Informacijski pooblaščenec Republika Slovenija
    SLO | ENG

Iskalnik po odločbah IP o dostopu do informacij javnega značaja

+ -
Datum: 15.10.2015
Naslov: Brankovič Jure;Novinar RTV Slovenija - Sodni svet
Številka: 090-233/2015/5
Kategorija: Tajni podatki, Mediji
Status: Odobreno


Sodba Upravnega sodišča

 

POVZETEK:

Prosilec je od organa zahteval posredovanje odstotka potrjenih zadev posameznih sodnikov. Organ je zavrnil zahtevo prosilca zaradi obstoja izjeme tajnih podatkov. Ob tem je navedel, da delni dostop v skladu s 7. čl. ZDIJZ ne bi bil smiseln. IP je v pritožbenem postopku ugotovil, da Zakon o sodiščih (na katerega se je skliceval organ) v smislu 1. tč. 1. odst. 6. čl. ZDIJZ ni zakon, ki ureja tajne podatke, zato v zvezi z v predmetni zadevi zahtevanimi informacijami ni podana izjema tajnih podatkov. IP je pritožbi prosilca ugodil.

 

ODLOČBA:

 

Številka: 090-233/2015/5

Datum: 15. 10. 2015

 

Informacijski pooblaščenec po informacijski pooblaščenki Mojci Prelesnik (v nadaljevanju IP), izdaja na podlagi 2. čl. Zakona o Informacijskem pooblaščencu (Ur. l. RS, št. 113/05 in 51/07-ZUstS-A, v nadaljevanju ZInfP), 2. odst. 15. čl. ter 3. in 4. odst. 27. čl. Zakona o dostopu do informacij javnega značaja (Ur. l. RS, št. 51/06- uradno prečiščeno besedilo, 117/06 – ZDavP2, 23/14-ZDIJZ-C, 50/2014-ZDIJZ-D in 19/2015 – odl. US; v nadaljevanju ZDIJZ) in 1. odst. 252. čl. Zakona o splošnem upravnem postopku (Ur. l. RS, št. 24/06 - uradno prečiščeno besedilo, 105/06 – ZUS-1, 126/07- ZUP-E, 65/08-ZUP-F, v nadaljevanju ZUP), o pritožbi Jureta Brankoviča, novinarja RTV Slovenija, Kolodvorska 2, 1000 Ljubljana (v nadaljevanju prosilec), zoper odločbo, z dne 10. 8. 2015, št. 2/15-150, Sodnega sveta, Trg OF 13, 1000 Ljubljana (v nadaljevanju organ), v zadevi odobritve dostopa do informacij javnega značaja naslednjo

 

O D L O Č B O:

 

 

1.     Pritožbi prosilca zoper odločbo Sodnega sveta št. 2/15-150, z dne 10. 8. 2015, se ugodi in se izpodbijana odločba odpravi ter se odloči: Organ je dolžan v roku enaintrideset (31) dni od vročitve te odločbe v elektronski obliki prosilcu iz programa oz. aplikacije »Merila pričakovanega obsega sodnikovega dela« posredovati podatke o imenu, priimku in odstotku potrjenih zadev za vse okrajne, okrožne in višje sodnike v Republiki Sloveniji, za obdobje od 1. 1. 2014 do 31. 12. 2014.

 

2.     V tem postopku posebni stroški niso nastali.

 

 

OBRAZLOŽITEV:

 

Prosilec je, dne 2. 3. 2015, na organ naslovil zahtevo za dostop do informacij javnega značaja, in sicer je zahteval posredovanje:

I. odstotka potrjenih zadev posameznih slovenskih sodišč na vseh stopnjah glede na potrditev njihovih sodb na višjih stopnjah,

II. odstotka potrjenih zadev posameznih sodnikov.

Ob tem je v dopisu, z dne 3. 3. 2015 navedel, da prosi za zadnje podatke, ki jih je obdeloval organ.

 

Organ je z dopisom, z dne 4. 3. 2015, prosilcu posredoval podatke o pritožbenem rezultatu Višjih sodišč za leta 2012, 2013 in 2014. Ob tem je navedel, da s podatki o delu Vrhovnega sodišča RS ne razpolaga. Nadalje je navedel, da informacij, ki jih je prosilec zahteval v II. tč. zahteve, ne more posredovati zaradi obstoja izjeme po 3. tč. 1. odst. 6. čl. ZDIJZ. Ti podatki so namreč del obrazložitve ocene sodniške službe za posameznega sodnika. Ob tem se je skliceval na odločbo IP št. 090-164/2013/2, z dne 5. 8. 2013.

 

Prosilec je z dopisom, z dne 4. 3. 2015 pozval organ, naj v zvezi z II. tč. zahteve izda odločbo po ZDIJZ.

 

Organ je z odločbo št. 2/15-48, z dne 25. 3. 2015, zavrnil II. tč. zahteve prosilca. Ob tem se je skliceval na izjemo tajnih podatkov, varstvo osebnih podatkov in varstvo upravnega postopka.

 

Prosilec je zoper odločbo št. 2/15-48, z dne 25. 3. 2015, dne 16. 4. 2015 vložil pritožbo, v kateri je navedel, da za zahtevane informacije ne velja zakonodaja, ki določa tajne podatke, zato bi morale biti tovrstne informacije javno dostopne.

 

IP je z odločbo št. 090-123/2015/2, z dne 15. 7. 2015, pritožbi prosilca ugodil, odločbo št. 2/15-48, z dne 25. 3. 2015 odpravil ter zadevo vrnil organu v ponovno odločanje.

 

Organ je z odločbo št. 2/15-150, z dne 10. 8. 2015 (v nadaljevanju izpodbijana odločba), zavrnil II. tč. zahteve prosilca zaradi obstoja izjeme tajnih podatkov. Ob tem je navedel, da gre za podatke o rezultatih presoje preko vseh rednih in izrednih pravnih sredstev, kar pomeni, da gre za odločitve vseh okrajnih, okrožnih in višjih sodnikov. V Republiki Sloveniji je 909 sodnikov (brez vrhovnih sodnikov na dan 31. 12. 2014) in o vsakem od njih se v računalniškem programu, do katerega ima organ dostop, vodi evidenca o številu zadev, o katerih je odločalo instančno sodišče. Organ je ugotovil, da prosilčeva zahteva obsega 1.141 dokumentov (za celo leto 2014). Ker je računalniški program enoten za vsa slovenska sodišča, je osnovna zgradba vseh dokumentov identična, med seboj pa se razlikujejo po vsebinskih podatkih, ki se nanašajo na delo konkretnega sodnika. Posledično je organ zavzel enotno stališče do vseh zahtevanih dokumentov. Nadalje je navedel, da je glede zahtevanih dokumentov podana izjema po 1. tč. 1. odst. 6. čl. ZDIJZ (tajni podatki) in ne morejo biti javni, četudi gre za podatke o porabi javnih sredstev (1. al. 3. odst. 6. čl. ZDIJZ). V skladu z gramatikalno razlago je zakonodajalec besedilo v 1. tč. 1. odst. 6. čl. ZDIJZ želel povezati s katerimkoli zakonom, ki ureja tajne podatke. Krovni zakon je Zakon o tajnih podatkih (Uradni list RS, št. 50/06 - uradno prečiščeno besedilo s spremembami in dopolnitvami; v nadaljevanju ZTP). Zakon o sodiščih (Ur. l. RS, št. 94/07 – uradno prečiščeno besedilo, 45/08, 96/09, 86/10 – ZJNepS, 33/11, 75/12 – ZSPDSLS-A, 63/13 in 17/15, v nadaljevanju ZS) pa to vprašanje ureja posebej za sodnike, zato ima naravo specialnega zakona in ga je treba skladno s sistematično razlago upoštevati pred generalnim zakonom. Pri tem se je skliceval na sodbo Upravnega sodišča RS št. U-831/2007-7, iz katere izhaja, da določila 1. tč. 1. odst. 6. čl. ZDIJZ ni mogoče razlagati tako, da izjeme določa le ZTP, saj je pojem ,,tajni podatek" lahko opredeljen tudi v kakšnem drugem predpisu, ki pa mora biti zakon. ZS določene podatke o sodnikih opredeljuje kot tajne podatke, pri čemer jim podeljuje stopnjo ,,zaupno''. ZDIJZ kot novejši zakon ne vsebuje izrecne določbe o razveljavitvi teh določb ZS. Ker izrecne določbe o razveljavitvi ni, sta torej ZDIJZ in ZS v skladu z uveljavljenim stališčem Upravnega sodišča v enakovrednem razmerju. ZS za podatke o sodnikih iz centralne kadrovske evidence, razen podatkov o službenem razmerju (datum nastopa sodniške službe oz. odločba o izvolitvi in imenovanju sodnika, sodniško mesto) in evidence napredovanj, priznanj, nagrad, dodelitev in razporeditev, določa, da so zaupni (6. odst. 78. čl. ZS). ZS opredeljuje tudi (ne)dopustnost obdelave teh podatkov in način poslovanja oz. upravljanja z njimi (79. čl. ZS). Zakonodajalec je nekaterim podatkom iz centralne kadrovske evidence, ki se nanašajo na sodnike, namenil status zaupnih podatkov, medtem ko podatki v centralni kadrovski evidenci javnih uslužbencev takega varstva nimajo (6. odst. 78. čl. ZS). Očiten je torej namen zakonodajalca, da sodnikom zaradi narave njihovega dela nudi višjo stopnjo zaščite. Specifična narava sodniškega dela (neodvisnost in nepristranskost) izhaja že iz Ustave RS. Posledično je potrebno sodnike obvarovati pred kakršnimikoli pritiski. V tej zvezi je organ navedel, da goli statistični podatki o delu posameznega sodnika, brez vsebinske razlage, ne morejo celovito prikazati njegovega dela. Tovrstna razlaga terja tudi strokovno poznavanje vsebine, ki ga laična javnost ne premore. Z vidika zagotavljanja sodnikove neodvisnosti je pomembno, da njegovo delo ocenjujejo osebe, ki jim je sodniško delo poznano in razpolagajo z znanjem, ki je potrebno za podajo objektivne ocene o kvaliteti opravljenega dela. Napačna interpretacija statističnih podatkov lahko privede do popolnoma nepravilne predstave. Razkritje zahtevanih informacij bi lahko diskreditiralo sodnika v očeh javnosti, ki bi utegnil postati ranljiv za poskuse vplivanja nanj. Sodnik bi bil zaradi objave zahtevanih informacij lahko tudi izpostavljen verbalnim in drugim napadom, kar bi lahko negativno vplivalo na njegovo delo. Navedel je tudi, da delni dostop (7. čl. ZDIJZ) ne bi bil smiseln, ker bi bilo treba prikriti vse podatke, ki se na posameznega sodnika nanašajo, razen imena, priimka, naziva funkcije ter podatkov izdajatelja dokumenta, to je institucije ter podpisnikov.

 

Prosilec je, dne 27. 8. 2015, vložil pritožbo, v kateri je navedel, da je IP že v odločbi 090-123/2015 zavrnil argumente, ki jih je organ navedel v izpodbijani odločbi. Opozoril je, da so sojenja in sodbe praviloma javnosti dostopne in sodniki javni funkcionarji, kar pomeni, da so odločitve sodnikov javne. Utemeljitev organa, da laična javnost za razumevanje zahtevanih informacij nima strokovnega znanja, ni in ne sme biti nikakršen argument v povezavi z dostopom do informacij javnega značaja. Če bi IP sprejel takšno razlago, bi bila s tovrstnim argumentom za javnost zaprta praktično vsa področja poslovanja javnega sektorja in podjetij v lasti države, ki jih ZDIJZ sicer odpira javnosti.

 

Organ je pritožbo prosilca kot dovoljeno, pravočasno in vloženo s strani upravičene osebe z dopisom št. 3/15-687, z dne 31. 8. 2015 (vročenim dne 7. 9. 2015), s prilogami, poslal v odločanje IP.

 

IP je, dne 7. 10. 2015, 13. 10. 2015 in 15. 10. 2015, z organom opravil pogovor. Organ je pojasnil, da je zgradba vseh zahtevanih dokumentov identična. To pomeni, da vsebujejo istovrstne podatke (ime in priimek sodnika oz. sodnice, vrsto zadeve glede na področje dela oz. po vpisnikih in število zadev; vrnjenih iz pritožbe, potrjenih, razveljavljenih in spremenjenih). Nadalje je organ pojasnil, da zahtevani dokumenti niso označeni kot tajni, da pri organu ni pooblaščene osebe, ki je dokumente določila kot tajne in da v zvezi z zahtevanimi dokumenti ni bila izdelana ocena možnih škodljivih posledic. Računalniški program oz. aplikacija, v kateri so vodene zahtevane informacije, se imenuje »merila pričakovanega obsega sodnikovega dela«. Izpis iz programa, ki vsebuje zahtevane informacije, nima posebnega naziva (v smislu statistika potrjenih zadev ipd.). Nadalje je organ pojasnil, da je zgolj administrator aplikacije. Podatke v aplikacijo vnašajo sodišča sama, in sicer enkrat mesečno. Izpis iz aplikacije je mogoč za obdobje enega oz. več mesecev skupaj v istem letu ali za posamezno leto). To pomeni, da je npr. mogoč izpis za obdobje od 1. 1. 2015 do 28. 2. 2015 ali za obdobje od 1. 1. 2015 do 31. 1. 2015, ni pa mogoč izpis za obdobje od 15. 1. 2015 do 15. 2. 2015. Tudi ni npr. mogoč izpis za več let skupaj, temveč je mogoč za vsako od let v določenem večletnem obdobju samostojen izpis (npr. za obdobje dveh let ni mogoč en izpis, temveč bi bila izpisa dva, in sicer za obdobje od 1. 1. 2013 do 31. 12. 2013 in od 1. 1. 2014 do 31. 12. 2014). Rubrik v izpisu (razen obdobja izpisa) ni mogoče prilagajati, kar pomeni, da ni mogoč izpis le imena in priimka posameznega sodnika ter odstotka potrjenih zadev v izpisanem obdobju, temveč je mogoč zgolj izpis z vsemi rubrikami skupaj. V kolikor bi organ želel posredovati izpis, ki bi vseboval le navedene podatke (ime in priimek sodnika ter odstotek potrjenih zadev), bi moral preostale podatke oz. rubrike prekriti. Podatki o odstotku potrjenih zadev za posameznega sodnika se vnašajo v aplikacijo od 1. 1. 2011 dalje.

 

Pritožba je utemeljena.

 

IP uvodoma pojasnjuje, da je kot organ druge stopnje v skladu z 247. čl. ZUP dolžan preizkusiti odločbo v delu, v katerem jo pritožnik oz. prosilec izpodbija. Odločbo preizkusi v mejah pritožbenih navedb, po uradni dolžnosti pa preizkusi, ali ni prišlo v postopku na prvi stopnji do bistvenih kršitev postopka in ali ni prekršen materialni zakon. Predmet predmetnega pritožbenega postopka je II. tč. zahteve prosilca oz. dostop do podatka o odstotku potrjenih zadev posameznih sodnikov. Prosilec je namreč izrecno zahteval le ta podatek in tudi pritožuje se v tem delu.

 

V predmetni zadevi ni sporno, da je organ zavezanec za posredovanje informacij javnega značaja, prav tako ni sporno, da so zahtevane informacije v skladu s 1. odst. 4. čl. ZDIJZ informacije javnega značaja oz. da organ z zahtevanimi dokumenti razpolaga in da izvirajo iz njegovega delovnega področja. IP je namreč v postopku ugotovil, da organ zahtevane podatke ima, in sicer jih vodi v aplikaciji »Merila pričakovanega obsega sodnikovega dela«. Iz izpisa iz predmetne aplikacije, ki ga je organ posredoval IP, obenem izhaja, da ta vsebuje tudi podatek o odstotku potrjenih zadev posameznega sodnika, kar nedvomno pomeni, da organ s podatki, ki so predmet zahteve in pritožbe prosilca, razpolaga. Prosilec je podatke zahteval za zadnje obdobje, v katerem jih je obdeloval organ, pri čemer je organ sam to obdobje v izpodbijani odločbi opredelil kot obdobje od 1. 1. 2014 do 31. 12. 2014, čemur je IP v celoti sledil. V konkretni zadevi je torej sporno le vprašanje, ali so zahtevane informacije javnega značaja prosto dostopne.

 

1.     Glede izjeme tajnih podatkov:

 

Organ je kot razlog za zavrnitev zahteve prosilca navedel, da gre za tajne podatke, zaradi česar dostop do njih ni dovoljen. ZDIJZ določa izjemo tajnih podatkov v 1. tč. 1. odst. 6. čl., ki določa, da organ prosilcu zavrne dostop do zahtevane informacije, če se zahteva nanaša na podatek, ki je na podlagi zakona, ki ureja tajne podatke, opredeljen kot tajen. Organ je navedel, da je tajnost zahtevanih informacij določena v 78. čl. ZS, in sicer s stopnjo s stopnjo "zaupno". Organ je izrazil stališče, da lahko tudi ZS, in ne le ZTP določa tajnost podatkov v smislu 1. tč. 1. odst. 6. čl. ZDIJZ.

 

IP ni sledil obrazložitvi organa, da ZS predpisuje tajnost podatkov v smislu 1. tč. 1. odst. 6. čl. ZDIJZ za področje sodstva. ZDIJZ kot izjemo v navedeni določbi dovoljuje samo tiste informacije, ki so ustrezno opredeljene oz. klasificirane kot tajne na podlagi zakona, ki ureja tajne podatke, ki je po stališču IP izključno ZTP. IP vztraja pri stališču, da je zakonodajalec ob sprejetju ZDIJZ jasno opredelil, da z izjemo iz 1. tč. 1. odst. 6. čl. ZDIJZ varuje tajne podatke v smislu ZTP.

 

Na to nakazuje že gramatikalna razlaga, saj izjema iz 1. tč. 1. odst. 6. čl. ZDIJZ govori o podatkih, ki so tajni na podlagi zakona, ki ureja tajne podatke, in ne zakonov, ki urejajo tajne podatke. Glede na uporabo singularne oblike je po slovničnih pravilih jezika možno rekonstruirati,[1] da se je zakonodajalec skliceval na zakon, ki ureja tajne podatke, kar je nesporno ZTP. Poleg tega ZS v 78. in povezanih členih ne opredeljuje tajnih podatkov, temveč govori le o "zaupnih" podatkih. Zaradi splošno uveljavljenega načela, da je treba izjeme od prostega dostopa do informacij javnega značaja tolmačiti ozko, razširitev pojma "zaupno" iz ZS na tajne podatke ni dopustno. Le ZTP opredeljuje stopnje tajnosti, ki vključujejo interno, zaupno, tajno in strogo tajno, kar pomeni, da trditev organa, da je treba ZS tolmačiti neodvisno od ZTP, ne more voditi v sklep, da so "zaupni" podatki po ZS tajni podatki s stopnjo tajnosti zaupno oz. upoštevni kot "tajni'' podatki v smislu ZDIJZ. IP ob tem poudarja, da se je organ v izpodbijani odločbi sicer skliceval na gramatikalno razlago, vendar pa je iz vsebine obrazložitve mogoče razbrati, da je imel v mislih zgodovinsko ali namensko oz. teleološko razlago (in ne gramatikalne razlage), saj je kot argument navedel predvsem željo oz. namen zakonodajalca. Gramatikalna razlaga seveda zgolj dopolnjuje ostale razlage, ki privedejo do enake ugotovitve, kot IP pojasnjuje v nadaljevanju.

 

Pred sprejemom ZTP so bila vprašanja v zvezi s tajnimi podatki sicer urejena v različnih zakonskih in podzakonskih predpisih, vendar pa ta kopica različnih aktov ni bila celovita, ne dovolj konsistentna in sistematična. Z uporabo zgodovinske razlage je IP ugotovil, da je zakonodajalec s sprejetjem ZTP želel za vse državne organe sistemsko enotno, konsistentno in sistematično urediti področje določanja, varovanja in dostopnosti tajnih podatkov. Ob tem je bilo v zvezi s predmetno zadevo ključno stališče, da je možnosti za izigravanje oz. zlorabo dopustnih in sprejemljivih omejitev javnosti dela in dostopnosti do podatkov manj, če je zakonska ureditev pri določanju razlogov za uveljavitev omejitvenih ukrepov enotna in natančnejša. Parcialne rešitve na tem področju (če so še tako pretehtane in domišljene) ne morejo prinesti zadovoljivih rezultatov. Sistem pravnih pravil, postopkov in ukrepov v zvezi s tajnimi podatki mora biti torej enoten. Z drugimi besedami, opredelitev pogojev, ki morajo biti izpolnjeni za določitev določenih podatkov za tajne, mora biti zakonsko urejena enotno in obvezno ter ne sme biti prepuščena urejanju z drugimi zakoni. Enotna ureditev teh vprašanj je zagotovilo, da sistem varovanja tajnih podatkov kot sistem sploh deluje (Podrobneje glej: Predlog Zakona o tajnih podatkih, prva obravnava, Poročevalec DZ 10/00, z dne 18. 2. 2000). Da je zakonodajalec želel urediti vsa vprašanja v zvezi s tajnimi podatki v enem samem zakonu, logično izhaja iz sprememb ZTP. Npr. zakonodajalec se je ob vstopu Republike Slovenije v NATO odločil za dopolnitev ZTP, ne pa za sprejem posebnega zakona. Ureditve varstva tajnih podatkov, ki jih slovenski organi pridobijo v okviru članstva v NATO ali drugih podobnih mednarodnih organizacijah, torej ni želel prepustiti drugemu specialnejšemu zakonu, in sicer z namenom ohranitve enotne urejenosti instituta tajnih podatkov v enem samem zakonu. (Podrobneje glej: Predlog Zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o tajnih podatkih (ZTP-A), druga obravnava, Poročevalec DZ št. 75/03, z dne 22. 9. 2003, EPA 987-III).

 

Namen instituta tajnih podatkov je v varovanju javne varnosti, obrambe, zunanjih zadev ter obveščevalne in varnostne dejavnosti državnih organov Republike Slovenije. V skladu s široko sprejetimi Sirakuškimi načeli (Siracusa principles on the limitation and derogation provisions in the International covenant on civil and political rigts) je pojem javne oz. nacionalne varnosti opredeljen kot skup temeljnih interesov države, ki so legitimni le, če so namenjeni varstvu obstoja naroda, njegove teritorialne celovitosti ali politične neodvisnosti pred silo ali grožnjo s silo. Preprečevanje zgolj lokalnih ali relativno izoliranih groženj za red in mir ne zadostuje. Izhajajoč iz Sirakuških načel so Johanesburška načela o nacionalni varnosti, svobodi izražanja in dostopu do informacij prav tako poudarila, da je omejitev iz razloga nacionalne varnosti legitimna le, če sta njen resničen namen in očiten učinek zavarovati obstoj države ali njene ozemeljske celovitosti. A contrario se za tajnega ne sme klasificirati podatek samo zato, da bi se prikrilo nepravilnosti oz. nezakonitosti ali neučinkovitosti državnih organov. Teleološka (namenska) razlaga 1. točke 1. odstavka 6. člena ZDIJZ torej pripelje do sklepa, da je namen te določbe podpreti in operacionalizirati poseben režim varovanja tajnih podatkov. IP poudarja, da je izjema tajnih podatkov odraz potrebe po varstvu temeljnih interesov države oziroma družbe kot celote in obenem predstavlja najbolj občutljivo izjemo od javnosti dela oblastnih organov. Po oceni IP je bil namen zakonodajalca z uveljavitvijo te izjeme od prostega dostopa do informacij zavarovati tajne podatke s posebno strogim načinom določanja tajnosti. S takšnim načinom, predvsem s formalnim in materialnim kriterijem za določitev tajnosti, se namreč preprečuje zloraba instituta tajnosti podatkov za prikrivanje različnih nepravilnosti in nezakonitosti v organih, kar je skladno tudi z osnovnim namenom ZDIJZ in pravilom, da je izjeme treba tolmačiti restriktivno. Posebej pomemben je namen zakonodajalca, ki izhaja iz ZTP, da se lahko kot tajne določi le podatke, ki se nanašajo na javno varnost, obrambo države, zaupnost mednarodnih odnosov, zaupnost obveščevalne in varnostne dejavnosti državnih organov (5. člen ZTP). ZS pa po presoji IP ne uvaja posebnega režima varovanja zaupnih podatkov v smislu tajnosti, temveč je zakonodajalec z določbo 78. čl. ZS imel namen varovati določene osebne podatke in preprečiti vsesplošen dostop do njih ter njihovo zlorabo. Tudi v 2. odst. 38. čl. Ustave RS je uporabljen izraz »varstvo tajnosti osebnih podatkov«, kar pa po oceni IP zagotovo ne pomeni, da bi morali zaradi ustavne določbe vse osebne podatke obravnavati kot tajne. V ZTP je namreč področje določanja, varovanja in dostopnosti javnih podatkov urejeno enotno, celovito in za vse državne organe enako, saj je le tako mogoče preprečiti zlorabo instituta »tajni podatek«. Zato ni nobene logične razlage, prav tako ni bil to namen zakonodajalca, da bi določbe ZS ustvarile »novo vrsto tajnih podatkov«, ki so absolutno tajni in jih ne zavezujejo kriteriji po ZTP, hkrati pa bi sodili v okvir izjeme po ZDIJZ. Glede na navedeno ni mogoče slediti razlagi, da bi pojem "zaupni podatek" opredeljen v ZS, obravnavali enakovredno opredelitvi po ZTP, na katerega se sklicuje izjema iz 1. točke 1. odstavka 6. člena ZDIJZ.

 

Da ZS ne opredeljuje tajnih podatkov, izhaja tudi iz uveljavljene prakse IP in sodne prakse Upravnega sodišča. Izmed podatkov, ki se v skladu s 3. odst. 78. čl. ZS obdelujejo v kadrovski evidenci in ki naj bi po prepričanju organa sodili med tajne podatke, IP kot najbolj očiten primer izpostavlja osebno ime sodnika oz. sodnice, ki je v kontekstu opravljanja javne funkcije prosto dostopna informacija javnega značaja in v skladu s prakso v zadnjih nekaj letih tudi objavljena na spletni strani www.sodnapraksa.si Povsem nelogično bi bilo torej, da bi bila neka informacija opredeljena kot tajni podatek in hkrati javno objavljena. Vsled navedenemu je toliko bolj mogoče pritrditi stališču, da je namen obravnavanih določb ZS v krepitvi varovanja osebnih podatkov sodnikov in ne v varovanju tajnih podatkov. IP k navedenemu dodaja še, da je sicer mogoče pritrditi stališču organa, da 3. odst. 79. čl. ZS določa dopustne namene obdelave podatkov iz kadrovske evidence in način poslovanja z njimi, vendar gre po prepričanju IP za zakonsko opredeljen namen zbiranja in obdelave osebnih podatkov in ne tajnih podatkov. Slednje izhaja tudi iz 2. odst. 79. čl. ZS, ki opredeljuje, katere osebe in organi imajo pravico do brezplačnega dostopa v centralno kadrovsko evidenco. A contrario je torej mogoče sklepati, da obstojijo pravne podlage, ki drugim osebam omogočajo plačljiv dostop do nekaterih podatkov sodnikov iz centralne kadrovske evidence. V skladu z ZDIJZ je npr. mogoče dostopati do dokumentacije, ki vsebuje osebna imena sodnikov in katere posredovanje je v določenih primerih v skladu z Uredbo o posredovanju in ponovni uporabi informacij javnega značaja plačljivo. Po drugi strani v skladu z ZDIJZ ni mogoč dostop do tajnih podatkov, iz česar ponovno sledi enak sklep, in sicer, da ZS ne ureja tajnih podatkov.

 

Tajni podatek je lahko izključno podatek, ki izpolnjuje materialni in formalni pogoj,[2] teh pogojev pa podatki iz 78. čl. ZTP prima facie ne izpolnjujejo. ZTP tudi ne napotuje na uporabo ZS glede materije, ki z ZTP ni urejena in obratno tudi ZS nima tovrstnih določil. Po sistematični razlagi torej ne gre za povezan (zunanji) pravni sistem,[3] saj zakona v nobenem delu ne urejata istega področja. Z drugimi besedami, ZS v nobenem delu ne ureja tajnih podatkov.

 

Logična razlaga izjeme iz 1. tč. 1. odst. 6. čl. ZDIJZ pripelje do sklepa, da zakonodajalec s terminom "zaupnost", kot jo opredeljuje ZS, ni vzpostavil posebej strogega režima varstva (kot to velja za ZTP). Po argumentu a contrario IP ugotavlja, da bi bilo nelogično, protislovno in notranje neskladno s pravnim sistemom, da bi določbe ZS tolmačili kot strožje od režima, ki ga vzpostavlja ZTP. Prvič, ZTP določa, da je treba tajnost preklicati, ko ni več zakonskih pogojev, ki so za takšen status podatka določeni s tem zakonom (15. čl. ZTP), ZS pa ne vsebuje nikakršne določbe o preklicu tajnosti. Prav tako ZDIJZ v 4. odst. 6. čl. določa, da ima prosilec, ki meni, da so podatki v nasprotju z zakonom, ki ureja tajne podatke, označeni s stopnjo tajnosti, lahko zahteva umik tajnosti po postopku iz 21. čl. tega zakona, medtem ko iz ZS ne izhaja, da bi lahko organ odločal o umiku stopnje tajnosti s podatkov, določenih v 78. čl. ZS. Drugič, ZTP vsebuje izjeme od tajnosti v javnem interesu: podatek, ki mu je bila tajnost določena zato, da bi se prikrilo storjeno kaznivo dejanje, prekoračitev ali zloraba pooblastil, ali prikrilo kakšno drugo nezakonito dejanje ali ravnanje, ni tajen (6. čl. ZTP), ZS pa ne vsebuje nikakršne tovrstne varovalke, kar bi (nelogično) pomenilo, da je ZS strožji. Tretjič, ZTP nadalje določa, da je dostop do tajnih podatkov mogoč na način in ob pogojih, določenih s tem zakonom in predpisi, izdanimi na njegovi podlagi ter na način in ob pogojih, določenimi z drugimi sistemskimi postopkovnimi zakoni ali mednarodnimi pogodbami (7. čl. ZTP). ZS pa zgolj določa pooblaščene osebe, ki imajo dostop do podatkov iz centralne kadrovske evidence, torej je na videz strožji, saj ne določa načina in drugih pogojev za dostop do "tajnih" podatkov. Iz navedenega in po primerjavi drugih zakonov, ki določajo "zaupnost" ali "tajnost" podatkov (recimo ZVOP-1, Zakon o inšpekcijskem nadzoru, Zakon o gospodarskih družbah, Zakon o varstvu okolja) je razvidno, da ZS ne ustvarja strožjega režima, kot velja za varstvo osebnih podatkov, poslovno skrivnost in morebitne druge občutljive informacije, ki jih je potrebno pod določenimi pogoji varovati pred očmi nepoklicanih. ZS zgolj navaja, katere informacije naj bi bile "zaupne" ter omejuje krog tistih, ki jih smejo obdelovati, upravljati in vpogledovati. Poleg tega v nasprotju z ZTP ZS ne določa posebnih sankcij za kršitev "tajnosti". Skladno z Zakonom o sodniški službi (Ur. l. RS, št. 94/07 – uradno prečiščeno besedilo, 91/09, 33/11, 46/13, 63/13, 69/13 – popr., 95/14 – ZUPPJS15 in 17/15; v nadfaljevanju ZSS) se lahko posameznemu sodniku, ki je izdal uradno ali drugo tajnost, določeno z zakonom ali sodnim redom, izreče disciplinska sankcija, ni pa predvidena sankcija za pooblaščene ali nepooblaščene osebe, ki bi razkrile "zaupne" podatke po ZS.

 

Glede na vse navedeno IP zaključuje, da izjema tajnih podatkov iz 1. tč. 1. odst. 6. čl. ZDIJZ ni podana.

 

IP nadalje poudarja, da ugotovitev v zvezi z obstojem izjeme po 1. tč. 1. odst. 6. čl. ZDIJZ v predmetni zadevi ne bi bila drugačna, četudi bi bilo stališče organa, da je ZS v smislu 1. tč. 1. odst. 6. čl. ZDIJZ zakon, ki ureja tajne podatke, pravilno. V tem primeru bi namreč pomenilo, da je ZS v razmerju do ZTP lex specialis in se ZTP uporablja v delu, ki ga ZS ne ureja (tako kot se npr. uporablja ZUP glede postopkovnih vprašanj, ki jih ne ureja ZDIJZ). Ker ZS ne ureja vprašanja, kateri podatki izpolnjujejo formalni in materialni kriterij za obstoj tajnih podatkov, bi bilo v tem delu potrebno uporabiti ZTP. Organ bi moral posledično pri tej izjemi za vsak dokument posebej izkazati, da sta v skladu z ZTP kumulativno izpolnjena tako materialni kot formalni kriterij. Materialni kriterij se nanaša na samo vsebino podatkov in določa, da se podatek lahko določi za tajnega le takrat, če je tako pomemben, da bi z njegovim razkritjem nepoklicani osebi nastale, ali bi očitno lahko nastale, škodljive posledice za varnost države ali za njene politične in gospodarske koristi ter se obenem nanaša izključno na naslednja področja: javna varnost, obramba, zunanje zadeve, obveščevalna in varnostna dejavnost državnih organov RS oz. se nanaša na sisteme, naprave, projekte in načrte ali znanstvene, raziskovalne, tehnološke, gospodarske in finančne zadeve, ki so pomembne za omenjene cilje (5. čl. ZTP). Materialni kriterij torej vključuje dva vidika, ki ju je organ dolžan izkazati. Prvi je v tem, da bi z razkritjem podatka nastala, oziroma očitno lahko nastala določena škoda, drugi pa je v povezavi škode s taksativno naštetimi interesnimi področji države. Oba materialna elementa pa se zrcalita v formalnem kriteriju tajnega podatka. Podatek je upravičeno lahko označen kot tajen le, če so izpolnjeni trije elementi: da je podatek za tajnega določila za to pooblaščena oseba, da obstaja pisna ocena možnih škodljivih posledic, ki bi nastale z razkritjem podatka in da je podatek ustrezno označen kot tajen. IP je na podlagi pogovora z organom ugotovil, da zahtevani dokumenti niso označeni kot tajni, da pri organu ni pooblaščene osebe, ki je dokumente določila kot tajne in da v zvezi z zahtevanimi dokumenti ni bila izdelana ocena možnih škodljivih posledic. Vsled navedenemu je IP ugotovil, da v predmetni zadevi zahtevani dokumenti ne izpolnjuje zgoraj navedenih kriterijev. Dokumenti niso ustrezno označen kot tajni, prav tako ni bila podana pisna ocena možnih škodljivih posledic. Vsebina zahtevanih dokumentov pa se tudi ne nanaša na zgoraj navedena področja iz 5. člena ZTP. Posledično izjema tajnih podatkov v skladu s 1. tč. 1. odst. 6. čl. ZDIJZ ne bi bila podana, četudi bi bil ZS v smislu 1. tč. 1. odst. 6. čl. ZDIJZ zakon, ki ureja tajne podatke.

 

Vsled zgoraj navedenemu je IP ugotovil, da je organ na prvi stopnji napačno uporabil materialno pravo (napačno je uporabil izjemo tajnih podatkov), zato je IP, na podlagi 1. odst. 252. čl. ZUP, odločbo organa odpravil in sam rešil zadevo tako, kot izhaja iz 1. tč. izreka te odločbe. Ob tem IP ob preizkusu po uradni dolžnosti obstoja drugih (nezatrjevanih) izjem po 1. odst. 6. čl. ZDIJZ ni ugotovil.

 

V zvezi z navedbami organa o potencialnih posegih v neodvisnost in nepristranskost sodnikov IP nazadnje še pojasnjuje, da odločanje v konkretnem pritožbenem postopku ne posega v sodstvo kot samostojno vejo oblasti in iz tega izvirajoče specialno zakonsko ureditev njenega delovanja, ki med drugim zagotavlja neodvisnost in javnost sodstva. Ustava RS v 125. čl. določa, da so sodniki pri opravljanju sodniške funkcije neodvisni, vezani na ustavo in zakon, ZSS pa, da mora sodnik pri uresničevanju svojih pravic vselej ravnati tako, da varuje nepristranskost in neodvisnost sojenja ter ugled sodniške službe, kar pomeni, da se neodvisnost sodnikov nanaša na konkretne sodne postopke, v katerih sodijo. Neodvisnost sodnikov je torej načelo, povezano s tistim, kar uvrščamo pod pojem neodvisnega, nepristranskega in poštenega sojenja na sodiščih (Šturm Lovro, Komentar Ustave RS, 2002). IP z odločanjem o dostopu javnosti do zgolj statističnih podatkov o odstotku potrjenih zadev za posameznega sodnika, ne posega ali ogroža posameznih sodnih postopkov oz. samostojnosti in neodvisnosti sodnika pri sojenju.

 

Posebni stroški v tem postopku niso nastali.

 

Ta odločba je v skladu s 30. tč. 28. čl. Zakona o upravnih taksah (Ur. l. RS, št. 42/2007 - uradno prečiščeno besedilo s spremembami in dopolnitvami) oproščena plačila upravne takse.

 

Pouk o pravnem sredstvu:

Zoper to odločbo ni dovoljena pritožba, pač pa se lahko sproži upravni spor. Upravni spor se sproži s tožbo, ki se vloži v 30 dneh od vročitve odločbe na Upravno sodišče RS, Fajfarjeva 33, 1000 Ljubljana. Tožba se lahko vloži pisno po pošti ali neposredno pri navedenem sodišču. Če se tožba pošlje priporočeno po pošti, se za dan izročitve sodišču šteje dan oddaje na pošto. Tožba z morebitnimi prilogami se vloži v najmanj treh izvodih. Tožbi je treba priložiti tudi to odločbo v izvirniku ali prepisu.

 

 

 

Postopek vodil:

Jan Merc, univ. dipl. prav.

asistent svetovalca IP

 

Informacijski pooblaščenec:

Mojca Prelesnik, univ. dipl. prav.

informacijska pooblaščenka


[1] Pavčnik, M., Argumentacija v pravu, 2. sprem. in dop. izd., Pravna fakulteta in Cankarjeva založba, 2004, str. 57.

[2] Pličanič Senko (ur.), Komentar Zakon o dostopu do informacij javnega značaja s pravom EU in primerjalnopravno prakso, Inštitut za javno upravo pri Pravni fakulteti v Ljubljani, Ljubljana 2005.

[3] Pavčnik, M., Argumentacija v pravu, 2. sprem. in dop. izd., Pravna fakulteta in Cankarjeva založba, 2004, str. 500