Informacijski pooblaščenec Republika Slovenija
    SLO | ENG

Iskalnik po odločbah IP o dostopu do informacij javnega značaja

+ -
Datum: 06.12.2007
Naslov: Anuška Delić, novinarka - UKC Ljubljana
Številka: 021-89/2007/5
Kategorija: Ali gre za inf. javnega značaja?, Mediji
Status: Zavrženo


Številka: 021-89/2007/5                                               
Datum: 06. 12. 2007


Informacijski pooblaščenec po pooblaščenki Nataši Pirc Musar (v nadaljevanju Pooblaščenec) izdaja na podlagi 9. odst. 45. čl. Zakona o medijih (Ur. l. RS, št. 110/2006 – uradno prečiščeno besedilo, v nadaljevanju ZMed), tretjega odstavka 27. člena Zakona o dostopu do informacij javnega značaja (Uradni list RS, št. 51/2006 – uradno prečiščeno besedilo in 117/2006 – ZDavP-2; v nadaljevanju ZDIJZ), 2. člena Zakona o Informacijskem pooblaščencu (Uradni list RS, št. 113/2005 in 51/07 – ZustS-A, v nadaljevanju ZInfP) in prvega odstavka 246. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 24/2006 – uradno prečiščeno besedilo in 105/06 – ZUS-1; v nadaljevanju ZUP), o pritožbi Anuške Delić, novinarke časopisne družbe Delo, časopisno in založniško podjetje, d.d., Dunajska cesta 5, 1000 Ljubljana (v nadaljevanju prosilka), zoper odločbo Univerzitetnega kliničnega centra Ljubljana, Zaloška cesta 2, 1000 Ljubljana (v nadaljevanju organ), z dne 18. 10. 2007, v zadevi odobritve dostopa do informacije javnega značaja naslednjo


                                                               O D L O Č B O:


Pritožba prosilke se zavrže.


O b r a z l o ž i t e v:


Prosilka je dne 18. 10. 2007 na Pooblaščenca vložila pritožbo zaradi zavrnitve odgovorov na vprašanja, ki jih je naslovila na organ.

Iz pritožbe in priložene dokumentacije izhaja, da je prosilka Blanki Šetinc, svetovalki za odnose z javnostmi v Službi za odnose z javnostmi pri organu, dne 15. 10. 2007 po elektronski pošti zastavila sledeča vprašanja glede oskrbe poškodovancev iz kluba Global:
1.    Prosila je za vse dostopne informacije o tem, koliko primerov poškodovancev (žrtev ali udeležencev pretepov) iz kluba Global je organ v zadnjih dveh letih zabeležil na urgenci.
2.    Za kakšno vrsto poškodb je šlo (obraz, roke, noge, ipd.)?
3.    Kako organ reagira, kadar se na urgenci oglasi nekdo, ki trdi, da je bil pretepen v enem od ljubljanskih (ali drugih) klubov in lokalov? Ali organ primer prijavi policiji?

Organ je dne 18. 10. 2007, ob 15.01 uri,  na vprašanja prosilke odgovoril z elektronsko pošto Blanke Šetinc, s katero je delno zavrnil zahtevo prosilke za dostop do informacije javnega značaja oziroma ji ni posredoval vseh informacij, ki jih je zahtevala.

V navedenem odgovoru je organ opisal organizacijsko strukturo Urgentnega kirurškega bloka, kjer oskrbujejo travmatološke bolnike in življenjsko ogrožene bolnike, in navedel, da se v tem delu organa vodi evidenca o nekaterih vzrokih za različne poškodbe (na primer poškodbe zaradi prometnih nesreč, poškodbe smučarjev, rolarjev, opekline, petarde, strelne in vbodne rane). V nadaljevanju je organ navedel, da je podatek zaradi poškodb pri pretepih deloma točen: če pacient ne pove vzroka narave poškodbe, ga zdravnik o tem ne sprašuje. Tako je zabeleženih od septembra 2006 do letošnjega septembra približno 2600 poškodb, ki naj bi nastale zaradi pretepov. Nadalje je organ navedel, da lokacije, kjer se je poškodba pripetila, ne vodi posebej, razen če jo bolnik pove sam. Na koncu dopisa je organ navedel, da policijo obvestijo v primerih, če je pretepena mladoletna oseba do 15. leta starosti, oziroma, če so bili znaki spolnega nasilja ali kakšnega drugega kaznivega dejanja.

Pooblaščenec je v skladu z drugim odstavkom 239. člena ZUP z dopisom št. 021-89/2007/3 z dne 24. 10. 2007 odstopil pritožbo prosilca v preizkus organu in predlagal izvedbo ogleda brez prisotnosti strank na podlagi 11. člena ZInfP, ki ga je z namenom popolne ugotovitve dejanskega stanja Pooblaščenec opravil pri organu dne 8. 11. 2007.

Pritožba ni dovoljena.
1. Razmerje med informacijami za medije in informacijami javnega značaja
V moderni demokratični družbi je spoštovana vloga medijev, ki izvršujejo pomembno družbeno in demokratično funkcijo »javnega psa čuvaja«. Kot posledico poudarjene nadzorne funkcije medijev in razumevanja njihove vloge je potrebno razumeti tudi Zakon o medijih (Uradni list RS, št. 110/2006 – uradno prečiščeno besedilo; v nadaljevanju ZMed). Po določbi 45. člena ZMed imajo mediji boljši položaj pri pridobivanju informacij za medije. Bistveni element tega privilegiranega položaja je krajši rok za odločanje. Takšen položaj je v skladu z opredelitvijo iz prvega odstavka 2. člena ZMed dan vsem medijem, med katere sodijo časopisi in revije, radijski in televizijski programi, elektronske publikacije, teletekst ter druge oblike dnevnega ali periodičnega objavljanja uredniško oblikovanih programskih vsebin s prenosom zapisa, glasu, zvoka ali slike, na način, ki je dostopen javnosti.

Po določbi 45. člena ZMed so informacije za medije informacije, ki jih organ na lastno pobudo posreduje medijem, in informacije organa, ki jih organ posreduje mediju kot odgovor na vprašanje, in so vezane na delovno področje organa. Informacije morajo biti resnične in celovite. Informacije za medije niso enake informacijam javnega značaja po ZDIJZ. Po definiciji informacije javnega značaja, kot je zapisana v prvem odstavku 4. člena ZDIJZ, je namreč informacija javnega značaja le informacija, ki izvira iz delovnega področja organa, nahaja pa se v obliki dokumenta, zadeve, dosjeja, registra, evidence ali drugega dokumentarnega gradiva (v nadaljnjem besedilu: dokument), ki ga je organ izdelal sam, v sodelovanju z drugim organom, ali pridobil od drugih oseb. Po primerjavi obeh opredelitev so informacije za medije širši pojem kot informacije javnega značaja, saj med prve sodi tudi priprava odgovorov na vprašanja in informacij, ki jih organ na lastno pobudo, torej brez postavitve posebnega vprašanja, posreduje medijem.

ZMed v četrtem odstavku 45. člena določa ravnanje organa, ki bo odgovor na določeno vprašanje zavrnil. V tem primeru mora organ po prejemu vprašanja pisno obvestiti medij o zavrnitvi ali delni zavrnitvi odgovora do konca naslednjega delovnega dne od prejema vprašanja. V nasprotnem primeru, torej če bo organ mediju na vprašanje odgovoril, mora odgovor poslati najkasneje v sedmih delovnih dnevih od prejema vprašanja v pisni obliki. Peti odstavek 45. člena ZMed dopušča zavrnitev odgovora na vprašanje samo v primeru, če so zahtevane informacije izvzete iz prostega dostopa po zakonu, ki ureja dostop do informacij javnega značaja. To pomeni, da se lahko organ pri zavrnitvi odgovora na vprašanje sklicuje zgolj na eno izmed enajstih izjem od prosto dostopnih informacij, ki jih določa ZDIJZ. Drugih zavrnilnih odgovorov ZMed ne omogoča.

Vsekakor je organ zavezan posredovati mediju pisno obvestilo o tem, da bo odgovor na vprašanje zavrnil. Sedmi odstavek 45. člena ZMed natančno določa minimalno vsebino tega obvestila, in sicer mora vsebovati ime medija, ki je vprašanje postavil, navedbo vprašanja ter odločitev o zavrnitvi ali delni zavrnitvi. Tudi odgovor na vprašanje mora po isti zakonski določbi vsebovati ime medija, ki je vprašanje postavil, navedbo vprašanja ter odgovor na vprašanje.

ZMed vzpostavlja fikcijo, da se zavrnilni odgovor iz četrtega in petega odstavka 45. člena šteje kot zavrnilna odločba. To pomeni, da organu ni potrebno izdati zavrnilnega oziroma delno zavrnilnega odgovora v obliki odločbe z vsemi sestavinami, kot jih predvideva zakon, ki ureja splošni upravni postopek (uvod, naziv, izrek, obrazložitev, pouk o pravnem sredstvu, podpis uradne osebe in žig organa). Četudi je zavrnilni odgovor sestavljen v obliki navadnega dopisa, se po izrecni določbi zakona šteje kot zavrnilna odločba. V konkretnem primeru se za zavrnilno odločbo šteje odgovor organa, ki ga je prosilka od organa prejela dne 18. 10. 2007.

2. Pritožbeni postopek po ZMed

Za obravnavo konkretne zadeve je bistvenega pomena določba 9. odstavka 45. člena ZMed, po kateri je pritožba zoper zavrnilni odgovor oziroma zoper fiktivno zavrnilno odločbo, ki je lahko sestavljena zgolj v obliki dopisa, dovoljena le, če zavrnilni ali delno zavrnilni odgovor na vprašanje izhaja iz dokumenta, zadeve, dosjeja, registra, evidence ali drugega dokumentarnega gradiva. Iz navedene določbe nedvoumno izhaja, da pritožba ni dovoljena v vseh primerih, ko je medij nezadovoljen s prejetim odgovorom, temveč da je pritožba dovoljena le v primeru, ko odgovor na vprašanje izhaja iz določenega materializiranega, že ustvarjenega dokumenta in posledično zgolj takrat, ko so zahtevane informacije izvzete iz prostega dostopa po zakonu, ki ureja dostop do informacij javnega značaja. Omejitev pritožbe zgolj na pritožbene razloge, ki se nanašajo na izjeme od prosto dostopnih informacij in zgolj na primere, ko odgovor na vprašanje izhaja iz določenega dokumenta, je nujna glede na naravo pritožbenega postopka. V nasprotnem primeru bi se v pritožbenem postopku pred
Pooblaščencem pojavil problem izoblikovanosti izreka odločbe in nemožnosti ugotovitve materialne resnice oziroma popolnega in pravilnega dejanskega stanja. Vprašanja se namreč ne nanašajo zgolj na situacije, ki so preverljive, dokazljive in ki izhajajo iz otipljivih dokumentov, temveč so lahko tudi predmet neotipljivega in nematerializiranega. Iz tega razloga zakon zoper zavrnilni odgovor na vprašanje, ki nima podlage v (materializiranem) dokumentu, prepoveduje možnost pritožbe, saj bi v tem primeru šlo za nemogoč preizkus subjektivnih ocen in razmišljanj. Iz tega razloga je določeno, da v primeru, ko vprašanje medija oziroma odgovor organa ne izhaja iz oprijemljivega, materializiranega dokumenta, pritožba ni dovoljena. To pomeni, da Pooblaščenec v pritožbenem postopku ne more odločati o (ne)pravilnosti posredovanih odgovorov ali o tem, kakšne odgovore bi organ moral posredovati, temveč lahko odloča le o dostopu do dokumentov oziroma informacij javnega značaja. Pritožbeni postopek po ZMed zato ne more voditi do pridobivanja odgovorov na vprašanja po 45. členu ZMed, temveč le do informacij javnega značaja v smislu prvega odstavka 4. člena ZDIJZ.
 
Na podlagi vsega navedenega je pritožbeni postopek po določbi 45. člena ZMed pred Pooblaščencem omejen, in sicer na naslednji zaporedni fazi:
1. na formalni preizkus, ali odgovor na vprašanje izhaja iz dokumenta v smislu prvega odstavka 4. člena ZDIJZ in
2. na vsebinski preizkus, ali je ta dokument prosto dostopen ali predmet izjem iz prvega odstavka 6. člena ZDIJZ.
 
Prosilka se pritožuje v delu, ki se nanaša na podatke, ki jih je v zahtevi navedla v 1. in 2. točki, in sicer je prosila za vse dostopne informacije o tem, koliko primerov poškodovancev (žrtev ali udeležencev pretepov) iz kluba Global je organ v zadnjih dveh letih zabeležil na urgenci ter za kakšno vrsto poškodb je šlo (obraz, roke, noge, ipd.). Prosilka je namreč od organa dne 18. 10. 2007 prejela delno zavrnilni odgovor, ki se, upoštevaje osmi odstavek 45. člena ZMed, šteje kot zavrnilna odločba. Pooblaščenec je ugotovil, da je organ prosilki posredoval podatke, ki jih je zahtevala v 3. točki zahteve, v preostalem delu pa je posredovanje zavrnil. Organ je prosilki namreč poslal le pojasnilo, da policijo obvesti v primerih, če je pretepena mladoletna oseba do 15. leta starosti, oziroma, če so bili znaki spolnega nasilja ali kakšnega drugega kaznivega dejanja. Glede podatkov o številu poškodovancev iz kluba Global v zadnjih dveh letih in vrstah poškodb pa je organ pojasnil, da evidenc, ki bi vsebovale takšne podatke, ne vodi.

Izhajajoč iz navedenega je Pooblaščenec v nadaljevanju presojal, ali zahtevane informacije obstajajo in ali gre pri njih za informacije javnega značaja.
 
3. Ali zahtevani dokumenti obstajajo?

ZDIJZ predstavlja konkretizacijo ustavne pravice dostopa do informacij javnega značaja, saj v 1. odstavku 1. člena vsakomur omogoča prost dostop do informacij javnega značaja, s katerimi razpolagajo državni organi, organi lokalnih skupnosti, javne agencije, javni skladi in druge osebe javnega prava, nosilci javnih pooblastil in izvajalci javnih služb. ZDIJZ ima nedvomno močan vpliv na delovanje javnega sektorja, in sicer ne samo v delu, ko med zavezance zajema izjemno širok krog organov javnega sektorja, ki morajo na prvi stopnji slediti določilom zakona, temveč tudi v segmentu same definicije informacije javnega značaja. Oboje je v interesu zagotavljanja transparentnosti delovanja celotnega javnega sektorja, torej tudi vseh javnih skladov, ne le državne uprave. Namen ZDIJZ, ki izhaja iz 2. člena, je zagotoviti javnost in odprtost delovanja organov ter omogočiti uresničevanje pravice posameznikov in pravnih oseb, da pridobijo informacije javnega značaja, pri čemer si morajo organi za uresničitev tega namena prizadevati, da dosežejo čim večjo obveščenost javnosti o svojem delu.
 
Pojem informacije javnega značaja je opredeljen v prvem odstavku 4. člena ZDIJZ, ki določa, da je informacija javnega značaja informacija, ki izvira iz delovnega področja organa, nahaja pa se v obliki dokumenta, zadeve, dosjeja, registra, evidence ali dokumentarnega gradiva, ki ga je organ izdelal sam, v sodelovanju z drugim organom, ali pridobil od drugih oseb. V omenjeni določbi so zapisani trije osnovni kriteriji, ki morajo biti kumulativno izpolnjeni, da lahko govorimo o obstoju informacije javnega značaja:
1.    informacija mora izvirati iz delovnega področja organa,
2.    organ mora z njo razpolagati,
3.    nahajati se mora v neki materializirani obliki.
 
Pooblaščenec je v obravnavanem primeru moral ugotoviti, ali gre pri zahtevani informaciji za informacijo javnega značaja v smislu ZDIJZ. Ker se je organ skliceval na to, da zahtevanega dokumenta nima in ker zahteva prosilke izhaja iz domneve o njihovem obstoju, je bilo v pritožbenem postopku potrebno, v skladu z definicijo informacije javnega značaja iz prvega odstavka 4. člena ZDIJZ, razjasniti vprašanje, ali zahtevani dokumenti sploh obstajajo oziroma ali organ z njimi razpolaga.

Kot izhaja iz določbe prvega odstavka 4. člena ZDIJZ in tudi določbe prvega odstavka 1. člena ZDIJZ, informacijo javnega značaja predstavlja samo dokument, ki že obstaja, je že ustvarjen, oziroma dokument, ki ga je organ v okviru svojega delovnega področja že izdelal oziroma pridobil. Gre za pogoj, ki je v teoriji poznan kot »kriterij materializirane oblike«. Organi, ki so zavezanci po ZDIJZ, so dolžni omogočiti dostop le do že obstoječih informacij in niso dolžni ustvariti novega dokumenta ali pridobiti oziroma vzpostaviti dokumenta, ki ga v času zahteve nimajo.

Z namenom razjasnitve dejanskega stanja in ugotovitve, ali zahtevane informacije javnega značaja obstajajo, je Pooblaščenec pri organu dne 08. 11. 2007, v prisotnosti Stanke Košir, glavne sestre, Polone M. Lečnik Wallas, vodje Službe za odnose z javnostmi, dr. Milana Črva, vodje Informacijskega centra, in Blanke Šetinc, svetovalke za odnose z javnostmi v Službi za odnose z javnostmi, opravil in camera ogled na podlagi 11. člena ZInfP.
 
In camera ogled brez prisotnosti javnosti in strank, po teoretičnih izvajanjih, pomeni izpeljavo odločanja de novo. To pomeni, da Pooblaščenec kot pritožbeni organ, sam oceni in presodi dejstva, ki se nanašajo na možne škodljive posledice, ki bi nastale ob razkritju zahtevanih podatkov. Pooblaščenec mora namreč kot pritožbeni organ imeti polna pooblastila za preiskovanje vseh pritožb, kot tudi to, da od prvostopenjskega organa zahteva vse informacije oziroma vse relevantne dokumente na vpogled. Takšno delovanje pa Pooblaščencu nalaga tudi spoštovanje načela materialne resnice (8. člen ZUP), ki določa, da je treba v postopku ugotoviti resnično dejansko stanje in v ta namen ugotoviti vsa dejstva, ki so pomembna za zakonito in pravilno odločbo.
 
Pooblaščenec je na ogledu in camera vpogledal v evidenco poškodb in v posamezne kategorije te evidence. Organ je pojasnil, da je navedena evidenca predpisana s strani Inštituta za varovanje zdravja in se vodi v skladu z metodološkimi navodili tega inštituta. Pooblaščenec je ugotovil, da evidenca poškodb, ki jo vodi organ, deluje na podlagi šifranta, ki ga je predpisal Inštitut za varovanje zdravja. Organ je Pooblaščencu izročil šifrant za aktivnost v času nezgode in šifrant za mesto nastanka nezgode. V šifrantu mesta nastanka nezgode so zgolj generično opredeljena mesta poškodb, in sicer: doma, stanovanjske površine, šola, ustanove v javni upravi, športne površine, cesta in avtocesta, trgovsko območje in uslužnostne dejavnosti, industrijska in gradbena območja, kmetija, drugi neopredeljeni kraji in neopredeljeni kraji. Ravno tako so zgolj generično opredeljene aktivnosti v času nezgode, in sicer: športna aktivnost, dejavnost v prostem času, delo za zaslužek, druge vrste dela, počitek, spanje, osnovna življenjska opravila, druge neopredeljene dejavnosti in neopredeljene dejavnosti. Pooblaščenec je ugotovil, da se v računalniški evidenci, ki je predpisana s strani Inštituta za varovanje okolja in se vodi skladno z metodološkimi navodili tega inštituta, ne vodijo mesta poškodb niti po naslovu niti po imenu lokalov. Naziv Global se kot mesto nastanka nezgode v evidenci nikoli ne pojavi.

Organ je pojasnil, da so podatki v računalniški evidenci namenjeni statistični obdelavi in samo te podatke tudi statistično obdelujejo. V anamnezi se prav tako ne vodijo podatki o lokalih in naslovu, ker ti podatki niso pomembni za zdravljenje.  

Organ je pojasnil tudi, da samoiniciativno vodi evidence (dnevne) o prometnih nesrečah, ki se v računalniški evidenci vodijo kot poškodbe po tretji osebi, to je skupaj s pretepi. Posebnih evidenc o krajih nesreč organ ne vodi, ker to za izvajanje diagnostično terapevtskega programa ni pomembno. Organ je pojasnil še, da v računalniški evidenci sicer obstajajo podatki o vrsti poškodbe, vendar ne v povezavi z mestom poškodbe.

Pooblaščenec po preučitvi celotne zadeve ugotavlja, da v konkretnem primeru informacija javnega značaja ne obstaja, saj organ z dokumentom, ki ga zahteva prosilec, ne razpolaga.
Pooblaščenec torej ne vidi razumnega razloga, da ne bi verjel navedbam organa, ki izhajajo iz izpodbijane odločbe, da ne vodi evidence o lokaciji (ime lokala ali naslov), kjer se je poškodba pripetila, in da torej organ posledično ne razpolaga z zahtevanimi dokumenti, iz katerih bi bilo razvidno, koliko primerov poškodovancev iz kluba Global je organ zabeležil v zadnjih dveh letih in za kakšne vrste poškodb je pri tem šlo. Prav tako ne obstaja sum, da bi organ z dokumentom, ki ga zahteva prosilka, razpolagal, ker podlaga za obveznost vodenja evidenc Urgentnega kirurškega bloka organa izhaja iz predpisov, izdanih s strani Inštituta za varovanje zdravja, ki ne predvidevajo evidenc o lokaciji (ime lokala ali naslov), kjer se je poškodba pripetila.

Iz navedenih dejstev izhaja logičen sklep, da dokument, ki je predmet zahteve prosilke, ne obstaja.

Na podlagi navedenega je Pooblaščenec zaključil, da organ dejansko ne razpolaga z dokumenti, ki jih je zahtevala prosilka oziroma, iz katerih izhajajo odgovori na vprašanja prosilke, kar pomeni, da ni izpolnjen pogoj iz prvega odstavka 4. člena ZDIJZ, po katerem je informacija javnega značaja le tista informacija, s katero organ razpolaga. Pooblaščenec ponovno poudarja, da je, upoštevaje 9. odst. 45. čl. ZMed, pritožba po ZMed dovoljena samo v delu, ko zavrnilni ali delno zavrnilni odgovor na vprašanje izhaja iz dokumenta, zadeve, dosjeja, registra, evidence ali drugega dokumentarnega gradiva. Na tej podlagi je Pooblaščenec v skladu s prvim odstavkom 246. člena ZUP pritožbo prosilke kot nedovoljeno zavrgel.

Pouk o pravnem sredstvu:

Zoper to odločbo ni dovoljena pritožba, temveč je dopustno sprožiti upravni spor zoper odločbo Univerzitetnega kliničnega centra Ljubljana, Zaloška cesta 2, 1000 Ljubljana, z dne 18. 10. 2007. Upravni spor se sproži s tožbo, ki se vloži v 30 dneh od vročitve te odločbe na Upravno sodišče, Fajfarjeva 33, Ljubljana. Tožba se lahko vloži pisno po pošti ali pri navedenem sodišču. Če se tožba pošlje priporočeno po pošti, se za dan izročitve sodišču šteje dan oddaje na pošto. Tožba z morebitnimi prilogami se vloži v najmanj treh izvodih. Tožbi je treba priložiti tudi to odločbo v izvirniku ali prepisu.
 


Informacijski pooblaščenec:
Nataša Pirc Musar, univ. dipl. prav.,
pooblaščenka