Informacijski pooblaščenec Republika Slovenija
    SLO | ENG

Iskalnik po odločbah IP o dostopu do informacij javnega značaja

+ -
Datum: 14.11.2017
Naslov: Interseroh zbiranje in predelava odpadnih surovin d.o.o. - Agencija RS za okolje
Številka: 090-210/2017
Kategorija: Okoljski podatki, Poslovna skrivnost
Status: Delno odobreno


Sodba Upravnega sodišča

Sodba Upravnega sodišča

 

POVZETEK:

 

V obravnavanem primeru je organ zaradi izjeme poslovne skrivnosti zavrnil dostop do revidiranega finančnega poročila vseh shem za ravnanje z odpadno električno in elektronsko opremo (OEEO) v letu 2016. V pritožbenem postopku se je IP sicer strinjal z organom in stranskim udeležencem, da revidirana finančna poročila nosilcev skupnega načrta ravnanja z OEEO predstavljajo poslovno skrivnost po subjektivnem kriteriju, vendar pa je ob tem IP tudi ugotovil, da so predmet presoje v določenem delu informacije, ki so po zakonu javne.  AArhuška konvencija je v svoj okvir »definicije« okoljskih podatkov izrecno zajela tudi informacije »o analizah stroškov in koristi ter druge ekonomske analize in predpostavke, ki se uporabljajo pri okoljskem odločanju«, kar je bilo predmet presoje tudi v obravnavanem primeru. Glede na navedeno  revidiranih finančnih poročil, v delu, v katerem so zajeti stroški zbiranja in obdelave OEEO ter stroški obveščanja, po oceni IP ni mogoče obravnavati kot poslovne skrivnosti, saj so ti podatki v skladu z Uredbo, ZVO-1, AArhuško konvencijo in ZDIJZ, okoljski podatki, ki so javni. 
 

 

ODLOČBA:

 


Številka: 090-210/2017/5
Datum: 14. 11. 2017

 

Informacijski pooblaščenec po informacijski pooblaščenki Mojci Prelesnik (v nadaljevanju IP), izdaja na podlagi 2. člena Zakona o Informacijskem pooblaščencu (Ur. l. RS, št. 113/05 in 51/07-ZUstS-A, v nadaljevanju ZInfP), 3. in 4. odst. 27. člena Zakona o dostopu do informacij javnega značaja (Ur. l. RS, št. 51/06- uradno prečiščeno besedilo, s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju ZDIJZ) ter prvega odstavka 251. člena in prvega odstavka 248. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Ur. l. RS, št. 24/06 - uradno prečiščeno besedilo, s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju ZUP), o pritožbi z dne 9. 8. 2017, Interseroh Zbiranje in predelava odpadnih surovin d.o.o., Brnčičeva ulica 45, 1231 Ljubljana-Črnuče, ki ga po pooblastilu zastopa Odvetniška pisarna Brezavšček, Golobič in odvetniki d.o.o., Cankarjeva 4, 1000 Ljubljana (dalje prosilec), zoper odločbo z dne 22. 6. 2017, št. 0900-62/2017-5, Republike Slovenije, Ministrstva za okolje in prostor, Agencije RS za okolje, Vojkova 1b, 1000 Ljubljana (v nadaljevanju organ), v zadevi dostopa do informacij javnega značaja naslednjo 

 


O D L O Č B O:

 

1.    Pritožbi prosilca z dne 9. 8. 2017 se delno ugodi in se odločba Agencije za okolje z dne 22. 6. 2017, št. 0900-62/2017-5, delno odpravi ter se odloči: Organ je dolžan prosilcu v roku enaintridesetih (31) dni od vročitve te odločbe posredovati fotokopije naslednjih informacij: stroške zbiranja in stroške obdelave z odpadno električno in elektronsko opremo po posameznih zbirno predelovalnih skupinah ter stroške izvedenih aktivnosti – obveščanja javnosti iz revidiranih finančnih poročil za leto 2016 družb Zeos d.o.o. z dne 31.3.2017, Slopak d.o.o. z dne 25.4.2017 in Trigana d.o.o. z dne 10.3.2017.

 

2.    V preostalem delu se pritožba prosilca zavrne.

 

3.     Posebni stroški v tem postopku niso nastali.

 


OBRAZLOŽITEV:

 

Prosilec je dne 7. 6. 2017 na organ naslovil zahtevo, v kateri je navedel, da naj mu organ posreduje podatke iz revidiranega finančnega poročila vseh shem za ravnanje z odpadno električno in elektronsko opremo v letu 2016. Ob tem je pojasnil, da skladno s četrto točko 33. člena Uredbe o odpadni električni in elektronski opremi (Uradni list RS, št. 55/15 in 47/16, v nadaljevanju Uredba)  je moral vsak nosilec skupnega načrta ravnanja z OEEO poročilu o ravnanju z OEEO za leto 2016 priložiti tudi revidirano finančno poročilo, iz katerega morajo biti razvidni stroški zbiranja in obdelave po posameznih zbirno predelovalnih skupinah, ter stroških izvedenih aktivnosti, ki so določeni v Uredbi. Poročila so vse sheme, tudi prosilec, posredovale Agenciji RS za okolje do 31.03.2017. Prosilec je prosil, da mu organ finančna poročila vseh shem za ravnanje z OEEO posreduje v najkrajšem možnem času, saj Uredba v 35. členu opredeljuje izravnavo obveznosti proizvajalcev glede na deleže ter stroške iz revidiranega finančnega poročila. Rok za oddajo obvestila ministrstvu je 30. junij, iz tega pa izhaja, da prosilec potrebuje podatke čim prej, da lahko nadaljuje s postopkom dogovarjanja za izravnavo med shemami. Z vlogo z dne 8. 6. 2017 je prosilec obvestil organ, da naj njegovo vlogo obravnavajo po ZDIJZ in mu prioritetno posredujejo zahtevane informacije.

 

O zahtevi prosilca je organ odločil z odločbo z dne 22. 6. 2017, št. 0900-62/2017-5, s katero je zahtevo prosilca za dostop do kopij revidiranih finančnih poročil nosilcev skupnih načrtov ravnanja z odpadno električno in elektronsko opremo za leto 2016, zavrnil. Odločil je še, da posebni stroški postopka niso nastali. 

 

V obrazložitvi izpodbijane odločbe je organ povzel zahtevo prosilca, nato pa pojasnil, da so revidirana finančna poročila, skladno z 2. točko četrtega odstavka 33. člena Uredbe, obvezna priloga letnih poročil o ravnanju z OEEO, ki jih morajo skladno s prvim odstavkom istega člena do 31. marca tekočega leta za preteklo leto poslati proizvajalci električne in elektronske opreme, ki samostojno izpolnjujejo obveznosti iz drugega odstavka 17. člena Uredbe, in nosilci skupnih načrtov ravnanja z OEEO. Revidirana letna poročila se uporabljajo za določitev višine finančnega jamstva, ki ga vsako leto določi ministrstvo, na podlagi podatkov iz tega poročila (37. in 38. člen Uredbe). Poleg tega so revidirana finančna poročila tudi osnova za morebitne dogovore med proizvajalci ali nosilci skupnih načrtov o finančnih izravnavah obveznosti (35. člen Uredbe). Ti dogovori so prostovoljni in odvisni od interesov oseb, ki tak dogovor lahko sklenejo, ministrstvo morajo o sklenjenem dogovoru le obvestiti. Organ je v marcu in aprilu leta 2017 prejel letna poročila o ravnanju z OEEO od družb Interseroh d.o.o., Zeos d.o.o., Slopak d.o.o. in Trigana d.o.o.. Letnim poročilom so priložena tudi revidirana finančna poročila. Zahteva se nanaša na revidirana finančna poročila iz letnih poročil družb Zeos d.o.o., Slopak d.o.o. in Trigana d.o.o. Vsa ta letna poročila skupaj s prilogami so omenjene družbe opredelile za poslovno skrivnost. ZDIJZ v prvem odstavku 4. člena določa, da je informacija javnega značaja informacija, ki izvira iz delovnega področja organa, nahaja pa se v obliki dokumenta, zadeve, dosjeja, registra, evidence ali drugega dokumentarnega gradiva, ki ga je organ izdelal sam, v sodelovanju z drugim organom, ali pridobil od drugih oseb. Organ na podlagi tega določila ugotavlja, da so revidirana finančna poročila informacija javnega značaja. Zanje velja načelo prostega dostopa iz 5. člena ZDIJZ, vendar pa 6. člen ZDIJZ določa izjeme od prostega dostopa informacij javnega značaja. V 2. točki prvega odstavka tako določa, da organ prosilcu zavrne dostop do zahtevane informacije, če se zahteva nanaša na podatek, ki je opredeljen kot poslovna skrivnost v skladu z zakonom, ki ureja gospodarske družbe. Na podlagi tega določila je organ odločil, da je treba zahtevo za dostop zavrniti. Revidirana finančna poročila namreč ne vsebujejo podatkov, glede katerih se na podlagi tretjega odstavka 6. člena ZDIJZ dostop dovoli ne glede na morebitne izjeme od prostega dostopa: podatke o porabi javnih sredstev ali podatke, povezane z opravljanjem javne funkcije ali delovnega razmerja javnega uslužbenca,
podatke glede emisij v okolje, odpadkov, nevarnih snovi v obratu ali podatke iz varnostnega poročila in druge podatke, za katere tako določa zakon, ki ureja varstvo okolja. Ker torej obstajajo razlogi za zavrnitev dostopa, je organ odločil, da se zahteva prosilca zavrne. 

 

Zoper odločbo iz prejšnjega odstavka je prosilec, dne 10. 8. 2017, pri organu vložil pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in ob tem navedel, da so predmet zahteve informacije, ki so v skladu z 2. točko četrtega odstavka 33. člena Uredba obvezna priloga letnega poročila o ravnanju z OEEO, ki ga morajo do 31. marca tekočega leta za preteklo leto obvezno oddati vsi proizvajalci, ki samostojno izpolnjujejo obveznosti iz drugega odstavka 17. člena Uredbe nosilci skupnih načrtov ravnanja z OEEO. Iz revidiranega poročila morajo biti ločeno razvidni stroški zbiranja in obdelave OEEO po posameznih zbirno predelovalnih skupinah iz priloge 4 k Uredbi OEEO ter stroški aktivnosti nosilca skupnih načrtov ravnanja z OEEO glede obveščanja javnosti, končnih uporabnikov in distributerjev o ustreznem ravnanju z OEEO oziroma stroški aktivnosti obveščanja javnosti, uporabnikov v gospodinjstvih na strani proizvajalcev v smislu 22. člena Uredbe. Prav tako mora biti iz predmetnega revidiranega poročila razvidno, da nosilci skupnih načrtov ravnanja z OEEO to dejavnost izvajajo kot nepridobitno dejavnost (V. odstavek 33. člena Uredbe). Uredba pa dalje zgoraj omenjena revidirana poročila zavezancev določa kot podlago za določanje finančne izravnave v smislu 35. člena Uredbe. V skladu s prvim in drugim odstavkom 35. člena Uredbe imajo namreč proizvajalci in nosilci skupnih načrtov v primeru, ko niso dosegli svojega deleža prevzema OEEO, oziroma so ta delež presegli, pravico in dolžnost, da se medsebojno finančno izravnajo tako, da sklenejo medsebojni dogovor o finančni izravnavi. Uredba pa kot osnovo za takšno finančno izravnavo določa prav revidirano finančno poročilo iz 2. točke četrtega odstavka 33. člena Uredbe. Iz besedila Uredbe (prvi in drugi odstavek 35. člena) izhaja, da je v zvezi z omenjeno finančno izravnavo predpisana vzajemna obveznost zavezancev, ki v posameznem letu niso dosegli svojega deleža prevzema OEEO in zavezancev, ki so ta delež presegli. Pri tem iz besedila citiranih določb izhaja, da ima tisti, ki je svoj delež presegel, pravico zahtevati finančno izravnavo od tistih zavezancev, ki v določenem obdobju deležev niso dosegli. To posledično pomeni, da ima zavezanec, ki svojega deleža ni dosegel, obveznost, da se dogovori za finančno izravnavo v smislu 35. člena Uredbe. Temu nasprotno pa je stališče naslovnega organa, ki v svoji obrazložitvi navaja, da naj bi pri tem šlo le za prostovoljne dogovore, ki so v celoti odvisni od partikularnih interesov udeleženih oseb, ki tak dogovor sklenejo. Pristojno ministrstvo mora o morebitni sklenitvi takšnega dogovora biti le obveščeno. V tem okviru se torej najprej postavlja materialnopravno vprašanje o pravni naravi te obveznosti. Po mnenju prosilca pa Uredba v tem delu jasno določa obveznost za medsebojno izravnavo v primeru, ko deleži niso doseženi oziroma so preseženi. Poleg tega pa je revidirano finančno poročilo podlaga tudi za določanje višine finančnega jamstva za posameznega zavezanca za posamezno koledarsko leto v smislu 37. člena Uredbe. Nesporno je, da organ z revidiranimi finančnimi poročili družb ZEOS d.o.o., SLOPAK d.o.o. in TRIGANA d.o.o., za katere je na temelju ZDIJZ zaprosil pritožnik, tudi razpolaga, saj to organ v izpodbijani odločbi izrecno ugotavlja. Prav tako ni sporno, da so zahtevana revidirana finančna poročila informacija javnega značaja v smislu 4. člena ZDIJZ, za katero velja načelo prostega dostopa v smislu 5. člena ZDIJZ. Organ pa je zahtevo za dostop do informacij javnega značaja kljub temu zavrnil, ker naj bi bila podana izjema varstva poslovne skrivnosti. Pri tem se organ sklicuje na dejstvo, da so družbe ZEOS d.o.o., SLOPAK d.o.o. in TRIGANA d.o.o. vsa predložena letna poročila, z vsemi prilogami, označile za poslovno skrivnost. Organ je torej v bistvenem svojo zavrnitev zahteve prosilca oprl na naslednja ključna dejstva: družbe ZEOS d.o.o., SLOPAK d.o.o. in TRIGANA d.o.o. so letno poročilo skupaj s prilogami označile za poslovno skrivnost, zaradi česar naj bi šlo za izjemo od prostega dostopa do informacij javnega značaja po 2. točki prvega odstavka 6. člena ZDIJZ; po mnenju organa v konkretnem primeru ne gre za podatke, glede katerih bi se navkljub izjemi iz 2. točke prvega odstavka 6. člena ZDIJZ dovolil dostop, ker naj ne bi bili izpolnjeni pogoji iz tretjega odstavka 6. člena ZDIJZ. V tej zvezi je organ še pojasnil, da javni interes po razkritju informacij ni močnejši od interesa drugih oseb za omejitev dostopa do zahtevane informacije (2. odst. 6. čl. ZDIJZ) in da zahtevane informacije nimajo statusa podatkov glede emisij v okolje oz. odpadkov (3. odst. 6. čl. ZDIJZ). Razlogi, zaradi katerih je upravni organ zavrnil posredovanje podatkov, so v celoti neutemeljeni iz razlogov, kot so pojasnjeni v nadaljevanju. Glede izjeme poslovne skrivnosti je prosilec navedel, da organ izpolnjevanja pogojev iz ZGD-1 v konkretnem primeru sploh ni ugotavljal, ampak je o obstoju poslovne skrivnosti sklepal izključno na temelju dejstva, da so družbe ZEOS d.o.o., SLOPAK d.o.o. in TRIGANA d.o.o. svoja letna poročila, skupaj s prilogami, označile za poslovno skrivnost, kar pa nikakor ne zadošča, saj mora subjekt poslovno skrivnost opredeliti s pisnim sklepom. V konkretnem primeru je iz izpodbijane odločbe razvidno, da poslovna skrivnost ni bila določena s sklepom v skladu s prvim odstavkom 39. člena ZGD-1, oziroma se obstoj takšnega sklepa niti ne zatrjuje, še toliko manj ugotavlja. Oznaka poslovne skrivnosti na samem dokumentu letnih poročil ne predstavlja sklepa družbe v smislu zgoraj citirane določbe, prav tako ni nikjer ugotovitve, da bi bile s takšnim sklepom (če bi sploh bil izdan) v konkretnem primeru seznanjene osebe v smislu 39. člena ZGD-1. Pritožnik tako izrecno zatrjuje, da takšen sklep ni bil izdan in organu tudi ni bil predložen. Tako bi lahko v konkretnem primeru šlo kvečjemu za poslovno skrivnost v smislu drugega odstavka 39. člena ZGD-1, vendar pa v izpodbijani odločbi ni mogoče najti nobene ugotovitve o tem, da bi v konkretnem primeru šlo za podatke, za katere je očitno, da bi nastala občutna škoda, če bi zanje zvedela nepooblaščena oseba. Organ teh okoliščin sploh ni ugotavljal in ni navedel nobenih razlogov, zaradi katerih bi se v konkretnem primeru štelo, da bi z razkritjem revidiranih finančni poročil družbam nastala očitna škoda. Ker organ sam ni opravil presoje, zakaj bi razkritje podatkov lahko povzročilo škodo družbi, je v tem delu odločba ne obrazložena in je zato ni mogoče preizkusiti. kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb upravnega postopka. Naslovni organ torej ni obrazložil, na podlagi česa šteje, da bi z razkritjem letnih poročil družbam nastala očitna škoda. Organ po oceni prosilca torej v izpodbijani odločbi ni pravilno uporabil materialnega prava s tem, ko je štel, da gre za izjemo po 2. točki prvega odstavka 6. člena ZDIJZ zgolj in samo na podlagi dejstva, da so zgoraj navedene družbe revidirana finančna poročila označile za poslovno skrivnost. Tudi sicer je pritožnik mnenja, da takšna škoda niti teoretično gledano z razkritjem teh poročil družbam ne bi mogla nastati. Nastanek »občutne škode« je treba presojati z upoštevanjem restriktivnih meril presoje, saj gre pri določbi 2. točke prvega odstavka 6. člena ZDIJZ za izjemo od splošnega pravila, v skladu s katerim je treba podatkom javnega značaja zagotavljati prost dostop (5. člen ZDIJZ). Izjeme pa je vedno treba razlagati in uporabljati premišljeno in restriktivno in samo v primeru, da so strogo izpolnjeni vsi zakonski pogoji. Občutna škoda v konkretnem primeru po mnenju pritožnika že teoretično gledano ne bi mogla nastati. Vsebina revidiranih finančnih poročil je določena z Uredbo, in sicer morajo vsebovati: stroške zbiranja in obdelave OEEO po posameznih zbirno predelovalnih skupinah, stroške obveščanja javnosti, distributerjev ter končnih uporabnikov. Iz revidiranih finančnih poročil mora biti tudi razvidno, da se dejavnost zbiranja OEEO opravlja kot neprofitna dejavnost. Prav ti podatki pa so z Uredbo (oziroma revidirana finančna poročila kot takšna) določeni kot osnova za doseganje predpisane finančne izravnave v smislu 35. člena Uredbe. Kako je teoretično sploh mogoče, da bi se podatki, ki so informacija javnega značaja in za katere je s predpisi določeno, da predstavljajo podlago za predpisano finančno izravnavo, h kateri je zavezan tudi pritožnik kot nosilec skupnih načrtov ravnanja z OEEO, šteli za podatke, pri katerih bi z razkritjem pritožniku nastala občutna škoda, ni jasno. V kolikor je namreč pritožnik v skladu s 35. členom Uredbe dolžan z ostalimi nosilci skupnih načrtov ravnanja z OEEO skleniti finančno izravnavo, upoštevajoč stroške iz 2. točke četrtega odstavka 33. člena Uredbe, kot so ti opredeljeni v revidiranem finančnem poročilu, družbam ne more nastati nobena (in še toliko manj občutna) škoda, če bo prosilec s temi podatki seznanjen. Še več, v kolikor prosilec s temi podatki ne bo seznanjen, finančna izravnava v smislu 35. člena Uredbe po naravi stvari ni mogoča. To pa posledično pomeni, da v primeru, da se zavrne dostop do teh informacij, ostanejo določbe 35. člena Uredbe neizvršljive, saj od prosilca ni mogoče zahtevati sklepanja finančne izravnave na temelju podatkov, s katerimi nima pravice biti seznanjen. Takšno stališče je po mnenju prosilca absurdno. Ob tem je treba posebej opozoriti, da je v skladu z 2. točko 54. člena Uredbe zagrožena celo denarna kazen do 30.000 eur za primer, če nosilec načrta ravnanja z OEEO ne zagotovi prevzema OEEO v skladu z določenimi deleži in hkrati ministrstva tudi ne obvesti o doseženi finančni izravnavi. To pomeni, da gre v primeru opustitve sklenitve finančne izravnave celo za prekršek z zagroženo visoko denarno kaznijo, vendar se hkrati zavezancem za sklenitev takšne finančne izravnave odreka pravica in možnost do dostopa do podatkov, ki so v skladu z Uredbo podlago za njo. Prosilec je priložil v dokaz zahtevo družbe ZEOS d.o.o. za leto 2016 glede sklenitve finančne izravnave, s čimer je izkazano, da je že soočen z zahtevo na temelju 35. člena Uredbe in zato upravičen do dostopa do zaprošenih poročil. Še zlasti pa po mnenju pritožnika ni mogoče kot poslovne skrivnosti označiti kar celotnih revidiranih finančnih poročil. Takšne narave ne morejo imeti podatki o višini stroškov vezi z ravnanjem z OEEO in aktivnosti obveščanja, ki so temelj finančne izravnave in določanje višine finančnega jamstva in preko katerih je šele mogoče ugotoviti, kakšna finančna izravnava oziroma jamstvo sta upravičena. Še posebej pa te informacije ne morejo rezultirati v občutni škodi družb glede na dejstvo, da se v skladu z Uredbo OEEO zahteva opravljanje dejavnosti na nepridobiten način (neprofitno). To pomeni, da višina stroškov ne more občutno vplivati na tržni položaj družb. Poleg vsega zgoraj navedenega pa prosilec opozarja tudi na določbo tretjega odstavka 39. člena ZGO-1, v skladu s katero se ne more kot poslovna skrivnost določiti podatek, ki je po zakonu javen. Višina stroškov poslovanja gospodarskih družb po posameznih kategorijah so javni podatki, saj so ti nenazadnje predmet letnih poročil, ki so jih družbe zavezane objavljati na AJPES v skladu z ZGD-1. Pri stroških poslovanja (glede višine in njihove vrste) torej gre za podatke, ki so v skladu z zakon javni in jih tudi zato ni mogoče opredeliti kot poslovno skrivnost. Torej gre za podatke iz poslovanja gospodarskih družb, pri katerih je že v skladu z zakonom in splošnimi računovodskimi standardi določeno, da gre za javen podatek, z razkritjem katerega po naravi stvari ne more nastati občutna škoda. Z Uredbo OEEO so vrste teh podatkov specifično določene sicer za posamezno zbirno predelovalne skupine OEEO, a kljub temu ti podatki ohranjajo zgoraj navedeno naravo. Z njihovim razkritjem ne bo poseženo v tržni položaj družb in le tem tudi ne bo nastala nobena škoda. Prosilec je v nadaljevanju zatrjeval, da gre za absolutno javne podatke in se ob tem skliceval tudi na 3. odst. 6. čl. ZDIJZ, ki določa, da se ne glede na določbo prvega odstavka 6. člena ZDIJZ dostop do zahtevane informacije dovoli: - če gre za podatke glede emisij v okolje, odpadkov, nevarnih snovi v obratu ali podatke iz varnostnega poročila in druge podatke, za katere tako določa zakon, ki ureja varstvo okolja. Navedena določba je še natančneje konkretizirana v 110. čl. ZVO-1, ki v drugem odstavku določa, da so okoljski podatki med drugim tudi podatki, ki se nanašajo na odpadke, vključno z informacijami o obremenjevanju okolja, javni ne glede na določbe predpisov, ki urejajo dostop javnosti do informacij javnega značaja. Posredovanje okoljskih podatkov služi načelu javnosti (13. člen ZVO-1), ki je pomembna prvina pravice do zdravega življenjskega okolja (72. člena Ustave RS). Ti podatki so ključnega pomena, saj zagotavljajo zainteresiranim osebam temeljne informacije glede varstva okolja, pri čemer je dejavnost prosilca v prvi vrsti namenjena zagotavljanju varovanja okolja tudi na področju OEEO. Argumentacija organa, da zahtevani podatki niso podatki o odpadkih, nima pravne podlage. Organ je namreč zgolj pavšalno obrazložil, da v danem primeru ne gre za okoljske podatke, čeprav se nanašajo na odpadke. Odločitev v tem delu je neobrazložena in se je zato ne da preizkusiti ter je posledično obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo. Prosilec je zahteval podatke o revidiranih finančnih poročilih, ki vsebujejo podatke o višini stroškov v zvezi z ravnanjem z OEEO. Ker se OEEO v skladu z Uredbo o odpadkih in v skladu z Uredbo o ravnanju z odpadno električno in elektronsko opremo (stara) oz. Uredba OEEO (veljavna), šteje za odpadek, bi mu moral organ te podatke posredovati kot absolutno javne. Javnost ima pravico izvedeti, kakšni stroški so povezani z zagotavljanjem ravnanjem z OEEO ter obveznim obveščanjem: ker je le tako možno preveriti, ali so bile zagotovljena finančna jamstva v zadostni višini in s tem zagotovljeno varno ravnanje z OEEO in posledično varovanje okolja, ker je le tako možno preveriti, ali izvajalci te dejavnosti dejansko poslujejo nepridobitno; ker le na takšen način javnost lahko vidi ekonomičnost poslovanja nosilcev načrta OEEO; ker je samo tako mogoče zagotavljati finančno izravnavo, ki jo predvideva 35. člen Uredbe OEEO, itd.. Prosilec meni, da je to še toliko bolj pomembno v luči nedavno objavljenega članka Tretjina elektronski odpadkov izgine. Kam?, ki je objavljen na spletni strani Financ (http://oe.finance.si/8845942/Tretiina- elektronskih-odpadkov-izgine-Kam). Iz omenjenega članka izhaja, da kar tretjina elektronskih odpadkov izgine, zato ima javnost pravico do podatkov, kakšne stroške OEEO je posamezni nosilec načrta izkazal, saj je na temelju tega podatka mogoče, ob primerjavi z ostalimi nosilci skupnih načrtov, preverjati glede na poročane količine prevzete OEEO. Glede na to, da so zahtevani podatki absolutno javni, je tako povsem brezpredmetna razprava o tem, za kakšen namen jih bo uporabil prosilec. Prosilec je v svoji zahtevi za posredovanje podatkov sicer pojasnil, za kaj jih potrebuje, vendar zgolj v svojstvu zahteve, ki jo je vložil na podlagi Zakona o odvetništvu. Po ZDIJZ pa namena ni treba razkriti, še sploh, ker gre za absolutno javne podatke. 

 

Organ je pritožbo prosilca, z dopisom z dne 29. 8. 2017, št. 0900-62/201-9, posredoval družbam Zeos d.o.o., Slopak d.o.o. in Trigana d.o.o., da se v skladu s 240. členom ZUP kot stranke z interesom opredelijo do pritožbe.

 

Družba Zeos d.o.o. je odgovorila z dopisom z dne 7. 9. 2017, v kateri je navedla, da se do pritožbe opredeljuje negativno in ne dovoli posredovanja kopije revidiranega finančna poročila družbe Zeos d.o.o., kot nosilca skupnega načrta ravnanja z odpadno električno in elektronsko opremo za leto 2016.

 

Družba Slopak d.o.o. je odgovorila z dopisom z dne 14. 9. 2017, v katerem je preko pooblaščenca navedla, da se strinja z zavrnitvijo zahteve družbe Interseroh d.o.o. za dostop do kopij revidiranih finančnih poročil nosilcev skupnih načrtov ravnanja z odpadno električno in elektronsko opremo za leto 2016 kot informacijo javnega značaja. Nadalje je poudarila, da ne dovoli vpogleda v revidirano Poročilo o ravnanju z odpadno električno in elektronsko opremo družbe Slopak d.o.o. za leto 2016, ki je označeno kot Poslovna skrivnost. Ocenjuje, da bi z javno objavo podatkov, ki jih v svoji pritožbi zahteva prosilec, konkurenčni družbi razkrili ključne poslovne podatke o stroških in posledično nabavnih cenah storitev za izvajanje skupnega načrta ravnanja z OEEO. Argumenti, ki jih v svoji pritožbi navaja prosilec, da brez vpogleda v zaupne podatke konkurenčnih družb ne more skleniti finančne izravnave h kateri ga zavezuje Uredba OEEO in, da bi mu zato moral biti omogočen dostop do zaupnih podatkov, ki so za ta namen potrebi, je v celoti neutemeljena, saj informacija javnega značaja ne more nadomestiti s predpisom oz. Uredbo določenih obveznosti in pravne podlage, na osnovi katere se te obveznosti realizirajo. V kolikor prosilec na osnovi spremenjene Uredbe OEEO ne more izpolniti zavez iz Uredbe, zaradi pomanjkanja verodostojnih podatkov oz. parametrov, je v ta namen potrebno predlagati dopolnitve oz. spremembe Uredbe, ker je v tem delu neizvršljiva oz. se obveznosti po njej ne da na zakonit način izvršiti, ne pa pridobivati zaupnih informacij (poslovnih skrivnosti) o konkurentih na nezakonit način, kar bi v tem primeru pomenilo, da bi se zaupne poslovne informacije gospodarske družbe Slopak d.o.o. štele kot informacije javnega značaja.

 

Družba Trigana d.o.o. je odgovorila z dopisom z dne 13. 9. 2017, v katerem je uvodoma poudarila, da izrecno nasprotuje razkritju podatkov iz Poročila o ravnanju z OEEO in prilog, ki jih je predložila na ARSO, in dodala sledeče: - glede obstoja poslovne skrivnosti kot izjeme po 2. točki prvega odstavka 6. člena ZDIJZ) je družba Trigana d.o.o., kot nosilec skupnega načrta, na ARSO, skladno z 33. členom Uredbe o odpadni električni in elektronski opremi, pravočasno predložila Poročilo o ravnanju z OEEO za leto 2016 s prilogami, med njimi revidirano finančno poročilo. Trigana d.o.o. je na podlagi 39. in 40. člena ZGD-1, Poročilo s prilogami s pisnim Sklepom z dne 23. 3. 2017 označila za poslovno skrivnost družbe in tretjim osebam prepovedala kakršnokoli širjenje, izdajanje ali uporabo informacij. Sklep o poslovni skrivnosti z dne 23. 3. 2017 je bil priložen Poročilu o ravnanju z OEEO, kar pomeni, da je bil ARSO z njim seznanjen. Poleg tega je bilo Poročilo s prilogami vidno označeno kot »poslovna skrivnost«. Iz teh razlogov se družba Trigana d.o.o. ne strinja s prosilcem, da sklep ni bil izdan in predložen upravnemu organu. Trigana d.o.o. je s tem, ko je s pisnim sklepom Poročilo o ravnanju z OEEO oz. revidirano finančno poročilo v celoti označila za svojo poslovno skrivnost in seznanjenim osebam naložila, da so dolžne podatke varovati, izpolnila zakonski pogoj po prvem odstavku 39. člena in 40. člena ZGD-1. S tem pa je podana izjema po 2. točki prvega odstavka 6. čelna ZDIJZ, da organ prosilcu zavrne dostop do informacije. Po mnenju družbe je ARSO ravnal pravilno in zakonito, da je družbi Interseroh d.o.o. zavrnil zahtevo za dostop do kopij revidiranih finančnih poročil, ki jih je družba Trigana d.o.o. predložila na ARSO. Ob izkazanem subjektivnem kriteriju poslovne skrivnosti revidiranega finančnega poročila po prvem odstavku 39. člena ZGD-1 ni potrebe po ugotavljanju objektivnega kriterija poslovne skrivnosti po drugem odstavku 39. člena ZGD-1, tj. ali bi z razkritjem podatkov družbi Trigana d.o.o. nastala občutna škoda. Zato se Trigana d.o.o. ne strinja s pritožnikom, da bi ARSO moral ugotavljati, ali bi z razkritjem revidiranega finančnega poročila družbi nastala očitna škoda. Posledično je pritožnikov očitek, da je dejansko stanje nepopolno ugotovljeno in izdana odločba v tem delu neobrazložena, neutemeljen. Kljub navedenemu je družba Trigana d.o.o. iz previdnosti dodala, da je podan tudi objektivni kriterij poslovne skrivnosti, saj bi z razkritjem revidiranih finančnih poročil družbi nastala občutna škoda, če bi zanje izvedela nepooblaščena oseba. Podatki o stroških zbiranja in obdelave OEEO ter stroških obveščanja javnosti v revidiranih finančnih poročilih sodijo med podatke o delovanju družbe, za katere je že vsaki povprečni osebi jasno, da gre za podatek, ki je zaupen že po svoji naravi. Podatki o stroških so pomembni pri oblikovanju končnih cen storitev, ki jih zagotavljajo družba Trigana d.o.o. in njeni konkurenti na trgu, zato jih družbe varujejo in preprečujejo tretjim, da se z njimi seznanjajo. Četudi gre za dejavnost, ki je z Uredbo OEEO določena kot nepridobitna dejavnost, jo podjetja opravljajo proti plačilu na trgu, zato se šteje za gospodarsko dejavnost v smislu konkurenčnega prava. Po konkurenčnem pravu veljajo podatki o stroških za občutljive, strateške informacije, ki jih konkurenti ne smejo razkrivati drug drugemu, saj to lahko v določenih okoliščinah pomeni nedopustno izmenjavo informacij. V kolikor bi ARSO podatke o stroških družbe Trigana d.o.o. razkril njenemu konkurentu, družbi Interseroh d.o.o., bi to pomenilo za družbo Interseroh d.o.o. občutno prednost na trgu. Ostali konkurenti s temi podatki ne bi razpolagali, družba Interseroh d.o.o., pa bi lahko prilagodila svoje strateško obnašanje na trgu informacijam, s katerimi bi se seznanila, kar bi lahko vplivalo na poslovanje družb. Če pa bi ARSO vsem družbam, dejavnim na področju ravnanja z odpadno električno in elektronsko opremo, dopustil razkritje zadevnih podatkov o stroških, bi to lahko pomenilo, da je ARSO omogočil podjetjem izmenjavo občutljivih informacij, ki bi v določenih okoliščinah lahko predstavljala kršitev konkurenčnega prava. Prosilec je navedel, da je vsebina revidiranega finančnega poročila, ki vsebuje stroške zbiranja in obdelave OEEO po posameznih zbirnopredelovalnih skupinah ter stroške obveščanja javnosti, distributerjev ter končnih uporabnikov, po zakonu javen podatek na podlagi tretjega odstavka 39. člena ZGD-1. Po mnenju prosilca gre za stroške poslovanja gospodarske družbe, ki so javni podatki in so predmet letnih poročil, ki so jih družbe zavezane objavljati na AJPES v skladu z določili ZGD-1. Trigana d.o.o. se ne strinja s stališčem pritožnika. Uredba OEEO ne določa, da bi bilo Poročilo o ravnanju z OEEO, katerega priloga je revidirano finančno poročilo, zavezano k javni objavi, kot to velja za letno poročilo o poslovanju družbe po 58. členu ZGD-1. Uredba določa le, da je nosilec skupnega načrta poročilo o ravnanju z OEEO dolžan poslati ministrstvu, ne pa da ga je ministrstvo dolžno tudi javno objaviti. Zato podatki o stroških iz revidiranega finančnega poročila niso javni podatki v smislu stroškov poslovanja družbe po tretjem odstavku 39. člena ZGD-1. Dalje prosilec še navaja, da so podatki o stroških iz revidiranega finančnega poročila podatek o odpadkih oz. okoljski podatek in kot takšni absolutno javni. Pri tem se sklicuje na drugo alinejo tretjega odstavka 6. člena ZDIJZ in 110. člen Zakona o varstvu okolja (ZVO-1). Trigana d.o.o. se s tem ne strinja. Podatki o odpadkih oz. okoljski podatki imajo naravo absolutne javnosti iz razloga, da imajo posamezniki dostop do temeljnih informacij o kakovosti okolja, v katerem živijo. Podatki o stroških iz revidiranega finančnega poročila pa niso podatki o odpadkih, ampak podatki o poslovanju družbe, ki se ukvarja z ravnanjem z odpadki in kot takšni ne služijo informiranosti javnosti o stanju okolja. Zato niso absolutno javen podatek in so lahko varovani z institutom poslovne skrivnosti. Iz zahteve prosilca izhaja, da njegov namen ni pridobiti informacije o stanju okolja, ampak o poslovanju družbe iz razloga finančne izravnave obveznosti z drugim nosilcem skupnega načrta. Kot je ARSO že pojasnil v obrazložitvi odločbe, ministrstvo ne sodeluje pri dogovoru o finančni izravnavi obveznosti, ampak ga morajo nosilci skupnih načrtov zgolj obvestiti o sklenitvi takšnega dogovora. Na podlagi vsega navedenega družba Trigana d.o.o. pritožbenemu organu predlaga, da pritožbo zavrne kot neutemeljeno.

 

Organ je pritožbo prosilca kot neutemeljeno, vendar dovoljeno, pravočasno in vloženo s strani upravičene osebe, z dopisom z dne 19. 9. 2017, št. 0900-62/2017-17, s prilogami, poslal v odločanje IP. IP je dne 9. 10. 2017 in naknadno še 26. 10. 2017 organ pozval k posredovanju informacij, ki so predmet presoje. Organ je dne 27. 10. 2017 posredoval zahtevane informacije.  

 

Pritožba je delno utemeljena. 

 

IP pojasnjuje, da je kot organ druge stopnje v skladu z 247. členom ZUP dolžan preizkusiti izpodbijano odločbo v delu, v katerem jo prosilka izpodbija. IP prvostopenjsko odločbo preizkusi v mejah pritožbenih navedb, po uradni dolžnosti pa preizkusi, ali ni prišlo v postopku na prvi stopnji do bistvenih kršitev postopka in ali ni prekršen materialni zakon. 

 

IP ugotavlja, da organ z zahtevanimi informacijami razpolaga in jih je tudi posredoval IP, prav tako sodijo v delovno področje organa, kot je pojasnil že organ sam, kar pomeni, da zahtevane informacije izpolnjujejo vse pogoje za obstoj informacije javnega značaja po določilu 1. odst. 4. čl. ZDIJZ. 

 

V nadaljevanju se je IP opredelil do zatrjevane izjeme poslovne skrivnosti. 

 

IP je vpogledal v posredovana revidirana finančna poročila družb Zeos d.o.o. z dne 31.3.2017, Slopak d.o.o. z dne 25.4.2017 in Trigana d.o.o. z dne 10.3.2017 ter ugotavlja, da so označena z oznako »poslovna skrivnost« oziroma »zaupno«, kar pomeni, da je bil organ o volji družb, da je treba dokumente obravnavati kot poslovno skrivnost, nedvomno obveščen. Družba Trigana d.o.o. je predložila tudi sklep o varovanju poslovne skrivnosti. Družbi Zeos d.o.o. in Slopak d.o.o. sicer posebnega sklepa nista predložili, vendar po oceni IP omenjena pomanjkljivost ne more biti razlog, da zahtevanih revidiranih finančnih poročil družb ne bi mogli obravnavati kot poslovne skrivnosti po subjektivnem kriteriju (prvem odstavku 39. čl. ZGD-1), saj so podatki, ki predstavljajo poslovno skrivnost, določeni jasno in konkretno, prav tako so družbe te podatke kot take označile pred vloženo zahtevo za dostop do informacij javnega značaja. Tudi po stališču sodne prakse je pri ugotavljanju, ali je podana poslovna skrivnost ključna ugotovitev, ali so bile osebe, ki so bile dolžne varovati zahtevane podatke kot poslovno skrivnost, seznanjene z dejstvom poslovne skrivnosti, oziroma ali so ravnale tako, kot da gre za poslovno skrivnost ter da je bila volja subjekta, da določene informacije predstavljajo poslovno skrivnost, dovolj določno izkazana in to pred vložitvijo zahteve za dostop do informacij javnega značaja . Ker so v obravnavanem primeru vse navedene predpostavke izpolnjene, je IP sledil odločitvi organa in stranskih udeležencev, da revidirana finančna poročila družb Zeos d.o.o., Slopak d.o.o. in Trigana d.o.o. predstavljajo poslovno skrivnost po subjektivnem kriteriju. Ker že obstoj poslovne skrivnosti po prvem odstavku 39. člena ZGD-1 zadosti obstoju izjeme po drugi točki prvega odstavka 6. člena ZDIJZ, se IP ni posebej opredeljeval do objektivnega kriterija poslovne skrivnosti. 

 

IP pa je v nadaljevanju ugotavljal, ali so predmet zahteve oz. presoje informacije, ki se v skladu s tretjim odstavkom 39. člena ZGD-1 ne morejo opredeliti kot poslovna skrivnost, ker so javne po zakonu, predstavljajo kršitev zakona ali dobrih poslovnih običajev. 

 

Kot je organ pojasnil že v izpodbijani odločbi, so bila revidirana finančna poročila družb Zeos d.o.o., Slopak d.o.o. in Trigana d.o.o. organu posredovana na podlagi druge točke četrtega odstavka 33. člena Uredbe. Ta določa, da mora biti poročilu o ravnanju z OEEO za preteklo koledarsko leto, ki ga do 31. marca tekočega leta ministrstvu predložita proizvajalec, ki samostojno izpolnjuje obveznosti iz drugega odstavka 17. člena te uredbe, in nosilec skupnega načrta, priloženo revidirano finančno poročilo, iz katerega morajo biti ločeno razvidni stroški zbiranja in obdelave OEEO po posameznih zbirnopredelovalnih skupinah, določenih v prilogi 4 te uredbe, ter stroški izvedenih aktivnosti iz prejšnje alineje. Gre torej zlasti za vprašanje stroškov, povezanih z zbiranjem in obdelavo odpadne električne in elektronske opreme, kar pomeni, da je ta del informacij nedvomno nastal zaradi obveznosti, ki jih nalaga Uredba in torej ne gre za informacije, ki bi nastale zaradi ozkih poslovnih interesov stranskih udeležencev. Kot izhaja iz drugega člena, Uredba, z namenom prispevanja k trajnostnemu razvoju, določa preprečevanje ali zmanjševanje škodljivih vplivov nastajanja odpadne električne in elektronske opreme ter ravnanja z njo zaradi varstva okolja in varovanja človekovega zdravja ter zmanjševanja celotnega vpliva uporabe naravnih virov in izboljšanja učinkovitosti njihove uporabe v skladu s 1. in 4. členom Direktive 2008/98/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 19. Novembra 2008 o odpadkih in razveljavitvi nekaterih direktiv .  

 

Glede na to, da je bila Uredba sprejeta na podlagi Zakona o varstvu okolja (ZVO-1) je v obravnavanem primeru treba razrešiti vprašanje, ali informacije, do katerih je organ zavrnil dostop, v celoti ali deloma sodijo med okoljske podatke, ki so vselej javni. Načelo javnosti ureja 13. člen ZVO-1, ki določa, da so okoljski podatki javni. Prav tako pa tudi druga alineja 3. odstavka 6. člena ZDIJZ izrecno določa, da se ne glede na obstoj izjeme iz prvega odstavka tega člena (npr. poslovna skrivnost) dostop dovoli, če gre za podatke glede emisij v okolje, odpadkov, nevarnih snovi v obratu ali podatke iz varnostnega poročila in druge podatke, za katere tako določa zakon, ki ureja varstvo okolja. 

 

Temeljne standarde glede dostopa do informacij na področju okolja, sodelovanja javnosti v postopkih odločanja glede okolja in učinkovitega varstva navedenih pravic predstavlja Aarhuška konvencija , ki v 2. členu določa, da "okoljske informacije" pomenijo vse pisne, vizualne, zvočne in elektronske informacije ali informacije v kakšni koli drugi materialni obliki: a) o stanju elementov okolja, kot so zrak in ozračje, voda, prst, zemljišča, krajina in naravna območja, biološka raznovrstnost in njene sestavine, vključno z gensko spremenjenimi organizmi, in o medsebojnem vplivu teh elementov; b) o dejavnikih, kot so snovi, energija, hrup in sevanje, ter o dejavnostih ali ukrepih skupaj z upravnimi ukrepi, okoljskimi sporazumi, politikami, zakonodajo, načrti in programi, ki vplivajo ali bi lahko vplivali na elemente okolja iz pododstavka a), o analizah stroškov in koristi ter o drugih ekonomskih analizah in predpostavkah, ki se uporabljajo pri okoljskem odločanju; c) o zdravstvenem stanju in varnosti ljudi, življenjskih razmerah ljudi, stanju kulturnih znamenitosti in objektov, če nanje vpliva ali bi lahko vplivalo stanje elementov okolja ali s temi elementi povezani dejavniki, dejavnosti ali ukrepi iz pododstavke b). Kateri podatki štejejo za okoljske podatke pa določa tudi 110. člen ZVO-1, in sicer so to zlasti podatki o: 1. stanju okolja in njegovih delov, 2. naravnih pojavih, 3. naravnih dobrinah (naravnem javnem dobru, naravnih vrednotah in biološki raznovrstnosti, vključno z gensko spremenjenimi organizmi, ter naravnih virih), 4. emisijah, odpadkih in nevarnih snoveh, vključno z informacijami o obremenjevanju okolja, ki ga povzročajo, in okoljskih nesrečah, 5. dejavnostih, vključno s postopki državnih organov, občinskih organov in drugih oseb javnega prava, izvajalcev javnih služb in nosilcev javnih pooblastil, ki se nanašajo na sprejemanje z varstvom okolja povezanih splošnih in konkretnih pravnih aktov ali sprejemanje strategij, planov, programov, sporazumov, okoljskih izhodišč in poročil, vodenje registrov in evidenc, vključno s temi akti, registri in evidencami, 6. skupnih naložbah iz 140. člena tega zakona, 7. ekonomskih analizah in ocenah, uporabljenih pri sprejemanju ukrepov iz prejšnje točke, 8. zdravstvenem stanju, varnosti in življenjskih razmerah ljudi, vključno s podatki o onesnaženosti prehranjevalnih verig, ter stanju objektov kulturne dediščine, če nanje vpliva ali bi lahko vplivalo obremenjenost okolja, ali z njimi povezani dejavniki ali postopki in dejavnosti iz 4. točke tega odstavka, in 9. varnostnih ukrepih za preprečevanje večje nesreče, ki jih mora izvesti povzročitelj tveganja. Nadalje je v tretjem odstavku istega člena določeno, da so ne glede na določbe predpisov iz prvega odstavka tega člena o izjemah glede dostopa do informacij javnega značaja, okoljski podatki, ki se nanašajo na emisije, odpadke, nevarne snovi v obratu in varnostno poročilo iz tretjega odstavka 18. člena tega zakona, javni. 

 

Iz omenjenih opredelitev okoljskih informacij izhaja, da med okoljske podatke sodijo vse informacije, ki kakor koli posegajo v okolje. Zakonodajalec je torej med okoljskimi podatki izrecno navedel »odpadke«, ki so vselej javni. Uredba OEEO izrecno ureja ravnanje z odpadno električno in elektronsko opremo, kar pomeni, da ni nobenega dvoma, da tudi višine dejanskih stroškov izvajanja skupnega načrta ravnanja z OEEO, ki se neposredno tičejo odpadkov, sodijo med okoljske podatke. Zaradi navedenega ni mogoče slediti stališču organa in družbe Trigana d.o.o., da informacije o stroških, ki se nanašajo na zbiranja in obdelave OEEO, ne predstavljajo okoljske informacije. Takšna trditev je v direktnem nasprotju z zgoraj navedeno »definicijo« okoljskih podatkov po AArhuški konvenciji, ki je v svoj okvir izrecno zajela tudi informacije »o analizah stroškov in koristi ter druge ekonomske analize in predpostavke, ki se uporabljajo pri okoljskem odločanju«, kar je predmet presoje tudi v obravnavanem primeru. Slednje po oceni IP izhaja iz dejstva, da količina oziroma vrednost finančnih sredstev oziroma stroškov vselej sovpliva na okoljske odločitve, saj se pri subjektih, ki delujejo na trgu, vselej zastavlja vprašanje, ali ni zaradi želje po čim manjših stroških zanemarjen tisti del ravnanja z odpadki, ki mora ustrezati okoljevarstvenim zahtevam. Res je, da Uredba izrecno določa, da morajo nosilci skupnega načrta to opravljati kot nepridobitno dejavnost, vendar hkrati tudi dopušča morebitni dobiček (27. člen Uredbe) in določa, da morajo zagotavljati finančno jamstvo, kar je trikratnik višine stroškov. To pomeni, da je od višine stroškov odvisno, kakšno finančno jamstvo v obliki bančne garancije ali bančnega depozita, morajo zagotoviti nosilci skupnega načrta. Upravičenec do sredstev finančnega jamstva je ministrstvo, ki ga lahko unovči v primeru izbrisa njegovega načrta oziroma skupnega načrta iz evidence načrtov ravnanja z OEEO na podlagi 32. člena te uredbe. 

 

Glede na vse navedeno IP ugotavlja, da je zakonodajalec z namenom varstva okolja in človekovega zdravja določil pravila ravnanja in druge pogoje za preprečevanje in zmanjševanje škodljivih vplivov nastajanja odpadne električne in elektronske opreme in pri tem kot ene izmed okoljskih podatkov posebej izpostavil stroške zbiranja in obdelave OEEO ter stroške obveščanja. Zaradi navedenega po oceni IP revidiranih finančnih poročil, v delu, v katerem so zajeti stroški zbiranja in obdelave OEEO ter stroški obveščanja, ni mogoče obravnavati kot poslovne skrivnosti, saj so ti podatki v skladu z Uredbo, ZVO-1, AArhuško konvencijo in ZDIJZ, okoljski podatki, ki so javni. Pri ravnanju z odpadki OEEO torej ni relevantna samo njihova količina, temveč tudi stroški, ki ob tem nastanejo in za katere bi lahko rekli, da so kazalnik resnosti in odgovornosti države do varstva okolja. Ti podatki šele skupaj izkazujejo, kako, na kakšen način in s kakšnimi stroški, se država preko nosilcev skupnega načrta loteva problematike varstva okolja pred škodljivimi vplivi odpadne električne in elektronske opreme, kar je izrednega pomena ne samo za ljudi, ki v njej živijo, temveč globalno za cel svet. Po mnenju IP gre torej glede na vsebino zahtevane informacije nedvomno za takšne vrste okoljskih podatkov, ki jih je zakonodajalec želel vključiti v izjemo od izjem iz druge alineja 3. odstavka 6. člena ZDIJZ, zato v skladu s tretjim odstavkom 39. člena ZGD-1 ne morejo predstavljati poslovne skrivnosti stranskih udeležencev ter posledično ne predstavljajo izjeme po drugi točki prvega odstavka 6. člena ZDIJZ. Organ je torej v delu izpodbijane odločbe, v katerem je zavrnil dostop do stroškov zbiranja in obdelave OEEO ter stroškov obveščanja iz revidiranih finančnih poročil, zmotno uporabil materialno pravo, zato je IP v tem delu pritožbi ugodil in odločil, kot izhaja iz prve točke izreka te odločbe. 

 

To pa ne velja za ostale podatke v revidiranih finančnih poročilih stranskih udeležencev, ki izkazujejo poslovanje družb in nimajo neposredne zveze s podatki o odpadkih. Zato po oceni IP v preostalem delu zahtevanih informacij ne gre za podatke, ki bi bili javni po zakonu, v skladu s tretjim odstavkom 39. člena ZGD-1. IP poudarja, da zgolj zato, ker zakon in podzakonski akt zahtevata predložitev določenih podatkov in dokumentov s strani poslovnega subjekta, to ne pomeni, da so vsi podatki javni po zakonu. Stranski udeleženci so po Uredbi dolžni ministrstvu posredovati poročilo o ravnanju z OEEO za preteklo koledarsko leto, s katerim izkazujejo, da izpolnjujejo obveznosti iz te uredbe in v tem okviru morajo predložiti tudi revidirano finančno poročilo. Prav tako je revidirano finančno poročilo podlaga oziroma predmet presoje v upravnem postopku izdaje odločbe, s katero ministrstvo nosilcu skupnega načrta določi finančno jamstvo zaradi izvajanja skupnega načrta ravnanja z odpadno električno in elektronsko opremo. Nosilci skupnega načrta so torej zahtevan dokument - revidirano finančno poročilo dolžni predložiti, če želijo izvajati skupni načrt ravnanja z odpadno električno in elektronsko opremo, pri čemer pa po oceni IP njihova »vsebina« ni v celoti javna po zakonu, kot to velja za zgoraj navedene okoljske podatke. Ta predložena dokumentacija je tako sicer res del ugotovitvenega postopka, na podlagi katerega organ sprejme odločitev v izdani upravni odločbi, vendar pa zaradi tega predložena dokumentacija ne izgubi v celoti statusa poslovne skrivnosti, kadar je ta zatrjevana in izkazana. 

 

Glede na to, da je prosilec v zahtevi izrecno izpostavil in podrobno pojasnil, da zahtevane informacije potrebuje, da bo lahko izvedel postopke finančne izravnave po Uredbi, IP poudarja, da se v postopku po ZDIJZ odloča izključno o tem, ali gre za informacije javnega značaja, ki so dostopne vsem, lat. erga omnes, ne le prosilcu. Prosilčev interes in pravne koristi za to presojo niso pomembni. A contrario to pomeni, da če je določena informacija v postopku dostopa do informacij javnega značaja opredeljena kot prosto dostopna informacija javnega značaja ali kot izjema od prostega dostopa (npr. poslovne skrivnosti), slednje velja za vse prosilce, ne glede na njihov status, položaj, odnos, povezavo ali interes do teh informacij. ZDIJZ med prosilci ne dela nobenih razlik.  

 

Na podlagi vsega navedenega IP zaključuje, da je pritožba prosilca delno utemeljena, saj je organ na prvi stopnji iz ugotovljenih dejstev napravil napačen sklep in posledično napačno uporabil pravni predpis, zato je IP pritožbi prosilca delno ugodil in na podlagi prvega odstavka 252. člena ZUP odločbo organa delno odpravil in v tem delu sam rešil zadevo tako, kot izhaja iz 1. točke izreka te odločbe. Organ je dolžan prosilcu v roku enaintridesetih (31) dni po vročitvi te odločbe posredovati informacije, kot izhaja iz prve točke izreka te odločbe. V preostalih delih je IP pritožbo prosilca zavrnil, na podlagi prvega odstavka 248. člena ZUP.

 

Posebni stroški v tem postopku niso nastali. 

 

Ta odločba je v skladu s 30. točko 28. člena Zakona o upravnih taksah (Ur.l. RS, št. 42/2007 - uradno prečiščeno besedilo s spremembami in dopolnitvami - ZUT-UPB3) oproščena plačila upravne takse. 

 


Pouk o pravnem sredstvu:
Zoper to odločbe ni dovoljena pritožba, pač pa se lahko sproži upravni spor. Upravni spor se sproži s tožbo, ki se vloži v 30 dneh od vročitve odločbe na Upravno sodišče RS, Fajfarjeva 33, Ljubljana. Tožba se lahko vloži pisno po pošti ali neposredno pri navedenem sodišču. Če se tožba pošlje priporočeno po pošti, se za dan izročitve sodišču šteje dan oddaje na pošto. Tožba z morebitnimi prilogami se vloži v najmanj treh izvodih. Tožbi je treba priložiti tudi to odločbo v izvirniku ali prepisu.

 


Postopek vodila:
Alenka Žaucer, univ. dipl. prav.
svetovalka informacijske pooblaščenke    

 

Informacijski Pooblaščenec:
Mojca Prelesnik, univ. dipl. prav.,
informacijska pooblaščenka