Informacijski pooblaščenec Republika Slovenija
    SLO | ENG

Iskalnik po odločbah IP o dostopu do informacij javnega značaja

+ -
Datum: 15.06.2010
Naslov: Asfalt Kovač d.o.o. - Varuh človekovih pravic
Številka: 090-89/2010/4
Kategorija: Ali gre za inf. javnega značaja?, Kršitev postopka
Status: Vrnjeno v ponovno odločanje


Številka: 090-89/2010/                                               
Datum: 15. 6. 2010

Informacijski pooblaščenec po pooblaščenki Nataši Pirc Musar (v nadaljevanju Pooblaščenec) izdaja na podlagi 2. člena Zakona o Informacijskem pooblaščencu (Uradni list RS, št. 113/2005, 51/2007 -ZUstS-A), tretjega in četrtega odstavka 27. člena Zakona o dostopu do informacij javnega značaja (Uradni list RS, št. 51/2006 - uradno prečiščeno besedilo in 117/2006 – ZDavP2; v nadaljevanju ZDIJZ) ter tretjega odstavka 251. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, številka 24/2006 – uradno prečiščeno besedilo, 105/2006 – ZUS-1, 126/2007- ZUP-E in 65/2008-ZUP-F; v nadaljevanju ZUP) o pritožbi podjetja Asfalt Kovač d.o.o., Planina pri Sevnici 47a, 3225 Planina pri Sevnici, ki ga zastopa odvetnica mag. Mateja Likozar Rogelj, Likozarjeva ulica 1, 4000 Kranj (v nadaljevanju prosilka), zoper odločbo Republike Slovenije, Varuha človekovih pravic, Dunajska cesta 56, 1000 Ljubljana (v nadaljevanju organ), št. 0106-7/2010-2-LO, z dne 22. 3. 2010, v zadevi odobritve dostopa do informacije javnega značaja naslednjo


                                                          
                                O D L O Č B O:

1.    Pritožbi se ugodi in se izpodbijana odločba odpravi ter se zadeva vrne organu v ponovno odločanje. Organ prve stopnje mora o zahtevi prosilke odločiti najpozneje v 30 (tridesetih) dneh od prejema te odločbe.

2.    V postopku reševanja te pritožbe niso nastali posebni stroški.


O b r a z l o ž i t e v:

Prosilka je dne 3. 3. 2010 na organ naslovila zahtevo za dostop do informacij javnega značaja, v kateri je zahtevala fotokopije vseh dokumentov, ki jih je izdelal organ sam oziroma jih je pridobil od drugih oseb v zadevi v zvezi z družbo Asfalt Kovač d.o.o., ki jo organ obravnava pod številko 5.7-13/2009-5-OC, vključno z elektronskim popisom spisa.

Organ je o zahtevi prosilke odločil z odločbo št. 0106-7/2010-2-LO, z dne 22. 3. 2010, s katero je zahtevo zavrnil iz razloga, da zahtevani podatki kot informacija javnega značaja ne obstajajo. V obrazložitvi organ navaja, da vsebina dokumentov iz spisov organa o pobudah le na videz ustreza definiciji informacij javnega značaja. ZVarCP v 8. členu kot eno od najpomembnejših načel pri delu Varuha človekovih pravic RS opredeljuje načelo zaupnosti postopka. To načelo se razteza na vsa področja vsebine varuhovega dela ob obravnavi pobud. Varuh je zaupnost dolžan vzdrževati tako v razmerju med vsemi udeleženci postopka pri Varuhu: v razmerju s pobudniki, v razmerju z organi oblasti (katerih delo nadzoruje), kot tudi navzven: v razmerju do tretjih oseb in javnosti. Zaupnost je osnovna predpostavka in temelj, na katerem Varuh gradi javno zaupanje, ki je tako nujno za njegovo učinkovito delovanje. Uradna oseba organa opozarja, da je smisel in namen načela zaupnosti pri komuniciranju z Varuhom utemeljen neposredno v določbi 37. člena ustave, ki zagotavlja pravico do pisemske tajnosti. V drugem odstavku 37. člena ustava določa, da samo zakon lahko predpiše, da se na podlagi odločbe sodišča za določen čas ne upošteva varstvo tajnosti pisem in drugih občil in nedotakljivost človekove zasebnosti, če je to nujno za uvedbo ali potek kazenskega postopka ali za varnost države. Posebej opozarja tudi, da so vsi posegi v pisemsko tajnost podvrženi najstrožjemu testu sorazmernosti. Varuh pobudnikom in drugim udeležencem že med obravnavo oz. v postopku vselej razkriva bistveno vsebino načina obravnave pobude: svoje poizvedbe, odziv organa ter svoja končna stališča. Vsebino poizvedb ter odgovorov organov torej Varuh pobudnikom praviloma posreduje le posredno, s povzemanjem. Vse izjeme so posebej utemeljene, glede na vse okoliščine primera. Tudi pri odločanju o tem, kolikšen del podatkov bo razkril pobudniku in organu, ki ga nadzira (vsebino svoje intervencije in odgovora organa pobudniku, kolikšen del
pobude prizadetega naj razkrije organu), ima Varuh na razpolago svojo diskrecijsko pravico. Enako velja za razkrivanje vsebine pobud v njegovih letnih poročilih, v medijih ipd.. Vpogled v pobude je omejen celo udeležencem v postopku. Skladno s Poslovnikom varuha človekovih pravic (Uradni list RS,št. 63/95, 54/98 in 101/01) lahko na podlagi utemeljene pisne vloge, dovoli udeležencu v postopku varuh ali namestnik varuha. Vpogled v Varuhove spise je za tretje osebe, skladno z 8. členom poslovnika, mogoč izključno zaradi izdelave diplomske, magistrske ali doktorske naloge ali zaradi znanstveno – raziskovalnega proučevanja dela Varuha. Tudi v tem delu ima Varuh diskrecijsko pravico glede obsega dopustitve vpogleda. O tem se odloča ob skrbni  presoji vseh okoliščin. Uradna oseba organa šteje, da je kot primer meja pravice do dostopa do informacij javnega značaja potrebno šteti tudi načelo zaupnosti pri delu organa, določeno v 8. členu ZVarCP in utemeljeno na temeljni človekovi pravici do varstva pisemske tajnosti iz 37. člena ustave. ZVarCP je torej v razmerju do ZDIJZ specialnejši zakon, ki izključuje dostop javnosti do varuhovih spisov, saj je to pojmovno nezdružljivo z načelom zaupnosti. Glede na to dokumenti oz. vsebine iz spisov oz. pobud organa, ki jih obravnava, po svoji naravi sploh niso informacija javnega značaja. Informacije javnega značaja v smislu podatkov o obravnavi pobud nastanejo šele z njihovim morebitnim razkritjem javnosti: to pa je diskrecijska pravica, pridržana izključno Varuhu pri uporabi ZVarCP. V danem primeru Varuh ni sprejel odločitve, da bi vsebino pobude razkrival javnosti. Razlogov za zavrnitev v ničemer ne spreminja dejstvo, kdo je prosilec (ali morda deloma že pozna vsebino dokumentov, ki jih vsebuje pobuda Varuhu), kako se do zahtevka po razkrivanju vsebine pobude Varuhu opredeljuje sam pobudnik (na kakšen način npr. ta sicer že razkriva svoje ravnanje in pisanja javnosti) ipd.. Za odločanje in presojo o tem, ali je predmet zahteve morda informacija javnega značaja ali ne, so namreč te okoliščine nerelavantne. Zato mora uradna oseba organa odločiti tako, kot bi odločila v katerem koli primeru. Ker je uradna oseba organa ugotovila, da zahtevani podatki o vsebini obravnavane pobude kot informacije javnega značaja ne obstajajo, se zahteva prosilke zavrne.

Zoper omenjeno odločbo se je prosilka dne 13. 4. 2010 pritožila. V pritožbi navaja, da je izpodbijana odločba nezakonita, zaradi česar jo je potrebno odpraviti. Pritožnica izpodbija navedeno odločitev iz razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, v posledici česar je podana kršitev materialnega prava ter zaradi razloga kršitve pravil upravnega postopka, še posebno zaradi kršitve 7. točke drugega odstavka 237. člena ZUP. Izpodbijane odločbe sploh ni mogoče preizkusiti, kar je po določbi 7. točke drugega odstavka 237. člena ZUP v vsakem primeru bistvena kršitev pravil upravnega postopka. Taka kršitev je torej vedno podlaga za ugotovitev o nezakonitosti izpodbijanega akta in zato za njegovo odpravo. Ustavna pravica dostopa do informacij javnega značaja je opredeljena v drugem odstavku 39. člena Ustave Republike Slovenije. Konkretizacijo te pravice predstavlja ZDIJZ, v katerem je urejen postopek, ki vsakomur omogoča prost dostop in ponovno uporabo informacij javnega značaja, s katerimi razpolagajo državni organi, organi lokalnih skupnosti, javne agencije, javni skladi in druge osebe javnega prava, nosilci javnih pooblastil in izvajalci javnih služb. ZDIJZ posega v širok spekter delovanja javnega sektorja, in sicer ne le v delu, ko med zavezance zajema širok krog organov javnega sektorja, ki morajo na prvi stopnji slediti določilom zakona, temveč tudi v delu same definicije informacije javnega značaja. Namen ZDIJZ, ki izhaja iz 2. člena, je zagotoviti javnost in odprtost delovanja organov ter omogočiti uresničevanje pravice posameznikov in pravnih oseb, da pridobijo informacije, pri čemer si morajo organi za uresničitev tega namena prizadevati, da dosežejo čim večjo obveščenost javnosti o svojem delu. Definicija informacije javnega značaja je določena v prvem odstavku 4. člena ZDIJZ, po katerem je informacija javnega značaja informacija, ki izvira iz delovnega področja organa, nahaja pa se v obliki dokumenta, zadeve, dosjeja, registra, evidence ali drugega dokumentarnega gradiva, ki ga je organ izdelal sam, v sodelovanju z drugim organom, ali pridobil od drugih oseb. Iz navedene določbe izhajajo trije osnovni pogoji, ki morajo biti kumulativno izpolnjeni, da lahko govorimo o obstoju informacije javnega značaja. Prosilka je od organa zahtevala, da ji organ omogoči seznanitev z informacijo javnega značaja, ki se nahaja v obliki dokumentov v upravni zadevi Asfalt Kovač, proizvodnja asfalta d.o.o., Planina pri Sevnici 47a, Planina, opr. št. 5.7-13/2009-5- OC, ki jih je organ izdelal sam oziroma jih je pridobil od drugih oseb. Z informacijo javnega značaja se želi seznaniti na način, da se ji posreduje prav vse fotokopije vseh dokumentov v zgoraj navedenem upravnem spisu, vključno z elektronskim popisom spisa. V konkretni zadevi organ ne zanika obstoja zahtevanih informacij in gre torej za informacije, s katerimi organ razpolaga in se tudi nahajajo v pisni obliki, kot izhaja iz obrazložitve izpodbijane odločbe. Prav tako prosilka meni, da informacije izvirajo iz delovnega področja organa in izpolnjujejo tudi tretji pogoj, ki ga za informacijo javnega značaja zahteva ZDIJZ. Delovno področje organa po ZDIJZ namreč zajema vse javnopravne naloge, ki jih opravlja organ, in tudi vse dejavnosti, ki se opravljajo v zvezi s temi nalogami. Po ZDIJZ je namreč informacija, ki izvira iz delovnega področja organa, tista informacija, ki je nastala v zvezi z izvajanjem javnopravnih nalog oziroma v zvezi z dejavnostjo organa. Organ mora informacijo javnega značaja izdelati pri svojem delu in v postopkih, za katere je pristojen v skladu s splošnimi predpisi. Če je ta pogoj izpolnjen, se lahko informacija javnega značaja nanaša na kakršnokoli vsebino na vseh področjih delovanja zavezanega subjekta ter je lahko povezana z njegovo politiko, aktivnostjo in odločitvami, ki spadajo v delokrog oziroma sfero odgovornosti posameznega organa. Med drugim prosilka meni, da gre za informiranje med državnimi organi oz. drugimi subjekti javnega prava, kar pomeni, da tovrstne informacije ni mogoče uvrstiti kot izjemo pri pridobivanju informacij. Glede na navedeno prosilka ne more ugotoviti in očita upravnemu organu, da ta sploh ni definiral katera informacija naj bi bila izjema zaradi varstva osebnih podatkov, katera informacija naj bi bila opredeljena kot izjema po določbi 6. člena ZDIJZ. Prav tako prosilka stoji na stališču, da je zmotno stališče Varuha človekovih pravic, da informacija javnega značaja v smislu podatkov o obravnavi pobud nastanejo šele z njihovim morebitnim razkritjem javnosti. ZDIJZ je v primerjavi z ZVarČP lex specialis, kar pomeni, da je informacija javnega značaja tista, ki izpolnjuje zgoraj navedene zakonske pogoje. Navedeno torej pomeni, da taka informacija ne pridobi statusa javnosti z razkritjem javnosti, temveč z izpolnitvijo pogojev. Ali je taka informacija razkrita javnosti ali ne, je drugotnega pomena. Glede na dejstvo, da prosilka ve, da se vse informacije tičejo prosilke, torej družbe Asfalt Kovač, d.o.o., še toliko bolj utemeljuje razlog, da imenovana prosilka navedene informacije pridobi, da je seznanjena s svojo zadevo v celoti in popolno. To ji tudi omogoča ustavno varovana pravica do enakosti pred zakonom iz 14. člena Ustave RS. Zaradi vsega navedenega prosilka predlaga upravnemu organu prve stopnje, da v zvezi s pritožbo odpravi svojo odločbo in prosilki omogoči seznanitev z informacijo javnega značaja v zadevi, ki jo upravni organ vodi pod opr. št. 5.7-13/2009-5-OC oziroma podrejeno odstopi pritožbo skupaj s potrebno spisno dokumentacijo Pooblaščencu, ki naj pritožbi ugodi ter ugodi zahtevi za dostop do informacij javnega značaja in naloži organu prve stopnje, da je informacijo dolžan posredovati.

Organ je pritožbo prosilke kot pravočasno, dovoljeno in po upravičeni osebi vloženo, odstopil Pooblaščencu v pristojno reševanje. Naknadno je organ na poziv Pooblaščenca dostavil tudi vse dokumente, ki se tičejo zadeve, in sicer celotno zadevo št. 5.7-13/2009-5-OC v zvezi z družbo Asfalt Kovač d.o.o., proizvodnja asfalta d.o.o., Planina pri Sevnici 47a, 3225 Planina pri Sevnici.

Pritožba je utemeljena.

Pooblaščenec uvodoma pojasnjuje, da se v postopku dostopa do informacij javnega značaja subsidiarno uporabljajo določbe ZUP (drugi odstavek 15. člena ZDIJZ), kar pomeni, da je Pooblaščenec, kot organ druge stopnje, v skladu z 247. členom ZUP dolžan preizkusiti odločbo v delu, v katerem jo prosilka izpodbija. Odločbo preizkusi v mejah pritožbenih navedb, po uradni dolžnosti pa preizkusi, ali ni prišlo v postopku na prvi stopnji do bistvenih kršitev postopka in ali ni prekršen materialni zakon.

1.    Varovanje zaupnosti po ZVarCP ter pravica dostopa do informacij javnega značaja po ZDIJZ

V izpodbijani odločbi je organ kot enega ključnih razlogov za zavrnitev zahteve prosilke navedel, da je Zakon o varuhu človekovih pravic (Uradni list RS, št. 71/1993 (15/1994 popr.) in 56/2002-ZJU; v nadaljevanju ZVarCP) po njegovem mnenju specialnejši zakon, ki izključuje dostop javnosti do varuhovih spisov, saj je to pojmovno nezdružljivo z načelom zaupnosti. Informacije javnega značaja v smislu podatkov o obravnavi pobud nastanejo šele z njihovim razkrivanjem javnosti: to pa je diskrecijska pravica, pridržana izključno varuhu človekovih pravic pri uporabi ZVarCP.

Pooblaščenec se s stališčem organa, glede odnosa specialnosti, ne strinja. Pooblaščenec najprej ugotavlja, da ZVarCP in ZDIJZ nista v razmerju lex specialis derogat legi generali, ker ne urejata iste pravice. ZVarCP ustanavlja varuha človekovih pravic in določa njegove pristojnosti in pooblastila za varovanje človekovih pravic in temeljnih svoboščin v razmerju do državnih organov, organov lokalne samouprave in nosilcev javnih pooblastil,  ZDIJZ pa ureja pravico vsakogar, da dostopa do različnih dokumentov - informacij javnega značaja, s katerimi razpolagajo organi zavezanci. Gre za različni pravni podlagi in za urejanje dveh različnih pravic – na eni strani za pravico dostopa do informacij javnega značaja, ki izhaja iz drugega odstavka 39. člena Ustave Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 33/1991 s spremembami in dopolnitvami; v nadaljevanju Ustava RS), na drugi strani pa za pravico, da vsakdo, ki meni, da so mu z aktom ali dejanjem državnega organa, organa lokalne skupnosti ali nosilca javnih pooblastil kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine, lahko naslovi na varuha pobudo za začetek postopka, kar izhaja iz 159. člena Ustave RS.

ZDIJZ je na področju dostopa do informacij javnega značaja nedvomno specialnejši zakon (lex specialis) v odnosu do vseh ostalih zakonov (tudi ZVarCP), kar seveda velja tudi glede ureditve omejitve pravice dostopa do informacij javnega značaja. Pooblaščenec navaja, da lahko zakonodajalec posamezna vprašanja v zvezi z dostopom do informacij javnega značaja v drugem zakonu izrecno uredi vsebinsko drugače kot v ZDIJZ, vendar v takšnem primeru ZDIJZ postane splošni zakon (lex generalis) le v odnosu do materije, ki jo ureja takšna konkretna določba drugega zakona, ki se izrecno nanaša na dostop do informacij javnega značaja. V zadevnem primeru pa določbe ZVarCP in Poslovnika varuha človekovih pravic, na katere se sklicuje organ, v ničemer ne urejajo materije pravice dostopa do informacij javnega značaja ter ne posegajo v to materijo. Pravila o dostopu do zahtevanih podatkov so v ZVarCP in Poslovniku varuha človekovih pravic drugačna kot pravila ZDIJZ, določbe ZVarCP oz. Poslovnika varuha človekovih pravic in ZDIJZ pa nikakor ne urejajo istih pravic. Podobno stališče (glede odnosa med specialnim zakonom, ki ureja varstvo določenih osebnih podatkov in ZDIJZ) je zavzelo tudi Upravno sodišče RS v sodbi opr. št. I U 1410/2009-9, z dne 23. 9. 2009, v katerem je sodišče odločalo glede dostopa do osebnih podatkov javnih uslužbencev in se postavilo na stališče, da je tožena stranka v postopku pravilno uporabila določbe ZDIJZ in ne ZJU, ker ZJU in ZDIJZ ne urejata istih pravic.

Pooblaščenec v zvezi s tem poudarja, da je uradna oseba za dostop do informacij javnega značaja, v postopku odločanja, zavezana k uporabi določb ZDIJZ, v skladu s 15. členom ZDIJZ pa je za vprašanja postopka, ki niso urejena s tem zakonom, dolžna uporabljati določbe zakona, ki ureja splošni upravni postopek. Pri tem je potrebno poudariti, da je zakonodajalec v ZDIJZ med  zavezane organe zajel tudi organ, prav tako je taksativno določil izjeme, zaradi katerih lahko organ zavrne dostop do zahtevane informacije, pri čemer izjeme »zaupnost postopka«, ki je dejansko zajeta v ZVarCP, ne pozna. Pooblaščenec zato ne vidi nobene pravne podlage, ki bi dopuščala razlago, da bi določba v ZVarCP predstavljala dodatno izjemo, ki bi izključevala uporabo določb ZDIJZ, glede dokumentov s katerimi razpolaga organ.

2.    Pojem informacije javnega značaja

Ustavna pravica dostopa do informacij javnega značaja je opredeljena v drugem odstavku 39. člena Ustave RS. Konkretizacijo te pravice predstavlja ZDIJZ, v katerem je urejen postopek, ki vsakomur omogoča prost dostop in ponovno uporabo informacij javnega značaja, s katerimi razpolagajo državni organi, organi lokalnih skupnosti, javne agencije, javni skladi in druge osebe javnega prava, nosilci javnih pooblastil in izvajalci javnih služb. Pooblaščenec ugotavlja, da je organ samostojen in neodvisen državni organ, ki ima pravno podlago za svoje delovanje in pristojnosti že v 159. člena Ustave RS, kar pomeni, da nedvomno sodi v krog organov, ki so na podlagi prvega odstavka 1. člena ZDIJZ, zavezani za posredovanje informacij javnega značaja. ZDIJZ posega v širok spekter delovanja javnega sektorja, in sicer ne le v delu, ko med zavezance zajema širok krog organov javnega sektorja, ki morajo na prvi stopnji slediti določilom zakona, temveč tudi v delu same definicije informacije javnega značaja. Oboje je v interesu zagotavljanja transparentnosti delovanja celotnega javnega sektorja. Namen ZDIJZ, ki izhaja iz 2. člena, je zagotoviti javnost in odprtost delovanja organov ter omogočiti uresničevanje pravice posameznikov in pravnih oseb, da pridobijo informacije, pri čemer si morajo organi za uresničitev tega namena prizadevati, da dosežejo čim večjo obveščenost javnosti o svojem delu.

Definicija informacije javnega značaja je določena v prvem odstavku 4. člena ZDIJZ, o katerem je informacija javnega značaja tista informacija, ki izvira iz delovnega področja organa, nahaja pa se v obliki dokumenta, zadeve, dosjeja, registra, evidence ali dokumentarnega gradiva, ki ga je organ izdelal sam, v sodelovanju z drugim organom, ali pridobil od drugih oseb. Iz navedene definicije so razvidni trije osnovni pogoji, ki morajo biti kumulativno izpolnjeni, da lahko govorimo o obstoju informacije javnega značaja, in sicer:
1.) informacija mora izvirati iz delovnega področja organa;
2.) organ mora z njo razpolagati;
3.) nahajati se mora v neki materializirani obliki.

Po ZDIJZ je torej informacija, ki izvira iz delovnega področja organa, tista informacija, ki je nastala v zvezi z izvajanjem javnopravnih nalog oziroma v zvezi z dejavnostjo organa. Organ mora informacijo javnega značaja izdelati pri svojem delu in v postopkih, za katere je pristojen v skladu s splošnimi predpisi. Če je prvi pogoj izpolnjen, se lahko informacija javnega značaja nanaša na kakršnokoli vsebino na vseh področjih delovanja zavezanega subjekta ter je lahko povezana z njegovo politiko, aktivnostjo in odločitvami, ki spadajo v delokrog oziroma sfero odgovornosti posameznega organa. Pojem delovno področje po ZDIJZ se namreč razteza na vsak podatek, ki je nastal v zvezi z izvajanjem javnopravnih nalog oziroma v zvezi z dejavnostjo organa. Pri tem ni nujno, da je organ informacijo izdelal sam. Lahko jo je pridobil od drugih oseb, celo zasebnopravnih subjektov, ki niso organi v smislu 1. člena ZDIJZ. Pomembno je le, da je organ informacijo pridobil v okviru svojih pristojnosti (prim. doktorska disertacija dr. Urške Prepeluh, Pravica dostopa do informacij javnega značaja, Ljubljana, september 2004, str. 149).

V obravnavanem primeru ni sporno, da zahtevani dokumenti sodijo v delovno področje organa, saj gre za dokumente, ki so nastali v zvezi s pobudo za začetek postopka zaradi kršenja človekovih pravic. Ko organ prejme pobudo za začetek postopka, v skladu z 28. členom ZVarCP, opravi potrebne poizvedbe in na tej podlagi sklene, da:
1. o pobudi odloči po skrajšanem postopku;
2. začne preiskavo;
3. pobudo zavrne;
4. pobude ne vzame v obravnavo, ker je anonimna, prepozna, žaljiva in predstavlja zlorabo pravice do pritožbe.

Prav tako ni sporno, da organ z zahtevanimi dokumenti razpolaga in da se le-ti nahajajo v materializirani obliki, ker jih je organ Pooblaščencu tudi posredoval kot prilogo dopisa št. 0106-7/2010 -7-LO, z dne 5. 5. 2010.

Glede na navedeno so navedbe organa, da zahtevani podatki kot informacija javnega značaja ne obstajajo, neutemeljene. Namreč zahtevani dokumenti izpolnjujejo vse tri pogoje, da lahko govorimo o obstoju informacije javnega značaja, vprašanje je le še, ali so prosto dostopni oz. ali obstaja razlog za obstoj katere izmed izjem po prvem odstavku 6. člena ZDIJZ.

3.    Ugotovljene kršitve v postopku na prvi stopnji in razlogi za vrnitev zadeve v ponovno odločanje

Pooblaščenec zaključuje, da se ni spuščal v presojo samih zahtevanih dokumentov, saj je bilo v konkretnem primeru zaradi ugovora organa potrebno najprej razčistiti, ali organ je zavezanec za posredovanje informacij javnega značaja po določilih ZDIJZ v tistem delu dejavnosti, ki se nanaša na dokumente, ki jih zahteva prosilka oz. ali je v postopku odločanja v predmetni zadevi zavezan k uporabi določb ZDIJZ. Takšno ravnanje organa predstavlja zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, saj organ ni ugotavljal vseh dejstev, ki so pomembna za odločitev v obravnavani zadevi, ki izhajajo iz materialnega predpisa, torej ZDIJZ, ki nalaga organu določene obveznosti. V postopku dostopa do informacij javnega značaja krog zavezanih organov določa prvi odstavek 1. člana ZDIJZ. Slednji so dolžni odločati po določbah ZDIJZ. Kot izhaja iz obrazložitve te odločbe je organ zavezanec po prvem odstavku 1. člena ZDIJZ, prav tako pa tudi informacije, ki jih zahteva prosilka, izpolnjujejo vse tri osnovne pogoje za obstoj informacije javnega značaja (informacija izvira iz delovnega področja organa, organ z njo razpolagati in nahaja se v materializirani obliki), zato je organ dolžan o zahtevi, v skladu z ZDIJZ, vsebinsko odločiti, ali gre za prosto dostopne informacije javnega značaja ali ne.

Nadalje Pooblaščenec ugotavlja, da je organ zahtevo zavrnil, brez da bi se konkretno opredelil do dokumentov, ki naj bi bili predmet njegove presoje. Prosilka je namreč zahtevala fotokopije vseh dokumentov, ki jih je izdelal organ sam oziroma jih je pridobil od drugih oseb v zadevi v zvezi z družbo Asfalt Kovač d.o.o., ki jo organ obravnava pod številko 5.7-13/2009-5-OC, vključno z elektronskim popisom spisa, kar nedvomno predstavlja več dokumentov, do katerih pa se organ ni opredelil. Takšne odločbe ni mogoče preizkusiti, saj ni razvidno, niti kateri določno opredeljeni dokumenti so bili predmet presoje, niti niso konkretno navedeni razlogi za odločitev, ki izhaja iz izreka izpodbijane odločbe (7. točka drugega odstavek 237. člena ZUP), kar predstavlja bistveno kršitev pravil upravnega postopka in jo je zato treba odpraviti.

Zaradi omenjenih pomanjkljivosti je Pooblaščenec  odločbo organa odpravil in vrnil zadevo organu v ponovni postopek, v katerem bo organ pri ponovnem odločanju moral upoštevati določbe ZDIJZ, ki opredeljuje krog zavezanih organov in definicijo informacije javnega značaja ter določbe 214. člena ZUP glede obrazložitve odločbe. V ponovljenem postopku je organ dolžan vsebinsko odločiti o zahtevi prosilke, organ bo torej moral nositi dokazno breme za dokazovanje, da so določene informacije izvzete iz prostega dostopa, in sicer zato, ker so izpolnjeni kriteriji za informacijo javnega značaja, vendar je podana kakšna izmed izjem iz prvega odstavka 6. člena ZDIJZ, ki taksativno določa enajst izjem, ko lahko organ prosilcu dostop do zahtevane informacije zavrne. Organ mora zato obstoj vsake izmed morebitnih izjem utemeljiti ter in concreto izkazati, saj je potrebno izjeme prav zaradi njihove izrecne opredelitve tolmačiti ozko in restriktivno. Tako nikakor ne zadostuje, da organ obstoj določene izjeme, zaradi katere je prosilki dostop do informacij zavrnil, zgolj zatrjuje. V primeru obstoja izjem(e) po prvem odstavku 6. člena ZDIJZ je organ dolžan v ponovljenem postopku presoditi, ali je mogoče uporabiti institut delnega dostopa (7. člen ZDIJZ) in prosilki omogočiti delni dostop do zahtevanih dokumentov. Delni dostop je namreč vedno mogoče uporabiti, ko (in če) delno razkritje ne bi ogrozilo zaupnosti varovanih informacij.

Ker je Pooblaščenec kot drugostopenjski organ, enako kot organ prve stopnje, dolžan spoštovati temeljna načela upravnega postopka, je dolžan upoštevati tudi načelo ekonomičnosti postopka, kot ga določa 14. člen ZUP. Postopek je torej treba voditi hitro, kar pomeni tudi s čim manjšo zamudo za stranke in druge udeležence v postopku, vendar tako, da se preskrbi vse, kar je potrebno, da se lahko ugotovi dejansko stanje, zavarujejo pravice in pravne koristi stranke ter izda zakonita in pravilna odločba. Ker je v  obravnavanem primeru organ nepopolno in zmotno ugotovil dejstva z vidika, ali je zavezan organ po določbah ZDIJZ, zaradi česar do meritorne odločitve o zahtevi prosilke sploh ni prišlo, je Pooblaščenec ocenil, da bo pomanjkljivosti postopka na prvi stopnji hitreje in bolj ekonomično odpravil sam organ prve stopnje.

Na podlagi navedenega Pooblaščenec zaključuje, da je pritožba utemeljena, saj je organ na prvi stopnji zmotno in nepopolno ugotovil dejstvo, ali je zavezan organ po določbah ZDIJZ oz. ali je v postopku odločanja v predmetni zadevi zavezan k uporabi določb ZDIJZ, zaradi česar do postopka o vsebinski presoji zahteve ni prišlo, zato je Pooblaščenec pritožbi prosilke ugodil in na podlagi tretjega odstavka 251. člena ZUP odločbo v celoti odpravil ter zadevo vrnil organu prve stopnje v ponovno odločanje. Organ mora o zahtevi prosilke odločiti  najpozneje v roku 30 (tridesetih) dneh od prejema te odločbe.

V postopku reševanja te pritožbe niso nastali posebni stroški.


Pouk o pravnem sredstvu:
Zoper to odločbo ni dovoljena pritožba, niti upravni spor.


Informacijski pooblaščenec           
Nataša Pirc Musar, univ. dipl. prav.,
pooblaščenka