Informacijski pooblaščenec Republika Slovenija
    SLO | ENG

Iskalnik po odločbah IP o dostopu do informacij javnega značaja

+ -
Datum: 12.01.2016
Naslov: Odvetniška družba Tratnik, Sočan in Bogataj - Banka Slovenije
Številka: 090-159/2015
Kategorija: Kazenski postopek, Test interesa javnosti
Status: Zavrnjeno


SODBA UPRAVNEGA SODIŠČA:

 

POVZETEK:

Prosilec je na organ naslovil zahtevo za dostop do pogodbe, sklenjene med Banko Slovenije in družbo Deloitte d.o.o.. Organ je zahtevo prosilca delno zavrnil. IP je v pritožbenem postopku ugotovil, da so dokumenti, ki so predmet zahteve in pritožbenega postopka, del predkazenskega postopka, ki ga Nacionalni preiskovalni urad vodi zaradi razlogov za sum, da je bilo storjeno kaznivo dejanje, za katero se storilec preganja po uradni dolžnosti. IP je tako pritožbo prosilca zavrnil, ker sta kumulativno izpolnjena oba pogoja, ki ju za obstoj izjeme po 6. točki prvega odstavka 6. člena določa ZDIJZ. Z razkritjem informacij, ki jih zahteva prosilec, bi namreč za izvedbo konkretnega predkazenskega postopka nastala škoda, ki je večja od pravice javnosti, da se seznani z zahtevano informacijo.
 

 

ODLOČBA:

 

 

Številka: 090-159/2015/4

Datum: 12. 1. 2016

 

Informacijski pooblaščenec po informacijski pooblaščenki Mojci Prelesnik (v nadaljevanju IP), izdaja na podlagi tretjega in četrtega odstavka 27. člena Zakona o dostopu do informacij javnega značaja (Uradni list RS, št. 51/06 – UPB, 117/06 – ZDavP-2, 23/14, 50/14, 19/15 – odločba US in 102/15; v nadaljevanju ZDIJZ), 2. člena Zakona o Informacijskem pooblaščencu (Uradni list RS, številka 113/05, 51/07 – ZUstS-A, v nadaljevanju ZInfP) in tretjega odstavka 248. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, številka 24/06 – UPB, s spremembami in dopolnitvami; v nadaljevanju ZUP), o pritožbi Odvetniške družbe Tratnik, Sočan in Bogataj o.p., d.n.o., Ajdovščina 4, 1000 Ljubljana (v nadaljevanju prosilec) zoper odločbo Banke Slovenije, Slovenska 35, 1000 Ljubljana (v nadaljevanju organ) št. 26.00-0192/15-MP z dne 23. 4. 2015 v zadevi odobritve dostopa do informacije javnega značaja naslednjo

 

 

O D L O Č B O:

 

  1. Pritožba prosilca zoper odločbo Banke Slovenije št. 26.00-0192/15-MP z dne 23. 4. 2015 se zavrne.
  1. V postopku reševanja te pritožbe posebni stroški niso nastali.

 

 

O b r a z l o ž i t e v:

 

Prosilec je dne 25. 3. 2015 na organ naslovil zahtevo in zahteval fotokopijo (v elektronski in fizični obliki) pogodbe, sklenjene med Banko Slovenije in družbo DELOITTE SVETOVANJE d.o.o., Dunajska cesta 165, 1000 Ljubljana, z dne 29. 10. 2013 z vsemi sestavnimi deli in morebitnimi prilogami, na podlagi katerih je družba DELOITTE SVETOVANJE d.o.o. pripravila in izdelala cenitvi »Deloitte: Hypothetical liquidation valuation ob NLB as of 30 September 2013, z dne 10. 12. 2013« in »Asset Quality Review Report Quantitive Portfolio Analysis Results NLB Group«.

 

Organ je v postopek povabil družbo DELOITTE SVETOVANJE d.o.o., Dunajska cesta 165, 1000 Ljubljana (v nadaljevanju Deloitte d.o.o.), ki je priglasila stransko udeležbo ter se po pooblaščencu, Odvetniški pisarni Završek, o.p., d.o.o., Ljubljana dne 16. 4. 2015 opredelila do zahteve prosilca. Navedla je, da zahtevana pogodba predstavlja poslovno skrivnosti, ki jo opredeljujeta ZDIJZ (2. točka prvega odstavka 6. člena) in Zakon o gospodarskih družbah (Uradni list RS, št. 65/09 - uradno prečiščeno besedilo, 33/11, 91/11, 32/12, 57/12, 44/13 - odl. US in 82/13; v nadaljevanju ZGD-1). Hkrati meni, da bi razkritje zahtevane pogodbe lahko škodovalo tudi izvedbi upravnega postopka (7. točka prvega odstavka 6. člena ZDIJZ). Nadalje je družba Deloitte d.o.o. navedla, da zahtevane pogodbe ne prestanejo testa interesa javnosti, saj so zahtevane informacije morda zanimive za javnost, vsekakor pa niso v interesu javnosti. Na podlagi navedenega je organu predlagala, da zahtevo prosilca v celoti zavrne. V kolikor pa bi organ zahtevi ugodil, pa predlaga delni dostop do zahtevane pogodbe, in sicer, da se zavrne dostop do zneska plačila za storitve, opredeljenem v drugem odstavku 7. točke pogodbe ter 1., 2. in 3. alineji tretjega odstavka 7. točke pogodbe ter tabele iz 7. točke pogodbe, iz katere so razvidne urne postavke zaposlenih.     

 

Organ je o zahtevi odločil z odločbo št. 26.00-0192/15-MP z dne 23. 4. 2015, s katero je zahtevi delno ugodil in odločil, da se prosilcu posreduje pogodba, sklenjena med Banko Slovenije in družbo Deloitte d.o.o., z dne 29. 10. 2013 z vsemi sestavnimi deli in morebitnimi prilogami na način, da se razkrijejo naslednji podatki: uvodni del pogodbe; uvodna odstavka točke 1 in točki 1.1 in 1.2 pogodbe; ime in priimek kontaktne osebe na strani Banke Slovenije v točki 5.3 pogodbe; točka 7 pogodbe, razen tabele o urnih postavkah zaposlenih stranke z interesom; točki 10 in 11 pogodbe ter podatki o podpisnikih pogodbe. V preostalem delu pa je organ dostop do pogodbe, ki jo sestavljajo tudi priloge Standard Terms and Conditions (Appendix 1), Valuation methodology and the legal framework (Appendix 2) in Proposed procedures (Appendix 3), zavrnil iz razloga izjem iz 2., 3., 7. in 11. točke prvega odstavka 6. člena ZDIJZ. Organ je izvedel tudi test interesa javnosti in ugotovil, da je v konkretnem primeru interes za varovanje podatkov, ki ustrezajo izjemam iz 2., 3., 7. in 11. točke prvega odstavka 6. člena ZDIJZ večji, od interesa javnosti za razkritje navedenih podatkov zahtevane pogodbe.

 

Prosilec je zoper odločbo organa pravočasno vložil pritožbo in pri tem uveljavljal pritožbene razloge bistvene kršitve določb zakona, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Prosilec se je opredelil tudi do zatrjevanih izjem in navedel argumente, s katerimi je izpodbijal ugotovitev organa o izpolnjevanju pogojev za posamezno izjemo iz 2., 3., 7. in 11. točke prvega odstavka 6. člena ZDIJZ. Prav tako je prosilec navedel, da je razkritje zahtevanih informacij v interesu javnosti, da se ugotovi celovito in dejansko stanje glede razlogov in okoliščin poslovanja organa in načina upravljanja z javnimi sredstvi.

 

Organ je z dopisom z dne 15. 5. 2015 pritožbo prosilca vročil stranskemu udeležencu (družbi Deloitte d.o.o.), ki se je dne 26. 5. 2015 opredelil do pritožbenih navedb.

 

Ker se stranski udeleženec ni pritožil zoper del izreka izpodbijane odločbe, v katerem je organ prosilcu omogočil seznanitev z zahtevano odločbo v obliki delnega dostopa, je organ prosilcu dne 2. 6. 2015 posredoval zahtevano pogodbo v skladu s 1. točko izreka izpodbijane odločbe v obliki delnega dostopa.

 

Organ po prejemu pritožbe izpodbijane odločbe ni nadomestil z novo, zato je pritožbo, z dopisom št. 26.00-0265/15-MP z dne 9. 6. 2015, na podlagi 245. člena ZUP, odstopil v reševanje IP, kot dovoljeno, pravočasno in vloženo s strani upravičene osebe.

 

Pritožba ni utemeljena.

 

IP pojasnjuje, da je kot organ druge stopnje v skladu z 247. členom ZUP dolžan izpodbijano odločbo preizkusiti v delu, v katerem jo prosilec izpodbija. Odločbo preizkusi v mejah pritožbenih navedb, po uradni dolžnosti pa preizkusi, ali ni prišlo v postopku na prvi stopnji do bistvenih kršitev postopka in ali ni prekršen materialni zakon.  

 

V okviru ugotavljanja pravilnega in popolnega dejanskega stanja (načelo materialne resnice) je bil IP s strani Ministrstva za notranje zadeve, Nacionalnega preiskovalnega urada dne 17. 9. 2015 obveščen, da so dokumenti, ki so predmet zahteve in tega pritožbenega postopka, del predkazenskega postopka, ki ga Ministrstvo za notranje zadeve, Nacionalni preiskovalni urad vodi zaradi razlogov za sum, da je bilo storjeno kaznivo dejanje, za katero se storilec preganja po uradni dolžnosti.  

 

Ker navedeno dejstvo nakazuje na izpolnjevanje pogojev izjeme iz 6. točke prvega odstavka 6. člena ZDIJZ, je IP v nadaljevanju ugotavljal, ali je navedena izjema v konkretnem primeru podana (načelo zakonitosti). Po navedeni izjemi se prosilcu zavrne dostop do zahtevane informacije, če se zahteva nanaša na podatek, ki je bil pridobljen ali sestavljen zaradi kazenskega pregona ali v zvezi z njim, in bi njegovo razkritje škodovalo njegovi izvedbi.

 

V zvezi z navedeno izjemo je treba najprej pojasniti pojem kazenski pregon, ki v slovenskem pravnem redu ni jasno definiran. Posredno iz Zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS št. 32/12 – uradno prečiščeno besedilo, s spremembami in dopolnitvami; v nadaljevanju ZKP) in Zakona o državnem tožilstvu (Uradni list RS št. 58/11, 21/12 – ZDU-1F, 47/12, 15/13 – ZODPol, 47/13 – ZDU-1G, 48/13 – ZSKZDČEU-1 in 19/15, v nadaljevanju ZDT-1) lahko razberemo, da gre za pregon storilcev kaznivih dejanj in drugih kaznivih ravnanj v najširšem smislu. Obsega vse ukrepe za odkrivanje kaznivih dejanj in njihovih storilcev (predkazenski postopek), vlaganje in zastopanje kazenske obtožbe ter vsa druga procesna dejanja upravičenega tožilca po ZKP. Na podlagi navedenega IP ocenjuje, da je zakonodajalec pri sprejemu ZDIJZ s tem, ko je uporabil izraz kazenski pregon, dopustil možnost, da se po 6. točki prvega odstavka 6. člena ZDIJZ varujejo vsi podatki, iz vseh faz postopka kazenskega pregona in v zvezi z njim tudi iz faze predkazenskega postopka. Navedena izjema se lahko deloma pokriva z 8. točko prvega odstavka 6. člena ZDIJZ, s katero ZDIJZ varuje podatke, ki so bili pridobljeni ali sestavljeni zaradi pravdnega, nepravdnega ali drugega sodnega postopka, torej tudi kazenskega (opomba IP). Tako je uporaba ene ali druge izjeme odvisna od organa, od katerega se informacija zahteva ter od faze, v kateri je postopek kazenskega pregona. Namen izjeme po 6. točki prvega odstavka 6. člena ZDIJZ pa je predvsem zagotoviti nemoteno izvedbo postopka kazenskega pregona.

 

Za obstoj izjeme iz 6. točke prvega odstavka 6. člena ZDIJZ morata biti podana oba pogoja skupaj, zato je IP v nadaljevanju ločeno presojal obstoj vsakega izmed njiju, torej:

1. da je postopek še v teku,

2. da bi razkritje informacije škodovalo izvedbi postopka.

 

V skladu s 15.a členom Uredbe o posredovanju in ponovni uporabi informacij javnega značaja (Ur. l. RS, št. 76/05, 119/07 in 95/11; v nadaljevanju Uredba) je potrebno v primeru zahteve za dostop do informacij javnega značaja, ki se nanašajo na predkazenski ali kazenski postopek, in v postopku v tem času odloča drug pristojni organ, odločiti o zahtevi na podlagi obrazloženega mnenja organa, ki v tem času odloča v postopku. Na podlagi navedene določbe Uredbe je IP pozval Ministrstvo za notranje zadeve, Nacionalni preiskovalni urad, da posreduje pisno pojasnilo, ali je/so v zvezi z zahtevanimi dokumenti v teku kakšni postopki kazenskega pregona; ali bi z razkritjem zahtevanih dokumentov lahko nastale škodne posledice za izvedbo tega/teh postopkov ter kakšne bi te posledice bile in ali je v zvezi z zahtevanimi dokumenti že podal kazensko ovadbo pri pristojnem državnem tožilstvu.

 

Ministrstvo za notranje zadeve, Nacionalni preiskovalni urad je z dopisom št. 2311-957/2014/42 (227-07) z dne 18. 12. 2015 odgovoril in navedel, da v zvezi z zahtevanimi dokumenti vodi predkazenski postopek zaradi razlogov za sum, da je bilo storjeno kaznivo dejanje, ki se preganja po uradni dolžnosti. Zaradi interesov preiskave v tej fazi podatkov o osumljenih osebah ne more razkriti. Nadalje je navedel, da bi z razkritjem zahtevanih dokumentov v tej fazi predkazenskega postopka zelo verjetno lahko nastale škodne posledice za izvedbo postopka v obliki otežitve ali celo onemogočanja dokazovanja kazenske odgovornosti posameznemu osumljencu. Kazenske ovadbe pristojnemu državnemu tožilstvu Nacionalni preiskovalni urad še ni podal. Navedel je še, da bodo razlogi za zavrnitev dostopa do zahtevanih informacij, zaradi navedenih okoliščin, podani še približno tri mesece. Skladno z navedenim predlaga, da IP do nadaljnjega zavrne dostop do zahtevanih informacij na podlagi 15.a člena Uredbe. 

 

Na podlagi mnenja Nacionalnega preiskovalnega urada št. 2311-957/2014/42 (227-07) z dne 18. 12. 2015 je IP ugotovil, da je prvi pogoj za obstoj izjeme po 6. točki prvega odstavka 6. člena ZDIJZ izpolnjen - postopek, na katerega se nanaša zahtevana dokumentacija, je v fazi predkazenskega postopka, in je torej še v teku.

 

Drugi pogoj za obstoj izjeme po 6. točki prvega odstavka 6. člena ZDIJZ zavezuje organ k uporabi tako imenovanega škodnega testa, po katerem mora organ izkazati, da bi bila z razkritjem prizadeta varovana pravna dobrina, oz. ,da bi nastala določena škoda, konkretno izvedbi predkazenskega postopka. Dostop do informacije je tako mogoče zavrniti le, če se tehtnica med škodo na izvedbi postopka in razkritjem informacije nagne proti škodi oz., če bi bila škoda, storjena izvedbi postopka, večja od pravice javnosti, da se seznani z informacijo. Ogrozitev izvedbe predkazenskega oz. kazenskega postopka pa mora biti dejanska, ne le hipotetična. Zavezani organ tako dostop do informacij lahko zavrne, če bi njihovo razkritje ogrozilo izvedbo določenih dejanj v postopku do takšne mere, da se ne bi mogla izvesti ali bi bila njihova izvedba zaradi razkritja težja oz. povezana z nesorazmernimi stroški ali težavami (prim. tudi Komentar Zakona o dostopu do informacij javnega značaja, Inštitut za javno upravo pri Pravni fakulteti, Ljubljana, 2005, stran 128).

 

Kot izhaja iz 15.a člena Uredbe, je obvezna osnova za izvajanje škodnega testa mnenje organa, ki obravnava zadevo v fazi predkazenskega ali kazenskega postopka. Predkazenski in kazenski postopek sta namreč posebna postopka z natančno definiranimi pravili ravnanja in z natančno opredeljenimi subjekti, ki so pristojni za odločanje o vprašanjih, ki se obravnavajo v teh postopkih. 15.a člen Uredbe zato temelji na ugotovitvi, da lahko škodljiv učinek razkritja informacij na izvedbo (pred)kazenskega postopka v prvi vrsti verodostojno oceni organ, ki ta postopek vodi. Kadar ta organ oceni, da bi razkritje podatkov škodovalo izvedbi postopka, imata tako prvostopenjski organ, ki odloča o zahtevi za dostop do informacij javnega značaja, kakor tudi IP v pritožbenem postopku malo manevrskega prostora za drugačno odločitev.

 

V obravnavanem primeru je Nacionalni preiskovalni urad pojasnil, da v konkretni zadevi kazenska ovadba na pristojno državno tožilstvo še ni bila podana, in da zaradi otežitve ali celo onemogočanja dokazovanja kazenske odgovornosti posameznemu osumljencu (in tudi morebitnega vplivanja na priče) obstajajo zadržki, zaradi katerih zahtevi prosilca ni mogoče ugoditi. IP poudarja, da je faza predkazenskega postopka načeloma namenjena temu, da se pridobijo podatki, na podlagi katerih se preiskovalni organ odloči, ali bo sprožil nadaljnje postopke. IP nima razlogov, zaradi katerih bi podvomil v navedbe Nacionalnega preiskovalnega urada, iz katerih izhaja, da so zahtevani dokumenti oz. njihova vsebina tudi predmet predkazenskega postopka in bodo, skupaj z drugimi zbranimi podatki, tožilstvu služili kot podlaga za odločitev, ali bodo predkazenskemu postopku sledile tudi nadaljnje faze kazenskega pregona, v katerih bodo verjetno, na podlagi ugotovitev in zbranih podatkov iz predkazenskega postopka, postopoma izvedeni tudi nadaljnji dokazi v zvezi z zahtevanimi informacijami (npr. pregled listinske dokumentacije, zaslišanje prič, ipd.). Kot pravilno izhaja iz navedb Nacionalnega preiskovalnega urada, bi v primeru razkritja zahtevanih dokumentov širši javnosti prišlo do otežitve ali celo onemogočanja dokazovanja kazenske odgovornosti posameznemu osumljencu. IP meni, da bi za izvedbo postopka lahko nastala nepopravljiva škoda, če zaradi razkritja dokumentov, ki so predmet presoje v tem postopku, določeni rezultati posameznih nadaljnjih preiskovalnih dejanj oz. izvedenih dokazov ne bi odražali resničnega dejanskega stanja. Zaradi tega tudi ne bi bilo mogoče pravilno, popolno, objektivno in nepristransko opraviti in zaključiti (pred)kazenskega postopka, s čimer bi nedvomno nastala škoda pri izvedbi tega postopka.

 

IP je ocenil, da je Nacionalni preiskovalni urad v zadostni meri argumentiral škodljivi učinek razkritja zahtevanih informacij. Na podlagi vsega navedenega je IP ugotovil, da bi z razkritjem zahtevanih informacij, ki so predmet tega pritožbenega postopka, za izvedbo konkretnega (pred)kazenskega postopka nastala škoda, ki je večja od pravice javnosti, da se seznani z zahtevano informacijo. Zahtevo prosilca je zato treba zavrniti, ker sta kumulativno izpolnjena oba pogoja, ki ju za obstoj izjeme po 6. točki prvega odstavka 6. člena določa ZDIJZ.

 

Ker zahtevana dokumentacija v celoti predstavlja izjemo od prostega dostopa do informacij javnega značaja po 6. točki prvega odstavka 6. člena ZDIJZ, in ker za zavrnitev zahteve zadošča že obstoj ene izmed izjem od prostega dostopa do informacij javnega značaja, se IP ni opredeljeval glede drugih izjem, ki jih je organ navedel v izpodbijani odločbi kot razlog za zavrnitev konkretne zahteve prosilca.

 

Prosilec se je v pritožbi skliceval tudi na javni interes za razkritje zahtevanih informacij, zato je IP izvedel test prevladujočega interesa javnosti v skladu z drugim odstavkom 6. člena ZDIJZ, ki določa, da se ne glede na določbe prejšnjega odstavka (v katerem so določene izjeme od prosto dostopnih informacij, op. IP), dostop do zahtevane informacije dovoli, če je javni interes glede razkritja močnejši od javnega interesa ali interesa drugih oseb za omejitev dostopa do zahtevane informacije, razen v zakonu določenih primerih. Izvajanje testa interesa javnosti je dovoljeno v primerih, ko gre za obstoj izjeme varstva postopka kazenskega pregona po 6. točki prvega odstavka 6. člena ZDIJZ, torej glede izjeme, ki jo je IP ugotovil pri zahtevanih informacijah. Bistvo presoje interesa javnosti je v možnosti relativizacije določene izjeme, ki pa mora biti omejena zgolj na tiste primere, ko je interes javnosti za razkritje določene izjeme močnejši od interesa, zaradi katerega je določena informacija zavarovana kot izjema. Pri uporabi testa prevladujočega interesa javnosti je treba presoditi tudi, ali je interes javnosti za razkritje informacije javnega značaja lahko močnejši od potencialno storjene škode, ki bi nastala z razkritjem informacije.

 

Upoštevaje dejstvo, da se je Nacionalni preiskovalni urad v dopisu št. 2311-957/2014/42 (227-07) z dne 18. 12. 2015 skliceval na predkazenski postopek, ki je še v fazi izvajanja preiskovalnih dejanj in da je IP ugotovil, da je podana izjema po 6. točki prvega odstavka 6. člena ZDIJZ, je v nadaljevanju moral presoditi, ali je interes javnosti za razkritje zahtevanih informacij večji od interesa, ki se kaže v varovanju teh informacij zaradi interesa predkazenskega postopka.


V tem primeru se interes varovanja predkazenskega postopka kaže zlasti v potrebi po varovanju podatkov, ki so pomembni za izvedbo predkazenskega postopka, zlasti z vidika priprave določenih preiskovalnih opravil, ki jih je potrebno opraviti in v konkretni zadevi še niso bila opravljena. IP ugotavlja, da v fazi postopka, v katerih se nahaja konkretni postopek kazenskega pregona, ni mogoče določiti, kateri podatek iz zahtevane informacije je oz. ni pomemben za nadaljnji kazenski postopek. Določena informacija je v trenutni fazi postopka lahko povsem brez pomena, tekom postopka pa se lahko izkaže, da gre za enega glavnih obremenilnih ali razbremenilnih dokazov, poleg tega pa se dokazi in podatki, ki utegnejo biti koristni za postopek, v tej fazi postopka še zbirajo. IP meni, da bi izvedbi postopka lahko nastala nepopravljiva škoda, če zaradi razkritja zahtevanih informacij določenih preiskovalnih opravil ne bi bilo mogoče več opraviti (npr. onemogočanje dokazovanja kazenske odgovornosti posameznemu osumljencu).


IP poudarja, da interes javnosti ni tako natančen in ozek kot interes za nerazkritje informacij, temveč je abstraktne in splošne narave. Kaže se predvsem kot zahteva po preglednosti, odprtosti delovanja in v zavezi organov javnega sektorja, da delujejo odgovorno in skrbno pri odločanju o pomembnih javnih zadevah in pri porabi javnih sredstev. Interes javnosti se kaže tudi v odprti razpravi o pomembnih družbenih temah.


V obravnavani zadevi tehtanje navedenih okoliščin po oceni IP pripelje do zaključka, da interes javnosti za razkritje zahtevanih informacij ni močnejši od interesa, da se ti podatki zavarujejo zaradi vodenja predkazenskega postopka. Poudariti je treba, da je takšen rezultat testa vezan tudi na časovno točko, zlasti na dejstvo, da je postopek kazenskega pregona še v fazi preiskave, v kateri se kazniva dejanja še raziskujejo in dokazi še zbirajo. Nobenega dvoma ni, da je pregon storilcev kaznivih dejanj v javnem interesu, saj je glavna pravica in dolžnost preiskovalnih organov ravno pregon storilcev kaznivih dejanj, ki se preganjajo po uradni dolžnosti. Obenem so vsi državni organi in organizacije z javnimi pooblastili dolžni naznaniti kazniva dejanja, za katera se storilec preganja po uradni dolžnosti, če so o njih obveščeni, ali če kako drugače zvedo zanje. Po skrbni presoji navedenih okoliščin je zato treba zahtevane informacije izvzeti iz prostega dostopa, saj bi njihovo razkritje v tem času povzročilo takšno škodo predkazenskemu postopku, da je interes javnosti za razkritje ne odtehta. Razkritje bi spodkopalo zakoniti interes države, da zavaruje tiste podatke, ki so pomembni za uspešno odkrivanje in pregon storilcev kaznivih dejanj. Ob tem je potrebno upoštevati dejstvo, da bi zaradi razkritja teh podatkov lahko nastala nepopravljiva škoda izvedbi postopka, saj nekaterih preiskovalnih dejanj, ki so nujna za uspešno izvedbo postopka, ne bi bilo mogoče več izvesti. IP še ugotavlja, da je nedvomno v interesu javnosti, da se ugotovi, kdo so storilci kaznivih dejanj in da se ukrene vse potrebno, da se odkrijejo in zavarujejo sledovi kaznivega dejanja in predmeti, ki utegnejo biti dokaz in da se zberejo vsa obvestila, ki bi utegnila biti koristna za uspešno izvedbo kazenskega postopka. V obravnavanem primeru bi bilo tako razkritje zahtevanih informacij celo v nasprotju z interesom javnosti.

 

Presoja po drugem odstavku 6. člena ZDIJZ je tako pripeljala do zaključka, da interes javnosti za dostop do zahtevanih informacij ni močnejši od interesa varstva postopka kazenskega pregona, zaradi katerih so te informacije varovane kot izjema po 6. točki prvega odstavka 6. člena ZDIJZ.

 

Iz obrazložitve izhaja, da je pritožba prosilca neutemeljena, zato jo je IP na podlagi tretjega odstavka 248. člena ZUP kot neutemeljeno zavrnil in potrdil odločitev organa, vendar na drugačni pravni podlagi. Razlog za zavrnitev dostopa do zahtevane informacije je obstoj izjeme iz 6. točke prvega odstavka 6. člena ZDIJZ.

 

Na podlagi petega odstavka 213. člena ZUP, ki se smiselno uporablja tudi za odločbo o pritožbi (prvi odstavek 254. člena ZUP), se v izreku odloči tudi o tem, ali so nastali stroški postopka. IP je ugotovil, da v tem postopku posebni stroški niso nastali, zato je odločil, kot izhaja iz 2. točke izreka te odločbe.

 

Ta odločba je v skladu s 30. točko 28. člena Zakona o upravnih taksah (Uradni list RS, št. 106/10 – ZUT-UPB5 in 14/15 – ZUUJFO) oproščena plačila upravne takse.

 

Pouk o pravnem sredstvu:

Zoper to odločbo ni dovoljena pritožba, pač pa se lahko sproži upravni spor. Upravni spor se sproži s tožbo, ki se vloži v 30 dneh po prejemu tega sklepa na Upravno sodišče Republike Slovenije, Fajfarjeva 33, 1000 Ljubljana. Tožba se vloži pri pristojnem sodišču neposredno pisno ali pa se mu pošlje po pošti. Tožba z morebitnimi prilogami se vloži najmanj v treh izvodih. Tožbi je treba priložiti tudi ta sklep v izvirniku ali prepisu.

 

 

Postopek vodila:

Monika Voga, univ.dipl.prav.,

Svetovalka pri Informacijskem pooblaščencu

 

Informacijski pooblaščenec

Mojca Prelesnik, univ. dipl. prav.,

informacijska pooblaščenka