Informacijski pooblaščenec Republika Slovenija
    SLO | ENG

Iskalnik po odločbah IP o dostopu do informacij javnega značaja

+ -
Datum: 18.06.2018
Naslov: Odvetniška pisarna Fabiani, Petrovič, Jeraj, Rejc d.o.o. - Ministrstvo za okolje in prostor
Številka: 090-77/2018
Kategorija: Okoljski podatki, Kršitev postopka
Status: Vrnjeno v ponovno odločanje


POVZETEK:

 

Prosilka je od organa zahtevala vso dokumentacijo iz inšpekcijskih spisov v zadevi Kemis. Organ je zahtevi delno ugodil tako, da je prosilki določeno dokumentacijo posredoval, v preostalem delu pa je njeno zahtevo zavrnil zaradi obstoja izjeme po 6. tč. 1. odst. 6. čl. ZDIJZ. IP je v pritožbenem postopku ugotovil, da je organ nepopolno ugotovil dejansko stanje in posledično pomanjkljivo obrazložil izpodbijano odločbo, zaradi česar se le te ne da preizkusiti. Zato je pritožbi ugodil in zadevo vrnil organu v ponovno odločanje. V delu, v katerem je organ zgolj predvidel, da bo o stroških postopka odločal naknadno s sklepom, je IP pritožbo prosilke zavrnil.
 

 

ODLOČBA:

 

Številka: 090-77/2018/4
Datum: 18. 6. 2018

 

Informacijski pooblaščenec po Informacijski pooblaščenki Mojci Prelesnik (v nadaljevanju IP) izdaja na podlagi 3. odst. 27. čl. Zakona o dostopu do informacij javnega značaja (Ur. l. RS, št. 51/06- uradno prečiščeno besedilo, 117/06 – ZDavP2, 23/14 - ZDIJZ-C, 50/2014-ZDIJZ-D, 19/2015 – odl. US, 102/15- ZDIJZ-E, 7/18–ZDIJZ-F; v nadaljevanju ZDIJZ), 2. čl. Zakona o Informacijskem pooblaščencu (Ur. l. RS, št. 113/2005 in 51/2007 – ZUstS-A, v nadaljevanju ZInfP), 1. odst. 248. čl. in 3. odst. 251. čl. Zakona o splošnem upravnem postopku (Ur. l. RS, št. 24/2006 – uradno prečiščeno besedilo, s spremembami in dopolnitvami; v nadaljevanju: ZUP), o pritožbi Odvetniške pisarne Fabiani, Petrovič, Jeraj, Rejc d.o.o., Bleiweisova 30, 1000 Ljubljana (v nadaljevanju prosilka) z dne 30. 3. 2018, zoper odločbo Inšpektorata RS za okolje in prostor, Dunajska 58, 1000 Ljubljana (v nadaljevanju organ), št. 090-104/2017-8, z dne 22. 3. 2018, v zadevi dostopa do informacij javnega značaja, naslednjo

 


O D L O Č B O:

 


1.    Pritožbi prosilke, z dne 30. 3. 2018, zoper tretjo točko izreka odločbe št. 090-104/2017-8, z dne 22. 3. 2018, se ugodi in se tretja točka izreka odločbe organa št. 090-104/2017-8, z dne 22. 3. 2018, odpravi in se zadeva v tem delu vrne organu v ponovno odločanje. Organ mora o zahtevi odločiti najpozneje v 30 dneh od prejema te odločbe.

 

2.    Pritožba prosilke, z dne 30. 3. 2018, zoper peto točko izreka odločbe št. 090-104/2017-8, z dne 22. 3. 2018, se zavrne.

 

3.    V postopku reševanja te pritožbe niso nastali posebni stroški.

 


O b r a z l o ž i t e v:

 

Prosilka je, dne 20. 12. 2017, od organa v elektronski obliki zahtevala:
I.    popis celotnih inšpekcijskih spisov povezanih z ugotavljanjem kršitve predpisov s področja varstva okolja, začetih zoper družbo Kemis d.o.o. po požaru z dne 15. 5. 2017, in sicer predvsem glede inšpekcijskega postopka, ki ga organ vodi pod opr. št. 06182-1211/2017 in postopka, katerega je organ začel na podlagi prijave ARSO, z dne 22. 6. 2017, in sicer z dopisom št. 35400-195/2017-3.
II.    vse dokumente, ki se nahajajo v navedenih inšpekcijskih spisih,
III.    morebiten katerikoli drug inšpekcijski spis, ki se vodi zoper družbo Kemis d.o.o. in se je pričel po požaru, z dne 15. 5. 2017 ter vse dokumente, ki se nahajajo v teh morebitnih preostalih inšpekcijskih spisih.
Ob tem je navedla, da organ zahtevane dokumente lahko posreduje na elektronski naslov t.petrovic@fpjr.si. Nadalje je navedla razloge, zaradi katerih meni, da je javni interes glede razkritja v konkretni zadevi močnejši od kakršnegakoli interesa za omejitev dostopa do informacij javnega značaja (2. odst. 6. čl. ZDIJZ) in da gre v celoti za podatke glede emisij v okolje in glede odpadkov, kar pomeni, da so vsi zahtevani podatki nedvomno okoljski podatki (2. al. 3. odst. 6. čl. ZDIJZ).

 

Organ je z odločbo št. 090-104/2017-8, z dne 22. 3. 2018 zahtevi prosilke delno ugodil tako, da ji je v 1. in 2. točki izreka omogočil delni dostop (s prekritimi varovanimi osebnimi podatki), do večjega števila dokumentov v zvezi z zadevami organa št. 06182-1211/2017, št. 06182-1583/2017 in št. 06182-453/2018. V 3. točki izreka je v celoti zavrnil zahtevo prosilke za dostop do dokumentov iz zadeve organa št. 7100-583/2017 zaradi obstoja izjeme od prostega dostopa po 6. tč. 1. odst. 6. čl. ZDIJZ. V 4. točki izreka je v celoti zavrnil zahtevo prosilke za dostop do dokumentov iz postopka organa, ki ga je organ začel na podlagi prijave ARSO, z dne 22. 6. 2017, z dopisom št. 35400-195/2017-3 glede aktivnosti zavezanca, povezanih z vzpostavljanjem stanja naprave zavezanca, kakršno je bilo pred požarom, z dne 15. 5. 2017, ker dokumenti pri organu ne obstajajo. V 5. točki izreka je določil, da bo o stroških postopka izdal poseben sklep. V obrazložitvi je v zvezi s tretjo točko izreka navedel, da vodi tudi postopek o prekršku v zadevi št. 7100-583/2017, ki je še v teku, v fazi zbiranja in presojanja dokazov in o njem še ni bilo odločeno. Razkritje bi škodovalo izvedbi postopka, saj v tej fazi še ni razvidno, kako se bo postopek vodil dalje in kako se bo zaključil. V navedenem postopku je bil povzročitelju poslan poziv na izjasnitev, poslane so bile poizvedbe organa k organom pregona, da se v postopku ugotavljajo dejstva in izvaja se dokazni postopek, ki še ni zaključen in zato še ni prišlo do končne odločitve. Le organ, ki je po zakonu pooblaščen in odgovoren za vodenje postopka ter za odločanje v njem, najbolje ve, kaj lahko škodi izvedbi postopka in kaj ne oz. kateri dokazi so zanj relevantni in kateri ne oz. le ta organ lahko ocenjuje, ali bi razkritje celotne zadeve lahko škodovalo izvedbi postopka o prekršku. Inšpektor še ugotavlja dejansko stanje in pridobiva potrebne podatke za odločitev. Za pravilno odločitev mora biti dejansko stanje resnično ugotovljeno in v ta namen je potrebno ugotoviti vsa dejstva, ki so pomembna za zakonito in pravilno odločitev. Preuranjeno razkritje do sedaj pridobljenih podatkov bi lahko ogrozilo izvedbo postopka o prekršku. Nadalje je organ pojasnil, da dokumentov ne more posredovati prek elektronske pošte, ker je velikost priponke, ki je lahko pripeta elektronski pošti organa, omejena na 22MB, obseg posredovanih podatkov pa je neprimerljivo višji. Glavni razlog, da se dokumenti ne morejo posredovati prek elektronske pošte, pa je v tem, da je bilo o zahtevi prosilke odločeno z odločbo in se odločba, katere sestavni del so tudi posredovane kopije dokumentov, ne more poslati prosilki prek elektronske pošte, ampak je potrebno izdano odločbo vročiti z osebno vročitvijo.

 

Prosilka je, dne 5. 4. 2018, zoper tretjo in peto točko izreka odločbe št. 090-104/2017-8, z dne 22. 3. 2018, vložila pritožbo, v kateri je navedla, da organ z ničemer ni konkretiziral, kaj šele dokazal, da bi razkritje informacij iz postopka št. 7100-583/2017 lahko škodovalo njegovi izvedbi. V tem delu sporni dokumenti nedvomno predstavljajo dokumente pridobljene v postopku s prekrški, vendar mora organ hkrati izkazati tudi, da bi razkritje teh konkretnih dokumentov škodovalo izvedbi konkretnega prekrškovnega postopka. Samo dejstvo, da prekrškovni postopek še ni zaključen in dejstvo, da obdolženi velja za nedolžnega dokler njegova odgovornost ni ugotovljena s pravnomočno odločbo, z ničemer ne izkazuje škodovanja postopku. Organ je navedel, da bi preuranjeno razkritje do sedaj pridobljenih podatkov lahko ogrozilo izvedbo postopka o prekršku, vendar takšne svoje navedbe z ničemer ni podprl. Ogrozitev prekrškovnega postopka mora vedno biti dejanska, in ne le hipotetična. Organ bi dostop do informacij smel zavrniti samo, če bi izkazal, da bi njihovo razkritje ogrozilo izvedbo določenih dejanj v postopku do takšne mere, da se ta dejanja ne bi mogla izvesti ali bi bila njihova izvedba zaradi razkritja težja oziroma povezana z nesorazmernimi stroški ali težavami. Nadalje je navedla, da so zahtevani podatki okoljski podatki oz. absolutno javni podatki na podlagi 2. al. 3. odst. 6. čl. ZDIJZ. Prosilka lahko utemeljeno pričakuje, da organ v postopku ugotavlja količino odpadkov, ki se je dne 15. 5. 2017 dejansko nahajala v objektu družbe Kemis d.o.o., kolikšne izpuste emisij v okolje je požar na objektu družbe Kemis d.o.o. tega dne povzročil okolju in tudi katere snovi, ki so se tedaj nahajale v obratu družbe Kemis d.o.o., so bile nevarne snovi in nevarni odpadki ter so v požaru zgoreli. Organ pregleduje posledice naravne katastrofe, javnost pa ima biti pravico seznanjena z njenimi podatki, tako na podlagi ZDIJZ, Zakona o varstvu okolja (Ur. l. RS, št. 39/06 – uradno prečiščeno besedilo, 49/06 – ZMetD, 66/06 – odl. US, 33/07 – ZPNačrt, 57/08 – ZFO-1A, 70/08, 108/09, 108/09 – ZPNačrt-A, 48/12, 57/12, 92/13, 56/15, 102/15, 30/16, 61/17 – GZ in 21/18 – ZNOrg; v nadaljevanju ZVO-1) ter predvsem Aarhuške konvencije. Nadalje je v zvezi s peto točko izreka izpodbijane odločbe navedla, da je vpogled v zahtevano informacijo brezplačen, kadar ne terja izvajanja delnega dostopa. Organ zaradi ekonomičnosti ne zaračuna materialnih stroškov posredovanja informacij, ki ne presegajo 20 evrov. Kdaj bo morala prosilka poravnati morebitne stroške vnaprej, ve samo organ, saj prosilka ne ve in niti ne more vedeti, kolikšna je količina posredovanih informacij, niti ne ve, ali so na teh informacijah vsebovani določeni dokumenti, ki zahtevajo izvajanje delnega dostopa. Zaradi navedenega ZDIJZ v 3. odst. 34. čl. določa, da je organ dolžan prosilko opozoriti na plačilo stroškov. V konkretnem primeru organ prosilke vnaprej ni opozoril na plačilo stroškov, ki bodo nastali zaradi kopiranja in zakrivanja osebnih podatkov, čeprav je to dolžan storiti. Obveznost organa o predhodni obvestitvi je bistvenega pomena za to, da si prosilka, še preden ji organ posreduje zahtevane informacije, lahko premisli. V skladu s 3. odst. 36. čl. ZDIJZ, ima prosilka tudi pravico zahtevati, da ji organ vnaprej sporoči višino stroškov, ki ji jih bo zaračunal za posredovanje informacij, vendar to lahko stori šele potem, ko ga organ obvesti o dolžnosti plačila stroškov. Če prosilka ne ve, da ji organ namerava zaračunati stroške, niti nima razloga, da preveri, za kakšno višino stroškov gre. Obveznost organa, da mora prosilko o tem, da bo zaračunal stroške, obvestiti vnaprej, pa posredno izhaja tudi iz določbe 1. odst. 18. čl. Uredbe o posredovanju in ponovni uporabi informacij javnega značaja (v nadaljevanju Uredba).

 

Organ je pritožbo prosilke, kot dovoljeno, pravočasno in vloženo po upravičeni osebi, z dopisom št. 090-104/2017-17, z dne 11. 4. 2018, s prilogami, poslal v odločanje IP. 

 

Organ je na podlagi poziva IP, z dopisom št. 7100-583/2017-16, z dne 21. 5. 2018, IP posredoval v odločanje tudi vso dokumentacijo, ki jo organ vodi pod opravilno številko 7100-583/2017

 

Pritožba je delno utemeljena.

 

IP najprej pojasnjuje, da je kot organ druge stopnje v skladu z 247. čl. ZUP dolžan preizkusiti odločbo v delu, v katerem jo prosilka izpodbija. Prvostopenjsko odločbo preizkusi v mejah pritožbenih navedb, po uradni dolžnosti pa preizkusi, ali ni prišlo v postopku na prvi stopnji do bistvenih kršitev postopka in ali ni prekršen materialni zakon.

 

Prosilka se je pritožila zoper 3. in 5. tč. izreka odločbe št. 090-104/2017-8, z dne 22. 3. 2018. Organ je v 3. tč. izreka izpodbijane odločbe zavrnil dostop do dokumentov iz zadeve organa št. 7100-583/2017 zaradi obstoja izjeme od prostega dostopa po 6. tč. 1. odst. 6. čl. ZDIJZ. IP je izpodbijano odločbo najprej preizkusil v navedenem delu. Po navedeni izjemi se dostop do zahtevane informacije zavrne, če se zahteva nanaša na podatek, ki je bil pridobljen ali sestavljen zaradi postopka s prekrški ali v zvezi z njim, in bi njegovo razkritje škodovalo njegovi izvedbi. Za obstoj izjeme morata torej biti podana oba pogoja skupaj:
1. da je postopek še v teku,
2. da bi razkritje informacije škodovalo izvedbi postopka.

 

Ni sporno, da je postopek o prekršku v zadevi št. 7100-583/2017 še v teku oz. da je prvi pogoj za navedeno izjemo izpolnjen. Sporno pa je, ali bi razkritje zahtevanih informacij škodovalo izvedbi tega postopka. ZDIJZ v tem delu zavezuje organ k uporabi tako imenovanega škodnega testa, po katerem mora organ izkazati, da bi bila z razkritjem prizadeta varovana pravna dobrina oz., da bi nastala določena škoda, konkretno izvedbi postopka s prekrški. Dostop do informacije je tako mogoče zavrniti le, če se tehtnica med škodo na izvedbi postopka in razkritjem informacije nagne proti škodi oz., če bi bila škoda, storjena izvedbi postopka, večja od pravice javnosti, da se seznani z informacijo. Ogrozitev izvedbe postopka pa mora biti dejanska, ne le hipotetična. Zavezani organ tako dostop do informacij lahko zavrne, če bi njihovo razkritje ogrozilo izvedbo določenih dejanj v postopku do takšne mere, da se ne bi mogla izvesti ali bi bila njihova izvedba zaradi razkritja težja oz. povezana z nesorazmernimi stroški ali težavami (prim. tudi Komentar Zakona o dostopu do informacij javnega značaja, Inštitut za javno upravo pri Pravni fakulteti, Ljubljana, 2005, stran 128).

 

Organ je v obrazložitvi izpodbijane odločbe zgolj pavšalno navedel, da bi razkritje škodovalo izvedbi postopka, saj v tej fazi še ni razvidno, kako se bo postopek vodil dalje in kako se bo zaključil. V navedenem postopku je bil povzročitelju poslan poziv na izjasnitev, poslane so bile poizvedbe organa k organom pregona, da se v postopku ugotavljajo dejstva in izvaja se dokazni postopek, ki še ni zaključen in zato še ni prišlo do končne odločitve. Le organ, ki je po zakonu pooblaščen in odgovoren za vodenje postopka ter za odločanje v njem, najbolje ve, kaj lahko škodi izvedbi postopka in kaj ne oz. kateri dokazi so zanj relevantni in kateri ne oz. le ta organ lahko ocenjuje, ali bi razkritje celotne zadeve lahko škodovalo izvedbi postopka o prekršku. Organ tako ni konkretno ugotavljal in pojasnil, kaj naj bi bilo tisto, kar lahko škodi izvedbi postopka in kako naj bi njegovo izvedbo ogrozilo. Prav tako organ ni opravil navedenega škodnega testa. Tako je IP ugotovil, da je organ zahtevo prosilke v tem delu zavrnil, ne da bi popolno ugotovil relevantno dejansko stanje. Prosilka je zahtevala večje število dokumentov, organ pa je pavšalno zavrnil dostop do vseh dokumentov iz istega razloga. Namreč, organ se v izpodbijani odločbi ni opredelil do vsakega dokumenta posebej, temveč je glede vseh zahtevanih dokumentov enotno in zgolj pavšalno pojasnil, da je glede njih podana izjema od prostega dostopa po 6. tč. 1. odst. 6. čl. ZDIJZ. IP tako ugotavlja, da so trditve organa v tem delu neutemeljene. Skladno z navedenim je organ zmotno oziroma nepopolno ugotovil dejansko stanje. V posledici tega izpodbijana odločba ni ustrezno obrazložena in se je ne da preizkusiti.

 

Organ je namreč s tem, ko ni ugotovil resničnega dejanskega stanja in v ta namen ni ugotovil vseh dejstev, ki so pomembna za zakonito in pravilno odločbo, kršil načelo materialne resnice iz 8. čl. ZUP. Iz določb ZUP izhaja, da je treba pred izdajo odločbe ugotoviti vsa dejstva in okoliščine, ki so za odločitev pomembna, in strankam omogočiti, da uveljavijo in zavarujejo svoje pravice in pravne koristi (1. odst. 138. čl. ZUP). Organ je torej dolžan nedvomno ugotoviti dejansko stanje. 

 

Glede na to, da je IP ugotovil, da je organ napačno oziroma nepopolno ugotovil dejansko stanje in posledično napačno uporabil materialno pravo in s tem ni upošteval načel in določb ZUP, IP v tem delu ne more preizkusiti odločbe. Skladno z navedenim je v tem delu prišlo do bistvene kršitve postopka na prvi stopnji (7. tč. 2. odst. 237. čl. ZUP).

 

Vsebina obrazložitve upravne odločbe mora v skladu z 214. čl. ZUP vsebovati:
1.     obrazložitev zahtevkov strank in njihove navedbe o dejstvih;
2.     ugotovljeno dejansko stanje in dokaze, na katere je to oprto;
3.     razloge, odločilne za presojo posameznih dokazov;
4.     navedbe določb predpisov, na katere se opira odločba;
5.     razloge, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo takšno odločbo, in
6.     razloge, zaradi katerih ni bilo ugodeno kakšnemu zahtevku strank.


 
Namen določbe 214. čl. ZUP, ki določa, kaj mora obsegati obrazložitev odločbe, je namreč med drugim tudi omogočiti preizkus odločbe v pritožbenem postopku, in kot že navedeno, ker izpodbijana odločba temelji na napačnem oziroma nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju in posledično na napačni uporabi materialnega prava, je IP ne more preizkusiti.

 

Vrnitev zadeve v ponovno odločanje IP utemeljuje z razlogi ekonomičnosti postopka. Poseben vidik načela ekonomičnosti iz 14. čl. ZUP je tudi načelo učinkovitosti, ki od organov zahteva, da se preskrbi vse, kar je potrebno za pravilno ugotovitev dejanskega stanja in za zavarovanje pravic strank ter javnih koristi. To pa bo najlažje dosegel prav prvostopenjski organ, saj ta podrobno pozna vsa relevantna dejstva v zvezi z zahtevano dokumentacijo. Prvostopenjski organ je zato tisti, ki bo najlažje opravil vsa procesna dejanja in v nadaljevanju odločanja ugotovil, v katerem delu predstavljajo zahtevani dokumenti prosto dostopne informacije javnega značaja, v katerem delu gre za izjeme od prosto dostopne informacije javnega značaja in se opredelil tudi do morebitnih dodatnih vprašanj, do katerih se pri prvotnem odločanju ni opredelil.

 

V skladu s 3. odst. 251. čl. ZUP mora organ druge stopnje, kadar odpravi izpodbijano odločbo in zadevo vrne organu prve stopnje v ponovno odločanje, s svojo odločbo opozoriti organ prve stopnje, glede česa je treba dopolniti postopek, organ prve stopnje pa mora vseskozi ravnati po tej odločbi in brez odlašanja (najpozneje pa v 30 dneh od prejema zadeve) izdati novo odločbo, zoper katero ima stranka pravico pritožbe.

 

Organ bo moral pri ponovnem odločanju v delu, ki se nanaša na dokumente, o katerih je odločil v tretji točki izreka odločbe št. 090-104/2017-8, z dne 22. 3. 2018, popolno ugotoviti resnično dejansko stanje in upoštevati določbe 214. čl. ZUP glede obrazložitve upravne odločbe. V ponovljenem postopku je organ dolžan jasno opredeliti, kateri konkretni dokumenti, ki jih v tem delu zahteva prosilka, so predmet presoje, in s katerimi dokumenti organ morebiti ne razpolaga. Poleg tega se bo moral organ, v kolikor bo ugotovil, da zahtevana dokumentacija vsebuje katero od izjem iz 5.a ali 6. čl. ZDIJZ, konkretno (po posameznih dokumentih) opredeliti do tega, katera zakonska izjema od prostega dostopa je podana in jo tudi konkretno utemeljiti. V primeru obstoja katere od izjem mora organ presojati tudi, ali je mogoče uporabiti institut delnega dostopa v skladu z določbami 7. čl. ZDIJZ in 19. čl. Uredbe o posredovanju in ponovni uporabi informacij javnega značaja (Ur. l. RS, št. 24/16) ter natančno in določno opredeliti, v katerem delu se posamezni dokumenti prekrijejo in na podlagi katere konkretne izjeme od prostega dostopa. IP o tem še pripominja, da mora organ v ponovljenem postopku upoštevati tudi določbo druge alineje tretjega odstavka 6. člena ZDIJZ, po kateri se, ne glede na morebitne izjeme, dostop do zahtevane informacije dovoli, če gre za podatke glede emisij v okolje, odpadkov, nevarnih snovi v obratu ali podatke iz varnostnega poročila in druge podatke, za katere tako določa zakon, ki ureja varstvo okolja. Navedena izjema od izjem (v nasprotju s prvo alinejo tretjega odstavka 6. člena ZDIJZ) »prevlada« nad vsemi morebitnimi izjemami. Povedano drugače, tudi če bo organ v ponovljenem postopku ugotovil in izkazal, da je podana izjema varstva prekrškovnega postopka (ali druga izjema iz prvega odstavka 6. člena ZDIJZ) mora prosilki dovoliti dostop do vseh okoljskih podatkov, ker so ti absolutno javni.

 

Na podlagi vsega navedenega je IP pritožbi prosilke v tem delu ugodil in po 3. odst. 251. čl. ZUP odpravil tretjo točko izreka izpodbijane odločbe ter zadevo v tem delu vrnil organu v ponovno odločanje, kot to izhaja iz 1. tč. izreka te odločbe. Organ mora o zahtevi prosilke odločiti nemudoma, najpozneje pa v roku tridesetih (30) dni od prejema te odločbe, pri čemer mora upoštevati napotke IP, ki so podani v tej odločbi.

 

V nadaljevanju je IP opravil presojo v delu, ki se nanaša na peto točko izreka izpodbijane odločbe. Organ je v tem delu odločil, da bo o stroških postopka naknadno izdal poseben sklep. V skladu s 5. odst. 213. čl. ZUP ima organ na voljo, da bodisi o stroških postopka odloči, bodisi da navede, da bo o stroških postopka izdan poseben sklep. Organ s tem le zaznamuje rezervacijo odločitve o stroških, dejansko odločitve torej še ne sprejme. Poleg tega ZDIJZ glede tega vprašanja ne vsebuje specialne ureditve glede na ZUP. Specialne določbe ZDIJZ, na katere se je sklicevala prosilka, se nanašajo na obveznosti organa v primeru odločitve o stroških, ki pa je v predmetni zadevi ni bilo. Domnevne kršitve postopka, ki jih je v pritožbi navedla prosilka, se torej nanašajo na obveznosti organa pred izdajo sklepa o stroških oz. so v zvezi s sklepom o stroških. Organ je torej v tem delu ravnal pravilno in zakonito. Prosilka pa ima zoper morebitni sklep o stroških postopka na voljo pritožbo. Na podlagi vsega navedenega IP zaključuje, da pritožba prosilke v tem delu ni utemeljena. Zato je IP pritožbo prosilke zavrnil, na podlagi 1. odst. 248. čl. ZUP, kot to izhaja iz 2. tč. izreka te odločbe.

 

Posebni stroški v tem postopku niso nastali. Ta odločba je v skladu s 30. točko 28. člena Zakona o upravnih taksah (Uradni list RS, št. 106/2010 – UPB5) oproščena plačila upravne takse.

 

Pouk o pravnem sredstvu:
Zoper to odločbo ni dovoljena pritožba, pač pa se lahko sproži upravni spor. Upravni spor se sproži s tožbo, ki se vloži v 30 dneh od vročitve odločbe na Upravno sodišče RS, Fajfarjeva 33, 1000 Ljubljana. Tožba se lahko vloži pisno po pošti ali neposredno pri navedenem sodišču. Če se tožba pošlje priporočeno po pošti, se za dan izročitve sodišču šteje dan oddaje na pošto. Tožba z morebitnimi prilogami se vloži v najmanj treh izvodih. Tožbi je treba priložiti tudi to odločbo v izvirniku ali prepisu.

 

Postopek vodil:
Jan Merc, univ. dipl. prav.
asistent svetovalca IP

 

Informacijski Pooblaščenec:
Mojca Prelesnik, univ. dipl. prav.
informacijska pooblaščenka