Informacijski pooblaščenec Republika Slovenija
    SLO | ENG

Iskalnik po odločbah IP o dostopu do informacij javnega značaja

+ -
Datum: 20.07.2006
Naslov: Glucks Nenad, novinar - Sodni svet RS
Številka: 021-77/2006/6
Kategorija: Ali gre za inf. javnega značaja?, Tajni podatki, Osebni podatek, Javni uslužbenci, funkcionarji
Status: Odobreno


Številka: 021-77/2006/                                              
Datum: 20. 7. 2009


Informacijski pooblaščenec po pooblaščenki Nataši Pirc Musar (v nadaljevanju Pooblaščenec) izdaja na podlagi tretjega odstavka 27. člena Zakona o dostopu do informacij javnega značaja (Uradni list RS, št. 51/2006 – uradno prečiščeno besedilo in 117/2006 – ZDavP-2; v nadaljevanju ZDIJZ) in 2. člena Zakona o Informacijskem pooblaščencu (Uradni list RS, št. 113/2005, 51/2007 -ZUstS-A), o pritožbi …… (v nadaljevanju prosilec), zoper odločbo Sodnega sveta, Tavčarjeva 9, Ljubljana (v nadaljevanju organ), št. 3/06-499, z dne 7. 9. 2006, na podlagi tretjega odstavka 251. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, številka 24/2006 – uradno prečiščeno besedilo, 105/2006 – ZUS-1, 126/2007- ZUP-E in 65/2008-ZUP-F; v nadaljevanju ZUP), v zvezi s sodbo Upravnega sodišča Republike Slovenije, Tržaška 68 a, Ljubljana, št. U 2897/2006-10, z dne 19. 9. 2007, v zadevi odobritve dostopa do informacije javnega značaja naslednjo


                                                         
                                O D L O Č B O:

1.    Pritožbi se ugodi in se odločba organa št. 3/06-499, z dne 7. 9. 2006 odpravi ter se zadeva vrne organu prve stopnje v ponovno odločanje. Organ mora o zahtevi prosilca odločiti  brez odlašanja, najpozneje pa v tridesetih (30) dneh po prejemu te odločbe.

2.    V postopku reševanja te pritožbe niso nastali posebni stroški.



O b r a z l o ž i t e v:

Prosilec je dne 10. 8. 2006 na organ naslovil zahtevo za dostop do informacij javnega značaja, v kateri je od organa zahteval sklep oziroma odločbo, skupaj z obrazložitvijo, s katero je organ potrdil negativno oceno sodniške službe sodnice. Meni, da so razlogi, zaradi katerih je dobil nek sodnik negativno oceno, katere posledica je bilo prenehanje sodniške funkcije, informacija javnega značaja. Prosilec zahtevani dokument želi v obliki fotokopije, pri čemer dopušča, da organ iz dokumenta izbriše osebne podatke sodnice.

Organ je zahtevi prosilca delno ugodil in prosilcu posredoval prepis odločbe št. 2/06-1187, z dne 10. 7. 2006, pri čemer je iz izreka in obrazložitve navedene odločbe izbrisal ime in priimek sodnice, na katero se odločba nanaša in sodišče, na katerem je bila sodnica zaposlena ter celoten drugi in tretji odstavek obrazložitve odločbe. Ker je organ zahtevo prosilca delno zavrnil, je na podlagi 22. člena ZDIJZ o tem izdal pisno odločbo. V izreku odločbe št. 3/06-499 z dne 7. 9. 2006 je organ navedel, da je zahtevo prosilca zavrnil v delu, ki se nanaša na osebne in tajne podatke, v preostalem pa je zahtevi ugodil. V obrazložitvi je navedel, da je z zahtevano odločbo št. 2/06-1187, z dne 10. 7. 2006 potrdil oceno sodniške službe, ki jo je za okrožno sodnico izdelal personalni svet Višjega delovnega in socialnega sodišča in ki je bila potrjena s sklepom personalnega sveta Vrhovnega sodišča RS ter ugotovil, da sodnici preneha sodniška funkcija z dnem 10. 7. 2006. V odločbi je med ostalim v celoti povzeta ocena sodniške službe, ki jo je izdelal personalni svet Višjega delovnega in socialnega sodišča in ki je bila potrjena s sklepom personalnega sveta Vrhovnega sodišča RS. Ocena sodniške službe in osebna evidenca sodnikov sta na podlagi 36. in 72. člena Zakona o sodniški službi (Uradni list RS, št. 19/94 ter spremembe in dopolnitve, v nadaljevanju ZSS) zaupnega značaja in kot takšni spadata med izjeme iz 6. člena ZDIJZ, zaradi česar je organ zahtevo v tem delu zavrnil. Iz prepisa odločbe, ki ga je poslal prosilcu, je zato izbrisal osebne podatke sodnice in podatke, ki se nanašajo na oceno sodniške službe (drugi in tretji odstavek obrazložitve odločbe).

Prosilec je dne 12. 9. 2006 vložil pritožbo, v kateri je navedel, da je v ZSS ocena sodniške službe res opredeljena kot tajni podatek, toda ZDIJZ določa, da lahko organ prosilcu zavrne dostop do zahtevane informacije samo, če se zahteva nanaša na podatek, ki je na podlagi zakona, ki ureja tajne podatke, opredeljen kot tajen. Zakon o tajnih podatkih ocen sodniške službe ne opredeljuje kot tajnih, zaradi česar prosilec meni, da je bila njegova zahteva neutemeljeno zavrnjena. Prosilec zato vztraja pri prvotni zahtevi, pri čemer dopušča, da organ iz fotokopije izbriše osebne podatke sodnice.

Organ je dne 15. 9. 2006 pritožbo, skupaj z izpodbijano odločbo in prepisom zahtevane odločbe v obliki, v kateri je že bil posredovan prosilcu, poslal v odločanje Pooblaščencu. Po pozivu Pooblaščenca je organ dne 29. 9. 2006 poslal zahtevano odločbo še v njeni izvorni obliki, brez prekritih podatkov.

Pooblaščenec je z odločbo št. 021-77/2006/6, z dne 10. 11. 2006, ugodil pritožbi prosilca in organu naložil, da mora prosilcu v roku 3 (treh) dni od pravnomočnosti odločbe št. 021-77/2006/6, z dne 10. 11. 2006, posredovati fotokopijo celotnega drugega in tretjega odstavka obrazložitve svoje odločbe št. 2/06-1187, z dne 10. 7. 2006. Iz obrazložitve odločbe izhaja, da v konkretnem primeru ne gre za tajen podatek, ki predstavlja izjemo po 1. točki prvega odstavka 6. člena ZDIJZ, ki določa, da organ prosilcu zavrne dostop do zahtevane informacije, če se zahteva nanaša na podatek, ki je na podlagi zakona, ki ureja tajne podatke, opredeljen kot tajen. Nadalje Pooblaščenec v obrazložitvi ugotavlja, da v konkretnem primeru ni podana izjema po 3. točki prvega odstavka 6. člena ZDIJZ, ki pravi, da je mogoča zavrnitev zahteve za dostop do informacije javnega značaja, če se zahteva nanaša na osebni podatek, katerega razkritje bi pomenilo kršitev varstva osebnih podatkov v skladu z zakonom, ki ureja varstvo osebnih podatkov. Zakon, ki ureja varstvo osebnih podatkov, je Zakon o varstvu osebnih podatkov (Uradni list RS, št. 94/2007-uradno prečiščeno besedilo, v nadaljevanju ZVOP-1-UPB1). Pooblaščenec ugotavlja, da podatki iz ocene sodniške službe nedvomno predstavljajo osebne podatke v smislu ZVOP-1-UPB1, vendar pa je v 1. alineji tretjega odstavka 6. člena ZDIJZ navedeno, da se ne glede na določbo prvega odstavka (kjer je opredeljenih 11 izjem, zaradi katerih se dostop do informacije zavrne), dostop do zahtevane informacije dovoli, če gre za podatke o porabi javnih sredstev ali podatke, povezane z opravljanjem javne funkcije ali delovnega razmerja javnega uslužbenca, razen v primerih iz 1. in 5. do 8. točke prvega odstavka, ter v primerih, ko zakon, ki ureja javne finance ali zakon, ki ureja javna naročila, določata drugače. Sodniki so javni funkcionarji, ki opravljajo javno funkcijo, kar pomeni, da tudi v primeru sodnikov pride v poštev zgoraj citirana določba 1. alineje tretjega odstavka 6. člena ZDIJZ. To pomeni, da ko gre za podatke, povezane z opravljanjem javne funkcije, ni dopustno sklicevanje na izjemo iz 3. točke prvega odstavka 6. člena ZDIJZ.

Zoper odločbo Pooblaščenca št. 021-77/2006/6, z dne 10. 11. 2006, je organ dne 15. 12. 2006 pri Upravnem sodišču Republike Slovenije, Tržaška 68 a, Ljubljana vložil tožbo. V tožbi organ navaja, da je Pooblaščenec prišel v nasprotje z razlogi v odločbi, odločba pa je v nasprotju sama s sabo, saj se v izpodbijani odločbi najprej zatrjuje, da se sodniki kot javni funkcionarji ne morejo sklicevati na izjemo po 1. alineji tretjega odstavka 6. člena ZDIJZ ter tudi na izjemo 3. točke prvega odstavka 6. člena ZDIJZ, saj gre za podatke, ki so povezani z opravljanjem javne funkcije. Po drugi strani pa Pooblaščenec ugotovi, da bi razkritje ocen sodniške službe lahko privedlo do nezaupanja javnosti v sodstvo in s tem tudi do poslabšanja vtisa o sodstvu kot neodvisni in nepristranski veji oblasti, ki deluje strokovno in po najvišjih moralnih načelih, vendar se to ne nanaša na konkretni primer, saj gre za oceno sodniške službe sodnice, ki ni več sodnica. In če sodnica ni več sodnica, ni več javni funkcionar in torej ne pride več v poštev zatrjevanje, da se javni funkcionarji ne morejo sklicevati na izjeme, ki jih določa ZDIJZ. Nadalje organ navaja, da se Pooblaščenec v odločbi sklicuje tudi na test javnega interesa, pri čemer meni, da prevlada pravica javnosti vedeti nad interesom za omejitev dostopa. Takšnemu stališču organ v tožbi nasprotuje. Po določbi 31. člena ZSS imajo vpogled v podatke iz osebnega spisa predsednik sodišča, predsednik sodišča višje stopnje, personalnega sveta, sodnega sveta, disciplinski tožilec, disciplinsko sodišče in sodnik, na katerega se podatki iz osebnega spisa nanašajo. Ocena sodniške službe je osebni podatek, ki ga Ministrstvo za pravosodje vodi v osebni evidenci sodnikov v skladu z 72. členom ZSS, ki izrecno določa tudi za osebno evidenco osebe, ki imajo pravico do vpogleda v podatke osebne evidence. ZSS postavlja pravila za izdelavo ocene sodniške službe, za vpogled v te podatke in vodenje evidence. Zakon daje tem podatkom naravo zaupnosti, torej ne gre za navadne osebne podatke. Vsesplošna dostopnost do teh podatkov bi utegnila imeti negativne posledice za posameznega sodnika v zvezi z njegovim delom, zato zakon izrecno določa krog oseb, ki imajo pravico vpogledati vanje. ZSS je lex specialis, pri čemer so njegova pravila o dostopnosti do teh podatkov drugačna kot pravila ZDIJZ, ki prav tako v 3. točki prvega odstavka 6. člena ZDIJZ določa, da organ prosilcu zavrne dostop do zahtevane informacije, če se zahteva nanaša na osebni podatek, katerega razkritje bi pomenilo kršitev varstva osebnih podatkov v skladu z zakonom, ki ureja varstvo osebnih podatkov. Izjema je drugi odstavek 6. člena ZDIJZ, ki pravi, da se dostop do zahtevane informacije dovoli, če je javni interes glede razkritja močnejši od javnega interesa ali interesa drugih oseb za omejitev dostopa do zahtevane informacije. Glede na dano zahtevo ZSS, da gre za osebne podatke zaupne narave, je zakonodajalec očitno imel namen dvigniti te osebne podatke nad raven navadnih osebnih podatkov in preprečiti vsesplošen dostop do njih ter preprečiti njihovo zlorabo. Čeprav je ZDIJZ mlajši zakon, pa starejšega  in splošnega ZSS ni razveljavil. Organ tako meni, da novi splošni zakon (ZDIJZ) prinaša normativno ureditev le za splošno kategorijo subjektov, ne posega pa tudi v ureditev, ki že velja za posamezna pravna področja oziroma ožje kategorije pravnih subjektov, kot je v konkretnem primeru urejeno na področju sodstva. Podatki, ki jih prosilec zahteva in jih je organ zavrnil, ne predstavljajo informacije javnega značaja in je organ ravnal pravilno, ko je zahtevo prosilca v tem delu zavrnil. Pooblaščenec pa je napačno ugotovil dejansko stanje, zmotno uporabil materialno pravo in v posledici tega sprejel odločitev, ki je napačna, zato je organ v tožbi predlagal, da sodišče tožbi ugodi in odločbo Pooblaščenca odpravi.  

Pooblaščenec je dne 8. 1. 2007 podal odgovor na tožbo, v kateri prereka vse navedbe organa, ter se izrecno ne strinja z navedbami organa, da je prišel v nasprotje z razlogi v odločbi, odločba pa je v nasprotju sama s sabo. Pooblaščenec ni nikdar prišel do sklepa, ki ga je v tožbi zapisal organ, niti takšen sklep ne izhaja iz izpodbijane odločbe. V 4. točki obrazložitve izpodbijane odločbe je povsem jasno navedeno, da 1. alineja tretjega odstavka 6. člena ZDIJZ za sodnike kot javne funkcionarje velja. Navedena določba ne omogoča nikakršnega sklicevanja, pač pa pomeni izjemo izjem, ki zavezanim organom onemogoča sklicevanje na varstvo osebnih podatkov, ko gre za podatke, povezane z opravljanjem javne funkcije. Do zaključka, da ocene sodniških služb kljub temu ne morejo biti prosto dostopne javnosti, pa je Pooblaščenec prišel na podlagi ugotovitve, da ima sodstvo v ustavi Republike Slovenije poseben položaj, torej na podlagi ustavnih določb in ne na podlagi določbe 1. alineje tretjega odstavka 6. člena ZDIJZ. Povsem napačen pa je končni sklep organa, da naj bi Pooblaščenec ugotovil, da zaradi dejstva, ker razrešena sodnica ni več javni funkcionar, ne pride več v poštev zatrjevanje, da se javni funkcionarji ne morejo sklicevati na izjeme iz ZDIJZ. V kolikor bi Pooblaščenec svojo odločitev oprl na dejstvo, da razrešena sodnica ni več javni funkcionar, bi to pomenilo, da ne pride v poštev uporaba 1. alineje tretjega odstavka 6. člena ZDIJZ, kar bi posledično pomenilo, da bi se organ lahko skliceval na varstvo osebnih podatkov, ki predstavlja izjemo iz 3. točke prvega odstavka 6. člena ZDIJZ in bi bilo potrebno zahtevo prosilca zavrniti. Pooblaščenec seveda svoje odločitve ni oprl na dejstvo, da razrešena sodnica ni več javni funkcionar, saj je v primeru, ko so zahtevani podatki povezani z opravljanjem javne funkcije, vprašanje, ali ta oseba v času odločanja o dostopu do informacije javnega značaja še vedno opravlja javno funkcijo, glede uporabe določbe 1. alineje tretjega odstavka 6. člena ZDIJZ povsem irelevantno. Relevantno je torej le, ali je ta oseba opravljala javno funkcijo v času, na katerega se nanaša zahtevani dokument, ki je predmet presoje po ZDIJZ. Odločitev v izpodbijani odločbi temelji na ugotovitvi, da je konkretni primer tako netipičen, da ne pride v poštev bojazen, da bi razkritje konkretne ocene sodniške službe privedlo do nezaupanja javnosti v sodstvo. Ravno ta bojazen pa je edini razlog, zaradi katerega po mnenju Pooblaščenca javnost sicer, v morebitnih drugih primerih, nima dostopa do ocen sodniških služb. Zakaj je konkretni primer netipičen, pa je Pooblaščenec obširno in izčrpno navedel že v 4. točki obrazložitve izpodbijane odločbe in na tem mestu vztraja pri obrazložitvi. Nadalje Pooblaščenec v odgovoru na tožbo pravi, da organ ni navedel nobenega razloga, zakaj meni, da je bil test javnega interesa uporabljen napačno. V razmerju med ZDIJZ in ZSS ne gre za razmerje mlajši splošni – starejši specialni zakon. V konkretnem primeru je namreč bistvenega pomena dejstvo, da področje dostopa do informacij javnega značaja pred uveljavitvijo ZDIJZ zakonsko sploh ni bilo urejeno. ZDIJZ tako predstavlja edini zakon, ki ureja omenjeno področje, hkrati pa predstavlja krovni zakon, ki to področje ureja dosledno in celovito. Njegov domet je izjemno širok, saj se razteza na praktično vsa področja delovanja subjektov javnega sektorja. ZDIJZ je tako na področju dostopa do informacij javnega značaja nedvomno specialnejši zakon (lex specialis) v odnosu do vseh ostalih zakonov, kar seveda velja tudi glede ureditve omejitve pravice dostopa do informacij javnega značaja. Sprejetje drugačnega stališča bi povsem razvrednotilo pomen in namen obstoja ZDIJZ. Razen tega ZDIJZ v 6. členu celovito ureja tudi izjeme, v katerih organi prosilcem lahko zavrnejo dostop do zahtevane informacije. V prvem odstavku 6. člena ZDIJZ tako taksativno določa 11 izjem, med katerimi pa ni določbe, ki bi dopuščala zavrnitev dostopa, če tako določa drug zakon. Določbe drugih zakonov, ki določajo, da so določeni podatki zaupni, so tako v postopkih dostopa do informacij javnega značaja brezpredmetne (izjema je le Zakon o tajnih podatkih, na katerega se ZDIJZ v 1. točki prvega odstavka 6. člena izrecno sklicuje), če seveda niso zajete tudi v taksativno naštetih izjemah iz prvega odstavka 6. člena ZDIJZ. ZDIJZ pomeni izvajanje pravice dostopa do informacij javnega značaja, ki je v slovenskem pravnem redu ustavno zagotovljena pravica (drugi odstavek 39. člena Ustave RS) in ki služi trem funkcijam: demokratični, nadzorni in ekonomski funkciji. Funkcija nadzora omogoča državljanom nadzor nad delom javne uprave, nadzor nad pravilnostjo dela javnih oblasti, kar preprečuje slabo upravljanje, zlorabo oblasti in korupcijo. Pooblaščenec tako predlaga sodišču, da tožbo v celoti zavrne.

Upravno sodišče Republike Slovenije je s sodbo št. U2897/2006-10 tožbi ugodilo in odpravilo izpodbijano odločbo št. 021-77/2006-6, z dne 10. 11. 2006 ter zadevo vrnilo Pooblaščencu v ponoven postopek. Iz obrazložitve sodbe izhaja, da so z razkritjem drugega in tretjega odstavka obrazložitve zahtevane odločbe nedvomno prizadeti interesi sodnice, saj odločba tožene stranke vpliva na pravice in pravne koristi prizadete sodnice. Skladno s 44. členom ZUP mora organ ves čas med postopkom po uradni dolžnosti skrbeti za to, da so v postopku udeleženi vsi, na katerih pravice ali pravne koristi bi lahko vplivala odločba. Iz upravnih spisov pa ni razvidno, da bi bila sodnica v postopku udeležena in torej sodnici ni bila dana možnost, da se pred izdajo odločbe izjasni o tem, ali naj se odločba pokaže prosilcu. Navedeno predstavlja bistveno kršitev določb postopka, saj je le-ta glede na tretji odstavek 25. člena ZUS vselej podana, če stranki ni bila dana možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo, zato je sodišče odločilo, da mora Pooblaščenec v ponovnem postopku k postopku pritegniti prizadeto sodnico, na katero pravice in pravne koristi bi lahko vplivala odločba in ji tako dati možnost, da se pred izdajo odločbe izjasni o tem, ali naj se sklep tožeče stranke pokaže prosilcu.
Pooblaščenec je dne 22. 10. 2007 in dopolnitev dne 12. 11. 2007 na podlagi 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 na Vrhovno sodišče vložil revizijo zoper sodbo Upravnega sodišča RS v Ljubljani, U 2897/2006-10 z dne 19. 9. 2007, ker gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju. V reviziji navaja, da je upravno sodišče v zadevi zmotno uporabilo določbe ZUP, ZDIJZ in ZVOP-1 ter posledično nepravilno uporabilo določbo tretjega odstavka 25. člena ZUP. Četudi bi se v postopek pozvalo sodnico, da se izjasni o tem, ali naj se sklep oziroma odločba pokaže prosilcu ali ne, njena izjava ne bi mogla vplivati na njeno odločitev, ki temelji na zakonu, konkretno na 1. alineji tretjega odstavka 6. člena ZDIJZ. Zakonsko podlago za posredovanje osebnih podatkov v javnost predstavlja ZDIJZ, ki kot področni zakon obdelavo osebnih podatkov specialno obravnava v 1. alinejo tretjega odstavka 6. člena ZDIJZ, kjer dovoljuje dostop do osebnih podatkov, če so podani v zakonu določeni razlogi. Zato pri svoji odločitvi ne samo, da ni potrebovala, temveč tudi ne bi mogla biti vezana na posebno osebno privolitev, zavrnitev oziroma stališče konkretne sodnice. V dopolnitvi revizije Pooblaščenec še navaja, da v praksi upravnega sodišča o istem pravnem vprašanju ni enotnosti. En senat je odločbo Pooblaščenca zaradi tega, ker v postopek ni pozval sodnice, odpravil in zadevo vrnil v ponovno odločanje, drugi senat pa je v istovrstni zadevi navedel, da ne šteje, da bi morala dati možnost prizadeti stranki, na katero se nanaša odločba o potrditvi ocene sodniške službe in o prenehanju sodniške službe, da sodeluje v upravnem postopku. Glede na navedeno Vrhovnemu sodišču predlaga, da reviziji ugodi in spremeni izpodbijano sodbo upravnega sodišča, oziroma, da reviziji ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje. 

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je dne 22. 11. 2007 izdalo sklep, št. X Ips 760/2007-3, s katerim je revizijo zavrglo. Tretji odstavek 83. člena ZUS-1 namreč določa, da revizija ni dovoljena, če jo vloži nekdo, ki zanjo nima pravnega interesa. Ker je revizija izredno pravno sredstvo, ki predstavlja zadnjo pravno možnost odločanja v upravnem sporu, je pravni interes podan, če jo vloži revident, ki si z odločitvijo o reviziji lahko izboljša svoj pravni položaj. V obravnavani zadevi ima tožena stranka položaj organa, ki je po zakonu pristojen za odločanje po pravnomočni sodni odločbi. Ta dolžnost pa ne more predstavljati pravnega interesa za revizijo. Izid ponovnega odločanja ostaja do nove odločitve pristojnega organa negotov, zato pred novo dokončno odločitvijo v upravnem postopku niti ni mogoče ugotoviti, kdo bo posledično upravičen do sodnega varstva. Zgolj potencialna možnost, da bo v ponovljenem postopku odločitev za kakšno stranko manj ugodna, kot je bila tista, ki je bila vsebovana v odpravljenem aktu, pa za revizijo tudi ne zadošča.

Pritožba je utemeljena.

Pooblaščenec uvodoma ugotavlja, da je organ prepis odločbe, ki jo zahteva prosilec, le-temu delno že posredoval, pri čemer je v prepisu izločil oziroma izbrisal ime in priimek sodnice, na katero se odločba nanaša, sodišče, na katerem je bila sodnica zaposlena ter celotni drugi in tretji odstavek obrazložitve odločbe. Glede na to, da se je prosilec zoper odločbo organa pritožil zgolj v delu, ko mu je bilo zavrnjeno posredovanje tistega dela obrazložitve zahtevane odločbe, ki se nanaša na oceno sodniške službe (drugi in tretji odstavek obrazložitve odločbe), je bilo vsebinsko potrebno odločiti le še o dostopu do tega dela zahtevane odločbe.

1. Ali je organ zavezanec po ZDIJZ
Zavezance za posredovanje informacij javnega značaja določa prvi odstavek 1. člena ZDIJZ, po katerem so zavezanci državni organi, organi lokalnih skupnosti, javne agencije, javni skladi in druge osebe javnega prava, nosilci javnih pooblastil in izvajalci javnih služb.

Organ je zavezanec po ZDIJZ, in sicer kot samostojni državni organ sui generis. Opredeljen je v 131. členu Ustave RS (Uradni list RS, št. 33/91-I z vsemi spremembami in dopolnitvami), njegova samostojnost kot državnega organa sui generis pa je bila potrjena tudi z odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije opr. št. U-I-224/96 z dne 22. 05. 1997, ki v točki 11 ugotavlja, da je Sodni svet državni organ, v katerem so večinsko s svojimi izvoljenimi predstavniki zastopani nosilci sodne veje oblasti. Njegovo sestavo dopolnjujejo člani, ki jih postavljata v sodelovanju zakonodajna oblast in predsednik republike. Sodni svet je torej organ, ki opravlja posebno vlogo pri konstituiranju sodne oblasti ter po veljavni zakonski ureditvi praviloma odloča o vprašanjih, ki zadevajo pravni položaj sodnika. Z vidika organizacije državne oblasti je Sodni svet poseben organ (državni organ sui generis), ki ga ni mogoče uvrstiti v nobeno od treh vej oblasti.

2. Pojem informacije javnega značaja
ZDIJZ predstavlja konkretizacijo ustavne pravice dostopa do informacij javnega značaja, opredeljene v drugem odstavku 39. člena Ustave RS in ureja postopek, ki vsakomur omogoča prost dostop in ponovno uporabo informacij javnega značaja, s katerimi razpolagajo državni organi, organi lokalnih skupnosti, javne agencije, javni skladi in druge osebe javnega prava, nosilci javnih pooblastil in izvajalci javnih služb. Posega v širok spekter delovanja javnega sektorja, ne samo v delu, ko med zavezance zajema širok krog organov javnega sektorja, ki morajo na prvi stopnji slediti določilom zakona, temveč tudi v segmentu same definicije informacije javnega značaja. Namen ZDIJZ, ki izhaja iz 2. člena, je zagotoviti javnost in odprtost delovanja organov ter omogočiti uresničevanje pravice posameznikov in pravnih oseb, da pridobijo informacije, pri čemer si morajo organi za uresničitev tega namena prizadevati, da dosežejo čim večjo obveščenost javnosti o svojem delu. V prvem in drugem odstavku 5. člena ZDIJZ vsakomur omogoča prost dostop do informacij, ne glede na pravni interes. Načelo prostega dostopa pomeni tudi, da so vse informacije vseh zavezancev dostopne vsakomur. Organ torej nosi dokazno breme za dokazovanje, da so določene informacije izvzete iz prostega dostopa, in sicer zato, ker sploh ne gre za informacijo javnega značaja, ali pa sicer so izpolnjeni kriteriji za informacijo javnega značaja, vendar se lahko zavrne dostop do nje zaradi ene od zakonsko opredeljenih izjem po prvem odstavku 6. člena ZDIJZ.

Po definiciji iz prvega odstavka 4. člena ZDIJZ je informacija javnega značaja tista informacija, ki izvira iz delovnega področja organa, nahaja pa se v obliki dokumenta, zadeve, dosjeja, registra, evidence ali dokumentarnega gradiva, ki ga je organ izdelal sam, v sodelovanju z drugim organom, ali pridobil od drugih oseb. Iz navedene definicije so razvidni trije osnovni pogoji, ki morajo biti kumulativno izpolnjeni, da lahko govorimo o obstoju informacije javnega značaja, in sicer:
1.) informacija mora izvirati iz delovnega področja organa;
2.) organ mora z njo razpolagati;
3.) nahajati se mora v neki materializirani obliki.

Pooblaščenec ugotavlja, da zahtevani dokument nedvomno izpolnjuje pogoje za informacijo javnega značaja, saj gre za odločbo, ki se nahaja v materializirani obliki, s katero organ razpolaga in ki jo je izdelal v okviru izvajanja svojih nalog in pristojnosti (na podlagi drugega odstavka 33. člena ZSS).

Ker torej zahtevani dokument izpolnjuje vse tri kriterije za informacijo javnega značaja, je Pooblaščenec v nadaljevanju presojal le še, ali podatki iz ocene sodniške službe, ki je v celoti povzeta v drugem in tretjem odstavku obrazložitve zahtevane odločbe, predstavljajo kakšno izmed zakonsko določenih izjem. Prvi odstavek 6. člena ZDIJZ namreč taksativno našteva izjeme, zaradi katerih organ lahko prosilcu zavrne dostop do zahtevane informacije. V obrazložitvi zavrnilnega dela izpodbijane odločbe se je organ skliceval na obstoj izjem iz 1. in 3. točke prvega odstavka 6. člena ZDIJZ, ker naj bi šlo za tajne in osebne podatke.

3. Izjema iz 1. točke prvega odstavka 6. člena ZDIJZ
Določba 1. točke prvega odstavka 6. člena ZDIJZ predstavlja prvo izjemo od prostega dostopa do informacij javnega značaja, ki določa, da organ prosilcu zavrne dostop do zahtevane informacije, če se zahteva nanaša na podatek, ki je na podlagi zakona, ki ureja tajne podatke, opredeljen kot tajen. Takšna izjema je odraz potrebe po varstvu temeljnih interesov države oziroma družbe kot celote in obenem predstavlja najbolj občutljivo izjemo od javnosti dela oblastnih organov. Določitev podatkov za tajne pomeni, da so podrejeni posebnemu režimu varovanja, s katerim se odtegnejo nepooblaščenim osebam in seveda javnosti v celoti. Pomembno je, da ZDIJZ kot izjemo dovoljuje samo tiste informacije, ki so ustrezno opredeljene oziroma klasificirane kot tajne na podlagi zakona, ki ureja tajne podatke. Zakon, ki ureja tajne podatke, je Zakon o tajnih podatkih (Uradni list RS, št. 50/06, uradno prečiščeno besedilo; v nadaljevanju ZTP). Iz tega izhaja posledica, da če nek dokument ni opredeljen oziroma označen kot tajen na podlagi in v skladu z ZTP, organ zavezanec po ZDIJZ ne more zavrniti dostopa do informacije, sklicujoč se na izjemo iz 1. točke prvega odstavka 6. člena ZDIJZ, četudi bi razkritje določenega podatka lahko ogrozilo javno varnost, obrambo države, zaupnost njenih mednarodnih odnosov ali zaupnost obveščevalne in varnostne dejavnosti državnih organov. V ZTP je področje določanja, varovanja in dostopnosti javnih podatkov urejeno enotno, celovito in za vse državne organe enako. S strogim načinom določanja podatkov za tajne se namreč preprečuje zloraba instituta tajnosti podatka za prikrivanje različnih nepravilnosti in nezakonitosti v organih. Pri obravnavanju pritožbe je tako bistvenega pomena, ali zahtevani dokument izpolnjuje pogoje, ki jih za določitev podatka kot tajnega narekuje ZTP.

Po ZTP je tajen le tisti podatek, ki kumulativno izpolnjuje tako materialni in formalni kriterij. Materialni kriterij se nanaša na samo vsebino podatka in določa, da se podatek lahko določi za tajnega le takrat, če je tako pomemben, da bi z njegovim razkritjem  nepoklicani osebi nastale, ali bi očitno lahko nastale, škodljive posledice za varnost države ali za njene politične in gospodarske koristi ter se obenem nanaša izključno na naslednja področja: javna varnost, obramba, zunanje zadeve, obveščevalna in varnostna dejavnost državnih organov RS oziroma se nanaša na sisteme, naprave, projekte in načrte ali znanstvene, raziskovalne, tehnološke, gospodarske in finančne zadeve, ki so pomembni za omenjene cilje (prim. 5. člen ZTP). Materialni kriterij torej vključuje dva vidika. Prvi je v tem, da bi z razkritjem podatka nastala oziroma očitno lahko nastala določena škoda, drugi pa je v povezavi škode s taksativno naštetimi interesnimi področji države.
Oba materialna elementa pa se zrcalita v formalnem kriteriju tajnega podatka. Podatek je upravičeno lahko označen kot tajen le, če so izpolnjeni naslednji trije elementi. Prvi element je, da lahko podatek za tajnega določi le za to pooblaščena oseba. Načeloma je to v skladu z ZTP predstojnik organa oziroma osebe na najvišjih delovnih mestih oziroma položajih (prim. 10. člen ZTP). S tem je zagotovljeno, da odločitve o tajnosti podatkov sprejemajo osebe, ki imajo dovolj informacij in znanja, da lahko ocenijo pomen morebitnih škodljivih posledic ob razkritju tega podatka. Z ZTP je predpisan tudi način in postopek določanja tajnosti, katerega bistvo je v izdelavi vnaprejšnje pisne ocene o možnih škodljivih posledicah, ki bi nastale z razkritjem podatka (prim. 11. člen ZTP). Ta pisna ocena predstavlja drugi formalni kriterij. Takšna ocena mora vsebovati določitev objekta varstva. Objekt varstva je interes, ki bi bil z razkritjem ogrožen. Poleg opisanega, mora pisna ocena vsebovati tudi oceno teže in intenzivnosti možnih škodljivih posledic. Pisna ocena se hrani kot priloga dokumenta pri organu, ki je podatku določil stopnjo tajnosti. Prav ta ocena možnih škodljivih posledic omogoča z vidika ZDIJZ naknadno preverjanje oziroma ugotavljanje razlogov in okoliščin, ki so narekovali odločitev, da se podatek določi za tajnega. Tretji formalni kriterij pa temelji na pravilni oznaki, saj je lahko tajen samo tisti podatek, ki je ustrezno označen kot tajen (prim. 17. člen ZTP).

Upoštevajoč navedeno Pooblaščenec ugotavlja, da v konkretnem primeru ni podana izjema iz 1. točke prvega odstavka 6. člena ZDIJZ. Že na prvi pogled je namreč očitno, da se zahtevani podatki ne nanašajo na javno varnost, obrambo, zunanje zadeve, obveščevalno in varnostno dejavnost državnih organov RS oziroma na sisteme, naprave, projekte in načrte ali znanstvene, raziskovalne, tehnološke, gospodarske in finančne zadeve, ki so pomembni za omenjene cilje. Podatki v zahtevani odločbi pa tudi niso bili opredeljeni kot tajni na podlagi ZTP, pač pa se je organ v odločbi skliceval na določbi 36. in 72. člena ZSS, po katerih so podatki iz ocene sodniške službe zaupni oziroma tajni. ZDIJZ je na področju dostopa do informacij javnega značaja nedvomno specialnejši zakon (lex specialis) v odnosu do vseh ostalih zakonov (tudi ZSS), kar seveda velja tudi glede ureditve omejitve pravice dostopa do informacij javnega značaja. Iz navedenega izhaja, da ni podan ne materialni, ne formalni kriterij za opredelitev podatka kot tajnega, zato je sklicevanje organa na izjemo iz 1. točke prvega odstavka 6. člena ZDIJZ neutemeljeno.

4. Kršitev pravil postopka in izjema iz 3. točke prvega odstavka 6. člena ZDIJZ
Pooblaščenec pojasnjuje, da je kot organ druge stopnje v skladu z 247. členom ZUP dolžan preizkusiti odločbo v delu, v katerem jo prosilec izpodbija. Odločbo preizkusi v mejah pritožbenih navedb, po uradni dolžnosti pa preizkusi, ali ni prišlo v postopku na prvi stopnji do bistvenih kršitev postopka in ali ni prekršen materialni zakon.

4.1 Razlogi za vrnitev zadeve v ponovno odločanje in obveznosti organa v postopku ponovnega odločanja o zahtevi prosilca
Na podlagi sodbe Upravnega sodišča Republike Slovenije št. U 2897/2006-10, z dne 19. 9. 2007, Pooblaščenec ugotavlja, da je organ s tem, ko v postopek ni pozval sodnice, kršil načelo varstva pravic strank in varstvo javnih koristi (prvi odstavek 7. člena ZUP), ter načelo zaslišanja strank (prvi in drugi odstavek 9. člena ZUP).

V postopku dostopa do informacij javnega značaja se namreč na podlagi pisne zahteve subsidiarno uporabljajo določbe ZUP (drugi odstavek 15. člena ZDIJZ). 44. člen ZUP določa, da mora organ ves čas med postopkom po uradni dolžnosti skrbeti za to, da so v postopku udeleženi vsi, na katerih pravice ali pravne koristi bi lahko vplivala odločba. V skladu s prvim odstavkom 9. člena ZUP je treba dati stranki možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo (zaslišanje stranke), preden se izda odločba. Če so v postopku udeležene stranke z nasprotujočimi interesi, mora imeti vsaka stranka možnost, da se izjavi o zahtevkih in navedbah nasprotne stranke (drugi odstavek 9. člena ZUP). Če stranki ali stranskemu udeležencu ni bila dana možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe, to predstavlja bistveno kršitev pravil upravnega postopka (3. točka drugega odstavka 237. člena ZUP).

Kot navedeno je organ na prvi stopnji storil bistveno kršitev pravil upravnega postopka po 3. točki drugega odstavek 237. člena ZUP in torej kršil načelo zaslišanja stranke. Pooblaščenec je dolžan upoštevati načelo ekonomičnosti postopka, kot ga določa 14. člen ZUP in meni, da bo storjeno pomanjkljivost hitreje in bolj ekonomično odpravil prvostopenjski organ. Postopek je torej treba voditi hitro, kar pomeni tudi s čim manjšo zamudo za stranke in druge udeležence v postopku, vendar tako, da se priskrbi vse, kar je potrebno, da se lahko ugotovi dejansko stanje, zavarujejo pravice in pravne koristi stranke ter izda zakonita in pravilna odločba. To pa bo najlažje dosegel prav prvostopenjski organ. Organ bo moral v ponovnem postopku k postopku pritegniti sodnico ter ji dati možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločitev, da uveljavlja svoje pravice oziroma brani svoje koristi ter da se seznani s celotnim potekom in rezultatom ugotovitvenega ter dokaznega postopka.


4.2 Osebni podatki kot izjema od prostega dostopa
Po 3. točki prvega odstavka 6. člena ZDIJZ je mogoča zavrnitev zahteve za dostop do informacije javnega značaja, če se zahteva nanaša na osebni podatek, katerega razkritje bi pomenilo kršitev varstva osebnih podatkov v skladu z zakonom, ki ureja varstvo osebnih podatkov. Zakon, ki ureja varstvo osebnih podatkov, je Zakon o varstvu osebnih podatkov (Uradni list RS, št. 94/2007-uradno prečiščeno besedilo, v nadaljevanju ZVOP-1-UPB1). Namen ZVOP-1-UPB1 je preprečevanje neustavnih, nezakonitih in neupravičenih posegov v zasebnost in dostojanstvo posameznikov (1. člen ZVOP-1-UPB1). Po določilu 1. točke 6. člena ZVOP-1-UPB1, je osebni podatek katerikoli podatek, ki se nanaša na posameznika, ne glede na obliko, v kateri je izražen. V 2. točki 6. člena ZVOP-1-UPB1 pa je določeno, da je posameznik določena ali določljiva fizična oseba, na katero se nanaša osebni podatek, pri čemer je fizična oseba določljiva, če se jo lahko neposredno ali posredno identificira, predvsem s sklicevanjem na identifikacijsko številko, enega ali več dejavnikov, ki so značilni za njeno fizično, fiziološko, duševno, ekonomsko, kulturno ali družbeno identiteto, pri čemer način identifikacije ne povzroča velikih stroškov, nesorazmerno velikega napora ali ne zahteva veliko časa.

Pri tem Pooblaščenec opozarja, da na podlagi zgoraj citiranih določb ZVOP-1-UPB1 podatki iz ocene sodniške službe nedvomno predstavljajo osebne podatke v smislu ZVOP-1-UPB1, vendar pa je na tem mestu potrebno poudariti, da je ena od najpomembnejših funkcij pravice do informacij javnega značaja njena nadzorna funkcija in prav ta se je z novelo ZDIJZ (Uradni list RS, št. 61/05), ki je stopila v veljavo 15. 07. 2005, še okrepila, saj je v 1. alineji tretjega odstavka 6. člena navedeno, da se ne glede na določbo prvega odstavka (kjer je opredeljenih 11 izjem, zaradi katerih se dostop do informacije zavrne, op. Pooblaščenca), dostop do zahtevane informacije dovoli, če gre za podatke o porabi javnih sredstev ali podatke, povezane z opravljanjem javne funkcije ali delovnega razmerja javnega uslužbenca, razen v primerih iz 1. in 5. do 8. točke prvega odstavka, ter v primerih, ko zakon, ki ureja javne finance ali zakon, ki ureja javna naročila, določata drugače. S tem se je slovenska ureditev približala razvitim pravnim sistemom, ki že dlje časa razlikujejo med dvema elementoma: pričakovanjem zasebnosti in upravičenostjo pričakovanja. Sprejeto je stališče, da konkretni javni funkcionar oziroma javni uslužbenec ni upravičen pričakovati zasebnosti glede svojega imena, naziva, položaja, plače, službenega naslova in vseh ostalih podatkov, ki so povezani z opravljanjem javne funkcije ali delovnega razmerja javnega uslužbenca.

Ustava RS v prvem odstavku 129. člena določa, da je funkcija sodnika trajna ter da sodnike voli državni zbor na predlog Sodnega sveta (130. člen). Da sodniki opravljajo javno funkcijo, je razvidno tudi iz 1. člena ZSS, ki določa, da sodnik, izvoljen v sodniško funkcijo, dobi položaj, ki mu ga zagotavljajo ustava, zakon, ki ureja organizacijo in pristojnost sodišč in ta zakon. Najpreciznejšo definicijo funkcionarjev pa vsebuje Zakon o sistemu plač v javnem sektorju (Uradni list RS, št. 56/02, ter spremembe in dopolnitve, v nadaljevanju ZSPJS), ki v 3. točki 2. člena določa, da so funkcionarji osebe, ki pridobijo mandat za izvrševanje funkcije s splošnimi volitvami, osebe, ki pridobijo mandat za izvrševanje funkcije izvršilne in sodne oblasti z izvolitvijo ali imenovanjem v Državnem zboru Republike Slovenije ali predstavniškem telesu lokalne skupnosti ter druge osebe, ki jih skladno z zakonom kot funkcionarje izvolijo ali imenujejo nosilci zakonodajne, izvršilne ali sodne oblasti. Iz navedenih določb izhaja, da so sodniki javni funkcionarji, ki opravljajo javno funkcijo, kar pomeni, da tudi v primeru sodnikov pride v poštev zgoraj citirana določba 1. alineje tretjega odstavka 6. člena ZDIJZ, ki pravzaprav predstavlja izjemo (določenih) izjem, tako tudi izjeme iz 3. točke prvega odstavka 6. člena ZDIJZ. To pomeni, da v primeru, ko gre za podatke, ki so povezani z opravljanjem javne funkcije, ni dopustno sklicevanje na izjemo iz 3. točke prvega odstavka 6. člena ZDIJZ, torej na varstvo osebnih podatkov.

Pooblaščenec poudarja, da svoje odločitve ne opira na dejstvo, da razrešena sodnica ni več javni funkcionar, saj je v primeru, ko so zahtevani podatki povezani z opravljanjem javne funkcije, vprašanje, ali ta oseba v času odločanja o dostopu do informacije javnega značaja še vedno opravlja javno funkcijo, glede uporabe določbe 1. alineje tretjega odstavka 6. člena ZDIJZ povsem irelevantno. Relevantno je torej le, ali je ta oseba opravljala javno funkcijo v času, na katerega se nanaša zahtevani dokument, ki je predmet presoje po ZDIJZ. V zadevnem primeru je sodnica vsekakor opravljala javno funkcijo v času, na katerega se nanaša zahtevani dokument.

Osnovnih podatkov, ki so povezani z opravljanjem javne funkcije, kot so podatki o imenu, nazivu, položaju, plači, službenem naslovu ipd., pa po mnenju Pooblaščenca ni mogoče enačiti s celoto osebnih podatkov, ki so zbrani v oceni sodniške službe, ki jo za posameznega sodnika izdela personalni svet višjega sodišča. Ocena sodniške službe, izdelana s strani personalnega sveta višjega sodišča, je sicer nedvomno povezana z opravljanjem javne funkcije sodnika, kar je na podlagi 1. alineje tretjega odstavka 6. člena ZDIJZ načeloma zadosten argument za razkritje takšnega dokumenta javnosti, vendar pa je po oceni Pooblaščenca pri odločanju o razkritju ocene sodniške službe potrebno upoštevati tudi poseben položaj, ki ga ima sodstvo kot ena izmed treh vej oblasti v ustavni ureditvi Republike Slovenije. Kako pomembna sta položaj in funkcija sodstva v slovenski državni ureditvi, je razvidno že iz samega obsega ureditve sodstva na ustavni ravni. Iz vsebine relativno obsežne ustavne ureditve sodstva pa sta zlasti razvidni zahteva in potreba po neodvisnem in nepristranskem sodstvu. 125. člen Ustave RS tako določa, da so sodniki pri opravljanju sodniške funkcije neodvisni in so vezani na ustavo in zakon. Prvi odstavek 129. člena med drugim določa, da je funkcija sodnika trajna. Sodnike voli državni zbor na predlog Sodnega sveta (130. člen). Funkcija sodnika ni združljiva s funkcijami v drugih državnih organih, v organih lokalne samouprave in v organih političnih strank, ter z drugimi funkcijami in dejavnostmi, za katere to določa zakon (133. člen). Nikogar, ki sodeluje pri sojenju, ni mogoče klicati na odgovornost za mnenje, ki ga je dal pri odločanju v sodišču. Sodnik ne sme biti priprt, niti ne sme biti brez dovoljenja državnega zbora zoper njega začet kazenski postopek, če je osumljen kaznivega dejanja pri opravljanju sodniške funkcije (134. člen).

Iz navedenih ustavnih določb je razvidno, na kako visoko mesto je ustavodajalec postavil neodvisnost, nepristranskost in učinkovitost sodstva ter s tem posredno tudi ugled in avtoriteto sodstva v javnosti. Za vsako državo je izjemnega pomena zaupanje državljanov v sodstvo, to pa je v prvi vrsti odvisno od vtisa, ki ga ima javnost o sodstvu. Poudarjanje neodvisnosti in nepristranskosti sodstva v najvišjem pravnem aktu države je namenjeno tudi temu, namreč vtisu o neodvisnosti in nepristranskosti sodstva. Takšnega mnenja je tudi mag. Andraž Teršek, asistent na Pravni fakulteti v Ljubljani, ki je v članku z naslovom Krhka in izmuzljiva sodniška etika v časopisu Večer z dne 14. 10. 2006 zapisal: »Ugled in avtoriteta sodstva sta najverjetneje v največji meri odvisna prav od zaupanja v neodvisnost, nepristranskost in učinkovitost sodstva. Ob formalnih kriterijih nepristranskosti, neodvisnosti in učinkovitosti je nadvse pomemben ali še pomembnejši kriterij vtisa, ki ga imajo državljani o sodstvu.« Da je varovanje ugleda in zaupanja v sodni sistem kot garanta pravice bistvenega pomena za vsako demokratično družbo, v svojih sodbah poudarja tudi Evropsko sodišče za človekove pravice (glej sodbo Prager in Oberschlick v. Avstrija). Ob upoštevanju navedenega Pooblaščenec ocenjuje, da bi razkritje ocen sodniških služb sodečih sodnikov, ki predstavljajo sodni sistem, lahko privedlo do nezaupanja javnosti v sodstvo in s tem tudi do poslabšanja vtisa o sodstvu kot neodvisni in nepristranski veji oblasti, ki deluje strokovno in po najvišjih moralnih načelih. Omajanje vtisa javnosti o neodvisnem, nepristranskem in strokovnem sodstvu pa je v nasprotju s cilji, ki jih je zasledoval ustavodajalec z ustavnimi določbami o sodstvu in pomeni veliko nevarnost za celoten pravni sistem.

Kljub zgoraj navedenim pomislekom, pa Pooblaščenec opozarja, da so v konkretni zadevi podane tudi druge okoliščine, zaradi katerih je ta primer netipičen. Prosilec namreč zahteva oceno sodniške službe sodnice, ki je bila razrešena in ki sodniške službe ne opravlja več, pri čemer je bila razrešena ravno na podlagi vsebine zahtevane ocene. Razkritje ocene sodniške službe, na podlagi katere je bil sodnik razrešen, pa po mnenju Pooblaščenca ne more omajati zaupanja v delo sodnika, na katerega se ocena nanaša, saj ta sodniškega poklica ne opravlja več, ob tem pa konkretna ocena sodniške službe ne vsebuje nobenega takšnega podatka, na podlagi katerega bi se lahko porodil dvom v pravilnost odločitve razrešene sodnice v konkretnih zadevah, v katerih je sodila. Zato konkretna ocena sodniške službe tudi ne more v tolikšni meri omajati splošnega vtisa javnosti o neodvisnem, nepristranskem in strokovnem sodstvu, da bi to lahko pomenilo nevarnost za celoten sodni in s tem pravni sistem.

Pooblaščenec še dodaja, da 8. člen ZVOP-1-UPB1 splošno določa, da se lahko osebni podatki obdelujejo ne samo na podlagi osebne privolitve, temveč prvenstveno tudi na podlagi zakona. V 9. in 10. členu ZVOP-1-UPB1 so natančneje posebej razdelane pravne podlage za obdelavo osebnih podatkov v javnem in zasebnem sektorju. Ker tožeča stranka sodi v javni sektor, tožena stranka opozarja na prvi odstavek 9. člena ZVOP-1-UPB1, ki javnemu sektorju dopušča obdelavo osebnih podatkov samo, če obdelavo in vrsto osebnih podatkov določa zakon, in samo zakon lahko določi, da se določeni osebni podatki obdelujejo le na podlagi osebne privolitve posameznika. To pomeni, da v primeru, ko gre za vprašanje varstva osebnih podatkov in njihove obdelave v javnem sektorju, ni mogoče obdelovati osebnih podatkov zgolj na podlagi gole osebne privolitve, ne da bi takšno obdelavo osebnih podatkov dovoljeval zakon. Organ zato tudi v primeru, če bi pridobil osebno privolitev sodnice, njenih osebnih podatkov zgolj na podlagi tega ne bi smel obdelovati oziroma posredovati v javnost. Zakonsko podlago za posredovanje v javnost (posredovanje v javnost je ena od oblik obdelave osebnih podatkov v skladu z opredelitvijo pojma obdelava po 3. točki 6. člena ZVOP-1-UPB1) predstavlja ZDIJZ, ki kot področni zakon obdelavo osebnih podatkov specialno obravnava v 1. alineji tretjega odstavka 6. člena ZDIJZ, kjer dovoljuje dostop do osebnih podatkov, če so podani v zakonu določeni razlogi. Glede na navedeno Pooblaščenec meni, da organ ne more biti vezan na posebno osebno privolitev, zavrnitev oziroma stališče konkretne sodnice. Posamezniki namreč niso »lastniki« svojih osebnih podatkov; v skladu z 38. členom Ustave RS in ZVOP-1-UPB1 imajo namreč posamezniki, na katere se osebni podatki nanašajo, možnost seznaniti se z osebnimi podatki, ki se nanje nanašajo, nimajo pa z njimi pravice razpolagati. Obveznosti v zvezi z vodenjem, obdelavo, predvsem pa z zavarovanjem osebnih podatkov iz določene zbirke se namreč nanašajo na upravljavca, v tem primeru organ, ki je hkrati tudi zavezanec za dostop do informacij javnega značaja.

5. Sklepno
Pooblaščenec zaključuje, da mora organ v ponovnem postopku k postopku pritegniti sodnico, na katero pravice in pravne koristi bi lahko vplivala odločba, ter ji tako dati možnost, da se pred izdajo odločbe izreče o dejstvih in okoliščinah. Šele na podlagi tako pridobljenega pojasnila oziroma po preteku roka, ki ga bo dal organ sodnici, lahko organ ob upoštevanju 1. alineje tretjega odstavka 6. člena ZDIJZ in obrazložitve te odločbe ugotavlja, ali so izpolnjeni pogoji za uporabo izjeme po 3. točki prvega odstavka 6. člena ZDIJZ. Pri tem Pooblaščenec še dodaja, da zahtevana informacija (drugi in tretji odstavek obrazložitve odločbe) že predstavlja informacijo javnega značaja na podlagi dokončne odločbe Pooblaščenca št. 021-21/2007/4, z dne 11. 4. 2007.

Na podlagi navedenega Pooblaščenec ugotavlja, da je pritožba utemeljena in da je organ na prvi stopnji storil bistveno kršitev pravil postopka, zato je Pooblaščenec pritožbi prosilca ugodil ter na podlagi tretjega odstavka 251. člena ZUP odločbo organa odpravil, ter zadevo vrnil organu prve stopnje v ponovno odločanje. Organ mora o zahtevi prosilca odločiti  brez odlašanja, najpozneje pa v tridesetih dneh.



Pouk o pravnem sredstvu:
Zoper to odločbo ni dovoljena pritožba, niti upravni spor.



Postopek vodila:                           
Monika Voga, univ.dipl.prav.,                                 
Svetovalka pri Informacijskem                                                                         
pooblaščencu                      

Informacijski pooblaščenec          
Nataša Pirc Musar, univ. dipl. prav.,
pooblaščenka