Informacijski pooblaščenec Republika Slovenija
    SLO | ENG

Iskalnik po odločbah IP o dostopu do informacij javnega značaja

+ -
Datum: 21.11.2018
Naslov: Neodvisni spletni medij d.o.o - AKOS
Številka: 090-190/2018
Kategorija: Kršitev postopka
Status: Vrnjeno v ponovno odločanje


POVZETEK:

V obravnavani zadevi je prosilec zahteval informacije kot medij. Organ prve stopnje mu na eno od njegovih vprašanj ni odgovoril, oziroma se je smiselno skliceval na izjemo upravnega postopka iz 7. točke prvega odstavka 6. člena ZDIJZ.  IP je v izvedenem postopku ugotovil, da je pritožba dovoljena,saj odgovor na predmetno vprašanje izhaja iz dokumenta. Hkrati je presodil, da izjema upravnega postopka ni podana, saj organ s sklicevanjem na potencialno premoženjsko škodo zavezanca in na zmanjšanje tržne vrednosti le tega, ne more utemeljevati pogoja potencialne škodljivosti za izvedbo upravnega postopka oziroma ta ostane neizkazana. Hkrati je IP ugotovil, da je v postopku odločanja na prvi stopnji organ nepopolno oz. zmotno ugotovil dejstva, saj bi iz navedb organa pri utemeljevanju izjeme po 7. točki prvega odstavka 6. člena ZDIJZ (predvsem sklicevanje na dobro ime, tržno vrednost in škodo, ki bi nastala izvajalcem TV programov, zoper katere vodi upravne postopke po 38. členu ZAvMS) lahko izhajalo, da je v zvezi z zahtevnimi informacijami zatrjevana tudi katera od drugih izjem iz prvega odstavka 6. člena ZDIJZ, (npr. izjema poslovne skrivnosti), do katere pa se organ ni opredelil. IP je zato pritožbi prosilca ugodil in izpodbijani zavrnilni odgovor odpravil ter zadevo vrnil organu v ponovno odločanje, z napotki, da preuči, ali bi lahko v obravnavani zadevi obstajala še katera druga od relevantnih izjem iz 5.a člena ali prvega odstavka 6. člena ZDIJZ in pri tem v postopek odločanja o dostopu do predmetnih informacij pritegne tudi stranske udeležence.

 

ODLOČBA:

 

Številka: 090-190/2018/6

Datum: 21. 11. 2018

 

Informacijski pooblaščenec po informacijski pooblaščenki Mojci Prelesnik (v nadaljevanju IP), izdaja na podlagi devetega in desetega odstavka 45. člena Zakona o medijih (Uradni list RS, št. 110/06 – UPB1 s spremembami in dopolnitvami; v nadaljevanju: ZMed), 2. člena Zakona o Informacijskem pooblaščencu (Ur. l. RS, št. 113/05 in 51/07-ZUstS-A, v nadaljevanju ZInfP), tretjega in četrtega odstavka 27. člena Zakona o dostopu do informacij javnega značaja (Ur. l. RS, št. 51/06- uradno prečiščeno besedilo, s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju ZDIJZ), in tretjega odstavka 251. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Ur. l. RS, št. 24/06 - uradno prečiščeno besedilo, s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju ZUP), o pritožbi medija www.portalplus, družbe Neodvisni spletni medij, d. o. o., Tehnološki park 24, 1000 Ljubljana (v nadaljevanju prosilec), z dne 31. 8. 2018, ki ga zastopa Odvetniška družba Pirc Musar & Lemut Strle, Likozarjeva 14, Ljubljana, zoper odgovor, Agencije za komunikacijska omrežja in storitve Republike Slovenije, Stegne 7, 1000 Ljubljana (v nadaljevanju: organ), z dne 20. 8. 2018, v zadevi dostopa do informacij za medije, naslednjo

 

O D L O Č B O

 

  1. Pritožbi prosilca z dne 31. 8. 2018 se ugodi. Zavrnilni odgovor organa z dne 20. 8. 2018 se odpravi in se zadeva vrne organu prve stopnje v ponovno odločanje. Organ mora o zahtevi odločiti brez odlašanja, najpozneje pa v tridesetih (30) dneh od prejema te odločbe.
  1. Zahteva prosilca za povračilo stroškov pritožbenega postopka se zavrne.
  1. V postopku reševanja te pritožbe posebni stroški niso nastali.

 

 

 

Obrazložitev:

 

Prosilec je na organ naslovil zahtevo po 45. členu ZMed z več vprašanji v zvezi z upravnimi postopki, ki jih ta vodi na podlagi 38. člena Zakona o avdiovizualnih medijskih storitvah (Uradni list RS, št. 87/11 in 84/15,v nadaljevanju ZAvMS), med drugim tudi:

- zoper katere izdajatelje TV programov je Agencija v letu 2017 In 2018 pričela upravni postopek

v zvezi s plačilom po 38. členu ZAvMS za leto 2017? (tu mislimo postopek, v katerem Agencija s pomočjo revizorja ali druge pooblaščene osebe ugotavlja prihodke).

 

Organ je prosilcu dne 20. 8. 2018 po elektronski pošti, odgovoril na večino vprašanj. V zvezi z vprašanjem, navedenim v prvem odstavku te obrazložitve, pa je navajal, da ne daje in ne komentira podatkov o odprtih upravnih postopkih.

 

Zoper zavrnili odgovor organa, je prosilec vložil pritožbo z dne 31. 8. 2018, v kateri je navajal, da je ta dovoljena, saj odgovor na zavrnilno vprašanje izhaja iz dokumentov, s katerimi organ razpolaga. Uveljavlja bistveno kršitev postopka in navaja, da so oziroma bi morali biti z zahtevanimi podatki seznanjeni tudi zavezanci v postopkih, na katere se nanaša vprašanje prosilca. Dalje je navajal, da je organ podajo odgovora na vprašanje vsebinsko zavrnil na podlagi 7. tč. prvega odst. 6. člena ZDIJZ, pri čemer pa ni izkazal izpolnjenosti predpostavk za obstoj te izjeme. Ob dejstvu, da so zavezanci za letno plačilo organu po 38. členu ZAvMS javni, podatek o tem, pri katerem od njih je organ uvedel postopek, nikakor ne more škodovati izvedbi postopka (vsekakor pa organ tega niti poskušal ni utemeljiti). Izhaja iz namena citirane izjeme iz 7. točke prvega odstavka 6. člena ZDIJZ in prvega odst. 5.a člena ZDIJZ in navaja, da postopek ne bi bil nič manj učinkovit, če bi se javnost seznanila s podatkom o tem, pri katerem zavezancu za plačilo po 38. členu ZAvMS je organ uvedel postopek ocenjevanja prihodkov. Tudi sicer, če bi bili izpolnjeni pogoji za obstoj izjeme od prostega dostopa po prvem odstavku 6. člena ZDIJZ, pa bi moral AKOS odgovoriti na postavljeno vprašanje na podlagi 1. alineje tretjega odstavka 6. člena ZDIJZ, ker gre za podatke o porabi javnih sredstev in podatke povezane z opravljanjem javne funkcije. Pri tem se prosilec sklicuje na odločbe IP in sodno prakso Upravnega sodišča. Predlaga, da mu organ posreduje vsebinski odgovor na zastavljeno vprašanje in zahteva povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

 

Organ je pritožbo prosilca z dopisom, št. 091-3/2018/20 z dne 18. 9. 2019, odstopil v odločanje IP in v spremnem dopisu navajal, da je pritožba pravočasna in vložena po upravičeni osebi. Poleg tega se je skliceval na izjemo upravnega postopka iz 7. točke prvega odstavka 6. člena ZDIJZ in med drugim navajal, da bi pojavljanje zavezančevih podatkov v javnosti, namreč, da zavezanec ne sporoča pravilnih podatkov v zvezi z dolžnostjo plačevanja javnih dajatev, lahko vplivalo na dobro ime zavezanca in s tem na njegovo tržno vrednost. Hkrati pa bi to oteževalo izvedbo takih postopkov, prav zaradi grožnje odškodninske odgovornosti organa. Na koncu navaja, da bi bilo z razkritjem dostopnih več tisoč dokumentov organa, iz katerih je razviden način in višina pobranih javnopravnih dajatev, razkrivanje teh nekaj postopkov, ki so še v obdelavi, pa ne more prevladovati nad uveljavitvijo izjeme nedokončanega upravnega postopka po 7. točki prvega odstavka 6. člena ZDIJZ.

 

Z namenom pravilne in popolne ugotovitve dejanskega stanja je IP dne 13. 11. 2018 v prostorih organa opravil ogled in camera.

 

K I. točki izreka

 

Pritožba je utemeljena.

 

Posredovanje informacij za medije lahko mediji zahtevajo od vseh organov, ki jih kot zavezance določa zakon, ki ureja dostop do informacij javnega značaja. To pomeni, da so vsi subjekti, ki so zavezanci po ZDIJZ, hkrati tudi zavezanci po ZMed. Po ZDIJZ so zavezanci opredeljeni v prvem odstavku 1. člena in v prvem odstavku 1. a člena ZDIJZ.

 

V obravnavanem primeru ni sporno, da je organ podvržen določbam ZDIJZ in ZMed, prav tako ni sporno, da zahtevane informacije sodijo v delovno področje organa, saj je organ skladno z določbo četrtega odstavka 38. člena ZAvMS pristojen za vodenje pristojen za vodenje upravnih postopkov, na katere se nanaša sporno vprašanje.

 

IP ugotavlja, da je organ v elektronskem sporočilu z dne 20. 8. 2018 na predmetno vprašanje, zoper katere izdajatelje TV programov je Agencija v letu 2017 In 2018 pričela upravni postopek v zvezi s plačilom po 38. členu ZAvMS za leto 2017, odgovoril, da ne daje in ne komentira podatkov o odprtih upravnih postopkih. V skladu z osmim odstavkom 45. člena ZMed je IP štel omenjen odgovor kot zavrnilno odločbo.

 

IP pojasnjuje, da je kot organ druge stopnje v skladu z 247. členom ZUP dolžan preizkusiti odgovor (oziroma fiktivno odločbo) v delu, v katerem ga pritožnik oziroma prosilec izpodbija. IP odgovor prvostopenjskega organa preizkusi v mejah pritožbenih navedb, po uradni dolžnosti pa preizkusi, ali ni prišlo v postopku na prvi stopnji do bistvenih kršitev postopka in ali ni prekršen materialni zakon.

 

Ker je prosilec zahteval informacije kot medij na podlagi 45. člena ZMed, se je IP primarno ukvarjal z vprašanjem, ali so izpolnjene procesne predpostavke za vložitev pritožbe po določbah ZMed. Po določbi 9. odstavka 45. člena ZMed je namreč pritožba zoper zavrnilni odgovor oziroma zoper fiktivno zavrnilno odločbo, ki je lahko sestavljena zgolj v obliki dopisa, dovoljena le, če zavrnilni ali delno zavrnilni odgovor na vprašanje izhaja iz dokumenta, zadeve, dosjeja, registra, evidence ali drugega dokumentarnega gradiva. Iz navedene določbe nedvoumno izhaja, da pritožba ni dovoljena v vseh primerih, ko je medij nezadovoljen s prejetim odgovorom, temveč le v primeru, ko odgovor na vprašanje izhaja iz določenega materializiranega, že ustvarjenega dokumenta in posledično zgolj takrat, ko so zahtevane informacije izvzete iz prostega dostopa po zakonu, ki ureja dostop do informacij javnega značaja.

 

Na podlagi vsega navedenega je pritožbeni postopek po določbi 45. člena ZMed pred IP omejen, in sicer na naslednji zaporedni fazi:

-    na formalni preizkus, ali odgovor na vprašanje izhaja iz dokumenta v smislu prvega odstavka 4. člena ZDIJZ in

-    na vsebinski preizkus, ali je ta dokument prosto dostopen ali predmet izjem iz prvega odstavka 6. člena ZDIJZ.

 

IP je tako najprej ugotavljal, ali zahtevane informacije pri organu obstajajo v materializirani obliki.

 

Pri tem je IP izhajal iz vsebine zavrnilnega odgovora z dne 20. 8. 2018 in navedb organa v dopisu, št. 091-3/2018/20 z dne 18. 9. 2019, v katerem se je ta skliceval na izjemo od prosto dostopnih informacij javnega značaja iz 7. točke prvega odstavka 6. člena ZDIJZ in podal razloge, zakaj zahtevanih informacij ne more razkriti, sklicujoč se na škodo, ki bi pri tem nastala zavezancem, ki so v predmetnem postopku in organu pod grožnjo odškodninske odgovornosti, kar vse bi po mnenju organa otežilo izvedbo teh postopkov, ki še niso končani.

 

Glede na izjave v zavrnilnem odgovoru in glede na navedbe organa v dopisu, št. 091-3/2018/20 z dne 18. 9. 2019, je IP z namenom razjasnitve dejanskega stanja, ali odgovori na predmetno vprašanje izhajajo iz posredovanih dokumentov, dne 13. 11. 2018 opravil ogled v prostorih organa (ogled in camera), na podlagi 11. člena ZInfP. Organ je na vprašanje IP, ali je v letu 2017 in 2018 zoper katere od izdajateljev TV programov pričel upravni postopek v zvezi s plačilom po 38. členu ZAvMS, odgovoril, da je. Organ je dalje pojasnil, da na podlagi 37. člena ZAvMS, ki določa, katere uradne evidence vodi in kakšna je njihova vsebina, vodi dve uradni evidenci: evidenco imetnikov dovoljenj za izvajanje televizijske dejavnosti in evidenco ponudnikov avdiovizualnih medijskih storitev na zahtevo. V obeh evidencah obdeluje tudi podatke o poravnavanju obveznosti imetnika odločbe o dovoljenju/ponudnikov, ki izvirajo iz tega zakona in kaznovanje imetnika odločbe o dovoljenju zaradi kršitev določb tega zakona. Na izrecno vprašanje IP, ali vodi posebno evidenco o upravnih postopkih po 38. členu ZAvMS na način, da je iz nje možen priklic vseh oseb, zoper katere se vodijo ti postopki, organ odgovori, da ne, posamezni seznam ne obstaja, obstajajo pa posamezni spisi zadev. Možno bi bilo narediti tudi seznam le-teh, vendar ne na enostaven način.

 

Glede na navedeno, IP ugotavlja, da je v konkretnem primeru izpolnjen kriterij materializirane oblike v skladu s prvim odstavkom 4. člena ZDIJZ, s čimer je podana tudi procesna predpostavka po ZMed, zato je pritožba prosilca dovoljena. IP poudarja, da so predmet presoje zgolj informacije, o tem zoper katere izdajatelje TV programov je Agencija v letu 2017 In 2018 pričela upravni postopek v zvezi s plačilom po 38. členu ZAvMS za leto 2017. Iz navedb organa nesporno izhaja, da te postopke za to časovno obdobje vodi, kar neposredno izhaja iz njegovih trditev na ogledu in camera, posredno pa tudi iz njegovih navajanj v dopisu št. 091-3/2018/20 z dne 18. 9. 2019, in nenazadnje tudi iz odgovorov organa z dne 20. 8. 2018 na ostala vprašanja, ki so bila predmet zahteve za dostop do informacij (npr. odgovori na 4., 7. in 10. vprašanje). Ta podatek pa izhaja tudi iz uradnih evidenc, ki jih vodi organ na podlagi 37. člena ZAvMS. Poleg tega organ razpolaga s spisi posamezne zadeve v elektronski in fizični obliki, zato IP ne dvomi, da odgovor na predmetno vprašanje, ne bi izhajal iz dokumentov, zadeve, oziroma evidence ali drugega dokumentarnega gradiva, s katerim razpolaga organ.

 

Glede na zgornje ugotovitve, IP zaključuje, da je pritožba dovoljena.

 

Ker se je organ pri zavrnitvi odgovora na postavljeno vprašanje smiselno (s tem, ko je navajal, da ne daje in ne komentira podatkov o odprtih upravnih postopkih), v dopisu, št. 091-3/2018/20 z dne 18. 9. 2019, pa tudi izrecno, skliceval na izjemo upravnega postopka iz 7. točke prvega odstavka 6. člena ZDIJZ, je IP opravil vsebinski preizkus obstoja predpostavk za navedeno izjemo. Ta določa, da organ zavrne zahtevo prosilca, če gre za »podatek, ki je bil pridobljen ali sestavljen zaradi upravnega postopka, in bi njegovo razkritje škodovalo njegovi izvedbi. Za uveljavitev izjeme iz 7. točke prvega odstavka 6. člena ZDIJZ sta kumulativno določena dva pogoja, ki omogočata njeno uporabo:

1.    zveza z upravnim postopkom in

2.    škodljiv vpliv na izvedbo upravnega postopka.

 

Ob tem IP navaja, da je zaradi načela prostega dostopa treba dostop razlagati široko, a contrario, pa je izjeme potrebno tolmačiti ozko, kar pomeni, da se lahko v konkretnem primeru izjema iz 7. točke prvega odstavka 6. člena ZDIJZ nanaša samo na tiste podatke, ki so bili pridobljeni ali sestavljeni zaradi konkretnega postopka. Drugačna razlaga navedene izjeme je povsem nesprejemljiva, saj bi sicer lahko vsi dokumenti potencialno sodili pod to izjemo in bi načelo prostega dostopa izgubilo svoj smisel.

 

Glede izpolnitve prvega pogoja navedene izjeme varstva upravnega postopka, po presoji IP ni sporno, da je le ta izpolnjen. Dokument, ki je predmet zahteve prosilca, namreč vsebuje informacije o tem, zoper katere izdajatelje TV programov je organ v letu 2017 in 2018 pričel upravni postopek v zvezi s plačilom po 38. členu ZAvMS za leto 2017. Navedeno pomeni, da je zahtevani dokument nedvomno sestavljen izključno zaradi upravnega postopka v smislu obravnavane določbe ZDIJZ, saj v primeru, če organ teh postopkov ne bi vodil (pa, kot je bilo ugotovljeno zgoraj, jih), s tem dokumentom tudi ne bi razpolagal.

 

V zvezi z opredelitvijo drugega pogoja izjeme varstva upravnega postopka, pa IP poudarja, da  predvideva uporabo škodnega testa, saj določa, da se sme zahtevo za dostop do informacij javnega značaja zavrniti le, če bi razkritje škodovalo izvedbi tega postopka, pri čemer je organ, ki zahtevo zavrne, tisti, ki mora nastanek škode izkazati za verjetno. Navedeno pomeni, da mora organ v vsakem primeru posebej pretehtati, ali bi razkritje neke informacije škodovalo izvedbi samega postopka. Te določbe se torej ne sme tolmačiti tako, da se dostop do podatkov, ki so bili pridobljeni ali sestavljeni zaradi upravnega postopka, a priori zavrne, temveč je potrebno pretehtati možnost odobritve dostopa in morebitne škodljive posledice za postopek, ki bi nastale z razkritjem dokumenta. Če škodni test pripelje do ugotovitve, da razkritje podatka ne bo škodovalo izvedbi postopka, potem ni pravne podlage za zavrnitev dostopa do informacije javnega značaja. Iz obveznosti vsakokratne uporabe škodnega testa torej izhaja logična posledica, da se dostop do nekega dokumenta na podlagi 7. točke prvega odstavka 6. člena ZDIJZ lahko v celoti zavrne zgolj v času, ko upravni postopek še traja, saj razkritje podatka, ki je bil pridobljen ali sestavljen zaradi postopka, ki je že končan, ne more škodovati izvedbi postopka.

 

Glede na navedeno, IP ugotavlja, da v obravnavanem primeru, upravni postopki, na katere se nanaša sporno vprašanje še tečejo, saj tako izhaja iz navedb organa v odgovoru z dne 20. 8. 2018, iz dopisa, št. 091-3/2018/20 z dne 18. 9. 2019 in navajanj organa na ogledu in camera 13. 11. 2018. Vendar IP izrecno poudarja, da to, da so postopki še v teku, a priori še ne pomeni, da je škoda za izvedbo upravnega postopka s tem izkazana. Organ mora v vsakem primeru posebej pretehtati, ali bi razkritje neke informacije škodovalo izvedbi samega postopka. IP je zato preverjal, ali je izpolnjen tudi pogoj potencialne škodljivosti.

 

Organ je v zvezi z verjetnostjo nastanka škode v dopisu, št. 091-3/2018/20 z dne 18. 9. 2019 navajal, da bi razkritje informacije, da je zavezanec (izdajatelj TV programov) obravnavan v predmetnem upravnem postopku, ker domnevno ne sporoča pravilnih podatkov v zvezi z dolžnostjo plačevanja javnih dajatev, lahko vplivalo na njegovo dobro ime in tržno vrednost. Poudarja, da predmetni upravni postopek, ko še ni končan, bazira na podlagi suma, ne pa na podlagi ugotovljenih dokazov. Dokaze o pravilnosti ali nepravilnosti sporočenih podatkov preskrbi šele pregled, ki ga izvede organ ali pooblaščeni revizor. Zato je lahko organ tudi odškodninsko odgovoren, da s sporočanjem o postopku, v katerem se lahko izkaže, da suma ni mogoče potrditi, povzroča premoženjsko škodo zavezancu, zoper katerega je uveden postopek po četrtem odstavku 38. člena ZMed (lahko gre za zmanjšano tržno vrednost zavezanca, lahko pa tudi za izgubo poslov, ker stranke nočejo poslovati z nekom, ki sporoča napačne podatke v zvezi s plačevanjem javnopravnih obveznosti, itd). Če bi bil organ prisiljen razkriti zavezance, proti katerim se vodi postopek preverjanja, že v fazi, ko sum še ni z dokazi potrjen ali ovržen, bi se s tem onemogočalo ali vsaj izredno oteževalo izvedbo takih postopkov, prav zaradi grožnje zgoraj navedene odškodninske odgovornosti, saj bi se lahko zgodilo, da se izkaže, da sum ni bil upravičen, organ pa bi bil odškodninsko odgovoren zaradi prehitrega razkritja podatkov o zavezancu.

 

IP meni, da z zgornjimi navedbami organ ni izkazal škode, ki bi nastala pri izvedbi konkretnega upravnega postopka. V prvi vrsti IP poudarja, da škode za izvedbo postopka v okviru presojanja pogoja te izjeme, ni mogoče izkazovati s škodo, ki bi z razkritjem informacij nastala tretjim osebam izven samega upravnega postopka, npr. na trgu. Škoda, ki je relevantna za obstoj tega pogoja izjeme upravnega postopka, je škoda, ki bi nastala za izvedbo samega upravnega postopka, npr. da bi razkritje dokumentov lahko ogrozilo nadaljnje zbiranje, izvedbo in obstoj dokazov, ter posledično na ugotovitev dejanskega stanja ter na zakonitost in pravilnost odločbe, ki bi bila izdana v tem upravnem postopku. Glede na navedeno IP poudarja, da organ s sklicevanjem na potencialno premoženjsko škodo zavezanca in na zmanjšanje tržne vrednosti le tega, ne more utemeljevati pogoja potencialne škodljivosti za izvedbo upravnega postopka oziroma ta ostane neizkazana.

 

Poleg tega pa IP meni, da organ tudi s sklicevanjem na grozečo odškodninsko odgovornost ni uspel utemeljiti škode, ki bi s tem nastala za izvedbo predmetnih upravnih postopkov. Pri tej presoji je IP izhajal iz dejstva, da predmetne upravnem postopke organ vodi v okviru svoje zakonske pristojnosti iz 38. člena (ZAvMS). Organ je na ogledu in camera pojasnil, da ko zavezanec sporoči znesek prihodkov iz televizijske dejavnosti, organ izda odločbo o odmeri. Upoštevajoč četrti odstavek 38. člena ZAvMS[1], organ po prostem preudarku presodi, ali obstaja utemeljen sum o netočnosti teh podatkov. In v primeru, da ja, organ ali zunanji revizor začne postopek ugotavljana pravilne višine prihodka. Ta postopek se nato zaključi z odmerno odločbo. Ker torej celotni postopek temelji na zakonsko določenem dokaznemu standardu utemeljenega suma, ki se nato ovrže ali pa potrdi s sprejemom odmerne odločbe, se po mnenju IP organ ne more sklicevati na morebitno odškodninsko odgovornost, kot »kazen« za svoje delovanje, če se v postopku izkaže, da sum ni bil utemeljen. Zakon namreč v takšnih primerih (torej, če se izkaže, da sum o resničnosti podatkov ni utemeljen), predvideva, da organ nosi stroške pregleda podatkov in ocene prihodka posameznega izdajatelja TV programov. Tako, po presoji IP, organ s sklicevanjem na morebitno odškodninsko odgovornost za napačno presojo utemeljenega suma, ni uspel izkazati verjetnosti škode, ki bi nastala za izvedbo predmetnih upravnih postopkov.

 

Iz navedenih razlogov torej izhaja, da je organ napačno tolmačil izjemo iz 7. točke prvega odstavka 6. člena ZDIJZ, s tem pa napačno uporabil materialni predpis.

 

IP nadalje ugotavlja, da bi iz navedb organa pri utemeljevanju izjeme po 7. točki prvega odstavka 6. člena ZDIJZ (predvsem sklicevanje na dobro ime, tržno vrednost in škodo, ki bi nastala izvajalcem TV programov, zoper katere vodi upravne postopke po 38. členu ZAvMS) lahko izhajalo, da je v zvezi z zahtevnimi informacijami zatrjevana tudi katera od drugih izjem iz prvega odstavka 6. člena ZDIJZ, (npr. izjema poslovne skrivnosti), do katere pa se organ ni opredelil, zato IP ugotavlja, da je v tem delu ostalo dejansko stanje zadeve nepopolno ugotovljeno.

 

Pri tem IP opozarja na določbo 44. člena ZUP, po kateri mora organ ves čas med postopkom po uradni dolžnosti skrbeti za to, da so v postopku udeleženi vsi, na katerih pravice ali pravne koristi bi lahko vplivala odločba. Opustitev te dolžnosti (če osebi, ki bi morala biti udeležena kot stranka ali stranski udeleženec v postopku, ta možnost ni bila dana) pa predstavlja bistveno kršitev pravil postopka po drugi točki drugega odstavka 237. člena ZUP. Organ mora postopek voditi skladno z ZUP in stranke, za katere meni, da bi odločitev lahko vplivala na njihove pravice in pravne koristi, povabiti k sodelovanju v postopku na formalno pravilen način.

 

ZUP v prvem odstavku 251. člena določa, da če organ druge stopnje ugotovi, da so bila v postopku na prvi stopnji nepopolno ali zmotno ugotovljena dejstva, dopolni postopek in odpravi omenjene pomanjkljivosti bodisi sam bodisi po organu prve stopnje ali po zaprošenem organu. IP je v izvedenem postopku ugotovil, da je v postopku odločanja na prvi stopnji organ nepopolno oz. zmotno ugotovil dejstva, zato je bilo treba na podlagi tretjega odstavka 251. člena ZUP, skladno z razlogi, navedenimi v prejšnjem odstavku obrazložitve te odločbe, izpodbijano odločbo odpraviti in zadevo vrniti prvostopenjskemu organu v ponovni postopek. Vrnitev zadeve v ponovno odločanje IP utemeljuje z razlogi ekonomičnosti postopka. Poseben vidik načela ekonomičnosti iz 14. člena ZUP je tudi načelo učinkovitosti, ki od organov zahteva, da se preskrbi vse, kar je potrebno za pravilno ugotovitev dejanskega stanja in za zavarovanje pravic strank ter javnih koristi. To pa bo najlažje dosegel prav prvostopenjski organ, ki bo ob morebitni ugotovitvi, da je potrebno v postopek kot stranske udeležence, pritegniti tudi izdajatelje TV programov, zoper katere vodi upravne postopke v obdobju na katero se nanaša predmetna zahteva za dostop do informacij, najbolje vedel, kdo in kako jih kar najhitreje pozvati v postopek odločanja o pravici dostopa do informacij javnega značaja. Prvostopenjski organ je zato tisti, ki bo najlažje opravil vsa procesna dejanja in v nadaljevanju odločanja ugotovil, v katerem delu predstavljajo zahtevani dokumenti prosto dostopne informacije javnega značaja, v katerem delu gre za izjeme od prosto dostopnih informacij in se opredelil tudi do dodatnih vprašanj, do katerih se pri prvotnem odločanju ni opredelil.

 

Na podlagi vsega navedenega je IP pritožbi prosilca ugodil in po tretjem odstavku 251. člena ZUP izpodbijani zavrnilni odgovor odpravil ter zadevo vrnil organu v ponovno odločanje. Organ mora o zahtevi prosilca odločiti brez odlašanja, najpozneje pa v 30 (tridesetih) dneh od prejema te odločbe, pri čemer mora preučiti, ali bi lahko v obravnavani zadevi obstajala še katera druga od relevantnih izjem iz 5.a člena ali prvega odstavka 6. člena ZDIJZ. Pri tem mora, v primeru, če ugotovi, da je potrebno v postopek odločanj o dostopu do predmetnih informacij pritegniti tudi stranske udeležence, le to storiti v okviru ponovljenega postopka.

 

K II. točki izreka

 

IP je zavrnil zahtevo prosilca za povračilo priglašenih stroškov postopka (za sestavo pritožbe in poštne stroške), saj upravni postopek v zvezi z zahtevo in pritožbo glede zavrnitve dostopa do informacij javnega značaja teče na zahtevo stranke. 113. člen ZUP pa določa, da gredo stroški, ki nastanejo organu ali stranki med postopkom ali zaradi postopka (potni stroški uradnih oseb, izdatki za priče, izvedence, tolmače, ogled, pravno zastopanje, oglase, prihod, izgubo dohodka, strokovno pomoč, odškodnina za škodo, ki nastane pri ogledu ipd.), v breme tistega, na katerega zahtevo se je postopek začel. Prosilec torej sam nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

 

K III. točki izreka

 

Na podlagi petega odstavka 213. člena ZUP, ki se smiselno uporablja tudi za odločbo o pritožbi (prvi odstavek 254. člena ZUP), se v izreku odloči tudi o tem, ali so nastali stroški postopka. IP je ugotovil, da v tem postopku posebni stroški niso nastali, zato je odločil, kot izhaja iz 2. točke izreka tega sklepa.

 

Ta odločba je v skladu s 30. točko 28. člena Zakona o upravnih taksah (Uradni list RS, št. 106/10 – uradno prečiščeno besedilo, 14/15 – ZUUJFO, 84/15 – ZZelP-J, 32/16 in 30/18 – ZKZaš) oproščena plačila upravne takse.

 

 

 

Pouk o pravnem sredstvu:

Zoper to odločbo ni dovoljena pritožba, niti upravni spor.

 

 

Postopek vodila:

Maja Wondra, univ. dipl. prav.,

svetovalka IP

 

 

Informacijski pooblaščenec:

Mojca Prelesnik, univ. dipl. prav.,

informacijska pooblaščenka

 


[1] “Če agencija utemeljeno sumi o resničnosti podatkov, ki jih je sporočil izdajatelj televizijskega programa oziroma ponudnik, lahko agencija ali pooblaščeni revizor (v nadaljnjem besedilu: revizor) po izboru agencije pregleda podatke in oceni prihodek. V primeru, da se sum agencije o resničnosti podatkov izkaže za utemeljenega, nosi stroške pregleda podatkov in ocene prihodka izdajatelj televizijskega programa oziroma ponudnik, v nasprotnem primeru pa stroške krije agencija. Če ocenjeni prihodek bistveno odstopa od sporočenega prihodka iz drugega odstavka, agencija pri izračunu upošteva ocenjeni prihodek.”