člena ZDIJZ, v skladu z Zakonom o gospodarskih družbah, ostalo zakonodajo in obstoječo sodno prakso ter prakso Informacijskega pooblaščenca ter o tem priložijo ustrezna dokazila in obrazložijo škodo, ki bi nastala z razkritjem zahtevanih informacij. V postopek sta kot stranska udeleženca vstopila pritožnik (podjetje Pro plus d. o. o.) in Prva TV d. o. o. – v likvidaciji, ki sta se odgovoru opredelila do poslovnih skrivnosti, ki naj ne bi bile predmet javno dostopnih dokumentov.

Po preteku roka in po prejemu odgovorov na zgoraj navedeni poziv, je organ dne 28. 8. 2014 izdal sklep št. 090-31/2014-1, s katerim je postopke v zvezi z zahtevami prosilcev z dne 16. 9. 2013, 12. 11. 2013, 27. 11. 2013, 13. 1. 2014 in 16. 5. 2014, ki se vodijo pod opravilnimi številkami 090-14/2013, 090-16/2013, 090-18/2013, 090-1/2014 in 090-24/2014, združil v en postopek, ki se vodi pod opr. št. 090-31/2014.

Organ je dne 2. 9. 2014 izdal odločbo št. 090-31/2014-2, s katero je zahtevo prosilcev delno zavrnil, tako da se izločijo osebni podatki v točkah: 121, 128, 136 in 155 odločbe in poslovna skrivnost v točkah: 33, 37 (delno), 39, 74, 83, 84, 86, 92, 115, 121 (delno), 124 (delno), 125, 127 (delno), 128 (delno), 129 (delno), 131 (delno), 136 (delno), 137 (delno), 140 (delno), 141 (delno), 142 (delno), 143 (delno), 144 (delno), 146, 148, 152 (delno), 153 (delno), 154 (delno), 155 (delno), 157 (delno), 161 (delno), 167 (delno), 170, 172, 182 in 184, v tabelah v točah št.: 137, 140 (delno), 141 (delno), 142 (delno), 149 (delno) in 150 (delno) ter v prilogah k odločbi: priloga 1, priloga 2, priloga 3, priloga 4 in priloga 5.

V obrazložitvi je organ navedel, da se zahteva prosilcev nanaša na posredovanje odločbe organa št. 306-90/2009-169 z dne 24. 4. 2013 (v nadaljevanju odločba), izdane v postopku ugotavljanja kršitve 9. člena Zakona o preprečevanju omejevanja konkurence (Ur. l. RS, št. 36/08, s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju ZPOmK-1) in 102. člena Pogodbe o delovanju Evropske unije (Ur. I. C št. 326 z dne 26. 10. 2012, v nadaljevanju: PDEU), prej 82. člena Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti (Ur. I. RS, št. 7/04; v nadaljevanju: PES). V zvezi z odločitvijo je organ pojasnil, da je v pretežni meri upošteval navedbe podjetij, na katere se nanaša odločba, ki so kot subjekti s pravnim interesom v predmetnem postopku označili določene podatke iz odločbe za zaupne in zahtevali njihovo varstvo. Zavrnil pa je zahteve stranskih udeležencev za varovanje podatkov v primerih, ki ne predstavljajo izjem po 6. členu ZDIJZ oz. kjer je očitno,
da gre za podatke, ki so po zakonu javni, ali podatke o kršitvi zakona. Stranski udeleženec (Pro plus d. o. o.) posameznih zahtev po prekritju poslovni skrivnosti oz. osebnih podatkov ni obrazložil oz. dokazoval, predložil pa je Sklep o poslovni skrivnosti z dne 2. 9. 2010, na podlagi katerega je organ sklepal, da gre za poslovno skrivnost zgolj po subjektivnem kriteriju (torej na podlagi Sklepa o poslovni skrivnosti). Slednje pomeni, da stranski udeleženec sam, s svojim aktom in s svojo voljo, označi podatek kot zaupen in prepove njegovo neupravičeno sporočanje, ne glede na to, kakšen pomen imajo zaupni podatki za stranskega udeleženca. Sklep o poslovni skrivnosti stranskega udeleženca določa, da se kot poslovna skrivnost štejejo vsi komercialni in/ali finančni podatki, informacije, listine in druga dokumentacija v zvezi s poslovanjem družbe Pro Plus, ki jo družba Pro Plus ali od nje pooblaščena oseba v kakršnikoli obliki obdeluje, zbira in/ali posreduje svojim poslovnim partnerjem, svojim hčerinskim in/ali drugim povezanim osebam ali katerikoli drugi tretji osebi, vključujoč državne organe Republike Slovenije. V nadaljevanju je podana obrazložitev, da bi z javno objavo ali drugo nepooblaščeno uporabo komercialnih in/ali finančnih podatkov, informacij, listin in druge navedene dokumentacije, zlasti pa podatkov o finančnem stanju družbe, o strateških usmeritvah družbe ter podatkov o poslovnih strankah, cenah, prihodkih, obsegu prometa in poslovanja v zvezi s storitvami, ki jih opravlja družba Pro plus, lahko nastala občutna škoda in bi to lahko imelo vpliv na tržni in/ali konkurenčni položaj podjetja, zato se vsi komercialni in/ali finančni podatki, informacije, listine in druga dokumentacija v zvezi s poslovanjem družbe Pro plus, ki jo družba ali od nje pooblaščena oseba v kakršnikoli obliki obdeluje, zbira in/ali posreduje svojim poslovnim partnerjem, svojim hčerinskim in/ali drugim povezanim družbam ali katerikoli drugi tretji osebi, vključno z državnimi organi Republike Slovenije, štejejo za poslovno skrivnost družbe. Ker družba Pro plus ni podala obrazložitve razlogov, zaradi katerih je konkretne podatke treba obravnavati kot poslovne skrivnosti oziroma zaupne podatke in jih varovati pred tretjimi osebami, je organ izhajal iz Sklepa o poslovni skrivnosti z dne 2. 9. 2010, še posebej iz njegove obrazložitve, pri čemer je vsak posamični podatek, ki ga je podjetje Pro plus označilo kot zaupnega, presojal glede na to, ali izpolnjuje navedbe, podane v Sklepu o poslovni skrivnosti, saj zgolj generalna opredelitev določene vrste podatkov (npr. o finančnem poslovanju) ne zadostuje za obravnavo le-teh kot zaupnih podatkov.

Organ je ugodil zahtevi stranskega udeleženca, da se v odločbi prekrijejo vsa imena podjetij, naročnikov oz.   oglaševalcev ter imena oglaševalskih oz. medijskih agencij, s katerimi stranski udeleženec sodeluje. Navedeni podatki se nahajajo v naslednjih točkah odločbe:  121, 124, 125, 127, 128, 129, 131, 136, 141, 142, 143, 144, 146, 148, 152, 153, 154, 155, 157, 182 in 184. Kot je obrazloženo v Sklepu o poslovni skrivnosti stranskega udeleženca z dne 2. 9. 2010, bi podjetju z objavo podatkov o poslovnih partnerjih lahko nastala občutna škoda. Organ v tem delu ocenjuje, da je zahteva stranskega udeleženca upravičena in v tem delu zavrača dostop do zahtevane informacije. Organ je ugodil tudi zahtevi stranskega udeleženca, da se v celotni odločbi prekrijejo številke pogodb o poslovnem sodelovanju oz. številke pogodb o zakupu medijskega prostora, sklenjenih z naročniki, ter aneksi k pogodbam, navedbe, za katero obdobje so bile sklenjene in datumi sklenitve le-teh. Ti podatki se nahajajo v točkah št. 146, 153 in 154 izpodbijane odločbe. V točki 146 je organ po uradni dolžnosti prekril tudi številko pogodbe o zakupu medijskega prostora in navedbo, za katero obdobje je bila sklenjena, za katero stranski udeleženec ni zahteval varovanja poslovne skrivnosti, saj bi v nasprotnem primeru stranskemu udeležencu lahko nastala občutna škoda.

Organ je obravnaval zahtevo stranskega udeleženca Prva TV, da v točki 33 kot poslovno skrivnost prekrije skupno število oglasnih sekund v letu 2011 na televizijskem programu Prva TV. Po navedbah stranskega udeleženca gre za poslovno skrivnost, ki se nanaša na gospodarsko dejavnost podjetja, hkrati pa gre za zaupen podatek, ki ni javno dostopen in s katerimi se tretje osebe ne morejo prosto seznaniti. Po navedbah stranskega udeleženca je ta podatek poslovna skrivnost Prve TV, tako po subjektivnem kriteriju, kot tudi po objektivnem kriteriju. Navedeni podatki namreč nikoli niso bili dostopni širšemu krogu oseb, temveč zgolj zaposlenim v Prvi TV ter zelo omejenemu krogu oseb (npr. morebitnim sopogodbenikom Prve TV), ki so se z njimi seznanili v okviru svojega poslovanja s Prvo TV, in je torej lahko vsaki povprečni osebi znano, da gre za tajne podatke Prve TV. Poleg tega je izpolnjen tudi drugi pogoj objektivnega kriterija, saj bi lahko z razkritjem navedenih podatkov Prvi TV oziroma njenemu edinemu družbeniku MTG Broadcasting AB nastala
občutna škoda, če bi podatek bil razkrit širšemu krogu ljudi. Razkritje teh podatkov bi namreč lahko vplivalo na maksimiranje dobička in poslovno strategijo konkurentov Prve TV na trgih izven Republike Slovenije, podatki za trg Republike Slovenije so namreč primerljivi s podatki na teritorijih drugih držav. Organ je zahtevi podjetja Prva TV ugodil.

Organ je v nadaljevanju obravnaval podatke, ki so navedeni v točki 37 odločbe, in se nanašajo na višino in vrste popustov za naročnike televizijskega oglaševanja in komu natanko posamezna vrsta popusta pripada. Te podatke ima podjetje Pro plus definirane za notranje potrebe. Podatki o vrsti in višini popusta so znani le omejenemu krogu oseb znotraj  družbe, razkritje drugim tržnim subjektom (konkurentom) bi očitno škodilo konkurenčnemu položaju podjetja, saj podatki v vseh pogledih predstavljajo konkurenčno prednost podjetja. Na podlagi teh podatkov in informacij bi konkurenti prilagodili svoje ravnanje na trgu z ravnanjem podjetja, kar bi podjetju povzročilo občutno škodo, zato je organ ugodil zahtevi stranskega udeleženca glede varovanja podatkov kot poslovne skrivnosti v delu, ki se nanaša na konkretne podatke (višino oz. vrsto popustov). Organ pa je zavrnil zahtevo stranskega udeleženca glede varovanja podatkov kot poslovne skrivnosti za besedno zvezo (»ta pripada ...«), v kateri je navedeno, komu ena od vrst popusta pripada, saj stranski udeleženec pri drugi vrsti popusta iste besedne zveze ni prekril, gre pa za splošno besedno zvezo in po mnenju organa podjetju z razkritjem le-te ne bi nastala občutna škoda oz. to ne bi imelo vpliva na tržni in/ali konkurenčni položaj podjetja.

Organ je nato obravnaval podatke, ki so navedeni v točki 39 odločbe in se nanašajo na izračun stroška na točko (oz. cene GRP) in cenik oglaševanja Prve TV. Po navedbah stranskega udeleženca gre za poslovno skrivnost, ki se nanaša na gospodarsko dejavnost podjetja, hkrati pa gre za zaupen podatek, ki ni javno dostopen in s katerim se tretje osebe ne morejo prosto seznaniti. Po navedbah stranskega udeleženca je ta podatek poslovna skrivnost Prve TV, tako po subjektivnem kriteriju kot tudi po objektivnem kriteriju. Navedeni podatki namreč nikoli niso bili dostopni širšemu krogu oseb, temveč zgolj zaposlenim v Prvi TV, ter zelo omejenemu krogu oseb (npr. morebitnim sopogodbenikom Prve TV), ki so se z njimi seznanili v okviru svojega poslovanja s Prvo TV, in je torej lahko vsaki povprečni osebi znano, da gre za tajne podatke Prve TV. Poleg tega je izpolnjen tudi drugi pogoj objektivnega kriterija, saj bi lahko z razkritjem navedenih podatkov Prvi TV oziroma njenemu edinemu družbeniku MTG Broadcasting AB nastala občutna škoda, če bi podatek bil razkrit širšemu krogu Ijudi. Razkritje teh podatkov bi namreč lahko vplivalo na maksimiranje dobička in poslovno strategijo konkurentov Prve TV na trgih izven Republike Slovenije: podatki za trg Republike Slovenije so namreč primerljivi s podatki na teritorijih drugih držav. Organ je zahtevi podjetja Prva TV po prekritju teh podatkov ugodil.
 
Organ je obravnaval podatke, ki so navedeni v točkah 74, 83, 84, 86 in 92 odločbe in se nanašajo na tržne deleže Prve TV. Po navedbah stranskega udeleženca gre za poslovno skrivnost, ki se nanaša na gospodarsko dejavnost podjetja, hkrati pa gre za zaupen podatek, ki ni javno dostopen in s katerimi se tretje osebe ne morejo prosto seznaniti. Po navedbah stranskega udeleženca je ta podatek poslovna skrivnost Prve TV, tako po subjektivnem kriteriju, kot tudi po objektivnem kriteriju. Navedeni podatki namreč nikoli niso bili dostopni širšemu krogu oseb, temveč zgolj zaposlenim v Prvi TV ter zelo omejenemu krogu oseb (npr. morebitnim sopogodbenikom Prve TV), ki so se z njimi seznanili v okviru svojega poslovanja s Prvo TV in je torej lahko vsaki povprečni osebi znano, da gre za tajne podatke Prve TV. Poleg tega je izpolnjen tudi drugi pogoj objektivnega kriterija, saj bi lahko z razkritjem navedenih podatkov Prvi TV oziroma njenemu edinemu družbeniku MTG Broadcasting AB nastala občutna škoda, če bi podatek bil razkrit širšemu krogu ljudi. Razkritje teh podatkov bi namreč lahko vplivalo na maksimiranje dobička in poslovno strategijo konkurentov Prve TV na trgih izven Republike Slovenije: podatki za trg Republike Slovenije so namreč primerljivi s podatki na teritorijih drugih držav. Organ je zahtevi podjetja Prva TV zato ugodil.

Nadalje je organ obravnaval podatke, ki so navedeni v točki 93 odločbe in se nanašajo na tržne deleže podjetja Pro Plus in njegovih konkurentov, kot izhajajo iz dokumentov, ki jih je organ pridobil med opravljanjem preiskave. Navedeni tržni deleži izhajajo iz internih dokumentov stranskega udeleženca in so znani le omejenemu krogu oseb znotraj družbe, razkritje drugim tržnim subjektom (konkurentom) bi očitno škodilo konkurenčnemu položaju podjetja, saj podatki v vseh pogledih predstavljajo konkurenčno prednost podjetja. Na podlagi teh podatkov in informacij bi konkurenti prilagodili svoje ravnanje na trgu z ravnanjem podjetja, kar bi lahko povzročilo občutno škodo podjetjem, zato je organ ugodil zahtevi stranskega udeleženca glede varovanja podatkov kot poslovne skrivnosti v delu, ki se nanaša na konkretne podatke (višino oz vrsto popustov). Organ pa je zavrnil zahtevo stranskega udeleženca Pro Plus glede varovanja podatkov kot poslovne skrivnosti v manjšem številu posameznih besednih zvez, s katerimi je organ opisal,   za kakšne podatke gre. Navedene besede služijo pojasnjevanju, z njihovim razkritjem pa podjetju ne bi bila povzročena škoda.

Nadalje je organ obravnaval podatke, ki so navedeni v točki 115 odločbe, in se nanašajo na največji odstotek vrednosti domnevno spornih poslov glede na celotne prihodke podjetja iz naslova oglaševanja po posamičnih letih oz. povprečni odstotek. Navedeni podatki so znani le omejenemu krogu oseb znotraj družbe, razkritje drugim tržnim subjektom (konkurentom) bi očitno škodilo konkurenčnemu položaju podjetja, saj podatki v vseh pogledih predstavljajo konkurenčno prednost podjetja. Na podlagi teh podatkov in informacij bi konkurenti prilagodili svoje ravnanje na trgu glede na ravnanje podjetja, kar bi povzročilo občutno škodo podjetjem, zato je organ ugodil zahtevi stranskega udeleženca glede varovanja podatkov kot poslovne skrivnosti v tem delu. Organ pa ni ugodil stranskemu udeležencu v tem, da bi bile prekrite tudi merske enote, ki opredeljujejo posamezne vrednosti, navedene v tej točki, saj bi se s tem lahko okrnilo razumevanje odločbe, kar pa je v interesu javnosti.

Nadalje je organ obravnaval izjavo, navedeno v točki 121 odločbe, ki izhaja iz elektronskega sporočila, zaseženega v preiskavi organa. Stranski udeleženec je citirano izjavo iz enega od elektronskih sporočil označil kot poslovno skrivnost v skladu s Sklepom o poslovni skrivnosti, ki v obrazložitvi navaja, da bi z javno objavo podatkov o strateških usmeritvah podjetja v zvezi s storitvami, ki jih opravlja stranski udeleženec, lahko nastala občutna škoda podjetju in bi to lahko imelo vpliv na tržni in/ali konkurenčni položaj podjetja. Organ je zavrnil zahtevo stranskega udeleženca glede varovanja podatkov kot poslovne skrivnosti in svojo odločitev utemeljuje s tem, da gre za dokazno gradivo v postopku, dokazi o očitanih kršitvah pa ne morejo biti poslovna skrivnost podjetja, saj gre za ugotovitveno določbo državnega organa, ki ugotavlja kršitve zakona. V isti točki je stranski udeleženec kot poslovno skrivnost označil del vsebine enega od elektronskih sporočil v delu, ki določa časovno obdobje, za katerega je stranski udeleženec želel pridobiti zavezo konkretnega naročnika o 100 % deležu oglaševalskega proračuna (t. i. investicije) pri stranskem udeležencu. Ker stranski udeleženec ni argumentiral, na kakšen način bi razkritje tega podatka lahko vplivalo na njegov položaj, po mnenju organa pa ta podatek tudi ne more predstavljati poslovne skrivnosti v skladu s Sklepom o poslovni skrivnosti, je organ v tem delu zahtevo stranskega udeleženca zavrnil.

Organ je obravnaval tudi podatek v točki 124 odločbe, ki določa naravo medsebojnega razmerja konkretnega podjetja v odnosu do stranskega udeleženca. Stranski udeleženec je navedeni podatek označil kot poslovno skrivnost v skladu s Sklepom o poslovni skrivnosti. Organ je zavrnil zahtevo stranskega udeleženca glede varovanja podatkov kot poslovne skrivnosti in svojo odločitev utemeljuje s tem, da razkritje narave medsebojnega razmerja med konkretnim podjetjem (ime katerega je poslovna skrivnost, čemur je organ ugodil) in stranskim udeležencem, slednjemu ne bo povzročilo občutne škode, sama navedba narave medsebojnega razmerja pa je pomembna za razumevanje odločbe 306-90/2009-169. Tudi v primeru, da bi razkritje narave medsebojnega razmerja med obema podjetjema stranskemu udeležencu utegnilo škodovati, gre za dokazno gradivo v postopku in je po oceni organa interes javnosti za dostop do te informacije večji od morebitne škode za stranskega udeleženca.

Nadalje je organ obravnaval podatke, ki so navedeni v točki 127 odločbe, v kateri je stranski udeleženec kot poslovno skrivnost označil navedbo dokumentacije (vključno z datumom le-te), v kateri je organ tekom preiskave našel enega od dokazov za očitane kršitve ter delni povzetek vsebine le-te. Organ je zavrnil zahtevo stranskega udeleženca glede varovanja podatkov kot poslovne skrivnosti in svojo odločitev utemeljuje s tem, da besedilo, iz katerega je razvidno, na katere podatke je organ oprl svoje dokaze, predstavlja dokazno gradivo, dokazi o očitanih kršitvah pa v skladu s tretjim odstavkom 39. člena ZGD-1 ne morejo biti poslovna skrivnost podjetja, saj gre za ugotovitveno določbo državnega organa, ki ugotavlja kršitve zakona ali dobrih poslovnih običajev. Po mnenju organa navedba datuma dokumenta ne izpolnjuje pogojev iz Sklepa o poslovni skrivnosti, da gre podatek o finančnem stanju podjetja, o strateških usmeritvah podjetja, podatkov o poslovnih strankah, cenah, prihodkih, obsegu prometa in poslovanja v zvezi s storitvami, ki jih opravlja stranski udeleženec, poleg tega pa stranskemu udeležencu z javno objavo le-tega po mnenju organa ne bo nastala občutna škoda. Tudi obrazložitvi, da je stranski udeleženec ta podatek označil kot zaupnega, ker je bilo navedeno elektronsko sporočilo zajeto v Sklepu Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 23. 12. 2013, s katerim je bil organu z začasno odredbo prepovedana kakršnakoli uporaba v zvezi z elektronskimi sporočili tožečih strank, ni mogoče slediti. Ker je Višje sodišče v Ljubljani dne 9. 4. 2014 v pravdni zadevi tožečih strank (nekaterih zaposlenih oz. povezanih s stranskim udeležencem) proti organu kot toženi stranki sklenilo, da se pritožbi organa ugodi in se razveljavi sklep Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 23. 12. 2013, je tudi v primeru, da je navedeno elektronsko sporočilo bilo zajeto v Sklepu Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 23. 12. 2013, s katerim je bila organu z začasno odredbo prepovedana kakršnakoli uporaba v zvezi z elektronskimi sporočili tožečih strank, je bil ta sklep razveljavljen s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani dne 9. 4. 2014, zato organ tej zahtevi stranskega udeleženca ni ugodil.

Organ je obravnaval podatke v točki 128 odločbe, v kateri je stranki udeleženec kot poslovno skrivnost opredelil bistvene navedbe iz dokumentacije, ki jo je organ zasegel v preiskavi in iz katere izhajajo navedbe, na katere organ opira dokazovanje očitanih kršitev ter navedbo konkurentov stranskega udeleženca, ki iz navedene dokumentacije izhajajo. Organ je kljub temu, da navedbe izpolnjujejo pogoje, navedene v Sklepu o poslovni skrivnosti stranskega udeleženca, zavrnil zahtevo stranskega udeleženca glede varovanja podatkov kot poslovne skrivnosti, saj gre za podatke, ki predstavljajo dokaze v ugotovitveni odločbi o kršitvi zakona. Organ pa je ugodil zahtevi stranskega udeleženca, da se prekrije predmet in višina ugodnosti, ki bi je bil potencialni naročnik deležen v primeru, da izpolni zahteve stranskega udeleženca. Organ je ugodil tudi zahtevi stranskega udeleženca, da se poleg imen podjetij, s katerimi stranski udeleženec sodeluje, prekrijejo tudi navedbe, iz katerih bi lahko tretje osebe ugotovile, za katero oz. katera podjetja gre.

Prav tako je organ obravnaval podatke v točki 129 odločbe, v kateri so predstavljeni dokazi za ugotovljene kršitve in dokumentacija, v kateri se ti dokazi nahajajo. Stranski udeleženec je kot poslovno skrivnost opredelil bistvene navedbe iz dokumentacije, ki jo je organ zasegel v preiskavi in iz katere izhajajo navedbe, na katere organ opira dokazovanje očitanih kršitev, navedbo konkurentov stranskega udeleženca, ki iz navedene dokumentacije izhajajo ter navedbo konkretnega dokumenta (vključno z datumom le-tega), iz katerega izhaja dokaz za očitane kršitve. Organ je kljub temu, da navedbe izpolnjujejo pogoje, navedene v Sklepu o poslovni skrivnosti stranskega udeleženca, zavrnil zahtevo stranskega udeleženca glede varovanja podatkov kot poslovne skrivnosti, saj gre za ugotovitveno določbo državnega organa, ki ugotavlja kršitve zakona.

Nadalje je organ obravnaval podatke, ki so navedeni v točki 131 odločbe, v kateri je stranski udeleženec kot poslovno skrivnost označil nekatere navedbe, ki podpirajo ugotovitve organa o kršitvah, ki jih je organ pridobil iz dokumentacije tekom preiskave, ki vključujejo tudi navedbe konkurentov. Organ je zavrnil zahtevo stranskega udeleženca glede varovanja podatkov kot poslovne skrivnosti in svojo odločitev utemeljuje s tem, da razkritje navedb, ki izhajajo iz dokumentacije, v kateri je organ našel dokaze o očitanih kršitvah (pri čemer je organ ugodil podjetju, da predstavljajo imena konkretnih naročnikov poslovno skrivnost) ne more biti poslovna skrivnost podjetja, saj gre za ugotovitveno določbo državnega organa, ki ugotavlja kršitve zakona. Organ je kljub temu, da navedbe izpolnjujejo pogoje, navedene v Sklepu o poslovni skrivnosti stranskega udeleženca, zavrnil zahtevo podjetja glede varovanja podatkov kot poslovne skrivnosti, saj gre za dokazno gradivo v postopku, interes javnosti pa je po oceni organa tudi večji od morebitne škode za stranskega udeleženca.

Organ je obravnaval podatke navedene v točki 136 odločbe, ki predstavljajo podatke o gibanju popustov oz. posledično cen za konkretnega oglaševalca v primeru ekskluzivnega oz. neekskluzivnega oglaševanja pri stranskem udeležencu. Organ je delno ugodil zahtevi stranskega udeleženca glede varovanja podatkov v delu, ki se nanaša na konkretne podatke (zneske oz. deleže), saj so navedeni podatki znani le omejenemu krogu oseb znotraj posamezne družbe in bi razkritje drugim tržnim subjektom (konkurentom) očitno škodilo konkurenčnemu položaju podjetja, saj podatki v vseh pogledih predstavljajo konkurenčno prednost podjetja. Na podlagi teh podatkov in informacij bi konkurenti prilagodili svoje ravnanje na trgu, kar bi podjetju povzročilo občutno škodo. Organ pa je zavrnil zahtevo stranskega udeleženca glede varovanja podatkov kot poslovne skrivnosti za besedilo, v katerem je navedeno, na katero leto se nanaša eden od pridobljenih dokumentov in kakšne ugodnosti bi bil naročnik deležen, če bi obdržal 100 % delež oglaševanja pri stranskemu udeležencu, saj gre za dokazno gradivo, s katerim je bila ugotovljena kršitev, in je po oceni organa tudi v tem primeru interes javnosti večji od morebitne škode za stranskega udeleženca.

Nadalje je organ obravnaval podatke, ki so navedeni v točki 137 odločbe, v kateri je organ ilustrativno prikazal vpliv deleža oglaševanja na pogoje zakupa oglasnega prostora (na višino popusta oziroma višino drugih ugodnosti - konkretno na dodano vrednost, tj. gratis objave). Stranski udeleženec je kot poslovno skrivnost označil posamezne zneske investicij in posamezne oglaševalske deleže ter delež dodane vrednosti oz. popusta, ki izhajata glede na določen znesek investicije in določen delež oglaševanja pri stranskem udeležencu. Organ je delno ugodil zahtevi stranskega udeleženca, in sicer v delu, ki se nanaša na konkretne podatke (oglaševalski delež v primerih, da ne gre za 100 % oglaševalski delež ter višina deleža dodane vrednosti oziroma popusta, ki izhajajo iz vrednosti investicije in posameznega oglaševalskega deleža), saj so navedeni podatki znani le omejenemu krogu oseb znotraj posamezne družbe in bi razkritje drugim tržnim subjektom (konkurentom) očitno škodilo konkurenčnemu položaju podjetja, saj podatki v vseh pogledih predstavljajo konkurenčno prednost podjetja. Na podlagi teh podatkov in informacij bi konkurenti prilagodili svoje ravnanje na trgu z ravnanjem podjetja, kar bi podjetju povzročilo občutno škodo. Organ pa je zavrnil zahtevo stranskega udeleženca glede varovanja podatkov kot poslovne skrivnosti v delu, ki se nanaša na znesek investicije. Stranski udeleženec je v tabeli, ki je sestavni del točke 137 (v kateri so predstavljeni podatki o deležu dodane vrednosti in deležu popusta v odvisnosti od zneska investicije in od deleža oglaševanja naročnika pri stranskem udeležencu), kot poslovno skrivnost označil zgolj podatke o deležu dodane vrednosti in deležu popusta, ne pa tudi podatkov o znesku investicije in o deležu oglaševanja naročnika. Po mnenju organa zgolj razkritje zneska investicije ne more vplivati na morebitno škodo stranskemu udeležencu iz naslova razkritja poslovne skrivnosti, saj je v odločbi naveden za ilustracijo, poleg tega pa je organ kot poslovno skrivnost prekril podatke o oglaševalskem deležu in o dodani vrednosti oz. popustu. Poleg tega stranski udeleženec ni označil kot poslovne skrivnosti istega podatka v tabeli, ki je sestavni del točke 137, tako da bi javnost ta podatek lahko vseeno razbrala.

Organ je obravnaval tudi podatke v točki 140 odločbe, v kateri so nadalje pojasnjeni podatki o vplivu deleža oglaševanja na pogoje zakupa oglasnega prostora (na višino popusta oziroma višino drugih ugodnosti - konkretno na dodano vrednost, kot je bilo že obravnavano v zvezi s podatki v točki 137). Navedeni podatki izhajajo iz pridobljene dokumentacije v preiskavi pri stranskem udeležencu, na podlagi teh pa organ pojasnjuje ugotovitve oz. dokazuje kršitve stranskega udeleženca, in sicer kakšna je dodana vrednost za oglaševalca na podlagi enakega zneska investicije in različnega deleža oglaševanja pri
stranskem udeležencu. Stranski udeleženec je kot poslovno skrivnost označil razpon zneska investicij in posamezne oglaševalske deleže ter delež dodane vrednosti, ki izhaja glede na znesek investicije in različen delež oglaševanja pri stranskem udeležencu. Organ je delno ugodil zahtevi stranskega udeleženca, in sicer v delu, ki se nanaša na konkretne podatke o odstotkih dodane vrednosti, ki izhajajo iz vrednosti investicije in posameznega oglaševalskega deleža, saj so navedeni podatki znani le omejenemu krogu oseb znotraj posamezne družbe in bi razkritje drugim tržnim subjektom (konkurentom) očitno škodilo konkurenčnemu položaju podjetja, saj podatki v vseh pogledih predstavljajo konkurenčno prednost stranskega udeleženca. Na podlagi teh podatkov in informacij bi konkurenti prilagodili svoje ravnanje na trgu z ravnanjem stranskega udeleženca, kar bi temu povzročilo občutno škodo. Organ pa je zavrnil zahtevo stranskega udeleženca glede varovanja podatkov kot poslovne skrivnosti v delu, ki se nanaša na razpon zneska investicije in na delež oglaševanja pri stranskem udeležencu. Po mnenju organa zgolj razkritje podatkov o deležu oglaševanja in znesku investicije ne more vplivati na morebitno škodo stranskemu udeležencu iz naslova razkritja poslovne skrivnosti, saj je v odločbi naveden za ilustracijo, poleg tega pa je organ kot poslovno skrivnost prekril podatke o dodani vrednosti.

Nadalje je organ obravnaval podatke, ki so navedeni v točki 141 odločbe, v kateri so pojasnjeni podatki o vplivu deleža oglaševanja na pogoje zakupa oglasnega prostora (na višino popusta oziroma višino drugih ugodnosti - konkretno na ceno GRP), ki jih je organ pridobil iz dokumentacije v preiskavi. Na podlagi le-teh organ pojasnjuje ugotovitve oz. dokazuje kršitve stranskega udeleženca, in sicer kakšna je dodana vrednost oz. cena GRP za oglaševalca v odvisnosti od zneska investicije in deleža oglaševanja pri stranskem udeležencu. Stranski udeleženec je kot poslovno skrivnost označil zneske investicij in posamezne oglaševalske deleže ter deleže dodane vrednosti in cene GRP oz. strošek oglaševanja na točko gledanosti (v nadaljevanju CPP), ki izhajajo iz posameznega zneska investicije in posameznega deleža oglaševanja pri stanskem udeležencu ter ugotovitve o gibanju navedenih parametrov v odvisnosti od deleža oglaševanja pri stranskem udeležencu. Organ je delno ugodil zahtevi stranskega udeleženca, in sicer v delu, ki se nanaša na konkretne podatke o cenah GRP in odstotkih dodane vrednosti, ki bi jih konkreten naročnik dosegel glede na različne vrednosti investicije in različne višine oglaševalskega deleža pri stranskem udeležencu ter odstotek zvišanja cene GRP (CPP) pri enaki višini investicije in spremembi deleža oglaševanja naročnika pri stranskemu udeležencu, saj so navedeni podatki znani le omejenemu krogu oseb znotraj posamezne družbe in bi razkritje drugim tržnim subjektom (konkurentom) očitno škodilo konkurenčnemu položaju stranskega udeleženca, saj podatki v vseh pogledih predstavljajo konkurenčno prednost stranskega udeleženca. Na podlagi teh podatkov in informacij bi konkurenti prilagodili svoje ravnanje na trgu z ravnanjem stranskega udeleženca, kar bi temu povzročilo občutno škodo. Organ pa je zavrnil zahtevo podjetja glede varovanja podatkov kot poslovne skrivnosti v delu, ki se nanaša na znesek investicije in na delež oglaševanja pri stranskem udeležencu, za besedilo, iz katerega je razvidno, za katere podatke gre, ter za datum dokumenta, iz katerega izhajajo navedeni podatki. Po mnenju organa navedba datuma dokumenta ne izpolnjuje pogojev iz Sklepa o poslovni skrivnosti, da gre podatek o finančnem stanju podjetja, o strateških usmeritvah podjetja, podatkov o poslovnih strankah, cenah, prihodkih, obsegu prometa in poslovanja v zvezi s storitvami, ki jih opravlja stranski udeleženec, poleg tega pa stranskemu udeležencu z javno objavo le-tega po mnenju organa ne bo nastala občutna škoda. Tudi v primeru, če je stranski udeleženec ta podatek označil za zaupnega, ker je navedeno elektronsko sporočilo bilo zajeto v Sklepu Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 23. 12. 2013, s katerim je bila organu z začasno odredbo prepovedana kakršnakoli uporaba v zvezi z elektronskimi sporočili tožečih strank je Višje sodišče v Ljubljani dne 9. 5. 2014 sklenilo, da se pritožbi Agencije ugodi in se razveljavi sklep Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 23. 12. 2013, zato se zahteva stranskega udeleženca tudi v tem primeru in v tem delu zavrne. Enako velja za besedilo, iz katerega je razvidno, na katere podatke je organ oprl svoje dokaze. Navedba višine zneska investicije in deleža oglaševanja je po mnenju organa v interesu javnosti, da se seznani z vplivom deleža oglaševanja ob enakem znesku investicije na delež ugodnosti za naročnika, oziroma je v tem pogledu interes javnosti po razkritju večji od interesa stranskega udeleženca za omejitev dostopa do teh podatkov.

Organ je med drugim obravnaval tudi podatke iz točk 142, 144 in 152 odločbe, v katerih organ pojasnjuje pogoje, po katerih stranski udeleženec ponuja zakup televizijskega oglaševalskega prostora glede na različne deleže oglaševanja naročnika pri stranskem udeležencu. Stranski udeleženec je kot poslovno skrivnost označil podatke o višini investicij naročnika in deležu oglaševanja pri stranskem udeležencu (v vseh treh navedenih točkah), število oglasov in dolžino le-teh, ceno oglasa in višino doseženega popusta glede na znesek investicije in delež oglaševanja pri stranskem udeležencu, vzročno zvezo med vrednostjo investicije in zlasti deležem oglaševanja in številom oglasov (v točkah 142 in 144) ter za del naslova dokumenta, iz katerega je razvidna splošna vsebina dokumenta in na katero leto se ta nanaša (točka 152). Organ je ugodil zahtevi stranskega udeleženca v delu, ki se nanaša na konkretne podatke o pridobljenem številu oglasov ter dolžini le-teh, ceni oglasa in višini doseženega popusta glede na znesek investicije in delež oglaševanja pri stranskem udeležencu in delež zmanjšanja števila oglasov v primeru zmanjšanja deleža oglaševanja stranskemu udeležencu (in seveda s tem zmanjšanja investicije). Poleg tega je organ po uradni dolžnosti prekril tudi dolžino oglasov v glavi tabele v točki 142. Navedeni podatki po mnenju organa predstavljajo zaupne poslovne dogovore, ki so znani le omejenemu krogu oseb znotraj podjetja, razkritje njihovega obstoja drugim tržnim subjektom (konkurentom) pa bi očitno škodilo konkurenčnemu položaju stranskega udeleženca, saj podatki v vseh pogledih predstavljajo njegovo konkurenčno prednost. Že samo vedenje o obstoju teh dogovorov škoduje položaju stranskega udeleženca na trgu. Konkurenti bi na podlagi teh podatkov in informacij prilagodili svoje ravnanje na trgu, kar bi podjetju povzročilo občutno škodo. Organ pa je zavrnil zahtevo stranskega udeleženca glede varovanja podatkov kot poslovne skrivnosti v delu, ki se nanaša na konkreten znesek investicije in na delež oglaševanja pri stanskemu udeležencu oz. vpliv zmanjšanja deleža oglaševanja na število pridobljenih oglasov enake dolžine, saj gre za dokazno gradivo v postopku in je bistveno pri dokazovanju kršitve. Seznanitev z navedenim dokaznim gradivom pa je v interesu javnosti. Organ je tudi zavrnil zahtevo podjetja glede varovanja podatkov kot poslovne skrivnosti za del naslova dokumenta iz točke 152 izpodbijane odločbe, iz katerega je razvidna splošna vsebina dokumenta in na katero leto se ta nanaša, ne pa tudi, na katero podjetje se nanaša. Po mnenju organa ne gre za podatek, ki bi v skladu s Sklepom o poslovni skrivnosti predstavljal podatke o finančnem stanju stranskega udeleženca, o strateških usmeritvah stranskega udeleženca ter podatke o poslovnih strankah, cenah, prihodkih, obsegu prometa in poslovanja v zvezi s storitvami, ki jih opravlja stranski udeleženec, z razkritjem katerih bi podjetju lahko nastala občutna škoda in bi to lahko imelo vpliv na tržni in/ali konkurenčni položaj stranskega udeleženca.

Organ je obravnaval podatke v točki 146 odločbe, v katerih je stranski udeleženec kot poslovno skrivnost označil podatke o pogodbah o zakupu medijskega prostora z različnimi naročniki v različnih časovnih obdobjih, ki vključujejo številko pogodb, obdobje veljavnosti, vrednost in višino deleža oglaševanja naročnika pri stranskem udeležencu. Organ je ugodil zahtevi stranskega udeleženca po prekritju številke pogodb in obdobja veljavnosti (kakor tudi navedbe naročnika), ni pa ugodil njegovi zahtevi glede zaupnosti podatka o posameznih pogodbenih zavezah glede zneska investicije in deleža oglaševanja naročnika pri stranskem udeležencu, saj ti podatki dodatno pojasnjujejo razsežnosti ugotovljene kršitve stranskega udeleženca; podatki, ki dokazujejo kršitev zakona, pa ne morejo biti zaupni, zato je organ ugodil zahtevi prosilcev za dostop do teh informacij. Organ je po uradni dolžnosti prekril tudi oznako ene od pogodb, ki je stranski udeleženec ni prekril.

Nadalje je organ obravnaval podatke v točkah 149 in 150 odločbe, kjer sta v lestvici ugodnosti stranskega udeleženca za konkretnega naročnika prikazana dodana vrednost naročnika v sezoni in nesezoni glede na delež oglaševanja, ki ga naročnik nameni oglaševanju pri stranskem udeležencu (točka 149) ter minimalna dodana vrednost glede na delež oglaševanja, ki ga naročnik nameni oglaševanju pri stranskem udeležencu (točka 150). Stranski udeleženec je kot zaupne označil vse zgoraj navedene podatke, ki se v odločbi nahajajo v obliki tabel. Organ je ugodil zahtevi podjetja, da navedene vrednosti v tabeli, ki se nanašajo na delež dodane vrednosti naročnika v sezoni in nesezoni ter delež minimalne dodane vrednosti predstavljajo zaupne podatke. Po mnenju organa pa podatki o deležu oglaševalskega proračuna, ki ga naročnik nameni oglaševanju pri stranskem udeležencu, predstavljajo bistven element kršitve, saj kažejo na to, da je stranski udeleženec višino ugodnosti (dodane vrednosti) spreminjal glede na delež oglaševanja pri podjetju Pro Plus, podatki, ki dokazujejo kršitev zakona, pa ne morejo biti zaupni, zato je organ ugodil zahtevi prosilcev za dostop do teh informacij.

Organ je obravnaval tudi točki 153 in 154 odločbe, v katerih je stranski udeleženec kot poslovno skrivnost opredelil bistvene navedbe iz dokumentacije, ki jo je organ zasegel v preiskavi in na katere opira dokazovanje očitanih kršitev. Organ je kljub temu, da navedbe izpolnjujejo pogoje, navedene v Sklepu o poslovni skrivnosti stranskega udeleženca, zavrnil zahtevo podjetja glede varovanja podatkov kot poslovne skrivnosti. Dokazi o očitanih kršitvah namreč ne morejo biti poslovna skrivnost podjetja, saj gre za ugotovitveno odločbo državnega organa, ki ugotavlja kršitve zakona, podatki, ki dokazujejo kršitev zakona, pa ne morejo biti zaupni. Organ pa je kot upravičeno odobril zahteve glede imen podjetij, naročnikov oz. oglaševalcev ter imen oglaševalskih oz. medijskih agencij, s katerimi stranski udeleženec sodeluje ter podatke o sklenjenih pogodbah in aneksih, iz katerih bi bila lahko razvidna identiteta druge oz. drugih pogodbenih strank, naročnikov oz. drugih poslovnih partnerjev, saj bi z razkritjem stranskemu udeležencu lahko nastala občutna škoda.

Organ je obravnaval tudi podatke v točki 155 odločbe, v kateri so povzete aktivnosti stranskega udeleženca glede spremljanja podatkov o zavezah oglaševalcev glede investiranega zneska za določeno leto, njihovi realizaciji ter deležu oglaševanja pri stranskem udeležencu. Stranski udeleženec je kot poslovno skrivnost, poleg navedb naročnikov (čemur je organ ugodil), označil nekatere datume dokumentov iz dokumentacije, v kateri je organ tekom preiskave našel enega od dokazov za očitane kršitve ter delni povzetek vsebine le-te, vključno z navedbo konkretnega oz. konkretnih konkurentov ter navedbo višine dogovorjenega deleža oglaševanja konkretnega naročnika pri stranskem udeležencu. Po mnenju organa navedba datuma dokumenta ne izpolnjuje pogojev iz Sklepa o poslovni skrivnosti, da gre podatek o finančnem stanju podjetja, o strateških usmeritvah podjetja, podatkov o poslovnih strankah, cenah, prihodkih, obsegu prometa in poslovanja v zvezi s storitvami, ki jih opravlja stranski udeleženec, poleg tega pa podjetju z javno objavo le-tega po mnenju organa ne bo nastala občutna škoda. Tudi obrazložitvi, da je stranski udeleženec ta podatek označil kot zaupnega, ker je navedeno elektronsko sporočilo bilo zajeto v Sklepu Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 23. 12. 2013, s katerim je bila organu z začasno odredbo prepovedana kakršnakoli uporaba v zvezi z elektronskimi sporočili tožečih strank, ni mogoče slediti, saj je Višje sodišče v Ljubljani dne 9. 4. 2014 sklenilo, da se pritožbi organa ugodi in se razveljavi sklep Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 23. 12. 2013, zato se zahteva stranskega udeleženca tudi v tem primeru in v tem delu zavrne. Besedilo, iz katerega je razvidno, na katere podatke je organ oprl svoje dokaze, vključno z navedbo konkretnih konkurentov, predstavlja dokazno gradivo, dokazi o očitanih kršitvah pa ne morejo biti poslovna skrivnost podjetja, saj gre za ugotovitveno določbo državnega organa, ki ugotavlja kršitve zakona.

Organ je obravnaval tudi podatke v točki 157 odločbe, v kateri so povzete aktivnosti stranskega udeleženca, s katerimi je izvajal pritisk na oglaševalce. Stranski udeleženec je kot poslovno skrivnost, poleg navedb naročnikov in višine penalov za konkretnega naročnika (čemur je organ ugodil), označil nekatere datume dokumentacije, v kateri je organ tekom preiskave našel dokaze za aktivnosti ter povzetek vsebine le-te. Poleg tega je stranski udeleženec kot poslovno skrivnost označil tudi višino odstopanja od pogodbeno dogovorjene višine investicije naročnika, pri kateri stranski udeleženec naročniku ne bi zaračunal penalov v primeru nedoseganja oz. preseganja, o čemer se je eden od naročnikov dogovarjal s stranskim udeležencem. Po mnenju organa navedba datuma dokumenta ne izpolnjuje pogojev iz Sklepa o poslovni skrivnosti, da gre podatek o finančnem stanju podjetja, o strateških usmeritvah podjetja, podatkov o poslovnih strankah, cenah, prihodkih, obsegu prometa in poslovanja v zvezi s storitvami, ki jih opravlja stranski udeleženec, poleg tega pa stranskemu udeležencu z javno objavo le-tega, po mnenju organa, ne bo nastala občutna škoda. Tudi obrazložitvi, da je stranski udeleženec ta podatek označil kot zaupnega, ker je navedeno elektronsko sporočilo bilo zajeto v Sklepu Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 23. 12. 2013, s katerim je bila organu z začasno odredbo prepovedna kakršnakoli uporaba v zvezi z elektronskimi sporočili tožečih strank, ni mogoče slediti, saj je Višje sodišče v Ljubljani dne 9. 4. 2014 sklenilo, da se pritožbi organa ugodi in se razveljavi sklep Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 23. 12. 2013, zato se zahteva stranskega udeleženca tudi v tem primeru in v tem delu zavrne. Besedilo, iz katerega so razvidne aktivnosti stranskega udeleženca, s katerimi je izvajal pritisk na oglaševalce, da so slednji pristajali na kršitve, predstavlja indic, ki skupaj z ostalim dokaznim gradivom dokazuje kršitev, dokazi o očitanih kršitvah pa ne morejo biti poslovna skrivnost podjetja, saj gre za ugotovitveno določbo državnega organa, ki ugotavlja kršitve zakona. Ravno takšno je stališče organa tudi glede višine odstopanja od pogodbeno dogovorjene investicije naročnika, pri kateri stranski udeleženec naročniku ne bi zaračunal penalov.
 
Organ je obravnaval tudi podatke v točki 161 odločbe, v kateri so konkurenti stranskega udeleženca organ seznanili z očitanimi ravnanji stranskega udeleženca in učinki le-teh na konkurenco. Stranski udeleženec je kot poslovno skrivnost označil najvišji možen delež popustov, ki jih ponuja oglaševalcem, ki oglašujejo zgolj oz. v celoti pri njemu ter navedbo gibanja tržnega deleža stranskega udeleženca na trgu TV oglaševanja. Organ se strinja, da so navedeni podatki znani le omejenemu krogu oseb znotraj družbe, razkritje drugim tržnim subjektom (konkurentom) pa bi očitno škodilo konkurenčnemu položaju podjetja, saj podatki v vseh pogledih predstavljajo konkurenčno prednost podjetja, zato je v tem delu organ omejil dostop do zahtevanih podatkov.

Organ je obravnaval tudi podatke v točki 167 odločbe. Stranski udeleženec je kot poslovno skrivnost označil besedno zvezo, s katero je organ tolmačil podatke, ki jih je izračunal iz podatkov o bruto vrednosti oglaševanja 30-tih največjih oglaševalcev pri stranskem udeležencu glede na skupno bruto vrednost oglaševanja na TV programih z nacionalno pokritostjo in se nanašajo na višino povprečnega deleža oglaševanja le-teh pri stranskem udeležencu v obdobju od leta 2000 do leta 2011. Organ je zahtevi stranskega upravičenca delno ugodil, in sicer v višini povprečnega deleža oglaševanja, ni pa mu ugodil v delu besedne zveze, s katero je organ tolmačil podatke, ki jih je izračunal, saj gre za tolmačenje dokaznega gradiva v postopku in je seznanitev z navedenim dokaznim gradivom v interesu javnosti. Interes javnosti je s tem večji od morebitne škode za stranskega udeleženca.

Organ je obravnaval zahtevo stranskega udeleženca Prva TV, da se v točkah 170 in 172 kot poslovno skrivnost prekrije višino popustov, ki jih je Prva TV nudila oglaševalcem. Po navedbah stranskega udeleženca gre za poslovno skrivnost, ki se nanaša na gospodarsko dejavnost podjetja, hkrati pa gre za zaupni podatek, ki ni javno dostopen in s katerimi se tretje osebe ne morejo prosto seznaniti. Po navedbah stranskega udeleženca je ta podatek poslovna skrivnost Prve TV, tako po subjektivnem kriteriju, kot tudi po objektivnem kriteriju. Navedeni podatki namreč nikoli niso bili dostopni širšemu krogu oseb, temveč zgolj zaposlenim v Prvi TV ter zelo omejenemu krogu oseb (npr. morebitnim sopogodbenikom Prve TV), ki so se z njimi seznanili v okviru svojega poslovanja s Prvo TV, in je torej lahko vsaki povprečni osebi znano, da gre za tajne podatke Prve TV. Poleg tega je izpolnjen tudi drugi pogoj objektivnega kriterija, saj bi lahko z razkritjem navedenih podatkov Prvi TV oziroma njenemu edinemu družbeniku MTG Broadcasting AB nastala občutna škoda, če bi podatek bil razkrit širšemu krogu ljudi. Razkritje teh podatkov bi namreč lahko vplivalo na maksimiranje dobička in poslovno strategijo konkurentov Prve TV na trgih izven Republike Slovenije: podatki za trg Republike Slovenije so namreč primerljivi s podatki na teritorijih drugih držav. Organ je zahtevi Prve TV po obravnavi navedenih podatkov kot zaupnih ugodil.

Organ je obravnaval tudi podatke v točki 182 in 184 odločbe. Stranski udeleženec je kot poslovno skrivnost označil, poleg imena naročnika, tudi njegovo dejavnost. Organ je poleg imena naročnika odobril tudi prekritje dejavnosti naročnika, saj bi bilo iz razkrite dejavnosti mogoče sklepati o njegovi identiteti. V točki 184 stranski udeleženec ni prekril dejavnosti naročnika, zato jo je organ prekril po uradni dolžnosti.

Stranski udeleženec Prva TV je v tabelah 1, 2, 3 in 5 označil podatke o bruto vrednosti televizijskega oglaševanja v letih od 2002 do 2011 iz podatkov Modiane in izračunane tržne deleže stranskega udeleženca v tem obdobju; podatke o bruto vrednosti televizijskega oglaševanja v letih od 2002 do 2011 iz podatkov AGB Nielsen ter izračunane tržne deleže stranskega udeleženca v tem obdobju; podatke o neto vrednosti televizijskega oglaševanja v letih od 2006 do 2011 iz podatkov, ki so jih organu posredovali udeleženci na trgu ter izračunane tržne deleže stranskega udeleženca v tem obdobju; in podatke o neto vrednosti televizijskega oglaševanja v letih od 2006 do 2011, ki jih je organu v postopku ugotavljanja kršitve posredoval stranski udeleženec. Po navedbah stranskega udeleženca gre za poslovno skrivnost, ki se nanaša na gospodarsko dejavnost podjetja, hkrati pa gre za zaupni podatek, ki ni javno dostopen in s katerimi se tretje osebe ne morejo prosto seznaniti. Po navedbah stranskega udeleženca je ta podatek poslovna skrivnost Prve TV, tako po subjektivnem kriteriju, kot tudi po objektivnem kriteriju. Navedeni podatki namreč nikoli niso bili dostopni širšemu krogu oseb, temveč zgolj zaposlenim v Prvi TV, ter zelo omejenemu krogu oseb (npr. morebitnim sopogodbenikom Prve TV), ki so se z njimi seznanili v okviru svojega poslovanja s Prvo TV in je torej lahko vsaki povprečni osebi znano, da gre za tajne podatke Prve TV. Poleg tega je izpolnjen tudi drugi pogoj objektivnega kriterija, saj bi lahko z razkritjem navedenih podatkov Prvi TV oziroma njenemu edinemu družbeniku MTG Broadcasting AB nastala občutna škoda, če bi podatek bil razkrit širšemu krogu ljudi. Razkritje teh podatkov bi namreč lahko vplivalo na maksimiranje dobička in poslovno strategijo konkurentov Prve TV na trgih izven Republike Slovenije: podatki za trg Republike Slovenije so namreč primerljivi s podatki na teritorijih drugih držav. Organ je zahtevi podjetja Prva TV ugodil, da pa bi lahko učinkovito zavaroval njegove pravice, je organ po uradni dolžnosti prekril podatke tudi za ostala podjetja, saj bi bilo podatke, ki jih je stranski udeleženec Prva TV označil kot poslovno skrivnost, sicer mogoče izračunati. Poleg tega je organ po uradni dolžnosti v tabeli 4 prekril tudi podatke o skupni bruto vrednosti oglaševanja na TV programih z nacionalno pokritostjo, bruto vrednosti oglaševanja 30-tih največjih oglaševalcev na TV programih, bruto vrednosti oglaševanja 30-tih največjih oglaševalcev pri stranskem udeležencu Pro Plus in povprečen delež oglaševanja na Pro Plus 30-tih največjih oglaševalcev, saj Sklep o poslovni skrivnosti stranskega udeleženca Pro Plus navaja, da se kot poslovna skrivnost štejejo vsi komercialni in/ali finančni podatki, informacije, listine in druga dokumentacija v zvezi s poslovanjem družbe Produkcija Plus, ki jo družba Produkcija Plus ali od nje pooblaščena oseba v kakršnikoli obliki obdeluje, zbira in/ali posreduje svojim poslovnim partnerjem, svojim hčerinskim in/ali drugim povezanim osebam ali katerikoli drugi tretji osebi, vključujoč državne organe Republike Slovenije. Razkrito pa je organ pustil delež celotnega povpraševanja na trgu, vezan na Pro Plus zaradi izvajanja protikonkurenčnih praks, ki ga je organ izračunal iz zgoraj navedenih, prekritih podatkov, saj gre za dokaz o očitanih kršitvah, dokazi o očitanih kršitvah pa ne morejo biti poslovna skrivnost podjetja, saj gre za ugotovitveno določbo državnega organa, ki ugotavlja kršitve zakona. Poleg tega se ti podatki v povzeti obliki nahajajo v točki 165 izpodbijane odločbe, stranski udeleženec pa jih ni označil kot zaupne oz. kot poslovno skrivnost.

Organ je skladno s prvo točko 6. in prvo točko 8. člena ZVOP-1 osebne podatke oz. podatke, iz katerih bi bila lahko razvidna identiteta oseb, na katere se podatki nanašajo, prekril (gre za podatke, navedene v točkah 121, 128, 136 in 155), vključno s podatki, iz katerih bi se lahko sklepalo o identiteti oseb. Glede na vse zgoraj navedeno je organ prosilcem omogočil delni dostop do zahtevane odločbe, pri čemer je prekril določene podatke, kot izhaja iz izreka te odločbe.

Stranski udeleženec je po svojem pooblaščencu dne 17. 9. 2014 podal pritožbo, v kateri je navedel, da se pritožuje zoper 1. in 2. točko izreka odločbe št. 090-31/2014-2 z dne 2. 9. 2014, iz vseh pritožbenih razlogov po 237. členu ZUP ter IP predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi ter v ponovljen postopek pred organom pritegne vse subjekte, v katerih pravice se s tem postopkom posega, ter v ponovljenem postopku izpodbijano odločbo spremeni tako, da zahtevo prosilcev za dostop do predmetne odločbe delno zavrne, in sicer v celoti glede vseh podatkov in delov predmetne odločbe, ki jih je pritožnik označil kot poslovno skrivnost družbe Pro plus v vseh svojih vlogah v postopku št. 090-31/2014 pred organom, oziroma podredno, da se izpodbijana odločba v izpodbijanem delu odpravi ter zadeva vrne prvostopenjskemu organu v ponovno odločanje ter se vlagatelju povrnejo stroški v zvezi s predmetnim pritožbenim postopkom. Pritožnik je navedel, da je organ pri odločanju le delno sledil zahtevam pritožnika. V postopku je posamične podatke in vsebino predmetne odločbe označil kot poslovno skrivnost in se pri tem skliceval na zakonsko določene pogoje za označbo podatkov kot poslovno skrivnost iz ZGD-1. Organ temu ni sledil, ampak je zagotovil prosilcem delni dostop tudi do podatkov, ki jih je pritožnik označil kot poslovno skrivnost. Izpodbijana odločba je nepravilna in nezakonita. Stranski udeleženec je uvodoma pojasnil, da izpodbijano določbo organa izpodbija zgolj v delih, kjer je organ zavrnil označitev posamičnih podatkov, besed, besednih zvez ali stavkov, na kratko informacij, kot poslovnih skrivnosti Pro plus in je z izpodbijano odločbo dopustil (delni) dostop do vsebine odločbe organa št. 306-90/2009-169, z dne 24.4.2013. Stranski udeleženec je tekom postopka z dvema vlogama in spremljajočimi dokumenti podrobno označil in utemeljil, zakaj posamične informacije, vsebovane v predmetni odločbi, predstavljajo poslovno skrivnost podjetja Pro plus (po subjektivnem ali objektivnem kriteriju).

Stranski udeleženec navaja, da odločbe ni mogoče preveriti oz. preizkusiti, saj iz posamičnih navedb obrazložitve izpodbijane odločbe jasno sploh ne izhaja, katere podatke (dele odločbe) je organ prekril oz. do katerih delov vsebine te odločbe je organ dostop po določbah ZDIJZ zavrnil. Organ v izpodbijani odločbi pri opisu posamičnih delnih dostopov oz. pri opredeljevanju, katere podatke je zakril in onemogočil dostop po ZDIJZ, ne določi natančno, katere besede, dele besedila, stavke, stavčne zveze ali podatke je prekril. Zaradi navedenega odločbe ni mogoče preveriti. Nihče, ki je bil stranka predmetnega postopka ali organ, ki bo odločal o tej pritožbi, glede na vsebino izpodbijane odločbe, ne more vedeti natančno, katere dele besedila odločbe je organ z delnim dostopom prekril in dostop do njih ni omogočen. Pritožnik navaja, da to predstavlja bistveno kršitev določb postopka po 7. alineji drugega odstavka 237. člena ZUP. Za zagotovitev možnosti preizkusa izpodbijane odločbe manjka temeljna podstat, in sicer tista vsebina (odločba organa s prekritimi vsebinami), o kateri govori izpodbijana odločbe. Brez navedene vsebine preizkusa pravilnosti in zakonitosti izpodbijane odločbe ni mogoče izvesti.

Pritožnik dalje navaja, da je organ v odločbi napačno uporabil materialno pravo, in sicer organ v več točkah obrazložitve izpodbijane odločbe (npr. tč. 38, 42, 43, 46, 54 idr.) trdi, da je interes javnosti za razkritje določenega podatka ali določene vsebine večji oz. močnejši od morebitne škode za stranskega udeleženca. Gre za primere podatkov oz. besedila, za katere je organ ugotovil, da predstavljajo poslovno skrivnost stranskega udeleženca (po subjektivnem ali objektivnem kriteriju), a meni, da je v konkretnih primerih podana izjema od izjeme iz drugega odstavka 6. člena ZDIJZ, po kateri se ne glede na določbo prvega odstavka 6. člena ZDIJZ dostop do zahtevane informacije dovoli, če je javni interes glede razkritja močnejši od javnega interesa ali interesa drugih oseb za omejitev dostopa do zahtevane informacije. To zakonsko določilo nujno zahteva tehtanje interesa javnosti za razkritje določene informacije in interesa zasebnika, da ta informacije ni na voljo javnosti. Za ugotovitev, kateri interes je močnejši, je v vsakem konkretnem primeru potrebno izvesti ustrezno tehtanje enega in drugega interesa. Šele ob ustreznem tehtanju vseh prizadetih interesov je mogoče odločiti, kateri je močnejši ter odločiti o zavrnitvi ali odobritvi dostopa do informacije. Organ v konkretnem primeru pri izdaji izpodbijane odločbe potrebnega in z zakonom zahtevanega tehtanja ni izvedel. Organ pri posamičnih točkah obrazložitve izpodbijane odločbe navaja (zgolj), da naj bi bil interes javnosti po razkritju posamične informacije večji od morebitne škode, ki bi jo lahko utrpel stranski udeleženec. Ob tem ne izvrši nobenega tehtanja, nobene vsebinske ocene, kateri interes je močnejši: interes javnosti po razkritju informacije ali interes stranskega udeleženca, da poslovna skrivnost družbe ostane zakrita. Organ zgolj pavšalno, arbitrarno in brez kakršnekoli obrazložitve navaja, da naj bi bil interes javnosti večji, pri čemer celo navaja, da ocenjuje, da je ta interes večji od interesa varstva ugotovljene poslovne skrivnosti.

Organ bi opisano tehtanje nujno moral izvesti, kar potrjuje praksa IP (npr. odločbe št. 090-24/2011/21 z dne 4.4.2011, ali št. 090-134/2013/2 z dne 13.8.2013), potrjena tudi s prakso Upravnega sodišča. V navedeni praksi je jasno izpostavljeno, da je test interesa javnosti iz drugega odstavka 6. člena ZDIJZ z zakonom opredeljen kot izjema od izjem, zaradi česar se mora uporabljati izredno premišljeno in zgolj v primerih, ko bi s pomočjo tega testa odkrili nekaj, kar bi pripomoglo k širši razpravi in razumevanju nečesa pomembnega za širšo javnost. Gre za tehtanje, pri katerem je treba presoditi, kdaj prevlada pravica javnosti vedeti nad kakšno drugo pravico oz. izjemo po ZDIJZ in s tem ugotoviti, ali bo v konkretnem primeru javnemu interesu bolj zadoščeno z razkritjem ali z nerazkritjem informacije. Ob tem IP poudarja, da je javni interes podan vselej, ko gre za situacije, ki se nanašajo na pridobivanje ali porabo javnih sredstev, javno varnost, javno zdravje, odgovornost in transparentnost, odločitve, ki sprožijo javno ali parlamentarno razpravo ipd. V konkretnem primeru ti pogoji niso podani. Med najpomembnejšimi koristmi je javna razprava ter preglednost delovanja organov ter s tem zmanjšanje neodgovornega sprejemanja političnih in strokovnih odločitev. Po mnenju stranskega udeleženca tudi ta pogoj v konkretnem primeru ni podan.

Organ opisanega tehtanja različnih interesov za in proti razkritju posamičnih podatkov, besed, besednih zvez ni izvršil in v izpodbijani odločbi zgolj pavšalno na nekaj mestih navaja, da naj bi bil interes javnosti za razkritje informacij večji od interesa varovanja poslovne skrivnosti stranskega udeleženca. Če organ ni izvršil nobenega tehtanja moči nasprotujočih si interesov (po razkritju oz. varovanju poslovne skrivnosti), potem organ, ki odloča o pritožbi, ne more preveriti, ali je bilo tehtanje teh interesom ustrezno, pravilno in zakonito, torej skladno z določbami ZDIJZ in veljavno sodno prakso in prakso organa.

Stranski udeleženec navaja, da organ v več točkah obrazložitve izpodbijane odločbe (npr. tč. 39, 40, 41, 42, 47, 48, 50, 51, 52 idr.) navaja, da je zahtevi za dostop do informacij javnega značaja deloma ugodil in s tem zavrnil zahtevo stranskega udeleženca po varovanju posamičnih informacij kot poslovnih skrivnosti iz razloga, ker naj bi te informacije predstavljale dokazno gradivo, in sicer dokaze o očitanih kršitvah s strani stranskega udeleženca, saj odločba št. 306-90/2009-169, z dne 24. 4. 2013, predstavlja ugotovitveno odločbo organa, ki ugotavlja kršitve zakona. Po določbi tretjega odstavka 39. člena ZGD-1 takšni podatki ne morejo predstavljati poslovne skrivnosti podjetja. Organ ob sklicevanju na določbo 3. odstavka 39. člena ZGD-1 vselej ugotovi, da naj bi določena informacija predstavljala poslovno skrivnost stranskega udeleženca, in sicer glede na objektivni kriterij ali subjektivni kriterij, da je določena informacija obsežena s Sklepom o poslovni skrivnosti stranskega udeleženca z dne 2. 9. 2010. Kljub ugotovitvi obstoja poslovne skrivnosti pa organ za posamične podatke meni, da ti predstavljajo dokaze o kršitvi zakona - ZPOmK-1, s čimer naj bi bil ob uporabi določbe tretjega odstavka 39. člena ZGD-1 dopusten dostop do teh informacij. Organ po mnenju stranskega udeleženca določbo tretjega odstavka 39. člena ZGD-1 tolmači in uporabi napačno oz. nepravilno. Že iz komentarja ZGD-1 v zvezi z določbo 39. člena ZGD-1 izhaja, da »podatki, ki so javni, že pojmovno ne morejo predstavljati poslovne skrivnosti. Drugače je s podatki o kršitvi zakona ali dobrih poslovnih običajev. Ti so sami po sebi zaupne narave ali neločljivo povezani s takimi podatki«. Organ je v izpodbijani odločbi ugotovil, da tovrstni podatki dejansko predstavljajo poslovno skrivnost stranskega udeleženca po definiciji iz prvega in drugega odstavka 39. člena ZGD-1, vendar naj bi zaradi izjeme iz tretjega odstavka 39. člena ZGD-1 ne imeli lastnosti poslovne skrivnosti in bili deležni njenega varstva iz 40. člena ZGD-1. Komentar ZGD-1 nadaljuje, da se sme podatke o kršitvi zakona uporabiti zgolj toliko, kolikor je nujno za varstvo interesov in pravic. »Imetnik podatkov je v vseh postopkih upravičen zahtevati tako ravnanje s podatki, ki bi zavarovali njihovo zaupno naravo (na primer izključitev javnosti v postopku pred sodiščem)«. Iz stališč komentarja je jasno, da je mogoče varstvo poslovne skrivnosti omejiti le toliko, kolikor je to nujno za dosego varstva pravic iz naslova kršitev zakona. Določilo tretjega odstavka 39. člena ZGD-1 ne daje kar splošne in vseobsegajoče pravice organu ali drugemu subjektu, da poslovne skrivnosti ne spoštuje in takšno informacijo oz. podatke da na voljo javnosti brez omejitev. Organ je v izpodbijani odločbi ravnal natančno tako, saj je odločil, da naj bi bila določena informacija (ki je sicer poslovna skrivnost stanskega udeleženca) dostopna javnosti na podlagi določb ZDIJZ zgolj iz razloga, ker naj bi predstavljala domnevni dokaz o kršitvi zakona s strani stranskega udeleženca. Ob tem organ ni opravil nobene presoje oz. ocene, ali je takšno ravnanje ustrezno oz. potrebno zaradi varovanja interesov tistih, npr. v čigar škodo je bilo izvršena domnevna kršitev. Navedeno je še posebej pomembno, ker je stranski udeleženec utemeljeno zatrjeval, da so ti podatki oz. informacije poslovna skrivnost in da zahteva njihovo varstvo. Iz pravne teorije jasno izhaja, da je imetnik podatkov upravičen v vseh postopkih zahtevati takšno ravnanje, ki bo zavarovalo zaupno naravo. Organ tega ni upošteval, ampak je povsem enostavno in pavšalno dopustil dostop do teh poslovnih skrivnosti stranskega udeleženca vsakomur na podlagi dostopa do odločbe organa št. 306-90/2009-169, z dne 24.4.2013, na podlagi ZDIJZ. Takšno ravnanje je nezakonito. Stranski udeleženec še opozarja, da organ pri dovolitvi dostopa do določenih podatkov oz. informacij, ki predstavljajo poslovno skrivnost, v izpodbijani odločbi kriterij iz tretjega odstavka 39. člena ZGD-1 uporablja neenotno in nejasno. Pri zavrnitvi varstva določenih informacij oz. podatkov, ki so bili označeni kot poslovna skrivnost stranskega udeleženca in se njihovo varstvo zahteva, se v utemeljitev svoje odločitve sklicuje na drugi odstavek 6. člena ZDIJZ (da je javni interes močnejši od interesa varstva poslovne skrivnosti), pri drugih pa se sklicuje na tretji odstavek 39. člena ZGD-1 (da gre za podatke oz. informacije o kršitvi). Ob tem ne pojasni, v čem je razlika med posamičnimi podatki oz. informacijami za njihovo različno obravnavo ter po kakšnem kriteriju je posamične podatke štel kot dokaze o kršitvi, druge pa kot podatke, glede katerih obstoja večji interes javnosti za razkritje, kot interes stanskega udeleženca za njihovo varstvo. Izpodbijanja odločba je do te mere pomanjkljiva, da je ni mogoče preizkusiti, kar predstavlja bistveno kršitev določb postopka po določbi po 7. alineji drugega odstavka 237. člena ZUP. Hkrati navedene pomanjkljivosti predstavljajo nepravilno uporabo materialnega prava, saj organ ni niti z besedo pojasnil, v čem obstoja predmetno razlikovanje med različnimi (kategorijami) podatkov.

Stranski udeleženec je izpostavil, da je organ brez kritične presoje posamične podatke oz. informacije, ki jih je označil kot svojo poslovno skrivnost, obravnaval kot podatke o kršitvi zakona iz ugotovitvene odločbe državnega organa, medtem ko drugih enako označenih podatkov oz. informacij stranskega udeleženca ni obravnaval na enak način. Kljub temu da je organ za večje število informacij oz. podatkov stranskega udeleženca ugotovil, da ti predstavljajo poslovno skrivnost (po objektivnem ali subjektivnem kriteriju), je z izpodbijano odločbo dopustil dostop javnosti po ZDIJZ do določenih podatkov (npr. tč. 39, 40, 41, 42, 47, 48, 50, 51, 52 idr.), dostop do drugih podatkov iste vrste pa je zavrnil. Kako je organ ločil med posamičnimi podatki, kako je oblikoval več vrst podatkov stranskega udeleženca, iz izpodbijane odločbe ni jasno. Na mestu je vprašanje, ali je organ v odločbi št. 306-90/2009-169 z dne 24. 4. 2013, samo z nekaterimi podatki, ki predstavljajo poslovno skrivnost stranskega udeleženca, dokazoval nezakonitost ravnanja stranskega udeleženca na upoštevanem trgu, z drugimi podatki pa tega nezakonitega ravnanja ni dokazoval? Ali je potemtakem organ z vsemi drugimi podatki, do katerih je dostop zavrnil, dokazoval, da stranski udeleženec določbo ZPOmK-1 ni kršil? Ali ni temeljni namen izdaje odločbe organa o kršitvi določb ZPOmK-1 ravno dokazati obstoj kršitve? Če se taka kršitev dokaže z dejstvi in okoliščinami ravnanja stranskega udeleženca nasproti oglaševalcem (ki vsa predstavljajo poslovno skrivnost), ali niso potem vsi taki podatki dokazila o kršitvi zakona v smislu tretjega odstavka 39. člena ZGD-1 in s tem enakovrstni (kot ga sicer napačno razlaga organ)? Že različno obravnavanje posamičnih podatkov oz. informacij, ki predstavljajo poslovno skrivnost stranskega udeleženca, dokazuje, da je organ napačno uporabil veljavno materialno pravo (tretji odstavek 39. člena ZGD-1, v povezavi s prvim in drugim odstavkom 6. člena ZDIJZ in določbami ZPOmK-1). Če je organ različno obravnaval posamične podatke oz. informacije glede na navedeni kriterij, bi moral v izpodbijani odločbi pojasniti kriterije za različno obravnavanje in podatke posledično po teh kriteriji razdeliti najmanj v dve skupini. Ravnanje organa je nezakonito, zaradi česar je nezakonita izpodbijana odločba.

Stranski udeleženec v zvezi z zgoraj omenjeno prakso (odločbi št. 090-24/2011/21 z dne 4. 4. 2011 ali št. 090-134/2013/2 z dne 13. 8. 2013) pritožbeni organ opozarja, da je v obeh primerih šlo za pridobitev študije, ki jo je v okviru svojega delovanja izvedla Agencija za komunikacijska omrežja in storitve RS, in ki se je nanašala na vprašanje, ali telekomunikacijska podjetja na slovenskem trgu nastopajo skladno z veljavno zakonodajo. Temeljno vprašanje in temeljni cilj študije je bil ugotoviti, ali gre pri nastopanju podjetij na trgu za kršitev zakona. Avtor študije je v javnosti sam izjavil, da ugotovitve študije kažejo, da je (najmanj) eno podjetje na trgu ravnalo v nasprotju z zakonom. Kljub navedenemu je pritožbeni organ odločil, da se dostop do omenjene študije v okviru določb ZDIJZ zaradi varstva poslovnih skrivnosti ne dopusti. Pravica do varovanja poslovnih skrivnosti podjetij je po mnenju Informacijskega pooblaščenca močnejša od interesa javnosti po razkritju zahtevanih informacij - študije državnega organa. Hkrati Informacijski pooblaščenec tudi v smislu tretjega odstavka 39. člena ZGD-1 ni odločil, da podatki, ker je študija ugotovila kršitev zakona, ne bi predstavljali poslovne skrivnosti podjetij in bi bili tako na voljo javnosti po določbah ZDIJZ. Ravno nasprotno, pritožbeni organ je odločil, da je potrebno podatke podjetij, ki predstavljajo poslovno skrivnost varovati, čeprav so ti predstavljali dokaz o protipravnem ravnanju, torej o kršitvi zakona. Ob tem ni nepomembno, da v tej študiji niso bili prekriti zgolj numerični podatki, ampak vse ugotovitve in vsi zaključki študije. Iz posredovanega dokumenta ni bilo mogoče razbrati nobene vsebine in nobenega zaključka študije, kljub temu, da je ta izkazovala kršitve zakona. Če bo Informacijski pooblaščenec ravnal skladno s svojo obstoječo prakso, bo moral po mnenju stranskega udeleženca v tej zadevi ravnati enako. Zakriti morajo ostati vsi podatki oz. informacije, za katere je stranski udeleženec označil, da predstavljajo poslovno skrivnost podjetja, čeprav bi utegnile biti dokaz o kršitvi zakona. Organ sam je pri vseh takšnih zavrnitvah zahtev za varstvo poslovne skrivnosti izrecno ugotovil, da ti podatki predstavljajo poslovno skrivnost stranskega udeleženca. Glede na veljavno prakso Informacijskega pooblaščenca RS in Upravnega sodišča RS je treba poslovno skrivnost varovati.

Stranski udeleženec je z zgornjimi navedbami splošno, za vse svoje navedbe glede podatkov oz. informacij, ki predstavljajo poslovno skrivnost, izkazal, da je organ pri izdaji izpodbijane odločbe ravnal nezakonito, saj je ob bistvenih kršitvah določb postopka ter v nasprotju z veljavno zakonodajo (ZDIJZ in ZGD-1) pri mnogih posamičnih podatkih, ki predstavljajo poslovno skrivnost stranskega udeleženca, dopustila dostop javnosti do teh podatkov in s tem vsebine odločbe organa št. 306-90/2009-169, z dne 24. 4. 2013. Ravnanje organa je nezakonito že na podlagi teh splošnih temeljev, ki veljajo za vse posamične označbe poslovnih skrivnosti, kot jih je stranski udeleženec označil tekom tega postopka pred organom.
 
Ne glede na navedeno pa stranski udeleženec v nadaljevanju podaja razloge za nezakonitost izpodbijane odločbe pri vsaki posamični zavrnitvi varstva poslovne skrivnosti, kot so te navedene v izpodbijani odločbi organa.

V točki 32 obrazložitve izpodbijane odločbe je organ zavrnil zahtevo za varovanje poslovne skrivnosti stranskega udeleženca v delu, ki se nanaša na besedno zvezo »ta pripada...« glede vrste in višine. Organ zgolj pavšalno navede, da naj razkritje te besedne zveze ne bi povzročilo občutne škode stranskemu udeležencu oz. to ne bi imelo vpliva na tržni oz. konkurenčni položaj stranskega udeleženca. Navedeno organ poda brez kakršnekoli utemeljitve in obrazložitve. Stališče organa je napačno, saj javnost z dostopom do tega dela besedila predmetne odločbe organa, ve, da lahko utemeljeno pričakuje popust v vsakem primeru. Če popust določenemu oglaševalcu pripada, potem po nasprotnem razlogovanju stranski udeleženec ne more vztrajati, da popust določenemu oglaševalcu ne pripada. Ker oglaševalec iz zakrite vsebine ne ve, kolikšen in kakšen popust mu pripada, lahko zgolj zahteva popust in izsili popust, ki »mu pripada«. Navedeno neposredno vpliva na tržni oz. konkurenčni položaj stranskega udeleženca, saj dajanje popustov nujno pomeni zmanjšanje prihodkov. Vpliv na stranskega udeleženca je izkazan, zaradi česar bi organ moral zahtevi stranskega udeleženca za varstvo poslovne skrivnosti v tem delu ugoditi (in kot poslovno skrivnost opredeliti tudi isto besedno zvezo v naslednji vrstici besedila predmetne odločbe).

Organ je v točki 35 obrazložitve izpodbijane odločbe zavrnil zahtevo za varovanje poslovne skrivnosti stranskega udeleženca v »manjšam delu posameznih besednih zvez, s katerimi je organ opisal, za kakšne podatke gre«. Takšne zavrnitve zahteve za varstvo poslovnih skrivnosti stranskega udeleženca ni mogoče preizkusiti, saj ni znano, katere dele besedila predmetne odločbe je Agencija sploh prekrila in katerih ne. Gre za bistveno kršitev določb postopka (podrobneje glej zgoraj točko 1).

V točki 36 obrazložitve izpodbijane odločbe je organ zavrnil zahtevo za varovanja poslovne skrivnosti stranskega udeleženca v delu, ki se nanaša na merske enote, ki opredeljujejo vrednosti poslov. Stranski udeleženec meni, da je poleg samega zneska oz. števila, utemeljeno prekril tudi merske enote, saj bi se iz merskih enot in siceršnjega besedila dalo enostavno sklepati na vsebino zakritega dela - številke. S tem bi bila lahko povzročena škoda za stranskega udeleženca oz. bi to vplivalo na njegov tržni/konkurenčni položaj. Konkurenti bi ta podatek izrabljali, da bi zase pridobili čim več oglaševalcev, oglaševalci pa bi te podatke izrabili, da bi dosegli čim boljše pogoje oglaševanja. V vsakem primeru bi to pomenilo nižje prihodke za stranskega udeleženca iz njegove temeljne dejavnosti.

V točki 37 obrazložitve izpodbijane odločbe je organ zavrnil zahtevo za varovanje poslovne skrivnosti stranskega udeleženca v delu, ki se nanaša razkritje elektronskega sporočila iz točke 121 obrazložitve omenjene odločbe organa. Neutemeljena je trditev, da stranski udeleženec ni argumentiral, na kakšen način bi razkritje vsebine vplivalo na njegov položaj na trgu. Navedeno je jasno že iz same vsebine elektronskega sporočila oz. vsebine točke 121 odločbe organa. Če bodo predmetni podatki razkriti, bo mogoče iz vsebine ugotoviti naravo in pogoje razmerja stranskega udeleženca in konkretnega oglaševalca. Ostali oglaševalci bodo od stranskega udeleženca zahtevali enake pogoje, kar bo neposredno vplivalo na višino prihodkov stranskega udeleženca in njegov položaj na trgu. Stališče organa je napačno in nezakonito.

V točki 38 obrazložitve izpodbijane odločbe je organ zavrnil zahtevo za varovanje poslovne skrivnosti stranskega udeleženca v delu, ki se nanaša na naravo razmerja med oglaševalcem in stranskim udeležencem. Organ meni, da je navedba narave razmerja pomembna za razumevanje odločbe št. 306-90/2009-169. Navedeno, skladno z določbami ZDIJZ in ZGD-1, ni razlog za zavrnitve zahteve za varovanje poslovnih skrivnosti. Noben zakon ne določa, da je poslovno skrivnost dovoljeno razkriti, če bi njeno zakritje vplivalo na razumevanje zahtevane informacije. Zakon zahteva zgolj varovanje poslovne skrivnosti. Organ je za razkritje poslovne skrivnosti nezakonito uporabil razlog, ki ga zakonodaja ne določa kot podlago za razkritje. Organ nadaljuje, da tudi, če bi razkritje utegnilo škodovati stranskemu udeležencu pri nastopanju na trgu, naj bi šlo za dokazno gradivo v postopku in naj bi bil interes javnosti večji od morebitne škode za stranskega udeleženca. Gre za povsem pavšalno trditev organa brez izvedbe kakršnegakoli tehtanja. V konkretnem primeru zakonsko in s prakso državnih organov oblikovani pogoji za tehtanje javnega interesa ter varstva poslovne skrivnosti niso izkazani. V izogib ponavljanju se stranski udeleženec sklicuje na svoje predhodne navedbe iz te pritožbe.

V točki 39 obrazložitve izpodbijane odločbe je organ zavrnil zahtevo za varovanje poslovne skrivnosti stranskega udeleženca v delu, ki se nanaša na zakritje elektronskih sporočil. Organ trdi, da ti po določbi tretjega odstavka 39. člena ZGD-1 predstavljajo dokaze o kršitvi zakona, zaradi česar ne morejo predstavljati poslovne skrivnosti. Stališče organa je napačno, kot to izhaja iz predhodnih navedb stranskega udeleženca v pritožbi, na katere se ta v tem delu sklicuje. Ob tem ni odveč omeniti, da gre pri elektronskih sporočilih vselej za dvostransko komunikacijo med fizičnimi osebami. Navedeno pomeni, da takšna sporočila predstavljajo najmanj zasebnost v komunikaciji udeleženih fizičnih oseb, hkrati pa so lahko tudi poslovna skrivnost obeh podjetij (oz. najmanj enega izmed podjetij). Ne glede na to, da morebiti ta predstavljajo dokaz o kršitvi zakona in takšna elektronska sporočila ne bi mogla predstavljati poslovne skrivnosti stranskega udeleženca, pa imajo takšno naravo nedvomno za drugo udeleženo podjetje v komunikaciji. Ob tem gre tudi za zasebno komunikacijo med posamičnimi fizičnimi osebami, ki so komunikacijo vodili. Organ bi moral, z namenom ugotovitve vseh relevantnih dejstev, za potrebe morebitnega razkritja vsakega posameznega elektronskega sporočila, po ZDIJZ v ta postopek pritegniti vsako podjetje in vsako fizično osebo, v okviru katerih se je vodila »razkrita« elektronska komunikacija. Vse do tedaj in dokler vsem tem subjektom ne bo omogočena udeležba v tem postopku in zagotovljeno varstvo njihovih pravic in poslovnih skrivnosti, bo kakršnakoli odločba organa v zvezi z dostopom do odločbe organa št. 306-90/2009-169 po določbah ZDIJZ nujno nezakonita.

V zvezi z navedenim stranski udeleženec dodatno opozarja pritožbeni organ na svoje lastno stališče, in sicer
Mnenje Informacijskega pooblaščenca RS o zaseženih elektronskih sporočilih, št. 0712-163/2011/2, z dne 1. 9. 2011, v katerem je pritožbeni organ jasno navedel, da pravica do komunikacijske zasebnosti obsega tajnost vseh vrst občil in s tem varuje tajnost komunikacije, ki je posredovana s katerimkoli komunikacijskim sredstvom. Če tajnost komunikacije med fizičnimi osebami terja izredno formalizirane in z zakonom izrecno predpisane možnost za dostop do takšne komunikacije, je pred nadaljnjimi posegi v komunikacijsko zasebnost z razkritjem elektronskih sporočil v odločbi organa po določbah ZDIJZ to pravico treba še posebej zaščititi. Iz navedenega razloga je iz odločbe organa št. 306-90/2009-169 potrebno dosledno izbrisati oz. prekriti popolnoma vse navedbe v zvezi z elektronskimi sporočili fizičnih oseb. Navedeno se nanaša tako na njihovo navedbo samo in navedbe glede njihove vsebine. Te pravice bi organ moral varovati že po samem zakonu oz. Ustavi RS. Za varstvo ni potrebno posebno uveljavljanje poslovnih skrivnosti ali česa podobnega s strani stranskega udeleženca. Organ oz. Informacijski pooblaščenec RS morata iz omenjene odločbe Agencije, ki bo dostopna javnosti po določbah ZDIJZ, odstraniti popolnoma vse navedbe o elektronskih sporočilih. Navedeno velja tako za navedbe o njihovem obstoju, kot navedbe o njihovi vsebini. Kakršnokoli drugačno ravnanje predstavlja kršitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin (najmanj pravice do komunikacijske zasebnosti iz 37. člena) v nasprotju z Ustavo RS. Informacijski pooblaščenec je tako že ugotovil v zgoraj navedenem mnenju.

V točki 40 obrazložitve izpodbijane odločbe je organ deloma ugodil in deloma zavrnil zahtevo za varovanje poslovne skrivnosti stranskega udeleženca v delu, pri čemer iz vsebine te točke obrazložitve ni mogoče jasno ugotoviti, v katerem delu je zahtevi stranskega udeleženca ugodil in v katerem ne. Iz navedenega razloga izpodbijane odločbe ni mogoče preizkusiti, kar predstavlja bistveno kršitev določb postopka. Hkrati je treba izpostaviti, da organ tudi v tem delu odločbe utemelji zavrnitev zahteve stranskega udeleženca za varstvo poslovne skrivnosti iz razloga, ker naj bi podatki predstavljalo dokaz v ugotovitveni odločbi o kršitvi zakona. V izogib ponavljanju se stranski udeleženec v tem delu sklicuje na svoje predhodne navedbe iz  svoje pritožbe.

V točki 41 obrazložitve izpodbijane odločbe je organ zavrnil zahtevo za varovanje poslovne skrivnosti stranskega udeleženca iz razloga, ker naj bi podatki predstavljalo dokaz v ugotovitveni odločbi o kršitvi zakona. V izogib ponavljanju se stranski udeleženec v tem delu sklicuje na svoje predhodne navedbe iz svoje pritožbe.

V točki 42 obrazložitve izpodbijane odločbe je organ deloma zavrnil zahtevo za varovanje poslovne skrivnosti stranskega udeleženca, in sicer v celoti, razen v delu, ki se nanaša na imena konkretnih naročnikov - oglaševalcev. Organ ponovno navaja, da gre za dokaze o kršitvi zakona in da je interes javnosti za razkritje teh podatkov večji od morebitne škode za stranskega udeleženca. V izogib ponavljanju se stranski udeleženec glede uporabe izjeme po določbi tretjega odstavka 39. člena ZGD-1 sklicuje na svoje že podane navedbe iz pritožbe. V zvezi z interesom javnosti pa stanski udeleženec opozarja pritožbeni organ, da organ ni izvedel nobenega tehtanja interesa javnosti in morebitne škode za stranskega udeleženca, zaradi česar je zaključek o tem, da je interes javnosti pomembnejši od morebitne škode, popolnoma pavšalen in neizkazan. Izpodbijane odločbe ni mogoče preizkusiti in ta je nezakonita.

V točki 43 obrazložitve izpodbijane odločbe je organ deloma ugodil oz. zavrnil zahtevo za varovanje poslovne skrivnosti stranskega udeleženca v delu, ki se nanaša na besedilo, na katero leto se nanaša eden  od pridobljenih dokumentov in kakšne ugodnosti bi bil naročnik deležen, če bi obdržal 100% delež oglaševanja pri stranskemu udeležencu. Organ ponovno navaja, da gre za dokaze o kršitvi zakona in da je interes javnosti za razkritje teh podatkov večji od morebitne škode za stranskega udeleženca. V izogib ponavljanju se stranski udeleženec glede uporabe izjeme po določbi tretjega odstavka 39. člena ZGD-1 sklicuje na svoje že podane navedbe iz pritožbe. V zvezi z interesom javnosti pa stranski opozarja pritožbeni organ, da organ ni izvedel nobenega tehtanja interesa javnosti in morebitne škode za stranskega udeleženca, zaradi česar je zaključek o tem, da je interes javnosti pomembnejši od morebitne škode, popolnoma pavšalen in neizkazan. Izpodbijane odločbe ni mogoče preizkusiti in ta je nezakonita

V točki 45 obrazložitve izpodbijane odločbe je organ deloma ugodil oz. zavrnil zahtevo za varovanje poslovne skrivnosti stranskega udeleženca. Organ je zavrnil zahtevo stranskega udeleženca v delu, ki se nanaša na razpon zneska investicije in na delež oglaševanja pri njemu. Organ je kot poslovno skrivnost neutemeljeno opredelil zgolj podatke o dodatni vrednosti. Stranski udeleženec meni, da bi z razkritjem deleža oglaševanja in vrednosti investicije v predmetni tabeli oglaševalci to lahko izkoriščali v svojo korist pri pogajanjih s stranskim udeležencem za bodoče posle. S tem bi bila povzročena škoda stranskemu udeležencu v obliki zmanjšanja prihodkov in s tem dobička, oz. v trenutni situaciji še dodatnega povečanja izgube podjetja.

V točki 46 obrazložitve izpodbijane odločbe je organ deloma ugodil oz. zavrnil zahtevo za varovanje poslovne skrivnosti stranskega udeleženca. Organ je zavrnil zahtevo stranskega udeleženca v delu, ki se nanaša na znesek investicije in na delež oglaševanja ter v delu, iz katerega je razvidno, za katere podatke gre in datum dokumenta. Zavrnitev zahteve stranskega udeleženca za varovanje poslovne skrivnosti v točki 46 obrazložitve izpodbijane odločbe po mnenju stranskega udeleženca ni utemeljena. Hkrati stranski udeleženec opozarja, da gre pri razkritem dokumentu za elektronsko sporočilo, ki ga je skladno z veljavno zakonodajo potrebno še posebej varovati, kot je stranski udeleženec podrobneje že obrazložil v pritožbi (na kar se izrecno sklicuje). Na koncu organ ponovno povsem pavšalno opravi tehtanje interesa javnosti in varstva poslovne skrivnosti in zaključi, da je interes javnosti po razkritju podatka močnejši/večji od interesa stranskega udeleženca za varstvo poslovne skrivnosti. Kot že podrobno pojasnjeno v pritožbi, je takšno pavšalno tehtanje po mnenju stranskega udeleženca brez kakršnihkoli argumentov nezakonito, hkrati pa onemogoča preizkus izpodbijane odločbe, kar predstavlja bistveno kršitev določb postopka po 7. alineji drugega odstavka 237. člena ZUP.

V točki 47 obrazložitve izpodbijane odločbe je organ deloma ugodil oz. zavrnil zahtevo za varovanje poslovne skrivnosti stranskega udeleženca. Organ je zavrnil zahtevo stranskega udeleženca v delu, ki se nanaša na znesek investicije in na delež oglaševanja ter v delu tabele, ki se nanaša na znesek investicije in delež oglaševanja ter glede naslova dokumenta (točka 152 odločbe), iz katerega izhaja temeljna vsebina in leto, na katerega se nanaša. Stranski udeleženec ob sklicevanju na predhodne pritožbene navedbe navaja, da v konkretnem primeru pogoji za uporabo izjeme od obstoja poslovne skrivnosti niso izpolnjeni, saj bi organ, glede na veljavno upravno in sodno prakso, moral zahtevi za varstvo poslovnih skrivnosti ugoditi. V zvezi z razkritjem naslova dokumenta in s tem njegove splošne vsebine, pa stranski udeleženec opozarja, da bi navedeno vsebino utegnili v svojo korist izkoristiti oglaševalci z namenom dosega čim boljšega posla s stranskim udeležencem, kar neposredno negativno vpliva na obseg prihodkov stranskega udeleženca iz naslova posamičnega oglaševalskega posla. S tem je izkazan škodljiv vpliv razkritja tega podatka, ki predstavlja poslovno skrivnost stranskega udeleženca.

V točki 48 obrazložitve izpodbijane odločbe je organ deloma ugodil oz. zavrnil zahtevo za varovanje poslovne skrivnosti stranskega udeleženca. Organ je zavrnil zahtevo v delu, ki se nanaša na pogodbene zaveze o znesku investicije in deležu oglaševanja, ker naj bi ti podatki predstavljali dokaz o kršitvi zakona. V izogib ponavljanju se stranski udeleženec v tem delu sklicuje na svoje predhodne pritožbene navedbe.
V točki 49 obrazložitve izpodbijane odločbe je organ deloma ugodil oz. zavrnil zahtevo za varovanje poslovne skrivnosti stranskega udeleženca. Organ je zavrnil zahtevo v delu, ki se nanaša na podatke o deležu oglaševalskega proračuna, ki ga naročnik nameni oglaševanju pri stanskem udeležencu, kar naj bi predstavljalo temeljni element kršitve. V izogib ponavljanju se stranski udeleženec v tem delu sklicuje na svoje predhodne pritožbene navedbe, dodaja pa, da bodo podatke o teh deležih lahko izkoristili oglaševalci pri sklepanju bodočih poslov s stranskim udeležencem, saj bodo s poskusi komunikacije takšnih in/ali višjih deležev in grožnjo po naznanitvi le-tega organu, poskušali izpogajati zase čim bolj ugodne pogoje oglaševanja. Navedeno predstavlja neposredno škodo stranskemu udeležencu.

V točki 50 obrazložitve izpodbijane odločbe je organ zavrnil zahtevo za varovanje poslovne skrivnosti stranskega udeleženca iz razloga, ker naj bi podatki predstavljalo dokaz v ugotovitveni odločbi o kršitvi zakona. V izogib ponavljanju se stranski udeleženec v tem delu sklicuje na svoje predhodne pritožbene navedbe. Obenem se zavrnitev zahteve stranskega udeleženca nanaša tudi na elektronska sporočila, v zvezi s katerimi je, skladno z veljavno zakonodajo in Ustavo RS, potrebno posebno varstvo, kot je stranski udeleženec podrobno navedel v predhodnih točkah pritožbe (in se v izogib ponavljanju na te navedbe v celoti sklicuje).

V točkah 51 in 52 obrazložitve izpodbijane odločbe je organ zavrnil zahtevo za varovanje poslovne skrivnosti stranskega udeleženca iz razloga, ker naj bi podatki predstavljali dokaz v ugotovitveni odločbi o kršitvi zakona. Organ navaja, da navedbe datumov dokumentov ne morejo predstavljati poslovne skrivnosti. V izogib ponavljanju se stranski udeleženec v tem delu sklicuje na svoje predhodne pritožbene navedbe. Obenem se zavrnitev zahteve stranskega udeleženca nanaša tudi na elektronska sporočila, v zvezi s katerimi je, skladno z veljavno zakonodajo in Ustavo RS, potrebno posebno varstvo, kot je stanski udeleženec že navedel v pritožbi in se v izogib ponavljanju na te navedbe v celoti sklicuje.

V točki 54 obrazložitve izpodbijane odločbe je organ deloma ugodil oz. zavrnil zahtevo za varovanje poslovne skrivnosti podjetja Pro plus. Organ je zavrnil zahtevo stranskega udeleženca v delu, ki se nanaša na del besedne zveze, s katero je organ tolmačil izračunane podatke. Organ meni, da gre za tolmačenje dokaznega gradiva in je seznanitev v interesu javnosti, ki je s tem večji od morebitne škode za stranskega udeleženca. Organ ni izvedel nobenega tehtanja interesa javnosti in morebitne škode za stranskega udeleženca, zaradi česar je zaključek o tem, da je interes javnosti pomembnejši od morebitne škode, popolnoma pavšalen in neizkazan. Izpodbijane odločbe ni mogoče preizkusiti in ta je nezakonita.

V točki 57 obrazložitve izpodbijane odločbe je organ neutemeljeno dopustil razkritje oz. omogočil dostop javnosti do podatkov o deležu celotnega povpraševanja na trgu. Organ meni, da ti predstavljajo izjemo po tretjem odstavku 39. člena ZGD-1, ker naj bi šlo za dokaze o očitanih kršitvah zakona. V izogib ponavljanju se stranski udeleženec v tem delu sklicuje na svoje predhodne navedbe iz pritožbe. Kljub dejstvu, da stranski udeleženec teh podatkov ni opredelil kot poslovno skrivnost, je že na prvi pogled in po naravi stvari jasno, da ti podatki, skladno z določbo drugega odstavka 39. člena ZGD-1, predstavljajo poslovno skrivnost stranskega udeleženca. Organ bi jih moral že po uradni dolžnosti, ob ustreznem upoštevanju veljavne zakonodaje, zakriti oz. onemogoči javnosti dostop do teh podatkov.

Po mnenju stranskega udeleženca organ, tekom predmetnega postopka, ni upošteval veljavne zakonodaje in Ustave RS. Organ pri izdaji izpodbijane odločbe v postopek ni pritegnil vseh subjektov, ki bi se morali izreči o posegih v njihove pravice. Organ je ob sklicevanju na sklep Okrožnega sodišča v Ljubljani opr. št. P 2989/2013-1 z dne 23. 12. 2013 in sklep Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. I Cp 896/2014 z dne 9. 5. 2014 očitno zaznal, da so oz. bodo ali bi utegnile biti v zvezi z dostopom javnosti do elektronskih sporočil, ki so predmet sodnih postopkov, prizadete pravice večjega števila fizičnih oseb. Če bi organ imel namen ravnati zakonito, bi moral v postopek pritegniti vse te fizične osebe in dodatno tudi oglaševalce, na katere se nanaša sporna komunikacija preko elektronske pošte. Samo na tak način bi v tem postopku sodelovali vsi subjekti, katerih pravice (do varovanja zasebnosti ali poslovnih skrivnosti) bodo ali bi utegnile biti prizadete. Ker organ v postopek ni pritegnil vseh oseb, ki bi v postopku nujno morale sodelovati, je izpodbijano odločba nujno nezakonita.

Glede na navedeno stanski udeleženec predlaga Informacijskemu pooblaščencu kot pritožbenemu organu, da pritožbi v celoti ugodi in izpodbijano odločbo odpravi ter v ponovljen postopek pritegne vse subjekte, v katerih pravice se s tem postopkom posega ter v ponovljenem postopku izpodbijano odločbo spremeni tako, da zahtevo prosilcev za dostop do odločbe organa št. 306-90/2009-169, z dne 24. 4. 2013 delno zavrne, in sicer v celoti vseh podatkov in delov predmetne odločbe, ki jih je pritožnik označil kot poslovno skrivnost družbe Produkcija plus d.o.o. v vseh svojih vlogah v postopku št. 090-31/2014 pred organom, oziroma podredno, da se izpodbijana odločba v izpodbijanem delu odpravi ter zadeva vrne prvostopenjskemu organu v ponovno odločanje ter se vlagatelju povrnejo stroški v zvezi s predmetnim pritožbenim postopkom.

Organ je pritožbo stranskega udeleženca, z dopisom št. 090-31/2014-10 z dne 22. 9. 2014, kot dovoljeno, pravočasno in vloženo s strani upravičene osebe, odstopil v reševanje Informacijskemu pooblaščencu, skupaj z vso dokumentacijo, ki je predmet zahteve prosilcev.

Pritožba ni utemeljena.

IP pojasnjuje, da je kot organ druge stopnje v skladu z 247. členom ZUP dolžan preizkusiti izpodbijano odločbo v delu, v katerem jo pritožnik oziroma stranski udeleženec izpodbija. IP prvostopenjsko odločbo preizkusi v mejah pritožbenih navedb, po uradni dolžnosti pa preizkusi, ali ni prišlo v postopku na prvi stopnji do bistvenih kršitev postopka in ali ni prekršen materialni zakon.

Glede na dejstvo, da ni dvoma, da organ z zahtevanimi informacijami razpolaga in da sodijo v njegovo delovno področje, se je IP v nadaljevanju ukvarjal z vprašanjem, ali predstavljajo podatki iz odločbe organa v tistih točkah, ki jih je označil stranski udeleženec, izjemo iz 2. točke prvega odstavka 6. člena ZDIJZ, ali gre v tem delu za prosto dostopne informacije, kot je odločil organ.

V delu, v katerem je organ odločil, da podatki predstavljajo poslovno skrivnost stranskega udeleženca in je podatek prekril, IP ugotavlja, da prekritja navedenih podatkov pritožnik ni izpodbijal, zato IP v ta del odločitve organa ni presojal.

IP je v nadaljevanju obravnaval podatke, ki so navedeni v točkah 37, 93, 137 in 140 odločbe organa, ki je predmet zahteve prosilca. Organ je podatke v navedenih točkah delno prekril, v delu pa razkril, pri čemer je v delu, v katerem je podatke razkril, navedel, da predstavljajo podatki »splošno besedno zvezo«, ki opisuje komu ena od vrst popusta pripada, saj tovrstna informacija ne more imeti vpliva na konkurenčni položaj podjetja, prav tako pa stranski udeleženec pri drugi vrsti popusta iste besedne zveze ni prekril, zato po mnenju organa z razkritjem te ne bi nastala občutna škoda (točka 37); »manjše število posameznih besednih zvez«, s katerimi je organ opisal, za kakšne podatke gre in služijo pojasnjevanju (točka 93); »znesek investicije«, ki je naveden za ilustracijo, tako da tak podatek ne more vplivati na morebitno škodo stanskemu udeležencu (točka 137) in »razpon zneska investicije in delež oglaševanja pri stranskem udeležencu«, ki je naveden za ilustracijo in ne more vplivati na morebitno škodo stranskemu udeležencu.

IP uvodoma pojasnjuje, da je pojem poslovne skrivnosti opredeljen v 39. členu ZGD-1. Po prvem odstavku 39. člena ZGD-1 se za poslovno skrivnost štejejo podatki, za katere tako določi družba s pisnim sklepom (subjektivni kriterij), po drugem odstavku istega člena pa podatki, za katere je očitno, da bi nastala občutna škoda, če bi zanje izvedela nepooblaščena oseba (objektivni kriterij). Poleg tega IP opozarja, da ZGD-1 v tretjem odstavku 39. člena izrecno določa, da se za poslovno skrivnost ne morejo določiti podatki, ki so po zakonu javni ali podatki o kršitvah zakona ali dobrih poslovnih običajev.

IP ugotavlja, da zahtevane informacije sicer izhajajo iz dokumenta, ki ga je ustvaril organ, kar pomeni, da dokument kot tak ne more biti označen kot poslovna skrivnost, vendar pa je organ v skladu z drugim odstavkom 40. člena ZGD-1 dolžan varovati poslovne skrivnosti družbe, s katerimi je bil seznanjen v okviru opravljanja javnopravnih nalog. Stranski udeleženec v svojih navedbah namreč zatrjuje, da so informacije, ki so predmet presoje, označene kot poslovna skrivnost družbe, kar pomeni, da je izpolnjen subjektivni kriterij varovanja poslovne skrivnosti.

Subjektivni kriterij se odraža v tem, da upravičenec sam s svojim aktom in s svojo voljo označi podatek kot zaupen in prepove njegovo neupravičeno sporočanje. Po tem kriteriju ni pomembno vprašanje, kakšen pomen imajo zaupni podatki za podjetje. Nosilec lahko kot poslovno skrivnost določi tudi morebitne manj pomembne podatke, saj je določitev poslovne skrivnosti prepuščena njemu samemu. Edina omejitev je v zgoraj navedenem tretjem odstavku 39. člena ZGD-1. Dejstvo, kateri podatki bodo opredeljeni kot poslovna skrivnost, je torej odvisno od družbe. Za opredelitev poslovne skrivnosti ni pomembno, kakšen pomen imajo ti podatki objektivno za družbo, temveč subjektivna odločitev družbe, da hoče zavarovati določen podatek kot poslovno skrivnost. Upravičenec sam s svojim aktom in s svojo voljo označi podatek kot zaupen in prepove njegovo neupravičeno sporočanje. Vendar pa mora biti za izpolnitev tega kriterija podana izrecna odredba o tem, kateri podatki se štejejo za poslovno skrivnost. Ta odredba je lahko dana v splošnem aktu (npr. v pravilniku o poslovni skrivnosti), lahko pa je tudi posamična. Zaradi določnosti in preprečevanja nejasnosti mora biti odredba pisna, z njo pa morajo biti seznanjene osebe, ki so dolžne podatek varovati. S pisnim sklepom mora družba določiti tudi način varovanja poslovne skrivnosti in odgovornost oseb, ki so dolžne varovati poslovno skrivnost (prvi odstavek 40. člena ZGD-1). Tem zahtevam pa je treba dodati tudi zahtevo, ki velja za vse normativne akte. Odredba ne sme veljati za nazaj. Kar pomeni, da so lahko kršitve poslovne skrivnosti samo tista dejanja, ki so bila kot taka določena že v času, ko je odredba veljala.

Zakon o preprečevanju omejevanja korupcije (Ur. l. RS, št. 36/08, s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju ZPomK-1) v 13.b členu določa, da ne glede na določbe zakona, ki ureja dostop do informacij javnega značaja, agencija prosilcu za dostop do informacij javnega značaja zavrne dostop do podatkov, ki se nanašajo na tajnost vira, in do podatkov, ki so poslovna skrivnosti podjetij. Šesti odstavek 18. člena istega zakona določa, da dokazno breme o obstoju poslovne skrivnosti nosi podjetje, ki to zatrjuje. Na zahtevo organa mu mora podjetje predložiti različico dokumenta, ki ne vsebuje podatkov iz druge alineje prejšnjega odstavka.

IP ugotavlja, da je organ, v skladu z zgoraj citirano določbi ZPomK-1, od stranskega udeleženca zahteval, da v predmetni odločbi natančno označi morebitne zaupne podatke, zlasti poslovne skrivnosti in osebne podatke, ki jih je treba iz dokumenta izločiti oziroma jih prekriti. Organ je stranskega udeleženca tudi jasno pozval, da za vsak posamezni podatek, ki predstavlja poslovno skrivnost, osebni podatek ali drugo izjemo iz 6. člena ZDIJZ, obrazloži, zakaj predstavlja poslovno skrivnost v skladu z ZDG-1, ostalo zakonodajo in obstoječo sodno prakso ter prakso Informacijskega pooblaščenca ter priloži tudi ustrezna dokazila za uveljavljanje poslovnih skrivnosti z obrazložitvijo, kakšna škoda bi z razkritjem zahtevanih informacij nastala.

Stranski udeleženec je organu, z dopisom z dne 16. 10. 2013, posredoval fotokopijo predmetne odločbe, v kateri je označil zaupne podatke, ki jih je treba iz dokumenta izločiti. Dopisu je priložil Sklep o poslovni skrivnosti družbe Produkcija plus d.o.o. z dne 2. 9. 2010, ki v 1. členu določa, da se kot poslovna skrivnost družbe štejejo vsi komercialni in/ali finančni podatki, informacije, listine in druga dokumentacija v zvezi s poslovanjem družbe, ki jo družba ali od nje pooblaščena oseba v kakršnikoli obliki obdeluje, zbira in/ali posreduje svojim poslovnim partnerjem, svojim hčerinskim in/ali drugim povezanim osebam ali katerikoli drugi tretji osebi, vključujoč državne organe RS.

Glede na navedeno IP ugotavlja, da podatki iz točk 37, 93, 137 in 140 odločbe organa ne predstavljajo podatkov, ki bi v skladu s Sklepom o poslovni skrivnosti predstavljali komercialne in/ali finančne podatke, informacije, listine in drugo komunikacijo v zvezi s poslovanjem stranskega udeleženca, saj gre za splošne besedne zveze, ki jih je organ uporabil za sestavo in obrazložitev upravne odločbe, ter za zneske in razpon investicije in deleže oglaševanja, ki so bili v odločbi navedeni za ilustracijo, z namenom utemeljitve odločbe in ne gre za povzemanje konkretnih komercialnih in finančnih podatkov ter drugih podatkov stranskega udeleženca. Ob tem je treba podariti, da lahko stranski udeleženec svojo poslovno skrivnost z odredbo določi le vnaprej in ne more naknadno, v upravni odločbi organa, označiti delov obrazložitve kot svoje poslovne skrivnosti, če ti podatki pred tem niso bili vsebovani v izdanem Sklepu o poslovni skrivnosti. IP opozarja tudi, da je predmetna odločba organa upravna odločba, ki ugotavlja kršitve zakona, zaradi česar je pravica stranskega udeleženca do varstva poslovne skrivnosti omejena tudi s tretjim odstavkom 39. člena ZGD-1, ki določa, da se za poslovno skrivnost ne morejo določiti podatki, ki so po zakonu javni ali podatki o kršitvi zakona ali dobrih poslovnih običajev. V konkretnem primeru podatki, ki jih organ v odločbi navede z namenom ilustrativnega prikaza kršitve oz. delovanja stranskega udeleženca, in splošne besedne zveze, ki jih organ uporabi za opis posameznih dejstev, ne morejo predstavljati poslovne skrivnosti stranskega udeleženca, saj so ti deli odločbe nastali po samem sprejemu akta stranskega udeleženca o varovanju poslovne skrivnosti, hkrati pa ne vsebujejo konkretnih podatkov, ki jih je stranski udeleženec označil kot svojo poslovno skrivnost. Način, kako organ obrazloži odločbo ne more predstavljati poslovne skrivnosti subjekta, kadar organ s tem načinom ne razkrije podatkov, ki jih stranski udeleženec (upravičeno) določi kot svojo poslovno skrivnost. IP na tem mestu še pojasnjuje, da je predmet zahteve prosilcev upravna odločba, za katero veljajo določbe o obliki in sestavnih delov (XIII. poglavje ZUP). 214. člen ZUP določa, da mora obrazložitev odločbe obsegati med drugim tudi razloge, odločilne za presojo posameznih dokazov (tretja točka prvega odstavka), razloge, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo takšno odločbo (peta točka prvega odstavka) in razloge, zaradi katerih ni bilo ugodeno kakšnemu zahtevku strank (šesta točka prvega odstavka). Obrazložitev organa in opredelitev razlogov, ki so bili ključni za sprejeto odločitev, zato ne more biti poslovna skrivnost stranskega udeleženca. Postopki ugotavljanja kršitev zakona so namreč postopki, ki se vodijo po uradni dolžnosti in v javnem interesu, zato ne zadevajo samo organa in udeleženih strank, temveč predstavljajo odločbo, ki je bila izdana v javnem interesu; dejstva, ugotovljena v taki odločbi, tako ne morejo biti v celoti označena kot poslovna skrivnost posamezne stranke postopka.

Na tem mestu je treba pojasniti še, da stališče IP iz odločbe št. 090-24/2011/21 z dne 4. 4. 2011 ali št. 090-134/2013/2 z dne 13. 8. 2013, na kateri se sklicuje stranski udeleženec, ni enako, kot v konkretni odločbi, saj je šlo v zgoraj citiranih odločbah za pridobitev študije, ki jo je v okviru svojega delovanja izvedba Agencija za komunikacijska omrežja in storitve RS in ne za pridobitev dokončnega upravnega akta, ki se izdaja v javnem interesu z namenom varovanja javne koristi (varstvo konkurence). Navedena študija nima javnopravne narave, poleg tega pa ugotovitve študije niso zavezujoče, medtem ko je IP v konkretnem pritožbenem postopku odločal o dostopu do odločbe - dokončnega upravnega akta, ki ima zavezujočo naravo in katerega ugotovitve v javnem interesu.

IP je nadalje obravnaval podatke, ki jih je organ razkril v točkah 121, 127, 128, 129, 131, 136, 141, 142, 144, 146, 149, 150, 152, 153, 154, 155, 157 in v tabelah 1, 2, 3, 4 in 5. Organ je navedel, da navedeni podatki predstavljajo dokazno gradivo v postopku, dokazi o očitanih kršitvah pa ne morejo biti poslovna skrivnost stranskega udeleženca, saj so kršitve, ugotovljene v ugotovitveni odločbi nadzornega državnega organa, katerega pristojnost je med drugim tudi ugotavljanje kršitev zakona. IP ugotavlja, da je organ na podlagi 12. in 12.o člena ZPOmK-1 v postopku ugotavljanja kršitve 9. člena ZPOmK-1 in 2. člena Pogodbe o delovanju Evropske unije (UL C št. 326 z dne 26. 10. 2012, stran 47) izdal ugotovitveno odločbo, s katero je ugotovil kršitve zakona, ki jih je izvajal stranski udeleženec. IP ugotavlja, da je kršitve zakona ugotovil organ, pristojen za ugotavljanje teh kršitev in da je odločba, s katero so bile kršitve ugotovljene, pravnomočna, zato se ni posebej spuščal v ugotavljanje, ali je bila odločitev organa, da navedeni podatki predstavljajo kršitve zakona, ustrezna ali ne, saj so kršitve pravnomočno ugotovljene od za to pristojnih organov. Upoštevaje navedeno IP nima nikakršnega razloga, da ne bi sledil navedbam organa, da razkriti podatki predstavljajo dokaze o kršitvah zakona, saj je organ na več mestih utemeljil, da ti podatki predstavljajo bistvene elemente kršitve, ki kažejo na to, da je stranski udeleženec višino ugodnosti spreminjal glede na delež oglaševanja, podatki, ki dokazujejo kršitev zakona, pa ne morejo biti zaupni. Organ je tudi pojasnil, da predstavljajo razkriti deli odločbe aktivnosti stranskega udeleženca, s katerimi je ta izvajal pritisk na oglaševalce, da so slednji pristajali na kršitve, torej predstavljajo indice, ki skupaj z ostalim dokaznim gradivom dokazujejo kršitve zakona.

Glede navedb stranskega udeleženca, da je mogoče varstvo poslovne skrivnosti v povezavi s tretjim odstavkom 39. člena ZGD-1 omejiti le toliko, kolikor je to nujno za dosego varstva pravic iz naslova kršitev zakona, IP pojasnjuje, da delno pritrjuje navedbi stranskega udeleženca, da določilo tretjega odstavka 39. člena ZGD-1 ne daje splošne in vseobsegajoče pravice organu, da poslovne skrivnosti in njenega varstva ne spoštuje in da dokumente brez presoje in omejitev posreduje v javnost. IP na tem mestu poudarja, da je iz odločbe organa razvidno, da organ ni omogočil dostopa do celotne svoje odločbe, čeprav bi s široko razlago tretjega odstavka 39. člena ZGD-1 lahko zavzeli tudi stališče, da je celotna odločba organa dokument, ki ugotavlja kršitve zakona. Organ je skrbno pretehtal podatke iz odločbe in omogočil dostop le do ožjega dela podatkov, za katere je ocenil, da predstavljajo dokaze o očitanih kršitvah in pojasnjujejo razsežnosti ugotovljene kršitve stranskega udeleženca; dokazi o očitanih kršitvah in podatki o kršitvi zakona pa ne morejo biti poslovna skrivnost stranskega udeleženca, kot to določa tretji odstavek 39. člena ZGD-1. Iz izpodbijane odločbe je na več mestih razvidno, da je organ opravil tehtanje, in v pretežnem delu tudi ugodil zahtevi stranskega udeleženca po varovanju poslovne skrivnosti. Organ je namreč prekril vse informacije, ki se nanašajo na konkretne podatke (zneske oz deleže), saj so ti znani le omejenemu krogu oseb in predstavljajo konkurenčno prednost stranskega udeleženca; prav tako je prekril tudi konkretne podatke o številu oglasov, njihovi dolžini, ceni in višini doseženega popusta glede na znesek investicije ter delež oglaševanja pri stranskem udeležencu, saj predstavljajo zaupne poslovne dogovore, katerih razkritje bi očitno škodilo konkurenčnemu položaju podjetja, prekril je tudi podatke konkretnih naročnikov, podjetij in oglaševalcev pri stanskem udeležencu in imena oglaševalskih in medijskih agencij, s katerimi stranski udeleženec sodeluje. Organ je torej utemeljil in obrazložil razloge, zaradi katerih je določene podatke, ki jih je stranski udeleženec označil kot poslovno skrivnost, prekril, za druge pa odločil, da se dostop do njih ugodi. Trditve stanskega udeleženca, da je organ odločal pavšalno in brez presoje dopustil dostop do poslovnih skrivnosti, so torej neutemeljene. Na tem mestu velja poudariti tudi, da je organ prekril marsikateri podatek, ki ga stranski udeleženec ni označil kot poslovno skrivnost, je pa organ pri presoji teh podatkov ocenil, da bi lahko stanskemu udeležencu nastala škoda, če podatek ne bi bil prekrit.

IP je nazadnje obravnaval podatke, ki so navedeni v točkah 115, 124 in 167 odločbe organa, ki je predmet zahteve prosilcev. Organ je tudi v teh točkah določene podatke delno razkril, pri čemer je navedel, da ti predstavljajo podatke o »merski enoti, ki opredeljuje posamezne vrednosti, prekritje katere bi okrnilo razumevanje odločbe, kar je v interesu javnosti« (točka 115), »podatek o naravi medsebojnega razmerja konkretnega podjetja v odnosu do stranskega udeleženca, katerega razkritje stranskemu udeležencu ne bo povzročilo občutne škode, sama navedba podatka pa je pomembna za razumevanje odločbe. Tudi v primeru, da bi razkritje stranskemu udeležencu utegnilo škodovati, gre za dokazno gradivo v postopku in je po oceni organa interes javnosti za dostop do te informacije večji od morebitne škode stranskega udeleženca« (točka 124) in »podatek o besedni zvezi, s katero je organ tolmačil podatke, ki jih je izračunal iz podatkov o bruto vrednosti oglaševanja tridesetih največjih oglaševalcev pri stranskem udeležencu glede na skupno bruto vrednost oglaševanja na TV programih z nacionalno pokritostjo v obdobju od leta 2000 do 2011, saj gre za tolmačenje dokaznega gradiva v postopku in je seznanitev z navedenim dokaznim gradivom v interesu javnosti. Interes javnosti je s tem večji od morebitne škode za stranskega udeleženca« (točka 167). IP glede razkritja podatkov iz zgoraj navedenih točk ugotavlja, da je javni interes v konkretnem postopku podan, saj gre za podatke, katerih razkritje stanskemu udeležencu ne bi povzročili škode, obenem pa so ti podatki pomembni za razumevanje odločbe organa, s katero so bile ugotovljene kršitve konkurence, ki so v javnem interesu. IP ob tem ponovno poudarja, da gre za informacije, ki izkazujejo pravnomočno ugotovljene kršitve zakonov, ki so jih v okviru opravljanja javnopravnih nalog ugotovili pristojni organi, katerih cilj je spoštovanje predpisov in v tem smislu vzpostavitev zakonitega stanja, ki je v javnem interesu. Namen ZDIJZ pa je ravno v tem, da se zagotovi javnost in odprtost delovanja organov, ki se izraža z dostopom do informacij, ki izkazujejo izvajanje javnopravnih nalog organa, v konkretnem primeru so to informacije v zvezi s pravnomočno zaključenimi ugotovitvami organa o kršitvah zakona.

IP pojasnjuje tudi, da ni sledil navedbam stranskega udeleženca, da mora organ prekriti podatke iz zaseženih elektronskih sporočil, saj je bila začasna odredba Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 3. 12. 2013, s katero je bilo prepovedana kakršna koli uporaba teh sporočil, s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani z dne 9. 4. 2014 razveljavljena. IP na tem mestu še pojasnjuje, da je mnenje, na katerega se sklicuje stranski udeleženec (št. 0712-163/2011/2 z dne 1. 9. 2011) neobvezno, torej nezavezujoče mnenje IP. V konkretni zadevi je IP tudi podal zahtevo za oceno ustavnosti 29. člena ZPOmK-1, pri čemer je Ustavno sodišče RS zahtevo IP zavrglo (odločba U-I-92/12 z dne 10. 10. 2013), z obrazložitvijo, da IP nima zakonske podlage za poseganje v konkreten postopek, saj bi to ogrozilo samostojnost odločanja drugega organa po 120. členu Ustave RS. Glede na to, da je bilo citirano mnenje izdano pred odločitvijo Ustavnega sodišča RS, mnenje ni več relevantno. Poudariti pa velja tudi, da je organ pri odločanju prekril podatke vseh oseb in podjetij, ki so tvorili navedeno elektronsko komunikacijo, s čimer je organ zaseženo elektronsko komunikacijo ustrezno anonimiziral. Pri ustrezno anonimiziranih dokumentih pa ni mogoče govoriti o posegu v zasebnost posameznikov. Ponovno velja poudariti, da iz zasežene dokumentacije izhajajo navedbe, na katere organ opira dokazovanje očitanih kršitev, ki predstavljajo izjemo iz tretjega odstavka 39. člena ZGD-1 in so v javnem interesu. IP tudi ni sledil navedbi stranskega udeleženca, da je potrebno v postopek vključiti vse fizične osebe, na katere se nanašajo morebitni osebni podatki iz odločbe in pojasnjuje, da je dolžnost varstva osebnih podatkov posameznikov zakonska dolžnost organa, ki izhaja iz Zakona o varstvu osebnih podatkov (Ur. l. RS, št. 94/2007-UPB1, v nadaljevanju ZVOP-1). Organi v javnem sektorju lahko obdelujejo osebne podatke, za katere to določa zakon, z zakonom pa se lahko določi, da se določeni podatki lahko obdelujejo le na podlagi osebne privolitve posameznika. Glede na dejstvo, da ZDIJZ za obdelavo osebnih podatkov ne predpisuje osebne privolitve posameznika, je dolžnost organa, da v dokumentih, ki so predmet obravnave, sam opravi delni dostop glede tistih osebnih podatkov, ki sodijo v skupino varovanih osebnih podatkov. V konkretnem primeru je organ dolžan sam meritorno odločiti, katere osebne podatke je v odločbi treba prekriti in katerih morda ne. Zahteva stranskega udeleženca po vključitvi drugih subjektov v konkretni postopek je zato neutemeljena, ker ti posamezniki v postopku ne morejo uveljavljati nobene svoje pravice – glede obdelave njihovih osebnih podatkov jim zakon (ZVOP-1) te pravice na daje. IP pojasnjuje tudi, da je standard določljivosti fizičnih oseb, kot ga v 2. točki 6. člena določa ZVOP-1, zaradi t.i. erga omnes učinka ZDIJZ, treba presojati z vidika splošne javnosti in ne z vidika konkretnega prosilca. Navedeno pomeni, da se je treba v konkretnem primeru vprašati, ali javnost (in ne stranski udeleženec, ki lahko razpolaga z več podatki kot javnost) na podlagi anonimiziranih dokumentov (izvlečkov iz elektronskih sporočil, ki ne vsebujejo podatkov o fizičnih osebah - pošiljateljih oz. prejemnikih), lahko določi posameznika, ki je elektronsko sporočilo posredoval ali prejel. IP ugotavlja, da je v konkretnem primeru odgovor na to vprašanje nikalen, ker javnost tega posameznika ne bi mogla identificirati brez velikih stroškov, nesorazmerno velikega napora ali veliko vloženega časa. Navedbe stranskega udeleženca, da dokler vsem tem subjektom ne bo omogočena udeležba v postopku dostopa do informacij javnega značaja, bo kakršnakoli odločba organa nujno nezakonita, so torej neutemeljene.

Po preučitvi celotne zadeve IP zaključuje, da je izpodbijana odločba organa pravilna in na zakonu utemeljena, pritožba stranskega udeleženca pa neutemeljena, zato jo je IP, na podlagi prvega odstavka 248. člena ZUP, kot neutemeljeno zavrnil in potrdil odločitev organa prve stopnje.

Stranski udeleženec je v pritožbi zahteval tudi povrnitev stroškov v povezavi s pritožbenim postopkom. Stroški obsegajo nagrado za postopek, nagrado za poštne in tel. storitve in DDV. IP pojasnjuje, da prvi odstavek 114. člen ZUP določa, da če je v postopku udeleženih dvoje ali več strank z nasprotujočimi si interesi, krije stroške stranka, ki je povzročila postopek, pa se je ta končal v njeno škodo. Če v postopek vstopi stranski udeleženec, krije svoje stroške, če s svojim zahtevkom ni uspel. V konkretnem primeru stranski udeleženec s svojo pritožbo ni uspel, zaradi česar se njegova zahteva za povrnitev nastalih stroškov zavrne.

Posebni stroški v tem postopku niso nastali.

Ta odločba je v skladu s 30. točko 28. člena Zakona o upravnih taksah (Uradni list RS, št. 106/2010 – UPB5) oproščena plačila upravne takse.

Pouk o pravnem sredstvu:
Zoper to odločbo ni dovoljena pritožba, temveč se lahko sproži upravni spor. Upravni spor se sproži s tožbo, ki se vloži v 30 dneh od vročitve te odločbe na Upravno sodišče, Fajfarjeva 33, Ljubljana. Tožba se lahko vloži pisno po pošti ali pri navedenem sodišču. Če se tožba pošlje priporočeno po pošti, se za dan izročitve sodišču šteje dan oddaje na pošto. Tožba z morebitnimi prilogami se vloži v najmanj treh izvodih. Tožbi je treba priložiti tudi to odločbo v izvirniku ali prepisu.



Postopek vodila:                       
Vanja Zrimšek, univ. dipl. prav.,                   
svetovalka Pooblaščenca                   

Informacijski pooblaščenec:
Kristina Kotnik Šumah, univ. dipl. prav.,
namestnica Informacijske pooblaščenke