Informacijski pooblaščenec Republika Slovenija
    SLO | ENG

Iskalnik po odločbah IP o dostopu do informacij javnega značaja

+ -
Datum: 08.12.2016
Naslov: Odvetniki Šelih & partnerji o.p., d.o.o. - Računsko sodišče RS
Številka: 090-243/2016
Kategorija: Kazenski postopek, Test interesa javnosti
Status: Zavrnjeno


SODBA UPRAVNEGA SODIŠČA

 

POVZETEK:

Prosilci so od Računskega sodišča RS zahtevali revizijsko poročilo o poslovanju DUTB v letu 2013 v celoti, torej v neprekriti obliki. Organ je njihovo zahtevo zavrnil s sklicevanjem na izjemo varstva postopka kazenskega pregona po 6. točki prvega odstavka 6. člena ZDIJZ. Na podlagi pridobljenega mnenja NPU gre namreč zaključiti, da je zahtevano poročilo predmet predkazenskega postopka, v katerem še niso opravljena vsa preiskovalna dejanja, njegovo razkritje pa bi vplivalo na izvedbo tega postopka. Ob tem je organ navedel tudi, da je zahtevano revizijsko poročilo v delno prekriti obliki že dostopno na njegovi spletni strani, s čimer je po mnenju organa izpolnjen javni interes, saj se javnost lahko seznani z glavnimi ugotovitvami iz postopka, ki ga je izvajal organ. Prosilci so zoper odločitev organa vložiti pritožbo na IP, ki je v pritožbenem postopku ugotovil, da je pritožba neutemeljena.

 

ODLOČBA:

 

 

Številka: 090-243/2016/8

Datum: 8. 12. 2016

 

Informacijski pooblaščenec (v nadaljevanju IP) po informacijski pooblaščenki Mojci Prelesnik izdaja na podlagi tretjega odstavka 27. člena Zakona o dostopu do informacij javnega značaja (Uradni list RS, št. 51/06 – UPB, s spremembami in dopolnitvami; v nadaljevanju ZDIJZ), 2. člena Zakona o Informacijskem pooblaščencu (Uradni list RS, številka 113/05 in 51/07 – ZUstS-A, v nadaljevanju ZInfP) in prvega odstavka 248. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 24/06 – UPB, s spremembami in dopolnitvami; v nadaljevanju ZUP), o pritožbi ……………………………………(v nadaljevanju prosilci), zoper odločbo Računskega sodišča Republike Slovenije, Slovenska cesta 50, Ljubljana (v nadaljevanju organ), št. 020-3/2016/4 z dne 27. 9. 2016, v zadevi odobritve dostopa do informacije javnega značaja, naslednjo

 

 

O D L O Č B O:

 

 

1.     Pritožba prosilcev se zavrne.

 

  1. Zahteva prosilcev za povrnitev stroškov postopka se zavrne.
  1. V postopku reševanja te pritožbe niso nastali posebni stroški.

 

 

O b r a z l o ž i t e v:

 

Prosilci so po pooblaščencu dne 6. 9. 2016 na organ naslovili zahtevo za »Revizijsko poročilo – vzpostavitev pogojev za delovanje Družbe za upravljanje terjatev bank, d.d. (DUTB) in poslovanje DUTB v letu 2013«, vključno s podatki, ki so v javno dostopni verziji tega poročila prekriti. Z zahtevano informacijo so se želeli seznaniti v obliki fotokopije.

 

Organ je o zahtevi odločil z odločbo št. 020-3/2016/4 z dne 27. 9. 2016 (dalje izpodbijana odločba), s katero je zahtevo v celoti zavrnil. V obrazložitvi med drugim pojasnjuje, da je zahtevana informacija, revizijsko poročilo, nastala v okviru revizije, katere cilj je bil izrek mnenja o učinkovitosti poslovanja Vlade RS in Ministrstva za finance pri vzpostavitvi pogojev za delovanje DUTB in pri prenosu tveganih postavk bank na DUTB ter izrek mnenja o pravilnosti, gospodarnosti in učinkovitosti poslovanja DUTB v letu 2013. Računsko sodišče je revizijsko poročilo s številko 3262-1/2013/193 izdalo dne 3. 3. 2015 in je od tedaj, v delno prekriti obliki, dosegljivo na njegovi spletni strani, na naslovu: http://www.rs-rs.si/rsrs/rsrs.nsf/I/K9B89CFEAF2BE38F9C1257DFD004564EF/$file/DUTB_web_OCR.pdf . Nadalje organ pojasnjuje, da je revizijsko poročilo št. 3262-1/2013/193 z dne 3. 3. 2015 vsebovalo tudi podatke, ki so bili označeni kot INTERNO ali ZAUPNO skladno z Zakonom o tajnih podatkih[1] (dalje ZTP), podatke, ki predstavljajo poslovno skrivnost po ZGD-1 ter podatke, ki predstavljajo bančno tajnost po zakonu, ki ureja bančništvo. Po objavi predmetnega revizijskega poročila, v katerem so bili prej navedeni zaupni podatki prekriti, je organ pozval državne organe, ki so določili stopnjo tajnosti, da presodijo, ali obstajajo razlogi za preklic oznak po ZTP. Na podlagi poziva organa sta Ministrstvo za finance in Vlada RS z dokumentov, na katere se sklicuje revizijsko poročilo, odstranila oznake tajnosti po ZTP. Organ je pozval tudi DUTB glede umika oznake poslovna skrivnost, oziroma da se opredeli, v katerih delih vztraja pri podani oznaki poslovne skrivnosti po ZGD-1. Na podlagi odgovorov Ministrstva za finance, Vlade RS in DUTB je Računsko sodišče pripravilo in javno objavilo novo različico revizijskega poročila št. 3262-1/2013/232 z dne 22. 9. 2015, v kateri je prekritih sorazmerno manj podatkov, kot v prejšnji različici z dne 3. 3. 2015. Tudi ta različica revizijskega poročila je dostopna na spletni strani organa: http://www.rs-rs.si/rsrs/rsrs.nsf/I/K47A167209CA8863CC1257EC800481BD3/$file/DUTB_web_skenirano.pdf. Organ dalje pojasnjuje, da je dostop prosilcem do zahtevanih podatkov (torej tistih, ki so v javni različici revizijskega poročila prekriti) treba zavrniti zaradi obstoja izjeme po 6. točki prvega odstavka 6. člena ZDIJZ. Ker je Računsko sodišče med izvajanjem revizije in tudi po njenem zaključku intenzivno sodelovalo z organi odkrivanja kaznivih dejanj, je obstoj navedene izjeme preverilo po uradni dolžnosti. V okviru postopka je organ pridobil mnenje policije, nacionalnega preiskovalnega urada (dalje NPU), št. 2311-1234/2014/192 (227-11) z dne 15. 9. 2016. V njem je NPU potrdil, da je revizijsko poročilo predmet predkazenskega postopka, ki ga vodi zaradi razlogov za sum, da je bilo storjeno kaznivo dejanje, ki se preganja po uradni dolžnosti, in da bo to poročilo lahko tudi predmet nadaljnjega postopka kazenskega pregona. NPU je organ seznanil tudi s tem, da so policisti izvedli tudi določena preiskovalna dejanja, ki še niso v celoti zaključena, od zaključka teh pa je odvisna tudi kvaliteta in uspeh predkazenskega postopka, posledično pa tudi morebitnega postopka kazenskega pregona. Na podlagi navedenega je organ ocenil, da so izpolnjeni vsi pogoji za zavrnitev dostopa do zahtevane informacije po 6. točki prvega odstavka 6. člena ZDIJZ. Organ je nadalje presojal še, ali je za razkritje zahtevane informacije morebiti podan javni interes, v skladu z drugim odstavkom 6. člena ZDIJZ. Ob tem je navedel, da ocenjuje, da obstaja javni interes po razkritju informacij o poslovanju DUTB, ki so vključene tudi v zahtevano revizijsko poročilo, saj:

-       gre za informacije o porabi javnih sredstev, ki so bila namenjena za sanacijo slovenskih bank, o katerih že dlje časa poteka javna polemika in zaradi katerih je sproženo tudi več sodnih postopkov,

-       je računsko sodišče revidirancem izreklo neugodna mnenja, ki so posledica ugotovljenih nepravilnosti in nesmotrnosti pri ustanovitvi in začetku delovanja DUTB ter

-       vse ugotovljene nepravilnosti in nesmotrnosti niso bile odpravljene med revizijo, saj je računsko sodišče zahtevalo izvedbo popravljalnih ukrepov in predložitev odzivnih poročil.

Nadalje organ ocenjuje, da je javnemu interesu v konkretni zadevi v pretežni meri že zadovoljeno, in sicer z javno objavljeno različico revizijskega poročila iz septembra 2015 ter z objavo porevizijskega poročila, ki vsebuje tudi navedbe o izrednih ukrepih in oceno računskega sodišča o njihovi zadovoljivosti. Velika večina informacij o poslovanju DUTB je po mnenju organa že javno dostopnih in omogoča argumentirano javno razpravo in tudi morebiten pritisk na odločevalce za spremembo sistema, ki je omogočil nastanek ugotovljenih nepravilnosti in nesmotrnosti. V preostalem delu revizijskega poročila, ki ni javno dostopen (in je predmet odločanja v tem postopku), pa organ, na podlagi dopisa NPU ugotavlja, da bi razkritje teh informacij škodilo izvedbi konkretnega (pred)kazenskega postopka, ki še poteka. Ob razkritju zahtevanih delov revizijskega poročila širši javnosti bi prišlo do otežitve ali celo onemogočanja dokazovanja kazenske odgovornosti posameznim osumljencem kaznivih dejanj, zaradi česar tudi ne bi bilo mogoče pravilno, popolno, objektivno in nepristransko opraviti in zaključiti (pred)kazenskega postopka, s čimer bi nedvomno nastala škoda pri izvedbi tega postopka. Učinkovit pregon osumljencev storitve kaznivih dejanj (še posebej storjenih v škodo javnih sredstev) je nedvomno v javnem interesu, saj se ob neučinkovitem odkrivanju in pregonu storilcev kaznivih dejanj postavi vprašanje o delovanju države in družbe kot celote. Pri tem, po mnenju organa, v konkretnem primeru ni le interes javnosti po konkretni informaciji proti škodi, ki bi lahko nastala pri izvedbi konkretnega kazenskega pregona, saj lahko na to stran tehnice dodamo tudi vračilo morebitne protipravno pridobljene premoženjske koristi, nastale z domnevnimi kaznivimi dejanji, kar bi lahko pozitivno vplivalo na javne finance in s tem na blagostanje vseh državljanov oziroma prebivalcev Republike Slovenije. S tem je organ ocenil, da je javni interes po razkritju zahtevanih podatkov podrejen javnemu interesu po nemotenem delu organov odkrivanja in pregona kaznivih dejanj in s tem delovanju ene ključnih funkcij države.

 

Zoper navedeno odločbo organa so prosilci dne 13. 10. 2016 po pooblaščencu vložili pritožbo. Menijo, da je organ bistveno kršil pravila postopka, ker jim pred odločitvijo ni posredoval mnenja NPU št. 2311-1234/2014/192 z dne 15. 9. 2016, na katerega je oprl izpodbijano odločbo, s čimer je kršil pravico prosilcev do izjave. Dalje navajajo, da je pravno zmotno stališče organa, da je v predmetni zadevi podana izjema po 6. točki prvega odstavka 6. člena ZDIJZ. Po njihovem mnenju organ ni pojasnil natančno, v kateri fazi se postopek nahaja. V zvezi z domnevo, da je postopek preiskave še v teku, prosilci opozarjajo na več dejstev, iz katerih naj bi po njihovem izhajalo, da je postopek morda res še v teku, vendar ni več v fazi, ko bi razkritje informacij škodilo njegovi izvedbi. V zvezi s tem prosilci opozarjajo na odločbo IP št. 090-298/2015 z dne 4. 5. 2016, ki se v zvezi z istim kazenskim postopkom prav tako sklicuje na izjemo iz 6. točke prvega odstavka 6. člena ZDIJZ. Iz citirane odločbe izhaja, da je NPU v dopisu št. 2311-957/2014/57 z dne 13. 4. 2016 navedel, da v zvezi z zahtevanimi dokumenti še vedno poteka predkazenski postopek in da bi v sedanji fazi postopka razkritje informacij zelo verjetno povzročilo škodne posledice za izvedbo postopka. Škodljive posledice bi se odrazile v obliki onemogočanja ugotavljanja subjektivne odgovornosti posameznikov. Zato je NPU prosil, da se dostop do zahtevanih dokumentov zavrne za tri mesece. Po mnenju prosilcev si je NPU v omenjenem primeru torej pridržal rok, za katerega je štel, da bo v njem opravil vsa potrebna preiskovalna dejanja, in po poteku katerega bo postopek bodisi zaključil, bodisi ne bo več obstajala nevarnost nastanka škode v primeru razkritja informacij. Ker je omenjeni rok, ki se nedvomno nanaša na isti (pred)kazenski postopek, že potekel, prosilci menijo, da kazenski pregon ni več v fazi, ko bi mu razkritje zahtevanih informacij lahko povzročilo znatno škodo. Temu po mnenju prosilcev pritrjuje tudi dejstvo, da so glavna preiskovalna dejanja v tem postopku, med drugim tudi hišne preiskave, že bila opravljena. Kakor izhaja iz javno dostopnih informacij, so bile hišne preiskave na Banki Slovenije in ostalih lokacijah opravljene že dne 6. 7. 2016. Na podlagi teh dejstev so prosilci mnenja, da se postopek kazenskega pregona ne nahaja več v fazi, v kateri bi razkritje zahtevanih informacij povzročilo škodljive posledice za nadaljnjo izvedbo postopka. Nadalje prosilci poudarjajo, da organ v izpodbijani odločbi ni argumentiral škodljivega učinka razkritja zahtevanih informacij, temveč je le pavšalno navedel, da izvedba škodnega testa kaže, da bi razkritje zahtevanih informacij pomenilo škodljive posledice za učinkovito vodenje predkazenskega postopka, katerega namen je pregon in kaznovanje storilcev kaznivih dejanj. Po mnenju prosilcev organ ni navedel niti, katera dejanja v (pred)kazenskem postopku bi bila onemogočena, niti, da bi bila njihova izvedba ravno zaradi razkritja zahtevanih informacij otežena, zaradi česar po mnenju prosilcev škodni test v izpodbijani odločbi ni bil ustrezno uporabljen. Organ tako ni izkazal, da bi bila zaradi razkritja informacij izvedba predkazenskega postopka dejansko ogrožena. Glede testa prevladujočega interesa javnosti, ki ga je izvedel organ, prosilci poudarjajo, da ta sploh ni bil potreben, ker organu predhodno ni uspelo izkazati konkretne škode, ki bi lahko nastala za kazenski pregon. Podrejeno pa prosilci v zvezi s tem še dodajajo, da bi bilo za pravilno odločitev glede uporabe tega testa v konkretnem primeru situacijo treba presojati predvsem s časovnega vidika. Po mnenju prosilcev se predkazenski postopek po 8 mesecih ne more več nahajati v takšni fazi, da bi mu razkritje zahtevanih informacij še povzročilo tako občutno škodo. Po mnenju prosilcev je bila večina preiskovalnih dejanj že opravljena, kar pomeni, da NPU že razpolaga z večino potrebnih dokazov. Organ se tako ne more več sklicevati na argument, da določenih preiskovalnih dejanj zaradi razkritja ne bi bilo mogoče več izvesti. Na drugi strani pa je časovni vidik razkritja zahtevanih informacij pomemben tudi za prosilce in drugo zainteresirano javnost. Splošno znano je namreč dejstvo, da zastaralni roki za vlaganje odškodninskih tožb zoper Banko Slovenije (v zvezi s škodo, ki je bila imetnikom kvalificiranih obveznosti bank povzročena zaradi izrednih ukrepov, ki jih je Banka Slovenije v decembru 2013 izrekla petim slovenskim bankam) zastarajo sredi decembra 2016, in če prosilcem in javnosti informacije, ki so jih zahtevali z zahtevo, ne bodo dostopne, bo dokazovanje odškodninske odgovornosti izredno oteženo ali celo nemogoče. Učinkovit kazenski pregon je nedvomno v javnem interesu, vendar je po mnenju prosilcev v konkretnem primeru interes javnosti, da pridobi verodostojne podatke o sanaciji slovenskega bančnega sistema, bistveno večja od škode, ki bi z razkritjem zahtevanih informacij lahko nastala za konkretni kazenski pregon. Pri tem po mnenju prosilcev ni pravilno stališče organa, da že javno objavljena različica revizijskega poročila iz septembra 2015 ter objava porevizijskega poročila zadovoljita interes javnosti. Predvsem z vidika porabe javnih sredstev iz omenjenega poročila ni razvidno, ali so bila javna sredstva porabljena gospodarno. Presoja v smislu ocenjevanja gospodarnega ravnanja bi bila mogoča le v primeru, ko bi bile v revizijskem poročilu razkrite vrednosti prenesenih tveganih postavk, iz česar bi izhajalo, ali je bilo vrednotenje tveganih postavk ustrezno in pravilno. Omenjene vrednosti so še posebej pomembne glede na ugotovitev samega organa, ki v revizijskem poročilu ugotavlja, da obstaja tveganje glede pravilne vrednosti, ki so bile opredeljene v pogodbah o prenosu. Nadalje se interes javnosti po razkritju zakritih informacij kaže tudi zaradi dejstva, ki izhaja iz revizijskega poročila, in sicer, da je bila prenosna vrednost tveganih postavk, vključenih v pogodbi o prenosu z NLB in NKBM, nižja od vrednosti v seznamu tveganih postavk, ki jih je določila Evropska komisija. Prenos tveganih postavk je bil torej po mnenju prosilcev netransparenten in interes javnosti, da izve, po kakšnih vrednostih so se terjatve dejansko prenašale na DUTB, je v tem primeru vsekakor zelo velik. Javni interes prosilci izkazujejo tudi s tem, da je mogoče le na podlagi zahtevanih podatkov uspešno utemeljiti odškodninsko tožbo na podlagi 350a. člena Zakona o bančništvu (Uradni list RS, št. 99/10, s spremembami, dalje ZBan-1) zoper Banko Slovenije. Imetnikom razlaščenih delnic in podrejenih finančnih instrumentov bo tako omogočeno, da pridejo do določenih podatkov, na podlagi katerih bo mogoče ugotoviti skrbnost Banke Slovenije pri izrekanju izrednih ukrepov, kar pa niso samo informacije, ki jih je treba razkriti zaradi interesa prosilcev, temveč tudi zaradi interesa širše javnosti. Po eni strani so namreč izrečeni izredni ukrepi prizadeli zelo širok krog oseb, saj je bilo z njimi poseženo v ustavno varovane pravice blizu 100.000 imetnikov bančnih delnic in 2.000 lastnikov podrejenih obveznic ter cca. 500.000 državljanov, ki varčujejo v pokojninskih družbah, družbah za upravljanje in zavarovalnicah imetnikov, katerih donos bo zaradi razlastitve naložb manjši. Prosilci nadalje med drugim navajajo tudi, da ni mogoče slediti navedbam organa v izpodbijani odločbi, da bi razkritje zahtevanih informacij otežilo vračilo morebitne protipravno pridobljene premoženjske koristi, nastale z domnevnimi kaznivimi dejanji. Tudi predmetni argument je po mnenju prosilcev treba presojati s časovnega vidika, saj morajo biti storilci kaznivih dejanj, zato, da se njim in tistim, ki so bili s kaznivim dejanjem obogateni, odvzame premoženjska korist, pred tem pravnomočno obsojeni. Do takšne obsodbe lahko preteče še precej časa, poleg tega pa je končni izid kazenskega postopka, ki je trenutno v teku, neznano bodoče dejstvo. Ob tem prosilci navajajo, da se konkretni kazenski postopek nanaša le na nepravilnosti v zvezi z banko NLB. Morebiten premoženjskopravni zahtevek bo tako lahko uspešen le zoper NLB, ne pa tudi zoper ostale banke. Podatki, ki jih zahtevajo prosilci, pa se nanašajo tudi na NKBM in ostale banke, ki so jim bili izrečeni ukrepi v letu 2013, saj je poslovanje DUTB povezano s sanacijo celotnega slovenskega bančnega sistema. Glede na vse navedeno prosilci predlagajo IP, da njihovi pritožbi ugodi in jim omogoči dostop do zahtevanih informacij javnega značaja, organu pa naloži, da prosilcem povrne stroške tega postopka, v roku 15 dni, v primeru zamude skupaj z zakonskimi obrestmi od poteka izpolnitve roka do plačila.

 

Pritožbo prosilcev je organ dne 27. 10. 2016 odstopil v obravnavo IP, kot dovoljeno, pravočasno in vloženo po upravičeni osebi.

 

IP je dne, 9. 11. 2016, na podlagi 13. člena Uredbe o posredovanju in ponovni uporabi informacij javnega značaja (Uradni list RS, št. 24/2016), za mnenje v zvezi z vodenjem predkazenskega postopka pozval generalno policijsko upravo, Nacionalni preiskovalni urad. Njihov odgovor, št. 2311-1234/2014/194 (227-11) z dne 11. 11. 2016, je IP prejel dne 15. 11. 2016. Predmetni odgovor je IP dne 17. 11. 2016, z dopisom št. 090-243/2016/6, posredoval v izjasnitev prosilcem.

 

Odgovor prosilcev je IP prejel dne 29. 11. 2016. Ti v odgovoru navajajo, da so navedbe NPU v zvezi z vprašanjem, ali bi lahko z razkritjem zahtevane informacije javnega značaja nastale škodljive posledice in kakšne bi te bile, povsem pavšalne, neizkazane in neobrazložene. NPU v svojem mnenju namreč niti ne navede, katere osebe, ki so povezane s prosilci, naj bi zlorabile zahtevano poročilo, niti ne obrazloži, zakaj naj bi te osebe imele namen uničevati ostale dokaze in tako negativno vplivati na predkazenski postopek. V zvezi s tem prosilci poudarjajo, da je tudi njim v interesu, da so predmetni kazenski postopki učinkoviti, in da ne obstaja noben utemeljeni sum, da bi prosilci zahtevane informacije zlorabili, saj bi s tem škodovati tudi in predvsem lastnim interesom. Prosilci menijo, da mnenje NPU ni dovolj obrazloženo in zato ne izpolnjuje pogoja iz 13. člena Uredbe o posredovanju in ponovni uporabi informacij javnega značaja. Prosilci nadalje navajajo, da NPU pri svojem mnenju očitno ni upošteval nedavne odločbe Ustavnega sodišča RS, št. U-I-295/13-260 z dne 19. 10. 2016, ki je v postopku ocene ustavnosti odločalo o tem, ali so določeni členi Zakona o bančništvu v neskladju z ustavo. Prosilci menijo, da je predmetna odločba pomembna za ta postopek in opozarjajo, da je Ustavno sodišče RS ugotovilo, da je 350.a člen ZBan-1 v neskladju z ustavo, in sicer zato, ker s tem členom predvideno sodno varstvo ni bilo učinkovito. Iz tiskovnega sporočila z dne 27. 10. 2016, oziroma iz same odločbe, izhaja, da sodno varstvo imetnikov kvalificiranih obveznosti (torej prosilcev) ni učinkovito, ker zakonodajalec ni upošteval njihovega znatno šibkejšega položaja, predvsem tega, da nimajo dostopa do informacij in podatkov v zvezi z oceno vrednosti sredstev bank in drugih za spor upoštevnih podatkov, ki bi tožnikom sploh omogočili sestavo tožbe. Na 65. strani odločbe ustavno sodišče tako jasno navede, »da bi bile pravovarstvene možnosti tožnikov učinkovite le ob možnosti polnega vpogleda v listine v zvezi z izbrisom.« Ustavno sodišče je zaradi zgoraj opisanega neskladja z ustavo, Državnemu zboru RS naložilo, da odpravi ugotovljeno protiustavnost tako, da sprejme zakonsko ureditev, ki bo omogočala ustavnoskladno uveljavitev pravice do sodnega varstva. Navedeno po mnenju prosilcev pomeni, da bi jim morala biti zahtevana informacija javnega značaja, ki je nedvomno v zvezi z izbrisom kvalificiranih finančnih instrumentov, dostopna že na podlagi same odločbe Ustavnega sodišča RS. Prosilci menijo, da bi moral IP upoštevati predmetno odločbo ustavnega sodišča ter jim omogočiti dostop do zahtevanih informacij javnega značaja.

 

Pritožba ni utemeljena.

 

IP uvodoma pojasnjuje, da je kot organ druge stopnje v skladu z 247. členom ZUP dolžan preizkusiti odločbo v delu, v katerem jo pritožnik oziroma prosilec izpodbija. IP prvostopenjsko odločbo preizkusi v mejah pritožbenih navedb, po uradni dolžnosti pa preizkusi, ali ni prišlo v postopku na prvi stopnji do bistvenih kršitev postopka in ali ni prekršen materialni zakon.

 

V obravnavani zadevi ni sporno, da je organ zavezanec za dostop do informacij javnega značaja, prav tako ni sporen obstoj zahtevanega dokumenta. V nadaljevanju se je IP tako ukvarjal z vprašanjem, ali gre pri »Revizijskem poročilu – vzpostavitev pogojev za delovanje Družbe za upravljanje terjatev bank, d.d. (DUTB) in poslovanje DUTB v letu 2013« za prosto dostopno informacijo javnega značaja. Organ je dostop do zahtevanega dokumenta namreč zavrnil iz razloga obstoja izjeme po 6. točki prvega odstavka 6. člena ZDIJZ. Po navedeni izjemi se prosilcu zavrne dostop do zahtevane informacije, če se zahteva nanaša na podatek, ki je bil pridobljen ali sestavljen zaradi kazenskega pregona ali v zvezi z njim, in bi njegovo razkritje škodovalo njegovi izvedbi.

 

V zvezi z navedeno izjemo je treba najprej pojasniti pojem »kazenski pregon«, ki v slovenskem pravnem redu ni jasno definiran. Posredno iz Zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS št. 32/12 – uradno prečiščeno besedilo, s spremembami in dopolnitvami; v nadaljevanju ZKP) lahko razberemo, da gre za pregon storilcev kaznivih dejanj in drugih kaznivih ravnanj v najširšem smislu. Obsega vse ukrepe za odkrivanje kaznivih dejanj in njihovih storilcev (predkazenski postopek), vlaganje in zastopanje kazenske obtožbe ter vsa druga procesna dejanja upravičenega tožilca po ZKP ter vse faze sodnega postopka, ki temu sledijo. Na podlagi navedenega IP ocenjuje, da je zakonodajalec pri sprejemu ZDIJZ s tem, ko je uporabil izraz kazenski pregon, dopustil možnost, da se po 6. točki prvega odstavka 6. člena ZDIJZ varujejo vsi podatki, iz vseh faz postopka kazenskega pregona. Navedena izjema se lahko deloma pokriva z 8. točko prvega odstavka 6. člena ZDIJZ, s katero ZDIJZ varuje podatke, ki so bili pridobljeni ali sestavljeni zaradi pravdnega, nepravdnega ali drugega sodnega postopka, torej tudi kazenskega (opomba IP). Tako je uporaba ene ali druge izjeme odvisna od organa, od katerega se informacija zahteva ter od faze, v kateri je postopek kazenskega pregona. Namen izjeme po 6. točki prvega odstavka 6. člena ZDIJZ pa je zagotoviti nemoteno izvedbo postopka kazenskega pregona.

 

Za obstoj izjeme iz 6. točke prvega odstavka 6. člena ZDIJZ morata biti podana oba pogoja skupaj, zato je IP v nadaljevanju ločeno presojal obstoj vsakega izmed njiju, torej:

1. da je postopek še v teku,

2. da bi razkritje informacije škodovalo izvedbi postopka.

 

Glede vprašanja, ali je postopek kazenskega pregona še v teku, IP ugotavlja, da iz odgovora NPU št. 2311-1234/2014/194 (227-11) z dne 11. 11. 2016 izhaja, da je postopek v fazi predkazenskega postopka. Konkreten postopek je torej še v fazi obravnave na policiji, kar pomeni, da je postopek kazenskega pregona še v teku, s čimer je prvi pogoj glede obstoja izjeme po 6. točki prvega odstavka 6. člena ZDIJZ izpolnjen. Ker gredo pritožbene navedbe prosilcev tudi v smeri, da je NPU v tem času že opravil vsa preiskovalna dejanja, tudi hišne preiskave, pa IP še pojasnjuje, da predmetna določba 6. točke prvega dostavka 6. člena ZDIJZ kot izjemo določa celotno fazo postopka kazenskega pregona in ne le predkazenski postopek. Povedano drugače, s to izjemo je možno varovati vse informacije iz vseh faz postopka kazenskega pregona, ne le informacije iz faze predkazenskega postopka. 

 

Drugi pogoj za obstoj izjeme po 6. točki prvega odstavka 6. člena ZDIJZ zavezuje organ k uporabi tako imenovanega škodnega testa, po katerem mora izkazati, da bi bila z razkritjem prizadeta varovana pravna dobrina, oz., da bi nastala določena škoda, konkretno izvedbi postopka kazenskega pregona. Dostop do informacije je tako mogoče zavrniti le, če se tehtnica med škodo na izvedbi postopka in razkritjem informacije nagne proti škodi oz., če bi bila škoda, storjena izvedbi postopka, večja od pravice javnosti, da se seznani z informacijo. Ogrozitev izvedbe predkazenskega oz. kazenskega postopka pa mora biti dejanska, ne le hipotetična. Zavezani organ tako dostop do informacij lahko zavrne, če bi njihovo razkritje ogrozilo izvedbo določenih dejanj v postopku do takšne mere, da se ne bi mogla izvesti ali bi bila njihova izvedba zaradi razkritja težja oz. povezana z nesorazmernimi stroški ali težavami (prim. tudi Komentar Zakona o dostopu do informacij javnega značaja, Inštitut za javno upravo pri Pravni fakulteti, Ljubljana, 2005, stran 128).

 

Zaradi uresničitve načela materialne resnice, ki ga določa prvi odstavek 8. člena ZUP in po katerem je treba v postopku ugotoviti resnično dejansko stanje ter v ta namen ugotoviti vsa dejstva, ki so pomembna za zakonito in pravilno odločbo, je IP v nadaljevanju sam izvedel t.i. škodni test. Ob tem je IP tudi vpogledal v dokument, ki je predmet presoje v tem postopku. Upoštevajoč navedbe organa, pojasnila NPU in fazo postopka kazenskega pregona, v kateri se nahaja konkretni postopek, IP ni sledil navedbam prosilcev, da so bila vsa glavna preiskovalna dejanja že opravljena in da z razkritjem zahtevanega dokumenta postopku ne more nastati nobena škoda. Prav tako ni sledil sklepanju prosilcev, da ker si je NPU »pridržal« tri mesece časa in ker je ta rok že potekel, škoda izvedbi postopka ne more več nastati in je zato dostop do zahtevane informacije treba dovoliti. Kot izhaja iz določbe 148. člena ZKP, mora policija v fazi predkazenskega postopka ukreniti vse potrebno, da se izsledi storilec kaznivega dejanja in da se zavarujejo sledovi kaznivega dejanja in predmeti, ki utegnejo biti dokaz in da se zberejo vsa obvestila, ki bi utegnila biti koristna za uspešno izvedbo kazenskega postopka, redni kazenski postopek pa se praviloma začne s preiskavo (167. člen ZKP), v kateri se dalje opravljajo preiskovalna dejanja ter se zbirajo dokazi in podatki (glej čl. 171. do 174. čl. ZKP). Tudi po vložitvi obtožnice (269. člen ZKP) in v celotni fazi glavne obravnave (329. čl. ZKP) se še ugotavlja dejansko stanje, kar pomeni, da se lahko navajajo nova dejstva in predlaga izvedba novih dokazov, posledično pa lahko z razkritjem informacij nastane škoda izvedbi postopka, na kar kaže tudi dikcija določbe 6. točke prvega dostavka 6. člena, ki v interesu pravilne in zakonite izvedbe kazenskega postopka varuje informacije iz celotnega postopka »kazenskega pregona«.

 

IP ob tem ugotavlja, da je organ, na podlagi obrazloženega mnenja NPU, ki mu je IP v celoti sledil, prepričljivo pojasnil, da bi z razkritjem zahtevanih delov revizijskega poročila širši javnosti prišlo do otežitve ali celo onemogočanja dokazovanja kazenske odgovornosti posameznim osumljencem kaznivih dejanj, zaradi česar tudi ne bi bilo mogoče pravilno, popolno, objektivno in nepristransko opraviti in zaključiti (pred)kazenskega postopka, s čimer bi nedvomno nastala škoda pri izvedbi tega postopka. Tudi iz mnenja NPU št. 2311-1234/2014/194 (227-11) z dne 11. 11. 2016 izhaja, da je zahtevano revizijsko poročilo predmet predkazenskega postopka in da so bila na podlagi ugotovitev iz tega poročila že izvedena določena preiskovalna dejanja, ki še niso v celoti zaključena, od njihovega zaključka pa je odvisna tudi kvaliteta in uspeh predkazenskega postopka, posledično pa tudi rezultat morebitnega kazenskega pregona. Prav tako so v teku še dodatna preiskovalna dejanja, ki v okviru mednarodne sodne pravne pomoči potekajo v tujini in prav tako še niso zaključena. Glede na preiskovalna dejanja, ki so še v teku, bi z razkritjem zahtevanega revizijskega poročila lahko ugotovili ciljno usmerjenost preiskovalnih dejanj, pri čemer bi lahko prišlo tudi do uničenja posameznih dokazov, potrebnih za predkazenski in morebitni kazenski postopek. NPU je v citiranem mnenju tudi pojasnil, da na pristojno državno tožilstvo še ni bila podana kazenska ovadba, kar pomeni, da z očitanimi kaznivimi dejanji še niso bile seznanjene niti osebe, na katere se bo ta ovadba nanašala (osumljeni).

 

IP tako ni sledil pritožbenim navedbam, da škoda, ki bi nastala izvedbi postopka kazenskega pregona, v konkretnem primeru ni izkazana dovolj konkretno. Ob tem IP tudi ne more pritrditi navedbam prosilcem, da bi moral NPU v mnenju konkretno navesti, katera preiskovalna dejanja so še v teku in kako bi lahko prosilci oz. z njimi povezane osebe zlorabile zahtevano poročilo ter zakaj naj bi te osebe imele namen uničevati ostale dokaze in tako negativno vplivati na predkazenski postopek. Upoštevati je namreč treba dejstvo, da v konkretnem primeru teče postopek glede dostopa do informacije javnega značaja, kar pomeni, da bi bilo zahtevano poročilo dostopno vsakomur in ne le prosilcem. Izhajajoč iz tega je pri presoji, ali gre za prosto dostopno informacijo, treba upoštevati oz. ocenjevati škodljive posledice, ki bi lahko nastale izvedbi postopka kazenskega pregona, če bi se z zahtevanim poročilom seznanil kdorkoli, torej javnost in ne le prosilci. IP je pri presoji škodnega testa v konkretnem primeru upošteval tudi fazo (predkazenski postopek), v kateri se dokazi še zbirajo, pri čemer v tej fazi postopka tudi ni mogoče določiti, kateri del zahtevanega dokumenta, je oziroma ni pomemben za nadaljnji kazenski postopek. Določen podatek je v trenutni fazi postopka lahko povsem brez pomena, med postopkom pa se lahko izkaže, da gre za enega glavnih obremenilnih ali razbremenilnih dokazov, poleg tega pa se dokazi in podatki, ki utegnejo biti koristni za postopek, v tej fazi postopka (in tudi v naslednjih fazah!) še zbirajo. Da se v fazi predkazenskega postopka zavarujejo vsi potencialni dokazi, pa neposredno izhaja tudi iz dikcije prvega odstavka 148. člena ZKP. Povedano drugače, v trenutni fazi postopka ima NPU zakonsko dolžnost, da varuje vse, tudi potencialne, dokaze in torej tudi informacije, za katere se lahko kasneje izkaže, da za konkreten kazenski postopek niso relevantne. Ker torej že iz ZKP izhaja obveznost varovanja vseh, tudi potencialnih dokazov, po mnenju IP tudi v postopku po ZDIJZ od organa ni mogoče zahtevati, da še bolj konkretno navede, kakšna škoda bi nastala z razkritjem. Da za obstoj izjeme po 6. tč. prvega odstavka 6. člena ZDIJZ zadošča že ugotovitev, da se določene informacije nanašajo na postopek kazenskega pregona in da jih je treba zavarovati zaradi možnosti, da bi razkritje vplivalo na potek predkazenskega postopka, pa izhaja tudi iz sodbe Upravnega sodišča RS št. IU 628/2013-76.

 

Izhajajoč iz vsega navedenega IP tako pritrjuje ugotovitvi organa prve stopnje, da bi izvedbi postopka lahko nastala nepopravljiva škoda, če zaradi razkritja podatkov, ki jih zahtevajo prosilci, določenih preiskovalnih opravil ne bi bilo mogoče več opraviti ali pa rezultati postopka ne bi odražali dejanskega stanja. Zaradi tega tudi ne bi bilo mogoče pravilno, popolno, objektivno in nepristransko opraviti in zaključiti postopka, s čimer bi nedvomno nastala škoda pri izvedbi tega postopka. Na podlagi vsega navedenega IP, v nasprotju s pritožbenimi navedbami prosilcev, zaključuje, da sta v konkretnem primeru izpolnjena oba pogoja, ki se zahtevata za obstoj izjeme po 6. točki prvega odstavka 6. člena ZDIJZ.

 

Ker se prosilci v pritožbi sklicujejo tudi na prevladujoč interes javnosti za razkritje, se je IP v nadaljevanju opredelil tudi do tega vprašanja.

 

Drugi odstavek 6. člena ZDIJZ določa, da se ne glede na določbe prejšnjega odstavka (v katerem so določene izjeme od prosto dostopnih informacij, op. IP), dostop do zahtevane informacije dovoli, če je javni interes glede razkritja močnejši od javnega interesa ali interesa drugih oseb za omejitev dostopa do zahtevane informacije, razen v zakonu določenih primerih. Izvajanje testa interesa javnosti je dovoljeno v primerih, ko gre za obstoj izjeme varstva postopka kazenskega pregona po 6. točki prvega odstavka 6. člena ZDIJZ, torej glede izjeme, ki jo je IP ugotovil pri zahtevani informaciji.

 

Bistvo presoje interesa javnosti je v možnosti relativizacije določene izjeme, ki pa mora biti omejena zgolj na tiste primere, ko je interes javnosti za razkritje določene izjeme močnejši od interesa, zaradi katerega je določena informacija zavarovana kot izjema. Pri uporabi testa prevladujočega interesa javnosti je treba presoditi tudi, ali je interes javnosti za razkritje informacije javnega značaja lahko močnejši od potencialno storjene škode, ki bi nastala z razkritjem informacije. Javni interes za razkritje je na primer močan v situacijah, ki se navezujejo na pridobivanje ali porabo javnih sredstev, javno varnost, javno zdravje, odgovornost in transparentnost odločanja, ki sprožijo javno ali parlamentarno razpravo, ipd. Pojem interesa javnosti ni v vsaki zadevi enak ali vnaprej definiran, temveč se lahko kaže v različnih pojavnih oblikah. Prav tako se lahko interes javnosti s časom spreminja, saj je odvisen od številnih dejanskih okoliščin. Zasnova interesa javnosti torej ni konstantna, ampak spremenljiva in odvisna od trenutnega dejanskega stanja. S tem pa je pri izvajanju testa interesa javnosti omogočena presoja od primera do primera, ki upošteva različne in prav tako spremenljive dejavnike, ki tvorijo interes javnosti za razkritje.

 

Upoštevaje dejstvo, da je IP ugotovil, da je podana izjema po 6. točki prvega odstavka 6. člena ZDIJZ, je v nadaljevanju moral presoditi, ali je interes javnosti za razkritje zahtevanih informacij večji od interesa, ki se kaže v varovanju teh informacij zaradi interesa vodenja postopka kazenskega pregona.

 

V tem primeru se interes varovanja postopka kazenskega pregona kaže v potrebi po varovanju podatkov, ki so pomembni za izvedbo postopka, zlasti z vidika izvedbe določenih preiskovalnih opravil, ki jih je potrebno opraviti in v konkretni zadevi še niso bila opravljena, npr. zbiranje določenih dokazov, zaslišanje prič in obdolženca, itd...Po drugi strani pa prosilci kot odločilno dejstvo za razkritje zahtevanega dokumenta v javnem interesu navajajo potrebo po pridobitvi verodostojnih podatkov o sanaciji slovenskega bančnega sistema, ki ni bila dovolj transparenta. Pri tem po mnenju prosilcev ni pravilno stališče organa, da že javno objavljena različica revizijskega poročila iz septembra 2015 ter objava porevizijskega poročila zadovoljita interes javnosti. Predvsem z vidika porabe javnih sredstev iz omenjenega poročila ni razvidno, ali so bila javna sredstva porabljena gospodarno. Presoja v smislu ocenjevanja gospodarnega ravnanja bi bila mogoča le v primeru, ko bi bile v revizijskem poročilu razkrite vrednosti prenesenih tveganih postavk, iz česar bi izhajalo, ali je bilo vrednotenje tveganih postavk ustrezno in pravilno.

 

IP ob tem poudarja, da prevladujoč interes javnosti ni natančen in ozek kot npr. interes za nerazkritje informacij, temveč je abstraktne in splošne narave. Kaže se predvsem kot zahteva po preglednosti, odprtosti delovanja in v zavezi organov javnega sektorja, da delujejo odgovorno in skrbno pri odločanju o pomembnih javnih zadevah in pri porabi javnih sredstev. Interes javnosti se kaže tudi v odprti razpravi o pomembnih družbenih temah, o temah, ki se nanašajo na širšo populacijo ljudi. Po stališču Upravnega sodišča RS, kot izhaja iz sodbe št. IU 1992/2010-28 z dne z dne 28. 9. 2011, je treba drugi odstavek 6. člena ZDIJZ uporabiti le v izjemnih primerih in ne zadostuje zgolj medijska odmevnost neke zadeve. Sodišče se ob tem strinja, da sta lahko na primer javna varnost in javno zdravje dovolj tehtna razloga za uporabo izjeme iz te določbe, ne more pa biti po mnenju sodišča dovolj tehten razlog medijska odmevnost dogodka. Sodišče dalje meni, da je javni interes glede razkritja podan, če so ogrožene take vrednote, kot je življenje, zdravje ali varnost ljudi in podobno.

 

Po oceni IP v konkretnem primeru ne gre za primer, v katerem bi bilo treba zahtevano revizijsko poročilo v celoti razkriti zaradi ogrožanja vrednot, kot so življenje in zdravje ljudi, javna varnost in podobno. Prosilci se v zahtevi in pritožbi sicer sklicujejo na potrebo po večji transparentnosti podatkov, ki so povezani s sanacijo slovenskega bančnega sistema in pri katerih gre za porabo javnega denarja, pri čemer pa konkretno ne pojasnijo, kako bi razkritje ravno teh podatkov iz zahtevanega poročila (prosilce zanimajo zlasti vrednosti prenesenih tveganih postavk), za splošno javnost pomenilo korak naprej k razjasnitvi pomembne družbene teme, ki je v širšem javnem interesu. Ob tem IP še dodaja, da ne držijo pritožbene navedbe, da iz že objavljene različice revizijskega poročila iz septembra 2015 ter iz objave porevizijskega poročila ni mogoče sklepati, ali so bila javna sredstva gospodarno porabljena. Ravno nasprotno, iz že javno dostopnih dokumentov izhaja, da je Računsko sodišče RS v postopku ugotovilo določene nepravilnosti in tudi, kakšne so te nepravilnosti bile, prav tako pa tudi, da je odgovornim naložilo pripravo in izvedbo določenih ukrepov, ki so bili tudi izvedeni. Tako je IP v tem delu v celoti sledil ugotovitvi organa prve stopnje, da je v konkretni zadevi javnemu interesu že zadovoljeno z objavo revizijskega poročila iz septembra 2015 v delni obliki ter z objavo porevizijskega poročila, ki vsebuje tudi navedbe o izrednih ukrepih in oceno računskega sodišča o njihovi zadovoljivosti. Na podlagi teh, že javno dostopnih podatkov, je že sedaj mogoča javna razprava in tudi morebiten pritisk na odločevalce za spremembo sistema, pri čemer IP še dodaja, da tovrstne javne razprave sam (še) ni zasledil. V obravnavani zadevi tehtanje vseh navedenih okoliščin po oceni IP posledično pripelje do zaključka, da interes javnosti za razkritje zahtevanih informacij ni močnejši od interesa, da se ti podatki zavarujejo zaradi vodenja postopka kazenskega pregona.

Poudariti je treba, da je takšen rezultat testa vezan tudi na časovno točko, zlasti na dejstvo, da je postopek še v teku in v fazi, v kateri se kaznivo dejanje še raziskuje in dokazi še zbirajo, torej v fazi predkazenskega postopka. Nobenega dvoma ni, da je pregon storilcev kaznivih dejanj v javnem interesu, saj je glavna pravica in dolžnost preiskovalnih organov ravno pregon storilcev kaznivih dejanj, ki se preganjajo po uradni dolžnosti. Obenem so vsi državni organi in organizacije z javnimi pooblastili dolžni naznaniti kazniva dejanja, za katera se storilec preganja po uradni dolžnosti, če so o njih obveščeni, ali če kako drugače zvedo zanje. Po skrbni presoji navedenih okoliščin je zato treba zahtevane informacije izvzeti iz prostega dostopa, saj bi njihovo razkritje v tem času povzročilo takšno škodo postopku kazenskega pregona, da je interes javnosti za razkritje ne odtehta. Razkritje bi spodkopalo zakoniti interes države, da zavaruje tiste podatke, ki so pomembni za uspešno odkrivanje in pregon storilcev kaznivih dejanj. Ob tem je treba upoštevati zlasti dejstvo, da bi zaradi razkritja teh podatkov lahko nastala nepopravljiva škoda izvedbi postopka, saj nekaterih preiskovalnih dejanj, ki so nujna za uspešno izvedbo postopka, ne bi bilo mogoče več izvesti. IP še ugotavlja, da je nedvomno v interesu javnosti, da se ugotovi, kdo so storilci kaznivih dejanj in da se ukrene vse potrebno, da se odkrijejo in zavarujejo sledovi kaznivega dejanja in predmeti, ki utegnejo biti dokaz in da se zberejo vsa obvestila, ki bi utegnila biti koristna za uspešno izvedbo kazenskega postopka. V obravnavanem primeru bi bilo tako razkritje zahtevanih informacij celo v nasprotju z interesom javnosti.

 

IP ob tem še dodaja, da navedbe prosilcev, ki se nanašajo na njihov status imetnikov razlaščenih delnic in podrejenih finančnih instrumentov ter s tem povezanim zatrjevanjem, da so zahtevani podatki nujni za uspešno utemeljitev odškodninskih tožb na podlagi 350a. člena Zakona o bančništvu (Uradni list RS, št. 99/10, s spremembami, dalje ZBan-1), v tem postopku niso upoštevne. Kot že zgoraj pojasnjeno, se v postopku dostopa do informacij javnega značaja presoja, ali so zahtevane informacije prosto dostopne vsakomur, torej javnosti in ne le prosilcem (glej 5. člen ZDIJZ – načelo prostega dostopa). Poseben status prosilca in njegov morebitni pravni interes za dostop do zahtevanih informacij se v postopku po ZDIJZ ne zahteva, obenem pa v tem postopku tudi ni mogoče sprejeti odločitve, po kateri bi bile določene informacije javnega značaja določeni kategoriji prosilcev dostopne, ostali javnosti pa ne. Posledično je IP štel, da so neupoštevne tudi navedbe prosilcev v zvezi z odločitvijo Ustavnega sodišča RS o tem, da je 350.a člen ZBan-1 v neskladju z ustavo, in sicer zato, ker s tem členom predvideno sodno varstvo ni bilo učinkovito. Vprašanje pravnega varstva imetnikov razlaščenih delnic in podrejenih finančnih instrumentov je, v skladu z odločitvijo Ustavnega sodišča RS, treba reševati v okviru spremembe ZBan-1 in ne v postopku po ZDIJZ. Posledično IP tudi ni sledil navedbam prosilca, da bi jim morala biti zahtevana informacija, ki je po njihovem mnenju nedvomno v zvezi z izbrisom kvalificiranih finančnih instrumentov, dostopna že na podlagi same odločbe Ustavnega sodišča RS. Ob tem pa IP še dodaja, da lahko prosilci izkazujejo pravni interes za dostop do zahtevane informacije tudi na podlagi 128. člena ZKP, ki v prvem odstavku določa, da se vsakemu, ki ima opravičen interes, sme dovoliti vpogled in prepis posameznih kazenskih spisov.

 

Presoja po drugem odstavku 6. člena ZDIJZ je IP tako pripeljala do zaključka, da interes javnosti za dostop do zahtevanih informacij ni močnejši od interesa varstva postopka kazenskega pregona, zaradi katerih so te informacije varovane kot izjema po 6. točki prvega odstavka 6. člena ZDIJZ.

 

Ker je IP na podlagi vsega navedenega zaključil, da je pritožba prosilcev neutemeljena, jo je na podlagi prvega odstavka 248. člena ZUP zavrnil in potrdil odločitev organa prve stopnje.

 

Glede povrnitve priglašenih stroškov postopka zahteva prosilcev ni utemeljena. Na podlagi prvega odstavka 113.  člena ZUP gredo stroški, ki nastanejo organu ali stranki med postopkom ali zaradi postopka (potni stroški uradnih oseb, izdatki za priče, izvedence, tolmače, ogled, pravno zastopanje, oglase, prihod, izgubo dohodka, strokovno pomoč, odškodnino za škodo, ki nastane pri ogledu ipd.) v breme tistega, na katerega zahtevo se je postopek začel. Konkretni pritožbeni postopek (kot tudi sam postopek z zahtevo za dostop do informacije javnega značaja) se je začel na pritožbo (oziroma zahtevo) prosilcev, tako da prosilci sami nosijo svoje stroške postopka. Zato je IP odločil, da se zahteva za povrnitev stroškov zavrne, kot to izhaja iz 2. točke izreka te odločbe.

 

Na podlagi petega odstavka 213. člena ZUP, ki se smiselno uporablja tudi za odločbo o pritožbi (prvi odstavek 254. člena ZUP), se v izreku odloči tudi o tem, ali so nastali stroški postopka. IP je ugotovil, da v tem postopku posebni stroški niso nastali, zato je odločil, kot izhaja iz 3. točke izreka te odločbe.

 

Ta odločba je v skladu s 30. točko 28. člena Zakona o upravnih taksah (Uradni list RS, št. 106/10 – ZUT-UPB5 in 14/15 – ZUUJFO) oproščena plačila upravne takse.

 

 

Pouk o pravnem sredstvu: 

 

Zoper to odločbo ni dovoljena pritožba, pač pa se lahko sproži upravni spor. Upravni spor se sproži s tožbo, ki se vloži v 30 dneh od vročitve te odločbe na Upravno sodišče, Fajfarjeva 33, Ljubljana. Tožba se lahko vloži pisno po pošti ali pri navedenem sodišču. Če se tožba pošlje priporočeno po pošti, se za dan izročitve sodišču šteje dan oddaje na pošto. Tožba z morebitnimi prilogami se vloži v najmanj treh izvodih. Tožbi je treba priložiti tudi to odločbo v izvirniku ali prepisu.

 

 

 

Postopek vodil:

mag. Kristina Kotnik Šumah

namestnica pooblaščenke

 

 

 

Informacijski Pooblaščenec:

Mojca Prelesnik, univ. dipl. prav.

informacijska pooblaščenka

 


[1] Uradni list RS, št. 50/06-UPB, 9/10, 60/11.