Informacijski pooblaščenec Republika Slovenija
    SLO | ENG

Iskalnik po odločbah IP o dostopu do informacij javnega značaja

+ -
Datum: 04.02.2020
Naslov: Prekmurec d.o.o. - Uprava RS za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin
Številka: 090-19/2020
Kategorija: Ali dokument obstaja?
Status: Zavrnjeno


POVZETEK:

Organ je zavrnil prosilcu dostop do zahtevanih podatkov, ker niso izpolnjeni vsi pogoji za informacijo javnega značaja, in sicer t. i. »kriterij materializirane oblike«. Prosilec je zoper odločbo organa vložil pritožbo, o kateri je odločil IP. IP je v pritožbenem postopku ugotovil, da organ z zbirko podatkov, ki jo zahteva prosilec, ne razpolaga, in bi jo moral šele ustvariti, kar pa pomeni, da ni izpolnjen eden od kriterijev za obstoj informacije javnega značaja, to je »kriterij materializirane oblike«, kot je to ugotovil že organ. Organ namreč ne vodi evidence na način, da bi bil z enostavnim postopkom mogoč priklic zahtevanih podatkov iz računalniškega sistema na podlagi kriterijev prosilca, kar pomeni, da bi moral organ za izpolnitev predmetne zahteve ročno pregledati konkretne zadeve in pri vsaki posamezni zadevi opraviti nadaljnjo analizo dokumentov po vsebinskih kriterijih prosilca. Glede na to, da bi takšno zbiranje in analiziranje zahtevanih informacij nedvomno pomenilo ustvarjanje nove zbirke podatkov, česar pa ZDIJZ od organov ne zahteva, je IP pritožbo prosilca zavrnil.

 

ODLOČBA:

 

Številka: 090-19/2020/2

Datum: 4. 2. 2020

 

 

Informacijski pooblaščenec po namestnici informacijske pooblaščenke mag. Kristini Kotnik Šumah (v nadaljevanju: IP) izdaja na podlagi 2. člena Zakona o Informacijskem pooblaščencu (Uradni list RS, številka 113/05 in 51/07 – ZUstS-A; v nadaljevanju: ZInfP), tretjega in četrtega odstavka 27. člena Zakona o dostopu do informacij javnega značaja (Uradni list RS, št. 51/06 – uradno prečiščeno besedilo, 117/06 – ZDavP-2, 23/14, 50/14, 19/15 – odl. US, 102/15 in 7/18; v nadaljevanju: ZDIJZ) in prvega odstavka 248. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 24/06 – uradno prečiščeno besedilo, 105/06 – ZUS-1, 126/07, 65/08, 8/10 in 82/13; v nadaljevanju: ZUP), o pritožbi družbe (v nadaljevanju: prosilec), z dne 20. 1. 2020, zoper odločbo Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, Uprave Republike Slovenije za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin, Dunajska cesta 22, 1000 Ljubljana (v nadaljevanju: organ), št. 090-1/2019/184 z dne 30. 12. 2019, v zadevi dostopa do informacije javnega značaja, naslednjo

ODLOČBO:

  1. Pritožba prosilca, z dne 20. 1. 2020, zoper odločbo Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, Uprave Republike Slovenije za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin, št. 090-1/2019/184 z dne 30. 12. 2019, se zavrne.
  1. Zahteva prosilca za povrnitev stroškov postopka se zavrne.
  1. V postopku reševanja te pritožbe niso nastali posebni stroški.

 


Obrazložitev:

 

Prosilec je z zahtevo z dne 4. 12. 2019 zahteval naslednje podatke:

- koliko kontrolnih pregledov je naslovni inšpekcijski organ opravil pri drugih gospodarskih subjektih, ki opravljajo trgovsko dejavnost, v primerjavi s prosilcem, v obdobju od novembra 2018 do vključno novembra 2019, na območju Prekmurja;

- koliko je bilo inšpekcijskih pregledov pri poslovnih enotah drugih gospodarskih subjektov v istem, zgoraj navedenem, časovnem obdobju po lokaciji poslovnih enot.

Ob tem je pojasnil, da ima pravni interes pridobiti informacijo javnega značaja po 4. členu ZDIJZ, ker je mnenja, da se nenehno vršijo inšpekcijski pregledi le pri njihovi gospodarski družbi. Na to je namreč opozoril tudi inšpektorico za hrano, vendar ni dobil odgovora. Prosilec ima zato pravni interes, da se ugotovi navedena okoliščina v primerjavi z ostalimi subjekti v Prekmurju, saj so se številni inšpekcijski kontrolni pregledi pri prosilcu izvajali zelo pogosto ter s tem vznemirjali zaposlene in negativno vplivali na samo poslovanje do kupcev.

 

Organ je o zahtevi odločil z odločbo št. 090-1/2019/184 z dne 30. 12. 2019 (v nadaljevanju: izpodbijana odločba), s katero je zahtevo prosilca zavrnil. Navedel je, upoštevaje določbe prvega odstavka 4 člena ZDIJZ in prvega odstavka 1. člena ZDIJZ, da predstavlja informacijo javnega značaja samo dokument, ki že obstaja, je že ustvarjen oziroma dokument, ki ga je organ v okviru svojega delovnega področja že izdelal oziroma pridobil. Gre za pogoj, ki je v teoriji poznan kot »kriterij materializirane oblike« Organi, ki so zavezanci po ZDIJZ, so dolžni omogočiti dostop le do že obstoječih informacij in niso dolžni ustvariti novega dokumenta ali pridobiti oziroma vzpostaviti dokumenta, ki ga v času zahteve nimajo. Odgovori na vprašanja, pojasnila, obrazložitve, komentarji, analize stanj, izdelave statistike in podobno, niso informacije javnega značaja. Nadalje je pojasnil, da evidence dokumentarnega gradiva ne vodi na način, ki bi omogočal odgovore na vprašanja, ki jih je postavil prosilec. Za vodenje evidence dokumentarnega gradiva ima organ programa SPIS 4 0 in ISI, ki iskanja po gradivu po kriterijih, ki jih je postavil prosilec, ne omogočata. Evidenca se vodi po splošni vsebini zadev na podlagi načrta klasifikacijskih znakov. Veljavni načrt klasifikacijskih znakov pod znakom pod znakom U06103 določa klasifikacijo »nadzor registriranih obratov razen primarne pridelave«, sem pa spadajo vsi subjekti, ki opravljajo živilsko dejavnost v fazah pridelave, predelave in distribucije živil. Poleg gospodarskih subjektov, ki opravljajo trgovsko dejavnost, se pod to šifro vodi tudi evidenca o nadzoru nad pekarnami, kmetijami, mesnicami. Na podlagi navedenega je organ ugotovil, da splošni evidenci dokumentarnega gradiva ne izkazujeta podatkov, ki jih zahteva prosilec, oziroma iz nje ni mogoče s preprostim postopkom z gotovostjo pridobiti informacije o številu pregledu, ki jih zahteva prosilec. Te zadeve namreč nimajo posebne enotne oznake in jih tudi program ne prepozna kot take. Da bi organ ugodil zahtevi prosilca in mu pripravil zahtevane podatke, bi moral pregledati več tisoč spisov. Organ je tako ugotovil, da v konkretnem primeru informacija javnega značaja ne obstaja, saj organ z dokumenti, iz katerih bi izhajali zahtevani podatki, ne razpolaga. Da bi zadostil zahtevi prosilca, bi moral »ustvariti« novo informacijo javnega značaja, česar pa zavezanci po ZDIJZ niso dolžni. Organi so dolžni omogočiti dostop le do obstoječih informacij in niso dolžni ustvariti novega dokumenta, zbirati informacij, opravljati raziskav in analizirati podatkov, da bi zadostili zahtevi prosilca. Izjema so le informacije, ki se nahajajo v računalniških bazah, nastalih v zvezi z dejavnostjo organa. Načeloma tako velja, da mora zavezanec omogočiti dostop do dokumentov, ki se nahajajo v računalniških bazah, čeprav priklic iz zbirke tehnično gledano pomeni, nastanek (»ustvarjanje«) novega dokumenta. Vendar pa je potreben pri informacijah, ki se nahajajo v informatiziranih zbirkah podatkov, relativiziran pristop. Organi namreč niso dolžni informacij obdelovati ali analizirati tako, da bi po kriterijih in kategorijah, ki jih zahtevajo prosilci iz neobdelanih in razpršenih podatkov, ustvariti nov dokument, ki bi prosilcu omogočal neposredno seznanitev z informacijo. Dolžnost posredovanja informacij se nanaša le na t. i. »surove« informacije. Upoštevaje navedeno je tako organ odločil, da zavrne prosilcu dostop do zahtevanih podatkov, saj na podlagi prvega odstavka 4. člena ZDIJZ ne gre za informacijo javnega značaja, s katero bi organ razpolagal. Navedel je tudi, da lahko prosilec najde podatke o delu inšpekcije in številu izvedenih nadzorov v letnih poročilih organa, ki so javno dostopna na spletnih straneh organa.

 

Prosilec je zoper odločbo vložil pritožbo z dne 20. 1. 2020 zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in kršitve materialnih določb ZDIJZ. Po njegovem mnenju je obrazložitev organa v nasprotju z določili ZDIJZ, saj mora organ, ki opravlja javni nadzor, vse podatke v zvezi z opravljenimi inšpekcijskimi pregledi evidentirati v svoji evidenci. Iz sredstev javnega obveščanja je splošno znano, da organ javno objavlja podatke o gostinskih in drugih lokalih, pri katerih ugotovi nepravilnosti, s katerimi so kršena zakonska določila in podzakonski akti pri opravljanju gostinske oziroma raznovrstne dejavnosti v prehranski verigi. Že sama objava gostinskih obratov, pri katerih so ugotovljene nepravilnosti o sledljivosti živil, ustreza novi zbirki podatkov, zato po mnenju prosilca ni opravičila, da organ nima podatkov, kje vse so opravljeni kontrolni inšpekcijski pregledi v trgovski mreži Pomurja. Enako stališče izhaja iz sodbe Upravnega sodišča št. U 313/2004 in sodbe Vrhovnega sodišča št. X Ips 775/2006, kje je bilo zavzeto stališče, da je zapisnik o inšpekcijskem pregledu že informacija javnega značaja. Prosilec meni, da je predmetna zahteva utemeljena, zato IP predlaga, da pritožbi ugodi in spremeni napadeno odločbo tako, da naslovnemu organi naloži posredovanje zaprošenih informacij javnega značaja, oziroma podrejeno odločbo razveljavi in vrne zadevo organu prve stopnje v ponovno odločanje. Prosilec je zahteval tudi povrnitev stroškov upravnega postopka, vključno s stroški pritožbenega postopka.

 

Organ po prejemu pritožbe izpodbijane odločbe ni nadomestil z novo ter je pritožbo prosilca, kot dovoljeno, pravočasno in vloženo s strani upravičene osebe, z dopisom št. 090-1/2020/18 z dne 22. 1. 2020, poslal v odločanje IP. Organ je pritožbi priložil predmetno zahtevo in izpodbijano odločbo.

 

Pritožba ni utemeljena.

 

IP kot organ druge stopnje je v skladu z 247. členom ZUP dolžan preizkusiti odločbo v delu, v katerem jo pritožnik izpodbija, prvostopenjsko odločbo preizkusi v mejah pritožbenih navedb, po uradni dolžnosti pa preizkusi, ali ni prišlo v postopku na prvi stopnji do bistvenih kršitev postopka in ali ni bil prekršen materialni zakon. IP ugotavlja, da prosilec izpodbija odločbo organa v celoti.

IP najprej poudarja, da se dostop do dokumentov na podlagi določb ZDIJZ nikoli ne presoja z vidika okoliščin posameznega prosilca, temveč z vidika vsebine samih informacij, ki so zahtevane. Pri presoji, ali lahko prosilec pridobi zahtevane dokumente, se je tako treba vprašati, ali gre za informacije javnega značaja, ki bi jih lahko pridobil tudi kdorkoli drug, ki bi zavezancu postavil isto zahtevo. V postopku po ZDIJZ je torej bistveno, da se odloča z učinkom erga omnes, kar pomeni, da je dokument, ki predstavlja prosto dostopno informacijo javnega značaja, dostopen vsakomur, pravni in fizični osebi, ne glede na pravni interes in morebiten osebni status. ZDIJZ torej kot pravilo postavlja enako in enotno uporabo določb zakona za vse. Navedbe prosilca o njegovem pravnem interesu so tako v postopku po ZDIJZ irelevantne.

 

V obravnavanem primeru ni sporno, da je organ zavezanec za dostop do informacij javnega značaja. Sporno v obravnavanem primeru je, ali organ razpolaga z zahtevanimi podatki oziroma zahtevano zbirko podatkov, zato se IP v nadaljevanju opredeljuje do pojma informacije javnega značaja.

Informacija javnega značaja je na podlagi določb 4. člena ZDIJZ informacija, ki izvira iz delovnega področja organa, nahaja pa se v obliki dokumenta, zadeve, dosjeja, registra, evidence ali drugega dokumentarnega gradiva, ki ga je organ izdelal sam, v sodelovanju z drugim organom, ali pridobil od drugih oseb. Iz definicije informacije javnega značaja torej izhajajo trije osnovni pogoji, ki morajo biti izpolnjeni kumulativno, in sicer:

1. informacija mora izvirati iz delovnega področja organa,

2. organ mora z njo razpolagati,

3. nahajati se mora v materializirani obliki.

 

Iz določbe prvega odstavka 4. člena v zvezi s prvim odstavkom 1. člena ZDIJZ tako izhaja, da informacijo javnega značaja lahko predstavlja le dokument, ki ga je organ v okviru svojega delovnega področja že izdelal oziroma pridobil in ga še ni posredoval naprej oziroma uničil. Gre za pogoj, ki je v teoriji poznan kot »kriterij materializirane oblike«, in ga je navedel v izpodbijani odločbi tudi organ. Zavezanci po ZDIJZ so torej dolžni omogočiti dostop le do že obstoječih informacij in niso dolžni ustvariti novega dokumenta ali ga (ponovno) pridobiti, če z njim v času zahteve ne razpolagajo (več). Zavezanci tako niso dolžni zbirati informacij, opravljati raziskav ali analizirati podatkov, da bi zadostili zahtevi prosilca, torej niso dolžni izdelati, predelati ali spremeniti (dograditi) informacij, s katerimi razpolagajo. Dolžnost posredovanja informacij se tako nanaša le na t.i. »surove« informacije.[1] Izjema od napisanega so v določenem obsegu le informacije, ki se nahajajo v računalniških bazah, nastalih v zvezi z dejavnostjo organa.

 

Upoštevaje navedeno in prakso IP (npr. odločbe št. 090-125/2016, št. 090-130/2016, št. 090-212/2016, št. 090-106/2017, št. 090-301/2017, št. 090-54/2018, št. 090-71/2018, št. 090-29/2019, št. 090-138/2019) je potreben pri dokumentih, ki se nahajajo v informatiziranih zbirkah podatkov, relativiziran pristop. To pomeni, da mora zavezanec omogočiti dostop do dokumentov, čeprav priklic iz zbirke, tehnično gledano, pomeni nastanek (ustvarjanje) novega dokumenta. Toda pri tem je treba upoštevati tudi:

  • zmožnost oziroma izvedljivost zagotovitve informacij po kriterijih, ki jih je postavil prosilec, in če je ta pogoj izpolnjen še
  • razmejitveni kriterij, tj. sorazmernost napora (vložka) organa pri materializaciji dokumenta.

 

V obravnavanem primeru je tako mogoče ugotoviti, da organ ne vodi evidence na način, da bi bil z enostavnim postopkom mogoč priklic zahtevanih podatkov iz računalniškega sistema na podlagi kriterijev prosilca. Ob tem IP ponovno navaja kriterije prosilca:

  • kontrolni pregledi pri drugih gospodarski subjektih, ki opravljajo trgovsko dejavnost, v primerjavi s prosilcem;
  • obdobje od novembra 2018 do vključno novembra 2019;
  • območje Prekmurja;
  • inšpekcijski pregledi pri poslovnih enotah drugih gospodarskih subjektov v istem, zgoraj navedenem, časovnem obdobju po lokaciji poslovnih enot.

 

IP je tako sledil navedbam organa, da ima za vodenje evidence dokumentarnega gradiva programa SPIS 4 0 in ISI, ki iskanja po kriterijih prosilca, ne omogočata, ter da se evidenca vodi po splošni vsebini zadev na podlagi načrta klasifikacijskih znakov. Organ je namreč povsem nedvomno pojasnil, da Veljavni načrt klasifikacijskih znakov pod znakom U06103 določa klasifikacijo »nadzor registriranih obratov razen primarne pridelave«, sem pa spadajo vsi subjekti, ki opravljajo živilsko dejavnost v fazah pridelave, predelave in distribucije živil. Poleg gospodarskih subjektov, ki opravljajo trgovsko dejavnost, se vodi pod to šifro tudi evidenca o nadzoru nad pekarnami, kmetijami, mesnicami. Splošni evidenci dokumentarnega gradiva ne izkazujeta podatkov, ki jih zahteva prosilec, oziroma iz njiju ni mogoče s preprostim postopkom z gotovostjo pridobiti zahtevanih informacij. Organ torej z zbirko podatkov, ki jo zahteva prosilec, ne razpolaga in bi jo moral šele ustvariti, kar pa pomeni, da ni izpolnjen eden od kriterijev za obstoj informacije javnega značaja, to je »kriterij materializirane oblike«. V smiselno podobni zadevi, v zvezi z odločbo IP št. 021-128/2008/10, je temu stališču sledilo tudi Upravno sodišče v sodbi št. II U 79/2009-10. V navedeni zadevi je namreč sodišče ugotovilo, da zbirka dokumentov pri organu (sodišču) ne obstaja, ker računalniški sistem (ne vpisnik Cp in ne evidence) ne omogoča iskanja po kriterijih prosilca, hkrati pa ne obstaja pravna podlaga, ki bi organu nalagala izdelavo takšne zbirke. Sodišče je v tej zadevi zaključilo, da bi iskanje in odbiranje dokumentov po kriterijih prosilca predstavljalo ustvarjanje novega dokumenta, tega pa organ ni dolžan storiti. Tudi v obravnavanem primeru IP ni znana pravna podlaga, ki bi organu nalagala izdelavo zbirke podatkov po kriterijih prosilca, prav tako pa IP nima pravne podlage, da bi v konkretni zadevi odločal o nujnosti oziroma obveznosti organa, da ustvari in vodi novo evidenco zbirke podatkov s podatki po kriterijih prosilca. Zgolj dejstvo, da informacijski sistem, s katerim operira organ, ne omogoča boljše iskalne zmogljivosti (četudi bi bilo slednje v sodobnem tehnološkem okolju morda pričakovati), pa še ne nalaga organu obveznosti, da tak sistem za potrebe odločanja po ZDIJZ tudi vzpostavi. Da ima organ omejene možnosti pri iskanju v računalniški bazi podatkov, je IP že ugotavljal v pritožbenih postopkih, npr. v zadevah št. 090-31/2016/ in št. 090-242/2016.

 

IP pa je nadalje ugotovil tudi, da bi moral organ za izpolnitev predmetne zahteve ročno pregledati konkretne zadeve, ki jih je po navedbah organa nekaj tisoč, in pri vsaki posamezni zadevi opraviti nadaljnjo analizo dokumentov po vsebinskih kriterijih prosilca. Takšno zbiranje in analiziranje zahtevanih informacij bi nedvomno pomenilo ustvarjanje nove zbirke podatkov, česar pa ZDIJZ od organov ne zahteva.

 

IP tako nima nobenega razloga, da ne bi sledil navedbam organa. Prosilec namreč zahteva točno določene podatke, zbrane po kriterijih prosilca, ki jih pa organ sicer za opravljanje svojega delo ne potrebuje. Da bi organ zbral zahtevane podatke, bi moral, kot že navedeno, vpogledati v vsako posamezno zadevo in opraviti nadaljnjo vsebinsko analizo po kriterijih prosilca. Kot že navedeno, zavezanci niso dolžni analizirati podatkov, da bi zadostili zahtevi prosilca. Pri tem je IP še posebej upošteval tudi navedbo organa o obsežnosti gradiva, ki bi ga moral ta pregledati. IP pa je pri svoji odločitvi upošteval tudi dejstvo, da je organ ustrezno pojasnil IP postopek vodenja zadev. IP je tako ugotovil, da organ z zbirko podatkov, ki jo zahteva prosilec, ne razpolaga, in bi jo moral šele ustvariti, kar pa pomeni, da ni izpolnjen eden od kriterijev za obstoj informacije javnega značaja, to je »kriterij materializirane oblike«.

 

IP izrecno pripominja, da je treba smisel dostopa do informacij javnega značaja iskati v javnem in odprtem delovanju zavezanca, preko katerega se lahko preizkusi tudi pravilnost in zakonitost delovanja, vendar pa je treba upoštevati, da se lahko zagotovi prost dostop zgolj do informacij, ki dejansko že obstajajo. IP poudarja, da pritožbeni postopek pred IP ne more biti namenjen prisili ustvarjanja ali pridobivanja informacij ali ugotovitvi, da bi določene informacije pri organu morale obstajati. IP je namreč organ, ki je, na podlagi prvega odstavka 2. člena ZInfP, pristojen za odločanje o pritožbi zoper odločbo, s katero je organ zavrgel ali zavrnil zahtevo ali drugače kršil pravico do dostopa ali ponovne uporabe informacije javnega značaja ter v okviru postopka na drugi stopnji tudi za nadzor nad izvajanjem zakona, ki ureja dostop do informacij javnega značaja, in na njegovi podlagi izdanih predpisov. Zato IP, skladno z načelom zakonitosti, organu ne more naložiti, naj prosilcu posreduje podatke oziroma zbirko podatkov, s katero ne razpolaga.

 

Ob navedenem IP pripominja, da v obravnavanem primeru ni šlo za vprašanje, katere zahtevane dokumente oziroma podatke organ ima, temveč, ali je organ dolžan na zahtevo prosilca vložiti nesorazmeren vložek časa in truda, da pripravi zbirko po kriterijih prosilca. Gre namreč za to, da bi organ moral po vsebinskih kriterijih, ki jih je določil prosilec, šele presoditi, ali posamezni dokumenti v zahtevano zbirko podatkov sodijo, kar pa po oceni IP predstavlja ustvarjanje novega dokumenta. Če je za takšno ustvarjanje novega dokumenta potreben nesorazmeren vložek časa in truda, pa tudi, ko se dokumenti nahajajo v računalniških bazah, priprava takšne zbirke predstavlja ustvarjanje novega dokumenta. Sklicevanje prosilca na sodbi Upravnega sodišča in Vrhovnega sodišča tako v tem primeru ni relevantno. Kot že pojasnjeno, v obravnavanem primeru namreč ne gre za vprašanje, ali so zahtevane informacije javno dostopne ali ne, kar je bilo bistvo odločanja sodišča v zadevah, na katere se je skliceval prosilec.

 

Prav tako v postopku po ZDIJZ ni ustrezna primerjava prosilca, da že objava gostinskih obratov, pri katerih so ugotovljene nepravilnosti o sledljivosti živil, ustreza novi zbirki podatkov. Pri organu namreč ves čas nastajajo novi dokumenti. Bistveno pri odločanju v postopku po ZDIJZ je, ali je organ z zahtevanimi dokumenti razpolagal v času vložitve zahteve, oziroma pri zahtevah, kot je predmetna, ali je organ dolžan na zahtevo prosilca vložiti nesorazmeren vložek časa in truda, da pripravi zbirko po kriterijih prosilca.

 

IP je tako na podlagi navedenih argumentov in pravnih podlag zaključil, da je odločitev organa pravilna in zakonita, zato je pritožbo zavrnil, na podlagi prvega odstavka 248. člena ZUP (kot to izhaja iz točke 1. izreka te odločbe).

 

V zvezi z zahtevo zahteva prosilca za povrnitev priglašenih stroškov postopka pa je mogoče ugotoviti, da ni utemeljena. Na podlagi prvega odstavka 113. člena ZUP gredo stroški, ki nastanejo organu ali stranki med postopkom ali zaradi postopka (potni stroški uradnih oseb, izdatki za priče, izvedence, tolmače, ogled, pravno zastopanje, oglase, prihod, izgubo dohodka, strokovno pomoč, odškodnino za škodo, ki nastane pri ogledu ipd.) v breme tistega, na katerega zahtevo se je postopek začel. Obravnavani pritožbeni postopek (kot tudi sam postopek z zahtevo za dostop do informacije javnega značaja) se je začel na pritožbo (oziroma zahtevo) prosilca, tako da prosilec sam nosi svoje stroške postopka. Upoštevaje navedeno je IP odločil, da se zahteva za povrnitev stroškov zavrne (kot to izhaja iz točke 2. izreka te odločbe).

 

Na podlagi petega odstavka 213. člena ZUP, ki se smiselno uporablja tudi za odločbo o pritožbi (prvi odstavek 254. člena ZUP), se v izreku odloči tudi o tem, ali so nastali stroški postopka. IP je ugotovil, da v tem postopku posebni stroški niso nastali (kot to izhaja iz točke 3. izreka te odločbe).

 

Ta odločba je v skladu s trideseto točko 28. člena Zakona o upravnih taksah[2] oproščena plačila upravne takse.

 

 

Pouk o pravnem sredstvu:

Zoper to odločbo ni dovoljena pritožba, pač pa se lahko sproži upravni spor. Upravni spor se sproži s tožbo, ki se vloži v 30 dneh od vročitve te odločbe in sklepa na Upravno sodišče, Fajfarjeva 33, Ljubljana. Tožba se lahko vloži pisno po pošti ali pri navedenem sodišču. Če se tožba pošlje priporočeno po pošti, se za dan izročitve sodišču šteje dan oddaje na pošto. Tožba z morebitnimi prilogami se vloži v najmanj treh izvodih. Tožbi je treba priložiti tudi to odločbo v izvirniku ali prepisu.

 

 

 

Postopek vodila:

Nataša Siter, univ. dipl. prav.

svetovalka IP

 

 

 

Informacijski pooblaščenec:

mag. Kristina Kotnik Šumah, univ. dipl. prav.

namestnica informacijske pooblaščenke

 

 


[1] Komentar Zakona o dostopu do informacij javnega značaja, dr. Senko Pličanič s soavtorji, Inštitut za javno upravo pri Pravni fakulteti.

[2] Uradni list RS, št. 106/10 – uradno prečiščeno besedilo, 14/15 – ZUUJFO, 84/15 – ZZelP-J, 32/16 in 30/18 – ZKZaš.