Informacijski pooblaščenec Republika Slovenija
    SLO | ENG

Iskalnik po odločbah IP o dostopu do informacij javnega značaja

+ -
Datum: 31.03.2015
Naslov: novinarka Anuška Delić, Delo - Okrajno sodišče v Ljubljani
Številka: 090-269/2014
Kategorija: Ali dokument obstaja?, Osebni podatek
Status: Odobreno


Sodba Upravnega sodišča

 

POVZETEK:

Prosilka je zahtevala seznam nepremičnin, ki so v lasti konkretne gospodarske družbe. Organ je zahtevo zavrnil, sklicujoč se na 199. člen ZZK-1. IP je v pritožbenem postopku ugotovil, da 199. člen ZZK-1 omejuje le dostop do osebnih podatkov, podatki o pravni osebi, ki jih zahteva prosilka, pa ne sodijo v to kategorijo. Ker je IP ugotovil, da zahtevani izpisek iz elektronske zemljiške knjige ne vsebuje podatkov, ki so izjema od prostega dostopa, je zaključil, da predstavlja prosto dostopno informacijo javnega značaja.

 

ODLOČBA:

 

Številka: 090-269/2014/7
Datum: 30. 3. 2015

Informacijski pooblaščenec po informacijski pooblaščenki Mojci Prelesnik (v nadaljevanju IP) izdaja na podlagi 2. člena Zakona o Informacijskem pooblaščencu (Ur. l. RS, št. 113/05, 51/07 - ZUstS-A), tretjega in četrtega odstavka 27. člena Zakona o dostopu do informacij javnega značaja (Ur. l. RS, št. 51/06 - uradno prečiščeno besedilo, 117/06 – ZDavP2, 23/14 in 50/14; v nadaljevanju ZDIJZ) ter prvega odstavka 252. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Ur. l. RS, 24/06 – uradno prečiščeno besedilo, 105/06 – ZUS-1, 126/07, 65/08, 8/10 in 82/13); v nadaljevanju ZUP) o pritožbi ….. (v nadaljevanju prosilka), z dne 1. 12. 2014 zoper odločbo Okrajnega sodišča v Ljubljani, Miklošičeva 10, 1000 Ljubljana (v nadaljevanju organ) št. Su 1-8/2014 z dne 14. 11. 2014 v zadevi odobritve dostopa do informacije javnega značaja naslednjo

O D L O Č B O:

1.    Pritožbi prosilke z dne 1. 12. 2014 se ugodi in se odločba Okrajnega sodišča v Ljubljani, Miklošičeva 10, 1000 Ljubljana št. Su 1-8/2014 z dne 14. 11. 2014 odpravi ter se odloči, da mora organ prosilki v roku 31 (enaintridesetih) dni od prejema te odločbe v elektronski obliki posredovati izpisek iz elektronske zemljiške knjige, ki vsebuje seznam nepremičnin, ki so v lasti družbe Artemia d.o.o.

2.    V postopku reševanja te pritožbe niso nastali posebni stroški.

O b r a z l o ž i t e v:

Organ je dne 7. 11. 2014 prejel zahtevo prosilke za posredovanje seznama oziroma navedbe vseh nepremičnin, ki so ali so bile v lasti podjetja Artemia d.o.o. z matično številko 1593676000 in davčno številko 49003437, ki se je marca 2011 preimenovalo v Estonles d.o.o. Prosilka želi prejeti nazive katastrskih občin, v katerih se te nepremičnine nahajajo, in parcelne številke oziroma številke stavb in delov stavb.

Zahtevo prosilke je organ zavrnil z odločbo št. Su 1-8/2014 z dne 14. 11. 2014, v kateri je navedel, da v skladu z določbami Zakona o zemljiški knjigi (Ur. l. RS, št. 58/03, 37/08 – ZST-1, 45/08, 28/09, 25/11 in 14/15 – ZUUJFO, v nadaljevanju ZZK-1) ne sme posredovati podatkov, ki so shranjeni v informatizirani glavni knjigi, na način, ki bi omogočal ugotovitev, ali je določena oseba lastnik oziroma imetnik drugih pravic na katerikoli nepremičnini. Organ se sklicuje na 199. člen ZZK-1 in navaja, da so v tretjem odstavku 199. člena ZZK-1 navedene osebe, ki imajo pravico do vpogleda in izpisa podatkov o tem, ali je določena oseba lastnik oziroma imetnik drugih pravic na katerikoli nepremičnini. Prvi odstavek 199. člena ZZK-1 govori o javnosti zemljiške knjige za dostop do podatkov o imetnikih pravic, ki niso vezani na posamezno nepremičnino, imetniki pravic, ki se vpisujejo v zemljiško knjigo, pa so fizične in pravne osebe (24. in 25. člen ZZK-1). To pomeni, da se 199. člen ZZK-1 nanaša tako na imetnike - fizične osebe, kot na imetnike - pravne osebe. Zakonodajalec je s spremembo 199. člena črtal le pravila o zemljiškoknjižnih vložkih, ki so bili ukinjeni, in uredil določbe glede dostopa do podatkov za notarje. Skozi celoten zakon pa zakonodajalec govori tako o pravnih kot o fizičnih osebah. Vpisi v zemljiški knjigi so javni. Za pridobitev izpiska oz. vpogled v izpise zemljiške knjige je treba navesti podatke o nepremičnini, torej pridobitev podatkov ni mogoča z iskanjem po imenih oz. nazivih imetnikov pravic, temveč je osnova za iskanje nepremičnina, označena z identifikacijskim znakom. Seznam nepremičnin, ki so ali so bile v lasti določenega podjetja, je poizvedovanje po nepremičninah fizične ali pravne osebe. Zakon dostop do teh podatkov omogoča zgolj točno določenim subjektom, navedenim v tretjem odstavku 199. člena ZZK-1. ZZK-1 je specialni procesni zakon, ki se nanaša na dostop do podatkov izključno v zemljiški knjigi. ZZK-1 je torej področni zakon, ki se nanaša le na vprašanje zemljiške knjige in pri tem samostojno ureja, na kakšen način je možno dostopati do posameznih dokumentov v zemljiški knjigi. Zemljiškoknjižni sodnik mora v skladu z določbami ZZK-1 (in ne v skladu z določbami drugih zakonov) v vsakem posameznem primeru o dostopu do podatkov, ali je določena oseb lastnik oziroma imetnik drugih pravic na katerikoli nepremičnini, odločiti na podlagi obrazložene pisne zahteve. Zahtevi morajo biti priložene listine in drugi dokazi o obstoju okoliščin, zaradi katerih je dostop do podatkov dopusten (četrti odstavek 199. člena ZZK-1).

Dne 1. 12. 2014 je prosilka vložila pritožbo, v kateri je navedla, da so podatki, o katerih sprašuje, nedvomno podatki javnega značaja. Prosilka meni, da se 199. člen ZZK-1 sploh ne nanaša na pravne osebe, temveč izrecno na fizične. Navedeni člen se celo imenuje »Omejitev dostopa do osebnih podatkov«, nanaša pa se na dostop do podatkov o imetnikih pravic, ki niso vezani na posamezno nepremičnino, pri čemer »nihče nima pravice do dostopa do podatkov /…/ na način, ki bi omogočal ugotovitev, ali je določena oseba lastnik oziroma imetnik drugih pravic na katerikoli nepremičnini«. Ker člen govori o omejitvi dostopa do osebnih podatkov, je povsem jasno, kdo je lahko »določena oseba«, ki jo ščiti citirani odstavek 199. člena – ta oseba je lahko le fizična. Toda organ je v odločbi 199. člen ZZK-1 povezal s 24. in 25. členom ZZK-1, v katerih zakonodajalec pojasnjuje vsebino zemljiškoknjižnih spisov, konkretneje, imetnike pravic, ki so lahko fizične ali pravne osebe. Če bi zakonodajalec v zvezi z omejitvami dostopa do podatkov želel zaščititi tudi zasebnost pravnih oseb, kar je samo po sebi sicer oksimoron, prosilka meni, da bi te tudi izrecno navedel. Organ se zgolj pavšalno sklicuje na to, da »skozi celoten zakon zakonodajalec govori tako o pravnih kot o fizičnih osebah«. Seveda, saj so imetniki zemljiškoknjižnih pravic lahko fizične ali pravne osebe. Vendar pa to ne more biti argument proti posredovanju podatkov o lastnini pravnih oseb. Prosilka poudarja, da je zakonodajalec 199. člen omejil na »osebne podatke«, ki jih, glede na določbe Zakona o varstvu osebnih podatkov (Uradni list RS, št. 94/2007 – uradno prečiščeno besedilo; v nadaljevanju ZVOP-1), ne morejo imeti pravne osebe. Poleg tega 199. člen, ne posredno ne neposredno, ne zadeva pravnih oseb, niti ne navaja, da zadeva imetnike pravic po 24. in 25. členu ZZK-1, s čimer bi bilo 199. člen mogoče razumeti tako, kot ga razume organ. K posredovanju podatkov organ zavezuje tudi 4. člen ZZK-1, na podlagi katerega so vsi vpisi v zemljiško knjigo javni, omejitve pa obstajajo pri zemljiškoknjižnih listinah, po katerih prosilka ne sprašuje. Organ je dolžan spoštovati tudi eno izmed temeljnih načel zemljiške knjige, tj. načelo javnosti, ki mora prevladati nad morebitnim interesom po ad hoc zaščiti parcialnih interesov neke pravne osebe. ZZK-1 se v 199. členu izrecno nanaša na fizične osebe, zato bi zavrnitev zahteve za posredovanje podatkov o pravni osebi pomenila prilagajanje razumevanja zakonskih določb posameznemu primeru, kar bi bilo nedopustno.

Organ je ugotovil, da je pritožba pravočasna, dovoljena in da jo je vložila upravičena oseba ter da odločbe ne bo nadomestil z novo, zato jo je, na podlagi 245. člena ZUP, z dopisom št. Su 1-8/2014 z dne 3. 12. 2014, poslal IP.

Zaradi razjasnitve dejanskega stanja je IP z dopisom št. 090-269/2014/2 z dne 4. 12. 2014 organ pozval, da mu posreduje dokument, ki je predmet zahteve prosilke. Organ je v prilogi dopisa št. Su 1-8/2014 z dne 8. 12. 2014 IP posredoval zaščiten izpisek iz elektronske zemljiške knjige za podjetje Artemia d.o.o. z dne 8. 12. 2014 in pojasnil, da v zaščitenih izpiskih iz zemljiške knjige ni bilo zadetkov za podjetje Estonles d.o.o.

IP je, na podlagi četrtega odstavka 246. člena ZUP, družbi Estonles d.o.o. (v nadaljevanju stranska udeleženka) poslal izpodbijano odločbo in pritožbo ter jo pozval, da poda morebitni ugovor in se pisno izreče o pritožbi. V dopisu št. P-21/2015-02/KN z dne 13. 1. 2015 je pooblaščeni odvetnik stranske udeleženke navedel, da njegova pooblastiteljica uveljavlja stransko udeležbo in da je organ zahtevo prosilke pravilno zavrnil. Stranska udeleženka je povzela 2. člen ZDIJZ in navedla, da namen ZDIJZ ni, da fizične in pravne osebe preko organov pridobivajo podatke (ki sicer niso javno dostopni) o drugih fizičnih in pravnih osebah. Nadalje je povzela 4. člen ZDIJZ in navedla, da seznam, ki ga zahteva prosilka, ni informacija javnega značaja, ker takšen dokument ne obstaja, ampak bi ga moral organ s pomočjo informatizirane baze podatkov šele ustvariti. Najbolj pomembno pa je, da 199. člen ZZK-1 določa, da nihče (razen izjem po tretjem odstavku 199. člena) nima pravice dostopa do podatkov, ki so shranjeni v informatizirani glavni knjigi na način, ki bi omogočal ugotovitev, ali je določena oseba (glede na določilo 24. in 25. člena ZZK-1 je jasno, da se za osebo štejejo tako fizične kot tudi pravne osebe) lastnik oz. imetnik drugih pravic na katerikoli nepremičnini. Iz navedenega izhaja, da se zahteva prosilke nanaša na podatek, glede katerega je dostop na podlagi 199. člena ZZK-1 prepovedan oz. omejen tudi strankam oz. udeležencem v zemljiškoknjižnem postopku, kar pomeni, da zahtevani seznam predstavlja tudi izjemo po 5.a členu ZDIJZ. 

Pritožba je utemeljena.

IP je kot organ druge stopnje v skladu z 247. členom ZUP dolžan preizkusiti odločbo v delu, v katerem jo pritožnik oz. prosilec izpodbija. Odločbo preizkusi v mejah pritožbenih navedb, po uradni dolžnosti pa preizkusi, ali ni prišlo v postopku na prvi stopnji do bistvenih kršitev postopka in ali ni prekršen materialni zakon.

Prosilka je zahtevala dostop do seznama vseh nepremičnin, ki so ali so bile v lasti podjetja Artemia d.o.o., ki se je marca 2011 preimenovalo v Estonles d.o.o., in sicer želi prejeti nazive katastrskih občin, v katerih se te nepremičnine nahajajo in parcelne številke oziroma številke stavb in delov stavb.

Iz definicije informacije javnega značaja je (prvi odstavek 4. člena ZDIJZ) izhajajo trije osnovni pogoji, ki morajo biti izpolnjeni kumulativno, da lahko govorimo o obstoju informacije javnega značaja, in sicer:
1. informacija mora  izvirati iz delovnega področja organa,
2. organ mora z njo razpolagati in
3. nahajati se mora v materializirani obliki.
Organ je v prilogi dopisa št. Su 1-8/2014 z dne 8. 12. 2014 IP posredoval zaščiten izpisek iz elektronske zemljiške knjige za podjetje Artemia d.o.o. z dne 8. 12. 2014 in pojasnil, da v zaščitenih izpiskih iz zemljiške knjige ni bilo zadetkov za podjetje Estonles d.o.o., zato ni nobenega dvoma, da zahtevano informacijo predstavlja posredovani izpisek, ki izpolnjuje vse tri kriterije, navedene v prejšnjem odstavku.

Glede na to, da stranska udeleženka zatrjuje, da zahtevani seznam ni informacija javnega značaja, ker takšen dokument ne obstaja, ampak bi ga moral organ s pomočjo informatizirane baze podatkov šele ustvariti, IP pojasnjuje, da so zavezanci po ZDIJZ dolžni omogočiti dostop le do že obstoječih informacij in niso dolžni ustvariti novega dokumenta, zbirati informacij, opravljati raziskav, ali analizirati podatkov, da bi zadostili zahtevi prosilca. Vendar pa so izjema od napisanega informacije, ki se nahajajo v računalniških bazah, nastalih v zvezi z dejavnostjo organa. Dolžnost posredovanja informacij se namreč nanaša le na tako imenovane »surove« informacije (več: Komentar Zakona o dostopu do informacij javnega značaja, doc. dr. Senko Pličanič s soavtorji, Inštitut za javno upravo pri Pravni fakulteti v Ljubljani, 2005, str. 83). V duhu namena zakona, da se zagotovi javnost in odprtost delovanja organov ter omogoči uresničevanje pravice posameznikov in pravnih oseb, da pridobijo informacijo javnega značaja, je torej pri dokumentih ali podatkih, ki se nahajajo v informacijskih bazah organa, potreben relativiziran pristop. V praksi se je tako izoblikovalo stališče, da mora organ zavezanec omogočiti dostop do dokumentov, ki se nahajajo v računalniških bazah, čeprav priklic iz zbirke, tehnično gledano, pomeni nastanek (ustvarjanje) novega dokumenta. IP se zaveda, da je v določenih primerih za priklic podatkov iz računalniške baze lahko potreben določen čas. Vendar je pri tem treba upoštevati, da mora organ narediti vse, kar je razumno mogoče pričakovati od njega, da zadosti zahtevam za dostop do informacij javnega značaja. Organi so po ZDIJZ dolžni prosilcu posredovati zahtevane informacije v zahtevani obliki ob predpostavki, da razpolagajo tako z informacijo kot tudi z ustreznimi napravami ter strokovnim znanjem, da je takšen priklic informacij mogoč. Pri tem ni pomembno, ali organi z zahtevanimi podatki že razpolagajo v obliki datoteke, temveč je pomembno, ali informacijo lahko prikličejo iz svojega informacijskega sistema. Takšen priklic informacij pa ne pomeni nastanka novega dokumenta. Organ v konkretnem primeru niti ni zatrjeval, da zahtevanih podatkov ni zmožen priklicati iz svoje elektronske baze podatkov, ampak jih je IP nemudoma posredoval, zato je povsem jasno, da zahtevana informacija javnega značaja obstaja in da je navedba stranske udeleženke neutemeljena.

Organ v izpodbijani odločbi navaja, da je ZZK-1 specialni procesni zakon, ki se nanaša na dostop do podatkov izključno v zemljiški knjigi. IP poudarja, da bi moral organ svojo odločitev opreti na določbe ZDIJZ, v okviru katerega je bil v konkretnem primeru zavezan odločati, nikakor pa podlage za odločitev v konkretnem primeru ne predstavljajo določbe ZZK-1. Določbe ZZK-1 se v postopku dostopa do informacij javnega značaja, ki ga ureja ZDIJZ, uporabijo zgolj kot materialno pravo, ki ureja področje, v okviru katerega so zahtevani dokumenti nastali. ZZK-1 in ZDIJZ urejata dva povsem ločena postopka, ki drug na drugega ne vplivata, nista povezana in zasledujeta povsem drug cilj. ZZK-1 ureja prepis oziroma vpogled v zbirko listin z izkazanim pravnim interesom, medtem ko je ZDIJZ namenjen odločitvi, ali gre za informacijo javnega značaja, ki je prosto dostopna vsakomur. Ker je prosilka vložila zahtevo na podlagi ZDIJZ, bi organ moral presojati, ali zahtevani dokument vsebuje podatke, ki so v ZDIJZ taksativno določeni kot izjema od prostega dostopa do informacij javnega značaja.

Tako organ kot tudi stranska udeleženka kot podlago za zavrnitev zahteve prosilke navajata 199. člen ZZK-1. Ta se nahaja v poglavju »6.6. Zagotavljanje javnosti zemljiške knjige«, ki v 195. členu kot temeljno načelo določa »Javnost glavne knjige«, na podlagi katerega so vsi vpisani podatki v glavni knjigi zemljiške knjige javni in jih sme vsakdo pregledovati, prepisovati ali zahtevati, da mu zemljiškoknjižno sodišče izda overjeni izpisek iz zemljiške knjige. Izjemo od tega načela določa 199. člen ZZK-1, ki ima naslov »Omejitev dostopa do osebnih podatkov«. Že s preprosto jezikovno razlago pridemo do ugotovitve, da ta člen postavlja izjemo od načela javnosti zemljiške knjige, ki velja za osebne podatke. Jezikovna razlaga določa besedni pomen pravnega pravila in hkrati mejo, ki je razlagalec ne sme prestopiti, še posebej ne v škodo z ustavo določenih pravic posameznika, kamor spada tudi pravica dostopa do informacij javnega značaja. Zato bi bilo nedopustno veljavnost tega člena raztegniti tudi na podatke o pravnih osebah, na način, kot si ta člen zmotno razlagata organ in stranska udeleženka. Poleg tega lahko uporabimo tudi sistematično razlago zakona in z njo, glede na povezavo s sistemom, opredelimo pomen obravnavanega pravnega pravila. Po sistematični razlagi je ta namreč odvisen od umeščenosti v t.i. zunanji in notranji pravni sistem. Sistem, po katerem so določbe razvrščene v ZZK-1, vsebuje poglavja, podpoglavja in naslove členov, ki povedo bistveno vsebino pravnih pravil, na katera se nanašajo. V konkretnem primeru naslov člena pove, da se 199. člen ZZK-1 nanaša na osebne podatke. Tako tudi s pomočjo sistematične razlage pridemo do zaključka, da se je v postopku po ZDIJZ mogoče na navedeni člen sklicevati le v primeru, ko dokument, ki je predmet zahteve, vsebuje osebne podatke (v tem primeru bi bil npr. 199. člen ZZK-1 v povezavi s 3. točko prvega odstavka 6. člena ZDIJZ lahko podlaga za obstoj izjeme od prostega dostopa), ne pa tudi, kadar gre za podatke o pravni osebi.

ZVOP-1 v 6. členu določa, da je osebni podatek katerikoli podatek, ki se nanaša na posameznika, ne glede na obliko, v kateri je izražen. Posameznik pa je določena ali določljiva fizična oseba, na katero se nanaša osebni podatek. Pojem »oseba«, ki je uporabljen v 199. členu ZZK-1 (ki se nanaša na osebne podatke), se torej nanaša na fizično osebo in nikakor ne na pravno osebo, kot to zmotno zatrjujeta organ in stranska udeleženka. Organ kot argument pavšalno navaja, da zakonodajalec skozi celoten zakon govori tako o pravnih kot o fizičnih osebah. IP ne zanika, da po ZZK-1 obstajata dve skupini imetnikov pravic, in sicer fizične in pravne osebe, kar je določeno v 24. in 25. členu ZZK-1. Vendar pa zakonodajalec pojem »oseba« v ZZK-1 neenotno na različnih mestih uporablja za obe skupini imetnikov pravic (npr. drugi odstavek 16. člena ZZK-1, prvi odstavek 15. člena), samo za pravne osebe (npr. četrti odstavek 25. člena ZZK-1) ali samo za fizične osebe (npr. drugi odstavek 24. člena ZZK-1). Tudi v 3. členu ZZK-1, ki vsebuje razlago posameznih pojmov, uporabljenih v zakonu, ni definicije pojma »oseba«. Iz navedenega izhaja, da ZZK-1 pojem »oseba« uporablja za različne vrste oseb. S pomočjo razlagalnih metod pa lahko ugotovimo, na katero skupino imetnikov pravic se določen člen nanaša.

Na podlagi zgornjih argumentov IP zaključuje, da se drugi odstavek 199. člena ZZK-1, ki pravi, da »nihče nima pravice do dostopa do podatkov, ki so shranjeni v informatizirani glavni knjigi, na način, ki bi omogočal ugotovitev ali je določena oseba lastnik oziroma imetnik drugih pravic na katerikoli nepremičnini«, nanaša na dostop do podatkov, ki bi omogočali ugotovitev, ali je določena fizična oseba lastnik oziroma imetnik drugih pravic na katerikoli nepremičnini. Nikakor pa ni mogoče razumeti, da 199. člen kakorkoli onemogoča dostop do podatkov, ki bi omogočali ugotovitev, ali je določena pravna oseba lastnik oziroma imetnik drugih pravic na katerikoli nepremičnini. Če bi zakonodajalec s 199. členom ZDIJZ želel zaščititi tudi interese pravnih oseb, bi to eksplicitno tudi navedel, tako kot je to storil za fizične osebe s tem, ko je že v naslovu obravnavanega člena navedel, da ureja »Omejitev dostopa do osebnih podatkov«.

IP je pregledal vsebino izpiska iz elektronske zemljiške knjige, ki vsebuje seznam nepremičnin, ki so v lasti družbe Artemia d.o.o. (torej v lasti pravne in ne fizične osebe), ter ugotovil, da ne vsebuje niti osebnih podatkov niti drugih podatkov, ki bi bili izjema od prostega dostopa do informacij javnega značaja. V zvezi z izjemo po prvem odstavku 5.a člena ZDIJZ, ki jo navaja stranska udeleženka, IP pojasnjuje, da gre za izjemo, ki prosti dostop omejuje do tistih podatkov, glede katerih imajo omejen dostop stranke, udeleženci ali oškodovanci v postopkih. Res je, da 199. člen ZZK-1 omejuje dostop, vendar, kot je pojasnjeno že zgoraj, se ta omejitev nanaša samo na podatke o fizičnih osebah, v konkretnem primeru pa gre za podatke o pravni osebi, zato se ta člen za konkretni primer ne uporablja, posledično pa tudi izjema od prostega dostopa po 5.a členu ZDIJZ za ta primer ne obstaja.

Izhajajoč iz vsega navedenega je IP odločil, da je treba pritožbi prosilke ugoditi. IP je na podlagi prvega odstavka 252. člena ZUP odločbo organa odpravil in sam rešil zadevo, kot izhaja iz izreka.

Ta odločba je v skladu s 30. točko 28. člena Zakona o upravnih taksah (Ur. l. RS, št. 106/2010-UPB5) oproščena plačila upravne takse. Posebni stroški v tem postopku niso nastali.

Pouk o pravnem sredstvu:
Zoper to odločbo ni dovoljena pritožba, pač pa se lahko sproži upravni spor. Upravni spor se sproži s tožbo, ki se vloži v 30 dneh od vročitve te odločbe na Upravno sodišče, Fajfarjeva 33, Ljubljana. Tožba se lahko vloži pisno po pošti ali pri navedenem sodišču. Če se tožba pošlje priporočeno po pošti, se za dan izročitve sodišču šteje dan oddaje na pošto. Tožba z morebitnimi prilogami se vloži v najmanj treh izvodih. Tožbi je treba priložiti tudi to odločbo v izvirniku ali prepisu.

Postopek vodila    :                                      
Jasna Duralija, univ. dipl. prav.,                         
svetovalka IP                               

Informacijski pooblaščenec:
Mojca Prelesnik, univ. dipl. prav.,
informacijska pooblaščenka