Informacijski pooblaščenec Republika Slovenija
    SLO | ENG

Iskalnik po odločbah IP o dostopu do informacij javnega značaja

+ -
Datum: 11.04.2017
Naslov: Menard, poslovno svetovanje in trgovina, d.o.o. - Generalni sekretariat vlade RS
Številka: 090-38/2017
Kategorija: Kršitev postopka
Status: Vrnjeno v ponovno odločanje


POVZETEK:

Prosilec je zahteval sklepe Vlade in pogodbo o prenosu terjatve iz podjetja EGS-RI na HSE v zvezi s preteklimi vlaganji v rudnik in elektrarno v BiH. Organ je dostop zavrnil, ker je glede navedene terjatve v teku arbitražni postopek pred mednarodno institucionalno arbitražo in bi razkritje škodilo izvedbi tega postopka. IP je v pritožbenem postopku ugotovil, da je obrazložitev izpodbijane odločbe do takšne mere pomanjkljiva, da se odločbe ne da preizkusiti, hkrati pa organ na prvi stopnji ni pritegnil v postopek vseh stranskih udeležencev. Oboje predstavlja absolutno bistveno kršitev pravil upravnega postopka, zato je IP zadevo vrnil v ponovno odločanje organu prve stopnje.

 

ODLOČBE:

 

 

Številka: 090-38/2017/6

Datum: 11. 4. 2017

 

Informacijski pooblaščenec po informacijski pooblaščenki Mojci Prelesnik (v nadaljevanju: IP) izdaja na podlagi 2. člena Zakona o Informacijskem pooblaščencu (Uradni list RS, številka 113/2005 in 51/2007 – ZUstS-A, v nadaljevanju ZInfP), tretjega odstavka 27. člena Zakona o dostopu do informacij javnega značaja (Uradni list RS, št. 51/06– uradno prečiščeno besedilo, 117/2006 – ZDavP-2, 23/2014-ZDIJZ-C, 50/2014-ZDIJZ-D, 19/15-Odl. US in 102/15-ZDIJZ-E; v nadaljevanju ZDIJZ) in tretjega odstavka 251. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, številka 24/2006 – uradno prečiščeno besedilo, 105/2006 – ZUS-1, 126/2007- ZUP-E, 65/2008-ZUP-F, 8/2010-ZUP-G in 82/2013-ZUP-H; v nadaljevanju ZUP), o pritožbi družbe Menard, poslovno svetovanje in trgovina d.o.o., Šlandrova ulica 4, 1231 Ljubljana, ki jo zastopa zakoniti zastopnik, direktor Louis Marie Robert Felix Menard, z dne 31. 1. 2017 (v nadaljevanju: prosilec), zoper odločbo št. 09001-29/2016/5 z dne 16. 1. 2017, Generalnega sekretariata Vlade RS, Gregorčičeva ulica 20, 1001 Ljubljana (v nadaljevanju: organ) v zadevi dostopa do informacije javnega značaja, naslednjo

 

 

O D L O Č B O:

 

 

1.     Pritožbi prosilca z dne 31. 1. 2017 zoper odločbo Generalnega sekretariata Vlade RS, št. 09001-29/2016/5, se ugodi in se izpodbijana odločba odpravi ter se zadeva vrne organu prve stopnje v ponovno odločanje. Organ prve stopnje mora o zahtevi prosilca odločiti brez odlašanja, najpozneje pa v 30 (tridesetih) dneh od prejema te odločbe.

 

1.     V tem postopku posebni stroški niso nastali.

 

 

O b r a z l o ž i t e v :

 

Prosilec je v zahtevi z dne 20. 7. 2016 zahteval, da mu organ posreduje fotokopije naslednjih dokumentov:

1.     sklep 60. redne seje Vlade RS z dne 9. 2. 2006, s katerim je Vlada RS sprejela odločitev, da družba Elektrogospodarstvo Slovenije - razvoj in inženiring d.o.o. (v nadaljevanju: EGS-RI) terjatev do družbe Rudnik i Termoelektrarna Ugljevik a.d. (v nadaljevanju: RITE) trajno prenese v upravljanje in izterjavo družbi Holding Slovenske Elektrarne d.o.o.;

2.     sklep 30. redne seje Vlade RS z dne 4. 6. 2009 (v zahtevi očitna pomota, 4. 7.2009), s katerim je Vlada RS sprejela odločitev, da ustavi likvidacijski postopek EGS-RI;

3.     sklep 30. redne seje Vlade RS z dne 4. 6. 2009 (v zahtevi očitna pomota, 4. 7.2009), s katerim je Vlada RS določila besedilo »Pogodbe o prenosu terjatev, s katero se izterjava do javnega odvisnega podjetja RTE Ugljevik oziroma do njegovih pravnih naslednikov prenese na družbo Holding Slovenske Elektrarne, d.o.o.«.;

4.     Pogodbo o prenosu terjatev, s katero se izterjava do javnega odvisnega podjetja RTE Ugljevik oziroma do njegovih pravnih naslednikov prenese na družbo Holding Slovenske Elektrarne, d.o.o.;

5.     sklep 73. redne seje Vlade RS z dne 18. 3. 2010, s katerim je Vlada RS izdala soglasje HSE, da sproži sodni postopek za izterjavo vloženih sredstev v RTE Ugljevik.

 

Z izpodbijano odločbo je organ zavrnil dostop na podlagi 8. točke prvega odstavka 6. člena ZDIJZ. Navedel je, da v zvezi z zahtevanimi dokumenti poteka arbitražni postopek med EGS-RI d.o.o in Bosno in Hercegovino (v nadaljevanju BiH) pred International Centre for Settlement of Investment Disputes (ICSID). Posledično je družbo EGS-RI povabil v postopek (kot stranskega udeleženca), ki se je izjasnila, da zahtevani dokumenti predstavljajo podatke, sestavljene zaradi arbitražnega oziroma sodnega postopka in bi njihovo razkritje škodovalo izvedbi teh postopkov.

 

Prosilec je zoper odločbo vložil pritožbo z dne 31. 1. 2017, s katero organu očita kršitev materialnega prava in bistvene kršitve pravil upravnega postopka. Glede postopkovnih kršitev iz pritožbe izhaja, da odločba organa ni ustrezno obrazložena, saj iz nje ni razvidno, kako bi razkritje podatkov škodilo izvedbi arbitražnega postopka (škodni test). Prosilec očita organu, da je kršil načelo kontradiktornosti in pravico do izjave v postopku, saj je, ne da bi o tem obvestil prosilca, v postopek pritegnil družbo EGS-RI in se prosilec ni imel možnosti izreči zoper navedbe stranskega udeleženca, s čimer naj bi bil kršen 9. člen ZUP. V nadaljevanju obširno razlaga ozadje za sklenitev zahtevane pogodbe, s katero so bile prenesene terjatve EGS-RI do RTE Ugljevik na HSE. Iz letnega poročila JP-EGS-RI d.d. za leto 2006 (str. 26.) naj bi bilo razvidno, da je Slovenija prek družbe EGS-RI v letih od 1984 – 1991 vložila v izgradnjo Rudnika in termoelektrarne Ugljevik v BiH finančna sredstva v ekvivalentni vrednosti 33.864.000 EUR, v zameno za 1/3 delež RITE in pripadajoče pravice do koriščenja električne energije. Prosilec navaja, da je iz sporočila za javnost o sklepih, ki jih je Vlada RS sprejela na 73. seji, 18. marca 2010, razvidno, da določila (zahtevane) pogodbe obvezujejo HSE, da za kakršenkoli dogovor o poravnavi, poplačilu ali kakšnem drugem pravnem poslu pred vložitvijo poziva, predloga za začetek arbitražnega postopka ali drugega postopka izterjave terjatev pridobi mnenje in soglasje Vlade Republike Slovenije. Navaja, da je Vlada omenjeno soglasje sprejela na 73. redni seji z dne 18. 3. 2010, obenem pa iz letnega poročila EGS-RI za leto 2006 izhaja, da je družba celotno dokumentacijo v zvezi z RITE predala HSE. V nadaljevanju prosilec navaja, da je zahtevane informacije že zahteval od HSE, o čemer je odločil tudi IP (odločba št. 0902-19/2016/6), kjer je IP ugotovil, da zahtevani podatki ne sodijo med informacije javnega značaja poslovnih subjektov pod prevladujočim vplivom oseb javnega prava (4.a člen ZDIJZ), da pa sodijo med informacije javnega značaja pri Vladi RS. Prosilec meni, da se je s tem IP že izrekel o javnosti zahtevanih dokumentov. Glede izjeme po 8. točki prvega odstavka 6. člena ZDIJZ navaja, da te izjeme že na podlagi jezikovne razlage ni mogoče uporabiti za arbitražne postopke, saj zakon izrecno navaja »ali druge sodne postopke«. Pri tem se sklicuje tudi na odločbo IP št. 090-230/2013/14 z dne 28. 4. 2014, iz katere izhaja razlaga pomena določbe 8. točke prvega odstavka 6. člena ZDIJZ, po kateri arbitražni postopek ni sodni postopek, saj arbiter oz. arbitražni senat ni sodišče v smislu ZDIJZ – po 23. členu Ustave RS in Zakonu o sodiščih. Slednje je potrdilo tudi Upravno sodišče RS v zadevi II U 188/2014-8 z dne 10. 7. 2015. Dalje organu očita, da odločba ni obrazložena tako, da bi se lahko preizkusila. Manjka namreč obrazložitev, kako bi razkritje škodovalo izvedbi sodnega postopka, kar predstavlja drugi pogoj za utemeljitev izjeme po 8. točki prvega odstavka 6. člena ZDIJZ. Prav tako meni, da razkritje zahtevane pogodbe nima vpliva na meritorno odločitev arbitražnega tribunala, niti ne more vplivati na koristi zavezanca. Pogodba ni bila sestavljena zaradi arbitražnega postopka, temveč zaradi splošnega upravljanja z izterjavo terjatve do RITE. Navaja tudi, da je IP v odločbi 0902-19/2016/6, s katero je odločil o zahtevi istega prosilca za isto pogodbo, navedel, da izjema sodnih postopkov v primeru Pogodbe o prenosu terjatev ni uporabljiva. Prosilec se v pritožbi sklicuje tudi na prevladujoči interes javnosti za razkritje zahtevanih dokumentov. Navaja, da gre v konkretnem primeru za terjatev velike vrednosti, ki predstavlja državna sredstva, javnost pa lahko učinkovito nadzira upravljanje s temi sredstvi, le prek tega, ali stranke tripartitne pogodbe izpolnjujejo svoje obveznosti. Ob tem se sklicuje tudi na prakso IP, ki je v odločbi 090-25/2016 z dne 18. 4. 2016 pojasnil, da upravljanje kapitalskih naložb predstavlja izjemno pomembno javno funkcijo, zato je v javnem interesu, da se razkrijejo razlogi, utemeljitve, način in okoliščine vezane na takšno upravljanje. Prosilec tudi utemeljuje, da je v nasprotju z ZSDH-1, da terjatve upravlja HSE, zato je v interesu javnosti, da se razkrije vsebina pogodbe, na podlagi katere bi se lahko preverilo utemeljenost upravljanja s terjatvijo s strani HSE. Prosilec se opredeljuje tudi do zatrjevane procesne kršitve načela kontradiktornosti, ki izhaja iz pravil splošnega upravnega postopka. Navaja, da bi mu organ moral dati možnost, da se izjavi o vsebini navedb EGS-RI, pred izdajo odločbe, poleg tega pa, da EGS-RI sploh ni izkazala pravne koristi od sodelovanja v postopku dostopa do informacij javnega značaja.

 

Organ je po prejemu pritožbe le-to posredoval v odgovor stranskemu udeležencu (EGS-RI), ki je v odgovoru poudaril, da bi razkritje škodovalo interesom družbe, saj bi to vplivalo na uspeh arbitražnega postopka pred ICSID. Glede izjeme po 8. točki prvega odstavka 6. člena najprej navede, da je treba element vzročnosti nastanka dokumenta (pridobljen ali sestavljen zaradi pravdnega, nepravdnega ali drugega sodnega postopka) v skladu s sodno[1] in upravno prakso[2] razlagati fleksibilno. Zahtevana pogodba o prenosu terjatve iz EGS-RI na HSE predstavlja pooblastilo, podeljeno HSE za zastopanje EGS-RI glede izterjave terjatve. HSE je na podlagi tega pooblastila že vložila tožbo pred pravdno sodišče v Bosni in Hercegovini zoper RITE Ugljevik, leta 2014 pa sprožila tudi arbitražni postopek zoper Bosno in Hercegovino pred ICSID, ki je v teku. Ker HSE brez zahtevane pogodbe ne bi mogla pričeti postopkov za izterjavo, gre v skladu s fleksibilno razlago po mnenju EGS-RI za dokument, ki je bil pridobljen ali sestavljen zaradi pravdnega, nepravdnega ali drugega sodnega postopka. Dalje navaja, da je treba arbitražo v okoliščinah konkretnega primera šteti za sodišče. Slednje utemelji na podlagi teleološke razlage določbe 8. točke prvega odstavka 6. člena ZDIJZ, kjer navaja, da je namen izjeme v zagotovitvi temeljne ustavne pravice do pravičnega in nepristranskega sojenja (pri tem se sklicuje na razlago Sodišča Evropske skupnosti v sodbi T-36/04, API proti Komisiji z dne 12. 9. 2007, 63. odstavek). Pristojnost za reševanje spora v konkretnem primeru (kjer je ena stranka spora država – BiH) je v skladu s tremi mednarodnimi konvencijami[3] prenesena na eno izmed institucionalnih arbitražnih razsodišč.[4] Ker torej EGS-RI v konkretnem primeru ne more izterjati svoje terjatve pred nacionalnim sodiščem, je vložil tožbo pred institucionalno arbitražo. S tem ima EGS-RI sploh možnost uresničevati svojo ustavno zagotovljeno pravico do pravičnega in nepristranskega sojenja, ki naj bi jo konkretizirala tudi 8. točka prvega odstavka 6. člena ZDIJZ. Svoje stališče EGS-RI dalje utemeljuje tudi na podlagi razlik med okoliščinami predmetne arbitraže in arbitraže v odločbi IP št. 090-230/2013/14, kjer je IP ugotovil, da izjema po 8. točki prvega odstavka 6. člena ZDIJZ ne velja za arbitražni postopek. Poudarja, da je IP v odločbi 090-230/2013/14 izrecno navedel, da arbitraže v okoliščinah konkretnega primera ni mogoče šteti za sodišče, kar po mnenju EGS-RI a contrario pomeni, da lahko obstajajo konkretne okoliščine, kjer je arbitražo mogoče šteti za sodišče. Stranski udeleženec navaja tudi, da ICSID predstavlja mednarodni organ z močjo sodišča, ki ga je treba šteti za sodišče v smislu 23. člena Ustave RS, ker zagotavlja neodvisno in nepristransko sojenje. Izbira za reševanje spora v konkretnem primeru ne izhaja iz avtonomne volje strank, temveč iz prisilnih predpisov mednarodnih pogodb, saj predhodni poskus izterjave dolga pred rednimi sodišči v BiH (od RITE Ugljevik) ni bil uspešen (po štirih letih pravde so se izrekla za nepristojne), zato je pristojnost arbitraže v konkretnem primeru izključna, obvezna. Posledice odločitve arbitražnega tribunala ICSID v tem sporu pa so za stranke enake, kot posledice pravnomočne sodne odločbe, saj mora v skladu z navedenimi konvencijami vsaka država pogodbenica priznati arbitražno odločbo kot zavezujočo in na svojem območju izvršiti denarne obveznosti, ki iz nje izhajajo, kot če bi šlo za pravnomočno sodno odločbo v tej državi.

Glede drugega pogoja izjeme notranjega delovanja pa EGS-RI poudarja, da nastanka škode ne more utemeljevati s konkretnimi informacijami iz pogodbe, saj bi takšna zahteva izvotlila namen izjeme po 8. točki prvega odstavka 6. člena ZDIJZ. Kljub temu navede, da bi razkritje (ki učinkuje erga omnes) lahko omogočilo nasprotni stranki arbitražnega postopka, da zavajajoče predstavi informacije iz pogodbe arbitražnemu tribunalu, kar lahko škoduje položaju EGS-RI. Razkritje bi lahko sprožilo kritike in ugovore, kar bi bolj obremenilo EGS-RI kot nasprotno stranko, ki nima obveznosti takšnih kritik in ugovorov obravnavati. Slednje bi povzročilo neenakost orožja kot širšega pojma pravice do poštenega sojenja. Glede na vrednost spora bi bil zunanji vpliv znaten in bi zato otežil pravično in pošteno sojenje, ki naj bi ga varovala tudi 8. točka prvega odstavka 6. člena ZDIJZ. Dalje utemeljuje, da bi razkritje zahtevanih dokumentov na podlagi ZDIJZ predstavljalo razkritje dokumentov arbitražnega postopka, mimo s pravili arbitraže predpisanega protokola, po katerih je treba dokument poslati nasprotni stranki v izjasnitev. Glede prevladujočega interesa javnosti EGS-RI poudari, da je cilj razkritja (ki ga zatrjuje tudi prosilec v pritožbi), prek nadzora javnosti zagotoviti učinkovito delovanje oblasti za uspešno izterjavo dolga. EGS-RI meni, da je sredstvo za dosego tega cilja neprimerno, saj razkritje ovira uspešno izvedbo arbitražnega postopka in zato ovira izpolnitev končnega cilja – uspešno izterjavo dolga. EGS-RI tudi meni, da navedbe prosilca glede kršitve ZSDH-1 za konkretni primer niso niti relevantne niti niso pravilne. Končno se EGS-RI opredeli tudi do trditve, da je IP že v zadevi 0902-19/2016/6 obiter dictum odločil glede razkritja v predmetnem postopku. EGS-RI poudarja, da se IP v navedeni zadevi ni izrekel glede razkritja v konkretni zadevi, saj je z odločbo 0902-19/2016/6 odločil, da zahtevana informacija ni informacija javnega značaja v smislu prvega odstavka 4.a člena ZDIJZ, pri tem pa ni opravil presoje dopustnosti razkritja na podlagi izjem.

 

IP je dne 21. 3. 2017 pri organu opravil ogled in camera brez prisotnosti strank (zapisnik št. 090-38/2017/5). Na ogledu je organ pojasnil, da ne razpolaga z originalno podpisano zahtevano pogodbo, temveč le z nepodpisanim osnutkom, ki je bil priloga sklepu, sprejetem na 30. redni seji Vlade RS, dne 4. 6. 2009. V zvezi z morebitnim nastankom škode za arbitražni postopek je organ pojasnil, da konkretnih okoliščin arbitraže ne pozna, zato ne more komentirati, katere informacije iz sporazuma lahko škodijo izvedbi postopka. Organ je dalje navedel, da je bil o predmetni zahtevi prosilca HSE neformalno in posredno obveščen prek Ministrstva za finance in SDH. Organ je še pojasnil, da se oznake interno na nekaterih dokumentih (vladno gradivo, ki je bilo podlaga za sprejem sklepa št. 447701-4/2009/4 z dne 4. 6. 2009 in vladno gradivo, ki je bilo podlaga za sprejem sklepa št. 360-25/2010/4 z dne 18. 3. 2010) umaknejo po sprejemu sklepa.

 

Pritožba je utemeljena.

 

IP najprej pojasnjuje, da je kot organ druge stopnje v skladu z 247. čl. ZUP dolžan preizkusiti odločitev v delu, v katerem jo prosilec izpodbija. Prvostopenjsko odločitev preizkusi v mejah pritožbenih navedb, po uradni dolžnosti pa preizkusi, ali ni prišlo v postopku na prvi stopnji do bistvenih kršitev postopka in ali ni prekršen materialni zakon.

 

1.     Bistvene kršitve pravil postopka

 

1.1. Stranski udeleženci

 

Na podlagi 44. člena ZUP mora organ ves čas med postopkom po uradni dolžnosti skrbeti za to, da so v postopku udeleženi vsi, na katerih pravice ali pravne koristi bi lahko vplivala odločba. Opustitev te dolžnosti (če osebi, ki bi morala biti udeležena kot stranka ali stranski udeleženec v postopku, ta možnost ni bila dana) pa predstavlja bistveno kršitev pravil postopka po drugi točki drugega odstavka 237. člena ZUP.

 

Iz dokumentacije spisa zadeve na prvi stopnji ni razvidno, da bi organ v postopek na ustrezen način kot stranske udeležence pritegnil HSE in EGS-RI, ki nastopata kot pogodbeni stranki zahtevane pogodbe o prenosu terjatve. Organ je pred izdajo odločbe prejel stališče zastopnika SDH, ki ga je štel za stališče EGS-RI tekom postopka. Formalni odziv EGS-RI je organ prejel šele po izdaji prvostopenjske odločbe, ko je EGS-RI poslal svoj odgovor na pritožbo. Iz pojasnil organa na ogledu in camera sicer izhaja, da je bil HSE o zahtevi in pritožbi neformalno obveščen, vendar pa organ HSE v nobenem trenutku tekom postopka ni formalno pritegnil k udeležbi. HSE v zvezi z zahtevo tudi ni podal svojega stališča glede razkritja. Organ mora postopek voditi skladno z ZUP in stranke, za katere meni, da bi odločitev lahko vplivala na njihove pravice in pravne koristi, povabiti k sodelovanju v postopek na formalno pravilen način. Organ v sedanji situaciji ne more z ničemer izkazati, da sta bila HSE in EGS-RI pred izdajo odločbe pravilno pozvana k stranski udeležbi (nanjo se v svojem imenu pred izdajo odločbe tudi nista odzvala). IP tako na podlagi teh dejstev zaključuje, da organ, v nasprotju s 44. členom in 2. točko drugega odstavka 237. člena ZUP, niti EGS-RI niti HSE ni pravilno pritegnil v postopek, s čimer je storil absolutno bistveno kršitev pravil postopka.

 

1.2. Obrazložitev odločbe

 

Izpodbijana odločba tudi ni ustrezno obrazložena, da bi se jo dalo preizkusiti. Pomanjkljiva obrazložitev, ki ostane zgolj na deklaratorni ravni in ne omogoča preizkusa, predstavlja absolutno bistveno kršitev postopka po 7. točki drugega odstavka 237. člena ZUP. Obrazložitev avtoritativne odločitve je namreč eden poglavitnih pravil upravnega (procesnega) prava v smislu omejevanja nadrejene oblasti in njene zlorabe. Zato je obrazložitev obvezni sestavni del (formalne) zakonitosti po mednarodnih standardih, že od leta 1977 po Resoluciji Sveta Evrope o zaščiti posameznikov napram aktom upravnih oblasti (Resolution No. 77 (31) on the Protection of the Individual in Relation to the Acts of Administrative Authorities), in danes po splošnih načelih upravnega prava, kot jih redno uveljavlja Sodišče ES. Prav tako bi lahko pravico do obrazložitve šteli kot del pravice do poštenega obravnavanja oz. postopka po 6. členu Evropske konvencije o človekovih pravicah (Svet Evrope). Obrazložitev ni nujna samo zaradi največkrat navedenega razloga, da stranka lahko uveljavi pravna sredstva in da pritožbeni oz. pristojni organ lahko preveri zakonitost in pravilnost izpodbijane rešitve. Nadaljnji razlogi so 1 - dejstvo, da je vsak upravni akt najprej in pred ostalim namenjen stranki, ki ima pravico seznaniti se z odločitvijo in njenimi razlogi (gre za t.i. dialog s stranko), 2 - obrazložitev daje podlago, iz katere je razvidna nepristranskost odločanja in objektivnost odločitve, 3 - obveznost obrazložitve zavezuje organ, da se (bolj kot bi se sicer) poglobi v ugotavljanje in dokazovanje dejanskega stanja ter pogoje materialnega zakona. Šele obrazložitev odgovori, zakaj je organ odločil, kot sledi iz izreka (več Zakon o splošnem upravnem postopku s komentarjem, urednika prof. dr. Tone Jerovšek in prof. dr. Gorazd Trpin, 2004, komentar k 214. čl.).

 

V konkretnem primeru je organ dostop zavrnil na podlagi izjeme iz 8. točke prvega odstavka 6. člena ZDIJZ. Za obstoj navedene izjeme morata biti kumulativno podana dva pogoja (1.) da gre za podatek, ki je bil pridobljen ali sestavljen zaradi pravdnega, nepravdnega ali drugega sodnega postopka, in (2.) bi njegovo razkritje škodovalo njegovi izvedbi. Utemeljitev obeh pogojev se mora zrcaliti v obrazložitvi odločbe, da je odločbo mogoče preizkusiti. IP na tem mestu poudarja, da je v konkretnem primeru z vidika presoje materialno-pravne zakonitosti odločbe, sporen obstoj obeh pogojev izjeme po 8. točki prvega odstavka 6. člena ZDIJZ, zato se izvajanja v tem delu nanašajo le na procesno kršitev pomanjkljive obrazložitve in ne predpostavljajo materialno-pravne utemeljenosti kateregakoli pogoja izjeme po 8. točki prvega odstavka 6. člena ZDIJZ. Glede procesne kršitve pomanjkljive obrazložitve je treba najprej ugotoviti, da je organ v obrazložitvi izpodbijane odločbe zgolj navedel, da je v teku arbitražni postopek EGS-RI proti BiH pred ICSID in da bi razkritje dokumenta povzročilo škodo za izvedbo tega arbitražnega postopka. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe ni razvidna utemeljitev, zakaj organ meni, da se arbitražni postopek v okoliščinah konkretnega primera lahko šteje za »drug sodni postopek« v smislu prvega pogoja izjeme po 8. točki prvega odstavka 6. člena ZDIJZ. Zlasti pa iz obrazložitve izpodbijane odločbe ne izhaja utemeljitev nastanka škode, kot drugega pogoja izjeme po 8. točki prvega odstavka 6. člena ZDIJZ. Glede tega je treba poudariti, da je organ na ogledu in camera  sam pojasnil, da ne more komentirati, katere informacije iz zahtevanih dokumentov lahko vplivajo na potek arbitražnega postopka, saj konkretnih okoliščin arbitraže ne pozna. Za utemeljitev drugega pogoja izjeme po 8. točki prvega odstavka 6. člena ZDIJZ, pa bi organ, v skladu z načelom materialne resnice (8. člen ZUP), moral pravilno in popolno ugotoviti ravno navedeno dejstvo - razkritje katerih informacij lahko škodi izvedbi postopka. Drugih razlogov za zavrnitev zahteve organ ni navedel. Ker je torej obrazložitev izpodbijane odločbe pomanjkljiva in ne omogoča preizkusa, je s tem storjena absolutno bistvena kršitev postopka po 7. točki drugega odstavka 237. člena ZUP.

 

Glede na določbo prvega odstavka 251. člena ZUP drugostopenjski organ v primeru, ko ugotovi, da je v postopku prišlo do bistvenih kršitev pravil postopka oziroma, da je izrek izpodbijane odločbe nejasen ali pa v nasprotju z obrazložitvijo, dopolni postopek in odpravi omenjene pomanjkljivosti, bodisi sam ali po organu prve stopnje ali pa po zaprošenem organu. Vendar pa glede na tretji odstavek istega člena organ druge stopnje v primeru, ko spozna, da bo pomanjkljivosti postopka na prvi stopnji hitreje in bolj ekonomično odpravil organ prve stopnje, odpravi odločbo prve stopnje s svojo odločbo in vrne zadevo organu prve stopnje v ponovni postopek.

 

Ker je IP kot drugostopenjski organ, enako kot organ prve stopnje, dolžan spoštovati temeljna načela upravnega postopka, je dolžan upoštevati tudi načelo ekonomičnosti postopka, kot ga določa 14. člen ZUP. Postopek je torej treba voditi hitro, kar pomeni tudi s čim manjšo zamudo za stranke in druge udeležence v postopku, vendar tako, da se preskrbi vse, kar je potrebno, da se lahko ugotovi dejansko stanje, zavarujejo pravice in pravne koristi stranke ter izda zakonita in pravilna odločba. Nedvomno bo v konkretnem primeru hitreje in bolj ekonomično pomanjkljivosti postopka odpravil organ prve stopnje. IP je zato izpodbijano odločbo, na podlagi tretjega odstavka 251. člena ZUP, odpravil in zadevo vrnil organu v ponovno odločanje.

 

2.     Navodila organu za odločanje v ponovljenem postopku

 

V ponovnem postopku mora organ najprej pravilno slediti določbi 44. člena ZUP in v postopek procesno pravilno pozvati vse stranske udeležence, zlasti HSE, ki do sedaj še ni imel možnosti, da bi podal svoje stališče glede razkritja zahtevanih dokumentov.

 

Organ bo moral pri ponovnem odločanju popolno ugotoviti resnično dejansko stanje in upoštevati 214. člena ZUP, po katerem mora vsebina obrazložitve upravne odločbe vsebovati:

1.     razložitev zahtevkov strank in njihove navedbe o dejstvih;

2.     ugotovljeno dejansko stanje in dokaze, na katere je to oprto;

3.     razloge, odločilne za presojo posameznih dokazov;

4.     navedbo določb predpisov, na katere se opira odločba;

5.     razloge, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo takšno odločbo, in

6.     razloge, zaradi katerih ni bilo ugodeno kakšnemu zahtevku strank.

 

Glede materialno-pravnega tolmačenja izjeme po 8. točki prvega odstavka 6. člena ZDIJZ, IP opozarja, da v skladu z veljavno sodno in upravno prakso, te izjeme ni mogoče razširiti tudi na arbitražne postopke.[5] Glede na to, da se organ v izpodbijani odločbi do tega vprašanja ni izrecno opredelil (se je pa o tem obširno izjasnil stranski udeleženec), mora organ prve stopnje do tega vprašanja v ponovljenem postopku zavzeti izrecno stališče in se tudi opredeliti do morebitnih navedb stranskih udeležencev, ki jih je pred tem dolžan pravilno pritegniti v ponovljen postopek. Ob tem IP še dodaja, da je organ v ponovljenem postopku dolžan preizkusiti tudi obstoj morebitnih drugih zakonskih izjem od prostega dostopa do informacij javnega značaja, zlasti izjemo varstva poslovne skrivnosti po 2. tč. prvega odstavka 6. člena ZDIJZ, katere namen je zavarovanje interesov poslovnih subjektov in izjemo notranjega delovanja po 11. tč. prvega odstavka 6. člena ZDJZ, s katero organ lahko varuje dokumente, ki so nastali v zvezi z njegovim notranjim delovanjem, pa bi njihovo razkritje povzročilo motnje v delovanju organa.

 

IP ob zgoraj navedenem še ugotavlja, da je vsebina sklepov Vlade, ki so (tudi) predmet zahteve v konkretnem primeru, v večji meri že javno objavljena na spletni strani organa, tako v obliki izjav za javnost, kot tudi v obliki dnevnega reda posameznih sej vlade. Sklep vlade št. 36000-3/2010/4, ki je bil sprejet na 73. redni seji Vlade RS dne 18. 3. 2010, pa je v celoti objavljen pod naslednjo povezavo: http://www.vlada.si/fileadmin/dokumenti/si/sklepi/seje_vlade/73_seja/73sv30.PDF. Ob tem IP še dodaja, da je vsebina navedenih sklepov razvidna tudi iz javno objavljenih podatkov, ki jih navaja prosilec (zlasti Letno poročilo JP-EGS-RI d.d. za leto 2006). Glede na navedeno mora torej organ v ponovljenem postopku pri utemeljevanju obstoja izjem upoštevati tudi dejstvo, da je vsebina teh sklepov že sedaj javno dostopna in da torej ne more predstavljati zakonskih izjem.

 

Na podlagi vsega navedenega je IP pritožbi prosilca ugodil in po tretjem odstavku 251. člena ZUP izpodbijano odločbo odpravil ter zadevo vrnil organu v ponovno odločanje. Organ mora o zahtevi prosilca odločiti brez odlašanja, najpozneje pa v 30 (tridesetih) dneh od prejema te odločbe.

 

Posebni stroški v tem postopku niso nastali. Ta odločba je v skladu s 30. tč. 28. čl. Zakona o upravnih taksah (Ur. l. RS, št. 42/2007 - uradno prečiščeno besedilo s spremembami in dopolnitvami) oproščena plačila upravne takse.

 

 

Pouk o pravnem sredstvu:

Zoper to odločbo ni dovoljena pritožba, niti upravni spor.

 

 

 

Postopek vodil:

Anže Novak, univ. dipl. prav.

Asistent svetovalca Informacijskega pooblaščenca

 

 

 

Informacijski pooblaščenec:

Mojca Prelesnik, univ. dipl. prav.

Informacijska pooblaščenka


[1] sodba U 2111/2008, z dne 2. 6. 2010

[2] odločba IP št. 090-312/2015/19, z dne 8. 3. 2016

[3] 25. člen Konvencije o reševanju investicijskih sporov med državami in državljani drugih držav iz leta 1965 (Slo je podpisnica od 7. 3. 1994); c. točka 2. odstavka 8. člena bilateralnega sporazuma med RS in BiH o vzajemnem spodbujanju in zaščiti naložb, ratif. dne 2. 11. 2001; 26 (4)(a)(i) člen Pogodbe o energetski listini).

[4] ad hoc arbitražno sodišče po Arbitražnih pravilih Komisije ZN za mednarodno trgovinsko pravo (UNCITRAL), ICSID, arbitražni institut Stocholmske trgovinske zbornice.

[5] Sodba II U 188/2014-8 z dne 28. 4. 2014 in odločba IP št. 090-230/2013/14 z dne 28. 4. 2014.