Informacijski pooblaščenec Republika Slovenija
    SLO | ENG

Iskalnik po odločbah IP o dostopu do informacij javnega značaja

+ -
Datum: 22.11.2019
Naslov: prosilec - Vrhovno sodišče RS
Številka: 090-246/2019
Kategorija: Javni uslužbenci, funkcionarji, Osebni podatek, Test interesa javnosti
Status: Zavrnjeno


POVZETEK:

IP je v pritožbenem postopku odločal o pritožbi sodnika - stranskega udeleženca, ki je nasprotoval odločitvi Vrhovnega sodišča RS, da prosilcu po ZDIJZ posreduje dele izrekov disciplinskih sklepov iz disciplinskih postopkov, ki so pri organu tekli zoper navedenega sodnika. Pritožbo je IP v celoti zavrnil, pri čemer je sledil argumentom organa, ki je v izpodbijani odločbi med drugim navedel, da ker predstavniki sodne veje oblasti sodijo v javnem interesu, je poleg notranjih mehanizmov za ugotavljanje napak oziroma disciplinskih kršitev pri delu sodnikov, pomemben tudi nadzor javnosti nad delom sodišč in nad ustreznostjo mehanizmov, ki znotraj sodnega sistema omogočajo identifikacijo posameznih napak in nepravilnosti. Dejstvo je, da je sodnik oseba, ki mora biti vredna javnega zaupanja in je zato v interesu javnosti, da je seznanjena tako z njegovi delom kot tudi z morebitnimi ugotovitvami kršitev pri opravljanju funkcije.

 

ODLOČBA:

 

Številka: 090-246/2019/3

Datum: 22. 11. 2019

 

Informacijski pooblaščenec po informacijski pooblaščenki Mojci Prelesnik (v nadaljevanju IP), izdaja na podlagi 2. člena Zakona o Informacijskem pooblaščencu (Ur. l. RS, št. 113/05 in 51/07-ZUstS-A, v nadaljevanju ZInfP), 3. in 4. odst. 27. člena Zakona o dostopu do informacij javnega značaja (Ur. l. RS, št. 51/06- uradno prečiščeno besedilo, s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju ZDIJZ) in prvega odstavka 248. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Ur. l. RS, št. 24/06 - uradno prečiščeno besedilo, s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju ZUP), o pritožbi ……………..(dalje stranski udeleženec) z dne 6. 11. 2019, zoper 1. točko izreka odločbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, Tavčarjeva 9, 1000 Ljubljana (v nadaljevanju organ), št. Su 1752/2019 z dne 23. 10. 2019, v zadevi dostopa do informacij javnega značaja naslednjo

 

ODLOČBO:

 

  1. Pritožba stranskega udeleženca z dne 6. 11. 2019 zoper 1. točko izreka odločbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, št. Su 1752/2019, se zavrne.
  1. Posebni stroški v tem postopku niso nastali.

 

OBRAZLOŽITEV:

 

IP je s strani organa dne 7. 11. 2019 prejel v reševanje pritožbo ……………..(v nadaljevanju stranski udeleženec) zoper odločbo organa št. Su 1752/2019 z dne 23. 10. 2019, s katero je ta odločil o zahtevi prosilca ……………(dalje prosilec), za dostop do informacij javnega značaja z dne 26. 9. 2019.

 

Slednji je s predmetno zahtevo od organa zahteval vse sklepe disciplinskega sodišča iz časa, ko je to še delovalo pri Vrhovnem sodišču, v zvezi z disciplinskimi postopki (uvedenimi in pobudami) zoper sodnika………………. Prosilec se je želel seznaniti tako s prvostopenjskimi kot drugostopenjskimi odločitvami v vseh postopkih. Navedel je, da želi preveriti navedbe, ki jih sodnik …………….navaja ………………

Prosilec v zahtevi poudarja, da je javni interes za objavo teh sklepov izražen, ker gre za dokumente, ki se navezujejo na sodnikovo delo, dodatno pa še zato, ker je sodnik sam spregovoril o svojem videnju teh postopkov. Z dokumenti se je želel seznaniti v elektronski obliki, če to ni mogoče pa v fizični obliki.

 

Organ je z odločbo št. Su 1752/2019 z dne 23. 10. 2019 odločil o zahtevi prosilca z dne 26. 9. 2019, in sicer je:

  • delno ugodil zahtevi glede dostopa do sklepa Disciplinskega sodišča prve stopnje z dne 21. 12. 2011, opr. št.  Ds 5/2011, pri čemer se iz dokumenta izbrišejo vsi v izreku navedeni osebni podatki disciplinskega obdolženca, razen njegovega imena in priimka ter zaposlitve, ime in priimek okrožne državne tožilke ter datum obravnave in opr. številka kazenske zadeve,
  • delno ugodil zahtevi glede dostopa do sklepa Disciplinskega sodišča prve stopnje z dne 14. 5. 2018, opr. št. Ds 4/2017, pri čemer se iz dokumenta izbriše ime in priimek zagovornika obdolženca, v izreku navedena opravilna številka kazenske zadeve, datum naroka in ime in priimek obdolžene ter obrazložitev sklepa v celoti,
  • delno ugodil zahtevi glede dostopa do sklepa Disciplinskega sodišča druge stopnje z dne 17. 9. 2018, opr. št. Dsp 2/2018, pri čemer se iz dokumenta izbriše v izreku navedena opravilna številka kazenske zadeve, datum naroka in ime in priimek obdolžene ter obrazložitev sklepa v celoti.

V preostalem delu je organ zahtevo prosilca zavrnil.

 

Iz obrazložitve navedene odločbe izhaja, da je bil v postopek po ZDIJZ povabljen tudi………, na katerega se zahteva prosilca nanaša (dalje stranski udeleženec) in da je dne 3. 10. 2019 podal izjavo, da nasprotuje posredovanju zaprošenega gradiva prosilcu, saj meni, da bi v tem primeru lahko prišlo do diskreditacije in do posegov v čast in dobro ime, prav tako pa je po njegovem gradivo zaupne narave. Organ v obrazložitvi odločbe najprej povzame definicijo informacije javnega značaja iz 4. člena ZDIJZ, nadalje pa ugotavlja, da so predmet prosilčeve zahteve naslednji sklepi:

  • sklep Disciplinskega sodišča prve stopnje z dne 21. 12. 2011, opr. št. Ds 5/2011,
  • sklep Disciplinskega sodišča prve stopnje z dne 14. 5. 2018, opr. št. Ds 4/2017 in
  • sklep Disciplinskega sodišča druge stopnje z dne 17. 9. 2018, opr. št.  Dsp 2/2018.

Pri tem organ pojasnjuje, da gre za sklepe disciplinskega sodišča iz časa, ko je to še delovalo pri Vrhovnem sodišču RS, s katerimi v zvezi s konkretnim sodnikom razpolaga, saj v zakonodaji ni najti pravne podlage za izbris morebitnega disciplinskega ukrepa, izrečenega zoper sodnika. O tem je zavzelo stališče tudi že Disciplinsko sodišče druge stopnje pri Vrhovnem sodišču RS, ki je v sklepu Dsp 2/2011 z dne 13. 7. 2011 navedlo, da »položaj sodnika, ki mu je izrečen disciplinski ukrep v disciplinskem postopku, ni primerljiv s položajem obsojenca v kazenskem postopku. Po eni strani je že sama težja kršitev, za katere se izrekajo disciplinski ukrepi, neprimerljiva s kršitvami, za katere se izrekajo kazenske sankcije, po drugi strani pa so prav tako neprimerljive zahteve, ki jih družba postavlja pred sodnike za opravljanje sodniške službe, z zahtevami do storilcev kaznivih dejanj, povezanih z rehabilitacijo in izbrisom obsodbe«. Organ dalje ugotavlja, da gre pri zahtevanih sklepih za informacije, ki izvirajo iz delovnega področja organa, organ pa z njimi razpolaga v materializirani obliki, zato je bilo treba v nadaljevanju presoditi, ali gre za prosto dostopne informacije javnega značaja. Navaja, da zahtevani dokumenti vsebujejo več osebnih podatkov določljivih posameznikov in citira zakonsko ureditev izjeme po 3. točki prvega odstavka 6. člena ZDIJZ in s tem povezano ureditev obdelave osebnih podatkov po Splošni uredbi o varstvu osebnih podatkov. Izpostavlja, da imena in priimki funkcionarjev in javnih uslužbencev, ki so v okviru disciplinskega postopka izvajali svoje pristojnosti oziroma naloge in so v zahtevanih dokumentih navedeni izključno v kontekstu opravljanja svoje funkcije, niso varovani osebni podatki. Ti osebni podatki so na podlagi tretjega odstavka 6. člena ZDIJZ prosto dostopni. Enako je organ ocenil tudi glede imena in priimka disciplinskega obdolženca. Informacija o tem, ali je bila v konkretnih disciplinskih postopkih in v zvezi z očitanimi disciplinskimi kršitvami ugotovljena sodnikova disciplinska odgovornost (in na katerih pravnih podlagah) je po oceni organa v neposredni zvezi z opravljanjem njegove funkcije. Organ ob tem dodaja, da ne glede na to, da so podatki o disciplinskem obdolžencu v povezavi s podatki o očitanih disciplinskih kršitvah podatki, ki so v neposredni zvezi z opravljanjem njegove funkcije, pa ni mogoče mimo dejstva, da je zakonodajalec določil, da je v disciplinskem postopku javnost izključena, razen če sodnik v postopku temu izrecno nasprotuje (prej veljavni 90. člen Zakona o sodniški službi in zdajšnji drugi odstavek 44. člena Zakona o sodnem svetu). Kljub temu je organ glede na to, da so bili disciplinski postopku zoper imenovanega sodnika v zadnjem času predmet obširnega medijskega poročanja, določena dejstva v zvezi s tem pa je javnosti izpostavil tudi sodnik sam, ocenil, da morajo biti ne glede na načelno izključitev javnosti v tovrstnih postopkih, v konkretnem primeru javnosti na voljo vse informacije, ki dajejo objektivno sliko o tej zadevi (pri čemer je organ sledil zahtevi prosilca in v tem postopku odločal izključno o dokumentih, ki izhajajo iz disciplinskih postopkov Disciplinskega sodišča, ko je to še delovalo pri Vrhovnem sodišču). Javnost si namreč relevantno mnenje lahko oblikuje le, kolikor ji to dopušča poznavanje informacij, ki morajo biti resnične in popolne in takšne, ki jih ni mogoče interpretirati samovoljno, temveč le tako, kot izhaja iz njihove vsebine, ne glede na to, ali je določena vsebina za posameznega sodnika problematična. Zato je organ v konkretnem primeru ocenil, da pravica javnosti do pravilne informiranosti pretehta nad pravico posameznika, da se podatki iz zaključenih disciplinskih postopkov javnosti ne razkrijejo. Glede na navedeno je organ odločil, da se prosilcu, na podlagi drugega in tretjega odstavka 6. člena ZDIJZ, posredujejo izreki zahtevanih sklepov disciplinskih sodišč prve in druge stopnje, pri čemer nadalje ugotavlja, da je treba iz navedenih sklepov izbrisati naslednje varovane osebne podatke:

  • iz sklepa Ds 5/2011 ime in priimek okrožne državne tožilke ter druge podatke, na podlagi katerih bi bila tožilka lahko določljiva. Tudi okrožna državna tožilka je sicer javna funkcionarka, vendar organ ocenjuje, da njena navedba v tem dokumentu ni relevantna z vidika opravljanja njene funkcije in bi posredovanje njenih osebnih podatkov v konkretnem primeru prekomerno poseglo v njeno pravico do varstva osebnih podatkov in zasebnosti,
  • iz sklepov Ds 4/2017 in Dsp 2/2018 ime in priimek zagovornika disciplinskega obdolženca ter ime in priimek obdolžene v konkretni kazenski zadevi in podatke, na podlagi katerih bi bila obdolženka v tej zadevi lahko določljiva. Za posredovanje teh osebnih podatkov namreč ni zakonske podlage.

Nadalje organ ocenjuje, da razkritje opisov dejanskega stanja očitanih disciplinskih kršitev oz. način izvršitve, ki izhajajo iz obrazložitve zahtevanih sklepov, ni dopustno, saj gre za navedbe, ki niso neposredno povezane z opravljanjem javne funkcije in lahko celo kažejo na določene osebne lastnosti sodnika, prav tako pa se v obrazložitvi sklepov prepletajo osebni podatki drugih, z očitanimi disciplinskimi kršitvami povezanih oseb. Po oceni organa je treba podatke, ki izhajajo iz obrazložitev disciplinskih sklepov, šteti za varovane osebne podatke, pri čemer zaradi prepletenosti vseh osebnih podatkov v obrazložitvi sklepov ni možna niti izvedba delnega dostopa. Organ med drugim še dodaja, da ker predstavniki sodne veje oblasti sodijo v javnem interesu, je poleg notranjih mehanizmov za ugotavljanje napak oziroma disciplinskih kršitev pri delu sodnikov, pomemben tudi nadzor javnosti nad delom sodišč in nad ustreznostjo mehanizmov, ki znotraj sodnega sistema omogočajo identifikacijo posameznih napak in nepravilnosti. Dejstvo je, da je sodnik oseba, ki mora biti vredna javnega zaupanja in je zato v interesu javnosti, da je seznanjena tako z njegovi delom kot tudi z morebitnimi ugotovitvami kršitev pri opravljanju funkcije. Vendar lahko vse tovrstne informacije javnost pridobi že s seznanitvijo z izreki disciplinskega sodišča, informacij, ki izhajajo iz obrazložitev, pa po oceni organa v skladu z načelom sorazmernosti ni mogoče uvrstiti med informacije v zvezi z opravljanje, javne funkcije ali informacij, pri katerih bi javni interes presegel izjemo varstva osebnih podatkov iz 3. točke prvega odstavka 6. člena ZDIJZ.

 

Zoper odločbo organa št. Su 1752/2019 z dne 23. 10. 2019 (dalje izpodbijana odločba) je dne 6. 11. 2019 vložil pritožbo sodnik, na katerega se nanašajo zahtevani dokumenti, to je……………, v tem postopku stranski udeleženec. Zatrjuje, da sklepa iz leta 2011 ni dovoljeno posredovati nikomur, na podlagi 82. člena KZ-1, ki se uporablja na podlagi splošnega načela, veljavnega za vodenje disciplinskih postopkov. Po njegovem sklicevanje na odločbo Dsp 2/2011 z dne 13. 7. 2011 ni dovoljeno, iz večjega števila razlogov. Kot prvo Slovenija ne pripada sklopu držav, ki uporabljajo precedenčno pravo, v katerem zadošča sklic na prejšnjo sodno odločbo, kadar je zadoščeno pogoju sorodnosti primerov. Ustavno sodišče je večkrat sprejelo stališče, da učinkujejo sodne odločbe katere koli stopnje znotraj prepričljivosti razlogov, vsak primer gre šteti kot poseben, v sklopu objektivno – subjektivnih okoliščin; življenjski dogodki so namreč enkratni, pa je presoja nujna v sklopu vsake zadeve vsakič posebej. Izjema je, kadar sprejme Evidenčni oddelek VS RS načelno mnenje, ki v predmetnem primeru ni bilo nikdar sprejeto. Razlogi, ki so citirani v napadenem sklepu v petem odstavku na drugi strani, ne prepričajo, argumentacija je šibka, napačna. Položaj sodnika je po njegovem primerljiv s položajem obsojenca v kazenskem postopku. Kadar grozi disciplinska kazen prenehanja sodniške funkcije (v obravnavanem primeru je šlo za opis dejanja te vrste) je ta kazen več kot primerljiva z učinki denimo sodnega opomina, pogojne obsodbe ali denarne kazni. Sodnik se v posledici dokončne disciplinske kazni znajde na ulici, brez prihodkov, brez pravice do slehernega denarnega nadomestila, pa mu je onemogočeno preživljati družino, še posebej v primerih mladoletnih otrok, kadar je sodnik edini vzdrževalec družine. Posledice dokončne disciplinske kazni morebiti niso sorazmerne, kadar se obsojencu izreče nepogojna zaporna kazen v daljšem trajanju, katerakoli nižja zaporna kazen pa je lažja oblika kazni v primerjavi z možnostjo, znajti se brez slehernih prihodkov, vključno s člani družine. Kar zadeva primerljivost zahtev družbe do sodnikov v primerjavi z zahtevami do storilcev kaznivih dejanj, je stališče judikata še bolj zmotno, saj je v neposrednem nasprotju z Ustavo RS in primerljivih držav. Načela enakosti občanov, varstva človekovih pravic pred različnimi možnimi represivnimi posegi države in zlorabami oblasti in nekatera druga, ki varujejo temeljne človekove pravice, izključujejo možnost arbitrarnega razdeljevanja državljanov na ljudi različnih kategorij in vrst, pomembnejše in manj pomembne. Družba preprosto nima pravice postavljati pred sodnike nikakršnih dodatnih kriterijev narave nad-kriterijev, kajti s tem se neposredno oznanja diskriminacija, sodnike se postavlja v nad-kasto, v ljudi ekskluzivnega razreda, kar je ne le protiustavno, temveč abotno. Temu primerno po njegovem mnenju citiran judikat ne more v ničemer oblikovati razmerja, povzetega v razloge sklepa iz prve alineje. Da je temu tako, je pritrdila tudi disciplinska tožilka v zadevi pod alinejo dve, ko je v zaključni besedi predlagala disciplinskemu senatu odmero kazni, brez omembe predkaznovanosti, zavedajoč se nastopa zakonskega dejstva iz IX. poglavja KZ-1. V nobenem izmed zakonov ali podzakonskih aktov ni podlage za obravnavanje sodnikov strožje, kot se obravnavajo povprečni državljani, pa tudi če bi takšen predpis obstajal, bi ga VS RS ne smelo uporabiti, zaradi evidentne neustavnosti. V avtorski razlagi sodniške etike se sicer avtorici ………..sodniki prikazujejo kot nadnaravna bitja, vendar njenih protiustavnih pravljičnih iluminacij ne gre prenašati v odločbe državnih struktur. Glede sklepa pod prvo alinejo je torej po mnenju prosilca nastopil pogoj za izbris, z domnevo nekaznovanosti, pa bi šlo v primeru objave podatkov za grobo kršitev nadaljnje ustavne kategorije domneve nedolžnosti. Stranski udeleženec dalje pojasnjuje, da gre v primeru iz druge in alineje za en sam postopek, ki je bil na prvi stopnji zaključen s kaznijo, na drugi pa spremenjen v oprostitev. Izpodbijana odločba se sklicuje na močnejši interes javnosti, ki torej pretehta nad interesom posameznika po varovanju tajnosti. Javnost bi po mnenju stranskega udeleženca bilo potrebno pravilno informirati. Po njegovem se zastavlja vprašanje primernosti, dostojnosti objave tipa pričakovanosti, predvidljivosti. Kadar gre za negativno medijsko kampanjo se vnaprej domneva, da bo tudi vsak naslednji prispevek neprimeren, intencionalen, do objekta objave krivičen, pa ne sme nihče (kaj šele vrhovno sodstvo!) prispevati k blatenju poljubne osebe. Pregled medijskih objav časopisa, ki je zaprosil za objavo ter lastniško – strukturno povezanih medijev (Večer, Mladina) kaže na evidentno negativno naravnanost do njega, vnaprej planirano, usklajevano, vodeno s strani političnih struktur zaledne države, prepletenio z lastniki in uredniško politiko medija Dnevnik. Primerjava objavljanja naštetih treh medijev s celotno medijsko podobo države kaže na hudo pristranskost v negativnem, ki predstavlja po definiciji nespodobnost, kar je po kriterijih anglo-saškega prava ultimativen razlog, ki preprečuje vsako sodelovanje kogar koli (še najmanj državnih oblastnih struktur) s takšnim medijem pri razkrivanju zaupnih osebnih podatkov. Predlaga, da se naslovnik o tem prepriča z branjem prispevkov, v katerih je obravnavan v tem mediju od januarja 2019 dalje, ko je pričel z vodenjem določenega sodnega primera ogrožati zaledne usmerjevalce programske politike, močno povezane s strukturami in službami VS RS. Naslovnik se naj s pregledom ustrezne prakse Kraljevine in kontinentalnih pravnih redov prepriča o načinih implementacije predmetnih standardov. Še posebej ob dejstvu, da je izdajatelj odločbe kadrovsko ter vsebinsko premrežen z redakcijo časopisa Dnevnik, pa je zadnji organ, ki bi smel odločati o čemer koli v povezavi s tem medijem. Tu je videz nepristranskosti kršen v tolikšni meri, da ne prestane najbolj elementarnega preizkusa »vizualne primernosti«. Nadaljnja argumentacija, da je stranski udeleženec sam z nastopi v javnosti vzbudil dodatno zanimanje za razkrivanje predmetnih podatkov, je po njegovem tako smešna, da ne zasluži artikuliranega odziva. Po njegovem se izdajatelj odločbe preprosto ni sposoben sprijazniti z dejstvom, da smejo sodniki, tako kot vsi drugi občani, podajati lastna stališča v javnosti, ne da bi se pred tem prikupili vodilnim sodnim strukturam, kar je po njegovem dodaten argument v prid temu, da je že skozi dejstvo, kdo je izdal odločbo, to treba razveljaviti. Ob tem še dodaja, da če bi za objavo podatkov iz druge in tretje alineje zaprosil nevtralen, profesionalen, neodvisen medij ter bi odločbo izdala nepristranska, z medijem nepovezana institucija, bi nikakor ne nasprotoval objavi predmetnih podatkov. Ne gre torej za načelno nestrinjanje, temveč za sklic na najbolj elementarne medijske norme, kot jih pozna pravna praksa razvitih držav večstoletne pravne tradicije.

 

Pritožba ni utemeljena.

 

IP uvodoma pojasnjuje, da je kot organ druge stopnje v skladu z 247. členom ZUP dolžan preizkusiti izpodbijano odločbo v delu, v katerem jo stranski udeleženec izpodbija. IP prvostopenjsko odločbo preizkusi v mejah pritožbenih navedb, po uradni dolžnosti pa preizkusi, ali ni prišlo v postopku na prvi stopnji do bistvenih kršitev postopka in ali ni prekršen materialni zakon. Ker se stranski udeleženec pritožuje (le) v delu, v katerem je organ zahtevi prosilca delno ugodil in ki se nanaša na posredovanje osebnih podatkov stranskega udeleženca v izrekih disciplinskih sklepov z dne 21. 12. 2011, opr. št. Ds 5/2011, z dne 14. 5. 2018, opr. št. Ds 4/2017 in z dne 17. 9. 2018, opr. št.  Dsp 2/2018, je IP preizkusil izpodbijano odločbo le v tem delu, do preostalega dela pa se v tem postopku ni opredeljeval. 

 

Glede na dejstvo, da ni dvoma, da je organ zavezanec za posredovanje informacij javnega značaja in da v tem delu z zahtevanimi dokumenti razpolaga, se je IP v nadaljevanju ukvarjal z vprašanjem, ali gre pri zahtevanih informacijah za prosto dostopne informacije.

 

IP najprej ugotavlja, da je organ svojo odločitev iz 1. točke izreka izpodbijane odločbe, da pri informacijah iz izrekov disciplinskih sklepov, ki se nanašajo na sodnika…………., ne gre v celoti za varovane osebne podatke, pravilno oprl na določbe 3. točke prvega odstavka 6. člena ZDIJZ v povezavi s točko c prvega odstavka 6. člena Splošne uredbo o varstvu osebnih podatkov ter določbe drugega ter tretjega odstavka 6. člena ZDIJZ. IP tako pritrjuje stališču organa, da imena in priimki funkcionarjev in javnih uslužbencev, ki so v okviru disciplinskega postopka izvajali svoje pristojnosti oziroma naloge in so v zahtevanih dokumentih navedeni izključno v kontekstu opravljanja svoje funkcije, niso varovani osebni podatki. Ti osebni podatki so na podlagi drugega in tretjega odstavka 6. člena ZDIJZ prosto dostopni. Enako je organ pravilno ocenil tudi glede imena in priimka disciplinskega obdolženca. Informacija o tem, ali je bila v konkretnih disciplinskih postopkih in v zvezi z očitanimi disciplinskimi kršitvami ugotovljena sodnikova disciplinska odgovornost (in na katerih pravnih podlagah) je tudi po oceni IP v neposredni zvezi z opravljanjem njegove funkcije in je v javnem interesu.

 

V tem delu je IP v celoti sledil obrazložitvi organa ter razlogom, ki jih je navedel organ in ki jih IP, v izogib ponavljanju, ponovno ne navaja, pri čemer pa IP pojasnjuje še naslednje:

  • IP ni sledil pritožbenim navedbam stranskega udeleženca, ki je zatrjeval, da bi bilo pri odločitvi »smiselno« treba upoštevati, da imajo disciplinski ukrepi za sodnike podobne posledice kot kazenske sankcije in da bi disciplinski sklep št. Ds 5/2011 iz leta 2011 moral biti izbrisan iz evidence, posledično pa ga ni dopustno posredovati nikomur. Tudi po oceni IP se 82. člen KZ-1 nedvomno ne nanaša na disciplinske ukrepe, relevantna zakonodaja, ki ureja disciplinske postopke zoper sodnike (80. čl. in dalje Zakona o sodniški službi[1] ter 44. do 48. čl. Zakona o sodnem svetu[2]) pa določbe, ki bi urejala izbris disciplinskih sankcij in posledično izrecno prepovedovala njihovo posredovanje javnosti, ne vsebuje. Pri presoji zahtev po ZDIJZ je ob tem treba izhajati iz ugotovitve, da je pravica dostopa do informacij javnega značaja temeljna človekovo pravica, zagotovljena v drugem odstavku 39. člena Ustave. Iz prvega dostavka 15. člena Ustave RS izhaja, da se človekove pravice in temeljne svoboščine uresničujejo neposredno na podlagi ustave. Zakonu je dopuščeno, da uredi le način uresničevanja temeljnih pravic, če to določa Ustava ali je nujno zaradi same narave posamezne pravice (drugi odstavek 15. člena). Posegi v temeljne pravice (omejitve) so dovoljeni le z zakonom, zaradi varstva drugih ali/in v primerih, ki jih določa ustava. Povedano drugače, tudi pravico dostopa do informacij javnega značaja, kot temeljno človekovo pravico, zagotovljeno z Ustavo, je mogoče omejiti le z zakonom in v obsegu, ki je nujno potreben zaradi varstva pravic drugih. Razloge, zaradi katerih je pravico dostopa do informacij javnega značaja dovoljeno omejiti, mora torej določiti zakon. Ker IP v konkretnem primeru izrecne zakonske podlage za omejitev pravice dostopa do informacij iz zaključenih disciplinskih postopkov zoper sodnike ni našel, je pritožbene navedbe stranskega udeleženca v tem delu štel za neutemeljene.
  • Ni mogoče slediti zatrjevanju stranskega udeleženca, da družba nima pravice postavljati pred sodnike nikakršnih dodatnih kriterijev glede spremljanja njihovega dela in da v nobenem izmed zakonov ali podzakonskih aktov ni podlage za obravnavanje sodnikov strožje, kot se obravnavajo povprečni državljani. Kot je pravilno navedel tudi organ v izpodbijani odločbi, so sodniki kot javni funkcionarji deležni posebnega nadzora s strani javnosti, ki ima pravico spremljati njihovo delo, ker kot predstavniki sodne veje oblasti sodijo v javnem interesu. Temeljno načelo ZDIJZ je načelo transparentnosti, pri čemer iz 2. člena tega zakona izhaja, da si morajo organi tudi aktivno prizadevati, da dosežejo čim večjo obveščenost javnosti o svojem delovanju. V konkretnem primeru je tako pravilen zaključek organa, da je sodnik javna oseba, ki mora biti vredna javnega zaupanja in je zato v interesu javnosti, da je seznanjena tako z njegovim delom kot tudi z ugotovitvami iz disciplinskih postopkov, ki so zoper imenovanega sodnika nedvomno tekli v zvezi z opravljanjem njegovega dela.
  • V konkretnem primeru je tudi po oceni IP treba tehtati med pravico imenovanega sodnika (stranskega udeleženca) do varstva osebnih podatkov in pravico javnosti, da je seznanjena z objektivnimi informacijami, na podlagi katerih bo mogoča javna razprava o disciplinskih postopkih, ki so tekli zoper imenovanega sodnika. Pri tehtanju teh dveh pravic tudi IP ni mogel mimo dejstva, da je predmetne disciplinske postopke javnosti izpostavil ravno prizadeti sodnik sam, in sicer v odprtih pismih, ki so bila objavljena v enem od slovenskih medijev. Izhajajoč iz določbe 1. alineje tretjega odstavka 6. člena ZDIJZ, po kateri niso varovani osebni podatki, ki so v zvezi z delovnim razmerjem javnega uslužbenca ali v povezavi z opravljanjem javne funkcije, je organ pravilno pretehtal obe pravici ter tudi z vidika načela sorazmernosti pravilno ocenil, da bo javnosti zadoščeno s posredovanjem izrekov zahtevanih disciplinskih sklepov. IP ob tem opozarja na t.i. doktrino pričakovane zasebnosti, kot se je uveljavila v skladu s prakso Evropskega sodišča za človekove pravice. To je v primeru Halford proti Združenemu kraljestvu (25. 6. 1997, Reports 1997-III) zavzelo stališče, da je treba tehtati dva elementa: pričakovanje zasebnosti in upravičenost pričakovanja. Iz citirane sodbe izhaja, da je Evropsko sodišče za človekove pravice razdelilo javne osebe na absolutno javne osebe »par excellence« (kar so po mnenju sodišča tudi nosilci uradnih javnih funkcij) in druge javne osebe. Osebe, ki opravljajo javno funkcijo, tudi sodniki, imajo posledično bistveno zmanjšano pričakovanje zasebnosti zaradi načela odprtosti, ki terja transparentno delovanje organa s ciljem čim večje udeležbe državljanov pri izvajanju oblasti. Na tej teoretični podlagi temelji tudi določba tretjega odstavka 6. člena ZDIJZ, po kateri so ne glede na varstvo osebnih podatkov prosto dostopni tisti osebni podatki, ki so povezani z opravljanjem javne funkcije oziroma delovnega razmerja javnega uslužbenca. V konkretnem primeru tudi po stališču IP prizadeti javni funkcionar nima upravičenega pričakovanja zasebnosti glede posredovanja informacij iz disciplinskih postopkov, ki so zoper njega tekli v zvezi z opravljanjem javne funkcije, pri čemer je te postopke javnosti izpostavil ravno prizadeti javni funkcionar sam.
  • V zvezi s pritožbenimi navedbami stranskega udeleženca v delu, v katerem izpostavlja neobjektivno medijsko poročanje s strani prosilca in opozarja na vprašanje primernosti in pravilnosti medijskega poročanja, IP pojasnjuje, da za dostop do informacij javnega značaja velja načelo prostega dostopa (5. člen ZDIJZ), po katerem so informacije javnega značaja prosto dostopne vsakomur, torej vsaki pravni ali fizični osebi. Za presojo vprašanja, ali gre za prosto dostopno informacijo javnega značaja, torej niso relevantne okoliščine posameznega prosilca in razlogi, zaradi katerih je ta zahteval dostop do informacije. Informacija javnega značaja je po svoji naravi in svojem bistvu informacija, ki je prosto dostopna vsem, zato je potrebno dostop do informacij javnega značaja vedno presojati z vidika učinka »erga omnes« in ne »inter partes«, torej ne z vidika konkretnega prosilca v posamezni zadevi. Povedano drugače, če organ sprejme odločitev, da gre za informacijo javnega značaja, je ta prosto dostopna vsakomur, ki zanjo zaprosi in ne le konkretnemu prosilcu. Ob doslednem upoštevanju kriterija univerzalnega prosilca je torej lahko odločitev samo univerzalna, zato so osebne okoliščine prosilca za presojo njegove vloge v  postopku po ZDIJZ nerelevantne, organ pa na te okoliščine svoje odločitve ne more opreti. Pomembno je torej le dejstvo, da je prosilec podal zahtevo za dostop do informacij javnega značaja v skladu z določili ZDIJZ, organ pa mora o takšni zahtevi, na podlagi 22. člena ZDIJZ, odločiti. O zahtevi prosilca za dostop do informacij javnega značaja namreč ni odločil predstojnik organa, ampak uradna oseba, imenovana v skladu s prvim odstavkom 9. člena ZDIJZ, pri čemer stranski udeleženec ni zatrjeval, IP pa v  pritožbenem postopku ni ugotovil nobenih okoliščin v smislu izločitvenih razlogov iz 35. ali 37. člena ZUP, ki bi terjale odločanje o izločitvi uradne osebe, ki je o zadevi odločila. Posledično tudi ni mogoče slediti zatrjevanju stranskega udeleženca, da bi se moral organ iz postopka odločanja izločiti, da pa bi zahtevane informacije bilo dopustno posredovali, če bi zanje zaprosil nevtralen, profesionalen, neodvisen medij ter bi odločbo izdala nepristranska, z medijem nepovezana institucija.

 

Iz zgoraj navedene obrazložitve te odločbe izhaja, da je bila odločitev organa v izpodbijani odločbi pravilna, zato je IP pritožbo stranskega udeleženca, na podlagi prvega odstavka 248. člena ZUP, kot neutemeljeno zavrnil.

 

Posebni stroški v tem postopku niso nastali. Ta odločba je v skladu s 30. točko 28. člena Zakona o upravnih taksah (Ur. l. RS, št. 106/2010-UPB5) oproščena plačila upravne takse.

 

Pouk o pravnem sredstvu:

Zoper to odločbo ni dovoljena pritožba, lahko pa se sproži upravni spor. Upravni spor se sproži s tožbo, ki se vloži v 30 dneh od vročitve odločbe na Upravno sodišče RS, Fajfarjeva 33, 1000 Ljubljana. Tožba se lahko vloži pisno po pošti ali neposredno pri navedenem sodišču. Če se tožba pošlje priporočeno po pošti, se za dan izročitve sodišču šteje dan oddaje na pošto. Tožba z morebitnimi prilogami se vloži v najmanj treh izvodih. Tožbi je treba priložiti tudi to odločbo v izvirniku ali prepisu.

 

 

 

Postopek vodila:

mag. Kristina Kotnik Šumah, univ. dipl. prav.

namestnica pooblaščenke

 

 

 

Informacijski Pooblaščenec:

Mojca Prelesnik, univ. dipl. prav.,

informacijska pooblaščenka

 


[1] Zakon o sodniški službi, Uradni list RS, št. 94/07, uradno prečiščeno besedilo, s spremembami in dopolnitvami.

 

[2] Zakon o sodnem svetu, Uradni list RS, št. 23/17.