Informacijski pooblaščenec Republika Slovenija
    SLO | ENG

Iskalnik po odločbah IP o dostopu do informacij javnega značaja

+ -
Datum: 21.10.2019
Naslov: BSL d.o.o. - Družba za upravljanje terjatev bank d.d.
Številka: 090-197/2019
Kategorija: Poslovna skrivnost, Test interesa javnosti
Status: Zavrnjeno


POVZETEK:

V obravnavani zadevi je organ zavrnil dostop do dokumentacije v zvezi s prodajo 50% poslovnega deleža v družbi Adriafin d.o.o., zaradi varstva poslovne skrivnosti V pritožbenem postopku je IP ugotovil, da  sta, ob upoštevanju domneve iz drugega odstavka 2. člena ZPosS, izpolnjena prva in tretja alineja prvega odstavka 2. člena ZPosS, da gre za informacije, ki niso splošno znane in da so zagotovljeni ukrepi, da se zaupnost ohrani (pisni pravilnik o poslovni skrivnosti, ki je dostopen vsem zaposlenim). Prva tako je izpolnjen tudi tretji pogoj posloven skrivnosti, da imajo informacije »tržno vrednost«. Ker do prodaje deleža družbe Adriafin d.o.o. v tem postopku ni prišlo, je IP sledil pojasnilu organa, da bi razkritje informacij ocene vrednosti premoženja, ki je temelj za odločitev DUTB oz. podatek o cenitvi, pričakovano lahko zmanjšalo konkurenčno prednost organa pri potencialnih ponudnikih za nakup premoženja, s katerim upravlja organ, prav tako pa bi lahko tudi onemogočilo nadaljnjo prodajo premoženja pod najboljšimi mogočimi pogoji. Po oceni IP je organ s svojimi navedbami izkazal, da je v konkretnem primeru izpolnjena tudi zahteva, da bi razkritje obravnavane dokumentacije škodovalo njegovim poslovnim in finančnim interesom ter konkurenčni sposobnosti, kar pomeni, da ima ta dokumentacija tržno vrednost in so v konkretnem primeru izpolnjene vse zahteve, ki za opredelitev poslovne skrivnosti izhajajo iz ZPosS. S tem je podana izjema poslovne skrivnosti po drugi točki prvega odstavka 6. člena ZDIJZ.  IP je nadalje navedel, da ne more slediti navedbam prosilca,  da je šlo za porabo javnih sredstev. Dejstvo je namreč, da delež družbe Adriafin d.o.o., ki ga prodaja Istrabenz d.d., katerega zastavni upnik je organ, še vedno obstaja in bo potencialno predmet ponovne prodaje oz. razpolaganja, zato javna sredstva niso bila porabljena, kar pomeni, da izjema poslovne skrivnosti v tem smislu ni bila presežena. Ker v obravnavanem primeru posel ni bil sklenjen, tudi ne gre za absolutno javne informacije iz 6.a člena ZDIJZ. Nadalje se IP tudi ni strinjal, da je za razkritje zahtevanih informacij podan javni interes po drugem odstavku 6. člena ZDIJZ.

 

 

ODLOČBA:

 

Številka: 090-197/2019/4

Datum: 21. 10. 2019

 

Informacijski pooblaščenec po namestnici informacijske pooblaščenke Kristini Kotnik Šumah, po pooblastilu št. 100-17/2006/161 z dne 25. 5. 2018 (v nadaljevanju IP), izdaja na podlagi tretjega in četrtega odstavka 27. člena Zakona o dostopu do informacij javnega značaja (Uradni list RS, št. 51/06 – uradno prečiščeno besedilo, s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju ZDIJZ), 2. člena Zakona o Informacijskem pooblaščencu (Uradni list RS, št. 113/05 in 51-07 – ZUstS-A, v nadaljevanju ZInfP) in prvega odstavka 248. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, številka 24/06 – uradno prečiščeno besedilo, 105/06–ZUS-1, s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju ZUP), o pritožbi BSL finančni inženiring d.o.o., Beethovnova ulica 12, 1000 Ljubljana, z dne 13. 8. 2019, št. 20/2019, ki jo zastopa Odvetniška pisarna Toš in partnerji d.o.o., Beethovnova ulica 12, 1000 Ljubljana (v nadaljevanju prosilec), zoper odločbo z dne 29. 7. 2019, brez številke, Družbe za upravljanje terjatev bank, d.d., Davčna ulica 1, 1000 Ljubljana (dalje organ), v zadevi dostopa do informacije javnega značaja, naslednjo

 

 

O D L O Č B O:

 

  1. Pritožba prosilca z dne 13. 8. 2019 se zavrne.
  1. Zahteva prosilca za povrnitev stroškov se zavrne.
  1. V postopku reševanja te pritožbe niso nastali posebni stroški.

 

 

OBRAZLOŽITEV:

 

Prosilec je dne 1. 7. 2019 na organ naslovil zahtevo za posredovanje informacij javnega značaja. V pozivu je primarno pojasnil okoliščine v zvezi z nakupom poslovnega deleža v družbi Adriafin d.o.o., zaradi katerih zahteva dostop do informacij javnega značaja, nato pa navedel, da je organ, skladno z 2. točko 3. člena Zakona o ukrepih RS za krepitev stabilnosti bank, zavezan poslovati pregledno, gospodarno, učinkovito in uspešno. Zagotavljati preglednost svojega poslovanja tako, da vse postopke odločanja o sklepanju pravnih poslov dokumentira tako, da je mogoča njihova rekonstrukcija. Organ posluje gospodarno, če so bili viri, ki jih je organ uporabil za opravljanje svoje dejavnosti, pridobljeni v ustrezni količini, kakovosti, ob pravem času in po najboljši ceni. Po mnenju prosilca ni nobenega dvoma, da je večmesečni postopek zbiranja ponudb in kasnejša javna dražba gospodaren in učinkovit način dosega najboljše cene, ki je kot povedano, višja od poznanih cenitev, zato prosilec prosi, da organ posreduje tudi oceno vrednosti premoženja, ki je bila temelj za odločitev organa. Navedeno sovpada tudi s poslanstvom in splošnimi cilji organa, sprejetimi v smernicah za delovanje organa, kjer je ta zavezan upravljati premoženje tako, da bo omogočena odprodaja po najboljši možni ceni. Prav tako ni nobenega dvoma, da je zbiranje ponudb z javno dražbo najboljši pokazatelj tržne vrednosti premoženja, kot ga je kateri od ponudnikov pripravljen plačati, ne glede posamezno cenitev in da je s takim postopkom prodaje gotovo dosežena najboljša možna cena. Ni nepomembno, da so bile najboljše ponudbe kupcev za navedeno premoženje v preteklosti tretjino in več nižje od ponudbe prosilca. Dalje je treba upoštevati dejstvo, da je prodajalec zasebno podjetje in da namen organa ni podržavljanje zasebnega premoženja, temveč njegovo unovčenje na način, da je s prodajo dosežena najoptimalnejša cena. Prosilec meni, da je organ zavezan takšno informacijo zainteresirani osebi posredovati. Skladno s povedanim prosilec prosi, da mu organ posreduje sklep glede soglasja k zadevni prodajni pogodbi in dejansko podlago za njegov sprejem, predvsem pa cenitveno poročilo.

 

Organ je z odločbo z dne 29. 7. 2019, brez številke, zavrnil zahtevo prosilca za posredovanje:

- sklepa glede soglasja pri prodajni pogodbi in dejansko podlago za njegov sprejem v zvezi s prodajo polovičnega poslovnega deleža družbe Adriafin d.o.o., Vojkovo nabrežje 30, 6000 Koper. Omenjeno podjetje prodaja ISTRABENZ, holdinška družba, d.d., Portorož, Obala 33, 6320 Portorož - Portorose kupcu BSL d.o.o., Beethovnova ulica 12,1000 LJubljana,

- ocene vrednosti premoženja, ki je bila temelj za odločitev DUTB oz. cenitveno poročilo.

V obrazložitvi odločbe je organ povzel zahtevo prosilca in določbe ZDIJZ ter ugotovil, da se zahteva nanaša na podatke, ki izvirajo iz delovnega področja organa, s katerimi organ razpolaga, zahtevane informacije pa se nahajajo v eni od materializiranih oblik. Ker torej organ z zahtevanimi podatki razpolaga, je nadalje ugotavljal, ali je v tem primeru podana katera od izjem od prostega dostopa do zahtevane informacije iz prvega odstavka 6. člena ZDIJZ. Skladno z 2. alinejo prvega odstavka 6. člena ZDUZ lahko organ prosilcu zavrne dostop do zahtevane informacije, če se zahteva nanaša na podatek, ki je opredeljen kot poslovna skrivnost v skladu z zakonom, ki ureja gospodarske družbe. Skladno z 39. členom ZGD-1, se za poslovno skrivnost štejejo informacije, ki izpolnjujejo zahteve za poslovno skrivnost v skladu z zakonom, ki ureja poslovne skrivnosti. Zakon o poslovni skrivnosti (v nadaljevanju: ZPosS) v 2. členu določa, da se domneva, da gre za poslovno skrivnost, če je imetnik poslovne skrivnosti informacijo določil kot poslovno skrivnost v pisni obliki in o tem seznanil vse osebe, ki prihajajo v stik ali se seznanijo z informacijo. Organ |e glede varovanja poslovne skrivnosti sprejel Pravilnik o varovanju poslovne skrivnosti, ki natančno določa, kaj predstavlja poslovno skrivnost organa. Pravilnik o varovanju poslovne skrivnosti med drugim določa, da za poslovno skrivnost družbe štejejo vsi tisti podatki, ki predstavljajo podatke, gradivo, ukrepe in postopke v zvezi z odločanjem organov DUTB, investicijami, investicijskimi elaborati, analizami in cenitvami družb in tudi vsa gradiva, ki so podlaga za odločanje posameznih organov glede upravljanja terjatev. Prosilec v svoji zahtevi torej zahteva dostop do sklepa, ki ga je sprejel pristojni kreditno naloženi odbor, v zvezi s podajo soglasja pri prodaji in cenitve vrednosti premoženja, ki je bila podlaga za odločanje. Organ je pojasnil, da sklep, ki ga je sprejel pristojni kreditno naložbeni odbor, pomeni odločitev organa, cenitev vrednosti premoženja pa je gradivo, ki je podlaga za odločanje posameznih organov glede upravljanja terjatev. Obe zahtevani informaciji prosilca se torej nanašata na prej omenjene podatke, za katere organ, v povezavi s Pravilnikom o varovanju poslovne skrivnosti, ugotavlja, da predstavljajo poslovno skrivnost v skladu z internimi akti organa. S tem je po oceni organa izpolnjen pogoj iz 2. člena ZPosS, saj so informacije določene kot poslovna skrivnost v pisni obliki in so o tem seznanjene vse osebe, ki prihajajo v stik z informacijo. Pravilnik o varovanju poslovne skrivnosti je namreč objavljen na internem omrežju organa DUTB ter je tako dostopen vsem delavcem in članom organov DUTB. Organ je nadalje presojal, ali je dolžan zahtevane informacije oziroma osnovne podatke o sklenjenih poslih razkriti na podlagi prvega odstavka 6.a člena ZDIJZ v povezavi s 1. alinejo prvega odstavka 4.a člena ZDIJZ. Odločitve organov DUTB, cenitvena poročila in gradiva, ki so podlaga za odločanje, niso informacije, ki bi bile javne na podlagi 4.a člena ZDIJZ, saj niti cenitve niti odločitve organov DUTB niti gradiva, ki so podlaga za odločanje ne predstavljajo katere od naštetih informacij, katere 4.a člen ZDIJZ določa, kot informacije javnega značaja. Organ je nadalje še pojasnil, da upravljanje in razpolaganje s terjatvami, ne predstavlja porabe javnih sredstev, v smislu tretjega odstavka 6. člena ZDIJZ, kjer se ta pojem nanaša na trošenje, ko gre za nek odhodek, ko se javna sredstva za nekaj nepovratno porabijo. V obravnavanem primeru so predmet presoje podatki, ki so podlaga za odločitev organa o soglasju pri prodaji, v zvezi s terjatvami, ki morajo biti organu poplačane, torej s tem organ pridobiva, zato niso izpolnjeni pogoji za razkritje poslovne skrivnosti na podlagi tretjega odstavka 6. člena ZDIJZ. Z razkritjem podatkov o cenitvi, bi tako nastala nepopravljiva škoda, saj bi bil organu odvzet manevrski prostor za uspešna pogajanja pri prodaji premoženja, obenem pa tudi tveganje, da bodo stranke, s katerimi je organ že sodeloval pri prodaji premoženja, zahtevale izboljšanje pogojev sodelovanja, prav zaradi razkritja teh podatkov. Zaradi navedenega je organ dostop zavrnil. Ob tem je odločil, da stroški postopka niso nastali.

 

Prosilec je zoper navedeno odločbo vložil pritožbo z dne 13. 8. 2019, št. 20/2019 iz vseh pritožbenih razlogov in navedel, da se ne strinja z opredelitvijo organa, da gre pri zahtevanih informacijah za poslovno skrivnost. Prosilec je opozoril, da je Zakon o poslovni skrivnosti, ki je v veljavi od 20. 4. 2019 uvedel popolnoma nov pojem poslovne skrivnosti (2. člen ZPosS). Po novi definiciji poslovne skrivnosti iz 2. člena ZPosS pa samo pisnost ne zadostuje več, ampak morajo takšni podatki poleg pisnosti izpolnjevati še dodatne pogoje, pri čemer morajo biti za obstoj poslovne skrivnosti kumulativno izpolnjeni vsi pogoji. Prosilec je navedel, da se organ v izpodbijani odločbi nikakor ni opredelil do nadpisanih pogojev, na podlagi katerih bi določeni podatki dobili status poslovne skrivnosti, pojasnil je le, da je bil sprejet Pravilnik o varovanju poslovne skrivnosti, ki določa, kateri vsi dokumenti predstavljajo poslovno skrivnost DUTB. Poleg tega je v odločbo zgolj prepisal določbo 7. člena tega Pravilnika, ki vsebuje vse dokumente in podatke, ki naj bi predstavljali poslovne skrivnosti in tako izjeme od informacij prostega dostopa. Prosilec je zaključil, da utemeljeno sklepa, da pravilnik, na katerega se organ sklicuje, ne zadostuje zakonskim pogojem poslovne skrivnosti po ZPosS. Tako izpodbijane odločbe v tem delu ni mogoče preizkusiti. Prosilec je še navedel, da organ ni izkazal izpolnjevanja subjektivnega in objektivnega kriterija, ki se lahko smiselno uporabljata tudi v zvezi z ZPosS, pri čemer ima nova določba še strožje zahteve. Kot je razbrati iz obrazložitve predlagatelja ZPosS, je pisna opredelitev poslovne skrivnosti le eden od primerov razumnega ukrepanja imetnika poslovne skrivnosti, da se razblini vsakršen dvom ali je določen dokument poslovna skrivnost ali ne. Dejansko pa razen golega sklicevanja na določbe pravilnika in zakonov, organ ne poda nobenega prepričljivega argumenta, zakaj bi šlo pri zahtevanih informacijah za poslovne skrivnosti. Prosilec se je nadalje opredelil do navedb organa, da ne gre za porabo javnih sredstev. Prosilec meni, da je treba porabo, uporabo, upravljanje, razpolaganje in podobe izraze, zlasti, ker se tiče javnega denarja, uporabljati čim bolj široko in to v luči možnega oškodovanja javnih sredstev, pa naj si oškodovanje izvira iz porabe, pridobivanja, upravljanja ali česarkoli podobnega. Obligacijski zakonik na primer, v svojem 132. členu opredeljuje škodo (in torej »oškodovanje«) kot zmanjšanje premoženja (navadna škoda) in preprečitev povečanja premoženja (izgubljeni dobiček), kar oboje po mnenju prosilca zadostuje za opredelitev določene informacije kot javno dostopne, saj je bila v konkretnem primeru javnim sredstvom prizadejana škoda, zlasti če se pri tem zadostno upošteva načela transparentnosti, kot enega izmed vodilnih načel pri poslovanju DUTB. V konkretnem primeru je dejansko stanje brez dvoma jasno. DUTB, kot zastavni upnik na poslovnem deležu predmeta prodajne pogodbe, 50% poslovnega deleža v družbi Adriafin d.o.o., po sklenitvi prodajne pogodbe med prodajalcem Istrabenz d.d. in prosilcem, ni dal soglasja k prodajni pogodbi in slednja zato ni obveljala. Tako je seveda nedvomno treba uporabiti določbo 1. točke 1. odstavka 4a. člena ZDIJZ, saj zahtevane informacije izhajajo iz sklenjenega pravnega posla (prodajna pogodba), ta informacija pa se nanaša na pridobivanje oz. upravljanje s stvarnim premoženjem subjekta - zavezanca (organ ni pridobil kupnine, ki bi pomenila povečanje njegovega premoženja in bi jo bil skladno z zahtevami ZUKSB dolžan pridobiti in nikakor ne odlagati z njeno pridobitvijo). Ta zakonska določba jasno kaže na dejstvo, da je organ svojo zavrnitev sprejel na napačni materialno pravni podlagi, saj je zavrnil dostop do informacije, ki je nedvomno v neposredni povezavi s pridobivanjem oz. upravljanjem stvarnega premoženja organa. V primeru podaje soglasja, bi namreč organ na račun prodaje predmetnega poslovnega deleža prejel 4.150.000,00 EUR, kot je bila pogodbeno dogovorjena kupnina. Poleg tega pa je bila ponujena kupnina s strani prosilca približno 30% višja od druge najvišje ponudbe. Glede na zgoraj naveden člen OZ je jasno, da je organ z neutemeljeno zavrnitvijo prodaje javnim sredstvom prizadejal najmanj 4.150.000,00 EUR škode v obliki izgubljenega dobička. Odločilni razlog za zavrnitev soglasja k sklenjeni prodajni pogodbi med prosilcem in Istrabenz d.d. naj bila prenizka dogovorjena kupnina. Pri tem se je organ odločilno naslonil na sklep pristojnega kreditno naložbenega odbora, pri čemer je bila podlaga za odločitev tega odbora cenitveno poročilo in s tem povezano gradivo. Prosilec meni, da zahtevane informacije v nobenem delu ne presegajo tistih informacij, ki jih kot javno dostopne opredeljujeta 4a. in 6a. člena ZDIJZ. Prosilec je prepričan, da so zahtevane informacije, zlasti pa cenitev vrednosti premoženja, ki je bila podlaga za zavrnitev izdaje soglasja, točno takšne narave, da bi morale pasti pod določbe ZUKSB (2. odstavek 3. člena Cilji zakona in načela poslovanja) in Smernic za delovanje organa ter bi jih bil slednji dolžan javno objavljati. V kolikor bi organ pravilno upošteval te zahteve, predmetni postopek za prosilca sploh ne bi bil potreben. Po oceni prosilca sama cenitev vrednosti predmeta prodaje že po sami logiki ne more biti poslovna skrivnost. Predmet samega postopka prodaje je bil znan vsem zainteresiranim kupcem. Ti kupci so lahko izvedli skrbne preglede ter tudi sami dali izdelati cenitve. Prosilec je seveda kot dober gospodar naročil cenitev predmeta prodaje pri ustrezno licencirani družbi. Po zavrnitvi prodaje je prosilec naročil še kontrolno cenitev pri eni izmed vodilnih štirih družb na področju ocenjevanja vrednosti podjetij v Republiki Sloveniji, saj se je hotel ponovno prepričati o pravi vrednosti premoženja, ki je bilo predmet prodaje. Vse cenitve vključno s kontrolno, ob konzervativno pravilni uporabi diskontnih faktorjev, kažejo na to, da je prosilec na koncu podal ponudbo, ki znatno presega vse do tedaj ocenjene vrednosti. Pri tem je prosilec pripomnil, da je uporaba diskontnih faktorjev strokovni standard, dostopen vsem ocenjevalcem vrednosti in nikakor ne more predstavljati poslovne skrivnosti. Odstopanja v vrednotenju so možna samo v okviru dovoljenih razponov teh faktorjev, ki temeljijo na točno določenih formulah in nikakor ne predstavljajo poslovne skrivnosti. Na podlagi pridobljene cenitve je podal svojo končno ponudbo, ki je bila po neformalnih informacijah za več kot 30% višja od druge najvišje ponudbe. Ugotovitev, da je do vrednosti prodajanega predmeta lahko prišel vsak zainteresirani kupec, seveda pojmovno izpodbije tudi pogoje 1. in 2. točke 1. odstavka 2. člena ZPosS, ki predpisujeta, da se mora poslovna skrivnost nanašati tudi na informacijo, ki je skrivnost in ni splošno znana ali lahko dosegljiva in pa ima tržno vrednost. Cenitev premoženja in sklep pristojnega odbora, ki je bil podlaga za zavrnitev soglasja, že na prvi pogled ne izpolnjujeta teh dveh kriterijev, ki morajo biti poleg ostalih kumulativno izpolnjeni, da se določena informacija lahko opredeli kot poslovna skrivnost. Edina neznanka v tej zadevi je samo dejstvo, na kakšen način in po kakšnih metodah je organ prišel do svoje cenitve, ki je očitno izražala višjo vrednost predmeta prodaje, kot pa je za nakup ponudil prosilec, ki je bil tako po postopku zbiranja ponudb, kot po postopku javne dražbe najboljši ponudnik. Dejansko je bil postopek prodaje zastavljen in izpeljan optimalno za dosego najboljše prodajne cene. Kot pojasnjeno, najprej je šlo za zbiranje ponudb in na tej podlagi še za javno dražbo (Doseganje najboljše cene za prodajo je en izmed temeljnih postulatov delovanja DUTB pri prodaji premoženja, prim. 2. odst. 3. člena ZUKSB, Smernice za delovanja DUTB z dne 14. 12 .2019). Da zahtevani dokumenti nimajo tržne vrednosti, pa je moč razbrati iz pojasnila predlagalca ZPosS, ki pri pojasnilu člena pravi, da ima strokovno znanje, izkušnje ali informacije tržno vrednost takrat, kadar je verjetno, da bi njihova nedovoljena pridobitev, uporaba ali razkritje škodovali interesom osebe, ki ima nad njimi zakonit nadzor (škodovali znanstvenemu ali tehničnemu potencialu te osebe, njenim poslovnim ali finančnim interesom, strateškim pozicijam ali konkurenčni sposobnosti). V tem primeru pa je organ z zavrnitvijo soglasja na podlagi zahtevane cenitve (»poslovne skrivnosti«) storil ravno nasprotno in sebi ter posledično državnemu erarju storil škodo v obliki izgubljenega dobička. V kolikor bi kot dober gospodarstvenik upošteval prodajno ceno določeno v programu preventivnega prestrukturiranja družbe Istrabenz d.d. in to spoštoval ter morda celo sodeloval v postopku prodaje, bi kupci vedeli, pri kateri ceni naj začnejo podajati ponudbe. Pri tem organ na svojih straneh sam zagotavlja: » DUTB je pripravila jasne politike za zagotavljanje konkurenčnih, strokovnih in preglednih izhodnih postopkov, katerih namen je doseganje optimalne cene za DUTB. DUTB si bo prav tako prizadevala izboljšati položaj Slovenije kot okolja, prijaznega za vlagatelje s strokovno upravljanimi izhodnimi procesi«. Če pri tem prosilec pusti ob strani dejstvo, da organ pri samem poslu prodaje, kot de facto »vodilni« deležnik, z neutemeljeno in nerazkrito zavrnitvijo soglasja k prodajni pogodbi, ni ravnal vestno in pošteno, niti ni ravnal kot dober gospodarstvenik ipd. pa zagotovo je zavezan k predložitvi podatka, ki bi odgovoril na vprašanje, »kakšna prodajna cena je sprejemljiva za organ?«. To vprašanje zagotovo ne more biti poslovna skrivnost, zlasti če se hkrati upošteva pojasnilo s spletne strani organa, kjer so navedene vse informacije, ki so javnega značaja in javno objavljene. Glede tega je prosilec ponovno prepričan, da organ s svojim ravnanjem ne zadostuje vsem zakonskim zahtevam po transparentnosti delovanja in s tem povezano javno objavo podatkov. To velja zlasti v zvezi s posli, pri katerih aktivno nastopa organ sam in ne samo banke, ki so deležne ukrepov po ZUKSB. Enaki standardi dostopnosti informacij kot za banke, ki so deležne ukrepov po ZUKSB, bi morali veljati tudi za sam organ. Posebno je prosilec poudaril 3. odstavek 2. člena ZPosS, ki pravi, da se za poslovno skrivnost ne morejo določiti informacije, ki so po zakonu javne, ali informacije o kršitvi zakona ali dobrih poslovnih običajev. Nedvomno gre v konkretnem primeru, v povezavi z zgoraj opredeljeno prodajo, za dejansko stanje, v katerem je organ kršil dobre poslovne običaje. Kot že pojasnjeno, se je pri postopku prodaje poslovnega deleža družbe Adriafin d.o.o. prodajalec Istrabenz d.d. odločil za izvedbo dveh korakov. Prvi korak je bilo zbiranje ponudb zainteresiranih kupcev, na tej podlagi pa še izvedba javne dražbe. V svetu dobrih poslovnih običajev je tekom celotnega postopka prisoten tudi glavni zastavni upnik, zlasti če mora aktivno podati soglasje k prodajni ceni (tako je bilo določeno tudi v programu preventivnega prestrukturiranja prodajalca Istrabenz d.d.). V takšnem svetu tudi ni vprašanja, če bo po tako izvedenem prodajnem postopku zastavni upnik dal soglasje, saj se podaja takšnega soglasja utemeljeno domneva, ker se v toliko korakih vsakršni dvomi v prodajo in dobljeno prodajno ceno, že odpravljeni. Pri tem je prosilec poudaril, da je skozi celoten postopek na upravo organa večkrat naslovil pisma in elektronske pošte po organizaciji sestanka, saj od organa kot glavnega upnika ni bilo mogoče pridobiti nobenih podatkov ali mnenj glede predmetne prodaje. Takšne neodzivnosti in dejanskega skrivanja podatkov, se nikakor ne more šteti kot delovanja, ki bi bilo skladno z dobrimi poslovnimi običaji. Poleg tega je skladno z zavezami v zvezi s preventivnim prestrukturiranjem družbe Istrabenz d.d., slednji bil zavezan k prodaji svojega deleža v Adriafin d.o.o. in je tako zvesto izpolnjeval svoje zaveze nasproti upniku DUTB, ki bi ga v nasprotnem primeru lahko spravil v stečaj. Dodatno je pri doseženi kupnini treba pojasniti, da je prosilec s ponujeno kupnino 4.150.000,00 EUR celo presegel kupnino, ki je bila določena s programom preventivnega prestrukturiranja družbe Istrabenz d.d.. Da je organ ves čas ravnal v nasprotju z dobrimi poslovnimi običaji, je moč razbrati tudi iz intervjuja s predsednikom upravnega odbora Tomažem Beskom z dne 20.4.2019, kjer je dejal, da: »To nam bo omogočilo, da bomo tudi za Adriafin poiskali dolgoročno rešitev, predvsem pa kar zadeva Vinakoper. Če bodo dobili napačnega lastnika, jim pa to lahko povzroči težave.« Glede na izrečeno v tem intervjuju se je organ dobro zavedal, da takšne prodaje noče izpeljati, saj je jasno izrazil svoje pomisleke glede »napačnih lastnikov«. Pojma napačni lastnik prosilec ne pozna, lahko pa zgolj a contrario domneva, da je pravilen lastnik tisti, ki je z organom v bolj »prijateljskih« odnosih. Pri tem so se dobro zavedali tudi svojih zavez iz postopkov preventivnega prestrukturiranja družbe Istrabenz d.d., ki so jih s svojimi opustitvami dolžnih dejanj, zlasti pa dolžnosti medsebojnega obveščanja strank (prim. 245. člen OZ), kršili. Prodajna pogodba za prodajo Adriafin d.o.o. je bila tako sklenjena dne 11. 6. 2019, kar je skoraj dva meseca po objavljenem intervjuju, organ pa kljub večkratnem pozivanju prosilca na njegove pozive ni niti odgovoril. Slednje zagotovo predstavlja zadostno kršitev dobrih poslovnih običajev in se zahtevane informacije tako ne morejo kvalificirati kot poslovna skrivnost. V zadnjem odstavku izpodbijane odločbe je organ sila nespretno pojasni, da mu je bil odvzet manevrski prostor za uspešna pogajanja pri predmetni prodaji in da obenem tvega, da bodo stranke, s katerimi so že sodelovali pri prodaji premoženja, zahtevale izboljšanje pogojev sodelovanja. To pojasnilo je milo rečeno zelo kontroverzno. Organ se v konkretnem postopku s kupci ni imel pravice pogajati, saj ni imetnik premoženja oz. prodajalec, ampak zgolj zastavni upnik dolžnika oz. prodajalca Istrabenz d.d.. Tako je popolnoma nerazumljiva izjava organa, da je bil njemu samemu odvzet manevrski prostor za uspešna pogajanja. Slednje prosilec razume že skoraj na meji absurdna, o prodajni ceni se je prosilec pogajal in uspešno prestal postopke, ki pa jih je vodil prodajalec Istrabenz d.d. in ne DUTB. Skrajno nenavadna je tudi navedba organa, da bodo stranke, s katerimi je že sodeloval pri prodaji premoženja, zahtevale izboljšanje pogojev sodelovanja. Na dlani je namreč vprašanje, katere pa te stranke so, ali so morda to tisti »pravilni« lastniki, na katere je prosilec opozoril že v komentarju na intervju s Tomažem Beskom v zgornjem odstavku. Nenazadnje je namreč jasno, da drugih strank v prodajnem postopku, razen prosilca, na koncu ni bilo več. Na tej podlagi je prosilec prepričan, da ima organ s predmetom prodaje svoje »pravilne« načrte in v kolikor bi resnično ugodneje obravnaval stranke, s katerimi je že sodeloval, bi pri tem kršil najmanj ZUKSB, če ne tudi kakšne izmed določb slovenske kazenske zakonodaje. Prosilec je nadalje mnenja, da tudi test javnega interesa nedvomno kaže, da mora organ zahtevane informacije razkriti. Razkritje zahtevanih informacij je nedvomno v interesu širše skupnosti (v konkretnem primeru vseh davkoplačevalcev Republike Slovenije). Kot je prosilec natančno opisal že v prejšnjih točkah pritožbe, je v konkretnem primeru zagotovo prišlo do oškodovanja javnih sredstev zaradi netransparentnega ravnanja organa, ki je pri tem zagotovo ravnal tudi v nasprotju z dobrimi poslovnimi običaji. Kot izhaja iz prakse izvajanja testa javnega interesa, na uporabo tega testa ne sme vplivati dejstvo, da bi razkritje določenih informacij obelodanilo nesposobnost ali korupcijo v organu zavezancu. Ker sta odgovornost in dobro upravljanje javnega sektorja nesporno v javnem interesu, je treba pri odločanju, ali tovrstne informacije razkriti ali ne, to nujno upoštevati. Povedano drugače, javnost ima pravico določene informacije izvedeti, pa tudi, če se z odkritjem povzroči škoda. V konkretnem primeru gre nedvomno za takšen primer, ki je za javnost ne samo široko zanimiv, ampak je zlasti v njenem interesu, saj ima pravico biti informirana o načinu ravnanja z javnim premoženjem, ki je bil zaupan v upravljanje DUTB. Kot že pojasnjeno zgoraj, je postopek prodaje poslovnega deleža Adriafin d.o.o., ki ga je kot en izmed največji dolžnikov v državi prodajala družba Istrabenz d.d., v javnosti sprožil burno debato. Na to nakazuje priložen intervju s predsednikom upravnega odbora DUTB Tomažem Beskom in članki v medijih. Na tej podlagi je utemeljeno sklepati, da je v močnem interesu javnosti izvedeti, kaj se je dogajalo v zakulisju odločanja organa pri prodaji, saj je ravno to zakulisno dogajanje botrovalo oškodovanju javnih sredstev, najmanj v višini ponujene kupnine 4.150.000,00 EUR. Nedvomno bi tako razkritje zahtevanih informacij povečalo razumevanje aktualnih vsebin in udeležbo v javni razpravi. Po mnenju prosilca je med pomembnejšimi razlogi za razkritje tudi razumevanje odločitve, na podlagi katere je organ zavrnil soglasje k prodaji, saj bi tako lahko javnost kot tudi prosilec izrazila svoje pomisleke zoper takšne odločitve. Pri tem je na mestu tudi pomislek, da bi lahko celoten postopek prodaje tekel v celoti transparentno, če bi organ predložil pred zainteresirane stranke vse svoje zahteve in pa zlasti prodajno ceno, ki je zanj sprejemljiva. Na takšen način bi se verjetno še več interesentov podalo v nakup prodajanega poslovnega deleža, saj ne bi bilo stalno prisotnega dvoma, ki ga je s svojo pasivnostjo in nesodelovanjem v postopku prodaje, sejal organ že od samega začetka. Prosilec je priglasil stroške za vložitev pritožbe.

 

Organ je pritožbo s prilogami odstopil v reševanje IP, z dopisom z dne 26. 8. 2019, brez št., v katerem je ugotovil, da je pritožba dovoljena, pravočasna in vložena s strani upravičene osebe. Organ je ponovno navedel, da je prosilec zahteval dostop do sklepa, ki ga je sprejel pristojni kreditno naložbeni odbor, v zvezi s podajo soglasja pri prodaji in cenitve vrednosti premoženja, ki je bila podlaga za odločanje. Organ je v svoji odločitvi obrazložil, da sklep, ki ga je sprejel pristojni kreditno naložbeni odbor, pomeni odločitev organa DUTB, cenitev vrednosti premoženja pa je gradivo, ki je podlaga za odločanje posameznih organov glede upravljanja terjatev. Obe zahtevani informaciji prosilca se nanašata na podatke, ki so v skladu z internim Pravilnikom o varovanju poslovne skrivnosti, določeni kot poslovna skrivnost. Navedbe prosilca, da zahtevani podatki ne predstavljajo poslovne skrivnosti, ker ne izpolnjujejo zakonsko določenih pogojev skladno z Zakonom o poslovni skrivnosti (Uradni list RS, št. 22/19, v nadaljevanju ZPosS), organ zavrača. Odločitve organov DUTB in cenitve vrednosti premoženja, ki predstavljajo podlago za odločitve, nedvomno predstavljajo poslovne informacije, ki niso splošno znane ali lahko dosegljive osebam v krogih, ki se običajno ukvarjajo s to vrsto informacij. Organ je v danih okoliščinah razumno ukrepal, da je ohranil poslovno skrivnost, s tem, da je Pravilnik o varovanju poslovne skrivnosti objavil v pisni obliki na intranetu, do katerega imajo dostop vsi zaposleni. Organ je ponovno poudaril, da bi razkritje zahtevanih informacij prosilcu pomenilo razkritje poslovnih skrivnosti, kar bi onemogočilo uspešnost upravljanja in razpolaganja s premoženjem. Organ je v svoji odločitvi pojasnil, da zahtevane informacije prav tako niso informacije, ki bi bile javne na podlagi 4.a člena ZDIJZ, saj niti odločitve organov DUTB, cenitvena poročila in niti gradiva, ki so podlaga za odločanje, ne prestavljajo razpolaganja, pridobivanja ali upravljanja s stvarnim premoženjem. Prav tako pa zahtevane informacije ne predstavljajo porabe javnih sredstev v smislu tretjega odstavka 6. člena ZDIJZ. Organ na podlagi navedenega prosi pritožbeni organ, da v postopku reševanja pritožbe, upošteva navedeno, saj želi na ta način preprečiti vsakršno možnost uhajanja strogo zaupnih informacij, ki bi lahko ogrozile postopke prodaje, kar bi lahko povzročilo nepopravljivo škodo organu in s tem posledično izgubo za davkoplačevalce.

 

IP je z dopisom z dne 18. 9. 2019, št. 090- 197/2019/2, organ pozval, da posreduje dokumente, ki so predmet zahteve oziroma pritožbe prosilca. IP je ob tem prosil organ, da pojasni, na kakšni podlagi so nastale zahtevane informacije in svojo vlogo v postopku prodaje, saj kot izhaja iz pritožbenih navedb, je bila v tem postopku vloga DUTB zgolj, da poda soglasje pri prodaji in torej DUTB ni bila v vlogi pogajalca.

 

Organ je v dopisu z dne 23. 9. 2019 podal pojasnilo in posredoval celotno dokumentacijo, ki je predmet presoje.

 

Pritožba ni utemeljena.

 

IP uvodoma pojasnjuje, da je kot organ druge stopnje v skladu z 247. čl. ZUP dolžan preizkusiti odločbo v delu, v katerem jo pritožnik oz. prosilec izpodbija. Odločbo preizkusi v mejah pritožbenih navedb, po uradni dolžnosti pa preizkusi, ali ni prišlo v postopku na prvi stopnji do bistvenih kršitev postopka in ali ni prekršen materialni zakon.

 

V obravnavanem primeru ni sporno, da organ z zahtevanimi informacijami razpolaga in jih je tudi posredoval IP. Prav tako ni sporno, da sodijo v delovno področje organa, kar pomeni, da zahtevane informacije izpolnjujejo vse pogoje za obstoj informacije javnega značaja po določilu 1. odst. 4. čl. ZDIJZ.

 

V nadaljevanju je IP opravil vsebinski preizkus z vidika obstoja morebitnih izjem iz 5.a člena in 1. odstavka 6. člena ZDIJZ. Organ se je pri zavrnitvi skliceval na izjemo poslovne skrivnosti po drugi točki prvega odstavka 6. člena ZDIJZ.

 

V tej zvezi je treba opozoriti na ZPosS, ki je začel veljati 20. 4. 2019, kar pomeni, da se izjema poslovne skrivnosti presoja po določbah tega zakona, saj so predmet presoje dokumenti, ki so nastali po navedenem datumu. ZGD-1, na katerega se ZDIJZ sklicuje, je bil namreč v 39. členu, ki je urejal poslovno skrivnost, spremenjen tako, da se za poslovno skrivnost štejejo informacije, ki izpolnjujejo zahteve za poslovno skrivnost v skladu z zakonom, ki ureja poslovne skrivnosti.

Pojem poslovne skrivnosti po 2. členu ZPosS zajema nerazkrito strokovno znanje, izkušnje in poslovne informacije, ki izpolnjuje naslednje zahteve:

- je skrivnost, ki ni splošno znana ali lahko dosegljiva osebam v krogih, ki se običajno ukvarjajo s to vrsto informacij;

- ima tržno vrednost;

- imetnik poslovne skrivnosti je v danih okoliščinah razumno ukrepal, da jo ohrani kot skrivnost.

Domneva se, da je zahteva iz tretje alineje prejšnjega odstavka izpolnjena, če je imetnik poslovne skrivnosti informacijo določil kot poslovno skrivnost v pisni obliki in o tem seznanil vse osebe, ki prihajajo v stik ali se seznanijo s to informacijo, zlasti družbenike, delavce, člane organov družbe in druge osebe. Za poslovno skrivnost se ne morejo določiti informacije, ki so po zakonu javne, ali informacije o kršitvi zakona ali dobrih poslovnih običajev.

 

Glede na navedeno so poslovna skrivnost le tisti podatki, pri katerih so vse tri zgoraj naštete zahteve kumulativno izpolnjene. Kot izhaja iz komentarja k 2. členu predloga zakona[1], poslovna skrivnost pomeni strokovno znanje in izkušnje ter dragocene poslovne informacije, ki imetnikom omogočajo večjo konkurenčnost in uspešnost na trgu in s tem povečujejo donosnost, zaradi česar je v interesu imetnikov poslovnih skrivnosti, da te ostanejo nerazkrite oziroma zaupne.

 

IP je v nadaljevanju presojal zahtevane informacije z vidika obstoja zgoraj navedenih treh zahtev, ki opredeljujejo poslovno skrivnost. IP je vpogledal v dokumente, ki so predmet presoje, in sicer v: Akcijski načrt, oceno vrednosti premoženja oziroma v cenitveni poročilo ter v sklep, s katerim je DUTB odločila o podaji soglasja. Gre torej za informacije, ki po svoji vsebini nedvomno izkazujejo strokovno znanje, izkušnje ter poslovne informacije, saj je organ družba, ki s prodajo premoženja vrača proračunska sredstva državi, kar pomeni, da v tem kontekstu deluje na trgu. IP ob tem ugotavlja, da so dokumenti označeni z oznako »strogo zaupno«. Prav tako je IP vpogledal v pravilnik o varovanju poslovne skrivnosti z dne 18. 9. 2018, iz katerega nedvomno izhaja, da so tovrstni dokumenti pisno opredeljeni kot poslovna skrivnost organa (7. člen: za poslovno skrivnost se štejejo podatki, gradiva in postopki, ki se nanašajo na: investicijske elaborate, analize in cenitve družb ter projektne rešitve, zapisnike in gradiva upravnega odbora in drugih komisij DUTB,…). Pri tem IP ne vidi razloga, da bi moral organ sprejeti nov pravilnik o poslovni skrivnosti, kar sicer zatrjuje prosilec. Organ je ob tem še pojasnil, da je v danih okoliščinah razumno ukrepal, da je ohranil poslovno skrivnost, s tem, da je pravilnik o varovanju poslovne skrivnosti objavil v pisni obliki na intranetu, do katerega imajo dostop vsi zaposleni.

 

Glede na navedeno in ob upoštevanju domneve iz drugega odstavka 2. člena ZPosS, IP ugotavlja, da sta izpolnjeni prva in tretja alineja prvega odstavka 2. člena ZPosS, torej, da gre za informacije, ki niso splošno znane in da so zagotovljeni ukrepi, da se zaupnost ohrani (pisni pravilnik o poslovni skrivnosti, ki je dostopen vsem zaposlenim). Informacije pa morajo poleg navedenega imeti še »tržno vrednost«, kot tretji pogoj za obstoj poslovne skrivnosti. Predlagatelj zakona je v predlogu zakona zapisal: »Strokovno znanje, izkušnje ali informacije morajo imeti dejansko ali potencialno tržno vrednost. Šteje se, da imajo tako strokovno znanje in izkušnje ali informacije tržno vrednost takrat, kadar je verjetno, da bi njihova nedovoljena pridobitev, uporaba ali razkritje škodovalo interesom osebe, ki ima nad njimi zakonit nadzor (škodovala znanstvenemu ali tehničnemu potencialu te osebe, njenim poslovnim ali finančnim interesom, strateškim pozicijam ali konkurenčni sposobnosti)[2]«. V zakonu torej pojem tržne vrednosti ni definiran, predlagatelj zakona pa je v komentarju k predlogu drugega člena dokazno oceno zahtevanega pogoja usmeril v izkazovanje »škode«, ki je logično na strani tistega, ki poslovno skrivnost zatrjuje. Povedano drugače, o »tržni vrednosti« informacij lahko govorimo takrat, kadar bi njihovo razkritje škodovalo konkurenčni sposobnosti poslovnega subjekta, finančnim in poslovnim interesom, ipd. »Tržna vrednost« torej ni mišljena zgolj kot nek »znesek«, ki bi ga poslovni subjekt na trgu dosegel s strokovnim znanjem, izkušnjo ali poslovno informacijo, temveč kot izkaz konkretne opredelitve do dejanske ali potencialne škode, ki bi poslovnemu subjektu nastala z razkritjem strokovnega znanja, izkušenj ali poslovne informacije.

 

Organ je v tej zvezi v dopisu z dne 23. 9. 2019 pojasnil, da so zahtevane informacije nastale v postopku upravljanja terjatve družbe Istrabenz d.d. Kot izhaja iz priloženega Akcijskega načrta, je skladno z MRA dolžnik, družba Istrabenz d.d., zavezan k dezinvesticijam preostalih sredstev. V ta namen je družba začela postopke prodaje premoženja, med drugim tudi deleža družbe Adriafin d.o.o. Organ oz. DUTB je zastavni upnik družbe Istrabenz d.d., zato je bil zaprošen za podajo soglasja pri prodaji deleža družbe Adriafin d.o.o. Dodatno je organ še navedel, da bi razkritje podatkov o cenitvi, ki jo opravi DUTB in gre za dokument DUTB, za DUTB pomenilo odvzetje manevrskega prostora pri pogajanjih pri bodočih procesih prodaje premoženja, s katerim DUTB razpolaga. Zato dejanske bodoče škode organ ne more konkretizirati. V postopkih prodaje premoženja bi to razkritje (torej razkritje ocene vrednosti premoženja, ki je temelj za odločitev DUTB oz. podatek o cenitvi), ne samo zmanjšalo konkurenčne prednosti pri potencialnih ponudnikih za nakup premoženja, katerega upravlja DUTB, temveč tudi onemogočilo nadaljnjo prodajo premoženja pod najboljšimi mogočimi pogoji. Razkritje tako občutljivih podatkov bi omogočilo ostalim potencialnim ponudnikom pridobitev nepoštene prednosti, saj bi se seznanili s podatki glede vrednosti, po katerih so pripravljeni ostali ponudniki kupiti premoženje DUTB. Z razkritjem zgoraj opisanega, bi tako nastala nepopravljiva škoda DUTB, saj bi bil DUTB odvzet manevrski prostor za uspešna pogajanja pri prodaji premoženja, obenem pa tudi tvega, da bodo stranke, s katerimi so že sodelovali pri prodaji premoženja, zahtevale izboljšanje pogojev sodelovanja, prav zaradi razkritja teh podatkov.

 

IP je pojasnilu organa sledil, saj dejansko do prodaje deleža družbe Adriafin d.o.o. v tem postopku ni prišlo, zato bi razkritje informacij ocene vrednosti premoženja, ki je temelj za odločitev DUTB oz. podatek o cenitvi, pričakovano lahko zmanjšalo konkurenčno prednost organa pri potencialnih ponudnikih za nakup premoženja, s katerim upravlja organ, prav tako pa bi lahko tudi onemogočilo nadaljnjo prodajo premoženja pod najboljšimi mogočimi pogoji. Ker gre za posel, ki še ni zaključen, lahko, tudi po stališču IP, razkritje podrobnih informacij iz akcijskega načrta, ocene vrednosti premoženja ter sklepa, s katerim je DUTB odločila o podaji soglasja, vpliva na samo prodajo in na manevrski prostor za uspešno pogajanje.

 

Po oceni IP je organ s svojimi navedbami izkazal, da je v konkretnem primeru izpolnjena tudi zahteva, da bi razkritje obravnavane dokumentacije škodovalo njegovim poslovnim in finančnim interesom ter konkurenčni sposobnosti, kar pomeni, da ima ta dokumentacija tržno vrednost.

 

Na podlagi vsega navedenega je IP ugotovil, da so v konkretnem primeru izpolnjene vse zahteve, ki za opredelitev poslovne skrivnosti izhajajo iz ZPosS, kar pomeni, da je podana izjema poslovne skrivnosti po drugi točki prvega odstavka 6. člena ZDIJZ.  

 

IP je v nadaljevanju preizkušal še, ali so podani razlogi po tretjem odstavku 2. člena ZPosS, na podlagi katerega se za poslovno skrivnost ne morejo določiti informacije, ki so po zakonu javne, in sicer tako z vidika porabe javnih sredstev po tretjem odstavku 6. člena ZDIJZ, kakor tudi interesa javnosti po drugem odstavku 6. člena ZDIJZ.

 

Prosilec je v pritožbi zatrjeval, da gre za porabo javnih sredstev, ki jo je treba tolmačiti široko in je v konkretnem primeru podana, ker organ ni dal soglasja za prodajo, s čimer je oškodoval javna sredstva.

 

IP poudarja, da se sicer strinja s prosilcem, da je treba porabo javnih sredstev razlagati široko, z namenom čim širše transparentnosti, ki se od organa nesporno pričakuje, vendar pa IP v tej fazi ne more sprejeti stališča, da ker se organ ni strinjal s prodajo, da je prišlo do porabe javnih sredstev. IP ob tem nima pristojnosti presojati, ali je bila ponudba prosilca »visoka« ali »nizka«, kar sicer zatrjuje prosilec, niti ni to predmet postopka po ZDIJZ. Dejstvo pa je, da delež družbe Adriafin d.o.o., ki ga prodaja Istrabenz d.d., katerega zastavni upnik je organ, še vedno obstaja in bo potencialno predmet ponovne prodaje oz. razpolaganja, zato javna sredstva niso bila porabljena, kar pomeni, da izjema poslovne skrivnosti v tem smislu ni presežena.

 

Ker v obravnavanem primeru posel ni bil sklenjen, tudi ne gre za absolutno javne informacije iz 6.a člena ZDIJZ.

 

Nadalje se IP ne strinja, da je za razkritje zahtevanih informacij podan javni interes po drugem odstavku 6. člena ZDIJZ. Prosilec je v pritožbi navedel, da je v močnem interesu javnosti izvedeti, kaj se je dogajalo v zakulisju odločanja organa pri prodaji, saj je ravno to zakulisno dogajanje botrovalo oškodovanju javnih sredstev, najmanj v višini ponujene kupnine 4.150.000,00 EUR, zato bi razkritje zahtevanih informacij povečalo razumevanje aktualnih vsebin in udeležbo v javni razpravi.

 

IP poudarja, da je organ, kot družba v 100% lasti Republike Slovenije, ustanovljen s ciljem izvajanja ukrepov po ZUKSB na način, da se zagotovi gospodarna uporaba javnih sredstev in povrnitev proračunskih sredstev, pospeševanje kreditiranja nefinančnega sektorja, zagotovitev pogojev za odprodajo kapitalskih naložb države v bankah in ugotavljanje odgovornosti za nastanek kreditov in naložb, ki se vodijo kot slabitve v bilancah bank, deležnih ukrepov po tem zakonu. V tej zvezi je seveda organ dolžan delovati transparentno. Prav tako pa se je tudi IP glede organa vselej zavzemal za široko transparentnost, ki pripomore k večji odgovornosti države do državljanov Slovenije in do gospodarnega ravnanja z državnim premoženjem. Vendar pa je v obravnavanem primeru IP ocenil, da je v fazi, ko do prodaje deleža še ni prišlo in je višina kupnine odvisna od povpraševanja in ponudbe na trgu, javni interes po zavrnitvi dostopa do zahtevanih informacij večji od javnega interesa po razkritju. Test interesa javnosti namreč ni namenjen temu, da se razkrije nekaj, kar je »interesantno za javnost«, temveč da se razkrije tisto, kar je »v interesu javnosti«. Zahtevani podatki so morda za javnost zanimivi, vsekakor pa razkritje zahtevanih informacij, v trenutni fazi postopka, ni v javnem interesu, temveč ravno obratno, v javnem interesu je, da organ čim bolj gospodarno upravlja premoženje države, kar lahko v obravnavanem primeru doseže le, če se dostop do zahtevanih informacij v trenutni fazi omeji. To seveda ne pomeni, da zahtevane informacije, ob drugačnem dejanskem stanju in drugem časovnem faktorju, ne bi mogle biti prosto dostopne na podlagi testa javnega interesa.

 

Po presoji navedenih okoliščin oziroma tehtanju javnega interesa med pravico dostopa na eni strani ter varstvom poslovne skrivnosti na drugi strani, je IP odločil, da v konkretnem primeru interes javnosti po drugem odstavku 6. člena ZDIJZ, do razkritja zahtevanih informacij v tej fazi postopka ni podan v tolikšni meri, da bi prevladal nad interesi, ki terjajo omejitev dostopa iz razloga, da se podatki zavarujejo zaradi varstva poslovne skrivnosti.

Upoštevaje vse navedeno je IP zaključil, da je odločitev organa pravilna in zakonita, pritožba prosilca pa neutemeljena in jo je treba zavrniti, na podlagi prvega odstavka 248. člena ZDIJZ.

 

V skladu s 113. členom ZUP krije stroške upravnega postopka tisti, na čigar zahtevo se je postopek začel. Navedeni člen določa, da gredo stroški, ki nastanejo organu ali stranki med postopkom ali zaradi postopka (potni stroški uradnih oseb, izdatki za priče, izvedence, tolmače, ogled, pravno zastopanje, oglase, prihod, izgubo dohodka, strokovno pomoč, odškodnina za škodo, ki nastane pri ogledu ipd.), v breme tistega, na katerega zahtevo se je postopek začel. Upoštevaje navedeno je prosilec dolžan sam kriti stroške postopka, zato se njegova zahteva za povrnitev stroškov zavrne, kot izhaja iz druge točke izreka te odločbe.

 

Posebni stroški v tem postopku niso nastali.

 

Ta odločba je v skladu s 30. točko 28. člena Zakona o upravnih taksah (Uradni list RS, št. 106/2010-UPB5) oproščena plačila upravne takse.

 


 

 

Pouk o pravnem sredstvu: 

 

Zoper to odločbo ni dovoljena pritožba, temveč je dopustno sprožiti upravni spor. Upravni spor se sproži s tožbo, ki se vloži v 30 dneh od vročitve te odločbe na Upravno sodišče, Fajfarjeva 33, Ljubljana. Tožba se lahko vloži pisno po pošti ali pri navedenem sodišču. Če se tožba pošlje priporočeno po pošti, se za dan izročitve sodišču šteje dan oddaje na pošto. Tožba z morebitnimi prilogami se vloži v najmanj treh izvodih. Tožbi je treba priložiti tudi to odločbo v izvirniku ali prepisu.

 

 

 

Postopek vodila:

Alenka Žaucer, univ. dipl. prav.

samostojna svetovalka Pooblaščenca

 

 

 

Informacijski pooblaščenec:

mag. Kristina Kotnik Šumah, univ. dipl. prav.,

namestnica pooblaščenke

 


[1] https://www.findinfo.si/download/razno/761d313c27b5103dc7b8.pdf

[2] Enako je zapisano v Direktivi 2016/943