Informacijski pooblaščenec Republika Slovenija
    SLO | ENG

Iskalnik po odločbah IP o dostopu do informacij javnega značaja

+ -
Datum: 25.04.2012
Naslov: Odvetnik Završek Roman - Ministrstvo za notranje zadeve
Številka: 090-61/2012/3
Kategorija: Tajni podatki
Status: Zavrnjeno


POVZETEK
Prosilec je zahteval podatkov o tem, ali naslovni organ ali organi v njegovi sestavi razpolagajo z napravo »Mobilna bazna postaja« (IMSI catcher), katerega proizvajalca, število le-teh, s serijskimi številkami, kdaj so bile kupljene, kdaj je bil opravljen redni vzdrževalni pregled na teh napravah in za kakšno vrednost je bila kupljena posamezna izmed naprav. Organ je v zavrnilni odločbi navedel, da zaradi Zakona o tajnih podatkih prosilcu ne bo posredoval zahtevanih informacij. Pooblaščenec je ugotovil, da sta izpolnjena tako materialni kot formalni pogoj glede določitve tajnosti podatka, poleg tega pa bi že sama potrditev dejstva, ali organ razpolaga z napravo, ki zanima prosilca, predstavlja tajni podatek. Pooblaščenec je še ugotovil, da ni izkazano, da so bili podatki pridobljeni na nezakonit način niti, da je bila stopnja tajnosti določena ravno z namenom, da se te nezakonitosti prikrijejo. Pooblaščenec je opravil tudi test interesa javnosti in ugotovil, da ta ne prevlada nad razlogi za varovanje tajnosti podatkov.



ODLOČBA
Številka: 090-61/2012/3
Datum: 25.4.2012

Informacijski pooblaščenec po pooblaščenki Nataši Pirc Musar (v nadaljevanju Pooblaščenec), izdaja na podlagi 2. člena Zakona o Informacijskem pooblaščencu (Ur. l. RS, št. 113/05 in 51/07-ZUstS-A, v nadaljevanju ZInfP), 3. in 4. odst. 27. člena Zakona o dostopu do informacij javnega značaja (Ur. l. RS, št. 51/06- uradno prečiščeno besedilo in 117/06 – ZDavP2, v nadaljevanju ZDIJZ) in 2. odst. 248. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Ur. l. RS, št. 24/06 - uradno prečiščeno besedilo, 105/06 – ZUS-1, 126/07- ZUP-E, 65/08-ZUP-F, v nadaljevanju ZUP), o pritožbi z dne 21. 2. 2012 ………, ki ga zastopa odvetnik Roman Završek, Kotnikova ulica 33, Ljubljana (v nadaljevanju prosilec), zoper odločbo z dne 13. 2. 2012, št. 090-2/2012/2 (20-06) Republike Slovenije, Ministrstva za notranje zadeve, Policija, Štefanova ulica 2, 1501 Ljubljana (v nadaljevanju organ), v zadevi odobritve dostopa do informacij javnega značaja naslednjo


O D L O Č B O:


1.    Pritožba prosilca z dne 21. 2. 2012 zoper odločbo Ministrstva za notranje zadeve, Policije, št. 090-2/2012/2 (20-06) z dne 13. 2. 2012, se kot neutemeljena zavrne.
2.    Posebni stroški v tem postopku niso nastali.

OBRAZLOŽITEV:

Prosilec je dne 18. 1. 2012 pri organu vložil zahtevo za dostop do informacij javnega značaja. Navedel je, da od naslovnega organa, skladno z 12. čl. v zvezi s 16. členom Zakona o dostopu do informacij javnega značaja, zahteva posredovanje podatkov o tem, ali naslovni organ ali organi v njegovi sestavi razpolagajo z napravo »Mobilna bazna postaja« (IMSI catcher), katerega proizvajalca, število le – teh, s serijskimi številkami, kdaj so bile kupljene, kdaj je bil opravljen redni vzdrževalni pregled na teh napravah in za kakšno vrednost je bila kupljena posamezna izmed naprav. Prosilec je ob tem navedel, da informacijo zahteva v pisni obliki ali na navedeni elektronski naslov.

O zahtevi prosilca je organ odločil z odločbo št. 090-2/2012/2 (20-6) z dne 13. 2. 2012 (dalje izpodbijana odločba), s katero je zahtevo v celoti zavrnil. V obrazložitvi izpodbijane odločbe je organ navedel, da odgovora na zahtevo prosilca, v skladu z 19. členom Zakona o tajnih podatkih, ne bo podal.

Zoper izpodbijano odločbo je prosilec dne 21. 2. 2012 vložil pritožbo. V njej navaja, da se pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 237. člena ZUP, in sicer zaradi napačne uporabe materialnega prava, napačne ugotovitve dejanskega stanja in kršitve pravil postopka. Prosilec ob tem navaja, da je izpodbijana odločba neobrazložena in je ni moč preizkusiti, kar predstavlja bistveno kršitev upravnega postopka. Prvostopenjski organ je zavrnil zahtevo prosilca s sklicevanjem na 19. člen ZTP, po katerem organ ni dolžan niti potrditi niti zanikati obstoja zahtevanega podatka, če bi imela potrditev tajnega podatka škodljive posledice za interese ali varnost države. Izpodbijana odločba ne vsebuje obrazložitve, zakaj bi informacija javnega značaja, ki jo je zahteval prosilec, bila tajen podatek, t.j. zakaj naj bi bila dejstvo ali sredstvo iz delovnega področja organa, ki se nanaša na javno varnost, obrambo, zunanje zadeve ali obveščevalno in varnostno dejavnost države, ki ga je treba zaradi razlogov, določenih v zakonu, zavarovati pred nepoklicanimi osebami, in ki je v skladu z ZTP določeno in označeno za tajno. Prosilec je od organa zahteval informacijo o razpolaganju z mobilno bazno postajo (IMSI catcher). Navedena naprava predstavlja neprijavljeno vmesno bazno postajo, na katero se brez vednosti uporabnika mobilnega telefona poveže njegov GSM aparat, kar pomeni, da je naprava namenjena skritemu lovljenju stalnih identifikacijskih številk (IMSI) GSM aparatov. Z navedeno napravo lahko imetnik brez vednosti uporabnikov telefonov pridobi IMSI številke njihovih mobilnih telefonov, spremlja lokacijo telefonov ter tudi pogovore (klice ter SMS) brez odredbe sodišča, ki je sicer potrebna za zakonit tovrsten poseg. Mobilna bazna postaja na navedeni način omogoča nadzor s prisluškovanjem, ki je neodvisen od komercialnih telefonskih operaterjev, in potemtakem predstavlja protipraven poseg v posameznikovo informacijsko zasebnost. Organ, kot že navedeno, v izpodbijani odločbi ni pojasnil, zakaj bi obstoj takšne naprave v rokah civilnih oblasti in organov pregona predstavljal tajen podatek, pri čemer bi bile takšne naprave kupljene s proračunskimi sredstvi, obenem pa policija tudi ni upravičena postopati zunaj zakonskih določb, kar pomeni, da mora biti obstoj takšnih naprav znan, ker so lahko uporabljene zgolj na podlagi sodnega naloga oz. pomeni njihova uporaba brez sodnega naloga kršitev temeljnih človekovih pravic. V kolikor organ z navedenimi napravami razpolaga in jih uporablja v okviru izdanih sodnih nalogov, mora biti javnosti omogočen vpogled v podatke o imenu proizvajalca, številu teh naprav, serijskih številkah in o vzdrževanju, saj je od brezhibnosti teh naprav odvisna verodostojnost podatkov, ki jih takšne naprave zaznajo in ki se kasneje lahko uporabijo v sodnih postopkih. Prosilec ob tem meni, da dejstvo, ali organ razpolaga z zgoraj navedeno napravo, ne predstavlja tajnega podatke, saj ne gre za dejstvo ali sredstvo, ki ga je potrebno zavarovati pred nepoklicanimi osebami, ampak za dejstvo oz. sredstvo, o katerem je zaradi zagotovitve pravnih jamstev fizičnih oseb v kazenskih in drugih postopkih, nujno potrebno pridobiti vse potrebne informacije. Zloraba mobilnih baznih postaj bi dejansko pomenila poseg v pravico posameznikov do njihove zasebnosti, saj takšne bazne postaje omogočajo spremljanje telekomunikacijskega prometa posameznega uporabnika mobilnega telefona brez vedenja uporabnika. Prav tako pa iz obrazložitve izpodbijane odločbe ne izhaja, da je bila informacija, ki jo je zahteval prosilec, v skladu z ZTP sploh določena in označena za tajno, kar je pogoj za uporabo 19. čl. ZTP. Organ je potemtakem napačno ugotovil dejansko stanje in na podlagi tega napravil napačen materialno pravni zaključek, t.j., da informacija o mobilnih baznih postajah predstavlja tajni podatek in da se prosilčeva zahteva v skladu z 19. čl. ZTP zavrne, saj uporaba v okviru izdanih sodnih nalogov zahteva presojo brezhibnosti teh naprav in posledično brezhibnost pridobljenih informacij. V zvezi z navedenim prosilec še navaja, da 6. čl. ZTP določa, da podatek, ki mu je bila tajnost določena zato, da bi se prikrilo storjeno kaznivo dejanje, prekoračitev ali zloraba pooblastil ali prikrilo kakšno drugo nezakonito dejanje ali ravnanje, ni tajen, kar pomeni, da podatek ne more biti tajen, v kolikor se mobilne bazne postaje uporabljajo zunaj oz. preko meja sodnih nalogov, tako da tudi v navedenem primeru ovire po 19. čl. ZTP niso podane. Ob tem je potrebno navesti, da je za spremljanje prometa – telekomunikacijskih podatkov o imetniku mobilnega telefonskega aparata in naročniške številke, potrebno pridobiti skladno z Zakonom o kazenskem postopku odredbo pristojnega sodišča in predstavlja tako uporaba mobilne bazne postaje nedopusten poseg v posameznikovo zasebnost, kar predstavlja tudi kršitev pravice do zasebnosti, določene v 35. členu Ustave in 37. členu Ustave RS. Prosilec v zvezi s svojo zahtevo še dodaja, da v kolikor bi Pooblaščenec ugotovil, da gre za tajne podatke, potem se prosilec sklicuje na prevladujoč javni interes za razkritje, saj omenjene naprave omogočajo skrit nadzor nad fizičnimi osebami in poseg v njihovo ustavno pravico so zasebnosti, in predlaga, da se v tem primeru predlog posreduje v odgovor Vladi RS.

Organ je pritožbo prosilca z dopisom z dne 5. 3. 2012, številka: 090-2/2012/6 (20-06), poslal v odločanje Pooblaščencu. Ob tem je organ navedel, da v odločbi ni obrazložil razlogov, zakaj je uporabil 19. čl. ZTP, ker to v konkretnem primeru ni izvedljivo. V kolikor bi organ navajal razloge zavrnitve, bi s tem potrdil dejstvo, da podatek ali naprava, o kateri sprašuje prosilec, obstaja. Ravno 19. čl. ZTP je namenjen primerom, ko organ ne more potrditi obstoja podatka ali opreme, izvedba škodnega testa v odločbi pa bi pomenila potrditev obstoja podatka, čemur pa se je organ zaradi posledic, ki jih predvideva ZTP v 13. čl., izognil. Navedbe pritožnika o zakonitosti uporabljanja takšnih ali podobnih naprav ter vprašanje zakonitosti uporabe in pridobivanja podatkov ali dokazov, ni možno reševati v upravnem postopku. Izpodbijanju zakonitosti pridobivanja podatkov ali dokazov je namenjen kazenski postopek, o čemer odloči pristojno sodišče. Zaradi navedenega organ svoje odločitve ne more spremeniti.

Z namenom pravilne in popolne ugotovitve dejanskega stanja je Pooblaščenec v prostorih organa opravil ogled in camera dne 20. 3. 2012.

Pritožba ni utemeljena.

Glede na dejstvo, da ni dvoma, da je organ zavezanec za posredovanje informacij javnega značaja in da zahtevana informacija spada v delovno področje organa, se je Pooblaščenec ukvarjal z vprašanjem, ali zahtevana informacija predstavlja informacijo javnega značaja in ali je podana izjema tajnih podatkov iz 1. odstavka 6. člena ZDIJZ.

Organ se je v izpodbijani odločbi skliceval na izjemo iz 1. točke 1. odstavka 6. člena ZDIJZ, ki določa, da organ prosilcu zavrne dostop do zahtevane informacije, če se zahteva nanaša na podatek, ki je na podlagi zakona, ki ureja tajne podatke, opredeljen kot tajen. Zakon, ki v Republiki Sloveniji ureja področje tajnih podatkov, je Zakon o tajnih podatkih (Uradni list RS, št. 87/2001 s spremembami, dalje ZTP). Ob tem se je organ izrecno skliceval na določbo 19. čl., v skladu s katero organ ni dolžan niti potrditi niti zanikati obstoja tajnih podatkov, če bi imela potrditev obstoja tajnega podatka škodljive posledice za interese ali varnost države.
 
Pooblaščenec poudarja, da je izjema tajnih podatkov odraz potrebe po varstvu temeljnih interesov države oziroma družbe kot celote in obenem predstavlja najbolj občutljivo izjemo od javnosti dela oblastnih organov. Določitev podatkov za tajne pomeni, da so podrejeni posebnemu režimu varovanja, s katerim se odtegnejo nepooblaščenim osebam in seveda javnosti v celoti. Pomembno je, da ZDIJZ kot izjemo dovoljuje samo tiste informacije, ki so ustrezno opredeljene oziroma klasificirane kot tajne na podlagi zakona, ki ureja tajne podatke – ZTP. Po ZTP je tajen le tisti podatek, ki kumulativno izpolnjuje tako materialni kot formalni kriterij. Materialni kriterij se nanaša na samo vsebino podatka in določa, da se podatek lahko določi za tajnega le takrat, če je tako pomemben, da bi z njegovim razkritjem nepoklicani osebi nastale, ali bi očitno lahko nastale, škodljive posledice za varnost države ali za njene politične in gospodarske koristi ter se obenem nanaša izključno na naslednja področja: javna varnost, obramba, zunanje zadeve, obveščevalna in varnostna dejavnost državnih organov RS oziroma se nanaša na sisteme, naprave, projekte in načrte ali znanstvene, raziskovalne, tehnološke, gospodarske in finančne zadeve, ki so pomembni za omenjene cilje (prim. 5. čl. ZTP). Materialni kriterij torej vključuje dva vidika. Prvi je v tem, da bi z razkritjem podatka nastala oziroma očitno lahko nastala določena škoda, drugi pa je v povezavi škode s taksativno naštetimi interesnimi področji države.

Oba materialna elementa pa se zrcalita v formalnem kriteriju tajnega podatka. Podatek je upravičeno lahko označen kot tajen le, če so izpolnjeni trije elementi. Prvi element je, da lahko podatek za tajnega določi le za to pooblaščena oseba. Načeloma je to v skladu z ZTP predstojnik organa oziroma osebe na najvišjih delovnih mestih oziroma položajih (prim. 10. čl. ZTP). S tem je zagotovljeno, da odločitve o tajnosti podatkov sprejemajo osebe, ki imajo dovolj informacij in znanja, da lahko ocenijo pomen morebitnih škodljivih posledic ob razkritju tega podatka. Z ZTP je predpisan tudi način in postopek določanja tajnosti, katerega bistvo je v izdelavi vnaprejšnje pisne ocene možnih škodljivih posledic, ki bi nastale z razkritjem podatka (prim. 11. čl. ZTP). Ta pisna ocena predstavlja drugi formalni kriterij. Takšna ocena mora vsebovati določitev objekta varstva. Objekt varstva je interes, ki bi bil z razkritjem ogrožen. Poleg opisanega, mora pisna ocena vsebovati tudi oceno teže in intenzivnosti možnih škodljivih posledic. Pisna ocena se hrani kot priloga dokumenta pri organu, ki je podatku določil stopnjo tajnosti. Prav ta ocena možnih škodljivih posledic omogoča z vidika ZDIJZ naknadno preverjanje oziroma ugotavljanje razlogov in okoliščin, ki so narekovali odločitev, da se podatek določi za tajnega. Tretji formalni kriterij pa temelji na pravilni oznaki, saj je lahko tajen samo tisti podatek, ki je ustrezno označen kot tajen (prim. 17. čl. ZTP).

Pooblaščenec je na ogledu in camera dne 20. 3. 2012 ugotovil, da že sama potrditev dejstva, ali organ razpolaga z napravo, ki zanima prosilca, predstavlja informacijo, ki je po ZTP tajen podatek. Informacija, ki zanima prosilca, namreč pri organu spada v delovno področje Sektorja za posebne naloge, ki deluje v okviru Uprave kriminalistične policije. Ta, na podlagi Zakona o kazenskem postopku, izvaja tudi prikrite preiskovalne ukrepe. V skladu s 3. členom Zakona o policiji (Uradni list RS, št. 66/2009, s spremembami) je preprečevanje, odkrivanje in preiskovanje kaznivih dejanj in prekrškov, odkrivanje in prijemanje storilcev kaznivih dejanj in prekrškov, drugih iskanih oseb ter njihovo izročanje pristojnim organom in zbiranje dokazov ter raziskovanje okoliščin, ki so pomembne za ugotovitev premoženjske koristi, ki izvira iz kaznivih dejanj in prekrškov, ena izmed nalog policije. Gre za širše področje zagotavljanja javne varnosti. Ob tem Pooblaščenec ugotavlja, da iz 5. člena ZTP jasno izhaja, da je področje javne varnosti eno izmed področij, ki jih varuje ZTP. Kot tajen podatek se namreč lahko določi le  dokument, katerega vsebina se nanaša na javno varnost, obrambo, zunanje zadeve, obveščevalno in varnostno dejavnost državnih organov RS oziroma na sisteme, naprave, projekte in načrte ali znanstvene, raziskovalne, tehnološke, gospodarske in finančne zadeve, ki so pomembni za omenjene cilje. Informacija, ki jo v konkretnem primeru zahteva prosilec, se nanaša na sisteme oz. na napravo, ki je oz. bi lahko bila (Pooblaščenec ne potrjuje obstoja te naprave) namenjena izvajanju nalog policije na področju zagotavljanja javne varnosti. Pooblaščenec obenem ocenjuje, da bi z razkritjem zahtevane informacije nepoklicani osebi očitno lahko nastale škodljive posledice za delovanje policije in izvajanje nalog na področju odkrivanja kaznivih dejanj. Z javnim razkritjem informacij o tem, kakšne metode dela in kakšne naprave policija uporablja pri pregonu najhujših kaznivih dejanj, bi se morebitni storilci na te metode in naprave lahko prilagodili, kar pomeni, da bi bile v praksi za nadaljnje delo povsem neuporabne, s čimer bi se nedvomno zmanjšala uspešnost policije pri izvajanju teh nalog. Neposredno bi lahko bila ogrožena tudi varnost ljudi, ki izvajajo te ukrepe, saj se s pomočjo teh informacij da določiti tudi način delovanja policije in s tem tudi locirati konkretne posameznike, ki te ukrepe izvajajo. Upoštevaje navedeno Pooblaščenec ugotavlja, da je v konkretnem primeru materialni kriterij po ZTP nedvomno izpolnjen, saj se zahtevana informacija nanaša na tista interesna področja države, ki jih je ZTP opredelil kot posebej občutljiva oziroma so takega pomena, da jih je mogoče varovati s stopnjo tajnosti, saj bi sicer lahko nastale škodljive posledice za javno varnost.

Za določitev informacije za tajno po ZTP, pa mora biti izpolnjen tudi formalni kriterij, ki sestoji iz treh elementov. Prvi element je, da lahko podatek za tajnega določi le za to pooblaščena oseba. Načeloma je to v skladu z ZTP predstojnik organa oziroma osebe na najvišjih delovnih mestih oziroma položajih (10. čl. ZTP). S tem je zagotovljeno, da odločitve o tajnosti podatkov sprejemajo osebe, ki imajo dovolj informacij in znanja, da lahko ocenijo pomen morebitnih škodljivih posledic ob razkritju tega podatka. Z ZTP je predpisan tudi način in postopek določanja tajnosti, katerega bistvo je v izdelavi vnaprejšnje pisne ocene o možnih škodljivih posledicah, ki bi nastale z razkritjem podatka (11. čl. ZTP). Ta pisna ocena predstavlja drugi formalni kriterij. Tretji formalni kriterij pa temelji na pravilni oznaki, saj je lahko tajen samo tisti podatek, ki je ustrezno označen kot tajen (17. čl. ZTP). Tajni podatki so glede na težo škodljivih posledic za varnost države ali za njene politične ali gospodarske koristi ob morebitnem razkritju razvrščeni v 4 stopnje varovanja: strogo tajno, tajno, zaupno in interno (13. čl. ZTP).

Pooblaščenec je na ogledu in camera ugotovil, da je v konkretnem primeru izpolnjen tudi formalni pogoj po ZTP. Na ogledu in camera je organ Pooblaščencu namreč pojasnil, da so informacije v zvezi z metodami dela in z morebitnimi napravami, ki jih pri pregonu storilcev kaznivih dejanj uporablja policija, označene kot tajen podatek stopnje INTERNO, predložil pa je tudi pisno oceno škodljivih posledic, št. 029-21/2009/14, ki jo je podpisal vodja sektorja, na podlagi pooblastila za določanje tajnih podatkov št. 022-153/2008/26 z dne 25. 3. 2009. Organ se je ob tem tudi na ogledu ponovno skliceval na 19. čl. ZTP, v skladu s katerim ni dolžan ne potrditi ne zavrniti obstoja informacije, ki v konkretnem primeru zanima prosilca.

V zvezi z navedbami prosilca, da je izpodbijana odločba neobrazložena in da se je ne da preizkusiti, Pooblaščenec pojasnjuje, da se je organ v izpodbijani odločbi skliceval na 19. čl. ZTP, ki mu daje materialno podlago, da se mu ni treba izjasniti o obstoju informacije, če ta predstavlja tajen podatek po ZTP in bi že sama potrditev tega tajnega podatka imela škodljive posledice. Navedeni člen torej predstavlja pravno podlago, da se organu v obrazložitvi odločbe ni treba opredeliti glede ne/obstoja tajnega podatka in njegove vsebine. Pooblaščenec sicer ugotavlja, da je obrazložitev izpodbijane odločbe skopa, ne drži pa, da je iz tega razloga ni mogoče preizkusiti. Obrazložitev izpodbijane odločbe namreč vsebuje bistvene sestavine, ki jih zahteva prvi odstavek 214. čl ZUP, in sicer razložitev zahtevkov strank in njihove navedbe o dejstvih, navedbo določb predpisov, na katere se opira odločba in razloge, zaradi katerih ni bilo ugodeno zahtevku stranke. Izpodbijana odločba res ne vsebuje podrobne ugotovitve dejanskega stanja in dokazov, na katere je le – to oprto ter razlogov, ki so bili odločilni za presojo posameznih dokazov, vendar glede na naravo konkretnega primera, to niti ni mogoče. Ker organ ne želi niti potrditi niti zanikati obstoja zahtevane informacije (za kar ima zakonsko podlago v ZTP), po naravi stvari ni možno, da bi se podrobneje opredelil do dokazov, na katere je oprl svojo odločitev (ker bi s tem bodisi potrdil bodisi zanikal obstoj podatka, to pa je informacija, ki jo organ varuje kot tajno). Pooblaščenec je sicer štel, da bi se organ v obrazložitvi izpodbijane odločbe lahko bolj podrobno opredelil do dejstva, da zahtevana informacija spada v delovno področje policije in točno v kateri del (odkrivanje storilcev kaznivih dejanj, ki spada v področje javne varnosti) ter da gre za metode dela policije in tehnična sredstva, ki so povezana s tem in ki jih je mogoče varovati po ZTP. V tem delu gre tako za pomanjkljivost obrazložitve odločbe, ki pa ni bistvena. Tudi ob upoštevanju vsega navedenega organ namreč ne bi prišel do drugačnega zaključka in bi zahtevo prosilca, ob upoštevanju ZTP in 1. točke prvega odstavka 6. čl. ZDIJZ, moral zavrniti.

Pooblaščenec je ob tem ugotovil, da v konkretnem primeru tudi niso podani pogoji za uporabo 6. čl. ZTP, ki določa, da podatek, ki mu je bila tajnost določena zato, da bi se prikrilo storjeno kaznivo dejanje, prekoračitev ali zloraba pooblastil ali prikrilo kakšno drugo nezakonito dejanje ali ravnanje, ni tajen. V povzeti določbi sta namreč zapisana dva pogoja. 1) Da je bil podatek pridobljen s kaznivim dejanjem, prekoračitvijo ali zlorabo pooblastil ali kakšnim drugim kaznivim dejanjem, 2) nato pa mu je bila z namenom, da bi se takšno dejanje prikrilo, določena stopnja tajnosti. V obravnavanem primeru ni izpolnjen noben od obeh pogojev – ni izkazano, da so bili podatki pridobljeni na nezakonit način niti ni izkazano, da jim je bila stopnja tajnosti določena ravno z namenom, da se te nezakonitosti prikrijejo. Prosilec ob tem ni navedel nobenih konkretnih dejstev in predlagal nobenih dokazov, ki bi vodili do sklepanja, da je dejansko prišlo do nezakonitega delovanja, prav tako tovrstnih dejstev v postopku ni ugotovil Pooblaščenec. Ob tem Pooblaščenec še poudarja, da tudi če bi ugotovil, da so določeni podatki bili pridobljeni na nezakonit način (npr. s prekoračitvijo pooblastil), bi bilo za uporabo 6. čl. ZTP treba izkazati tudi, da je bila tem informacijam stopnja tajnosti določena ravno z namenom, da se takšna nezakonitost prikrije, kar pa v obravnavanem postopku ni izkazano.

Na podlagi vsega navedenega je Pooblaščenec ugotovil, da je informacija, ki jo zahteva prosilec, označena kot tajna na podlagi ZTP, ker sta izpolnjena tako materialni kot formalni kriterij. V skladu s tem gre za izjemo po 1. tč. prvega odstavka 6. čl. ZDIJZ, zaradi katere se dostop do informacije zavrne.

O testu prevladujočega interesa javnosti

Prosilec se je na test interesa javnosti skliceval šele v pritožbi, zato je Pooblaščenec štel, da je organ pravilno vodil postopek, ko je o njegovi zahtevi odločil sam, pri čemer se do testa interesa javnosti ni posebej opredeljeval. Ob tem Pooblaščenec pojasnjuje postopek v zvezi z uporabo testa interesa javnosti, ki ga ureja drugi odstavek 21. člena ZDIJZ. Ta pravi, da organ odloči o vprašanju javnega interesa, če se prosilec v zahtevi sklicuje na prevladujoč javni interes za razkritje v skladu z drugim odstavkom 6. člena ZDIJZ ali če predstojnik organa ali uradna oseba oceni, da je potrebno uporabiti to določbo. Glede na to, da se prosilec v zahtevi z dne 18. 1. 2012 na interes javnosti za razkritje zahtevanih informacij ni skliceval, uporaba testa interesa javnosti v konkretnem primeru na prvi stopnji ni bila obvezna. Se je pa Pooblaščenec opredelil do uporabe tega testa v tem postopek, ker se prosilec nanj sklicuje v pritožbi z dne 21. 2. 2012.

Pri uporabi testa interesa javnosti po drugem odstavku 6. čl. ZDIJZ gre za t.i. tehtanje med več interesi oz. pravicami. Navedena določba namreč pravi, da se ne glede na določbe prejšnjega odstavka (v katerem so določene izjeme od prosto dostopnih informacij, op. Pooblaščenca), dostop do zahtevane informacije dovoli, če je javni interes glede razkritja močnejši od javnega interesa ali interesa drugih oseb za omejitev dostopa do zahtevane informacije, razen v zakonu določenih primerih. Med slednje primere sodijo podatki, ki so v skladu z zakonom, ki ureja tajne podatke, označeni z najvišjima dvema stopnjama tajnosti. V obravnavanem primeru je izvajanje testa interesa javnosti dovoljeno, saj ne gre za tajne podatke, ki bi bili označeni z najvišjima dvema stopnjama tajnosti. Bistvo te presoje je v možnosti relativizacije določene izjeme, ki pa mora biti omejena zgolj na tiste primere, ko je interes javnosti za razkritje določene izjeme močnejši od interesa, zaradi katerega je določena informacija zavarovana kot izjema. Pri uporabi testa prevladujočega interesa javnosti je potrebno presoditi tudi, ali je interes javnosti za razkritje informacije javnega značaja lahko močnejši od potencialno storjene škode, ki bi nastala z razkritjem informacije. V teoriji se poudarja, da ga je potrebno uporabljati z veliko mero previdnosti in skrbnosti, saj test interesa javnosti zahteva bistveno večjo kakovost odločanja v obliki tehtanja posameznih nasprotujočih si pravic oziroma interesov. Test interesa javnosti zato pomeni izjemo od izjem, ki se mora uporabljati zelo premišljeno in zgolj takrat, ko bi s pomočjo tega testa odkrili nekaj, kar bi pripomoglo k širši razpravi in razumevanju nečesa pomembnega za širšo javnost.

Pri testu interesa javnosti gre za tehtanje, pri katerem je potrebno presoditi, kdaj prevlada pravica javnosti vedeti nad kakšno drugo pravico oziroma izjemo iz ZDIJZ in s tem ugotoviti, ali bo v konkretnem primeru javnemu interesu bolj zadoščeno z razkritjem ali z nerazkritjem informacije. Javni interes za razkritje je na primer močan v situacijah, ki se navezujejo na pridobivanje ali porabo javnih sredstev, javno varnost, javno zdravje, odgovornost in transparentnost odločanja, ki sprožijo javno ali parlamentarno razpravo ipd.

Pooblaščenec ugotavlja, da zahtevana informacija ni v neposredni povezavi s porabo javnih sredstev, prav tako ne gre za temo, ki bi bila (v času izdaje te odločbe) aktualna za širši krog ljudi oz. za širšo javnost. Pooblaščenec tudi ni zasledil, da bi bila informacija, ki zanima prosilca, deležna javne razprave ali polemike. Prosilec ob tem niti v zahtevi niti v pritožbi ni navedel nobenega konkretnega dejstva, zakaj bi bilo razkritje zahtevanih podatkov v javnem interesu oz. v interesu širšega kroga ljudi. Pri tem Pooblaščenec ni sledil navedbam prosilca, da mora biti javnosti dana možnost vpogleda v naprave, s katerimi (morebiti) razpolaga organ zgolj iz razloga, ker bi s temi napravami domnevno lahko prišlo do nezakonitih posegov v zasebnost posameznikov. Zgolj teoretična možnost nezakonitih posegov, brez kakršnihkoli konkretnih dejstev, da je do tovrstnih posegov dejansko prišlo ali da je velika verjetnost da bi lahko prišlo, namreč ne zadošča, da bi javnosti razkrili podatke, ki so varovani po ZTP in predstavljajo izjemo od prosto dostopnih informacij javnega značaja. Pooblaščenec ob tem tudi poudarja, da postopek dostopa do informacij javnega značaja ni namenjen presoji (ne)zakonitosti (morebitnih) dokazov v kazenskem postopku, prav tako pa se Pooblaščenec v tem postopku v (ne)zakonitost pridobljenih dokazov v kazenskem postopku ni pristojen spuščati. Za uporabo posebnih metod in sredstev ima organ, pod določenimi pogoji, pooblastilo v Zakonu o kazenskem postopku (dalje ZKP), postopek uporabe teh metod pa je podrobneje opredeljen v čl. 149a. – 156.a ZKP. Obenem četrti odstavek 153. čl. ZKP določa, da sodišče ne sme opreti svoje odločbe na podatke, sporočila, posnetke ali dokazila, ki so bila pridobljena v nasprotju s prej navedenimi členi ZKP, brez odredbe pristojnega organa ali v nasprotju z njo. Posameznik, ki meni, da so mu bile kršene pravice v kazenskem postopku, ima torej vse možnosti, da svoje pravice zavaruje v okviru tega postopka. V obravnavani zadevi tehtanje vseh navedenih okoliščin po oceni Pooblaščenca tako pripelje do zaključka, da interes javnosti za razkritje zahtevanih informacij ni močnejši od interesa, da se ti podatki zavarujejo zaradi varovanja tajnih podatkov. Pooblaščenec tako ocenjuje, da v konkretnem primeru interes javnosti do razkritja zahtevanih podatkov ni podan v tolikšni meri, da bi prevladal nad interesi, ki terjajo omejitev dostopa do zahtevane informacije iz razloga, zaradi katerih so informacije zavarovane kot izjema po 1. točki 1. odst. 6. čl. ZDIJZ.

Glede na navedeno Pooblaščenec zaključuje, da so v času odločanja podatki, ki jih zahteva prosilec, označeni kot tajni v skladu z ZTP in torej predstavljajo izjemo po 1. točki prvega odstavka 6. člena ZDIJZ, interes javnosti za njihovo razkritje, po drugem odstavku 6. čl. ZDIJZ, pa ni podan.

V skladu z ugotovljenim je Pooblaščenec štel, da je izpodbijana odločba pravilna, pritožba prosilca pa neutemeljena, zato jo je na podlagi 2. odstavka 248. čl. ZUP kot neutemeljeno zavrnil in potrdil odločitev organa prve stopnje. Pooblaščenec je sicer v postopku na prvi stopnji ugotovil pomanjkljivosti (v obrazložitvi izpodbijane odločbe), ki pa niso bile bistvene.


Pouk o pravnem sredstvu:.
Zoper to odločbo ni dovoljena pritožba, pač pa lahko prosilec sproži upravni spor, in sicer zoper odločbo Ministrstva za notranje zadeve, Policije št. 090-2/2012/2 (20-06) z dne 13. 2. 2012. Upravni spor se sproži s tožbo, ki se vloži v 30 dneh od vročitve te odločbe na Upravno sodišče RS, Fajfarjeva 33, 1000 Ljubljana. Tožba se lahko vloži pisno po pošti ali neposredno pri navedenem sodišču. Če se tožba pošlje priporočeno po pošti, se za dan izročitve sodišču šteje dan oddaje na pošto. Tožba z morebitnimi prilogami se vloži v najmanj treh izvodih. Tožbi je treba priložiti tudi to odločbo v izvirniku ali prepisu.




Postopek vodila:
Kristina Kotnik Šumah, univ. dipl. prav.                      
namestnica pooblaščenke                   


Informacijski Pooblaščenec:
Nataša Pirc Musar, univ. dipl. prav.,
pooblaščenka