Informacijski pooblaščenec Republika Slovenija
    SLO | ENG

Iskalnik po odločbah IP o dostopu do informacij javnega značaja

+ -
Datum: 15.09.2015
Naslov: novinarka Andreja Rednak, Finance - Ekonomska fakulteta v Ljubljani
Številka: 090-88/2015
Kategorija: Ali gre za delovno področje organa?, Osebni podatek, Javni uslužbenci, funkcionarji, Test interesa javnosti
Status: Delno odobreno


sodba Upravnega sodišča

 

POVZETEK:

Prosilka je od organa zahtevala odgovor na novinarsko vprašanje, koliko neto nakazilih za vsako posamezno leto in tudi skupaj je organ izplačal profesorju iz naslova avtorskih in podjemnih pogodb od leta 1998 do vložitve zahteve ter podatek, za kaj, za kakšno delo, projekte itd. so bila vsa ta nakazila izvedena. Organ je zahtevo v celoti zavrnil s sklicevanjem, da ne gre za informacijo javnega značaja, saj je z izvajanjem pogodb organ izvajal tržno dejavnost. IP je v pritožbenem postopku ugotovil, da organ z dokumenti, iz katerih bi izhajal odgovor na vprašanje, ki se nanaša na obdobje izplačil od leta 1998 do 31. 12. 2004 in na izplačila profesorju kot pravni osebi (npr. s.p., d.o.o.), ne razpolaga, zato je pritožbo v tem delu zavrgel. V preostalem delu pa je IP po pregledu vseh zahtevanih pogodb ugotovil, da gre v celoti za informacije z delovnega področja organa. IP je ugotovil, da se pogodbe (v večini) nanašajo na izvajanje javne službe organa, npr. izvajanje pedagoške in drugih dejavnosti, ki po zakonodaji veljajo za javno službo. Pri tem je IP poudaril, da tudi če dejavnost organa ni financirana neposredno iz proračuna, še ne pomeni, da v tem delu ne gre za javno službo. Tudi če bi bila delitev na tržno dejavnost in javno službo relevantna, pa je IP poudaril, da gre pri zahtevanih pogodbah za podatke, za katere je novela ZDIJZ-C predvidela absolutno javnost tudi za povsem tržne subjekte. Glede vprašanja varstva osebnih podatkov je IP ugotovil, da gre tako za podatke o porabi javnih sredstev kot za informacije v zvezi z delovnim razmerjem javnih uslužbencev, saj gre pri večini pogodb za opravljanje del, ki sodijo v okvir delovnih obveznosti iz rednega delovnega razmerja javnega uslužbenca. Prav tako je IP presodil, da je podan prevladujoč javni interes, da se javnost seznani z obravnavanimi informacijami. Zaradi vsega navedenega je IP organu naložil, da prosilki posreduje le dele pogodb, iz katerih izhaja podatek za kaj, za kakšno delo, projekte itd. so bila nakazila izvedena. Zaradi varstva osebnih podatkov pa je pritožbo v delu, ki se nanaša na podatek o neto izplačilih, zavrnil.

 

ODLOČBA:

 

Številka: 090-88/2015/10

Datum: 16. 9. 2015

 

Informacijski pooblaščenec po informacijski pooblaščenki Mojci Prelesnik (v nadaljevanju IP) izdaja na podlagi devetega in desetega odstavka 45. člena Zakona o medijih (Uradni list RS, št. 110/06 – uradno prečiščeno besedilo in 36/08-ZPOmK-1, 77/10 - ZSFCJA, 90/10 - odl. US, 87/11 - ZAvMS in 47/12, v nadaljevanju ZMed), tretjega in četrtega odstavka 27. člena Zakona o dostopu do informacij javnega značaja (Uradni list RS, št. 51/2006 – uradno prečiščeno besedilo, 117/2006 – ZDavP-2, 23/14, 50/14 in 19/15 odl. US; v nadaljevanju ZDIJZ), 2. člena Zakona o Informacijskem pooblaščencu (Uradni list RS, številka 113/05 in 51/07 – ZUstS-A; v nadaljevanju ZInfP) ter prvega odstavka 246. člena, prvega odstavka 248. člena in prvega odstavka 252. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, številka 24/06 – uradno prečiščeno besedilo, 105/06 – ZUS-1, 126/07- ZUP-E, 65/08-ZUP-F, 8/10-ZUP-G in 82/13-ZUP-H; v nadaljevanju ZUP), o pritožbi novinarke Andreje Rednak, Časnik Finance d.o.o., Bleiweisova cesta 30, 1000 Ljubljana (v nadaljevanju prosilka), zoper zavrnilni odgovor Ekonomske fakultete v Ljubljani, Kardeljeva ploščad 17, 1000 Ljubljana (v nadaljevanju organ), z dne 9. 3. 2015, v zadevi odobritve dostopa do informacij za medije naslednji

 

 

S K L E P

 

  1. Pritožba prosilke zoper odgovor Ekonomske fakultete v Ljubljani z dne 9. 3. 2015 se zavrže v delu, ki se nanaša na:

-       del prvega vprašanja, kjer je prosilka zahtevala, »koliko honorarjev, v EUR o neto nakazilih za vsako posamezno leto in skupaj, je Ekonomska fakulteta izplačala Dušanu Mramorju od leta 1998 do 31. 12. 2004 iz naslova avtorskih in/ali podjemnih pogodb ter za kaj, za kakšno delo, projekte itd. so bila ta nakazila izvedena?« in

-       celotno drugo vprašanje, kjer je prosilka zahtevala »podatke o morebitnih nakazilih Ekonomske fakultete Dušanu Mramorju na kakršnikoli drugi pravni podlagi, torej eventualno tudi prek s.p., d.o.o. itd. Prav tako je prosila za neto nakazila po letih, od vključno 1998 do danes, za vsako posamezno leto in tudi skupaj ter podatek, za kaj, za kakšno delo, projekte itd. so bila vsa ta nakazila izvedena?«

 

  1. V postopku reševanja te pritožbe niso nastali posebni stroški.

 

in

 

O D L O Č B O:

 

  1. Pritožbi prosilke z dne 10. 3. 2015 zoper odgovor Ekonomske fakultete z dne 9. 3. 2015 se delno ugodi in se izpodbijani odgovor organa odpravi v delu, ki se nanaša na del prvega vprašanja prosilke »za kaj, za kakšno delo, projekte itd. je Ekonomska fakulteta izplačala honorarje Dušanu Mramorju iz naslova avtorskih in/ali podjemnih pogodb v obdobju od 1. 1. 2005 do 9. 3. 2015« ter se odloči: Organ je dolžan v roku petih (5) delovnih dni od vročitve te odločbe posredovati na elektronski naslov prosilke (………………….) fotokopije naslednjih pogodb za Dušana Mramorja:

 

a)     Podjemne pogodbe ali pogodbe o delu:

-       6 pogodb za leto 2005 (št. 05.00917, 05.00930, 05.00929, 05.00928, 05.00289 in 05.00269);

-       19 pogodb za leto 2006 (št. 03858, 03757, 01586, 03316, 03275, 03096, 02689, 03098, 03140, 02987, 02354, 02153, 02355, 02082, 01594, 01593, 01109, 00933 in 00932);

-       13 pogodb za leto 2007 (št. 02460, 02152, 02025, 01755, 01809, 01554, 01450, 01142, 00867, 00545, 00847, 00404 in 00295);

-       9 pogodb za leto 2008 (št. 02522, 02306, 01782, 02009, 01948, 01723, 01588, 01324 in 02985);

-       5 pogodb za leto 2009 (št. 02679, 02160, 02130, 01878 in 00449); 

-       7 pogodb za leto 2010 (št. 02139, 02010, 01314, 00964, 01039, 00789 in 00572);

-       7 pogodb za leto 2011 (št. 01599, 01531, 01208, 00888, 01014, 00334 in 02675);

-       8 pogodb za leto 2012 (št. 02048, 01513, 01423, 00813, 00916, 00689, 00592 in 02829);

-       6 pogodb za leto 2013 (št. 01898, 01628, 01116, 00667, 00167 in 02747);

-       3 pogodbe za leto 2014 (št. 01351, 00686 in 00107) in

-       1 pogodbo za leto 2015 (št. 00105),

 

vse na način, da bodo iz posredovanih dokumentov razvidni naslednji podatki:

·         v pogodbah le naziv dokumenta, številka in datum pogodbe, ime in priimek sodelavca ter 1. člen, pri čemer mora organ v 1. členu pogodb št. 02689, 00964, 00689, 01116 in 00105 prekriti imena in/ali priimke posameznikov in

·         v prilogah le naziv dokumenta, ime in priimek sodelavca ter rubriko »Opravilo« ali »Postavka«, pri čemer mora organ v rubriki »Opravilo« ali »Postavka« v prilogah pogodb št. 03858, 03757, 03316, 03096, 02987, 02354, 02355, 02460, 02152, 02025, 01809, 01554, 00867, 00847, 00404, 00295, 02522, 02306, 01782, 01948, 01723, 01588, 02985, 02679, 02130, 01878, 00449, 02139, 01314, 00964, 01039, 00572, 01599, 01531, 01208, 00888, 02675, 01513, 01423, 00916, 00689, 01898, 01628, 01116, 02747, 01351 in 00105 prekriti imena in/ali priimke posameznikov;

 

b)    Avtorske pogodbe:

-       7 pogodb za leto 2005 (št. 05.00191, 05.00029, 05.00143, 05.00270, 05.00047, 05.00112 in 05.00254);

-       9 pogodb za leto 2006 (št. 03490, 03099, 02152, 02095, 01096, 00822, 00824, 00534 in 06.00007);

-       13 pogodb za leto 2007 (št. 02817, 02493, 01693, 01017, 01264, 01168, 01125, 01051, 00738, 00877, 00390, 00015 in 04111);

-       10 pogodb za leto 2008 (št. 02281, 01128, LSE2, 01501, 01482, 01319, 01043, 00976, 01016 in 00483);

-       3 pogodbe za leto 2009 (št. 02159, 01143 in 00510);

-       6 pogodb za leto 2010 (št. 02533, 02224, 01211, 00967, 00893 in 00368);

-       5 pogodb za leto 2011 (št. 01532, 01011, 00341, 00741 in 00186);

-       4 pogodbe za leto 2012 (št. 00814, 00686, 00195 in 00484);

-       4 pogodbe za leto 2013 (št. 01112, 00972, 01158 in 00666) in

-       6 pogodb za leto 2014 (št. 01490, 00868, 00685, 00105, 00218 in 00317),

 

vse na način, da bodo iz posredovanih dokumentov razvidni naslednji podatki:

·         v pogodbah le naziv dokumenta, številka in datum pogodbe, ime in priimek avtorja ter 2. člen, pri čemer mora organ v 2. členu pogodb št. 05.00270, 03490, 02493, 01693, 00390, 01482, 00976, 00483, 02159, 00967, 00368, 00686 in 01112 prekriti imena in/ali priimke posameznikov;

·         v prilogah le naziv dokumenta, ime in priimek avtorja ter rubriko »Opravilo« ali »Postavka«, pri čemer mora organ v rubriki »Opravilo« ali »Postavka« v prilogah pogodb št. 03099, 02817, 00877, 02533, 02224, 00967, 01532, 00741, 00686, 01112, 00972, 01158, 01490, 00868 in 00317 prekriti imena in/ali priimke posameznikov;

 

c)     Avtorske pogodbe za znanstveno monografijo:

-       1 pogodbo za leto 2007 (št. 01118) na način, da bodo iz dokumenta razvidni naslednji podatki:

·         naziv dokumenta, številka in datum pogodbe, ime in priimek avtorja ter 1. člen.

 

  1. Pritožba prosilke se zavrne v delu, ki se nanaša na varovane osebne podatke, in sicer:

-     glede dela prvega vprašanja prosilke »koliko honorarjev, v EUR o neto nakazilih za vsako posamezno leto in skupaj, je Ekonomska fakulteta izplačala Dušanu Mramorju od 1. 1. 2005 do 9. 3. 2015 iz naslova avtorskih in/ali podjemnih pogodb« ter

-     glede varovanih osebnih podatkov, ki jih je organ dolžan prekriti v skladu s 1. točko izreka te odločbe.

 

  1. V tem postopku posebni stroški niso nastali.

 

 

O b r a z l o ž i t e v:

 

Prosilka je z vlogo z dne 9. 3. 2015 zahtevala odgovore na naslednja vprašanja:

-       koliko honorarjev iz naslova avtorskih in/ali podjemnih pogodb je Ekonomska fakulteta v Ljubljani izplačala Dušanu Mramorju od vključno leta 1998 do danes? Prosila je za podatke v EUR o neto nakazilih za vsako posamezno leto in tudi skupaj ter podatek, za kaj, za kakšno delo, projekte itd. so bila vsa ta nakazila izvedena?

-       podatke o morebitnih nakazilih Ekonomske fakultete Dušanu Mramorju na kakršnikoli drugi pravni podlagi, torej eventualno tudi prek s.p., d.o.o. itd. Prav tako je prosila za neto nakazila po letih, od vključno 1998 do danes, za vsako posamezno leto in tudi skupaj ter podatek, za kaj, za kakšno delo, projekte itd. so bila vsa ta nakazila izvedena?

 

Organ je dne 9. 3. 2015 prosilki odgovoril, da Ekonomska fakulteta Univerze v Ljubljani zaradi varstva osebnih podatkov ne more razkriti vsebine avtorskih in podjemnih pogodb, saj bi s tem nezakonito posegla v ustavno varovano pravico do varstva osebnih podatkov (38. člen Ustave) pogodbenikov, s katerimi je sklepala avtorske in podjemne pogodbe. Avtorske in podjemne pogodbe so namreč sklenjene za plačevanje opravljenega dela zunaj pogodb o zaposlitvi in zanje fakulteta ni porabljala javnih virov. Zaposleni pedagoški delavci Ekonomske fakultete dela niso opravljali v vlogi nalog javnega uslužbenca, saj so te naloge jasno določene v pogodbi o zaposlitvi. ZDIJZ določa, da se dostop do informacij, s katerimi bi posegli v osebne podatke, dovoli zgolj takrat, če gre za podatke o porabi javnih sredstev ali podatke, povezane z opravljanjem javne funkcije ali delovnega razmerja javnega uslužbenca. Ker v konkretnem primeru ne gre za podatke o porabi javnih virov ali podatke povezane z opravljanjem delovnega razmerja javnega uslužbenca, organ zaprošenih podatkov, zaradi ustavno varovanega varstva osebnih podatkov, ne sme posredovati. Navedel še je, da osebe, za katere Supervizor razkriva podatke, ne morejo preveriti, za katera nakazila gre, saj se mešata bruto in neto načelo, poleg tega pa je bila metodologija nakazil na osebne račune v dvanajstletnem obdobju različna. Pri tem naša davčna ureditev od fizičnih oseb terja hrambo dokumentov, ki vplivajo na davčne obveznosti, za obdobje 5 let.

 

Prosilka je dne 10. 3. 2015 vložila pritožbo zoper zavrnilni odgovor organa in navedla, da glede na to, da je ena od ministric v vladi (Stanka Setnikar Cankar) odstopila zaradi razkritja visokih honorarjev ob redni plači v času, ko je bila profesorica in dekanja Fakultete za upravo, meni, da je utemeljeno enako transparentnost pri teh podatkih zahtevati in pričakovati od vseh ministrov, torej tudi od ministra za finance Dušana Mramorja. Ta je sicer, kot so povedali na finančnem ministrstvu, sam pripravljen razkriti le podatke za čas, ko je bil funkcionar in na način, kot je to storil supervizor, torej prosilka predvideva, da le od leta 2003 naprej. Kot je znano, naj bi (po poročanju portala Požareport, ki je navajal neuradne vire na Ekonomski fakulteti) tudi v primeru Dušana Mramorja prišlo na Ekonomski fakulteti do izplačil v višini okoli 600 tisoč evrov, le da Supervizor tega ni zajel, saj naj bi šlo za izplačila od leta 1998 do 2003. Protikorupcijska komisija je že – tudi z odobravanjem IP, ki meni, da ne gre za kršitev pravice do varstva osebnih podatkov - objavila honorarje javnih uslužbencev nad 200 tisoč evrov v obdobju od 2003 do zdaj, tudi poimensko. Zaradi vsega navedenega prosilka meni, da ni nobene razlike in da utemeljeno zahteva in pričakuje od organa tudi podatke o izplačilih pred letom 2003 (torej od 1998 do 2015) in tudi o izplačilih vseh morebitnih manjših zneskov (ne le tistih nad 200 tisoč evrov), ko gre za javno tako izpostavljeno osebo, kot je javni uslužbenec, nekdanji dekan Ekonomske fakultete in dvakratni minister za finance, Dušan Mramor.

 

Organ po prejemu pritožbe izpodbijanega odgovora ni nadomestil z novim, zato jo je z dopisom št. 26-2/15-NM-kp z dne 24. 3. 2015, na podlagi 245. člena ZUP, odstopil v reševanje IP, kot dovoljeno, pravočasno in vloženo s strani upravičene osebe. V odstopu je še navedel, da podatkov iz naslova avtorskih in/ali podjemnih pogodb od leta 1998 do leta 2005 ne more posredovati, ker z njimi ne razpolaga. Navedeno dokumentacijo je v skladu z določbo 30. člena Zakona o računovodstvu (Uradni list RS, št. 23/99, 30/02 – ZJF-C in 114/06 – ZUE; v nadaljevanju ZR) dolžan hraniti 10 let. V kolikor bi organ obdeloval osebne podatke izven določenega roka hrambe, bi navedeno pomenilo kršitev določb Zakona o varstvu osebnih podatkov (Uradni list RS, št. 94/07 – uradno prečiščeno besedilo; v nadaljevanju ZVOP-1). Glede izplačil honorarjev in vsebine avtorskih in/ali podjemnih pogodb od leta 2005 pa je navedel, da jih ne more razkriti, zaradi varstva osebnih podatkov po 3. točki prvega odstavka 6. člen ZDIJZ. Organ meni, da bi z razkritjem nezakonito posegli v ustavno varovano pravico do varstva osebnih podatkov (38. člen Ustave RS) pogodbenika, s katerim je organ sklepal avtorske in podjemne pogodbe. Poleg navedenega ni zanemarljivo dejstvo, da iz podatkov v nadgrajeni aplikaciji Supervizor ni mogoče ugotoviti, ali gre pri podatkih o avtorskih honorarjih in izplačilih po podjemnih pogodbah, ki so bila posameznikom nakazana prek UJP, v celoti za informacije javnega značaja. Kaj takega je malo verjetno, zato gre pri konkretni spletni objavi slej kot prej tudi za objavo informacij, ki nimajo narave informacij javnega značaja. Tega namreč vnaprej nihče ni ugotavljal. Če ne gre za informacije javnega značaja, se določbe ZDIJZ iz 6. člena sploh ne uporabljajo. Nadgrajeni Supervizor torej zelo verjetno vsebuje tudi osebne podatke posameznikov, ki niso dostopni po določbah ZDIJZ. Nadalje je organ navedel, da so avtorske in podjemne pogodbe, ki jih je organ sklepal s svojimi zaposlenimi, nastale z opravljanjem nalog posameznikov, ki niso sodila v obseg javne službe (oziroma v javnopravne naloge osebe javnega prava). Posamezniki so prejeli avtorske honorarje in izplačila po podjemnih pogodbah za naloge, ki jih niso opravljali v svojstvu javnega uslužbenca oz. funkcionarja, ampak v svojstvu strokovnjaka na določenem področju (npr. pisanje strokovnih mnenj za zunanje naročnike, priprava splošnih in/ali internih aktov, smernic, svetovanj, priprava učbenikov, strokovni članki ipd.). Iz slednjega lahko sklepamo, da ni dvoma, da se je z javno spletno objavo fizičnih oseb, prejemnikov nakazil na osnovi avtorskih in podjemnih pogodb prek UJP očitno poseglo v upravičen interes posameznikov, na katere se osebni podatki nanašajo. Ker v konkretnem primeru ne gre za podatke o porabi javnih virov ali podatke, povezane z opravljanjem delovnega razmerja javnega uslužbenca, organ zahtevanih podatkov, zaradi varstva osebnih podatkov, ne sme razkriti.

 

IP je dne 6. 5. 2015 pri organu opravil ogled in camera. Organ je naknadno, dne 25. 5. 2015 in 2. 9. 2015 posredoval dodatna pojasnila in zahtevane dokumente, s katerimi razpolaga.  

 

Obrazložitev k sklepu:

 

Pritožba ni dovoljena.

 

Prosilka je zahtevala odgovore na novinarska vprašanja kot medij, v skladu z določbami ZMed. Po določbi 45. člena ZMed so informacije za medije informacije, ki jih organ na lastno pobudo posreduje medijem, in informacije organa, ki jih organ posreduje mediju kot odgovor na vprašanje, in so vezane na delovno področje organa. Informacije morajo biti resnične in celovite. Organi morajo medijem poslati odgovor na vprašanje najpozneje v sedmih delovnih dnevih od prejema vprašanja v pisni obliki (šesti odstavek 45. člena), pri čemer lahko zavrnejo ali delno zavrnejo odgovor na vprašanje, le če so zahtevane informacije izvzete iz prostega dostopa po zakonu, ki ureja dostop do informacij javnega značaja (peti odstavek 45. člena ZMed).

 

Zavrnilni ali deloma zavrnilni odgovor (v konkretnem primeru odgovor organa z dne 9. 3. 2015) se v skladu z osmim odstavkom 45. člena ZMed šteje kot zavrnilna odločba. Na podlagi devetega odstavka 45. člena ZMed je pritožba zoper zavrnilni odgovor oziroma zoper fiktivno zavrnilno odločbo, ki je sicer lahko sestavljena zgolj v obliki dopisa, dovoljena le, če zavrnilni ali delno zavrnilni odgovor na vprašanje izhaja iz dokumenta, zadeve, dosjeja, registra, evidence ali drugega dokumentarnega gradiva.

 

Iz zgoraj navedene določbe devetega odstavka 45. člena ZMed nedvoumno izhaja, da pritožba ni dovoljena v vseh primerih, ko je medij nezadovoljen s prejetim odgovorom, temveč je pritožba dovoljena le v primeru, ko odgovor na vprašanje izhaja iz določenega materializiranega, že ustvarjenega dokumenta. Na podlagi navedenega je pritožbeni postopek po določbi 45. člena ZMed pred IP vedno omejen na naslednji zaporedni fazi:

-    na formalni preizkus, ali odgovor na vprašanje izhaja iz dokumenta v smislu prvega odstavka 4. člena ZDIJZ in
-    na vsebinski preizkus, ali je ta dokument prosto dostopen ali predmet izjem iz prvega odstavka 6. člena ZDIJZ.

 

Omejitev pritožbe zgolj na primere, ko odgovor na vprašanje izhaja iz določenega dokumenta, je nujna glede na naravo pritožbenega postopka. V nasprotnem primeru bi se v pritožbenem postopku pred IP pojavil problem izoblikovanosti izreka odločbe in nemožnosti ugotovitve materialne resnice oziroma popolnega in pravilnega dejanskega stanja. Vprašanja se namreč ne nanašajo zgolj na situacije, ki so preverljive, dokazljive in ki izhajajo iz otipljivih dokumentov, temveč so lahko tudi predmet neotipljivega in nematerializiranega. Iz tega razloga zakon zoper zavrnilni odgovor na vprašanje, ki nima podlage v (materializiranem) dokumentu, prepoveduje možnost pritožbe, saj bi v tem primeru šlo za nemogoč preizkus subjektivnih ocen in razmišljanj. Iz tega razloga je določeno, da v primeru, ko vprašanje medija oziroma odgovor organa ne izhaja iz oprijemljivega, materializiranega dokumenta, pritožba ni dovoljena. Pritožbeni postopek po ZMed zato ne more voditi do pridobivanja odgovorov na vprašanja po 45. členu ZMed, temveč le do informacij javnega značaja v smislu prvega odstavka 4. člena ZDIJZ, ki določa, da je informacija javnega značaja informacija, ki izvira iz delovnega področja organa, nahaja pa se v obliki dokumenta, zadeve, dosjeja, registra, evidence ali dokumentarnega gradiva, ki ga je organ izdelal sam, v sodelovanju z drugim organom, ali pridobil od drugih oseb. V omenjeni določbi so zapisani trije osnovni kriteriji, ki morajo biti kumulativno izpolnjeni, da lahko govorimo o obstoju informacije javnega značaja:

1.      informacija mora izvirati iz delovnega področja organa,

2.      organ mora z njo razpolagati,

3.      nahajati se mora v materializirani obliki.


IP je moral v skladu z vsem navedenim najprej izvesti formalni preizkus pritožbe ter ugotoviti, ali informacije javnega značaja, iz katerih izhajajo odgovori na vprašanja, ki jih je organu zastavila prosilka, pri organu sploh obstajajo v materializirani obliki. Pri tem je IP ugotovil, da organ ne razpolaga z dokumenti, iz katerih bi izhajali vsi zahtevani odgovori.

 

IP je ugotovil, da je organ sklepal pogodbe z Dušanom Mramorjem kot fizično osebo, zato organ ne razpolaga z dokumenti, iz katerih bi izhajal odgovor na celotno drugo vprašanje prosilke, kjer je zahtevala podatke o morebitnih nakazilih (neto nakazila po letih, od vključno 1998 do 9.3. 2015, za vsako posamezno leto in tudi skupaj) Dušanu Mramorju na kakršnikoli drugi pravni podlagi, torej eventualno tudi prek s.p., d.o.o. itd. ter podatek, za kaj, za kakšno delo, projekte itd. so bila vsa ta nakazila izvedena.

 

Nadalje je IP preverjal obstoj dokumentov, iz katerih bi izhajali podatki, ki jih je zahtevala prosilka v prvi točki novinarskega vprašanja. IP je ugotovil, da organ razpolaga le z avtorskimi in podjemnimi pogodbami za Dušana Mramorja od 1. 1. 2005 dalje. Na podlagi 30. člena ZR je organ dolžan tovrstno dokumentacijo (avtorske in podjemne pogodbe) hraniti le 10 let. Organ je na ogledu pojasnil, da po preteku roka hrambe (10 let) dokumente uniči, pri čemer zapisnika o uničenju dokumentov ni napravil. IP je tako ugotovil, da organ ne razpolaga z dokumenti, iz katerih izhaja odgovor na prvo točko novinarskega vprašanja v delu, ki se nanaša na obdobje od 1. 1. 1998 do 31. 12. 2004.

 

Navedeno pomeni, da tretji pogoj za obstoj informacije javnega značaja, ki je v teoriji poznan kot »kriterij materializirane oblike«, ni izpolnjen. Organi, ki so zavezanci po ZDIJZ, pa niso dolžni ustvariti novega dokumenta ali pridobiti oziroma vzpostaviti dokumenta, ki ga v času zahteve nimajo. IP ponovno poudarja, da je, upoštevaje deveti odstavek 45. člena ZMed, pritožba po ZMed dovoljena samo v delu, ko zavrnilni ali delno zavrnilni odgovor na vprašanje izhaja iz dokumenta, zadeve, dosjeja, registra, evidence ali drugega dokumentarnega gradiva. Na tej podlagi je IP v skladu s prvim odstavkom 246. člena ZUP pritožbo prosilke v delu, ki se nanaša na:

-       del prvega vprašanja, kjer je prosilka zahtevala, »koliko honorarjev, v EUR o neto nakazilih za vsako posamezno leto in skupaj, je Ekonomska fakulteta izplačala Dušanu Mramorju od leta 1998 do 31. 12. 2004 iz naslova avtorskih in/ali podjemnih pogodb ter za kaj, za kakšno delo, projekte itd. so bila ta nakazila izvedena?« in

-       celotno drugo vprašanje, kjer je prosilka zahtevala »podatke o morebitnih nakazilih Ekonomske fakultete Dušanu Mramorju na kakršnikoli drugi pravni podlagi, torej eventualno tudi prek s.p., d.o.o. itd. Prav tako je prosila za neto nakazila po letih, od vključno 1998 do danes, za vsako posamezno leto in tudi skupaj ter podatek, za kaj, za kakšno delo, projekte itd. so bila vsa ta nakazila izvedena?«

kot nedovoljeno zavrgel.

 

Ta sklep je v skladu s 30. točko 28. člena Zakona o upravnih taksah (Uradni list RS, št. 42/07-UPB3, s spremembami in dopolnitvami; ZUT) oproščen plačila upravne takse.

 

Posebni stroški v tem postopku niso nastali.

 

Obrazložitev k odločbi:

 

Pritožba je delno utemeljena.

 

IP pojasnjuje, da je kot organ druge stopnje v skladu z 247. členom ZUP dolžan izpodbijano odločbo preizkusiti v delu, v katerem jo prosilec izpodbija. Odločbo preizkusi v mejah pritožbenih navedb, po uradni dolžnosti pa preizkusi, ali ni prišlo v postopku na prvi stopnji do bistvenih kršitev postopka in ali ni prekršen materialni zakon. V obravnavanem primeru se v skladu z osmim odstavkom 45. člena ZMed za zavrnilno odločbo šteje odgovor organa z dne 9. 3. 2015.

 

Kot ugotovljeno, organ razpolaga le z avtorskimi in podjemnimi pogodba za Dušana Mramorja za obdobje od 1. 1. 2005 do 9. 3. 2015 in računovodskimi izpisi obračunov dohodkov, izplačanih od 1. 1. 2007 do 9. 3. 2015. Po pregledu pogodb, ki jih je posredoval organ dne 25. 5. 2015 in 2. 9. 2015, je IP ugotovil, da gre za 152 avtorskih in podjemnih pogodb, pri čemer prilog ne vsebujejo avtorske pogodbe za leto 2005 (št. 05.00270 in 05.00254), za leto 2006 (št. 00822, 00824 in 00534), za leto 2008 (št. 01128, LSE2 in 01501) in za leto 2010 (št. 01211), avtorska pogodba za znanstveno monografijo leto 2007 (št. 01118) ter podjemne pogodbe ali pogodbe o delu za leto 2005 (št. 05.00917, 05.00930, 05.00929, 05.00928, 05.00289 in 05.00269) in za leto 2006 (št. 03140, 01594, 01593, 01109, 00933 in 00932). IP je ugotovil, da vse pogodbe in priloge vsebujejo podatek, za kakšno delo, projekte itd. so bila izvedena nakazila po avtorskih in podjemnih pogodbah za Dušana Mramorja v obdobju od 1. 1. 2005 do 9. 3. 2015. Podatek, ki ga je prosilka zahtevala v prvem vprašanju postavljene zahteve, je torej razviden iz 1. člena podjemnih pogodb ali pogodb o delu, 2. člena avtorskih pogodb, 1. člena avtorske pogodbe za znanstveno monografijo in iz prilog pogodb v rubriki »Postavka« ali »Opravilo«. Podatek o neto znesku, ki predstavlja nakazilo po avtorski ali podjemni pogodbi, ki ga je prav tako zahtevala prosilka v prvem vprašanju postavljene zahteve, pa je razviden le iz določenih pogodb (4. člen avtorske pogodbe in 3. člen podjemne pogodbe). Je pa zato neto znesek nakazil po avtorskih in podjemnih pogodbah, izplačanih v obdobju od 1. 1. 2007 do 9. 3. 2015 razviden iz računovodskih izpisov – obračuna dohodkov. Na ogledu je IP ugotovil, da organ šele od leta 2007 vodi računovodski program, ki omogoča izpis izplačanih dohodkov po avtorskih in podjemnih pogodbah po posamezniku.

 

Izhajajoč iz zahteve prosilke z dne 9. 3. 2015 in njene pritožbe z dne 10. 3. 2015, sta predmet tega pritožbenega postopka le podatka o neto nakazilih, izplačanih Dušanu Mramorju v obdobju od 1. 1. 2005 do 9. 3. 2015 iz naslova avtorskih in/ali podjemnih pogodb ter za kaj, za kakšno delo, projekte itd. so bila ta nakazila izvedena. Povedano drugače, predmet presoje IP v tem pritožbenem postopku so le tisti deli pogodb in računovodskih izpisov – obračuna dohodkov, iz katerih izhajajo odgovori na vprašanja, ki jih je postavila prosilka in glede katerih je bilo ugotovljeno, da organ z njimi razpolaga v obliki dokumentov. Kot izhaja iz zgoraj navedenega sklepa, je IP v preostalem delu pritožbo prosilke zavrgel, ker organ z zahtevanimi odgovori ne razpolaga v obliki dokumentov. IP je tako v nadaljevanju presojal, ali je:

-       2. člen avtorskih pogodb;

-       1. člen podjemnih pogodb ali pogodb o delu;

-       1. člen avtorske pogodbe za znanstveno monografijo;

-       rubrika »Opravilo« ali »Postavka« prilog ter

-       stolpec »Neto znesek« v računovodskih izpisih – obračunih dohodkov

prosto dostopna informacija javnega značaja, ali pa vsebuje podatke, ki so izvzeti iz prostega dostopa. Preostali deli avtorskih in podjemnih pogodb ter računovodskih izpisov niso predmet tega pritožbenega postopka, zato se IP ni bilo treba spuščati v ugotavljanje, ali so tudi preostali deli dokumentov prosto dostopne informacije.

 

IP se najprej opredeljuje do navedbe organa na ogledu in camera, da se je treba v konkretnem primeru vprašati o namenu zahteve in javni koristi razkritja podatkov in pojasnjuje, da so v skladu s prvim in drugim odstavkom 5. člena ZDIJZ (načelo prostega dostopa) informacije javnega značaja prosto dostopne prosilcem, ki imajo na svojo zahtevo pravico pridobiti od organa informacijo javnega značaja na vpogled, ali pridobiti njen prepis, fotokopijo ali elektronski zapis. ZDIJZ torej kot pravilo postavlja enako in enotno uporabo določb zakona za vse, zato je povsem irelevantno, kdo informacijo zahteva, pomembno je le, ali gre za informacijo javnega značaja, ki jo je dopustno razkriti javnosti. Navedeno načelo pa obenem pomeni tudi, da so vsakomur dostopne vse informacije javnega značaja vseh zavezancev. Podrobneje je to načelo izraženo v določbi tretjega odstavka 17. člena ZDIJZ, po kateri prosilcu ni treba pravno utemeljiti zahteve, ali izrecno označiti, da gre za zahtevo za dostop do informacije javnega značaja. Prosilčev namen, ki ga s pridobitvijo zahtevanih informacij zasleduje, za rešitev njegove zahteve in pritožbe ni pravno relevanten. Organ zavezanec na prvi stopnji in IP kot pritožbeni organ sta v skladu z ZDIJZ dolžna vsebinsko presoditi le, ali zahtevana informacija izpolnjuje merila za informacijo javnega značaja in je zaradi tega prosto dostopna vsem, lat. erga omnes, ne le prosilcu. Prosilčev interes in pravne koristi za to presojo niso pomembni.

 

1.     Ali gre za informacijo javnega značaja?

 

Definicijo informacije javnega značaja opredeljuje 4. člen ZDIJZ, ki določa tri osnovne kriterije, ki morajo biti kumulativno izpolnjeni, da lahko govorimo o obstoju informacije javnega značaja:

1.      informacija mora izvirati iz delovnega področja organa,

2.      organ mora z njo razpolagati,

3.      nahajati se mora v materializirani obliki.

 

Delovno področje organa

 

Organ je v izpodbijani odločbi in na ogledu in camera navajal razloge, s katerimi je argumentiral svojo trditev, da v delu, ki se nanaša na zahtevane informacije, ni zavezanec po ZDIJZ oziroma ne gre za informacije javnega značaja, ker gre za tržni del dejavnosti organa. Takšnemu sklepu IP nasprotuje in v nadaljevanju pojasnjuje razloge, zakaj zahtevani podatki v zvezi z avtorskimi in podjemnimi pogodbami izvirajo iz delovnega področja organa in predstavljajo informacijo javnega značaja.

 

Ker ZDIJZ sam pojem informacije javnega značaja definira zelo široko, je njegov vpliv na delovanje javnega sektorja izjemno močan. ZDIJZ namreč v 4. členu vsebuje pozitivno opredelitev informacije javnega značaja, ki je pomembna iz dveh vidikov. S pozitivno opredelitvijo informacije javnega značaja lahko opredelimo, katere informacije ne sodijo v ta okvir in jih po ZDIJZ torej ni mogoče zahtevati, poleg tega pa šele potem, ko ugotovimo, kaj informacija javnega značaja je, lahko začnemo spraševati, ali je morebiti izvzeta iz prostega dostopa kot ena izmed izjem po ZDIJZ. S pozitivno definicijo informacije javnega značaja smo primerjalnopravno gledano še najbližje dejstvu oz. namenu, ki ga zasleduje ZDIJZ, če rečemo, da se domneva, da so vse informacije v posesti zavezanih subjektov, informacije javnega značaja (razen tistih, na katere se lahko aplicira katera od izjem po ZDIJZ). Povedano drugače: informacije javnega značaja so vse tiste informacije, ki so v posesti javnopravnih oblasti oziroma javnopravnih subjektov in tistih zasebnikov, ki zanjo izvajajo kakšne javne funkcije (več v doktorski disertaciji dr. Urške Prepeluh, Pravica dostopa do informacij javnega značaja, Ljubljana september 2004, str. 147).

 

IP je ugotovil, da sta v konkretnem primeru drugi in tretji kriterij definicije iz 4. člena ZDIJZ nesporno podana, zato se v nadaljevanju osredotoča na utemeljevanje prvega pogoja, in sicer, da informacija izvira iz delovnega področja organa. Pojem delovno področje je izredno širok in ne zajema le zakonsko določenih pristojnosti, po navadi določenih v področnih zakonih, temveč vse informacije, ki so na kakršen koli način povezane s temi pristojnostmi. Delovno področje organa po ZDIJZ zajema vse javnopravne naloge, ki jih opravlja organ, in tudi vse dejavnosti, ki se opravljajo v zvezi s temi nalogami. Po ZDIJZ je informacija, ki izvira iz delovnega področja organa, tista informacija, ki je nastala v zvezi z izvajanjem javnopravnih nalog oziroma v zvezi z dejavnostjo organa. Če je prvi pogoj izpolnjen, se lahko informacija javnega značaja nanaša na kakršnokoli vsebino na vseh področjih delovanja zavezanega subjekta ter je lahko povezana z njegovo politiko, aktivnostjo in odločitvami, ki spadajo v delokrog oziroma sfero odgovornosti posameznega organa (Prepeluh, str. 148 - 149). Pojem delovnega področja iz 4. člena ZDIJZ je torej bistveno širši od pojma delovnega področja za javne visokošolske zavode, opredeljenega v Zakonu o visokem šolstvu (Uradni list RS, št. 32/12 – uradno prečiščeno besedilo, 40/12 – ZUJF, 57/12 – ZPCP-2D, 109/12 in 85/14; v nadaljevanju ZViS), saj ne zajema le zakonsko določenih pristojnosti (kot v tem primeru ZViS), temveč vse informacije, ki so na kakršen koli način povezane s temi pristojnostmi.

 

V obravnavanem primeru ni sporno, da je organ pravna oseba javnega prava, in sicer javni visokošolski zavod, ki je bil v skladu z določbo drugega odstavka 9. člena ZViS ustanovljen s strani Republike Slovenije za namene opravljanja javne službe v visokem šolstvu. IP ugotavlja, da se javna služba ustanovi za zadovoljevanje javnih potreb (v tem primeru storitev visokošolskega izobraževanja), ki so v javnem interesu.

 

Po pregledu zakonodaje na področju visokega šolstva (ZViS, 36. člen Zakona o raziskovalni in razvojni dejavnosti (Uradni list RS, št. 22/06 – uradno prečiščeno besedilo, 61/06 – ZDru-1, 112/07, 9/11 in 57/12 – ZPOP-1A; v nadaljevanju ZRRD) in Uredbe o javnem financiranju visokošolskih zavodov in drugih zavodov (Uradni list RS, št. 64/12 in 12/13; v nadaljevanju Uredba)) in internih predpisih organa (Pravilnik o plačah in drugih prejemkih iz delovnega razmerja ter o izplačilih in drugih prejemkih iz pogodbenega razmerja na Ekonomski fakulteti ter Pravilnik o založniški dejavnosti Ekonomske fakultete Univerze v Ljubljani) je IP ugotovil, da organ v pretežnem delu (večini) svojega delovanja izvaja javno službo. Javna služba organa obsega izvajanje študijskih programov na vseh treh stopnjah (prva stopnja: visokošolski strokovni študijski programi in univerzitetni študijski programi; druga stopnja: magistrski študijski programi, enoviti magistrski študijski programi ter tretja stopnja: doktorski študijski programi (prvi odstavek 33. člena ZViS)); izvajanje študijskih programov v tujem jeziku (tretji odstavek 8. člena ZViS) ter izvajanje znanstveno-raziskovalnega in umetniškega dela (42. člen ZViS). Po pregledu pogodb, ki vsebujejo zahtevane informacije, je IP ugotovil, da se (v večini) nanašajo na navedena delovna področja, ki spadajo pod izvajanje javne službe organa oz. na dejavnosti, ki jih Pravilnik o plačah in drugih prejemkih iz delovnega razmerja ter o izplačilih in drugih prejemkih iz pogodbenega razmerja na Ekonomski fakulteti opredeljuje kot predavanja na izrednem študiju, izrednem podiplomskem študiju in študiju na daljavo, predavanja na seminarjih in tečajih, priprava skript, učbenikov in drugih študijskih gradiv, raziskovalno delo, priprava študijskih programov, pisanje poročil za habilitacijske postopke, izdelava ocene primernosti teme doktorske disertacije in ocene predložene doktorske disertacije itd, (za avtorsko pogodbo) ter predavanja in seminarji na rednem dodiplomskem študiju, vaje, izpiti, mentorstvo in somentorstvo, recenzije diplomskih nalog, članstvo v komisijah, izvedba in pregled izpitov, izvedenska mnenja v imenu fakultete itd. (za pogodbe o delu).

 

Nadalje IP ugotavlja, da se je v konkretnem primeru treba opredeliti tudi do vprašanja financiranja državnih univerz in visokošolskih zavodov. Temelj za urejanje financiranja univerz in organa, konkretiziran v poglavju VIII. ZViS, je predviden v drugem odstavku 58. člena Ustave RS, ki ureja avtonomnost univerze in drugih visokih šol. Iz navedene ustavne določbe izhaja, da je državna univerza avtonomna institucija, vendar je njena avtonomija omejena na dveh področjih. Prvič, avtonomija univerze je omejena, ko bi njeno ravnanje pomenilo kolizijo s katero drugo ustavno določbo na isti ravni ustavopravnega varstva. Drugič, iz Komentarja Ustave RS (Šturm, L., Fakulteta za državne in evropske študije 2011, št. 927) in odločbe Ustavnega sodišča št. U-I-156/08-16 z dne 14. 4. 2011 izhaja, da državna univerza ni avtonomna na področju financiranja. Ustavno sodišče je v omenjeni odločbi, v kateri je odločalo o razveljavitvi 43. člena ZViS, zapisalo, da »popolna avtonomija javnih zavodov na področju njihovega financiranja sploh ni mogoča, saj mora država kot ustanovitelj najprej zagotoviti ustrezna (finančna) sredstva za ustanovitev javnega zavoda in začetek opravljanja njegove dejavnosti.« Nadalje je Ustavno sodišče v navedeni sodbi zavzelo stališče, da način financiranja obsega tako zagotavljanje finančnih sredstev za delovanje oziroma izvajanje dejavnosti kakor tudi omogočanje upravljanja tako pridobljenih sredstev med samim izvajanjem dejavnosti. Način financiranja državnih univerz in državnih visokih šol iz drugega odstavka 58. člena Ustave od zakonodajalca tako zahteva, da z zakonom uredi način financiranja njihove dejavnosti (t. i. okvir financiranja) in način oziroma pravila upravljanja tako pridobljenih finančnih sredstev. Ustava pri tem ne omejuje zakonodajalca le na ureditev načina financiranja iz proračuna ter v tem okviru načina financiranja javne službe in drugih dejavnosti, temveč omogoča tudi ureditev načina financiranja iz drugih virov. Prav tako Ustava ne omejuje zakonodajalca glede financiranja po višini sredstev, ki naj bi bila zagotovljena iz posameznih virov financiranja (proračuna in drugih). Ureditev virov financiranja ter višine financiranja iz proračuna in drugih virov je tako v pristojnosti zakonodajalca, ki ima na tem področju široko polje proste presoje. Vendar pa zakonodajalec le ni povsem prost. Način financiranja mora v zakonu urediti tako, da državne univerze in državne visoke šole že na podlagi zakona lahko predvidijo obseg finančnih sredstev, ki jih lahko pridobijo. Le na tak način sta jim lahko zagotovljeni finančna stabilnost in varnost. Poleg tega pa mora ureditev tudi zagotavljati neodvisnost od vsakokratne izvršilne veje oblasti kakor tudi neodvisnost prek finančnega vzvoda od morebitnih zunanjih političnih, gospodarskih in drugih zasebnih interesov. Le z upoštevanjem navedenih mej je državnim univerzam in državnim visokim šolam omogočeno izvrševanje pravice do avtonomije iz prvega odstavka 58. člena Ustave, zlasti v njeni znanstveno-pedagoški komponenti.«

 

Vir financiranja organa določa prvi odstavek 72. člena ZViS, ki določa, da pridobivajo visokošolski zavodi sredstva iz proračuna Republike Slovenije, šolnin in drugih prispevkov za študij, plačil za storitve, dotacij, dediščin in daril ter iz drugih virov. Nadalje prvi odstavek 73. člena ZViS določa, da se Univerzam in samostojnim visokošolskim zavodom, ki jih ustanovi Republika Slovenija, zagotavljajo sredstva za:

-        pedagoško in z njo povezano znanstvenoraziskovalno, umetniško in strokovno dejavnost ter knjižničarsko, informacijsko, organizacijsko, upravno in drugo infrastrukturno dejavnost (v nadaljnjem besedilu: študijska dejavnost),

-        s študijem povezane interesne dejavnosti študentov, določene v letnem programu študentskega sveta univerze ali samostojnega visokošolskega zavoda in univerzitetni šport (v nadaljnjem besedilu: obštudijska dejavnost),

-        investicije in investicijsko vzdrževanje ter

-        razvojne in druge pomembne naloge, določene v pravilniku, ki ga sprejme minister, pristojen za visoko šolstvo.

 

IP glede na navedene vire financiranja in namene financiranja poudarja, da se organ pri izvajanju javne službe financira tako neposredno iz proračuna kot iz drugih virov. Zgolj dejstvo, da določena dejavnost organa ni financirana neposredno iz proračuna, še ne pomeni, da v tem delu ne gre za javno službo.

 

Nadalje je financiranje organa podrobneje določeno z Uredbo, ki ureja javno financiranje študijske in obštudijske dejavnosti, investicij in investicijskega vzdrževanja ter razvojnih nalog na univerzah in samostojnih visokošolskih zavodih, ki jih je ustanovila Republika Slovenija, ter financiranje nacionalno pomembnih nalog z visokošolskega področja. Tako je v 3. členu Uredbe opredeljena študijska dejavnost visokošolskih zavodov, ki obsega  pedagoško in z njo povezano znanstvenoraziskovalno, umetniško in strokovno dejavnost ter knjižničarsko, informacijsko, organizacijsko, upravno in drugo infrastrukturno dejavnost. Drugi odstavek 3. člena Uredbe določa, da lahko javni visokošolski zavodi sredstva za študijsko dejavnost namenijo za plače in druge izdatke za zaposlene, prispevke delodajalca za socialno varnost, izdatke za blago in storitve ter plačila obresti in odplačila kreditov, če je bilo posojilo najeto za financiranje stroškov izvajanja študijske dejavnosti. Iz navedenih določb ZViS in Uredbe tako izhaja, da se za izvajanje študijske dejavnosti (kar predstavlja izvajanje javne službe) zagotovijo javna sredstva, ki se lahko namenijo tudi za druge izdatke za zaposlene, t.j. za izdatke na podlagi avtorskih in/ali podjemnih pogodb.

 

Dodatno je IP ugotovil, da ZViS v 63. členu določa, da se pedagoška obveznost, ki je javna služba, lahko izvaja v okviru rednega delovnega razmerja (na podlagi pogodbe o zaposlitvi) in, pod določenimi pogoji, tudi na podlagi drugega pogodbenega razmerja (npr. pogodbe o delu)[1]. Glede na navedene določbe IP ugotavlja, da okvir javne službe organa ni določen samo z ZViS in da se javna služba ne izvaja samo v okviru rednega delovnega razmerja, temveč tudi drugega pogodbenega razmerja (npr. avtorska pogodba, pogodba o delu).

 

IP tako ugotavlja, da navedene dejavnosti organa (opredeljene v prvem odstavku 73. člena ZViS) nedvomno sodijo v javno službo, kar pomeni, da dokumenti, ki nastanejo pri opravljanju teh dejavnosti, sodijo v delovno področje organa po ZDIJZ.

 

Na tem mestu je treba izpostaviti tudi odločbo Upravnega sodišča I U 902/2013-29 z dne 20. 5. 2015[2], iz katere izhaja, da je tudi izvajanje tržnih dejavnosti javnih visokošolskih zavodov urejeno s predpisi javnega prava in torej podvrženo transparentnosti, ki jo zasleduje ZDIJZ. V konkretnem primeru glede Pravne fakultete (PF) Univerze v Mariboru (UM) je sodišče zapisalo: »Primarna naloga PF, ki je članica državne univerze (UM), je torej izvajanje javne službe v visokem šolstvu in zaradi opravljanja dejavnosti, ki sodijo v okvir te javne službe, PF prejema javna sredstva. Druge dejavnosti, tudi svetovalno, pa lahko, kot izhaja iz 7. člena Odloka in 14. člena Statuta, PF opravlja le, če s tem niso ovirane dejavnosti, ki pomenijo izvajanje javne službe, in če zagotovi povračilo stroškov, nastalih pri izvajanju teh dejavnosti. V tem pogledu je izvajanje (tudi) teh dejavnosti organa urejeno s predpisi javnega prava. V primeru, da navedene zahteve niso spoštovane, to pomeni, da so zaradi opravljanja drugih dejavnosti ovirane dejavnosti javne službe in da se javna sredstva namesto za izvajanje javne službe porabljajo za pokrivanje stroškov drugih dejavnosti. To pa pomeni, da se v odvisnosti od konkretnih okoliščin primera, ko gre za državno univerzo, določene zahtevane informacije lahko smatrajo tudi kot informacije javnega značaja po ZDIJZ«. Nadalje je sodišče odločilo, da bi drugačno stališče pomenilo, da lahko za izvajanje javne službe ustanovljen in zato z javnimi sredstvi financiran organ zavrača posredovanje informacij o dejavnosti, ki jo opravlja, s pavšalnim sklicevanjem, da gre za tržno dejavnost.

 

IP ne oporeka dejstvu, da lahko javni zavodi, čeprav jih ustanovi država, poleg javne službe izvajajo tudi druge dopolnilne dejavnosti, ki pomenijo prodajo blaga in storitev na trgu (primerjaj 48. člen ZZ). Vendar pa je treba v zvezi s sklicevanjem na delitev dejavnosti organa na »tržni« del in javno službo, izpostaviti, da je IP že v odločbah IP št. 021-22/2006/5 z dne 6. 7. 2006, št. 021-17/2007/37 z dne 5. 8. 2008 in št. 021-37/2007/15 z dne 3. 12. 2008[3] odločil, da podatki o avtorskih honorarjih za redni in izredni študij, študij na daljavo in študij v študijskih centrih, za dodiplomski in podiplomski študij, predstavljajo informacije javnega značaja v smislu 4. člena ZDIJZ in da ob tem izjema varstva osebnih podatkov glede tam obravnavanih podatkov, ni podana. IP poudarja, da tudi, če bi bila delitev na dejavnost javne službe in tržno dejavnost relevantna v času izdaje predmetnih odločb IP (v obdobju od 2006 - 2008), pa je bilo takšno stališče preseženo z uveljavitvijo novele ZDIJZ-C, ki je bila sprejeta aprila 2014 in katere namen je še povečati transparentnost delovanja javnega sektorja in poslovnih subjektov pod prevladujočim vplivom oseb javnega prava.

 

Z novelo ZDIJZ-C je, kot je pojasnilo resorno Ministrstvo za javno upravo v mnenju št. 100-423/2015/2 z dne 26. 3. 2015[4], »da je zakonodajalec z uveljavitvijo novele ZDIJZ-C predpisal javnost osnovnih podatkov iz pogodb o izdatkih tudi za poslovne subjekte pod prevladujočim vplivom oseb javnega prava. To pomeni, da so določeni zasebno - pravni izvajalci javnih služb oziroma nosilci javnih pooblastil, ki so pod prevladujočim vplivom oseb javnega prava, dolžni omogočati dostop do osnovnih podatkov o izplačilih fizičnim ali pravnim osebam (komu, koliko, iz katerega naslova). Gre za absolutno javne podatke iz prvega odstavka 6.a člena ZDIJZ. Enaka zaveza, na podlagi 2. alineje drugega odstavka 1.a člena ZDIJZ, obstaja za druge osebe zasebnega prava, kjer je vsaj eden od ustanoviteljev oseba javnega prava (npr. Univerza Emuni, kjer je soustanovitelj Univerza v Mariboru). Zakonodajalec je izhajal iz namena, da se takšna mera transparentnosti, ki je že uveljavljena v ožjem javnem sektorju, razširi še na širši javni sektor. Za omenjene dodatne zavezance, med katere uvrščamo tudi vsa podjetja, ki so v 100 odstotni lasti države ali samoupravnih lokalnih skupnosti (poleg javnih podjetij in javnih gospodarskih zavodov) velja določba 4. odstavka 10.a člena, ki nalaga obveznost javne objave (preko spleta) informacij javnega značaja o transakcijah, opravljenih s strani registriranih zavezancev, ki se nanašajo na izdatke. Dodatno veljajo zanje tudi določila 11. in 12. odstavka 10.a člena, ki nalaga subjektom objavo podatkov o sklenjenih donatorskih, sponzorskih, svetovalnih, avtorskih in drugih intelektualnih storitvah, v roku 5 dni od sklenitve posla.« Po mnenju ministrstva »bi bilo v skladu z navedenim diametralno nasprotno s cilji in načeli ZDIJZ oziroma povsem nesistemsko razmišljanje, po katerem bi se od univerz, ki predstavljajo javne zavode, zahtevala manjša mera transparentnosti, kot se zahteva od zasebnih univerz oziroma gospodarskih družb pod prevladujočim vplivom oseb javnega prava.«

 

Dejstvo, da so določeni podatki pri avtorskih in podjemnih pogodbah absolutno javni tudi pri subjektih pod prevladujočim vplivom oseb javnega prava, je potrdilo tudi Upravno sodišče RS v nedavni prelomni sodbi št. IIU 317/2014-12 z dne 19. 8. 2015.[5] Upravno sodišče je potrdilo odločitev IP v odločbi št. 0902-9/2014/9 z dne 5. 8. 2014, da morajo subjekti pod prevladujočim vplivom oseb javnega prava vedno omogočiti dostop do podatkov o nazivu pogodbenih partnerjev, pogodbeni vrednosti, višini izplačila, datumu in trajanju posla, če gre za svetovalne, avtorske in druge pogodbe o izvedbi intelektualnih storitev. Stališče iz sodbe Upravnega sodišča, ki se nanaša na pogodbe, sklenjene z NKBM, ki svoje storitve opravlja izključno na trgu, toliko bolj velja za organ, ki primarno izvaja javno službo, njegova tržna dejavnost pa je omejena na minimum, ki še omogoča nemoteno izvajanje javne službe. Nobenega dvoma torej ne more biti, da je tudi "tržna" dejavnost organa podvržena določeni stopnji transparentnosti, in torej nikakor ne gre za področje, ki bi bilo izključeno iz dometa 4. člena ZDIJZ.

 

Da gre pri podatkih o izplačilih organov iz 1. člena ZDIJZ za informacije javnega značaja, jasno izhaja tudi iz četrtega odstavka 10.a člena ZDIJZ. Ta določa, da organ, pristojen za javna plačila (UJP), posreduje v svetovni splet informacije javnega značaja o transakcijah, opravljenih s strani registriranih zavezancev iz prvega odstavka tega člena in preostalih registriranih zavezancev po 1. členu tega zakona (kamor spadajo tudi javni zavodi), z izjemo tistih, ki so zavezani kot nosilci javnih pooblastil ali izvajalci javnih služb, če ne gre hkrati za registrirane zavezance iz prvega odstavka tega člena, in sicer:

-       datum transakcije,

-       znesek in valuta transakcije,

-       račun, naziv ali firma in sedež prejemnika v dobro, razen, če je prejemnik fizična oseba,

-       namen plačila.

Na podlagi navedene določbe so od sredine oktobra 2014 na spletni strani UJP, http://www.ujp.gov.si/dokumenti/dokument.asp?id=472, razvidne vse transakcije zavezancev iz 1. člena ZDIJZ, pri čemer pri javnih zavodih ni delitve na transakcije, ki izvirajo iz javne službe in tiste, ki izvirajo iz tržne dejavnosti, ampak so objavljene vse transakcije in posledično vse transakcije predstavljajo informacije javnega značaja. Določba četrtega odstavka 10. a člena ZDIJZ tako ne ločuje transakcij, izplačanih v breme proračunskih sredstev od tistih, ki so izplačane iz t.i. tržnih sredstev javnih zavodov. Na spletni strani UJP so prikazane vse transakcije, zato IP ugotavlja, da od uveljavitve novele ZDIJZ-C razlikovanje med proračunskimi in tržnimi sredstvi z vidika vprašanja, ali gre za informacijo javnega značaja, ni več relevantno. Predmetne transakcije so sicer na spletni strani UJP dostopne brez podatka o fizični osebi, vendar, ko že pojasnjeno zgoraj, gre za informacije javnega značaja, podatki o prejemniku in znesku izplačila pa so po ZDIJZ dostopni na zahtevo prosilca (gre za podatke o porabi javnih sredstev), kot v konkretnem primeru. 

 

Upoštevaje navedeno, lahko IP zaključi, da od uveljavitve novele ZDIJZ-C, tudi pri javnih zavodih razlikovanje med proračunskimi in tržnimi sredstvi ni več relevantno in da gre pri vseh podatkih za informacije javnega značaja v smislu 4. člena ZDIJZ. Vse predhodne ugotovitve tako vodijo do nadaljnjega zaključka, da so vsi podatki, ki se nanašajo na izplačila organa prejemnikom iz naslova avtorskih oziroma podjemih pogodb, informacije javnega značaja, saj se nanašajo oz. izvirajo iz delovnega področja organa, organ z njimi razpolaga in se nahajajo v materializirani obliki. V konkretnem primeru so torej glede zahtevanih informacij, delov avtorskih in podjemnih pogodb ter računovodskih izpisov, ki vsebujejo podatek o neto nakazilih, izplačanih Dušanu Mramorju v obdobju od 1. 1. 2005 do 9. 3. 2015 iz naslova avtorskih in/ali podjemnih pogodb ter podatek za kaj, za kakšno delo, projekte itd. so bila ta nakazila izvedena, izpolnjeni vsi pogoji za informacijo javnega značaja iz 4. člena ZDIJZ.

 

2.     Varstvo osebnih podatkov

 

Organ se je skliceval na izjemo iz 3. točke prvega odstavka 6. člena ZDIJZ, ki določa, da organ zavrne dostop do zahtevane informacije, če se zahteva nanaša na osebni podatek, katerega razkritje bi pomenilo kršitev varstva osebnih podatkov v skladu z zakonom, ki ureja varstvo osebnih podatkov. Ker je IP ugotovil, da gre pri zahtevanih informacijah (podatku o neto nakazilih, izplačanih Dušanu Mramorju v obdobju od 1. 1. 2005 do 9. 3. 2015 iz naslova avtorskih in/ali podjemnih pogodb ter podatku za kaj, za kakšno delo, projekte itd. so bila ta nakazila izvedena) za informacije javnega značaja, je treba nadalje presoditi, ali je podana zatrjevana izjema.

 

Upoštevaje definicijo osebnega podatka iz 6. člena Zakona o varstvu osebnih podatkov (Uradni list RS, št. 94/07 – uradno prečiščeno besedilo; v nadaljevanju ZVOP-1), so podatki o izplačilih honorarjev po avtorskih in podjemnih pogodbah fizičnim osebam nedvomno osebni podatki. Ker razkritje osebnega podatka javnosti predstavlja vrsto obdelave osebnih podatkov, je za presojo dopustnosti razkritja treba upoštevati splošne podlage za obdelavo osebnih podatkov, opredeljene v 8. in 9. členu (javni sektor) ZVOP-1. Iz navedenih členov kot splošno pravilo izhaja, da je obdelava osebnih podatkov dopustna, če tako določa zakon ali če je za to podana privolitev posameznika.

 

Pred argumentacijo, ali je osebni podatek o neto izplačilih za posameznika po pogodbah varovan osebni podatek ali prosto dostopna informacija javnega značaja, IP pojasnjuje, da posameznika, na katerega se nanašajo avtorske in podjemne pogodbe, ni pozval, naj se kot morebitni stranski udeleženec opredeli do zahteve za dostop do informacij za medije. 44. člen ZUP namreč določa, da mora organ ves čas med postopkom po uradni dolžnosti skrbeti za to, da so v postopku udeleženi vsi, na katerih pravice ali pravne koristi bi lahko vplivala odločba. Vendar mora biti pri uveljavljanju pravice do stranske udeležbe podano "določeno razmerje stranskega udeleženca do upravne zadeve, to razmerje pa ureja materialni predpis, iz katerega izhaja, ali ima kdo kakšno pravico ali pravni interes v upravni zadevi, o kateri se odloča v upravnem postopku " (dr. Vilko Androjna, dr. Erik Kerševan: Upravno procesno pravo, GV založba, Ljubljana, 2006, str. 164). V konkretnem primeru takšno razmerje ni podano.

 

IP je namreč ugotovil, da na pravice posameznika ta odločba ne more vplivati, saj anonimnost v primerih, kot je ta, ni zagotovljena pravica. Velja celo nasprotno, saj iz 1. alineje tretjega odstavka 6. člena ZDIJZ izhaja, da se morajo javni uslužbenci, javni funkcionarji ter tisti, na katere se nanaša podatek v zvezi s porabo javnih sredstev, odpovedati določeni meri zasebnosti in dopustiti, da se javnost seznani z določenimi njihovimi osebnimi podatki. Ob tem IP poudarja, da mora vsak organ po uradni dolžnosti paziti, ali je podana pravna podlaga za posredovanje osebnih podatkov, posameznik pa v postopku po ZDIJZ ne more ne privoliti ne prepovedati obdelave svojih osebnih podatkov, saj obdelavo osebnih podatkov določa sam zakon. Čeprav bi IP ali organ v postopek pozvalo posameznika, da se izjasni o tem, ali naj se zahtevani podatki posredujejo, njegova izjava ne bi mogla vplivati na odločitev IP oziroma organa.

 

Prav tako ta odločba ne more vplivati na pravne koristi posameznika, na katerega se nanašajo avtorske in podjemne pogodbe. Pravna korist je opredeljena v drugem odstavku 43. člena ZUP kot neposredna, na zakon ali drug predpis oprta osebna korist. IP ugotavlja, da noben predpis za javnega uslužbenca ne določa pravne koristi, za uveljavljanje katere bi bila pogoj njegova anonimnost. Konkretni posameznik bi v postopku lahko varoval kvečjemu svoj dejanski, ne pa tudi pravni interes. Oseba, ki je le dejansko, ne pa tudi pravno zainteresirana za izid postopka, nima pravice do udeležbe v upravnem postopku (prim. komentar 43. člena ZUP v Breznik in ostali: Zakon o splošnem upravnem postopku s komentarjem, GV založba, Ljubljana 2008, str. 177-193). Pravna korist, ki bi jo stranski udeleženec v postopku dostopa do informacij javnega značaja želel zasledovati, v ničemer ne more biti ogrožena, saj že sam zakon določa javnost zahtevanih podatkov, stranski udeleženec pa v takem primeru tudi ne more v ničemer vplivati na izid postopka dostopa do informacij javnega značaja.

 

Takemu stališču pritrjuje tudi sodna praksa Upravnega sodišča RS. IP je v preteklosti ugotovil, da javne uslužbenke ni treba pritegniti v postopek, kar je potrdilo Upravnega sodišča RS v sodbi z opravilno številko IU 1003/2010-43 z dne 30. 3. 2011, v kateri je zapisalo, da ni utemeljeno prepričanje tožnika, da bi moral IP v postopek pritegniti javno uslužbenko, saj je organ po ZDIJZ dolžan pokazati prosilcu podatke, ki so predmet tega spora, prizadete stranke, na katere se podatki nanašajo, ne morejo vplivati na odločitev v tej zadevi. Enako je Upravno sodišče RS odločilo v sodbi št. IU 936/2009-12 z dne 26. 8. 2009, v kateri je poudarilo, da oseb, na katere se nanaša zvočni posnetek, ni potrebno pritegniti v postopek, saj glede vprašanja dostopa javnosti do zvočnega posnetka, ne bi imele nikakršnega vpliva. V sodbi št. U 831/2007-7 z dne 24. 10. 2007 pa je Upravno sodišče v zvezi z vprašanjem stranske udeležbe javne funkcionarke (sodnice) navedlo, da zaradi določbe 1. alineje tretjega odstavka 6. člena ZDIJZ ni štelo, da bi moral IP dati možnost prizadeti stranki, na katero se nanašajo informacije javnega značaja, da se vključi v postopek. V mnogih drugih primerih je IP odločil, da javnih uslužbencev ali funkcionarjev ni treba pritegniti v postopek, Upravno in Vrhovno sodišče RS pa v tem nista prepoznala bistvene kršitve določb upravnega postopka (npr. sodba Upravnega sodišča št. I U 1410/2009-9 z dne 23. 9. 2009 in sodba Vrhovnega sodišča RS opr. št. X Ips 252/2009 z dne 27. 8. 2009).

 

2.1  Varovani osebni podatki

 

IP ponovno navaja, da sta predmet zahteve in presoje tega pritožbenega postopka le dva podatka, in sicer neto znesek ter podatek o predmetu avtorskih in podjemnih pogodb. Navedeno pomeni, da je IP v nadaljevanju z vidika izjem od prostega dostopa do informacij javnega značaja presojal samo ta dva podatka. Povedano drugače, ostali podatki, vsebovani v avtorskih in podjemnih pogodbah ter obračunih dohodkov, niso bili predmet presoje, ker niso predmet zahteve prosilke.

 

IP ugotavlja, da podatek o neto izplačilu predstavlja osebni podatek, za razkritje katerega v konkretnem primeru, na podlagi zahteve po ZMed, ni pravne podlage. Pri neto izplačilih po avtorskih in podjemnih pogodbah namreč ne gre za neposredno porabo javnih sredstev, saj neto izplačilo oz. nakazilo na račun posameznika predstavlja znesek, ki ga ta prejme po »odbitku« iz naslova davkov in prispevkov, ki pa bremenijo tega posameznika in ne organa. Organ kot izplačevalec je namreč le dolžan od bruto zneska, ki ga izplačuje, odvesti davke in prispevke, zavezanec za katere pa je po veljavni zakonodaji posameznik (npr. gre za akontacijo dohodnine, obvezne prispevke za socialno varnost, zdravstveno zavarovanje,..). Z vidika nadzora nad porabo javnih sredstev je torej bistven podatek o bruto znesku. Bruto znesek je tudi tisti, ki je praviloma dogovorjen s pogodbo in predstavlja dejansko porabo javnih sredstev. Neto izplačilo je namreč odvisno od vsakega posameznika in njegovega individualnega davčnega statusa (npr. višine prijavljenih olajšav, dohodninskega razreda,..). Glede na navedeno je IP ugotovil, da je bruto znesek, dogovorjen s podjemno ali avtorsko pogodbo, tisti podatek, ki predstavlja dejansko porabo javnih sredstev in ni varovan osebni podatek, medtem ko je neto znesek varovan osebni podatek.

 

Ker je zahteva prosilke jasna in nedvoumna, da želi prejeti neto zneske, ki so bili nakazani na transakcijski račun Dušana Mramorja po podjemnih in avtorskih pogodbah, je IP ugotovil, da pravna podlaga za razkritje neto zneska ni podana, zato je treba uporabiti izjemo iz 3. točke prvega odstavka 6. člena ZDIJZ. Ta namreč določa, da se zavrne dostop do zahtevane informacije, če se zahteva nanaša na osebni podatek, katerega razkritje bi pomenilo kršitev varstva osebnih podatkov v skladu z zakonom, ki ureja varstvo osebnih podatkov. Razkritje podatka o neto nakazilih Dušanu Mramorju na podlagi avtorskih in podjemnih pogodbah bi pomenilo kršitev ZVOP-1, zato je IP pritožbo prosilke v tem delu, na podlagi prvega odstavka 248. člena ZUP, zavrnil, kot to izhaja iz 2. točke izreka te odločbe.

 

Nadalje je IP v ugotovitvenem postopku pri pregledu 152 avtorskih in podjemnih pogodb ugotovil, da so v delu avtorskih in podjemnih pogodb ter prilog, ki vsebujejo podatek o predmetu oz. namenu pogodb (za kaj, kakšno delo, oz. projekte so bile pogodbe sklenjene), navedeni nekateri osebni podatki, za razkritje katerih v postopku po ZDIJZ ni mogoče najti ustrezne pravne podlage. Gre za osebna imena fizičnih oseb, ki niso javni uslužbenci, denimo oseb, ki so opravile zagovor magistrskega ali doktorskega dela ter oseb, ki so bile habilitirane v naziv. V zvezi s temi osebnimi podatki je torej IP ugotovil, da pravna podlaga za njihovo razkritje ni podana, zato je treba uporabiti izjemo iz 3. točke prvega odstavka 6. člena ZDIJZ. Razkritje teh podatkov bi pomenilo kršitev ZVOP-1, zato je IP v 1. točki izreka te odločbe odločil, da jih mora organ prekriti s tehniko anonimizacije, da se prosilka in javnost z njimi ne morejo seznaniti. Pri tem se je IP oprl na določbo 7. člena ZDIJZ, ki določa, da se prosilcu, če dokument le deloma vsebuje varovane informacije in se te informacije da iz dokumenta izločiti, omogoči dostop do preostalega dela dokumenta.

 

IP je tako v nadaljevanju presojal, ali je podatek o imenu in priimku posameznika v povezavi z avtorskimi in podjemnimi pogodbami, natančneje s podatkom za kakšen namen so bile pogodbe sklenjene, varovan osebni podatek ali prosto dostopna informacija javnega značaja.

 

2.2  Pravne podlage za razkritje osebnih podatkov

 

Uvodno

 

Kot prvi argument, ki ga je mogoče izpostaviti v prid stališču, da podatek o imenu in priimku sklenitelja avtorskih in podjemnih pogodb z organom, na podlagi katerih so mu sredstva bila tudi nakazana, ter podatki o namenu izplačil na podlagi avtorske oziroma podjemne pogodbe predstavljajo prosto dostopno informacijo javnega značaja, je sistematična razlaga določb novele ZDIJZ-C. Z uveljavitvijo navedene novele se po prvem odstavku 6.a člena ZDIJZ v zvezi z informacijami javnega značaja poslovnih subjektov pod prevladujočim vplivom oseb javnega prava (gospodarskih družb in drugih pravnih oseb zasebnega prava), ki izvajajo pretežno oz. izključno tržno dejavnost, zahteva, da ti zavezanci omogočijo dostop do osnovnih podatkov o sklenjenih pravnih poslih iz 1. alineje prvega odstavka 4.a člena ZDIJZ (gre med drugim tudi za podatke o sponzorskih, donatorskih in avtorskih pogodbah in pogodbah, s katerimi se dosega enak učinek). Pri tem pa ZDIJZ v prvem odstavku 6.a člena taksativno našteva podatke, ki predstavljajo absolutno javne podatke (t.j. podatke, katerih razkritje je dopustno ne glede na izjeme, opredeljene v prvem odstavku 6. člena ZDIJZ, med katere sodi tudi izjema varstva osebnih podatkov). Ti podatki so:

  1. podatek o vrsti posla;
  2. pogodbenem partnerju, in sicer za pravno osebo: naziv ali firma, sedež, poslovni naslov in račun pravne osebe ter za fizično osebo: osebno ime in kraj bivanja;
  3. pogodbeni vrednosti in višini posameznih izplačil;
  4. datumu in trajanju posla in
  5. enakih podatkih iz aneksa k pogodbi.

 

Ob dejstvu, da prosto dostopne informacije javnega značaja predstavljajo tudi podatki o imenu in priimku (celo kraju prebivanja) prejemnikov honorarjev, vrsti posla ter pogodbeni vrednosti in v tem smislu tudi višini posameznih izplačil na podlagi avtorskih in podjemnih pogodb pri subjektih pod prevladujočim vplivom oseb javnega prava, ki so gospodarske družbe in ki izvajajo izključno oz. pretežno tržno dejavnost (sem npr. spadajo družbe kot NLB, NKBM, Zavarovalnica Triglav, Javno podjetje Energetika Ljubljana, ...), bi bilo povsem nesistemsko in v nasprotju z namenom ZDIJZ (2. člen) zavzeti stališče, da ti podatki pri javnih zavodih (katerih namen ustanovitve je izvajanje nepridobitne dejavnosti) ali pri katerem drugem zavezancu iz 1. člena ZDIJZ, predstavljajo izjemo od prostega dostopa do informacij javnega značaja. Zakonodajalec je pri noveli ZDIJZ-C namreč izhajal iz predpostavke, da so podatki o izplačilih zavezancev iz 1. člena ZDIJZ (kamor spada tudi organ) že v najširši možni meri javno odstopni, na podlagi 1. alineje tretjega odstavka 6. člena ZDIJZ. Tako izhaja tudi iz prej citiranega mnenja Ministrstva za javno upravo in predvsem sodbe Upravnega sodišča št. IIU 317/2014-12 z dne 19. 8. 2015, ki je izpodbila kakršenkoli dvom v to, da gre pri obravnavanih podatkih iz avtorskih in podjemnih pogodbah za absolutno javne podatke.

 

Poleg pravkar povzetega stališča, ki podatke o prejemnikih avtorskih honorarjev in izplačil po podjemnih pogodbah uvršča med prosto dostopne informacije javnega značaja že ob analogni uporabi prvega odstavka 6.a člena ZDIJZ, pa IP ugotavlja, da so v konkretnem primeru izpolnjeni tudi pogoji, določeni v tretjem odstavku 6. člena ZDIJZ, na podlagi katerih je dopustno razkritje osebnih podatkov o prejemnikih avtorskih honorarjev in izplačil po podjemnih pogodbah ter namenu teh izplačil, ker gre za podatke o porabi javnih sredstev.

 

Že iz določbe 3. točke prvega odstavka 6. člena ZDIJZ namreč izhaja, da ni izključeno, da je razkritje informacije javnega značaja, ki sicer predstavlja varovan osebni podatek v določenih primerih vendarle dopustna. Tako bo na primer dopustno razkriti informacije javnega značaja, ki predstavljajo osebni podatek, če gre hkrati za podatke o porabi javnih sredstev ali podatke, povezane z opravljanjem javne funkcije ali delovnega razmerja javnega uslužbenca. Iz določbe 1. alineje tretjega odstavka 6. člena ZDIJZ namreč izhaja, da se, ne glede na morebitne izjeme (tudi izjemo varstva osebnih podatkov) dostop do zahtevane informacije dovoli, če gre za podatke o porabi javnih sredstev ali podatke, povezane z opravljanjem javne funkcije ali delovnega razmerja javnega uslužbenca, razen v primerih iz 1. in 5. do 8. točke prvega odstavka ter v primerih, ko zakon, ki ureja javne finance ali zakon, ki ureja javna naročila, določata drugače.

 

Podatek o porabi javnih sredstev

 

Glede na to, da se predmetna izjema od izjem nanaša na podatke o porabi javnih sredstev, ZDIJZ pa ne vsebuje definicije javnih sredstev, se je IP pri opredelitvi pojma javnih sredstev oprl na določbe Zakona o računskem sodišču (Uradni list RS, št. 11/01, s spremembami, v nadaljevanju ZRacS-1). ZRacS-1 namreč v prvem odstavku 20. člena določa, da Računsko sodišče revidira poslovanje uporabnikov javnih sredstev, iz petega odstavka istega člena, ki določa, kdo so uporabniki javnih sredstev po ZRacS-1, pa je moč razbrati, katera sredstva predstavljajo javna sredstva. Peti odstavek 20. člena ZRacS-1 določa, da je po ZRacS-1 uporabnik javnih sredstev: 

1. pravna oseba javnega prava ali njena enota;

2. pravna oseba zasebnega prava, če zanjo velja vsaj eno od naslednjega:

-     da je prejela pomoč iz proračuna Evropske unije, državnega proračuna ali proračuna lokalne skupnosti;

-     da izvaja javno službo ali zagotavlja javne dobrine na podlagi koncesije;

-     da je gospodarska družba, banka ali zavarovalnica, v kateri imata država in lokalna skupnost večinski delež;

3. fizična oseba, če zanjo velja vsaj eno od naslednjega:

-     prejela pomoč iz proračuna Evropske unije, državnega proračuna ali proračuna lokalne skupnosti;

-     da izvaja javno službo ali zagotavlja javne dobrine na podlagi koncesije.

 

Iz navedene določbe ZRacS-1 izhaja, da spada med uporabnike javnih sredstev vsaka oseba (pravna ali fizična), če izvaja javno službo ali zagotavlja javne dobrine na podlagi koncesije. Iz določbe petega odstavka 20. člena ZRacS-1 izhaja logičen sklep, da pojem javnih sredstev ne zajema zgolj proračunskih sredstev, pač pa tudi sredstva, ki jih izvajalec javne službe za izvajanje javne službe pridobi iz drugih virov (za konkreten primer relevanten prvi odstavek 72. člena ZViS). Do istega zaključka pridemo tako z jezikovno razlago, kot tudi z logično razlago (argumentum a contrario) 1. alineje tretjega odstavka 6. člena ZDIJZ. Zakonodajalec je namreč zapisal, da se dostop do informacije dovoli, če gre za porabo javnih sredstev in ne, da se dostop dovoli, če gre (zgolj) za porabo proračunskih sredstev. Če bi zakonodajalec želel določiti dostop zgolj do tistih informacij, ki so vezana na porabo proračunskih sredstev, bi to nedvomno izrecno zapisal, a tega ni storil. Zaradi tega je treba pojem javne porabe iz 1. alineje tretjega odstavka 6. člena ZDIJZ razumeti širše, in sicer v smislu definicije, ki izhaja iz zgoraj citirane določbe petega odstavka 20. člena ZRacS-1. Četudi v primeru izplačil na podlagi avtorskih in podjemnih pogodbah ne gre za neposredno, niti za posredno porabo proračunskih sredstev, pa nedvomno gre za porabo javnih sredstev. Navedeno potrjuje tudi dejstvo, da je Računsko sodišče v že večkrat revidiralo fakultete tudi v delu, ki se nanaša na izplačila po avtorskih in podjemnih pogodbah[6].

 

IP še ugotavlja, da v kolikor bi vzdržala trditev organa, da je dopustno na podlagi zahteve po ZDIJZ razkriti le podatke o porabi proračunskih sredstev, potem tudi plače zaposlenih pri organu ne bi bile javne. Namreč iz 6. člena Pravilnika o plačah in drugih prejemkih iz rednega delovnega razmerja ter o izplačilih in drugih prejemkih iz pogodbenega razmerja na Ekonomski fakulteti (v nadaljevanju Pravilnik) izhaja, da tudi sredstva za plače zaposlenih pri organu ne oblikujejo samo namenska proračunska sredstva, temveč tudi neproračunska sredstva, ki jih organ za opravljanje javne službe pridobiva s prodajo blaga in storitev na trgu ter sredstva, ki jih organ ustvari s prodajo blaga in storitev na trgu.

 

Tudi Ustavno sodišče RS je v odločbi št. U-I-272/97 z dne 23. 11. 2000[7] zavzelo stališče, da so s sredstvi javnih financ mišljena v primeru javnih zavodov vsa sredstva, ki jih ti zavodi pridobivajo na katerega od načinov, uzakonjenih v prvem odstavku 48. člena ZZ, torej iz sredstev ustanovitelja, s plačili za storitve, s prodajo blaga in storitev na trgu in iz drugih virov na način in pod pogoji, določenimi z zakonom in aktom o ustanovitvi. Iz predmetne odločitve Ustavnega sodišča RS tako nedvomno sledi, da je treba pojem javna sredstva razlagati široko (zajema tudi sredstva, pridobljena na trgu) in da ta pojem ne zajema le proračunskih sredstev, ampak je precej širši.

 

Da pojem »poraba javnih sredstev« zajema tudi porabo prihodkov iz opravljanja tržne dejavnosti javnih zavodov, pa izhaja tudi iz prakse IP. Ta je v zadevi pod opr. št. 090-109/2010/4 z dne 23. 6. 2010, ki se je nanašala na Javni zavod Lekarno Ljubljana, zavzel stališče, da so tudi izplačila iz opravljanja tržne dejavnosti podatki o porabi javnih sredstev in da gre za osebne podatke, katerih razkritje je dopustno na podlagi 1. alineje tretjega odstavka 6. člena ZDIJZ. Takšno stališče je potrdilo najprej Upravno sodišče RS s sodbo št. IU 1003/2010 - 43 z dne 30. 3. 2011, potem pa še Vrhovno sodišče RS s sklepom št. X Ips 187/2011. V citirani sodbi je Upravno sodišče RS navedlo, da »ni relevantno sklicevanje tožeče stranke (Javnega zavoda Lekarna Ljubljana), da uporabnik proračuna v letnem poročilu posebej prikazuje sredstva in vire financiranja za delovno uspešnost iz naslova prodaje blaga in storitev na trgu ter iz naslova nejavnih prihodkov iz izvajanja javne službe.«

 

IP zaključuje, da gre pri podatku o imenu in priimku prejemnika izplačila ter namenu izplačila za podatke o porabi javnih sredstev, kar pomeni, da so podatki tudi skladno z določbo 1. alineje tretjega odstavka 6. člena ZDIJZ prosto dostopne informacije javnega značaja. Gre namreč za dostop do tistih osebnih podatkov prejemnikov avtorskih honorarjev in izplačil po podjemnih pogodbah, za katere je že zakonodajalec ocenil, da v primerjavi z drugimi osebnimi podatki posameznika, uživajo znatno zmanjšano stopnjo varovanja. Zakonodajalec je s tem opredelil tiste dele informacijske zasebnosti posameznika, glede katerih mora ta trpeti določene posege zaradi varstva pravic drugih in varstva javnega interesa. Zakoniti cilj oziroma namen, zaradi katerega ZDIJZ dopušča tudi posege v varstvo osebnih podatkov, je opredeljen v 2. členu tega zakona, ki določa, da je namen zakona zagotoviti javnost in odprtost delovanja organov ter omogočiti uresničevanje pravice fizičnih in pravnih oseb, da pridobijo informacije javnega značaja.

 

Podatek, povezan z opravljanjem javne funkcije ali delovnega razmerja javnega uslužbenca

 

Čeprav je IP ugotovil, da je treba zahtevane podatke (ime in priimek prejemnika honorarja ter za kakšen namen je honorar bil izplačan) prosilki razkriti, ker gre za podatke o porabi javnih sredstev, je IP nadalje še ugotovil, da so zahtevani podatki povezani tudi z opravljanjem javne funkcije ali delovnega razmerja javnega uslužbenca. Prosilka namreč zahteva podatke o Dušanu Mramorju, ki sodijo tudi v obdobje, ko je bil pri organu zaposlen kot javni uslužbenec.

 

Stališče organa, da v konkretnem primeru ne gre za podatke, povezane z delovnim razmerjem javnega uslužbenca, ne vzdrži pravne presoje. Iz sodbe Upravnega sodišča RS št. II U 72/2009-12 z dne 19. 5. 2010[8] namreč izhaja, da je kriterij »v povezavi z delovnim razmerjem« v konkretnem primeru treba razlagati široko. V predmetni zadevi je bila prosilka za dostop do informacij javnega značaja Univerza v Mariboru, Upravno sodišče RS pa je zavzelo stališče, da je podatek o tem, ali so delavci Univerze v Mariboru podali izjavo o sklenitvi pogodbenih razmerij za namene akreditacijskih postopkov pri drugih delodajalcih, v zvezi z delovnim razmerjem teh javnih uslužbencev. Po 63. členu ZViS je delovna in pedagoška obveznost zaposlenih v visokošolskem izobraževanju zakonsko določena, iz zadnjega odstavka 63. člena predmetnega zakona pa izhaja, da se pogodba o delu (kamor spada tudi avtorska pogodba) lahko sklene zgolj izjemoma in ne več kot v obsegu ene tretjine s tem zakonom določene pedagoške obveznosti in največ za obdobje deset mesecev v študijskem letu. Kdor ima sklenjeno delovno razmerje na področju visokošolskega izobraževanja v skladu s tem zakonom, mora pred sklenitvijo pogodbe o delu, predložiti soglasje delodajalca. Povedano drugače, po stališču Upravnega sodišča je vprašanje sklepanja podjemnih (tudi avtorskih!) pogodb v visokem šolstvu v zvezi z delovnim razmerjem pri javnih visokošolskih zavodih (kar organ nedvomno je) zaposlenih javnih uslužbencev. Posledično je, po mnenju IP, dostop do podatkov o sklenjenih avtorskih in podjemnih pogodbah ter izplačilih na tej podlagi treba osvetliti tudi na podlagi tega kriterija.

 

IP je po pregledu Pravilnika ugotovil, da se neposredna pedagoška obveznost za opravljanje pedagoškega dela (obsega delo na rednem in izrednem študiju, študiju na daljavo in podiplomskem študiju), ki nedvomno sodi v okvir izvajanja javne službe organa, lahko izvaja tudi na podlagi avtorskih in podjemnih pogodb. Po pregledu pogodb, ki so predmet tega pritožbenega postopka, je IP ugotovil, da gre v večini za pogodbe za opravljeno delo, ki sodi v okvir del na rednem in izrednem študiju, študiju na daljavo in podiplomskem študiju (mentorstvo, predavanja, seminarji, prisotnost pri izpitih in zagovorih magistrskega ali doktorskega dela, ocena primernosti teme, ocena predložene disertacije itd.). Vsa navedena dela v skladu s II. in III. poglavjem Pravilnika sodijo v pedagoške obveznosti.

 

Glede na navedeno gre v konkretnih primerih tudi za podatek v zvezi z delovnim razmerjem, saj se po avtorskih in podjemnih pogodbah dejansko izvajajo dela, ki sodijo v okvir delovnih obveznosti iz rednega delovnega razmerja javnega uslužbenca. Vendar kot navedeno, zakonodaja dopušča (63. člen ZViS), da se neposredna pedagoška obveznost, ki se izvaja kot javna služba, če so bile izkoriščene vse možnosti za sklenitev pogodbe o zaposlitvi in je treba zagotoviti nemoteno izvajanje pedagoške dejavnosti, lahko pod določenimi pogoji (ne več kot v obsegu ene tretjine s tem zakonom določene pedagoške obveznosti in največ za obdobje deset mesecev v študijskem letu ) izvaja na podlagi avtorskih in podjemnih pogodb.

 

Prav tako na podlagi navedenega predstavljajo prosto dostopno informacijo javnega značaja podatki o odgovorni osebi organa, ki je s posameznikom sklenila avtorsko ali podjemno pogodbo (dekan, prodekan itd.). Gre za podatke o imenu in priimku ter nazivu podpisnikov in njihove podpise.

 

IP ob tem še ugotavlja, da so navedbe organa glede nepravilnostih oz. nezakonitostih pri objavi osebnih podatkov v Supervizorju za konkreten pritožbeni postopek po ZDIJZ povsem irelevantne. Hkrati pa IP navedbe organa glede Supervizorja izpodbija z ugotovitvijo, da je IP v okviru inšpekcijskega nadzora nad izvajanjem določb ZVOP-1 ugotovil, da Komisija za preprečevanje korupcije podatkov o prejemnikih izplačil iz naslova avtorskih in podjemnih pogodb v svoji aplikaciji Supervizor, ne objavlja nezakonito[9].

 

Upoštevaje vse zgoraj navedeno je IP zaključil, da gre pri podatku o imenu in priimku prejemnika honorarja ter za kakšen namen je bil honorar izplačan, za prosto dostopno informacijo javnega značaja. Ker so navedeni podatki razvidni iz avtorskih in podjemnih pogodb ter prilog k določenim pogodbam, je IP odločil, da je organ dolžan prosilki omogočiti seznanitev z avtorskimi in podjemnimi pogodbami s prilogami na način, da bodo razvidni naslednji podatki:

-       na koga se avtorska ali podjemna pogodba nanaša;

-       številka in datum pogodbe;

-       vrsta oz. naziv pogodbe (avtorska pogodba, podjemna pogodba, pogodba o delu ali avtorska pogodba za znanstveno monografijo) in

-       predmet pogodbe (2. člen avtorskih pogodb, 1. člen podjemnih pogodb ali pogodb o delu, 1. člen avtorske pogodbe za znanstveno monografijo ter v prilogah rubrika »Opravilo« ali »Postavka«).

IP je za lažjo izvršitev te odločbe v izreku uporabil način sklopov pogodb, kot jih je za IP pripravil organ (po letih izplačil ter po vrsti pogodbe).   

     

Prav tako je IP po uradni dolžnosti preveril, ali so podane druge izjeme od prostega dostopa do informacij javnega značaja in ugotovil, da ni podana nobena druga izjema.

 

Test interesa javnosti

 

IP je dostop do podatkov iz avtorskih in podjemnih pogodb dovolil že na podlagi 1. alineje tretjega odstavka 6. člena ZDIJZ, zato izvedba testa interesa javnosti (drugi odstavek 6. člena ZDIJZ) v principu ni potrebna. Kljub temu pa je IP dodatno po uradni dolžnosti preveril, ali je izkazan tudi javni interes za razkritje osebnih podatkov prejemnikov honorarja in s tem dodatna pravna podlaga za razkritje določenih osebnih podatkov, in sicer imena, priimka in namena honorarjev.

 

Drugi odstavek 6. člena ZDIJZ določa, da se ne glede na morebitne izjeme od prostega dostopa do informacij javnega značaja (med drugim izjeme varstva osebnih podatkov) dostop do zahtevane informacije dovoli, če je javni interes glede razkritja močnejši od javnega interesa ali interesa drugih oseb za omejitev dostopa do zahtevane informacije. Če torej javni interes glede razkritja pretehta različne interese za nerazkritje informacij, to predstavlja (dodatno) pravno podlago za obdelavo osebnih podatkov v smislu 9. člena ZVOP-1.

 

V konkretnem primeru je IP ugotovil, da je javni interes za razkritje imena in priimka prejemnika honorarja ter namena honorarja močnejši od interesa posameznikov, da se javnost ne seznani z navedenimi osebnimi podatki, kar bo utemeljeno v nadaljevanju.

 

Interes javnosti običajno ni natančen in ozek kot interes za nerazkritje informacij, temveč je abstraktne in splošne narave. Interes javnosti kot splošen interes, ki ne služi samo interesom ozke skupine oseb, je opredeljen kot nekaj, kar bi koristilo javnemu vedenju in s tem omogočilo nadzor in sodelovanje javnosti pri oblikovanju tistih tematik, nad katerimi bi morala bdeti z vso skrbnostjo. Pojem interesa javnosti ni v vsaki zadevi enak ali vnaprej definiran, temveč se lahko kaže v različnih pojavnih oblikah. Prav tako se lahko interes javnosti s časom spreminja, saj je odvisen od številnih dejanskih okoliščin.

 

Javni interes se kaže predvsem kot zahteva po preglednosti, odprtosti delovanja in v zavezi organov javnega sektorja, da delujejo odgovorno in skrbno pri odločanju o pomembnih javnih zadevah ter omogočajo informirano javno razpravo o pomembnih temah v javnem interesu, denimo v zvezi s porabo javnih sredstev. Pomembna korist, ki se jo zasleduje, je zagotavljanje preglednosti dela in odgovornosti ter s tem zmanjšanje možnosti neodgovornega sprejemanja političnih in strokovnih odločitev, saj preglednost prispeva k bolj premišljenim odločitvam in s tem k dvigu kakovosti dela. Odprtost informacij javnega značaja je pomembna tudi z vidika razumevanja posledic odločitev javnega sektorja, saj državljani le na ta način lahko razumejo posledice odločitev javnih organov in izrazijo pomisleke glede takih odločitev. Interes javnosti se kaže tudi v odprti razpravi o pomembnih družbenih temah. Med najpomembnejšimi koristmi za javnost zaradi odprtosti informacij javnega značaja je tako nedvomno razumevanje vsebin in možnost javne razprave, saj preglednost informacij povečuje razumevanje aktualnih vsebin v javni razpravi ter prispeva k verodostojni in odgovorni razpravi. Javni interes za razkritje je na primer močan v situacijah, ki se navezujejo na pridobivanje ali porabo javnih sredstev, javno varnost, javno zdravje, odgovornost in transparentnost odločanja, ki sprožijo javno ali parlamentarno razpravo ipd. Pri izvajanju testa javnega interesa je torej treba upoštevati situacije, v katerih je izražena potreba po odgovornosti in transparentnosti odločanja, obenem pa tudi situacije, ki sprožajo javno razpravo.

 

Prava javna razprava o pomembnih temah v javnem interesu je mogoča le, če je javnost podkrepljena z informacijami, ki ji omogočajo dejansko (in ne le navidezno) sodelovanje pri javni razpravi. Ustavno sodišče RS je tako sprejelo stališče, da se sodišče v posamični zadevi lahko v tehtanju javnega interesa spusti v oceno o tem, ali bi razkritje informacije »pripomoglo k pravi, vsebinski transparentnosti«.[10] Zgolj prava, vsebinska transparentnost omogoča javnosti, da sodeluje v razpravah, ki so v širšem javnem interesu. Za informirano javno razpravo o neki zadevi je izjemnega pomena tudi, da javnost razpolaga s točnimi in zanesljivimi informacijami, kar je večkrat poudarilo tudi Evropsko sodišče za človekove pravice.[11]

 

V konkretnem primeru so zahtevane informacije potrebne tako zaradi zagotavljanja večje odgovornosti pri odločanju o porabi javnih sredstev ter zaradi možnosti informiranega sodelovanja javnosti v javni razprave o tej pomembni temi. Informacije je zahteval medij v okoliščinah dalj trajajoče intenzivne razprave o porabi javnih sredstev.[12] Organ je namreč javni zavod, katerega primarna dejavnost je zagotavljanje kakovostnega visokošolskega izobraževanja, ki ga organ izvaja kot javno službo, z objavo podatkov v aplikaciji Supervizor pa se je »razplamtela« izmenjava stališč o tem, ali je bilo izplačevanje honorarjev v visokem šolstvu gospodarno, transparentno in pravično. Javnost je obširno razpravljala o tem, ali je sklenitev avtorskih in podjemnih pogodb utemeljena in ali je bilo takšno poslovanje organa z javnimi sredstvi smotrno, predvsem v okoliščinah varčevalnih ukrepov, ki so globoko zarezali tudi v visokošolsko izobraževanje. Po eni strani so začele visokošolske institucije krčiti izobraževalne programe, opozarjati na preteče nižanje kvalitete visokošolskega izobraževanja, prekarizacija zaposlitev in nižanja stroškov dela pa se je preselila tudi na univerze in fakultete. Po drugi strani so bili razkriti nekateri podatki, ki so kazali na izplačevanje visokih honorarjev sicer redno zaposlenega osebja visokošolskih ustanov, izplačevanje honorarjev vodstva "samemu sebi" ter izplačevanje honorarjev javnim funkcionarjem.

 

IP je v takšnih okoliščinah ugotovil, da javnost brez informacij o tem, kako in za kakšne namene je organ kot visokošolski zavod porabljal javna sredstva, ne bi mogla informirano sodelovati v javni razpravi. Zakonodajalec je že sam opravil test tehtanja z določbo tretjega odstavka 6. člena ZDIJZ in presodil, da je identiteta prejemnikov javnih sredstev upravičena in sorazmerna. IP pa je poleg tega ugotovil, da brez podatka o identiteti prejemnikov honorarjev javnost ne bi mogla kvalitetno sodelovati pri javni razpravi, saj se je razprava vrtela tudi okoli vprašanj, kakšen položaj so zasedali posamezniki, ki so prejeli najvišja sredstva, kakšna je bila njihova vloga pri odločanju o sodelovanju pri dodatnih projektih in podobno. V konkretnem primeru razkritje osebnih podatkov prejemnika honorarjev, ki se osredotoča zgolj na ime, priimek in namen honorarja, tudi ni nesorazmerno, saj se omejuje na minimum osebnih podatkov, katerih razkritje je še potrebno za uspešno zasledovanje interesa javnosti ter transparentnosti porabe javnih sredstev.

 

IP je torej na podlagi vsega navedenega ugotovil, da razkritje informacij iz 1. točke izreka te odločbe zasleduje legitimen cilj v demokratični družbi in da bo razkritje pripomoglo k pravi vsebinski transparentnosti. Zato je IP zaključil, da je javni interes za razkritje imena in priimka prejemnika honorarjev ter namena honorarja močnejši od interesa posameznika, da se javnost ne seznani z njegovimi osebnimi podatki.

 

3.     Sklepno

 

V skladu z navedenim in na podlagi citiranih pravnih podlag je IP ugotovil, da je bil na prvi stopnji iz ugotovljenih dejstev delno napravljen napačen sklep glede dejanskega stanja in da je bil napačno uporabljen materialni predpis, na podlagi katerega je bilo odločeno o zadevi (3. točka prvega odstavka 6. člena ZDIJZ v povezavi s 1. alinejo tretjega odstavka 6. člena ZDIJZ). Zato je IP, na podlagi prvega odstavka 252. člena ZUP, izpodbijani odgovor organa z dne 9. 3. 2015 delno odpravil ter odločil, kot to izhaja iz 1. točke izreka te odločbe. V preostalem delu, kjer je IP ugotovil obstoj varovanih osebnih podatkov, pa je pritožbo, na podlagi prvega odstavka 248. člena ZUP, kot neutemeljeno zavrnil, kot izhaja iz 2. točke izreka te odločbe. Organ je dolžan to odločbo izvršiti v roku petih (5) delovnih dni od vročitve te odločbe, kot to določa deseti odstavek 45. člena ZMed.

 

Ta odločba je v skladu s 30. točko 28. člena Zakona o upravnih taksah (Uradni list RS, št. 42/07-UPB3, s spremembami in dopolnitvami) oproščena plačila upravne takse.

 

Posebni stroški v tem postopku niso nastali.

 

Pouk o pravnem sredstvu: 

 

Zoper ta sklep in odločbo ni dovoljena pritožba, pač pa se lahko sproži upravni spor. Upravni spor se sproži s tožbo, ki se vloži v 30 dneh od vročitve tega sklepa in odločbe na Upravno sodišče, Fajfarjeva 33, Ljubljana. Tožba se lahko vloži pisno po pošti ali pri navedenem sodišču. Če se tožba pošlje priporočeno po pošti, se za dan izročitve sodišču šteje dan oddaje na pošto. Tožba z morebitnimi prilogami se vloži v najmanj treh izvodih. Tožbi je treba priložiti tudi ta sklep in odločbo v izvirniku ali prepisu.

 

 

Postopek vodila:

Monika Voga, univ.dipl.prav.,                    

Svetovalka pri Informacijskem                                                                 

pooblaščencu          

 

Mojca Prelesnik, univ. dipl. prav.,

informacijska pooblaščenka

 

 

 

 

 

 


[1] Deseti odstavek 63. člena ZViS:«Če so bile izkoriščene vse možnosti za sklenitev pogodbe o zaposlitvi in je treba zagotoviti nemoteno izvajanje pedagoške dejavnosti, lahko visokošolski zavod sklene pogodbo o delu v skladu s tem zakonom in zakonom, ki ureja obligacijska razmerja, vendar ne več kot v obsegu ene tretjine s tem zakonom določene pedagoške obveznosti in največ za obdobje deset mesecev v študijskem letu. Kdor ima sklenjeno delovno razmerje na področju visokošolskega izobraževanja v skladu s tem zakonom, mora pred sklenitvijo pogodbe o delu, predložiti soglasje delodajalca.«

[2] V navedeni sodbi se je sklicevalo tudi na sodbo Vrhovnega sodišča RS I Up 122/2006 z dne 25. 4. 2007 in sklep št. X Ips 96/2011 z dne 4. 7. 2012, kjer je Vrhovno sodišče zavzelo stališče, »da je mogoče govoriti o delovnem področju organov v smislu ZDIJZ tedaj, ko je izvajanje določenih nalog ali dejavnosti urejeno s predpisi javnega prava, ki določajo obveznosti organov glede izvajanja teh nalog v okviru upravne ali druge javnopravne funkcije ter morebitne pravice, obveznosti ali pravne koristi posameznikov, ki iz tega posebnega javnopravnega režima izhajajo. V obeh navedenih zadevah pa se je Vrhovno sodišče tudi javno izreklo, da je pri opredelitvi določene informacije za informacijo javnega značaja odločilno, ali informacija kaže na dejstvo oziroma okoliščino, ki vpliva ali bi lahko vplivala na izvrševanje javnih koristi. Pri tej presoji je po mnenju sodišča prve stopnje treba upoštevati vse relevantne okoliščine konkretnega primera in njegovo specifičnost glede na zadevi I Up 122/2006 in X Ips 96/2011. V navedenih dveh zadevah je namreč šlo za notarja in za javni zavod Filmski studio Viba Film Ljubljana, medtem ko gre v tem upravnem sporu za državno univerzo, za katero je že ustavodajalec v drugem odstavku 58. člena Ustave izrecno določil, da način njenega financiranja ureja zakon. Za razliko od tega ustavodajalec pri notariatu ni izrecno predpisal, da njegovo financiranje ureja zakon; financiranje Filmskega studia Viba Film Ustava ne ureja. Zaradi tega je javni interes na področju financiranja državne univerze izrazito bolj zaznaven kot v omenjenih dveh primerih, kar se odraža tudi v relevantnih določbah Odlok in Statuta«.   

[3] Odločbe so dostopne preko iskalnika: https://www.ip-rs.si/informacije-javnega-znacaja/iskalnik-po-odlocbah/odlocbe-informacije-javnega-znacaja/).

[4] Mnenje dostopno na povezavi: www.mju.gov.si/fileadmin/mju.gov.si/pageuploads/SOJ/2015/MnenjeMJU_Univerza_mar2015_P.pdf.

[5] Dostopno na povezavi www.ip-rs.si/fileadmin/user_upload/Pdf/sodbe_UPRS/II_U_317-2014-12__0902-9-2014-9_.pdf.

[6] Več o revizijah Računskega sodišča na fakultetah in univerzah na povezavi http://www.rs-rs.si/rsrs/rsrs.nsf/RevizijeArhivW?SearchView&query=%28[MetaPodatkiTX]=veleposlani%C5%A1tvo%20OR%20[Naslov]=veleposlani%C5%A1tvo%20OR%20[Revidiranec]=veleposlani%C5%A1tvo%20OR%20[Cilj]=veleposlani%C5%A1tvo%29&SearchOrder=3&Count=10&start=1&appSource=AA288C363EA722B2C125715C001B5795

[7] »Zakon torej omenjenih sredstev v nobenem pogledu ne odvaja od celote gospodarjenja javnega zavoda. Tudi zanje velja določba drugega odstavka 48. člena ZZ, da sme zavod presežek prihodkov nad odhodki uporabiti le za opravljanje in razvoj dejavnosti, zaradi katerih je ustanovljen. Javni zavodi so ustanovljeni za opravljanje javnih služb (3. člen ZZ). Sredstva, namenjena opravljanju javnih služb, so brez dvoma del javne porabe, nad katero je RS po prvem odstavku 150. člena Ustave najvišji organ kontrole. Iz tega izhaja, da se pristojnost nadzora RS v skladu z Ustavo razteza tudi na rabo tistih sredstev, ki jih javni zavod pridobi s prodajo blago in storitev na trgu. Prav to pa je dovolj razločno uzakonjeno tudi v izpodbijanih členih ZRacS: prva alinea prvega odstavka 19. člena določa, da opravlja RS nadzor nad poslovanjem pravnih oseb javnega prava, med katere vsekakor sodijo javni zavodi; prva alinea prvega odstavka 21. člena pa določa, da opravlja RS pri revidiranih osebah nadzor nad zakonitostjo, namembnostjo ter gospodarno in učinkovito rabo sredstev javnih financ. Ni razloga za dvom, da so s sredstvi javnih financ mišljena v primeru javnih zavodov vsa sredstva, ki jih ti zavodi pridobivajo na katerega od načinov, uzakonjenih v prvem odstavku 48. člena ZZ, torej iz sredstev ustanovitelja, s plačili za storitve, s prodajo blaga in storitev na trgu in iz drugih virov na način in pod pogoji, določenimi z zakonom in aktom o ustanovitvi.«

[8] S predmetno sodbo se lahko seznanite tudi na spletni strani IP: https://www.ip-rs.si/fileadmin/user_upload/Pdf/sodbe_UPRS/U_72-2009-12__021-89-2008_.pdf

[9] S predmetno odločbo državnega nadzornik za varstvo osebnih podatkov se lahko seznanite na spletni strani IP: https://www.ip-rs.si/fileadmin/user_upload/Pdf/odlocbe/0612-45-2015.pdf

[10] Sodbi Ustavnega sodišča U-I-201/14-14 in U-I-202/14-13 z dne 19. 2. 2015.

[11] Več odločitev ESČP v zadevi Guseva v. Bulgaria, odst. 37 in 53 ter zadevi Társaság a Szabadságjogokért v. Hungary, odst. 27.

[12] IP navaja le nekaj povezav:

http://www.delo.si/novice/slovenija/porocilo-kpk.html,

http://www.delo.si/novice/slovenija/nekdanja-ministrica-padla-na-cetrto-mesto.html

http://www.rtvslo.si/slovenija/izdatni-avtorski-honorarji-profesorjem-ekonomske-in-upravne-fakultete/359800

http://www.siol.net/novice/slovenija/2015/03/stanislava_setnikar_cankar.aspx

https://www.dnevnik.si/tag/Zaslu%C5%BEki%20profesorjev