Informacijski pooblaščenec Republika Slovenija
    SLO | ENG

Iskalnik po odločbah IP o dostopu do informacij javnega značaja

+ -
Datum: 04.02.2015
Naslov: Odvetniška družba Tratnik, Sočan in Bogataj o.p. d.n.o. - Banka Slovenije
Številka: 090-213/2014
Kategorija: Notranje delovanje organa, Upravni postopek, Tajni podatki, Test interesa javnosti
Status: Delno odobreno


Sodba Upravnega sodišča

 

POVZETEK:

Prosilec je zahteval cenitev na podlagi skrbnega pregleda premoženja podjetja in cenitev ob predpostavki nedelujočega podjetja za NLB. Organ je prosilcu omogočil dostop do cenitev v oblike delnega dostopa in se skliceval na izjeme notranjega delovanja organa, varstva upravnega postopka, tajnih podatkov in poslovne skrivnosti. IP je ugotovil, da je glede prekritih podatkov v zahtevanih cenitvah podana izjema varstva upravnega postopka. Postopek sanacije NLB je namreč še v teku, cilj postopka sanacije pa je privatizacija banke. Trenutno je banka v fazi, da ji Banka Slovenije lahko izreka redne ukrepe, ki peljejo do uresničitve zaveze države Evropski komisiji, da bo prišlo do privatizacije banke. IP je presodil, da bi razkritje vsebine cenitev omajalo možnosti za uspešno zasledovanje javnega interesa za krepitev stabilnosti NLB z najugodnejšim scenarijem, to je popolnim lastniškim umikom države iz bank (ugodna prodaja, ne le v smislu ugodne cene, temveč tudi izbire najboljšega ponudnika). IP je izvedel tudi test prevladujočega interesa javnosti in ugotovil, da interes javnosti, za razkritje cenitev v celoti, ni močnejši od interesa organa, NLB in javnega interesa, da se te informacije varuje kot zaupne zaradi izjeme varstva upravnega postopka.


ODLOČBA:

Številka: 090-213/2014/7
Datum: 4. 2. 2015

Informacijski pooblaščenec (v nadaljevanju IP) po informacijski pooblaščenki Mojci Prelesnik izdaja na podlagi tretjega odstavka 27. člena Zakona o dostopu do informacij javnega značaja (Uradni list RS, št. 51/06 – UPB, 117/06 – ZDavP-2, 23/14 in 50/14; v nadaljevanju ZDIJZ), 2. člena Zakona o Informacijskem pooblaščencu (Uradni list RS, številka 113/05 in 51/07 – ZUstS-A, v nadaljevanju ZInfP) prvega odstavka 248. člena in prvega odstavka 251. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, številka 24/06 – UPB, s spremembami in dopolnitvami; v nadaljevanju ZUP), o pritožbi Odvetniške družbe Tratnik, Sočan in Bogataj o.p. d.o.o., Ajdovščina 4, Ljubljana, ki jo zastopa direktor in odvetnik Valter Bogataj (v nadaljevanju prosilec) zoper odločbo Banke Slovenije, Slovenska 35, 1505 Ljubljana (v nadaljevanju organ), št. 26.00-0374/14 z dne 30. 6. 2014 v zadevi odobritve dostopa do informacije javnega značaja naslednjo


O D L O Č B O:

1.    Pritožbi prosilca se delno ugodi in se druga alineja izreka odločbe Banke Slovenije, št. 26.00-0374/14 z dne 30. 6. 2014, odpravi ter se odloči: Organ je dolžan prosilcu v roku 31 (enaintrideset) dni od prejema te odločbe posredovati Asset Quality Review Report Quantitive Portfolio Analysis Results NLB Group na način, da je razvidna naslovna stran, skupni znesek oslabitve in rezervacij v tabeli 2.7 AQR Assessment na strani 9. ter prvi stavek drugega odstavka na strani 9.
 
2.    V preostalem delu se pritožba prosilca zavrne.

3.    V postopku reševanja te pritožbe niso nastali posebni stroški.


O b r a z l o ž i t e v:

Prosilec je dne 2. 6. 2014 na organ naslovil zahtevo za dostop do informacij javnega značaja in zahteval dostop do Poročila Deloitte: Hypotetical Liquidation Valuation of NLB as of 30 September 2013, z dne 10. 12. 2013 in Poročila o kvaliteti kreditnega portfelja z vsemi sestavnimi deli in morebitnimi prilogami.

Organ je o zahtevi odločil z odločbo št. 26.00-0374/14 z dne 30. 6. 2014, s katero je zahtevi delno ugodil in prosilcu omogočil dostop do:
-    cenitve Deloitte: Hypotetical Liquidation Valuation of NLB as of 30 September 2013, z dne 10. 12. 2013 in
-    cenitve Asset Quality Review Report Quantitive Portfolio Analysis Results NLB Group
vse na način, da je prekril dele cenitev, ki predstavljajo izjeme po 2., 7. in 11. točki prvega odstavka 6. člena ZDIJZ. Iz obrazložitve odločbe izhaja, da je organ zahtevo prosilca zavrnil na podlagi 228. člena Zakona o bančništvu (Uradni list RS, št. 99/10 - UPB5, s spremembami in dopolnitvami; v nadaljevanju ZBan-1) v povezavi z navedenimi izjemami po ZDIJZ. Organ je izvedel tudi test interesa javnosti in ugotovil, da v konkretnem primeru ni podan, saj javni interes ne more prevladati nad razlogi za ohranitev zaupnosti, ki so prav tako v javnem interesu, kot tudi nad interesi konkretne banke po uspešnem prestrukturiranju in nadaljnjem poslovanju. Razkritje bi lahko onemogočilo prestrukturiranje največje banke v državi, ogrozilo bančno/finančno stabilnost in zmanjšalo učinkovitost bančnega nadzora. Ohranitev poslovanja izjemno pomembnega dela slovenskega bančnega sistema je nesporno v javnem interesu, kot tudi v interesu posameznih bank in njihovih lastnikov ter komitentov. V javnem interesu je tudi preprečitev možnosti destabilizacije slovenskega bančnega in finančnega sistema. V konkretnem primeru so ti razlogi še dodatno podkrepljeni z dejstvom, da je država lastnik banke in je banko dokapitalizirala potem, ko v vseh predhodnih poskusih banki to ni uspelo z zasebnimi sredstvi. Ponovne težave v banki bi zmanjšale vrednost njenega deleža in povzročile nadaljnje potrebe po dokapitalizaciji iz javnih sredstev, kar pa ne more biti v javnem interesu.

Prosilec je pravočasno vložil pritožbo zoper odločbo organa v delu, v katerem je organ zavrnil dostop do zahtevane informacije in pri tem uveljavljal pritožbene razloge bistvene kršitve določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Prosilec uvodoma navaja, da je sklicevanje organa na določbe ZBan-1 ter citiranje evropskih uredb in direktiv brezpredmetno, v vsakem primeru pa so takšne navedbe v celoti neutemeljene. Nadalje je za konkretnem primer, po prepričanju prosilca bistveno, da je IP že zavzel stališče, prav tako pa navsezadnje tudi organ, da je odločba o izrednih ukrepih skladno z določili ZDIJZ informacija javnega značaja in mora biti zato v celoti dostopna javnosti. Nadalje navaja, da namena in pomena zagotavljanja in uresničevanja pravice javnosti, da je celovito seznanjena z navedeno odločbo o izrednih ukrepih, ni mogoče doseči zgolj z dostopom do besedila odločbe, ampak je treba javnosti razkriti tudi vse listine in dokumente, na katerih prav ta odločba o izrednih ukrepih temelji. Prosilec opozarja, da organ ni navedel ugotovljenega dejanskega stanja in dokazov, na katere je odločitev oprta. Odločba je v izpodbijanem delu zato ostala zgolj na deklaratorni ravni. Po prepričanju prosilca je neutemeljeno sklicevanje organa na to, da naj bi razkritje cenitev škodovalo notranjemu delovanju oziroma izvajanju dejavnosti organa (oziroma tretjega subjekta - banke) ter povzročilo motnje v bančnem in finančnem sistemu ali pa, da naj bi prišlo do razkritja poslovnih skrivnosti, ali da naj bi se zahtevani podatki nanašali na izvedbo upravnega postopka. Organ se ni konkretno in določno opredelil do posameznih delov zahtevanih cenitev, ki se ju je odločil prekriti javnosti, in zanju ni opravil ne škodnega testa, ne izkazal nastanka škode, ki bi dejansko nastala v primeru njihovega razkritja prosilcu in javnosti. Pri vsem pa tudi ni upošteval interesa javnosti. Obrazložitev izpodbijanega dela odločbe je zato pavšalna in se kvečjemu osredotoča zgolj na cilj neposredovanja informacij, brez vsakršne presoje konkretne vsebine in konkretnega primera ter vseh njegovih značilnosti in posebnosti. Prosilec se je opredelil do vsake od zatrjevanih izjem od prostega dostopa in zaključil, da je organ z izpodbijano odločbo nedopustno posegel v pravice javnosti, tj. vseh fizičnih in pravnih oseb, da pridobijo informacije javnega značaja od organa kot organa zavezanca, ki s konkretno informacijo javnega značaja razpolaga in sodi v njegovo delovno področje, obe zahtevani cenitvi sta bili pripravljeni po njegovem naročilu in z uporabo javnih sredstev. Ne gre prezreti, da si morajo skladno z ZDIJZ vsi organi prizadevati, da je javnost čim bolje obveščena o njihovem delovanju. V obravnavnem primeru pa temu ni bilo tako.

Organ po prejemu pritožbe prosilca odločbe ni nadomestil z novo, zato jo je, na podlagi 245. člena ZUP, z dopisom št. 26.00-0444/14-MZ z dne 12. 8. 2014, odstopil v reševanje IP, kot dovoljeno, pravočasno in vloženo s strani upravičene osebe.

Z namenom ugotovitve dejanskega stanja je IP dne 13. 1. 2015 pri organu opravil ogled in camera. Organ je nato dne 19. 1. 2015 posredoval zahtevane dokumente v izvorni obliki brez prekritih podatkov ter dodatna pojasnila.

Pritožba je delno utemeljena.

IP uvodoma pojasnjuje, da je kot organ druge stopnje v skladu z 247. členom ZUP dolžan preizkusiti odločbo v delu, v katerem jo pritožnik oziroma prosilec izpodbija. IP prvostopenjsko odločbo preizkusi v mejah pritožbenih navedb, po uradni dolžnosti pa preizkusi, ali ni prišlo v postopku na prvi stopnji do bistvenih kršitev postopka in ali ni prekršen materialni zakon.

Na ogledu in camera sta IP in organ ugotovila, da je v 2. alineji izreka izpodbijane odločbe prišlo do napake, in sicer, se v tabeli 2.7 skupni znesek oslabitve in rezervacij in prvi stavek drugega odstavka razkrije namesto na »12.« strani na »9.« strani cenitve Asset Quality Review Report Quantitive Portfolio Analysis Results NLB Group. IP je v skladu s prvim odstavkom 251. člena v povezavi z drugim odstavkom 247. člena ZUP odpravil drugo alinejo izreka izpodbijane odločbe in odločil, kot izhaja iz 1. točke izreka te odločbe. IP je po pregledu cenitve Asset Quality Review Report Quantitive Portfolio Analysis Results NLB Group in izpodbijane odločbe ugotovil, da je izrek izpodbijane odločbe nejasen oz. v nasprotju z obrazložitvijo. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da se med drugim dovoli dostop do podatkov, ki so že javno dostopni. IP je ugotovil, da je skupni znesek oslabitve in rezervacij že javno dostopen v odločbi o izrednih ukrepih z dne 17. 12. 2013, ki je objavljena na spletni strani organa (https://www.bsi.si/nadzor-bank.asp?MapaId=1600). Nadalje je IP ugotovil, da se ta podatek nahaja na strani 9. cenitve Asset Quality Review Report Quantitive Portfolio Analysis Results NLB Group in sicer v tabeli 2.7 AQR Assessment in prvem stavku drugega odstavka.   
 
Iz pritožbe izhaja, da se je prosilec pritožil zoper celotni zavrnilni del odločbe. Predmet pritožbenega postopka so torej prekriti deli:
-    cenitve Deloitte: Hypotetical Liquidation Valuation of NLB as of 30 September 2013, z dne 10. 12. 2013 in
-    cenitve Asset Quality Review Report Quantitive Portfolio Analysis Results NLB Group.

Iz dokumentov prvostopne zadeve je razvidno, da je organ v postopek vključil tudi NLB d.d., Trg republike 2, 1000 Ljubljana (v nadaljevanju NLB) in Deloitte d.o.o., Dunajska cesta 165, 1000 Ljubljana (v nadaljevanju Deloitte).

NLB je priglasila stransko udeležbo in navedla, da zahtevani cenitvi predstavljata poslovno skrivnost banke v skladu z Zakonom o gospodarskih družbah (Uradni list RS, št. 65/09 - UPB, 33/11, 91/11, 32/12, 57/12, 44/13 - odl. US in 82/13; v nadaljevanju ZGD-1). Cenitev je pripravljena z namenom ocene vrednosti sredstev in kapitala banke za primer fiktivnega scenarija uvedbe stečajnega postopka nad banko z dne 30. 9. 2013 in unovčitvijo premoženja v razumnih časovnih okvirih odprodaje premoženja NLB v skladu z navodili organa in pod predpostavkami, podanimi s strani organa ter pripravljavca te cenitve. Ugotovljena vrednost je v bistvenem odvisna od omenjenih predpostavk, ocen in uporabljenih metod in podatkov ter ne odraža sedanjega resničnega dejanskega položaja banke po izvedenih izrednih ukrepih organa. Ne glede na navedeno NLB ocenjuje, da bi ji z razkritjem lahko nastala občutna škoda. Ta bi se kazala zlasti v napačni interpretaciji ocen vrednosti in v interpretaciji samih uporabljenih metod in predpostavk, saj je bil pri pripravi ocene vrednosti upoštevan negativen razvoj dogodkov – predpostavljal se je namreč stečaj banke. Neupoštevajoč vse v cenitvi navedene predpostavke in brez širšega poznavanja položaja, kakor tudi postopkov in metod vrednotenja v zvezi z AQR, lahko pride do napačnih razlag in zaključkov o sedanjem resničnem finančnem stanju banke. Navedeno ima lahko resne škodljive posledice za banko pri njeni udeležbi na mednarodnih finančnih trgih, zlasti, vendar ne izključno, pri poslovanju z drugimi finančnimi institucijami in se odraža, tako v pripravljenosti pogodbenih partnerjev NLB nuditi svoje storitve na teh trgih, kakor tudi v ceni teh storitev. Na finančnih trgih so namreč zelo pomembne tudi tako imenovane mehke informacije, ki jih udeleženci trga upoštevajo pri svojem poslovanju, ne glede na to, da ne gre za revidirane finančne podatke, pripravljene v skladu z zakonodajo oz., da gre za ocene, ki so podane upoštevajoč številne predpostavke. Prav tako bi razkritje vplivalo na odločitve strank NLB, ki bi zaradi napačnega razumevanja cenitev lahko podvomile v varnost poslovanja z NLB. Navedeno bi imelo za posledico slabše poslovne pogoje, ki jih dosega NLB pri poslovanju s svojimi strankami oz. šibkejši položaj NLB, kot pogodbene stranke, zahteve po dodatnih zavarovanjih, dodatne pritiske na znižanje cen storitev NLB in s tem na prihodke NLB, v skrajnih primerih pa tudi odločitev strank po menjavi banke in posledično odpovedi pogodbenih razmerij. Nezaupanje strank v NLB in posledična odločitev strank po menjavi banke so še zlasti problematične z vidika odliva denarnih vlog teh strank iz banke, saj te predstavljajo pomemben vir financiranja banke in lahko, če pride do ponovne širitve nezaupanja v bančni sistem, ogrozijo ne le finančno stabilnost NLB, temveč celotnega bančnega sistema. Javno objavo cenitev lahko izkoristijo tudi konkurenčne banke in drugi konkurenti, saj je moč iz podrobnega opisa sredstev banke, ki se v bistvenem, upoštevajoč velikost NLB, od dne priprave cenitve, niso spremenila, ugotoviti, na katerih področjih je NLB konkurenčno ranljiva. Konkurenčne družbe bi tako podatke iz cenitve izkoristile za prilagoditev svojih storitev ali ponudbe na določenih področjih in tako pridobile konkurenčno prednost, ki je brez razkritja cenitve ne bi imele. Končno je potrebno izpostaviti tudi, da bi se v primeru prodaje dela ali celote kapitalskega deleža Republike Slovenije v osnovnem kapitalu NLB, ki je sto odstoten, podatki iz cenitev uporabili pri vrednotenju NLB oz., bi bili uporabljeni kot vzvod za doseganje nižje cene, s čimer bi bila oškodovana tudi Republika Slovenija, kot lastnik.   

Stransko udeležbo je priglasil tudi Deloitte in navedel, da je k ne razkritju podatkov zavezan s Sporazumom o zaupnosti (Confidentiality Agreement), ki ga je z NLB podpisal 31. 5. 2013 in v katerem je NLB definirala zaupne podatke in mu zagotovila dostop do njih in na katerih tudi deloma slonita zahtevani cenitvi. Iz tega sledi, da je po njegovem mnenju NLB v boljšem položaju za odločanje o tem, kateri podatki v cenitvah so zaupni in predstavljajo poslovno skrivnost. Končni izsledki (cenitve) so opredeljeni kot zaupni tudi po 4.1 in 4.2 točki Splošnih pogojev poslovanja, ki so sestavni del Listine o poslu, med Deloitte in NLB z dne 5. 7. 2013 in k njej sklenjenih aneksov. Nadalje sta cenitvi pripravljeni izključno za zaupno uporabo Banke Slovenije in NLB in sta lahko uporabljeni samo za namene, opredeljene v pogodbi (4. člen Pogodbe, sklenjene med Deloitte in organom, z dne 29. 10. 2013). Po točki 4. Splošnih pogojev (nerazkritje podatkov), ki so del Pogodbe, je Deloitte zavezan k varovanju zaupnosti podatkov, ki so v zvezi s poslom ali, ki nastanejo pri izvedbi posla. Deloitte trdi, da zahtevani podatki predstavljajo izjemo varstva poslovne skrivnosti po ZDIJZ.   

Organ je v vednost in razjasnitev posredoval stranskima udeležencema tudi pritožbo. NLB in Deloitte sta odgovorila in se v celoti sklicevala na že podana odgovora.

IP je ugotovil, da cenitve ustrezajo definiciji informacije javnega značaja iz prvega odstavka 4. člena ZDIJZ, sporno pa je, ali cenitve v celoti ali deloma predstavljajo zatrjevane izjeme od prostega dostopa do informacij javnega značaja ter ali v tem primeru obstaja javni interes na tem, da se dostop do (delov) zahtevanih cenitev vseeno dovoli.

Opredelitev do navedb v 1. točki obrazložitve izpodbijane odločbe (Razmerje ZDIJZ in ZBan-1)
Organ je zahtevo prosilca zavrnil na podlagi 228. člena ZBan-1 v povezavi z izjemami iz 1., 2., 7. in 11. točke prvega odstavka 6. člena ZDIJZ.

IP ugotavlja, da navedba, da prosilec zahteva razkritje informacij, ki jih je organ pridobil pri izvajanju svojih pristojnosti nadzora po ZBan-1, drži. Ne drži pa navedba, da ZBan-1 ureja pogoje za razkritje informacij, pridobljenih v postopkih nadzora po tem zakonu na celovit način in zato teh pogojev niti ni treba, niti jih ni mogoče urejati še v drugih predpisih. Določbe ZBan-1, na katere se sklicuje organ, urejajo pridobivanje, varovanje in posredovanje zaupnih informacij, ki jih organ, oz. v ZBan-1 točno določene osebe, pridobijo v okviru opravljanja nalog nadzora po ZBan-1. Določbe ZBan-1 (207., 208., 216., 228. – 232. člen), Zakona o Banki Slovenije (Uradni list RS, št. 72/06 - uradno prečiščeno besedilo in 59/11) in internih predpisov organa urejajo varovanje zaupnih informacij, s katerimi se srečajo zaposleni pri organu, oz. druge osebe pri opravljanju nalog po ZBan-1. Navedeno pomeni, da določbe o varovanju zaupnih informacij veljajo le za krog oseb, ki jih predvideva ZBan-1 in torej v ničemer ne urejajo materije pravice dostopa do informacij javnega značaja ter ne posegajo v to materijo. Z drugimi besedami to pomeni, da ZBan-1 in ZDIJZ med seboj nista v razmerju lex specialis derogat legi generali, saj ne urejata iste pravice. ZDIJZ namreč ureja pravico vsakogar, da dostopa do različnih dokumentov - informacij javnega značaja, s katerimi razpolagajo organi zavezanci. V zvezi z navedenim IP pojasnjuje, da je v postopku odločanja o dostopu do informacij javnega značaja materialna podlaga za odločanje ZDIJZ. V konkretnem primeru, torej v zadevi dostopa do informacij javnega značaja, IP odločitve ne more opreti na določbe ZBan-1, namesto na eno od izjem od prostega dostopa do informacij javnega značaja, ki jih določa ZDIJZ. Sistemsko je sicer mogoča uporaba določb specialnih zakonov, ki bi izrecno urejali posamezne vidike dostopa do informacij javnega značaja, vendar v konkretnem primeru takih zakonov ni. Kot že navedeno, ZBan-1 ni predpis, ki bi deloma ali v celoti urejal materijo dostopa do informacij javnega značaja, zato uporaba navedenih določb v postopku odločanja o dostopu do informacij ni mogoča. Zato je IP prepričan, da ZBan-1 in ZDIJZ nista v razmerju pod- ali nad-rejenosti oziroma v razmerju, ki bi terjalo razreševanje s posebnimi metodami razlage; ker ne urejata istih pravic in obveznosti. Kadar se izvršuje svoboda informiranja, sklicujoč se na prost dostop do informacij po ZDIJZ, po mnenju IP ni dvoma, da se uporabi ZDIJZ. Takšno stališče je prav ob razlagi določb ZBan-1, v sodbi I U 1911/2012-30 z dne 23. 12. 2013, že zavzelo Upravno sodišče, ki je zapisalo, da tudi za osebe iz prvega odstavka 215. člena ZBan-1 dolžnost varovanja zaupnih podatkov »ne velja v primerih, ki jih določa zakon« in ZDIJZ je tak zakon. Nadalje je zapisalo, da ker ZBan-1 v 214., 215. ali 216. členu ne določa izjeme do dostopa do informacij javnega značaja, ni nobenega razmerja med ZBan-1 in ZDIJZ, ki bi ga bilo treba razreševati s posebnimi metodami razlage, kot je razmerje med novejšim ali starejšim predpisom, ali med specialnim in splošnejšim predpisom. 

Izjema po 1. točki prvega odstavka 6. člena ZDIJZ (tajni podatek)
Organ se, sicer le v enem stavku, sklicuje tudi na izjemo tajnih podatkov in navaja, da imajo zaupni podatki po ZBan-1 naravo podatkov iz 1. točke prvega odstavka 6. člena ZDIJZ v povezavi s 1. alinejo drugega odstavka tega člena.

Določba 1. točke prvega odstavka 6. člena ZDIJZ predstavlja izjemo od prostega dostopa do informacij javnega značaja, ki določa, da organ prosilcu zavrne dostop do zahtevane informacije, če se zahteva nanaša na podatek, ki je na podlagi zakona, ki ureja tajne podatke, opredeljen kot tajen. IP poudarja, da je zakonodajalec pri sprejemanju ZDIJZ in ureditvi izjeme varstva tajnih podatkov zasledoval namen, da se s to izjemo zavarujejo podatki, ki se nanašajo na javno varnost, obrambo države, zaupnost mednarodnih odnosov, zaupnost obveščevalne in varnostne dejavnosti državnih organov (predlog ZDIJZ z dne 11. 7. 2002, prva obravnava, Poročevalec DZ, št. 73/02, s. 52). Definicija tajnega podatka je podana v 1. točki 2. člena Zakon o tajnih podatkih (Uradni list RS, št. 50/06-UPB2, 9/10 in 60/11; v nadaljevanju ZTP), in sicer je tajni podatek dejstvo ali sredstvo z delovnega področja organa, ki se nanaša na javno varnost, obrambo, zunanje zadeve ali obveščevalno in varnostno dejavnost države, ki ga je treba zaradi razlogov določenih v tem zakonu zavarovati pred nepoklicanimi osebami, in ki je v skladu s tem zakonom določeno in označeno za tajno.

IP se tako ne strinja s trditvijo organa, da za področje bančništva tajnost predpisuje ZBan-1 (228. in 229. člen ZBan-1), saj ZDIJZ v 1. tč. prvega odstavka 6. člena kot izjemo dovoljuje samo tiste informacije, ki so ustrezno opredeljene oziroma klasificirane kot tajne, na podlagi zakona, ki ureja tajne podatke. Zakon, ki ureja tajne podatke, je ZTP. Iz tega izhaja posledica, da če dokument ni opredeljen oziroma označen kot tajen na podlagi in v skladu z ZTP, organ zavezanec po ZDIJZ ne more zavrniti dostopa do informacije, sklicujoč se na izjemo iz 1. točke prvega odstavka 6. člena ZDIJZ. IP ocenjuje, da je zakonodajalec z določbo 228. in 229. člena ZBan-1 imel namen varovati določene podatke (npr. podatke, pridobljene v okviru opravljanja nadzora ali drugih poslov) in preprečiti vsesplošen dostop do njih ter njihovo zlorabo. Nikakor pa ni mogoče govoriti o obstoju izjeme »tajnih podatkov«, ki je odraz potrebe po varstvu temeljnih interesov države oziroma družbe kot celote in obenem predstavlja najbolj občutljivo izjemo od javnosti dela oblastnih organov. Določitev podatkov za tajne pomeni, da so podrejeni posebnemu režimu varovanja, s katerim se odtegnejo nepooblaščenim osebam in seveda javnosti v celoti. ZTP predpisuje poseben postopek (izpolnjevanje formalnih in materialnih kriterijev), da lahko govorimo o tajnih podatkih oziroma, da se določen podatek označi za tajen. S strogim načinom določanja podatkov za tajne se namreč preprečuje zloraba instituta tajnosti podatka za prikrivanje različnih nepravilnosti in nezakonitosti v organih. Da je imel zakonodajalec s 1. točko prvega odstavka 6. člena ZDIJZ namen varovati le tovrstne tajne podatke (in ne tudi drugih zaupnih informacij, ki jih določajo specialni zakoni), jasno izhaja iz besedila predloga ZDIJZ (predlog ZDIJZ z dne 11. 7. 2002, prva obravnava, Poročevalec DZ, št. 73/02, s. 52). S teleološko razlago se torej ni mogoče dokopati do drugačnega stališča, kot pa do tega, da s 1. točko prvega odstavka 6. člena ZDIJZ niso varovani zaupni podatki po ZBan-1. Ti so lahko predmet drugih izjem od prosto dostopnih informacij (npr. poslovne skrivnosti, osebnih podatkov, notranjega delovanja…), če so za to izpolnjeni zakonski pogoji, ne gre pa za izjemo tajnih podatkov po 1. točki prvega odstavka 6. člena ZDIJZ.

IP je tako ugotovil, da v zadevnem primeru ni podana izjema iz 1. točke prvega odstavka 6. člena ZDIJZ, saj izraz »tajni« in »zaupni« v ZBan-1 ni uporabljen v pomenu, kot ga opredeljuje ZTP.

Izjema po 11. točki prvega odstavka 6. člena ZDIJZ (notranje delovanje organa)
Organ navaja, da je izdelavo zahtevanih cenitev naročil za potrebe izvajanja svojih pristojnosti po ZBan-1 in ker izvirajo iz dejavnosti nadzora NLB, gre za podatke v smislu 11. točke prvega odstavka 6. člena ZDIJZ. Navaja, da je razmerje med banko in organom pri izvajanju nadzora zaupne narave, interno delovanje organa pa je razkrito le banki. 

Izjema po 11. točki prvega odstavka 6. člena ZDIJZ organu zavezancu omogoča, da lahko prosilcu zavrne dostop do zahtevane informacije, če se ta nanaša na podatek iz dokumenta, ki je bil sestavljen v zvezi z notranjim delovanjem organa in bi njegovo razkritje povzročilo motnje pri delovanju oziroma dejavnosti organa. Za obstoj te izjeme morata biti dva pogoja izpolnjena kumulativno.

Glede vprašanja izpolnjevanja prvega kriterija za obstoj navedene izjeme IP pojasnjuje, da zahtevani cenitvi ne izpolnjujeta tega kriterija. Cenitev poslovanja in stanja konkretne banke namreč ni akt beleženja notranjega delovanja oziroma postopka oblikovanja odločitev organa. V skladu z določbami ZBan-1 in ZUP, ki se v postopkih po ZBan-1 uporablja subsidiarno, mora organ v konkretnem postopku ugotoviti pravilno in popolno dejansko stanje. V postopku nadzora zoper banko NLB, je organ pri zunanjem izvajalcu (Deloitte), za izvajanje svojih pristojnosti po ZBan-1, naročil izdelavo cenitve stanja bank. Cenitve so dokazno sredstvo za pravilno in zakonito odločitev organa. V konkretnem primeru sta cenitvi podlaga za že izdano odločbo o izrednih ukrepih zoper NLB in sta torej dokumenta iz konkretnih postopkov nadzora banke, ki jih je organ dolžan pridobiti po uradni dolžnosti za pravilno in popolno ugotovitev dejanskega stanja ter posledično za pravilen in zakonit ukrep po ZBan-1 zoper banko. Iz cenitev izhaja, kakšno je dejansko stanje NLB na določen dan in kakšna so predvidevanja. Zahtevani cenitvi torej nista dokument, ki je istovrsten primerom, ki se v teoriji navajajo kot podatki, sestavljeni v zvezi z notranjim delovanjem (to so npr. notranja korespondenca med funkcionarji in uradniki vlade (uprave), ki je namenjena pripravi odločitev vlade (uprave) oziroma drugih zavezancev, interna komunikacija organa, zlasti dopisi, mnenja, poročila, navodila, smernice, občutljiva notranja navodila in načrti, ki določajo način zbiranja in izvajanja raznih vrst nadzora in podobni interni dokumenti - več o tem glej: Komentar Zakona o dostopu do informacij javnega značaja s pravom EU in primerjalno - pravno prakso, Inštitut za javno upravo pri Pravni fakulteti v Ljubljani, Ljubljana 2005, stran 139). V konkretnem primeru obravnavani cenitvi namreč ne vsebujeta podatkov oz. informacij, iz katerih bi bilo razvidno, kako je organ oblikoval svojo politiko oziroma, kako je potekal postopek notranjega razmišljanja organa, preden je prišel do odločitve, ki je zabeležena v odločbi o izrednih ukrepih ali nadaljnjih postopkih. Opredelitev takšnega dokumenta kot  dokumenta, sestavljenega v zvezi z notranjim delovanjem oziroma dejavnostjo organa, bi bila zato contradictio in adiecto.

Glede na navedeno je IP ugotovil, da izjema notranjega delovanja ni podana, saj ni izpolnjen niti prvi kriterij.

Izjema po 7. točki prvega odstavka 6. člena ZDIJZ (varstvo upravnega postopka)
Organ se je v izpodbijani odločbi skliceval tudi na obstoj izjeme iz 7. točke prvega odstavka 6. člena ZDIJZ. Za obstoj navedene izjeme morata biti kumulativno izpolnjena dva pogoja:
-    upravni postopek, v zvezi s katerim je bil sestavljen podatek, je v teku;
-    razkritje podatka bi škodovalo izvedbi upravnega postopka.

IP najprej pojasnjuje, da je v teoriji splošno sprejeto stališče, da je pritožbeni postopek vedno namenjen presoji pravilnosti in zakonitosti odločbe prve stopnje, takšna presoja pa je možna le po dejanskem in pravnem stanju, ki je obstajalo ob izdaji te odločbe. IP je torej izhajajoč iz zgoraj zapisanega v tem pritožbenem postopku ugotavljal, ali so bili v času odločanja prvostopenjskega organa izpolnjeni pogoji za obstoj izjeme iz 7. točke prvega odstavka 6. člena ZDIJZ, torej ali je bil v trenutku odločanja prvostopenjskega organa postopek še v teku, in ali bi razkritje zahtevanih informacij v tistem trenutku lahko škodovalo izvedbi postopka nadzora.

V konkretnem primeru ni sporno, da so bile cenitve izdelane v zvezi s posebnim upravnim postopkom nadzora nad NLB, po določbah ZBan-1 za namen sanacije oz. prestrukturiranja banke. IP je ugotovil, da organ zoper banke, torej tudi zoper NLB, konstantno vodi nadzor v skladu z določbami ZBan-1. Organ namreč zelo podrobno spremlja stanje v bankah in nato na podlagi ugotovitev, z razpoložljivimi ukrepi v skladu z ZBan-1, odpravlja kršitve in nepravilnosti. Zoper NLB je v teku postopek sanacije banke, ki je posledica ugotovitev stalnega nadzora. Namreč, cenilci oz. inšpektorji organa, v primeru nadzora NLB celo tuji cenilci, ki so opravili skrbni pregled premoženja in stresne teste, so organu sporočili stanje v banki. Organ je na podlagi ugotovitev preverjanja in ocenjevanja, konkretno na podlagi zahtevanih cenitev, ugotovil, da so podani razlogi za izredne ukrepe v skladu z določbami ZBan-1. Ugotovil je, da NLB ne izpolnjuje kapitalskih zahtev organa, na trgu pa ji tudi ni uspelo zagotoviti sredstev zasebnih vlagateljev. Neizogiben ukrep je torej bil dokapitalizacija banke in odpis podrejenih obveznosti. Organ je v zvezi z navedenim NLB izdal odločbo o izrednih ukrepih z dne 17. 12. 2013. IP je ugotovil, da je banka na podlagi odločbe o izrednih ukrepih bila dokapitalizirana z državnimi sredstvi, na DUTB pa je prenesla tudi že večji del slabih terjatev. Glede na dejstvo, da sta zahtevani cenitvi podlaga za izdajo odločbe o izrednih ukrepih, je torej vprašanje, ali je upravni postopek, v zvezi s katerim sta cenitvi bili sestavljeni, še v teku. IP je ugotovil, da je bil postopek dokapitalizacije NLB v času izdaje izpodbijane odločbe končan, vendar s tem postopek sanacije oz. prestrukturiranja NLB še ni zaključen. Z odločbo o izrednih ukrepih je organ namreč odpravil »najhujše« stanje v banki, ne pa tudi zaključil postopka sanacije banke. Organ je v NLB z izdajo odločbe o izrednih ukrepih in dejanski izvedbi teh ukrepov dosegel takšno stanje, da lahko sedaj izreka redne ukrepe. Cilj sanacije NLB, kar je tudi zaveza Evropski komisiji, je, da bo NLB privatizirana. Da je postopek sanacije NLB dolgotrajen postopek izhaja iz dejstva, da je Evropska komisija odobrila državno pomoč, ki je terjala tudi obvezen prispevek delničarjev in podrejenih upnikov pri reševanju banke, s ciljem zagotavljanja dolgoročne finančne stabilnosti NLB in posledično slovenskega bančnega sistema, na podlagi načrta prestrukturiranja NLB, ki ga je NLB pripravila že za odobritev prejšnje dokapitalizacije in ga je nato dopolnila z rezultati skrbnih pregledov in stresnih testov. Načrt ali program prestrukturiranja NLB ne predvideva samo ukrepov, ki so bili izvedeni z odločbo o izrednih ukrepih, temveč gre za širši, dolgoročni (več letni) program. Splošno znano je, da se NLB sooča s problemi, ki so nastali pred letom 2009, dolgo pa jih ni ustrezno obravnavala. Zato tudi prestrukturiranje banke ni mogoče v nekaj mesecih ali letu ali z odločbo o izrednih ukrepih, temveč gre za proces, ki traja do pet ali več let. Zahtevane cenitve so bile izdelane z namenom ugotovitve popolnega in natančnega pregleda stanja v NLB, da bi postopek prestrukturiranja NLB tekel v pravo smer, s ciljem, da NLB ostane varna in kapitalsko ustrezna finančna institucija. IP se strinja s pritožbeno navedbo, da so bile zahtevane cenitve podlaga za izdajo odločbe o izrednih ukrepih in da je postopek izrednih ukrepov zaključen, vendar je ugotovil, da zahtevani dokumenti niso nastali samo za namen izdaje odločbe o izrednih ukrepih, temveč za namen prestrukturiranja NLB. Cilj prestrukturiranja NLB in zaveza Republike Slovenije do Evropske komisije pa je tudi privatizacija NLB in preobrazba banke v tržno uspešno banko.

IP je ugotovil, da postopek sanacije NLB še ni zaključen, odločba o izrednih ukrepih je bila le vmesni ukrep sanacije banke, z vidika teže ukrepa, najverjetneje eden pomembnejših in odločilnih ukrepov. Zahtevani cenitvi pa nista bili podlaga samo za izdajo odločbe o izrednih ukrepih, temveč vsebujeta podatke, ki so odločilni še za nadaljnje ukrepe, vse do končne odprodaje celotnega državnega deleža v NLB. IP poudarja, da je za presojo, ali je upravni postopek še v teku, bistveno vprašanje, ali se je postopek že (pravnomočno) zaključil ali ne. Poseben upravni postopek po ZBan-1, v zvezi s katerim sta bili zahtevani cenitvi pripravljeni, se v konkretnem primeru nedvomno še ni končal. Glede na vse navedeno se je IP prepričal, da je upravni postopek še v teku in je tako izpolnjen prvi pogoj izjeme iz 7. točke prvega odstavka 6. člena ZDIJZ.

Drugi pogoj za opredelitev izjeme iz 7. točke prvega odstavka 6. člena ZDIJZ predvideva uporabo t.i. škodnega testa, saj določa, da se sme zahtevo za dostop do informacij javnega značaja zavrniti le, če bi njihovo razkritje škodovalo izvedbi tega postopka, pri čemer je organ, ki zahtevo zavrne, tisti, ki mora nastanek škode izkazati za verjetno. V konkretnem primeru je organ pretehtal možnost odobritve dostopa in morebitne škodljive posledice za postopek, ki bi nastale z razkritjem dokumenta in ugotovil, da bi s prosto dostopnostjo cenitev v celoti bila povzročena škoda, ki bi vplivala na izvedbo postopka sanacije NLB. Organ je sledil načelu transparentnosti in cenitvi presojal z vidika zatrjevane izjeme po posameznih informacijah v cenitvah. Pri tem je ugotovil, da cenitvi vsebujeta tudi informacije, katerih razkritje ne bi povzročilo škode v izvedbi posebnega upravnega postopka po ZBan-1. Ker pri teh informacijah ni podana tudi nobena druga izjema iz prvega odstavka 6. člena ZDIJZ, je organ prosilcu dostop do njih omogočil v obliki delnega dostopa, kot to izhaja iz izreka izpodbijane odločbe. Glede preostalih informacij v cenitvah, dostop do katerih je zavrnil, pa je organ izkazal škodo. Po pregledu cenitev je IP ugotovil, da je prekrita vsebina takšna, da bi njeno razkritje škodilo izvedbi posebnega upravnega postopka po ZBan-1. Organ je v točkah 2. in 4. obrazložitve izpodbijane odločbe navedel utemeljene in trdne argumente, ki izkazujejo izpolnjevanje drugega pogoja izjeme varstva upravnega postopka in se IP v celoti nanje tudi sklicuje. IP posebej izpostavlja, da cenitvi predstavljata podrobnosti o težavah banke. Javno razkritje negativnih dejstev o NLB bi imelo nasproten učinek, kot je namen in cilj sanacije NLB in zaveza Evropski komisiji. Z drugimi besedami, razkritje vseh negativnih dejstev o banki, bi škodovalo sami izvedbi postopka sanacije. Kot že navedeno, je cilj postopka sanacije privatizacija NLB, zato bi razkritje negativnih podatkov o stanju banke negativno vplivalo na ceno, po kateri bi bila banka prodana oziroma združena z drugo banko. Kar je še pomembno je, da bi razkritje cenitev negativno vplivalo na poslovanje NLB v smislu odločitev pogodbenih strank banke, da prekinejo pogodbe z njo, umaknejo sredstva, zahtevajo dodatno zavarovanje, povišajo ceno zadolževanja banke ali vplivajo na odločitve novih investitorjev glede vstopa v banko. S tem bi se poslabšal konkurenčni položaj banke, ki deluje na trgu. Cilj vsekakor je, da bi banka poslovala čim bolje, saj bi to vplivalo tudi na končno ceno odprodaje državnega premoženja v NLB. Po pregledu cenitev je IP ugotovil, da gre za zelo natančne podatke o stanju banke, o kvaliteti posameznega posla, o tveganjih glede premoženja banke in o komitentih banke. Cenitvi dejansko popolno razkrivata stanje v banki. Posebej še cenitev ob predpostavki nedelujočega podjetja dodatno poudari negativno stanje v banki, saj izkazuje položaj banke glede premoženja v primeru stečaja. Takšno podrobno razkritje izredno negativnih ocen stanja v banki, bi upočasnilo ali celo preprečilo ugodno sanacijo NLB. Z razkritjem cenitev bi lahko prišlo do situacij, ko bi NLB ponovno vrnilo v stanje v decembru 2013, kjer so bile potrebe po izrednih ukrepih. Trenutno je banka v fazi, da ji organ lahko izreka redne ukrepe, ki peljejo do uresničitve zaveze države Evropski komisiji, da bo prišlo do privatizacije banke. IP je presodil, da bi razkritje vsebine cenitev omajalo možnosti za uspešno zasledovanje javnega interesa za krepitev stabilnosti NLB z najugodnejšim scenarijem. Kot že navedeno, postopek sanacije teče, zato bi javno razkritje cenitev škodovalo izvedbi tega postopka. Kot navedeno, pa je cilj sanacije NLB prodaja državnega deleža v NLB in preobrazba banke v tržno uspešno banko, ki je usmerjena v prihodnost, s čimer bi se upravičila tudi že prejeta državna pomoč in izkazano zaupanje.

Glede na navedeno IP ni imel razloga, da ne bi sledil navedbam organa o tem, da bi z razkritjem celotnih cenitev nastala škoda. IP je torej ugotovil, da je izjema iz 7. točke prvega odstavka 6. člena ZDIJZ podana.

IP je prekrite podatke cenitev presojal še z vidika izjeme od izjem po tretjem odstavku 6. člena ZDIJZ in ugotovil, da ne predstavljajo izkazovanja porabe javnih sredstev. Organ je namreč dostop do tistih podatkov, ki so prosto dostopni in/ali izkazujejo porabo javnih sredstev, v skladu z institutom delnega dostopa, omogočil, kot to izhaja iz izreka izpodbijane odločbe.   

Izjema glede omejitev pravic strank v postopkih
Čeprav je IP ugotovil, da prekriti deli zahtevanih cenitev ne predstavljajo prosto dostopne informacije javnega značaja in je treba dostop do teh podatkov zavrniti že na podlagi 7. točke prvega odstavka 6. člena ZDIJZ, je pomembno izpostaviti tudi na sledeče dejstvo: IP je na podlagi ugotovitev na ogledu in camera, pojasnila organa z dne 19. 1. 2015 ter določb ZBan-1, ugotovil, da se z zahtevanima cenitvama ni seznanila niti NLB. Da so informacije, ki se pridobijo v postopku nadzora zaupne narave, oziroma se lahko razkrijejo le omejenemu krogu oseb, izhaja iz ureditve samega postopka nadzora po ZBan-1. Za postopek odločanja organa se uporabljajo določbe splošnega upravnega postopka, če ZBan-1 ne določa drugače (330. člen ZBan-1). ZBan-1 v prvem odstavku 332. člena sicer predvideva pred izdajo odločbe, ki jo organ izda po uradni dolžnosti in proti kateri ni ugovora, da stranko (nadzorovano banko) pozove, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločitev, vendar v postopku izrednih ukrepov (v katerem sta bili upoštevani tudi zahtevani cenitvi) organu ni treba pozvati strank, da se izjavijo o okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe (šesti odstavek 332. člena ZBan-1). Posledično to pomeni, da se v postopku niti banke, ki so nadzorovane osebe in zato stranke v postopku nadzora (352. člen ZBan-1), ne morejo izjaviti o dokumentih, ki so predmet tega postopka. Prav tako se v postopku pregleda poslovanja ne uporabljajo določbe ZUP o zapisniku (šesti odstavek 241. člen ZBan-1). V praksi to pomeni, da organ banki, kot nadzorovani osebi, ne vroči zapisnika, temveč ga hrani za svoje lastne potrebe in izdajo ustreznih ukrepov. Upoštevajoč navedene pravne podlage se v postopku izrednih ukrepov nadzorovana oseba (banka) ne seznani z dokumenti, ki jih organ prejme med postopkom od tretjih oseb oziroma strokovnjakov. Cenitvi, ki jih zahteva prosilec, pa sta bili podlaga za izredne ukrepe, ki so bili izrečeni NLB decembra 2013 in torej predstavljata dokument, s katerim se NLB v postopku nadzora ni seznanila.

ZDIJZ v prvem odstavku 5.a člena določa izjemo o dostopa do informacije javnega značaja, če se zahteva nanaša na podatek, glede katerega je dostop v skladu z zakonom prepovedan ali omejen tudi strankam, udeležencem ali oškodovancem v sodnem, upravnem ali z zakonom določenem nadzornem postopku. Navedena določba onemogoča, da bi se z informacijami, ki niso dostopne niti strankam, udeležencem ali oškodovancem v postopkih, seznanile tretje osebe.


IP se v skladu z načelom ekonomičnosti iz 14. člena ZUP ni spuščal v podrobno presojo drugih izjem, na katere se je skliceval organ. Tako se IP ni spuščal v presojo izjeme poslovne skrivnosti stranskih udeležencev, čeprav je v večjem delu cenitve lahko tudi podana. Vendar podrobna presoja obstoja te izjeme in ugotavljanje, v katerem delu je podana, ni potrebna, saj je bila že ugotovljena izjema varstva upravnega postopka, ki se razteza na vse podatke, dostop do katerih je organ zavrnil.

Vprašanje obstoja javnega interesa
IP mora že po uradni dolžnosti paziti na pravilno uporabo materialnega prava, pod katero sodi tudi drugi odstavek 6. člena ZDIJZ, ki določa, da se ne glede na določbe prejšnjega odstavka (v katerem so določene izjeme od prosto dostopnih informacij, op. IP), dostop do zahtevane informacije dovoli, če je javni interes glede razkritja močnejši od javnega interesa ali interesa drugih oseb za omejitev dostopa do zahtevane informacije, razen v primerih, določenih v zakonu. V primerih, ko gre za obstoj izjeme po 7. točki prvega odstavka 6. člena ZDIJZ, torej glede izjeme, katere obstoj je IP ugotovil, je izvajanje testa interesa javnosti dovoljeno. Pri testu interesa javnosti gre za tehtanje, pri katerem je treba presoditi, kdaj prevlada pravica javnosti vedeti nad kakšno drugo pravico oziroma izjemo iz ZDIJZ in s tem ugotoviti, ali bo v konkretnem primeru javnemu interesu bolj zadoščeno z razkritjem ali z nerazkritjem informacije.

V konkretnem primeru je IP ugotovil, da razkritje cenitev v celoti ne bi bistveno in kvalitativno pripomoglo k javni razpravi o delovanju in odločitvah organa ter povečanju odgovornosti in večji kvaliteti dela organa. Bistvo testa interesa javnosti je predvsem v tem, da razkritje sicer varovanih informacij pripomore k večjemu nadzoru javnosti nad delovanjem organa in večji kvalitativni obveščenosti o zadevah v javnem interesu, te okoliščine pa v konkretnem primeru niso izkazane. IP meni, da je sicer v interesu javnosti izvedeti, kako poteka nadzor nad NLB, kakšne so ugotovitve nadzora, kakšne ukrepe je in jih še bo organ sprejel in naložil banki ter ali so ti ukrepi upravičeni in zakoniti. Tema dokapitalizacije bank z javnimi sredstvi je zelo aktualna, saj je država že večkrat posredovala, bodisi z dokapitalizacijami ali drugimi načini financiranja, da bi banka ustrezala zakonskim obveznostim z vidika kapitalske ustreznosti. V konkretnem primeru je aktualnejša tema prenehanje kvalificiranih obveznosti bank. Namreč, z odločbo o izrednih ukrepih z dne 17. 12. 2013 so prenehale vse kvalificirane obveznosti banke, kar pomeni, da so se iz centralnega registra nematerializiranih vrednostnih papirjev izbrisali vrednostni papirji in delnice NLB ter tako prenehale kotirati na borzah. IP ugotavlja, da se ta tema ne navezuje na splošno javnost, temveč na skupino imetnikov delnic in obveznic, ki so z izrednimi ukrepi in dokapitalizacijo države ostali brez tega premoženja. Ker je v javnem interesu, da se NLB preoblikuje v uspešnejšo finančno institucijo z visokim izkazovanjem pozitivnih, etičnih vrednot, s čimer bi upravičili zaupanje svojih komitentov in lastnikov ter že prejete državne pomoči, vsekakor ni v javnem interesu oviranje oz. onemogočanje tega cilja. Za dosego NLB, kot stabilne in zaupanja vredne finančne institucije, ji je organ izrekel izredne ukrepe. NLB je še vedno v postopku sanacije, katere cilj je popoln lastniški umik države iz banke in pri tem ugodna prodaja, ne le v smislu ugodne cene, temveč tudi izbire najboljšega ponudnika. S takšnim scenarijem bi dodatna potreba po državni pomoči odpadla, zato obstaja toliko večji javni interes za uspešno in najugodnejšo rešitev sanacije banke, s tem pa tudi za ohranitev zahtevanih podatkov za zaupne. IP tako zaključuje, da je večji interes javnosti v tem, da so v tej fazi sanacije NLB zahtevani podatki nedostopni javnosti, saj bi njihovo razkritje, vplivalo na stabilnost bančnega sistema na globalnem trgu, kot tudi na konkretni banki. Z razkritjem zahtevanih informacij bi dosegli ravno nasproten namen od tistega, ki ga zasleduje sanacija banke. Poudariti je tudi treba, da test interesa javnosti ni namenjen temu, da se razkrije nekaj, kar je »interesantno za javnost«, temveč da se razkrije tisto, kar je »v interesu javnosti«. Podatki, ki jih zahteva prosilec, so morebiti interesantni za javnost, nikakor pa v trenutni fazi niso v interesu javnosti, saj mora vsaka država, ki želi biti demokratična, sicer zagotavljati pravico do prostega dostopa do informacij javnega značaja, vendar pa mora hkrati vse državljane varovati pred zlorabo te pravice na njihovo škodo, kar vsekakor velja tudi za konkretni primer, ko bi bila z razkritjem informacije lahko ogrožena uspešna izvedba postopka sanacije, ki bi vplivala tudi na samo izvedbo postopka sanacije bančnega sistema, ki ga je Republika Slovenija dolžna izvesti.

IP še dodaja, da imajo imetniki delnic in obveznic možnost, da organ tožijo na povrnitev škode, ki jim je nastala zaradi izrednega ukrepa in na ta način uveljavljajo sodno varstvo na podlagi določb 350.a člena ZBan-1. Zahtevajo lahko razliko med škodo, ki jim je nastala z odvzemom upravičenj, ki jih imajo kot imetniki delnic in obveznic in med višino poplačila, do katerega bi bili upravičeni kot njihovi imetniki v primeru stečaja bank. Dokazati torej morajo, da je škoda, ki je nastala zaradi učinkov izrednega ukrepa, višja, kot bi bila v primeru, če izredni ukrep ne bi bil izrečen (in bi banki šli v stečaj). Pri odločanju o povrnitvi škode se ugotavlja višina poplačila za primer »če bi izredni ukrep ne bil izrečen«, kar pomeni, da v tem primeru tudi ni povsem izključena presoja upravičenosti ukrepa in s tem presoja zakonitosti izdane odločbe o izrednih ukrepih. To pa lahko vključuje tudi presojo, ali so bili razlogi za izredni ukrep iz 253.a člena ZBan-1, v primeru pogoji za odvzem dovoljenja za opravljanje bančnih storitev in s tem za stečaj banke, sploh podani. Da se pri odločanju o povrnitvi škode lahko presoja tudi zakonitost odločbe, oziroma da presoja zakonitosti odločbe pri tem vsaj ni izključena, pa izhaja tudi iz tretjega odstavka 350.a člena ZBan-1, po katerem mora sodišče, ki odloča o odškodninskem zahtevku na podlagi prvega odstavka tega člena, v primeru, če je zoper odločbo o izrednem ukrepu vložena tožba v skladu s 347. členom (t.j. tožba banke), postopek prekiniti do odločitve sodišča v postopku sodnega varstva zoper odločbo Banke Slovenije. Navedeno stališče je zavzelo tudi Upravno sodišče v sklepih I U 138/2014-12 z dne 17.6. 2014 in I U 157/2014 z dne 17. 6. 2014. 

V obravnavani zadevi tehtanje vseh zgoraj navedenih okoliščin po oceni IP pripelje do zaključka, da interes javnosti za razkritje cenitev v celoti, ni močnejši od interesa organa, NLB in javnega interesa, da se te informacije varuje kot zaupne zaradi izjeme varstva upravnega postopka. IP ob tem poudarja, da je takšen rezultat testa vezan na časovno točko in na dejstvo, da je postopek sanacije bank še v teku. Nobenega dvoma ni, da je ureditev bančnega sistema, ki bo zadostila vsem zahtevam tako organa kot tudi Evropske komisije, v javnem interesu, saj je od tega odvisna stabilnost gospodarstva v Republiki Sloveniji, slednje pa ima vpliv na splošno blaginjo in na nivo življenjskega standarda vseh prebivalcev Slovenije. IP tako ocenjuje, da v konkretnem primeru interes javnosti za razkritje zahtevanih podatkov ni podan v tolikšni meri, da bi prevladal nad interesi, ki terjajo omejitev dostopa do zahtevanih cenitev iz razlogov, zaradi katerih so informacije zavarovane kot izjema po 7. točki prvega 6. člena ZDIJZ.

Iz vsega navedenega izhaja, da je pritožba prosilca zoper prekrite dele cenitev neutemeljena, zato jo je IP, na podlagi prvega odstavka 248. člena ZUP, v tem delu zavrnil in potrdil izpodbijano odločbo.

V tem postopku posebni stroški niso nastali. Ta odločba je v skladu s 30. točko 28. člena Zakona o upravnih taksah (Uradni list RS, št. 106/10 - UPB) oproščena plačila upravne takse.

Pouk o pravnem sredstvu:
Zoper to odločbo ni dovoljena pritožba, pač pa se lahko prosilec sproži upravni spor. Upravni spor se sproži s tožbo, ki se vloži v 30 dneh od vročitve te odločbe na Upravno sodišče, Fajfarjeva 33, Ljubljana. Tožba se lahko vloži pisno po pošti ali pri navedenem sodišču. Če se tožba pošlje priporočeno po pošti, se za dan izročitve sodišču šteje dan oddaje na pošto. Tožba z morebitnimi prilogami se vloži v najmanj treh izvodih. Tožbi je treba priložiti tudi to odločbo v izvirniku ali prepisu.


Postopek vodila:                             
Monika Voga, univ.dipl.prav.,                                    
Svetovalka pri Informacijskem                                                                    
pooblaščencu                      

Mojca Prelesnik, univ. dipl. prav.,
informacijska pooblaščenka