Informacijski pooblaščenec Republika Slovenija
    SLO | ENG

Iskalnik po odločbah IP o dostopu do informacij javnega značaja

+ -
Datum: 13.05.2008
Naslov: Praetor d.o.o. - Ministrstvo za finance
Številka: 021-35/2008
Kategorija: Ali gre za inf. javnega značaja?
Status: Vrnjeno v ponovno odločanje


Številka: 021 - 35/2008/
Datum: 13. 5. 2008


Informacijski pooblaščenec po pooblaščenki Nataši Pirc Musar (v nadaljevanju Pooblaščenec), izdaja na podlagi 2. člena Zakona o Informacijskem pooblaščencu (Ur. l. RS, št. 113/05 in ZUstS-A Ur. l. RS 51/07, v nadaljevanju ZInfP), 3. in 4. odst. 27. člena Zakona o dostopu do informacij javnega značaja (Ur. l. RS, št. 51/06- uradno prečiščeno besedilo, 117/06 – ZDavP2 ter ZUstS-A Ur. l. RS 51/07, v nadaljevanju ZDIJZ) in 1. ter 3. odst. 251. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Ur. l. RS, št. 24/06 - uradno prečiščeno besedilo, v nadaljevanju ZUP), o pritožbi Preator d.o.o., Aljaževa 7, 1000 Ljubljana, ki ga po pooblastilu zastopa …… (v nadaljevanju prosilec) zoper sklep Republike Slovenije, Ministrstva za finance, Župančičeva 3, 1001 Ljubljana, št. 090-5/2008/5 z dne 26. 3. 2008 (v nadaljevanju organ) v zadevi dostopa do informacije javnega značaja naslednjo



O D L O Č B O:


1. Sklep organa št. 090-5/2008/5 z dne 26. 3. 2008 se odpravi in se zadeva vrne organu prve stopnje v ponovno odločanje.
2. Organ mora o zahtevi prosilca odločiti najkasneje v 30 (tridesetih) dneh po prejemu te odločbe.


OBRAZLOŽITEV:

Prosilec je dne 5. 2. 2008 na organ naslovil vlogo, s katero je od njega, v obliki elektronske pošte, zahteval vsa besedila vseh pravnih mnenj Ministrstva za finance, ki se nanašajo na ZJN-2 (Ur.l., RS, št. 128/2006) in ZJZP (Ur.l., RS, št. 127/2006).

Organ je prosilcu dne 15. 2. 2008 posredoval odgovor, v katerem navaja, da, ker predvideva, da se zahteva prosilca nanaša na ponovno uporabo informacij javnega značaja, ga prosi, da v roku 5 delovnih dni od prejema poziva sporoči, za kakšen namen želi informacijo ponovno uporabiti (pridobitni ali nepridobitni).

Prosilec je organu dne 15. 2. 2008 poslal odgovor, v katerem je navedel, da je organ dolžan zagotavljati javnost in odprtost delovanja organa, kar v konkretnem primeru pomeni, da je ena izmed njegovih nalog tudi javna objava vseh pravnih mnenj, ki jih je izdal. To potrjuje tudi 2. tč. 1. odst. 10. čl. ZDIJZ, v katerem je eksplicitno navedeno, da mora organ te podatke objaviti na spletu. 2. odst. 10. čl. ZDIJZ pa navaja, da mora organ omogočiti dostop do teh informacij brezplačno. Prosilec meni, da je nedopustno, da organ njegovo zahtevo šteje za zahtevo za ponovno uporabo  in da za zbiranje teh podatkov od njega zahteva še plačilo. S tem bi prosilec kot pravna oseba zasebnega prava plačeval naloge, ki jih je organ dolžan opravljati po zakonu.

Organ je prosilcu dne 28. 3. 2008 izdal sklep št. 090-5/2008/5, s katerim je zahtevo prosilca zavrgel. V obrazložitvi organ pojasnjuje, da je po pregledu zahteve prosilca predvideval, da se zahteva nanaša na ponovno uporabo informacij javnega značaja. ZDIJZ v 3. tč. četrtega odstavka 17. čl. določa, da mora prosilec v zahtevi za ponovno uporabo opredeliti, za kakšen namen želi informacijo ponovno uporabiti (pridobitni oziroma nepridobitni namen). Zato je organ prosilca pozval, naj v roku petih delovnih dni od prejema poziva zahtevo dopolni z navedbo, za kakšen namen želi informacijo ponovno uporabiti (za pridobitni ali nepridobitni namen). Organ je dne 18. 2. 2008 prejel odgovor prosilca, iz katerega pa ni razvidno, ali gre za ponovno uporabo za pridobitni ali nepridobitni namen, kar pomeni, da prosilec svoje zahteve ni dopolnil skladno s pozivom k dopolnitvi. Ker zahteva prosilca tudi po dopolnitvi ne vsebuje vseh pogojev iz 17. čl. ZDIJZ, je organ ne more obravnavati, zato jo je zavrgel, v skladu z 19. čl. ZDIJZ.

Na sklep organa je prosilec dne 3. 4. 2008 vložil pritožbo pri organu. V njej med drugim navaja, da je na poziv za dopolnitev vloge odgovoril, da ne gre za zahtevo za ponovno uporabo informacij javnega značaja, temveč gre po njegovem mnenju za zahtevo za dostop do informacij javnega značaja. Prosilec meni, da se organ očitno izogiba posredovanju informacij, do katerih je po ZDIJZ (2. tč. 1. odst. 10. čl. in 2. odst. 10. čl. ) dolžan zagotoviti brezplačen dostop. Prosilec je pred vložitvijo pisne zahteve organ poklical vsaj trikrat. V enem izmed pogovorov je prejel odgovor, da »mu teh mnenj ne morejo posredovati, ker jih je preveč in da organ sicer ve, da bi bilo dobro in prav, da ta mnenja objavi in da bo mogoče nekoč v prihodnosti to celo storil.« Prosilec ponovno poudarja, da želi od organa prejeti besedila vseh pravnih mnenj, ki so relevantna na področju javnega naročanja (torej, pravna mnenja, izdana v zvezi z Zakonom o javnem naročanju (Ur.l. RS, št. 128/06, 16/2008) in Zakonom o javno – zasebnem partnerstvu (Ur.l. RS, št. 127/06). Zakon o javnem naročanju je pričel veljati v začetku leta 2007, kar pomeni, da je do tega trenutka praksa državne revizijske komisije še precej skromna. Naročniki se tako večkrat obrnejo na organ in ga prosijo za mnenje v zvezi z zakonitostjo posameznih dejanj pri postopkih javnih naročil. Kot svetovalna družba na področju javnih naročil se prosilec večkrat srečuje s situacijami, ko mu naročniki predložijo pravna mnenja s strani organa, v katerih se organ do določb Zakona o javnem naročanju opredeljuje precej različno. Prosilec odločitev o tem, v kakšni obliki naj mu organ omogoči dostop, prepušča organu, želi le, da bodo pravna mnenja javno dostopna. To veleva 2. tč. 1. odst. 10. čl. in 2. odst. 10. čl. ZDIJZ.

Organ je pritožbo prosilca dne 10. 4. 2008 odstopil v obravnavo Pooblaščencu.

Pritožba je utemeljena.

Pooblaščenec najprej pojasnjuje, da je kot organ druge stopnje v skladu z 247. čl. ZUP dolžan preizkusiti odločbo v delu, v katerem jo pritožnik oz. prosilec izpodbija. Odločbo preizkusi v mejah pritožbenih navedb, po uradni dolžnosti pa preizkusi, ali ni prišlo v postopku na prvi stopnji do bistvenih kršitev postopka in ali ni prekršen materialni zakon.

Prosilec se pritožuje zoper sklep o zavrženju zahteve in navaja, da ni zahteval ponovne uporabe informacij javnega značaja, temveč dostop do informacije javnega značaja.
Po 5. čl. ZDIJZ so informacije javnega značaja prosto dostopne pravnim ali fizičnim osebam, ki imajo na svojo zahtevo pravico pridobiti od organa informacijo javnega značaja tako, da jo pridobijo na vpogled, ali da pridobijo njen prepis, fotokopijo, ali njen elektronski zapis. Načelo prostega dostopa pomeni, da so vse informacije vseh zavezancev dostopne vsakomur.
Po 2. odst. 17. čl. ZDIJZ mora zahteva za dostop do informacije javnega značaja vsebovati: informacijo, s katero se želi prosilec seznaniti in na kakšen način se želi seznaniti z vsebino zahtevane informacije (vpogled, prepis, fotokopija, elektronski zapis).
Pooblaščenec ugotavlja, da je prosilec na organ dne 5. 2. 2008 vložil zahtevo na obrazcu »zahteva za dostop do informacij javnega značaja«, iz katere jasno izhaja, s katero informacijo se želi seznaniti prosilec in da se želi z njo seznaniti v elektronski obliki. Prav tako se je prosilec v odgovoru na poziv za dopolnitev pritožbe št. 48/08/2-I z dne 15. 2. 2008 izrecno opredelil, da ne gre za zahtevo za ponovno uporabo, temveč da zahteva dostop do informacije javnega značaja.

Pooblaščenec obenem ugotavlja, da organ zahtevo prosilca, upoštevaje 18. in 19. čl. ZDIJZ, lahko zavrže samo v primeru, če je tudi po pozivu prosilec ne dopolni oz. če zahteva ne izpolnjuje pogojev iz 17. čl. ZDIJZ in je zato organ ne more obravnavati. Iz drugega odstavka 18. čl. ZDIJZ obenem izhaja, da je organ dolžan prosilcu pri dopolnitvi zahteve nuditi ustrezno pomoč.

Upoštevaje navedeno gre ugotoviti, da bi organ moral zahtevo prosilca obravnavati kot zahtevo za dostop do informacije javnega značaja, saj ni imel nobene pravne podlage, da bi sklepal, da ne gre za dostop, ampak za ponovno uporabo informacije javnega značaja. Zahteva za dostop do informacije javnega značaja, ki jo je vložil prosilec, je bila namreč povsem jasna in je vsebovala vse zakonsko določene sestavine, ZDIJZ pa organom ne daje podlage, da bi lahko sami sklepali, da gre za ponovno uporabo informacij javnega značaja in ne za dostop do informacij javnega značaja.

Ob navedenem Pooblaščenec pojasnjuje, da pojem ponovne uporabe informacije javnega značaja določa 3. odstavek 4. člena ZDIJZ. Ponovna uporaba informacij javnega značaja po tej določbi pomeni uporabo s strani fizičnih oseb ali pravnih oseb za pridobitne ali nepridobitne namene, razen za prvotni namen v okviru javne naloge, zaradi katerega so bili dokumenti izdelani. Uporaba informacij za izvajanje javnih nalog v organu ali izmenjava informacij med organi za izvajanje javnih nalog se ne šteje za ponovno uporabo informacij. Institut ponovne uporabe informacij javnega značaja pomeni večjo preglednost in dorečenost
nad uporabo informacij, ki jih komercialni ali nekomercialni uporabniki dobijo od javnega sektorja. Organi javnega sektorja zbirajo, proizvajajo, reproducirajo in razširjajo dokumente da izpolnijo svoje javne naloge, določene z veljavnimi predpisi. Uporaba takih dokumentov za druge namene, kot so bili dokumenti izdelani, pa pomeni ponovno uporabo. Cilj ponovne uporabe je dodana vrednost informaciji javnega značaja, zasebni sektor (prosilec) pa naj bi ponudil več ali nekaj drugega, kot ponuja organ v okviru izvajanja svojih javnih nalog. Smisel nadaljnje uporabe ali izkoriščanja informacij javnega značaja je zagotavljanje nadgradnje teh informacij s strani prosilca in s tem izpolnjevanje gospodarske funkcije pravice dostopa do informacij javnega značaja. Pri gospodarski funkciji pride do izraza njen pomen za gospodarstvo, saj s ponovno uporabo informacij nastane trg z informacijami javnega sektorja kot eden ključnih trgov pri širjenju komunikacijske tehnologije. Predvsem komercialni uporabniki tako pridobljene informacije nato obdelajo, naredijo oziroma izdelajo neko dodano vrednost in nato obogateno informacijo ponudijo nazaj na trg, pri čemer Pooblaščenec posebej poudarja, da komercialne uporabnike k obogatitvi informacij zavezuje le trg, in nikakor ne sam zakon. Pooblaščenec tako pojasnjuje, da je bistveni element, po katerem se dostop do informacije javnega značaja razlikuje od ponovne uporabe informacij javnega značaja, ravno v nadgradnji informacij s strani prosilca in obogatitvi teh informacij, ki jih potem prosilec ponovno uporabi za pridobitni ali nepridobitni namen. Zgolj dejstvo, da se prosilec želi seznaniti z neko informacijo, pa ne pomeni, da gre za ponovno uporabo informacij javnega značaja. V konkretnem primeru bi npr. šlo za ponovno uporabo, če bi prosilec želel od organa pridobiti mnenja organa, ki bi jih potem npr. opremil s komentarjem in relevantnimi zakonskimi določbami, jih izdal v knjižni obliki ter s tem »surovim informacijam« dodal neko dodano vrednost ter tako »oplemenite« informacije ponudil nadaljnjim uporabnikom (bodisi za pridobitni ali nepridobitni namen). Tipičen primer pridobitne ponovne uporabe informacij javnega značaja v slovenskem prostoru je npr. sistem IUS SOFTWARE, IBON in podobno. Ne glede na vse navedeno, pa organ v nobenem primeru ne more, mimo zahteve prosilca, odločati o ponovi uporabi, če prosilec vloži zahtevo za dostop do informacij. V primeru, da prosilec informacijo, ki jo je pridobil na podlagi zahteve za dostop, uporabi v pridobitne namene, pa lahko pride v poštev uporaba 4. odst. 39. čl. ZDIJZ, ki pravi, da se kaznuje za prekršek posameznik oz. pravna oseba, ki ponovno uporabi informacijo javnega značaja v pridobitne namene, za katere organ zaračunava ceno ali določa druge pogoje, pa ji organ take uporabe ni dovolil.

Upoštevaje vse navedeno Pooblaščenec ugotavlja, da bi organ moral odločiti o zahtevi prosilca za dostop do informacije javnega značaja, ne pa zavreči njegove zahteve, ker je prosilec ni dopolnil z navedbo, ali gre za ponovno uporabo za pridobitni ali nepridobitni namen. Organ je tako zmotno ugotovil dejstvo, da gre za ponovno uporabo, saj iz zahteve prosilca jasno izhaja, da gre za dostop do informacije javnega značaja.

Ker je Pooblaščenec kot drugostopenjski organ, enako kot organ prve stopnje, dolžan spoštovati temeljna načela upravnega postopka, je dolžan upoštevati tudi načelo ekonomičnosti postopka, kot ga določa 14. člen ZUP. Postopek je torej treba voditi hitro, kar pomeni tudi s čim manjšo zamudo za stranke in druge udeležence v postopku, vendar tako, da se preskrbi vse, kar je potrebno, da se lahko ugotovi dejansko stanje, zavarujejo pravice in pravne koristi stranke ter izda zakonita in pravilna odločba. Ker je organ zmotno ugotovil dejstvo, da gre za ponovno uporabo informacij javnega značaja in o zahtevi prosilca za dostop do informacije javnega značaja sploh ni odločil, je Pooblaščenec ocenil, da bo pomanjkljivosti postopka na prvi stopnji hitreje in bolj ekonomično odpravil sam organ prve stopnje.

Primarno mora organ prve stopnje po uradni osebi, določeni za posredovanje informacij javnega značaja, odločiti o zahtevi prosilca, pri čemer mora upoštevati, da je prosilec vložil zahtevo za dostop in ne zahteve za ponovno uporabo informacij javnega značaja. Organ mora, v skladu z načelom prostega dostopa do informacij javnega značaja iz 5. čl. ZDIJZ, prosilcu omogočiti dostop do zahtevanih informacij, razen v primeru, če ugotovi, da so določene informacije izvzete iz prostega dostopa, in sicer zato, ker je podana kakšna od zakonsko opredeljenih izjem po prvem odstavku 6. člena ZDIJZ, pri čemer je dokazno breme za dokazovanje obstoja  izjem na organu.

Upoštevaje navedeno je Pooblaščenec, na podlagi 1. in 3. odst. 251. čl. ZUP, odločbo organa odpravil in vrnil organu prve stopnje v ponovni postopek. Organ mora o zahtevi prosilca odločiti brez odlašanja, najpozneje pa v 30 dneh od prejema te odločbe.


Pouk o pravnem sredstvu:
Zoper to odločbo ni dovoljena pritožba, niti upravni spor.





  Informacijski pooblaščenec:
Nataša Pirc Musar, univ. dipl. prav.,
pooblaščenka