Informacijski pooblaščenec Republika Slovenija
    SLO | ENG

Iskalnik po odločbah IP o dostopu do informacij javnega značaja

+ -
Datum: 13.02.2015
Naslov: Inštitut za metalne konstrukcije - Slovenski inštitut za standardizacijo
Številka: 090-287/2014
Kategorija: Ali gre za delovno področje organa?, Avtorsko delo, Stroški
Status: Odobreno


Sodba Upravnega sodišča

 

POVZETEK:

Prosilec je zahteval posredovanje standardov, ki so priloženi k Odredbi o seznamu standardov, katerih uporaba ustvari domnevo o skladnosti gradbenih proizvodov z zahtevami Zakona o gradbenih proizvodih. Organ je zahtevo prosilca zavrnil, ker zahtevani dokument ne sodi v delovno področje organa in ker predstavlja avtorsko delo. IP je v pritožbenem postopku ugotovil, da zahtevani dokument sodi v delovno področje organa in predstavlja avtorsko delo. Ker pa je zahtevani dokument priloga k odredbi, ki jo je izdalo ministrstvo, se šteje za uradno besedilo, zaradi česar se mu po 9. členu ZASP odreka avtorskopravno varstvo. Dokument mora biti kot uradno besedilo prosto dostopen vsem državljanom. Organ z njim razpolaga v elektronski obliki, zaradi česar posredovanja prosilcu ne sme zaračunati.

 

ODLOČBA:

Številka: 090-287/2014/9
Datum: 13. 2. 2015

Informacijski pooblaščenec (v nadaljevanju IP) po informacijski pooblaščenki Mojci Prelesnik izdaja na podlagi 2. člena Zakona o Informacijskem pooblaščencu (Ur. l. RS, št. 113/05 in 51/07 – ZUstS-A; v nadaljevanju ZInfP), 3. in 4. odstavka 27. člena Zakona o dostopu do informacij javnega značaja (Ur. l. RS, št. 51/06- uradno prečiščeno besedilo, 117/06 – ZDavP-2, 23/14 in 50/14, v nadaljevanju ZDIJZ) ter prvega odstavka 252. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Ur. l. RS, št. 24/06 – UPB, 105/06 – ZUS-1, 126/07  – ZUP-E, 65/08 – ZUP-F; 8/10 – ZUP-G in 82/13 – ZUP-H, v nadaljevanju ZUP), o pritožbi Inštituta za metalne konstrukcije, Mencingerjeva 7, 1000 Ljubljana, ki ga zastopa Odvetniška družba Avbreht, Zajc in partnerji o.p., d.o.o., Šestova ulica 2, 1000 Ljubljana (v nadaljevanju prosilec) z dne 17. 12. 2014 zoper odločbo Slovenskega inštituta za standardizacijo, Šmartinska cesta 152, 1000 Ljubljana (v nadaljevanju organ) št. 1/2014/IJZ z dne 3. 12. 2014, naslednjo

O D L O Č B O:

1.    Pritožbi prosilca z dne 17. 12. 2014 zoper odločbo organa št. 1/2014/IJZ z dne 3. 12. 2014 se ugodi ter se odločba odpravi in se odloči: Organ mora prosilcu v roku 31 dni od vročitve te odločbe brezplačno posredovati v elektronski obliki vse standarde, katerih seznam je priloga k Odredbi o seznamu standardov, katerih uporaba ustvari domnevo o skladnosti gradbenih proizvodov z zahtevami Zakona o gradbenih proizvodih (Ur. l. RS, št. 103/2011).

2.    V postopku reševanja te pritožbe niso nastali posebni stroški.


O b r a z l o ž i t e v:

Prosilec je dne 6. 11. 2014 od organa zahteval posredovanje vseh standardov, ki so kot priloga priloženi Odredbi o seznamu standardov, katerih uporaba ustvari domnevo o skladnosti gradbenih proizvodov z zahtevami Zakona o gradbenih proizvodih (Ur. l. RS, št. 103/2011). Navedene dokumente je prosilec zahteval v elektronski obliki oz. v obliki fotokopij, če organ ne razpolaga z zahtevanimi informacijami v elektronski obliki.

Organ je dne 3. 12. 2014 izdal odločbo št. 1/2014/IJZ, s katero je zahtevo prosilca v celoti zavrnil. V izpodbijani odločbi je navedel, da je odredba, na katero se sklicuje prosilec in h kateri naj bi bili priloženi zahtevani dokumenti, bila razveljavljena z novo, kasneje izdano odredbo v letu 2013. Tudi slednja pa je bila razveljavljena z uveljavitvijo Zakona o gradbenih proizvodih (Ur. l. RS, št. 82/2013, v nadaljevanju ZGPro-1). Ker je predpis, ki je v prilogi določal zahtevane dokumente, razveljavljen, je zahteva prosilca neutemeljena. Poleg tega zahtevani dokumenti ne sodijo med informacije javnega značaja po 4. členu ZDIJZ. Informacije javnega značaja so namreč le dokumenti, povezani z izvajanjem javnopravnih nalog. Pri opredelitvi določene informacije za informacijo javnega značaja je torej odločilno, ali informacija kaže na dejstvo oz. okoliščino, ki vpliva ali bi lahko vplivala na izvrševanje javnih nalog. V nasprotnem primeru, ko gre za tržno dejavnost, ne gre za informacijo javnega značaja. Zahtevani dokumenti sodijo v tržno dejavnost organa, zato ne predstavljajo informacije javnega značaja. Organ pa je v izpodbijani odločbi navedel tudi, da zahtevani dokumenti predstavljajo avtorsko delo v skladu s predpisi o avtorski pravici, zaradi česar njihova reprodukcija in distribucija ni dopustna.

Dne 17. 12. 2014 se je prosilec zoper izpodbijano odločbo pritožil in navedel, da ZDIJZ ne določa, da so informacije javnega značaja le tiste, ki so povezane z izvajanjem javnopravnih nalog. ZDIJZ govori o delovnem področju organa. Poleg tega je zagotavljanje standardov (zahtevanih dokumentov) javnopravna naloga organa, saj je naloga organa ravno priprava, sprejem in izdajanje standardov. Poleg tega organ predstavlja javni zavod, ki je bil ustanovljen ravno z namenom zagotavljanja standardov. V zvezi s trditvami organa, da zahtevani dokumenti predstavljajo avtorsko delo, je prosilec navedel, da tudi v primeru, da bi te navedbe organa držale, bi moral organ omogočiti vsaj vpogled v zahtevane dokumente, ne pa njegove zahteve zavrniti v celoti. Poleg tega pa zahtevani dokumenti predstavljajo uradno besedilo, kot je definirano v 9. členu Zakona o avtorski in sorodnih pravicah (Ur. l. RS, št. 16/07 uradno prečiščeno besedilo, 68/08 in 110/13, v nadaljevanju ZASP), zaradi česar ne morejo uživati avtorskopravnega varstva. Prosilec je izpostavil, da je zahteval zgolj in izključno tiste standarde, ki jih je sprejel organ in so torej del veljavne zakonodaje. Gre za slovenske in ne tuje standarde, zaradi česar bi moral biti dostop do njih brezplačen. Prav tako je prosilec poudaril, da dejstvo, da je bila predmetna odredba razveljavljena, ne vpliva na pravico do dostopa do zahtevanih dokumentov po ZDIJZ.

Organ je dne 22. 12. 2014 pritožbo prosilca dne 17. 12. 2014, na podlagi 245. člena ZUP, odstopil v reševanje IP kot dovoljeno, pravočasno in vloženo s strani upravičene osebe.

IP je dne 6. 1. 2013 organ pozval, da posreduje vso dokumentacijo, ki jo je zahteval prosilec, pa mu dostop do nje, na podlagi odločbe organa št. 1/2014/IJZ z dne 3. 12. 2014, ni bil omogočen.

Organ je dne 14. 1. 2015 IP posredoval dodatna pojasnila v zvezi z zadevo in obrazložil, da je zahtevana dokumentacija preobsežna za posredovanje po pošti, zaradi česar predlaga, da si jo IP ogleda v prostorih organa.

Dne 16. 1. 2015 je organ IP posredoval še dodatna pojasnila.

IP je dne 28. 1. 2015 pri organu opravil ogled in camera, na podlagi katerega je nastal zapisnik št. 090-287/2014/. Navedeni zapisnik je, skupaj s pojasnili organa z dne 14. 1. in 16. 1. 2015, IP posredoval prosilcu in ga pozval, da poda morebitne ugovore oz. nasprotne argumente oz. da se pisno izreče o navedbah organa. Odgovor prosilca je IP prejel 10. 2. 2015.

Pritožba je utemeljena.

Pojem informacije javnega značaja je opredeljen v prvem odstavku 4. člena ZDIJZ, ki določa, da je informacija javnega značaja informacija, ki izvira iz delovnega področja organa, nahaja pa se v obliki dokumenta, zadeve, dosjeja, registra, evidence ali dokumentarnega gradiva, ki ga je organ izdelal sam, v sodelovanju z drugim organom, ali pridobil od drugih oseb. V omenjeni določbi so zapisani trije osnovni kriteriji, ki morajo biti kumulativno izpolnjeni, da lahko govorimo o obstoju informacije javnega značaja: informacija mora izvirati iz delovnega področja organa, organ mora z njo razpolagati, informacija pa se mora nahajati v materializirani obliki.

V konkretnem primeru ni dvoma, da organ z zahtevanimi informacijami razpolaga v materializirani obliki. Organ navedenega niti ne zanika, prav tako pa je IP vpogledal v zahtevane informacije pri organu na ogledu in camera. Vendar pa organ v izpodbijani odločbi navaja, da zahtevani dokumenti ne predstavljajo informacij javnega značaja, kot so opredeljene v 4. členu ZDIJZ, saj ne sodijo v njegovo delovno področje.

Delovno področje organa po ZDIJZ se razteza na vsak podatek, ki je nastal v zvezi z izvajanjem javnopravnih nalog oziroma v zvezi z dejavnostjo organa. Navedeno izhaja tudi iz sodbe Vrhovnega sodišča RS I Up 122/2006 z dne 25. 4. 2007, in sicer, da je za pojem informacije javnega značaja odločilno, da gre za informacije s področja izvajanja določenih nalog oziroma dejavnosti, ki jih urejajo javnopravni predpisi. Pri javnopravnem delovanju pa ni pomembna konkretna oblika tega delovanja (oblastno odločanje ali ne-oblastno zagotavljanje določenih storitev), temveč, da se javne naloge ali dejavnosti skladno z načelom zakonitosti izvršujejo na podlagi norm javnega prava, v okviru, ki ga te norme za to dejavnost določajo, ter skladno z namenom varstva javnega interesa. Informacija javnega značaja je torej tista informacija, ki služi uradnemu namenu organa, gre torej za informacije, povezane s katerokoli javno ali upravno funkcijo organa (tako tudi Priporočilo št. 2 (2002) Odbora ministrov državam članicam o dostopu do uradnih dokumentov in Obrazložitveni memorandum, sprejet v okviru Sveta Evrope z dne 21. 2. 2002).

Organ je glede na določbo prvega odstavka 7. člena Zakona o standardizaciji (Ur. l. RS, št. 59/99, v nadaljevanju ZSta-1) pravna oseba javnega prava in je kot tak nedvomno zavezanec za dostop do informacij javnega značaja iz 1. člena ZDIJZ. Ustanovitelj organa je Republika Slovenija, akt o njegovi ustanovitvi pa sprejme Vlada Republike Slovenije. V skladu z določbami 5. člena ZSta-1 organ ustanovi Republika Slovenija kot slovenski nacionalni organ za standarde, da bi dosegala cilje iz 3. člena ZSta-1 (zagotavljanje kakovosti proizvodov, procesov in storitev z opredelitvijo njihovih značilnosti, ki določajo zmožnosti, da zadostijo določenemu namenu; zviševanje ravni varnosti, varovanja zdravja in življenja ter varstva okolja; zagotavljanje smotrne izrabe dela, materiala in energije pri izdelavi in menjavi proizvodov; izboljšanje proizvodne učinkovitosti z obvladovanjem raznolikosti, združljivosti in zamenljivosti ter pospeševanje mednarodne trgovine s preprečevanjem ali odpravo ovir pri trgovanju, ki izvirajo iz neutemeljenih razlik pri poslovanju na nacionalni ravni). Naloge organa za dosego teh ciljev so med drugim tudi priprava, sprejem, izdaja in vzdrževanje slovenskih nacionalnih standardov ter drugih dokumentov s področja slovenske nacionalne standardizacije ter zbiranje, urejanje in posredovanje standardov in drugih dokumentov s področja standardizacije v skladu s programom dela. Navedene naloge lahko glede na 5. člen ZSta-1 opravlja izključno organ. Poleg tega, glede na 6. člen ZSta-1, organ za potrebe priprave predpisov in javnih naročil po naročilu Republike Slovenije pripravlja, sprejema, izdaja in vzdržuje slovenske nacionalne standarde ter druge dokumente s področja slovenske nacionalne standardizacije, katerih cilj je zagotavljati varnost, varovanje zdravja in življenja, varstvo okolja ter zaščito interesov potrošnikov. Za izvajanje navedenih nalog iz 5. in 6. člena ZSta-1 ima organ, glede na določbe 7. člena ZSta-1, pravico v pečatu, štampiljki ali na dokumentih uporabljati grb Republike Slovenije. Poleg tega pa se izvajanje navedenih nalog, glede na prvi odstavek 21. člena ZSta-1, financira iz državnega proračuna. Glede na navedeno IP ugotavlja, da naloge iz 5. in 6. člena ZSta-1 nedvomno predstavljajo delovno področje organa, kot je opredeljeno v 4. členu ZDIJZ.

V konkretnem primeru so predmet zahteve standardi, ki jih je organ izdal na podlagi že navedenih določb 5. oz. 6. člena ZSta-1 – torej v okviru opravljanja svojih zakonsko določenih nalog po ZSta-1. Organ je, glede na že navedene določbe ZSta-1, ustanovljen s strani Republike Slovenije ravno z namenom izdajanja predmetnih standardov, izključno organ jih ima pristojnost izdajati, v tem delu je financiran iz državnega proračuna, prav tako pa lahko v te namene v pečatu, štampiljki ali na dokumentih, celo uporablja grb Republike Slovenije. IP zato ugotavlja, da zahtevani dokumenti nedvomno predstavljajo dokumente iz delovnega področja organa in so torej izpolnjeni vsi kriteriji za obstoj informacij javnega značaja.

V izpodbijani odločbi organ ni zatrjeval obstoja nobene izmed izjem od prostega dostopa iz 6. člena ZDIJZ, prav tako izjem od dostopa na ogledu in camera in ob pregledu dokumentacije v pritožbenem postopku ni ugotovil IP. Organ je sicer v izpodbijani odločbi navedel, da je odredba, katere priloga naj bi bil seznam zahtevanih dokumentov, razveljavljena, zaradi česar bi bilo treba dostop do zahtevanih dokumentov zavrniti, vendar pa pri tem ni navedel, na podlagi katere izjeme od prostega dostopa po ZDIJZ naj bi se dostop zavrnil. Prav tako IP ni ugotovil, da bi dejstvo, da zahtevani dokumenti pravno ne zavezujejo več, predstavljalo katero od izjem od dostopa po 6. členu ZDIJZ. V takem primeru bi namreč to pomenilo, da tudi vsi predpisi, ki so prenehali veljati (npr. Zakon o obligacijskih razmerjih), s tem prenehajo biti informacije javnega značaja. Namen ZDIJZ je seznanjenost državljanov z dejavnostjo države, torej tudi s tem, kakšne predpise so predstavniki države izdali v preteklosti. Ti predpisi so bili namreč v preteklem obdobju veljavni in iz njih lahko izvirajo določene pravne posledice. Nadalje je seznanjenost posameznikov s prej veljavnimi predpisi pomembna tudi zaradi pravne varnosti – državljani morajo imeti možnost preveriti, ali so v preteklosti ravnali v skladu s takrat veljavno zakonodajo ali ne, kar je še posebej pomembno v primerih, kadar se jim očita protipravno ravnanje. Posledično so navedbe organa, da zahtevani dokumenti niso več pravno zavezujoči, irelevantne za ugotavljanje, ali bi moral prosilcu biti dostop do njih omogočen ali ne.

Organ pa je v izpodbijani odločbi zatrjeval tudi, da zahtevani dokumenti predstavljajo avtorsko delo, zaradi česar dostop do njih ni mogoč. Iz ZDIJZ izhaja, da ima prosilec, na podlagi 17. člena ZDIJZ, pravico določiti, na kakšen način se želi seznaniti z zahtevano informacijo. Organ nima nikakršne pravice prosilcu odreči pravice do oblike, v kateri želi prejeti zahtevano informacijo. Edino omejitev, ki vpliva na obliko informacije, predstavlja določba drugega odstavka 25. člena ZDIJZ, po kateri lahko prosilec dobi samo vpogled v informacijo, ki je zavarovana skladno z zakonom, ki ureja avtorsko pravico. Drugi odstavek 27. člena ZDIJZ določa, da ima prosilec pravico do pritožbe tudi v primeru, če ne dobi informacije v obliki, ki jo je zahteval. Iz navedenega izhaja, da ima prosilec pravno varovano pravico izbrati, na kakšen način se želi seznaniti z vsebino zahtevane informacije (na primer fotokopija ali vpogled). Glede na navedeno se torej v primeru, da zahtevana informacija predstavlja avtorsko delo, lahko zavrne le določen način seznanitve z njo (elektronska kopija, fotokopija), ne pa tudi sam dostop do informacije (npr. vpogled).

V konkretnem primeru je prosilec zahteval posredovanje zahtevane dokumentacije v elektronski obliki oz. v obliki fotokopij. Nedvomno gre torej v obeh primerih za reprodukcijo zahtevanih dokumentov in posredovanje reprodukcije, bodisi v elektronski, bodisi v fizični obliki. Posledično bi lahko organ zahtevo prosilca po posredovanju zahtevanih dokumentov zavrnil, če slednji predstavljajo avtorsko delo po določbah ZASP. Na uporabo ZASP pa napotuje tudi ZSta-1, ki v tretjem odstavku 22. člena izrecno navaja, da se standardi izdajo kot posebna publikacija in so avtorsko delo v skladu s predpisi o avtorski pravici.

V skladu s 5. členom ZASP je avtorsko delo individualna intelektualna stvaritev s področja književnosti, znanosti in umetnosti, ki je na kakršenkoli način izražena, če ni v ZASP drugače določeno. Iz navedene definicije in obstoječe sodne prakse ter pravne teorije izhaja pet predpostavk, ki morajo biti izpolnjene, da se posamezno delo šteje za avtorsko delo po ZASP, in sicer so to individualnost, intelektualnost oz. duhovnost, stvaritev, področje ustvarjalnosti in izraženost.  Če torej posamezno delo izpolnjuje vse navedene predpostavke kumulativno, se šteje, da gre za avtorsko delo. Glede zahtevanih dokumentov IP ugotavlja, da ti nedvomno izpolnjujejo vseh pet temeljnih predpostavk avtorskega dela iz 5. člena ZASP. Nedvomno je, da je delo izraženo, da predstavlja stvaritev avtorja in intelektualno kreacijo ter da hkrati spada v znanstveno področje človeške ustvarjalnosti. Po vsebinski preučitvi dokumentov IP ocenjuje tudi, da imajo dokumenti tudi zadostno mero individualnosti, da se štejejo za avtorsko delo. IP tako ugotavlja, da zahtevani dokumenti nedvomno izpolnjujejo vse predpostavke za avtorsko delo iz 5. člena ZASP.

Vendar pa je treba v konkretnem primeru upoštevati tudi določbe 9. člena ZASP, ki določenim delom odreka avtorskopravno varstvo. Gre za dela, ki ne glede na to, ali izpolnjujejo navedene predpostavke za avtorsko delo iz 5. člena ZASP, avtorskopravnega varstva ne uživajo.  In sicer glede na določbo 9. člena ZASP avtorskopravno niso varovane ideje, načela, odkritja, uradna besedila z zakonodajnega, upravnega in sodnega področja ter ljudske književne in umetniške stvaritve. Prevodi navedenih dokumentov so avtorskopravno varovani, razen če so objavljeni kot uradna besedila. Namen te določbe je čim večje razširjanje in objavljanje uradnih besedil zaradi javnega interesa. V primeru uradnih besedil se mora avtorjev interes umakniti javnemu, saj je v interesu družbe, da je čim bolj seznanjena z zakoni in predpisi, ki jo uravnavajo. Omejevanje uporabe predpisov z avtorskim pravom bi bilo v neposrednem nasprotju z njihovim poslanstvom in smislom.

Uradna besedila načeloma izdajajo institucije z zakonodajnimi, sodnimi ali upravnimi pristojnostmi ter oblastvenimi upravičenji.  V konkretnem primeru zahtevanih dokumentov ni izdal organ z oblastvenimi upravičenji, zaradi česar sami po sebi še ne predstavljajo uradnega besedila. Zasebne tehnične norme (kot npr. SIST standardi) so tako neuradna besedila  in jim torej ZASP avtorskopravnega varstva ne odreka. Vendar pa je v konkretnem primeru treba upoštevati dejstvo, da se predpis, ki ga je izdalo Ministrstvo za gospodarski razvoj in infrastrukturo,  sklicuje na zahtevane dokumente in jim s tem daje naravo pravno zavezujočega dokumenta. Kadar si namreč pristojni oblastveni organ »prisvoji« takšne zasebne tehnične norme tako, da jih neposredno prevzame ali jih s sklicevanjem vključi v svoj akt, postanejo takšna dela nevarovana uradna besedila v smislu 9. člena ZASP. To velja tudi v primeru, da avtorske pravice na tem delu niso bile prenesene na oblastveni organ in gre torej lahko za oškodovanje avtorja. 

Organ je v izpodbijani odločbi in nadaljnjih pojasnilih navedel, da zahtevani dokumenti ne predstavljajo uradnega besedila, saj ne gre za pravno zavezujoča pravila. V času izdaje dokumentov veljavni Zakon o gradbenih proizvodih (Ur. l. RS, št. 52/00 in 110/02, ZGPro) je namreč določal, da se standardi implementirajo na nakazovalen način sklicevanja. Glede na določbo 8. člena ZGPro pristojni minister v soglasju z ministrom, pristojnim za trg, v Uradnem listu RS objavi seznam standardov iz 6. člena in prvega odstavka 7. člena ZGPro. Tak način sklicevanja je določala tudi takrat veljavna Direktiva ES 89/106. Nakazovalni način sklicevanja pomeni, da je bila uporaba standarda le eden izmed načinov dokazovanja skladnosti gradbenega proizvoda z bistvenimi zahtevami ZGPro. Proizvajalec je lahko torej uporabil druge tehnične specifikacije, da bi zadostil zahtevam ZGPro. Tako je lahko proizvajalec šel k neodvisnemu certifikacijskemu organu (npr. Zavod za gradbeništvo), ki je za konkreten proizvod ugotovil, ali je ta skladen z ZGPro ali ne. Izkazovanje skladnosti s standardi torej ni bil edini način dokazovanja skladnosti z zahtevami ZGPro. Uporaba harmoniziranih standardov torej ostane prostovoljna in ni zavezujoča. Posledično po mnenju organa zahtevani dokumenti ne predstavljajo uradnega besedila, kot ga definira 9. člen ZASP.

IP ugotavlja, da držijo navedbe prosilca o tem, da je ZGPro v drugem odstavku 6. člena določal, da se sme gradbeni proizvodi dati v promet samo, če je skladen z ustreznimi slovenskimi nacionalnimi standardi, ki so nastali s privzemom harmoniziranih standardov, ali z evropskim tehničnim soglasjem, ali če tehničnih specifikacij iz prejšnjih alinej ni, s priznanimi nacionalnimi tehničnimi specifikacijami. Iz navedene določbe izhaja, da se lahko skladnost gradbenega proizvoda dokazuje s priznanimi nacionalnimi tehničnimi specifikacijami le, če ni privzetih harmoniziranih standardov ali evropskega tehničnega soglasja. Vendar pa ne drži navedba prosilca, da je iz tega mogoče sklepati, da je uporaba standardov obvezna. Glede na določbo 23. člena ZSta-1 je namreč uporaba slovenskih nacionalnih standardov prostovoljna, razen v primeru, da je obvezna uporaba SIST določena s predpisom. Pri tem je, glede na mnenje Ivana Lebana o (ne)obveznosti uporabe standardov, ki ga je predložil prosilec,  uporaba standardov obvezna le v primeru izključnega sklicevanja – ko je torej upoštevanje standardov, na katere se tehnični predpis sklicuje, edini način za izpolnitev določil predpisa. V konkretnem primeru privzeti harmonizirani standardi (dokumenti, ki jih zahteva prosilec) obstajajo, zaradi česar dokazovanje skladnosti gradbenih proizvodov ne bi bilo dopustno s priznanimi nacionalnimi tehničnimi specifikacijami ali na načine, opredeljene v 7. členu ZGPro. Vendar pa je še vedno bilo dopustno dokazovanje skladnosti gradbenih proizvodov z evropskim tehničnim soglasjem. Pri tem je evropsko tehnično soglasje, glede na 9. točko 5. člena ZGPro, predstavljalo tehnično soglasje, ki ga je v okviru harmonizirane zakonodaje določenemu gradbenemu proizvodu podelil organ za tehnična soglasja, ki je priglašen komisiji za podeljevanje evropskih tehničnih soglasij. Proizvajalec je torej lahko v primeru, če ni želel ali mogel uporabiti privzetih harmoniziranih standardov, od ustreznega organa pridobil evropsko tehnično soglasje in na tak način izkazal skladnost svojih proizvodov z ZGPro. V konkretnem primeru gre torej za t. i. nakazovalno sklicevanje, pri katerem je upoštevanje določil standarda eden od (več) načinov za izpolnitev zahtev predpisa. Uporaba standarda s tem ni obvezna in ostaja prostovoljna.  Posledično ne pride v poštev niti sklicevanje prosilca na Nomotehnične smernice Službe Vlade RS za zakonodajo.  V delu, kjer smernice citira prosilec, gre namreč za primere, kjer gre za izključno sklicevanje na predpis. Kot namreč navajajo smernice, gre v teh primerih za področje tehničnih norm in standardov in drugih tehničnih zahtev s področja homologacije, atestov, ipd. »Z zakonom morajo biti določene pristojnosti za določanje takih norm, njihova obveznost in način objavljanja (dostopnosti) zaradi seznanitve z njimi.«  V konkretnem primeru je sicer z zakonom (ZSta-1 in ZGPro) določena pristojnost za izdajo standardov in njihov način objavljanja, ne pa tudi njihova obveznost.

Ne glede na navedeno pa IP ugotavlja, da zahtevani dokumenti predstavljajo uradno besedilo, kot je opredeljeno v 9. členu ZASP. Iz navedene določbe ZASP in iz komentarja na to določbo namreč ne izhaja, da se za uradno besedilo šteje le dokument, ki predstavlja zavezujoč predpis v smislu, da je njegova raba obvezna. Zadošča, da se organ z oblastvenimi upravičenji nanj sklicuje kot na merodajnega in tako vpliva na pravni položaj posameznika.  S trenutkom namreč, ko dokument v veljavno zakonodajo vključi organ z oblastvenimi upravičenji, postane ta dokument uradno besedilo in njegovo reproduciranje ne sme biti omejeno. Bistvo takšne ureditve je, kot že navedeno, čim večje razširjanje in objavljanje uradnih besedil, ki uravnavajo družbo, zaradi javnega interesa po seznanjenosti z njimi. Posledično se mora avtorjev interes v takem primeru umakniti javnemu, omejevanje uporabe predpisov z avtorskim pravom pa bi bilo v neposrednem nasprotju z njihovim poslanstvom in smislom.  V konkretnem primeru Odredba o seznamu standardov, katerih uporaba ustvari domnevo o skladnosti gradbenih proizvodov z zahtevami Zakona o gradbenih proizvodih (Ur. l. RS, št. 103/2011) izrecno navaja, da uporaba standardov, ki jih zahteva prosilec, ustvari domnevo o skladnosti gradbenih proizvodov z zahtevami ZGPro. Poznavanje zahtevanih standardov posledično nedvomno vpliva na pravni položaj posameznika – proizvajalca, saj mu skladnost njegovega proizvoda z njimi zagotovi, da se bo njegov proizvod štel za skladnega z zahtevami ZGPro. Če proizvajalec nima dostopa do standardov, mora skladnost proizvoda dokazovati s pridobivanjem evropskega tehničnega soglasja. Proizvajalec torej, ki ima do standardov dostop, je privilegiran proti proizvajalcu, ki tega dostopa nima. Pri tem ne zadošča zgolj omogočanje dostopa v obliki brezplačnega vpogleda, kot naj bi to trenutno zagotavljal organ. Gre namreč za kompleksne dokumente, s katerimi se posameznik ne more ustrezno seznaniti zgolj z vpogledom pri organu. Prav tako drži argument prosilca, da je možnost brezplačnega vpogleda v zahtevane dokumente pri organu povezana z dodatno porabo časa za pot in s stroški prevoza (kar pri poti npr. iz Lendave v Ljubljano ni zanemarljivo) ter je časovno omejena na delovni čas organa. Glede na to, da usklajenost proizvoda s standardi ustvarja domnevo njegove skladnosti z določbami zakona (ZGPro), IP ugotavlja, da morajo imeti vsi proizvajalci možnost, da se seznanijo z njimi. Poleg tega je treba upoštevati tudi namen izdaje standardov, kot je opredeljen v 3. členu ZSta-1, in sicer - zagotavljanje kakovosti proizvodov, procesov in storitev z opredelitvijo njihovih značilnosti, ki določajo zmožnosti, da zadostijo določenemu namenu; zviševanje ravni varnosti, varovanja zdravja in življenja ter varstva okolja; zagotavljanje smotrne izrabe dela, materiala in energije pri izdelavi in menjavi proizvodov; izboljšanje proizvodne učinkovitosti z obvladovanjem raznolikosti, združljivosti in zamenljivosti ter pospeševanje mednarodne trgovine s preprečevanjem ali odpravo ovir pri trgovanju, ki izvirajo iz neutemeljenih razlik pri poslovanju na nacionalni ravni. Iz navedene določbe ZSta-1 tako jasno izhaja, da je primarni namen standardov varovanje javnega interesa, zaradi česar bi morali biti standardi prosto dostopni vsem državljanom. Ob upoštevanju vsega navedenega IP ugotavlja, da zahtevani dokumenti predstavljajo uradno besedilo po določbi 9. člena ZASP in zato ne uživajo avtorskopravnega varstva. Posledično tudi ni ovir, da bi jih organ prosilcu posredoval v obliki elektronske kopije oz. fotokopije.

Pri tem na navedeno ugotovitev IP ne vpliva niti določba drugega odstavka 22. člena ZSta-1, na katero se sklicuje organ in po kateri se standardi izdajo kot posebna publikacija in so avtorsko delo v skladu s predpisi o avtorski pravici, njihovo razmnoževanje ali distribuiranje pa brez soglasja organa ni dovoljeno. V prvi vrsti namreč tudi sam ZSta-1 glede dejstva, ali standardi predstavljajo avtorsko delo, napotuje na določbe ZASP. Hkrati pa je treba upoštevati, da ZDIJZ v drugem odstavku 25. člena omejuje način dostopa do zahtevane informacije le v primerih, ko je zahtevana informacija zavarovana skladno z zakonom, ki ureja avtorsko pravico. ZDIJZ torej načina dostopa ne veže na kakšen drug zakon, kot je npr. ZSta-1. Na tem mestu je treba zavrniti tudi stališče, da je ZSta-1 specialen zakon z vidika posredovanja zahtevanih standardov oziroma glede na ZDIJZ. Če bi namreč ZSta-1 imel namen, da drugače uredi dostop do informacij javnega značaja in njihovo posredovanje, bi moralo to izrecno in nedvoumno izhajati iz določb o zagotavljanju dostopa do standardov oziroma bi moral vsebovati izrecno zakonsko določbo, da se za standarde določbe ZDIJZ ne uporabljajo ali da pri teh standardih ne gre za informacije javnega značaja.

Na koncu IP še dodaja, da drži navedba prosilca, da organ v konkretnem primeru dejansko niti ne nasprotuje posredovanju zahtevanih dokumentov prosilcu v elektronski obliki, vendar je pripravljen to storiti le na podlagi plačila. Bistvo spora v konkretnem primeru niti ni posredovanje reprodukcije »avtorskega dela«, temveč možnost organa, da to posredovanje zaračuna. Na tem mestu je treba opozoriti na razhajanje glede zaračunavanja stroškov za posredovanje informacij med ZSta-1 in ZDIJZ v elektronski obliki, kot to zahteva prosilec. Oba predpisa sicer organu omogočata zaračunavanje stroškov za posredovanje zahtevanih dokumentov. ZSta-1 tako v 2. alineji prvega odstavka 20. člena določa, da se organ financira tudi s prodajo standardizacijskih dokumentov, medtem ko ZDIJZ v drugem odstavku 34. člena določa, da lahko organ za posredovanje prepisa, fotokopije ali elektronskega zapisa zahtevane informacije prosilcu zaračuna materialne stroške. Vendar pa ZDIJZ za razliko od ZSta-1 višino stroškov, ki jih lahko organ zaračuna za posredovanje zahtevanih informacij, omejuje. Pri tem v drugem odstavku 18. člena Uredba o posredovanju in ponovni uporabi informacij javnega značaja (Ur. l. RS, št. 76/05 s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju Uredba) izrecno določa, da organ ne zaračuna stroškov za posredovanje informacij po elektronski pošti, če se informacija ne nahaja izključno v fizični obliki in tako ni potrebna pretvorba iz fizične v elektronsko obliko. Dejansko torej v primeru, ko prosilec zahteva posredovanje dokumenta v elektronski obliki in organ z dokumentom v takšni obliki že razpolaga, prosilcu ne sme zaračunati nobenih stroškov. Organ v konkretnem primeru razpolaga z zahtevanimi dokumenti v elektronski obliki, kar je potrdil in prikazal tudi na ogledu in camera. Posebna pretvorba dokumenta iz ene v drugo obliko torej ni potrebna, zaradi česar organ prosilcu, po pravilih ZDIJZ in Uredbe, posredovanja zahtevanih dokumentov ne sme zaračunati. Pri pravici dostopa do informacij javnega značaja je namreč treba izhajati iz načela prostega dostopa, zapisanega v prvem odstavku 5. člena ZDIJZ, tako da lahko vsak pridobi informacijo javnega značaja na vpogled in v katerikoli drugi obliki (prepis, fotokopija ali elektronski zapisa). Osnovni namen ZDIJZ je tako, da se lahko za posredovanje zahtevane informacije zaračunajo zgolj materialni stroški. S posredovanjem dokumentov v elektronski obliki ne nastanejo nobeni materialni stroški, zato ni nikakršne podlage za zaračunavanje tovrstnega dostopa.

Glede na vse navedeno je IP ugodil pritožbi prosilca, odločbo organa je na podlagi prvega odstavka 252. člena ZUP odpravil in odločil, kot izhaja iz 1. točke izreka te odločbe.

V tem postopku posebni stroški niso nastali.

Ta odločba je v skladu s 30. točko 28. člena Zakona o upravnih taksah (Uradni list RS, št. 42/2007-UPB3, s spremembami in dopolnitvami; ZUT) oproščena plačila upravne takse.


Pouk o pravnem sredstvu:
Zoper to odločbo ni dovoljena pritožba, pač pa lahko prosilec sproži upravni spor. Upravni spor se sproži s tožbo, ki se vloži v 30 dneh od vročitve te odločbe na Upravno sodišče, Fajfarjeva 33, Ljubljana. Tožba se lahko vloži pisno po pošti ali pri navedenem sodišču. Če se tožba pošlje priporočeno po pošti, se za dan izročitve sodišču šteje dan oddaje na pošto. Tožba z morebitnimi prilogami se vloži v najmanj treh izvodih. Tožbi je treba priložiti tudi to odločbo v izvirniku ali prepisu.


             Postopek vodila:
  Maja Lubarda, univ. dipl. prav.                                             
   svetovalka Pooblaščenca                        
                                           

Informacijski pooblaščenec:

Mojca Prelesnik, univ. dipl. prav.

informacijska pooblaščenka