Informacijski pooblaščenec Republika Slovenija
    SLO | ENG

Iskalnik po odločbah IP o dostopu do informacij javnega značaja

+ -
Datum: 12.10.2016
Naslov: novinarka Anuška Delić, Delo - Okrajno sodišče v Ljubljani
Številka: 090-269/2014/13
Kategorija: Ali dokument obstaja?, Osebni podatek, Odločbe po sodbah Upravnega sodišča
Status: Odobreno


Sodba Upravnega sodišča

 

POVZETEK:

Prosilka je zahtevala seznam nepremičnin, ki so v lasti konkretne gospodarske družbe. IP je odločal v ponovljenem postopku po sodbi Upravnega sodišča RS št. I U 658/2015-7 z dne 12. 11. 2015 in ugotovil, da zahtevani dokument obstaja, ker ga je mogoče pripraviti z uporabo obstoječega računalniškega sistema, mogoče ga je hitro pridobiti, priprava tega dokumenta pa je za organ relativno enostavna in vanjo ni treba vložiti nesorazmernega truda. Organ je zavrnilno odločbo oprl na 199. člen ZZK-1, ki omejuje le dostop do osebnih podatkov, IP pa je ugotovil, da podatki o pravni osebi, ki jih zahteva prosilka, ne sodijo v to kategorijo, zato je zaključil, da zahtevani dokument predstavlja prosto dostopno informacijo javnega značaja.

 

ODLOČBA:

 

Številka: 090-269/2014/13

Datum: 12. 10. 2016

 

Informacijski pooblaščenec po informacijski pooblaščenki Mojci Prelesnik (v nadaljevanju IP) izdaja na podlagi 2. člena Zakona o Informacijskem pooblaščencu (Ur. l. RS, št. 113/05, 51/07 - ZUstS-A), tretjega in četrtega odstavka 27. člena Zakona o dostopu do informacij javnega značaja (Ur. l. RS, št. 51/06 - uradno, 117/ prečiščeno besedilo 06 – ZDavP2, 23/14, 50/14, 19/15 – odl. US in 102/15); v nadaljevanju ZDIJZ) ter prvega odstavka 252. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Ur. l. RS, 24/06 – uradno prečiščeno besedilo, 105/06 – ZUS-1, 126/07, 65/08, 8/10 in 82/13); v nadaljevanju ZUP) o pritožbi … (v nadaljevanju prosilka), z dne 1. 12. 2014 zoper odločbo Okrajnega sodišča v Ljubljani, Miklošičeva 10, 1000 Ljubljana (v nadaljevanju organ) št. Su 1-8/2014 z dne 14. 11. 2014 v zadevi odobritve dostopa do informacije javnega značaja naslednjo

 

O D L O Č B O:

 

1.     Pritožbi prosilke z dne 1. 12. 2014 se ugodi in se odločba Okrajnega sodišča v Ljubljani, Miklošičeva 10, 1000 Ljubljana, št. Su 1-8/2014 z dne 14. 11. 2014 odpravi ter se odloči, da mora organ prosilki v roku 31 (enaintridesetih) dni od prejema te odločbe v elektronski obliki posredovati izpisek iz elektronske zemljiške knjige, ki vsebuje seznam nepremičnin, ki so v lasti družbe Artemia d.o.o.

 

2.     V postopku reševanja te pritožbe niso nastali posebni stroški.

 

O b r a z l o ž i t e v:

 

Organ je dne 7. 11. 2014 prejel zahtevo prosilke za posredovanje seznama oziroma navedbe vseh nepremičnin, ki so ali so bile v lasti podjetja Artemia d.o.o., z matično številko 1593676000 in davčno številko 49003437, ki se je marca 2011 preimenovalo v Estonles d.o.o. Prosilka želi prejeti nazive katastrskih občin, v katerih se te nepremičnine nahajajo, in parcelne številke oziroma številke stavb in delov stavb.

 

Zahtevo prosilke je organ zavrnil z odločbo št. Su 1-8/2014 z dne 14. 11. 2014, v kateri je navedel, da v skladu z določbami Zakona o zemljiški knjigi (Ur. l. RS, št. 58/03, 37/08 – ZST-1, 45/08, 28/09, 25/11 in 14/15 – ZUUJFO, v nadaljevanju ZZK-1) ne sme posredovati podatkov, ki so shranjeni v informatizirani glavni knjigi, na način, ki bi omogočal ugotovitev, ali je določena oseba lastnik oziroma imetnik drugih pravic na katerikoli nepremičnini. Organ se sklicuje na 199. člen ZZK-1 in navaja, da so v tretjem odstavku 199. člena ZZK-1 navedene osebe, ki imajo pravico do vpogleda in izpisa podatkov o tem, ali je določena oseba lastnik oziroma imetnik drugih pravic na katerikoli nepremičnini. Prvi odstavek 199. člena ZZK-1 govori o javnosti zemljiške knjige za dostop do podatkov o imetnikih pravic, ki niso vezani na posamezno nepremičnino, imetniki pravic, ki se vpisujejo v zemljiško knjigo, pa so fizične in pravne osebe (24. in 25. člen ZZK-1). To pomeni, da se 199. člen ZZK-1 nanaša tako na imetnike - fizične osebe, kot na imetnike - pravne osebe. Zakonodajalec je s spremembo 199. člena črtal le pravila o zemljiškoknjižnih vložkih, ki so bili ukinjeni, in uredil določbe glede dostopa do podatkov za notarje. Skozi celoten zakon pa zakonodajalec govori tako o pravnih kot o fizičnih osebah. Vpisi v zemljiški knjigi so javni. Za pridobitev izpiska oz. vpogled v izpise zemljiške knjige je treba navesti podatke o nepremičnini, torej pridobitev podatkov ni mogoča z iskanjem po imenih oz. nazivih imetnikov pravic, temveč je osnova za iskanje nepremičnina, označena z identifikacijskim znakom. Seznam nepremičnin, ki so ali so bile v lasti določenega podjetja, je poizvedovanje po nepremičninah fizične ali pravne osebe. Zakon dostop do teh podatkov omogoča zgolj točno določenim subjektom, navedenim v tretjem odstavku 199. člena ZZK-1. ZZK-1 je specialni procesni zakon, ki se nanaša na dostop do podatkov izključno v zemljiški knjigi. ZZK-1 je torej področni zakon, ki se nanaša le na vprašanje zemljiške knjige in pri tem samostojno ureja, na kakšen način je možno dostopati do posameznih dokumentov v zemljiški knjigi. Zemljiškoknjižni sodnik mora v skladu z določbami ZZK-1 (in ne v skladu z določbami drugih zakonov) v vsakem posameznem primeru o dostopu do podatkov, ali je določena oseba lastnik oziroma imetnik drugih pravic na katerikoli nepremičnini, odločiti na podlagi obrazložene pisne zahteve. Zahtevi morajo biti priložene listine in drugi dokazi o obstoju okoliščin, zaradi katerih je dostop do podatkov dopusten (četrti odstavek 199. člena ZZK-1).

 

Dne 1. 12. 2014 je prosilka vložila pritožbo, v kateri je navedla, da so podatki, o katerih sprašuje, nedvomno podatki javnega značaja. Prosilka meni, da se 199. člen ZZK-1 sploh ne nanaša na pravne osebe, temveč izrecno na fizične. Navedeni člen se celo imenuje »Omejitev dostopa do osebnih podatkov«, nanaša pa se na dostop do podatkov o imetnikih pravic, ki niso vezani na posamezno nepremičnino, pri čemer »nihče nima pravice do dostopa do podatkov /…/ na način, ki bi omogočal ugotovitev, ali je določena oseba lastnik oziroma imetnik drugih pravic na katerikoli nepremičnini«. Ker člen govori o omejitvi dostopa do osebnih podatkov, je povsem jasno, kdo je lahko »določena oseba«, ki jo ščiti citirani odstavek 199. člena – ta oseba je lahko le fizična. Toda organ je v odločbi 199. člen ZZK-1 povezal s 24. in 25. členom ZZK-1, v katerih zakonodajalec pojasnjuje vsebino zemljiškoknjižnih spisov, konkretneje, imetnike pravic, ki so lahko fizične ali pravne osebe. Če bi zakonodajalec v zvezi z omejitvami dostopa do podatkov želel zaščititi tudi zasebnost pravnih oseb, kar je samo po sebi sicer oksimoron, prosilka meni, da bi te tudi izrecno navedel. Organ se zgolj pavšalno sklicuje na to, da »skozi celoten zakon zakonodajalec govori tako o pravnih kot o fizičnih osebah«. Seveda, saj so imetniki zemljiškoknjižnih pravic lahko fizične ali pravne osebe. Vendar pa to ne more biti argument proti posredovanju podatkov o lastnini pravnih oseb. Prosilka poudarja, da je zakonodajalec 199. člen omejil na »osebne podatke«, ki jih, glede na določbe Zakona o varstvu osebnih podatkov (Uradni list RS, št. 94/2007 – uradno prečiščeno besedilo; v nadaljevanju ZVOP-1), ne morejo imeti pravne osebe. Poleg tega 199. člen, ne posredno ne neposredno, ne zadeva pravnih oseb, niti ne navaja, da zadeva imetnike pravic po 24. in 25. členu ZZK-1, s čimer bi bilo 199. člen mogoče razumeti tako, kot ga razume organ. K posredovanju podatkov organ zavezuje tudi 4. člen ZZK-1, na podlagi katerega so vsi vpisi v zemljiško knjigo javni, omejitve pa obstajajo pri zemljiškoknjižnih listinah, po katerih prosilka ne sprašuje. Organ je dolžan spoštovati tudi eno izmed temeljnih načel zemljiške knjige, tj. načelo javnosti, ki mora prevladati nad morebitnim interesom po ad hoc zaščiti parcialnih interesov neke pravne osebe. ZZK-1 se v 199. členu izrecno nanaša na fizične osebe, zato bi zavrnitev zahteve za posredovanje podatkov o pravni osebi pomenila prilagajanje razumevanja zakonskih določb posameznemu primeru, kar bi bilo nedopustno.

 

Organ je ugotovil, da je pritožba pravočasna, dovoljena in da jo je vložila upravičena oseba ter da odločbe ne bo nadomestil z novo, zato jo je, na podlagi 245. člena ZUP, z dopisom št. Su 1-8/2014 z dne 3. 12. 2014, poslal IP.

 

Zaradi razjasnitve dejanskega stanja je IP z dopisom št. 090-269/2014/2 z dne 4. 12. 2014 organ pozval, da mu posreduje dokument, ki je predmet zahteve prosilke. Organ je v prilogi dopisa št. Su 1-8/2014 z dne 8. 12. 2014 IP posredoval zaščiten izpisek iz elektronske zemljiške knjige za podjetje Artemia d.o.o. z dne 8. 12. 2014 in pojasnil, da v zaščitenih izpiskih iz zemljiške knjige ni bilo zadetkov za podjetje Estonles d.o.o.

 

IP je, na podlagi četrtega odstavka 246. člena ZUP, družbi Estonles d.o.o. (v nadaljevanju stranska udeleženka) poslal izpodbijano odločbo in pritožbo ter jo pozval, da poda morebitni ugovor in se pisno izreče o pritožbi. V dopisu št. P-21/2015-02/KN z dne 13. 1. 2015 je pooblaščeni odvetnik stranske udeleženke navedel, da njegova pooblastiteljica uveljavlja stransko udeležbo in da je organ zahtevo prosilke pravilno zavrnil. Stranska udeleženka je povzela 2. člen ZDIJZ in navedla, da namen ZDIJZ ni, da fizične in pravne osebe preko organov pridobivajo podatke (ki sicer niso javno dostopni) o drugih fizičnih in pravnih osebah. Nadalje je povzela 4. člen ZDIJZ in navedla, da seznam, ki ga zahteva prosilka, ni informacija javnega značaja, ker takšen dokument ne obstaja, ampak bi ga moral organ s pomočjo informatizirane baze podatkov šele ustvariti. Najbolj pomembno pa je, da 199. člen ZZK-1 določa, da nihče (razen izjem po tretjem odstavku 199. člena) nima pravice dostopa do podatkov, ki so shranjeni v informatizirani glavni knjigi na način, ki bi omogočal ugotovitev, ali je določena oseba (glede na določilo 24. in 25. člena ZZK-1 je jasno, da se za osebo štejejo tako fizične kot tudi pravne osebe) lastnik oz. imetnik drugih pravic na katerikoli nepremičnini. Iz navedenega izhaja, da se zahteva prosilke nanaša na podatek, glede katerega je dostop na podlagi 199. člena ZZK-1 prepovedan oz. omejen tudi strankam oz. udeležencem v zemljiškoknjižnem postopku, kar pomeni, da zahtevani seznam predstavlja tudi izjemo po 5.a členu ZDIJZ. 

 

 

IP je o pritožbi prosilke odločil z odločbo št. 090-269/2014/7 z dne 31. 3. 2015, s katero je pritožbi prosilke ugodil in izpodbijano odločbo odpravil ter odločil, da mora organ prosilki v elektronski obliki posredovati izpisek iz elektronske zemljiške knjige, ki vsebuje seznam nepremičnin, ki so v lasti družbe Artemia d.o.o.

 

Zoper odločbo IP št. 090-269/2014/7 z dne 31. 3. 2015 je organ vložil tožbo na Upravno sodišče RS (v nadaljevanju sodišče). Sodišče je s sodbo št. I U 658/2015-7 z dne 12. 11. 2015 tožbi ugodilo in zadevo vrnilo IP v ponovni postopek.

                                                 

Pritožba je utemeljena.

 

IP je kot organ druge stopnje v skladu z 247. členom ZUP dolžan preizkusiti odločbo v delu, v katerem jo pritožnik oz. prosilec izpodbija. Odločbo preizkusi v mejah pritožbenih navedb, po uradni dolžnosti pa preizkusi, ali ni prišlo v postopku na prvi stopnji do bistvenih kršitev postopka in ali ni prekršen materialni zakon.

 

IP primarno ugotavlja, da je predmet presoje v ponovljenem postopku seznam vseh nepremičnin, ki so ali so bile v lasti podjetja Artemia d.o.o., ki se je marca 2011 preimenovalo v Estonles d.o.o., in sicer želi prosilka prejeti nazive katastrskih občin, v katerih se te nepremičnine nahajajo in parcelne številke oziroma številke stavb in delov stavb.

 

Sodišče je v sodbi št. I U 658/2015-7 z dne 12. 11. 2015 zapisalo, da se obravnavana zahteva ne nanaša na podatke o stvarnih pravicah v zvezi s posameznimi nepremičninami, temveč na pravna razmerja posamezne osebe. Zahteva se torej ne nanaša neposredno na podatke iz zemljiške knjige, ki so po zakonski ureditvi podatki o nepremičninah in ne o osebah. V zemljiško knjigo se sicer res vpisuje tudi imetnika pravice na nepremičnini (22. člen ZZK-1), vendar le kot del podatkov o nepremičnini. Navedeno sicer ne pomeni, da iz podatkov zemljiške knjige ni mogoče ugotoviti, katere nepremičnine ima določena oseba v lasti, vendar je za to potrebno sistematično pregledati oziroma filtrirati vse podatke o nepremičninah. To pa ne pomeni dostopa do (že sicer javno dostopnih) podatkov, temveč njihovo obdelavo. Kar prosilka zahteva, je obdelava (sicer javno dostopnih) podatkov, te pravice pa ji ZDIJZ ne daje. Zahteva prosilke namreč pomeni zahtevo za pregled in filtriranje večje količine oziroma vseh podatkov o nepremičninah, ki so vpisane v zemljiško knjigo. Po presoji sodišča prvi odstavek 4. člena ZDIJZ kot informacije javnega značaja opredeljuje izključno že obstoječe informacije in ne tistih, ki bi jih bilo treba šele izdelati. Na to ne more vplivati hitrost obdelave podatkov v informacijskem sistemu oziroma enostavnost postopka za operaterja, saj ne eno ne drugo ne spreminja pravno odločilnega dejstva, da gre za obdelavo informacij, oziroma za izdelavo nove informacije.

 

V četrtem odstavku 64. člena ZUS-1 je določeno, da je upravni organ (v konkretnem primeru IP) pri novem odločanju vezan na pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava in na njegova stališča, ki se tičejo postopka. Vendar ima po presoji Vrhovnega sodišča (sklep št. X Ips 760/2007-3 z dne 22.11.2007) upravni organ, ki je pristojen za odločanje, možnost odločiti v nasprotju s pravnim mnenjem in stališči prvostopenjskega sodišča, če ima za to utemeljene razloge. To pa je zlasti upoštevanje načela zakonitosti, po katerem mora organ (v smislu ZUP) odločati na podlagi Ustave, veljavnih zakonov in drugih predpisov (3. odstavek 153. člena Ustave RS), kar mora v obrazložitvi nove odločbe posebej pojasniti. Da je temu tako, potrjuje tudi določba 2. točke 1. odstavka 65. člena ZUS-1, ki daje sodišču, ki odloča v upravnem sporu, možnost odločanja o stvari (spor polne jurisdikcije) tudi v primeru, če upravni organ v novem postopku odloči v nasprotju z že izraženim mnenjem in stališčem sodišča.

 

IP v nadaljevanju navaja razloge, zaradi katerih ne more slediti pravnemu mnenju sodišča, da prosilka zahteva izdelavo nove informacije.

 

Iz definicije informacije javnega značaja je (prvi odstavek 4. člena ZDIJZ) izhajajo trije osnovni pogoji, ki morajo biti izpolnjeni kumulativno, da lahko govorimo o obstoju informacije javnega značaja, in sicer:

1. informacija mora  izvirati iz delovnega področja organa,

2. organ mora z njo razpolagati in

3. nahajati se mora v materializirani obliki.

Organ je v prilogi dopisa št. Su 1-8/2014 z dne 8. 12. 2014 IP posredoval zaščiten izpisek iz elektronske zemljiške knjige za podjetje Artemia d.o.o. z dne 8. 12. 2014 in pojasnil, da v zaščitenih izpiskih iz zemljiške knjige ni bilo zadetkov za podjetje Estonles d.o.o., zato ni nobenega dvoma, da zahtevano informacijo predstavlja posredovani izpisek, ki izpolnjuje vse tri kriterije, navedene v prejšnjem odstavku.

 

Tako stranska udeleženka kot tudi sodišče v sodbi št. I U 658/2015-7 z dne 12. 11. 2015 zatrjujeta, da zahtevani seznam ni informacija javnega značaja, ker takšen dokument ne obstaja, ampak bi ga moral organ s pomočjo informatizirane zbirke podatkov šele izdelati tako, da bi pregledal in filtriral večjo količino oziroma vse podatke o nepremičninah. Nasprotno pa se organ, ki z zahtevanim dokumentom razpolaga in najbolje pozna postopek izdelave takšnega izpisa, niti v izpodbijani odločbi niti po prejemu zahteve IP za posredovanje zahtevanega izpiska iz elektronske zemljiške knjige ni skliceval na to, da obravnavani dokument v smislu informacije javnega značaja ne obstaja. IP poudarja, da bi v dobi informatiziranih zbirk razlaga, ki jo zagovarjata stranska udeleženka in sodišče, z vidika transparentnosti, pomenila velik korak nazaj. To seveda ne pomeni, da vselej vsaka informacija, ki je del neke informatizirane zbirke, ustreza kriteriju iz prvega odstavka 4. člena ZDIJZ. Treba je presojati od primera do primera, pri čemer je ključno vprašanje, s kakšnimi »ukazi« se informacija lahko »prikliče iz sistema«. Če gre za enostaven, že pripravljen program, potem nedvomno ni mogoče zatrjevati, da gre za ustvarjanje novih informacij oziroma dokumentov. O ustvarjanju novih informacij bi lahko govorili v primeru, če bi moral organ za to, da bi pripravil zahtevano informacijo, npr. nadgraditi računalniški sistem ali na novo izdelati poseben program.

 

Kot že rečeno, organ v konkretnem primeru niti ni zatrjeval, da zahtevanih podatkov ni zmožen priklicati iz svoje elektronske baze podatkov, ampak jih je IP nemudoma posredoval. Iz navedb organa v izpodbijani odločbi izhaja, da s pomočjo obstoječega računalniškega sistema za obdelavo podatkov iz informatizirane glavne knjige pripravlja nabore podatkov, ki so po vsebini enakovrstni temu, ki ga zahteva prosilka, in sicer za subjekte, navedene v tretjem odstavku 199. člena ZZK-1. Zahtevani dokument je torej mogoče pripraviti z uporabo obstoječega računalniškega sistema, mogoče ga je hitro pridobiti, priprava tega dokumenta pa je za organ relativno enostavna in vanjo ni treba vložiti nesorazmernega truda. Takšen priklic informacij nikakor ne pomeni ustvarjanja novega dokumenta. Glede na to, da je v primerljivi zadevi tudi Upravno sodišče RS že zavzelo takšno stališče,[1] bi šlo za kršitev enakega varstva pravic (22. člen Ustave RS) in načela zaupanja v pravo (2. člen Ustave RS), če bi IP v konkretnem primeru odločil drugače. Upoštevaje vse navedeno je IP ugotovil, da zahtevani dokument obstaja in izpolnjuje vse zakonske kriterije za informacijo javnega značaja, kot izhajajo iz prvega odstavka 4. člena ZDIJZ.

 

Organ v izpodbijani odločbi navaja, da je ZZK-1 specialni procesni zakon, ki se nanaša na dostop do podatkov izključno v zemljiški knjigi. IP poudarja, da bi moral organ svojo odločitev opreti na določbe ZDIJZ, v okviru katerega je bil v konkretnem primeru zavezan odločati, nikakor pa podlage za odločitev v konkretnem primeru ne predstavljajo določbe ZZK-1. Določbe ZZK-1 se v postopku dostopa do informacij javnega značaja, ki ga ureja ZDIJZ, uporabijo zgolj kot materialno pravo, ki ureja področje, v okviru katerega so zahtevani dokumenti nastali. ZZK-1 in ZDIJZ urejata dva povsem ločena postopka, ki drug na drugega ne vplivata, nista povezana in zasledujeta povsem drug cilj. ZZK-1 ureja prepis oziroma vpogled v zbirko listin z izkazanim pravnim interesom, medtem ko je ZDIJZ namenjen odločitvi, ali gre za informacijo javnega značaja, ki je prosto dostopna vsakomur. Ker je prosilka vložila zahtevo na podlagi ZDIJZ, bi organ moral presojati, ali zahtevani dokument vsebuje podatke, ki so v ZDIJZ taksativno določeni kot izjema od prostega dostopa do informacij javnega značaja.

 

Tako organ kot tudi stranska udeleženka kot podlago za zavrnitev zahteve prosilke navajata 199. člen ZZK-1. Ta se nahaja v poglavju »6.6. Zagotavljanje javnosti zemljiške knjige«, ki v 195. členu kot temeljno načelo določa »Javnost glavne knjige«, na podlagi katerega so vsi vpisani podatki v glavni knjigi zemljiške knjige javni in jih sme vsakdo pregledovati, prepisovati ali zahtevati, da mu zemljiškoknjižno sodišče izda overjeni izpisek iz zemljiške knjige. Izjemo od tega načela določa 199. člen ZZK-1, ki ima naslov »Omejitev dostopa do osebnih podatkov«. Že s preprosto jezikovno razlago pridemo do ugotovitve, da ta člen postavlja izjemo od načela javnosti zemljiške knjige, ki velja za osebne podatke. Jezikovna razlaga določa besedni pomen pravnega pravila in hkrati mejo, ki je razlagalec ne sme prestopiti, še posebej ne v škodo z ustavo določenih pravic posameznika, kamor spada tudi pravica dostopa do informacij javnega značaja. Zato bi bilo nedopustno veljavnost tega člena raztegniti tudi na podatke o pravnih osebah, na način, kot si ta člen zmotno razlagata organ in stranska udeleženka. Poleg tega lahko uporabimo tudi sistematično razlago zakona in z njo, glede na povezavo s sistemom, opredelimo pomen obravnavanega pravnega pravila. Po sistematični razlagi je ta namreč odvisen od umeščenosti v t.i. zunanji in notranji pravni sistem. Sistem, po katerem so določbe razvrščene v ZZK-1, vsebuje poglavja, podpoglavja in naslove členov, ki povedo bistveno vsebino pravnih pravil, na katera se nanašajo. V konkretnem primeru naslov člena pove, da se 199. člen ZZK-1 nanaša na osebne podatke. Tako tudi s pomočjo sistematične razlage pridemo do zaključka, da se je v postopku po ZDIJZ mogoče na navedeni člen sklicevati le v primeru, ko dokument, ki je predmet zahteve, vsebuje osebne podatke (v tem primeru bi bil npr. 199. člen ZZK-1 v povezavi s 3. točko prvega odstavka 6. člena ZDIJZ lahko podlaga za obstoj izjeme od prostega dostopa), ne pa tudi, kadar gre za podatke o pravni osebi.

 

ZVOP-1 v 6. členu določa, da je osebni podatek katerikoli podatek, ki se nanaša na posameznika, ne glede na obliko, v kateri je izražen. Posameznik pa je določena ali določljiva fizična oseba, na katero se nanaša osebni podatek. Pojem »oseba«, ki je uporabljen v 199. členu ZZK-1 (ki se nanaša na osebne podatke), se torej nanaša na fizično osebo in nikakor ne na pravno osebo, kot to zmotno zatrjujeta organ in stranska udeleženka. Organ kot argument pavšalno navaja, da zakonodajalec skozi celoten zakon govori tako o pravnih kot o fizičnih osebah. IP ne zanika, da po ZZK-1 obstajata dve skupini imetnikov pravic, in sicer fizične in pravne osebe, kar je določeno v 24. in 25. členu ZZK-1. Vendar pa zakonodajalec pojem »oseba« v ZZK-1 neenotno na različnih mestih uporablja za obe skupini imetnikov pravic (npr. drugi odstavek 16. člena ZZK-1, prvi odstavek 15. člena), samo za pravne osebe (npr. četrti odstavek 25. člena ZZK-1) ali samo za fizične osebe (npr. drugi odstavek 24. člena ZZK-1). Tudi v 3. členu ZZK-1, ki vsebuje razlago posameznih pojmov, uporabljenih v zakonu, ni definicije pojma »oseba«. Iz navedenega izhaja, da ZZK-1 pojem »oseba« uporablja za različne vrste oseb. S pomočjo razlagalnih metod pa lahko ugotovimo, na katero skupino imetnikov pravic se določen člen nanaša.

 

Na podlagi zgornjih argumentov IP zaključuje, da se drugi odstavek 199. člena ZZK-1, ki pravi, da »nihče nima pravice do dostopa do podatkov, ki so shranjeni v informatizirani glavni knjigi, na način, ki bi omogočal ugotovitev ali je določena oseba lastnik oziroma imetnik drugih pravic na katerikoli nepremičnini«, nanaša na dostop do podatkov, ki bi omogočali ugotovitev, ali je določena fizična oseba lastnik oziroma imetnik drugih pravic na katerikoli nepremičnini. Nikakor pa ni mogoče razumeti, da 199. člen kakorkoli onemogoča dostop do podatkov, ki bi omogočali ugotovitev, ali je določena pravna oseba lastnik oziroma imetnik drugih pravic na katerikoli nepremičnini. Če bi zakonodajalec s 199. členom ZZK-1 želel zaščititi tudi interese pravnih oseb, bi to eksplicitno tudi navedel, tako kot je to storil za fizične osebe s tem, ko je že v naslovu obravnavanega člena navedel, da ureja »Omejitev dostopa do osebnih podatkov«.

 

IP je pregledal vsebino izpiska iz elektronske zemljiške knjige, ki vsebuje seznam nepremičnin, ki so v lasti družbe Artemia d.o.o. (torej v lasti pravne in ne fizične osebe), ter ugotovil, da ne vsebuje niti osebnih podatkov niti drugih podatkov, ki bi bili izjema od prostega dostopa do informacij javnega značaja. V zvezi z izjemo po prvem odstavku 5.a člena ZDIJZ, ki jo navaja stranska udeleženka, IP pojasnjuje, da gre za izjemo, ki prost dostop omejuje do tistih podatkov, glede katerih imajo omejen dostop stranke, udeleženci ali oškodovanci v postopkih. Res je, da 199. člen ZZK-1 omejuje dostop, vendar, kot je pojasnjeno že zgoraj, se ta omejitev nanaša samo na podatke o fizičnih osebah, v konkretnem primeru pa gre za podatke o pravni osebi, zato se ta določba za konkretni primer ne uporablja, posledično pa tudi izjema od prostega dostopa po 5.a členu ZDIJZ za ta primer ne obstaja.

 

Izhajajoč iz vsega navedenega je IP odločil, da je treba pritožbi prosilke ugoditi. IP je na podlagi prvega odstavka 252. člena ZUP odločbo organa odpravil in sam rešil zadevo, kot izhaja iz izreka.

 

Ta odločba je v skladu s 30. točko 28. člena Zakona o upravnih taksah (Ur. l. RS, št. 106/2010-UPB5) oproščena plačila upravne takse.

 

 

Posebni stroški v tem postopku niso nastali.

 

 

 

 

 

Pouk o pravnem sredstvu: 

 

 

 

Zoper to odločbo ni dovoljena pritožba, pač pa se lahko sproži upravni spor. Upravni spor se sproži s tožbo, ki se vloži v 30 dneh od vročitve te odločbe na Upravno sodišče, Fajfarjeva 33, Ljubljana. Tožba se lahko vloži pisno po pošti ali pri navedenem sodišču. Če se tožba pošlje priporočeno po pošti, se za dan izročitve sodišču šteje dan oddaje na pošto. Tožba z morebitnimi prilogami se vloži v najmanj treh izvodih. Tožbi je treba priložiti tudi to odločbo v izvirniku ali prepisu.

 

 

 

 

Postopek vodila:                                                                                

Jasna Duralija, univ. dipl. prav.,                                              

svetovalka IP                                                                                     

 

 

 

Informacijski pooblaščenec:          

Mojca Prelesnik, univ. dipl. prav.,

informacijska pooblaščenka

 

 

 

 

 

 

 

 


[1] Sodba Upravnega sodišča RS št. I U 630/2016-24, z dne 7. 9. 2016