Informacijski pooblaščenec Republika Slovenija
    SLO | ENG

FOIA Decisions

+ -
Date: 25.05.2020
Title: prosilec - Vrhovno državno tožilstvo
Number: 090-258/2019
Category: Kazenski postopek, Javni uslužbenci, funkcionarji, Osebni podatek, Test interesa javnosti
Status: Sustained in part


POVZETEK:

Prosilec je od organa zahteval dostop do zahteve za preiskavo v zadevi I Kt 1/3615/10 ter do vseh sklepov, na podlagi katerih je bilo obravnavanje te zadeve v celoti zaključeno. Organ je dostop zavrnil s sklicevanjem na 6. točko prvega odstavka 6. člena ZDIJZ (varstvo predkazenskega postopka). IP je v pritožbenem postopku ugotovil, da zatrjevana izjema ni podana, ker kazenski postopek, ki se je zaključil z sklepom o zavrženju kazenske ovadbe, ni več v teku.

 

ODLOČBA:

 

Številka: 090-258/2019/5

Datum: 25. 5. 2020

 

Informacijski pooblaščenec (v nadaljnjem besedilu IP) po informacijski pooblaščenki Mojci Prelesnik izdaja na podlagi 2. člena Zakona o Informacijskem pooblaščencu (Uradni list RS, št. 113/05 in 51/07-ZUstS-A; v nadaljnjem besedilu ZInfP), tretjega in četrtega odstavka 27. člena Zakona o dostopu do informacij javnega značaja (Uradni list RS, št. 51/06 – UPB, 117/06 – ZDavP-2, 23/14, 50/14, 19/15 – odl. US, 102/15 in 7/18; v nadaljnjem besedilu ZDIJZ) ter prvega odstavka 248. člena in prvega odstavka 252. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 24/06 - UPB, 105/06 – ZUS-1, 126/07, 65/08, 8/10 in 82/13, v nadaljnjem besedilu ZUP), o pritožbi …, ki ga zastopa … (v nadaljnjem besedilu prosilec), z dne 25. 11. 2019, zoper odločbo Vrhovnega državnega tožilstva, Trg OF 13, 1000 Ljubljana (v nadaljnjem besedilu organ), št. Tu-9-5/47/2019 z dne 7. 11. 2019, v zadevi dostopa do informacij javnega značaja, naslednjo

 

 

O D L O Č B O:

 

  1. Pritožbi prosilca z dne 25. 11. 2019 se delno ugodi tako, da se 1. točka izreka odločbe Vrhovnega državnega tožilstva, št. Tu-9-5/47/2019 z dne 7. 11. 2019, odpravi v delu, ki se nanaša na sklep o ustavitvi preiskave in na sklep o zavrženju kazenske ovadbe, ter se odloči, da mora organ prosilcu v roku 31 (enaintridesetih) dni od prejema te odločbe posredovati kopije dokumentov:
  1. sklepa o ustavitvi preiskave z dne 29. 11. 2011, pri čemer je na dokumentu dolžan prekriti:
  • v uvodu, na prvi strani, ime in priimek drugoobdolžene osebe,
  • v izreku, pri točki 1.1., vse osebne podatke, razen imena in priimka ter zaposlitve obdolženega, ter pri točki 1.2. in 2. vse osebne podatke drugoobdolžene osebe,
  • v obrazložitvi, celotno besedilo, razen 23. točke, 24. točke, prvega in drugega stavka 25. točke ter 62. točke brez imena in priimka drugoobdolžene osebe;
  1. sklepa o zavrženju kazenske ovadbe z dne 9. 1. 2012, pri čemer je na dokumentu dolžan prekriti:
  • v izreku, imena in priimke ovadenih oseb,
  • v obrazložitvi, celotno besedilo, razen prvega odstavka brez imen in priimkov ovadenih, tistega odstavka, ki se začne z besedno zvezo »Glede na to, da je« brez imen in priimkov drugoobdolžene osebe in vseh ovadenih, ter predzadnjega in zadnjega odstavka,
  • odredbo o vročiti.
  1. Pritožba prosilca, ki se nanaša na dostop do zahteve za preiskavo z dne 27. 12. 2010, in v delu, v katerem je organ skladno s prejšnjo točko tega izreka dolžan prekriti varovane osebne podatke, se zavrne.
  1. V postopku reševanja te pritožbe posebni stroški niso nastali.

 

 

O b r a z l o ž i t e v:

 

Prosilec je 9. 10. 2019 na organ naslovil zahtevo po ZDIJZ za posredovanje zahteve za preiskavo z dne 27. 12. 2010, v zadevi I Kt 1/3615/10, ter za posredovanje vseh sklepov, na podlagi katerih je bilo obravnavanje te zadeve v celoti zaključeno.

 

Organ je 7. 11. 2019 izdal odločbo, št. Tu-9-5/47/2019, s katero je zahtevo v celoti zavrnil, s sklicevanjem na izjemo varstva osebnih podatkov po 3. točki prvega odstavka 6. člena ZDIJZ in na izjemo varstva (pred)kazenskega postopka po 6. točki prvega odstavka 6. člena ZDIJZ. V zvezi z varstvom osebnih podatkov je organ upošteval neposredno uporabljive določbe Splošne uredbe o varstvu podatkov ter določbe Zakona o varstvu osebnih podatkov (ZVOP-1), ki niso v koliziji s Splošno uredbo o varstvu podatkov. Organ je pojasnil, da v obravnavanem primeru zahtevani dokumenti vsebujejo imena in priimke fizičnih oseb, ki so bile obravnavane v predkazenskih postopkih ter drugih fizičnih oseb, ki so v postopkih sodelovale (priče), kar vse predstavlja osebne podatke, za razkritje katerih zavezujoči predpisi ne dajejo podlage za njihovo razkritje. Organ je ugotovil, da se varovani osebni podatki prepletajo z drugimi podatki in da bi lahko bile posamezne fizične osebe na podlagi teh podatkov določene oz. določljive, zato niti s prekrivanjem posameznih osebnih podatkov ni mogoče zagotoviti dovolj visoke stopnje anonimizacije, da ne bi bilo mogoče s povezovanjem že javno znanih podatkov ugotoviti, za katere osebe gre in vseh z njimi povezanih osebnih okoliščin. Opozoril je, da je že podatek o tem, da se zoper konkretno fizično osebo vodi postopek na državnem tožilstvu, varovan osebni podatek, da namen ZDIJZ ni zbiranje podatkov o osumljencih in obdolžencih, zgolj zaradi zanimanja javnosti in medijev pa ni mogoče poseči v varovane izjeme iz prvega odstavka 6. člena ZDIJZ. Posredovanje zahtevane dokumentacije bi pomenilo tudi poseg v temeljno pravico do zasebnosti in varovanja dobrega imena, na podlagi katere je posamezniku z ustavno močjo pridržana sfera zasebnega življenja oz. njegovega zasebnega življenjskega okolja. V obrazložitvi je organ zapisal, da dostop do informacij javnega značaja na kazenskopravnem področju s posredovanjem zahtevanih dokumentov intenzivno posega na področje, ki ga varujejo različni vidiki človekove pravice do zasebnosti, in da je dopustnost poseganja v človekove pravice treba razlagati ozko. Ob ugotavljanju obstoja izjeme iz 6. točke prvega odstavka 6. člena ZDIJZ je organ navedel, da je namen obravnavane izjeme nemotena in učinkovita izvedba kazenskega pregona ali prekrškovnega postopka, vendar se z njo varujejo tudi ustavno varovane pravice obdolžencev (npr. pravica do sodnega varstva, domneva nedolžnosti, pravica strank do priprave svoje obrambe, pravica do zasebnosti obdolžencev postopka). Tako je tudi državna tožilka, ki ji je bila zadeva dodeljena v delo, v mnenju potrdila, da bi razkritje zahtevane informacije lahko v povezavi z že javno dostopnimi podatki omogočilo prepoznavo oseb in s tem poseg v ustavno varovano zasebnost posameznikov. Organ je vztrajal na stališču, da izjema varstva (pred)kazenskega postopka varuje pred javnim razkritjem vseh podatkov iz vseh faz kazenskega postopka. Pri tem pa ne gre prezreti, da je v kazenskem postopku javnost določena samo za javno glavno obravnavo in vse druge faze javnosti niso dostopne. Takšna ureditev v ZKP je razumljiva, temeljno načelo iz drugega odstavka 1. člena ZKP pa je odločilno tudi za uporabo ZDIJZ. Določena odprtost dela organov, vključenih v kazenski postopek, je zato mogoča šele po tem, ko je ta že končan s pravnomočno sodbo, saj lahko razkritje informacij o kazenskem postopku pred tem trenutkom odločilno vpliva tako na učinkovito izvedbo postopka, kakor tudi na zagotavljanje človekovih pravic udeležencev kazenskega postopka. V konkretnem primeru je bilo zaradi suma storitve kaznivega dejanja obravnavanih več fizičnih oseb, sumi ovaditelja v predkazenskem postopku pa se niso potrdili. Javno razkritje podatkov, ki se nanašajo na posameznika, ki naj bi le domnevno bil vpleten v kazniva dejanja, nedvomno posega v njegovo ustavno zajamčeno pravico do zasebnega življenja. Organ je opozoril tudi na dejstvo, da pri zavrženju kazenske ovadbe in pri ustavitvi preiskave ne velja načelo ne bis in idem ter tako zadeva ni pravnomočno zaključena. Državni tožilec se lahko odloči, da bo kasneje ponovno začel pregon, zato dostopa do teh podatkov ni mogoče dovoliti. Organ je navedel, da je treba upoštevati še domnevo nedolžnosti, ki je le prazna črka na papirju, če država ne zagotavlja posamezniku garancije, da ne bo kako drugače posegala v to domnevo. Posredovanje podatkov o očitkih iz kazenske ovadbe, ki so povzeti tudi v državnotožilskih in sodnih odločitvah, s katerimi so se ti postopki končali oz. ustavili, predstavljalo poseg v domnevo nedolžnosti posameznika. Pravica javnosti, da se seznani z informacijami javnega značaja, ne more odtehtati posega v domnevo nedolžnosti. Organ je zaključil, da dostop do sodnih in tožilskih spisov ureja področna zakonodaja – ZKP v 128. členu in ZDT-1 v 181. členu – ki omejuje krog oseb, ki imajo lahko dostop do sodnih oz. tožilskih spisov. Poleg vsega pri zahtevani dokumentaciji obstaja tudi izjema iz 5.a člena ZDIJZ, ker niti oškodovanci nimajo pravice vpogleda v obtožnico, dokler niso zaslišani kot priče. ZDT-1 in ZKP, razen obdolžencem in pod določenimi pogoji oškodovancem, sicer ne dajeta podlage za posredovanje dokumentov iz državnotožilskih oz. sodnih spisov drugim osebam, kar je bil še razlog več za zavrnitev zahteve.

 

Prosilec je 25. 11. 2019 zoper odločbo organa, št. Tu-9-5/47/2019 z dne 7. 11. 2019 (v nadaljnjem besedilu izpodbijana odločba), vložil pritožbo, ker je menil, da ni pravilna. Njegova zahteva se je nanašala na sklepe okrožnega državnega tožilstva (ODT), ki so imeli za posledico, da je ODT zaključil obravnavanje v zadevi Okrožnega sodišča v Mariboru, opr. Št. I Kt 1/3615/10. Skladno z ZKP sta to lahko sklep o ustavitvi postopka ali sklep o zavrženju ovadbe. Gre za sklepa, s katerima ODT uresničuje samostojnost pri pregonu, osumljena oseba pa praviloma nima interesa za pritožbo zoper tak sklep. V sklepu o ustavitvi postopka ali o zavrženju kazenske ovadbe ni nujno navajati obširne obrazložitve niti se ta ne pričakuje. Prosilec je menil, da je zavrnite zahteve s frazo »varovani osebni podatki prepletajo z drugimi podatki« pavšalna in se ne da preveriti, ali res ni možno zagotoviti ustrezne anonimizacije. Enako velja za trditev organa o nezmožnosti uporabe delnega dostopa. Glede na to, da je pri takšni zavrnitvi organ uporabil besedo »praviloma«, iz zavrnitve izhaja, da organ o zahtevi ni odločal glede na konkretno zadevo, ampak je svojo oceno podal na podlagi splošnih predpostavk, ne pa upoštevaje dejanske, konkretne okoliščine in vsebino listin v obravnavani zadevi. Pri svoji odločitvi je organ upošteval tudi »informacije, ki krožijo v javnosti«, s tem pa je prestopil meje upoštevnih dejstev, saj bi se moral omejiti na presojanje, ali je možno zahtevane dokumente ustrezno anonimizirati, tako da iz njih ne bi bili razvidni varovani osebni podatki. Namesto tega se je spustil v ocenjevanje, ali bi sicer anonimizirani podatki, ob združevanju z drugimi že javno dostopnimi podatki, omogočili individualizacijo posameznika, pri čemer pa teh »informacij, ki krožijo v javnosti« niti ni specificiral. V današnjem svetu, kjer je prek različnih virov dostopna izredno velika količina podatkov, bi s takim razumevanjem izjeme iz 3. točke prvega odstavka 6. člena ZDIJZ v celoti onemogočili uresničevanje pravice iz 39. člena Ustave RS. Prosilec je opozoril, da so trditve organa o pravici do zasebnega življenja, varovanja dobrega imena ter domnevi nedolžnosti zgolj načelne narave in niso konkretizirane, niti ni pojasnjeno, kako bi se ob anonimizaciji sploh poseglo v naštete pravice. V zvezi z uporabo izjeme iz 6. točke prvega odstavka 6. člena ZDIJZ je prosilec opozoril na sodbo Upravnega sodišča RS, opr. Št. I U 2571/2017-13 z dne 28. 11. 2018, s katero je sodišče zavrnilo tožbo organa zoper odločitev IP, da se dovoli delni dostop do sklepa o zavrženju kazenske ovadbe. Pri tem je sodišče podalo jasno stališče, da se izjema iz 6. točke prvega odstavka 6. člena ZDIJZ nanaša na postopke, ki so v teku, torej na aktivne kazenske postopke. Poskus širjenja uporabe navedene izjeme vse do zastaranja kazenskega pregona, prek trditve, da sklep o ustavitvi postopka in sklep o zavrženju ovadbe nimata učinka ne bis in idem, pa je po mnenju prosilca neupravičen in nesorazmeren. Podatki so bili zahtevani v stanju zaključenega postopka, zgolj teoretična možnost, da se obravnavanje zadeve ponovno odpre, pa ne more zadostiti uporabi navedene izjeme. Tudi po določbah Državnotožilskega reda (112. člen, 147. člen) se spis, na katerem ni treba več izvajati procesnih dejanj, zaključi in preide najprej v priročni arhiv, kasneje pa v stalni arhiv. Tako je tudi, če je zadeva zaključena s sklepom, ki sicer nima učinka ne bis in idem, saj materialna pravnomočnost ni merilo za zaključek zadeve in uvrstitev v arhiv. Prosilec se prav tako ni strinjal, da ZKP in ZDT-1 pri dostopu do informacij javnega značaja predstavljata lex specialis. Kot izhaja iz prakse IP, ki jo je potrdilo tudi Upravno sodišče (npr. sodba I U 2751/2017-13 z dne 28. 11. 2018), ZKP in ZDT-1 ne urejata iste pravice kot ZDIJZ. Trditev organa, da tudi oškodovanec nima možnosti vpogleda v spis, vse dokler ni zaslišan, je povsem nerelevantna, saj so bili zahtevani samo sklepi o zaključku postopka, ne pa podatki, ki bi pomenili vsebinske (materialne) podatke o kazenski zadevi. Organ ni pojasnil svoje predpostavke, da bi ob uporabi instituta delnega dostopa zahtevani dokumenti popolnoma izgubili svojo vrednost in smiselnost, ker ne bi imeli več svoje vsebine in bi bili zato brez posebne vrednosti za prosilca. Pridobivanje informacij, s katerimi razpolagajo zavezanci, predstavlja način javnega nadzora nad njihovim delovanjem, pri čemer velja načelo prostega dostopa, zato je treba izjeme od tega razlagati ozko in jih ne širiti preko meja njihovega namena. Da gre pri določbi prvega odstavka 6. člena ZDIJZ za izjeme in ne za absolutne prepovedi, kažejo tudi določbe drugega in tretjega odstavka 6. člena ZDIJZ. Iz izpodbijane odločbe ne izhaja, da bi organ presojal, ali so podane okoliščine iz drugega odstavka 6. člena ZDIJZ, čeprav bi jih na podlagi 21. člena ZDIJZ lahko preučil. Ob splošni razvpitosti zadeve, saj gre za postopek zoper več osumljencev, med katerimi je bil tudi nekdanji župan Mestne občine Maribor in član Državnega sveta RS, je skoraj nemogoče, da se organu ni zastavilo vprašanje, ali morebiti javni interes za razkritje ni močnejši od interesa varovanja osebnih podatkov. Ker bi bilo (delni) dostop do zahtevanih podatkov možno zagotoviti brez posega v varovane postopke, podatke in pravice, je prosilec menil, da je izpodbijana odločba nepravilna.

 

Organ svoje odločitve po prejemu pritožbe ni spremenil, zato jo je z dopisom, št. VDT-Tu-9-5/47/2019 z dne 28. 11. 2019, odstopil v reševanje IP, kot dovoljeno, pravočasno in vloženo s strani upravičene osebe.

 

Organ je v postopku reševanja pritožbe 6. 12. 2019 predložil še vso zahtevano dokumentacijo, in sicer: zahtevo za preiskavo z dne 27. 12. 2010, sklep o ustavitvi preiskave z dne 29. 11. 2011 in sklep o zavrženju kazenske ovadbe z dne 9. 1. 2012.

 

Ker zahtevani dokument vsebuje osebne podatke tretje osebe, na katero se prosilec sklicuje v pritožbi, je IP z dopisom, št. 090-258/2019/4 z dne 13. 12. 2019, navedeno osebo zaradi morebitnega vpliva odločbe na njene pravice in pravne koristi, pozval v postopek, da se po določilih 143. člena ZUP vključi v postopek kot stranski udeleženec in da se do konkretne zahteve oz. pritožbe lahko opredeli. Pozvana oseba (v nadaljnjem besedilu tretja oseba) do izdaje te odločbe na poziv IP ni odgovorila.

 

Pritožba je delno utemeljena.

 

IP je pritožbo prosilca, kot pravočasno, dovoljeno in vloženo po upravičeni osebi, vzel v obravnavo. Kot organ druge stopnje je skladno z 247. členom ZUP izpodbijano odločbo organa preizkusil v delu, v katerem jo je prosilec izpodbijal in v mejah njegovih pritožbenih navedb. Po uradni dolžnosti je preizkusil, ali ni v postopku na prvi stopnji prišlo do bistvenih kršitev postopka in ali ni bil prekršen materialni zakon.

 

Predmet tega pritožbenega postopka je vprašanje, ali so zahtevani dokumenti, tj. zahteva za preiskava z dne 27. 12. 2010, sklep o ustavitvi preiskave z dne 29. 11. 2011 in sklep o zavrženju kazenske ovadbe z dne 9. 1. 2012, prosto dostopne informacije javnega značaja. Organ je dostop zavrnil s sklicevanjem na izjemi varstva osebnih podatkov po 3. točki prvega odstavka 6. člena ZDIJZ in varstva kazenskega postopka po 6. točki prvega odstavka 6. člena ZDIJZ.

 

Po 3. točki prvega odstavka 6. člena ZDIJZ organ prosilcu zavrne dostop do zahtevane informacije, če se zahteva nanaša na osebni podatek, katerega razkritje bi pomenilo kršitev varstva osebnih podatkov v skladu z zakonom, ki ureja varstvo osebnih podatkov. Po Uredbi (EU) 2016/679 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 27. aprila 2016 o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov in prostem pretoku takih podatkov ter o razveljavitvi Direktive 95/46/ES (Uradni list Evropske unije, št. L 119 z dne 4. 5. 2016; v nadaljnjem besedilu Splošna uredba o varstvu podatkov)[1], ki se v Republiki Sloveniji uporablja neposredno, osebni podatek pomeni katero koli informacijo v zvezi z določenim ali določljivim posameznikom, pri čemer je določljiv posameznik tisti, ki ga je mogoče neposredno ali posredno določiti, zlasti z navedbo identifikatorja, kot je ime, identifikacijska številka, podatki o lokaciji, spletni identifikator, ali z navedbo enega ali več dejavnikov, ki so značilni za fizično, fiziološko, genetsko, duševno, gospodarsko, kulturno ali družbeno identiteto tega posameznika (člen 4(1) Splošne uredbe o varstvu podatkov). Že sama dejstva, ali je (bil) posameznik v kazenskem postopku, katerega dejanja je (bil) osumljen/obdolžen, kaj je (bila) podlaga za sum/obdolžitev, kaj je (bilo) glede tega posameznika v konkretnem postopku ugotovljeno ipd., je tako mogoče šteti za osebne podatke tretje osebe. V obravnavanem primeru ni dvoma, da je prosilec to osebo v pritožbi navedel z imenom in priimkom. Zato je za nadaljnje odločanje bistvena razrešitev vprašanja, ali sta ime in priimek tretje osebe v kontekstu zahtevanih dokumentov varovana osebna podatka ali ne.

 

Kot obdelavo osebnih podatkov predmetna uredba opredeljuje vsako dejanje ali niz dejanj, ki se izvaja v zvezi z osebnimi podatki ali nizi osebnih podatkov z avtomatiziranimi sredstvi ali brez njih, kot je zbiranje, beleženje, urejanje, strukturiranje, shranjevanje, prilagajanje ali spreminjanje, priklic, vpogled, uporaba, razkritje s posredovanjem, razširjanje ali drugačno omogočanje dostopa, prilagajanje ali kombiniranje, omejevanje, izbris ali uničenje (člen 4(2) Splošne uredbe o varstvu podatkov). Skladno z navedeno definicijo razkritje s posredovanjem osebnih podatkov izrecno pomeni obdelavo osebnih podatkov. Zato je za presojo dopustnosti razkritja potrebno upoštevati splošne podlage za obdelavo osebnih podatkov, opredeljene v členu 6 Splošne uredbe o varstvu podatkov. Iz navedenega člena kot splošno pravilo izhaja, da je obdelava osebnih podatkov (torej tudi razkritje podatkov javnosti) zakonita (dopustna) med drugim, če je obdelava potrebna za izpolnitev zakonske obveznosti, ki velja za upravljavca (točka c), ali pri izvajanju javne oblasti, dodeljene upravljavcu (točka e). Pri tem lahko zakonsko podlago za obdelavo osebnih podatkov, upoštevajoč točko c člena 6(1) Splošne uredbe o varstvu podatkov, predstavlja tudi ZDIJZ. Razkritje osebnih podatkov v postopku dostopa do informacij javnega značaja je dopustno v primeru, ko organ odloči, da je treba podatke razkriti zaradi prevladujočega javnega interesa (drugi odstavek 6. člena ZDIJZ), ali ko gre za osebne podatke, ki hkrati pomenijo tudi podatke, povezane z opravljanjem javne funkcije ali delovnega razmerja javnega uslužbenca (1. alineja tretjega odstavka 6. člena ZDIJZ). Navedeno je pojasnil tudi organ v izpodbijani odločbi, vendar se do okoliščin za (ne)razkritje ni opredelil, zaradi česar je IP sklenil, da na njihovi podlagi ni našel razlogov za razkritje varovanih osebnih podatkov.

 

S tem stališčem se IP ni mogel strinjati, za kar podaja sledeče razloge. Po drugem odstavku 6. člena ZDIJZ se dostop do zahtevane informacije dovoli, če je javni interes glede razkritja močnejši od javnega interesa ali interesa drugih oseb za omejitev dostopa do zahtevane informacije (razen v primerih, ki jih predvidevajo štiri alineje tega odstavka in se ne nanašajo na predmetno zadevo). IP je ugotovil, da je za (delni) dostop do sklepa o ustavitvi preiskave z dne 29. 11. 2011 in sklepa o zavrženju kazenske ovadbe z dne 9. 1. 2012 podan javni interes. Čeprav se organ do obstoja javnega interesa ni opredelil, na kar je opozoril tudi prosilec, je IP javni interes prepoznal zlasti v tem:

  • da je tretja oseba kot nosilka uradnih (političnih) funkcij absolutna javna oseba »par excellence«[2],
  • da se tematika zahtevanega dokumenta nanaša na informacije, ki so neposredno povezane z družbeno vlogo in funkcijo tretje osebe in z njenimi ravnanji v okviru ali v neposredni povezavi s to družbeno vlogo (vsebina dokumenta je močno povezana z opravljanjem javne funkcije tretje osebe),
  • da so zahtevane informacije pomembne za javno razpravo o relevantnih vprašanjih oz. zadevah v demokratični družbi (ocena pravilnosti in zakonitosti dela organov odkrivanja in pregona kaznivih dejanj, ki jih je v kazenskem postopku podalo sodišče),
  • da se z delnim dostopom do zahtevanega dokumenta omogoča pregled ravnanja organa pri odločanju v pomembnih javnih zadevah.

V konkretnem primeru je tretja oseba kot nekdanji dolgoletni župan druge največje občine v Republiki Sloveniji, nekdanji član Slovenske ljudske stranke, poslanec v treh sklicih Državnega zbora Republike Slovenije in aktualni državni svetnik (v času odločanja pritožbenega organa pa celo državni sekretar na Ministrstvu za notranje zadeve – kar samo potrjuje njegovo nadaljnje vključevanje v politična odločanja) izpostavljen zanimanju javnosti, kar ima za posledico tudi oženje kroga njegove zasebnosti. IP je tako ocenil, da ima prosilec in s tem celotna javnost pravico vedeti, najmanj katerega kaznivega dejanja je bila tretja oseba osumljena (zakonsko označbo kaznivega dejanja), splošen opis dejanja, iz katerega izhajajo zakonski znaki kaznivega dejanj, kako se je postopek končal, razloge oz. pravno podlago za konkretno odločitev.

 

Pri svoji odločitvi je IP za razliko od organa, ki je tretjo osebo v celoti zavaroval pred posegom v njegovo ustavno pravico do zasebnosti (38. člen Ustave RS), medtem ko je prosilcu ne samo omejil, ampak celo odvzel ustavno pravico do dostopa do informacije javnega značaja (drugi odstavek 39. člena Ustave RS), opravil tehtanje pomena obeh ustavnih pravic v okoliščinah konkretnega primera in določil, kateri kolidirajoči pravici je dana prednost.

 

Po določbi tretjega odstavka 15. člena Ustave RS so človekove pravice in temeljne svoboščine omejene samo s pravicami drugih in v primerih, ki jih določa ta ustava. V obravnavanem primeru je nastala kolizija sobivajočih ustavnih pravic, in sicer med pravico do zasebnosti (38. člen Ustave RS) in pravico dobiti informacijo javnega značaja (drugi odstavek 39. člena Ustave RS). V koliziji dveh enakovrednih pravic (tj. pravic, ki sta ustavnopravno varovani) pa je nujna vsebinska omejitev obeh pravic in ne samo ene od njiju (tako tudi odločba Ustavnega sodišča RS, št. Up-406/05 z dne 12. 4. 2007). IP je delnemu dostopu do zahtevanih podatkov ugodil tudi v luči zaupanja javnosti v javne institucije in politike. S tem se razkrije tudi odgovornost in skrbnost ravnanja organa pri preiskovanju in odločanju o pregonu konkretnega političnega funkcionarja. IP s tem tretji osebi ne odreka pravice do zasebnosti, saj je dopustna omejitev (legitimni cilj) dostopa do informacij javnega značaja lahko tudi pravica do nedotakljivosti človekove telesne in duševne celovitosti, njegove zasebnosti ter osebnostnih pravic. Vendar: tretja oseba je absolutna javna oseba »par excellence«. Zanjo zato velja, da mora na račun svoje zasebnosti trpeti večje omejitve, kot bi jih bila dolžna trpeti sicer. Absolutno javne osebe so osebe, ki se zavestno ali voljno izpostavijo javnosti, pri čemer lahko ta legitimno ocenjuje in kritizira njihova ravnanja in njihove ideje[3]. Zavestna in voljna javna izpostavitev je bistveni element njihove družbene vloge ter hkrati mehanizem za pridobivanje in uporabo pridobljenega družbenega vpliva oziroma družbene moči. Kdor se odloči za izpostavitev pred t.im. »žarometi na javnem odru«, mora hkrati sprejeti, da se bo v veliki meri, v mnogih ozirih pa celo vseobsegajoče soočal s pozornostjo medijev in javnosti. Ta izpostavitev javnosti je običajno že sama po sebi, torej »po definiciji« na splošno in v širšem smislu politično pomembna. Spremlja jo utemeljen, legitimno pričakovan javni interes in je dolgotrajnejša. To velja še toliko bolj, če je tematika zahtevanih dokumentov takšna, da se tiče javnosti[4]. V obravnavani zadevi brez dvoma gre za prav takšno tematiko. Gre namreč za vprašanja, ki se nanašajo na stičišče opravljanja oz. izvrševanja javnih nalog organa na eni strani ter na opravljanje javne funkcije tretje osebe na drugi strani. Takšno stičišče je v svojem bistvu še bolj utemeljeno predmet javnega interesa. V obravnavani zadevi gre za primere ravnanja tretje osebe v okviru izvrševanja javne funkcije. Sama tematika zahtevane dokumentacije so očitki tretji osebi, da je s funkcije župana storila kazniva dejanja, ki so umeščena v poglavje kaznivih dejanj zoper uradno dolžnost, javna pooblastila in javna sredstva. Katalog kaznivih dejanj v 26. poglavju Kazenskega zakonika predstavlja razne vrste oz. oblike zlorabe oz. kršitve uradnega položaja oz. pooblastil pri opravljanju uradne dolžnosti oz. javnih pooblastil ali v zvezi z njimi s strani oseb, ki opravljajo dolžnosti oz. so nosilci teh pooblastil. Gre za kazniva dejanja, kjer se pojem uradne osebe pojavlja kot zakonski znak, kar pomeni, da ga lahko stori le uradna oseba. Da gre pri funkciji župana za uradno funkcijo z vodstvenimi pooblastili in odgovornostmi, izhaja iz dejstva, da ima župan najširša pooblastila v okviru lokalne samouprave, da predstavlja in zastopa občino in občinski svet, da imenuje podžupane ipd. Pri presoji dopustnosti posega v pravico do zasebnosti je IP upošteval, za katero področje zasebnega življenja posameznika gre (ali gre za področje intimnega in družinskega življenja, področje zasebnega življenja, ki ne poteka v javnosti, ali področje življenja posameznika v javnosti). Velja pravilo: čim manj intimno je področje zasebnega življenja posameznika, tem manjšo pravno varstvo uživa, kadar pride v kolizijo z interesi in pravicami drugih posameznikov. Upošteval je tudi značilnosti subjekta, v pravico katerega se posega (brez privolitve prizadetega je mogoče pisati o zasebnem življenju osebnosti iz sodobnega življenja, ki zanimajo javnost; mednje štejejo t. i. absolutne osebe iz javnega življenja ter t. i. relativne osebe iz javnega življenja - osebe, ki javnost zanimajo samo v zvezi z nekim konkretnim dogodkom). Pri opisovanju življenjskih dogodkov absolutnih in relativnih oseb javnega življenja je brez privolitve prizadetega dovoljeno opisati (oz. razkrivati) zlasti tisto, kar je pomembno za značaj, dejanja in mišljenje teh oseb glede na njihovo javno udejstvovanje. Nasprotno pa pri teh osebah brez njihove privolitve ni dovoljeno objavljati stvari iz njihovega intimnega življenja (tako sklep Ustavnega sodišča, št. Up-444/09 z dne 12. 4. 2012). IP je tako ugotovil, da je poseg v pravico do zasebnosti sorazmeren z javnim interesom, ki ga je v tem primeru treba izhodiščno opredeliti kot interes javnosti, da se seznani z zaključnimi ugotovitvami konkretnega (pred)kazenskega postopka, začetega zoper absolutno javno osebo, ki je obtežen s sumi in obtožbami o zlorabah uradnega položaja. Glede na utemeljen interes javnosti, je na dlani, da je manevrski prostor za varstvo osebnih podatkov tretje osebe izrazito zožen in omejen na njena ravnanja v zasebnem življenju. Pri dostopu do zahtevane dokumentacije, kot je opredeljen v 1. točki izreka te odločbe, je tako treba poudariti, da ne gre za razkrivanje podatkov iz intimnega življenja javne osebe (tj. tretje osebe), ampak za podatke, ki se v bistvenem nanašajo na tematiko zlorabe uradnega položaja absolutno javne osebe. Podatki se nanašajo izključno na dejavnosti, povezane z župansko funkcijo, ne pa na druge posle ali zasebno življenje tretje osebe.

 

Tudi če se IP strinja s stališčem organa, da namen ZDIJZ ni zbiranje podatkov o osumljencih in obdolžencih, ne more spregledati dejstva, da se z (delnim) razkrivanjem informacij uresničuje namen ZDIJZ, zapisan v 2. členu. Ta določa, da je namen ZDIJZ, zagotoviti javnost in odprtost delovanja organov ter omogočiti uresničevanje pravice posameznikov in pravnih oseb, da pridobijo informacije javnega značaja, pri čemer si morajo organi za uresničitev tega namena prizadevati, da dosežejo čim večjo obveščenost javnosti o svojem delu. Sklep, s katerim se je pred(kazenski) postopek zaključil, predstavlja tisti dokument, ki že po svoji naravi in samemu bistvu, sodi med dokumente, s katerim se ima javnost nedvomno pravico seznaniti, da je lahko uresničen namen ZDIJZ. Sploh spričo dejstva, da je IP ob upoštevanju pravila o delnem dostopu iz 7. člena[5] ZDIJZ in 13. člena[6] Uredbe o posredovanju in ponovni uporabi informacij javnega značaja (Uradni list RS, št. 24/16) odredil razkritje sledečih podatkov:

  1. pri sklepu o ustavitvi preiskave z dne 29. 11. 2011: ime in priimek absolutno javne osebe, ki je bila obtožena zlorabe uradnega položaja, navedbo kaznivega dejanja po KZ in splošni opis očitanega kaznivega dejanja ter posamezne dele obrazložitve, ki vsebujejo pravno podlago za posamezno ravnanje pristojnih organov, kot npr. odločitev sodišča, ali je bila pritožba uspešna ali ne (23. točka obrazložitve); navedba določbe ZKP, kdaj se opravi preiskava in njeno besedilo (24. točka obrazložitve); odločitev senata, ali je preiskava potrebna ali ne in pojasnilo, od česa je odvisna odločitev o zahtevi za preiskavo (prvi in drugi stavek 25. točke obrazložitve); sklepna ugotovitev senata, ali je obtoženima moč očitati zlorabo uradnega položaja (62. točka obrazložitve); odločitev o stroških postopka (63. točka obrazložitve); pravni pouk;
  2. pri sklepu o zavrženju kazenske ovadbe z dne 9. 1. 2012: podatki o zakonski označbi kaznivega dejanja z navedbami določb kazenskega zakona (v izreku in prvem odstavku obrazložitve); odločitev organa in zakonski razlogi, ki so k temu botrovali (tisti odstavek obrazložitve, ki se začne z besedno zvezo »Glede na to, da je«), splošen opis dejanskega stanja, ki je vodil k taki odločitvi (predzadnji in zadnji odstavek obrazložitve), pravni pouk.

 

Zahtevana dokumenta vsebujeta tudi osebne podatke (ime in priimek) članov senata, zapisnikarice, državnega tožilca, ki je vodil postopek, odvetnikov in zastopnice pravne osebe, ki niso varovani osebni podatki. Imena in priimki članov senata, zapisnikarice in državnega tožilca so v zahtevanem dokumentu navedeni v kontekstu opravljanja javne funkcije oz. njihovih nalog iz delovnega razmerja, zato niso varovani osebni podatki (po 1. alineji tretjega odstavka 6. člena ZDIJZ). Imena in priimki odvetnikov so navedeni v kontekstu poslovnih subjektov, ki opravljajo odvetniški poklic, ti podatki pa kot taki niso podvrženi varstvu po Splošni uredbi o varstvu podatkov. Imena in priimki zakonitih zastopnikov pravnih oseb niso varovani osebni podatki, saj so tovrstni podatki javni na podlagi določb Zakona o sodnem registru (Uradni list RS, št. 54/07 – UPB, 65/08, 49/09, 82/13 – ZGD-1H, 17/15, 54/17 in 16/19 – ZNP-1) in Zakona o Poslovnem registru Slovenije (Uradni list RS, št. 49/06, 33/07 – ZSReg-B, 19/15 in 54/17).

 

IP je zaradi obstoja izjeme varstva osebnih podatkov po 3. točki prvega odstavka 6. člena ZDIJZ zavrnil dostop do podatkov, ki se nanašajo na posameznike – soobtožence v posameznih zadevah, ki niso absolutno javne osebe – ter do podatkov, ki vsebujejo z vidika zasebnosti relevantno sporočilo o določljivem posamezniku, in bi njihovo razkritje pomenilo prekomeren poseg v zasebnost te osebe. Prekomerno razkrivanje bi bilo tudi v nasprotju s točko c člena 5(1) Splošne uredbe o varstvu podatkov, ki določa, da morajo biti osebni podatki ustrezni, relevantni in omejeni na to, kar je potrebno za namene, za katere se obdelujejo (»najmanjši obseg podatkov«). Tako je IP odredil, da je organ dolžan prekriti v sklepu o ustavitvi preiskave z dne 29. 11. 2011, v uvodu na prvi strani ime in priimek drugoobdolžene osebe, v izreku pri točki 1.1 vse osebne podatke (ime očeta in matere, datum rojstva, EMŠO, naslov, izobrazbo), razen imena in priimka obdolženega ter zaposlitev, ter pri točki 1.2. vse osebne podatke drugoobdolžene osebe in pri točki 2 o stroških ime in priimek drugoobdolžene osebe, v obrazložitvi sklepa pa celotno besedilo, razen 23. točke, 24. točke, prvega in drugega stavka 25. točke ter 62. točke brez imena in priimka drugoobdolžene osebe; v sklepu o zavrženju kazenske ovadbe z dne 9. 1. 2012 mora prekriti v izreku imena in priimke ovadenih oseb, v obrazložitvi celotno besedilo, razen prvega odstavka brez imen in priimkov ovadenih, tistega odstavka, ki se začne z besedno zvezo »Glede na to, da je« brez imen in priimkov drugoobdolžene osebe in vseh ovadenih, ter predzadnjega in zadnjega odstavka, prekriti mora tudi odredbo o vročiti.

 

IP je v obravnavanem primeru zavrnil tudi dostop do zahteve za preiskavo z dne 27. 12. 2010, ker za razkritje ni podanega javnega interesa po drugem odstavku 6. člena ZDIJZ. Zahteva za preiskavo se vloži v zgodnejši fazi kazenskega postopka, s čimer se tudi formalno začne kazenski postopek. V zahtevi o preiskavi se varovani osebni podatki prepletajo skozi vso njeno vsebino z drugimi podatki, npr. katere posamezne okoliščine naj se raziščejo, katera preiskovalna dejanja naj se opravijo, o kakšnih vprašanjih naj se zaslišijo posamezne osebe, kateri ukrepi se naj izvedejo zoper osebo, za katero se zahteva preiskava. Varovanih informacij pa iz dokumenta ni mogoče izločiti, ne da bi bilo tako izločeno informacijo mogoče razbrati iz drugih informacij v dokumentu. Poleg tega bi ob uporabi instituta delnega dostopa (tj. če bi prekrili vse podatke, ki so po svoji vsebini varovani) dokument izgubil svojo vrednost in smiselnost, saj ne bi imel več svoje vsebine in bi zato bil brez posebne vrednosti za prosilca oz. javnost. Glede na to, da je bila zahteva za preiskavo v obravnavanem primeru preizkušena s strani pristojnega organa, tj. sodišča, ki je izdalo svojo odločitev, je bilo namenu ZDIJZ iz 2. člena zakona zadoščeno z razkritjem končnega akta, tj. z razkritjem sklepa o ustavitvi preiskave z dne 29. 11. 2011. Pri tem pa se je z delnim dostopom onemogočilo tudi prekomerno razkrivanje osebnih podatkov.

 

IP zavrača tudi stališče organa, da posredovanje podatkov o očitkih iz kazenske ovadbe predstavlja poseg v domnevo nedolžnosti posameznika. Po stališču Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljnjem besedilu ESČP) je domneva nedolžnosti kršena, če odločitev sodišča izraža stališče, da je obdolženi kriv, ne da bi bila njegova krivda predhodno dokazana v skladu z zakonom. Do tega lahko pride celo brez formalne ugotovitve, saj zadostuje obstoj razloga, ki napeljuje na to, da sodišče obdolženega šteje za krivega.[7] Po presoji ESČP so pomisleki o krivdi po pravnomočni oprostilni sodbi nedopustni. Tako je npr. ESČP ugotovilo kršitev domneve nedolžnosti iz drugega odstavka 6. člena EKČP v sodbi v zadevi Sekanina proti Avstriji,[8] ko je sodišče kljub oprostilni sodbi zavrnilo pritožnikov zahtevek za odškodnino zaradi neutemeljenega odvzema prostosti, ker je štelo, da sum še vedno obstaja, saj naj bi te navedbe povzročale dvom o pritožnikovi nedolžnosti kot tudi o zakonitosti postopka pred sodiščem prve stopnje. Tudi Direktiva 2016/343(EU)[9] v uvodni izjavi 16 določa, »da bi bila domneva nedolžnosti kršena, če bi javne izjave javnih organov ali sodne odločbe, razen odločbe o ugotovitvi krivde, osumljeno ali obdolženo osebo označile za krivo, dokler taki osebi ni dokazana krivda v skladu z zakonom. Take izjave in sodne odločbe ne bi smele odražati mnenja, da je ta oseba kriva.« Odločba IP, izdana v tem pritožbenem postopku, takšnega mnenja ne odraža, zato so očitki organa o posegu v domnevo nedolžnosti neutemeljeni.

 

Organ se je pri zavrnitvi zahteve skliceval še na izjemo po 6. točki prvega odstavka 6. člena ZDIJZ (varstvo (pred)kazenskega postopka). Tudi pri njeni uporabi je treba slediti namenu in cilju zakona iz 2. člena, pri tem pa izjemo tolmačiti restriktivno. Za uporabo te izjeme je zakonodajalec v ZDIJZ določil dva pogoja, ki morata biti izpolnjena kumulativno: (1) zahteva prosilca se mora nanašati na podatek, ki je bil pridobljen ali sestavljen zaradi kazenskega pregona ali v zvezi z njim, in (2) razkritje zahtevanega podatke mora škodovati izvedbi tega konkretnega postopka.

 

Prvi pogoj je izpolnjen, saj se zahteva nanaša na dokumente v zvezi z določeno kazensko ovadbo zoper fizične osebe zaradi suma storitve kaznivih dejanj. Nedvomno gre torej za dokumente, ki so bili sestavljeni zaradi kazenskega pregona.

 

Drugi pogoj najprej zahteva, da je postopek še v teku, in če je v teku, ta pogoj zavezuje organ k uporabi t.i. škodnega testa, po katerem mora organ izkazati, da bi bila s samim razkritjem prizadeta varovana pravna dobrina, oz. da bi nastala določena škoda, konkretno izvedbi kazenskega postopka. IP je ugotovil, da predmetni kazenski postopek ni več v teku, saj iz sklepa z dne 29. 11. 2011 izhaja, da je bila kazenska preiskava ustavljena, iz sklepa z dne 9. 1. 2012 pa, da je bila kazenska ovadba zavržena. IP se tako strinja s pritožbenimi navedbami, da postopek v zadevi zavržene kazenske ovadbe oz. ustavitve kazenske preiskave ni več v teku, za obstoj izjeme pa morata biti nujno podana skupaj oba pogoja. Tudi sodišče je v sodbi, št. I U 2751/2017-13 z dne 28. 11. 2018, menilo, »da razkritje tega podatka (konkretno sklepa o zavrženju kazenske ovadbe, op. IP) že pojmovno ne more škodovati njegovi izvedbi, saj je bila ovadba zavržena in je bil s tem postopek zaključen« (tako tč. 7 obrazložitve). Posredno je stališče, da konkretni postopki niso več v teku, priznal tudi organ, ko je zapisal, da posredovanje podatkov o očitkih iz kazenske ovadbe, ki so povzeti tudi v državnotožilskih in sodnih odločitvah, s katerimi so se ti postopki končali oz. ustavili, predstavlja poseg v domnevo nedolžnosti posameznika. Organ se je pri izvajanju škodnega testa skliceval tudi na mnenje državne tožilke, nosilke zadeve, ki pa se ne nanaša na škodo sami izvedbi kazenskega postopka, ampak na škodljivost razkritja podatkov zaradi posega v ustavno varovano zasebnost posameznikov.

 

Pri zavrnitvi dostopa do zahtevane dokumentacije se je organ skliceval še na določbe ZDT-1 in ZKP, ki omejujeta krog oseb, ki imajo lahko dostop do sodnih oz. tožilskih spisov. Sklicevanje na uporabo načela lex specialis derogat legi generali ni pravilno, saj ZDIJZ ureja upravnopravno razmerje pri dostopu do informacij javnega značaja, 181. člen ZDT-1 (oz. 128. člen ZKP) pa dostop do vsebine osebnih in drugih podatkov, ki se nanašajo na posameznike, v zvezi s pristojnostmi državnega tožilstva v okviru temeljne funkcije vlaganja in zastopanja kazenskih obtožb. Tako je IP zavzel stališče, da ZDIJZ in ZDT-1 (oz. ZKP) nista v razmerju lex specialis derogat legi generali, saj ne urejata iste pravice. Čeprav je organ zatrjeval drugače, je tudi Vrhovno sodišče RS v sodbi, št. I Up 731/2005 z dne 4. 10. 2007, zapisalo, da med ZDIJZ in ZTVP-1 ne obstoji razmerje splošnosti in specialnosti (tč. 16 obrazložitve).

 

Skladno z vsem zapisanim je IP v konkretni zadevi ugotovil, da sta sklep o ustavitvi preiskave z dne 29. 11. 2011 in sklep o zavrženju kazenske ovadbe z dne 9. 1. 2012 prosto dostopni informaciji javnega značaja, pri čemer je organ dolžan prekriti varovane osebne podatke, kot izhaja iz 1. točke izreka te odločbe. Dostop do omenjenih podatkov je sorazmeren tudi z vidika transparentnosti dela organa, saj so prav iz teh podatkov razvidni razlogi za ustavitev kazenskega pregona in zavrženje ovadbe. Na takšen način pa so izpostavljeni podatki javna zadeva vsaj v tolikšni meri, da je z njihovim razkritjem dosežen tudi namen ZDIJZ, ki je določen v 2. členu. Tudi iz tega vidika je v primerih dostopov do sklepov, s katerimi so se zaključili posamezni postopki, sklicevanje na določbo 181. člena ZDT-1, ki po svoji naravi ne more doseči cilja in namena ZDIJZ, kot ga določa 2. člen tega zakona, neutemeljeno.

 

Pri zavrnitvi dostopa do zahtevane dokumentacije v obravnavani zadevi sklicevanje na izjemo po 5.a členu, ki določa, da organ prosilcu zavrne dostop do zahtevane informacije ali njeno ponovno uporabo, če se zahteva nanaša na podatek, glede katerega je dostop v skladu z zakonom prepovedan ali omejen tudi strankam, udeležencem ali oškodovancem v sodnem, upravnem ali z zakonom določenem nadzornem postopku, ni pravilno. Organ je navedel, da niti oškodovanci nimajo pravice do vpogleda v obtožnico, dokler niso zaslišani kot priče, pri čemer v obravnavani zadevi sploh ne gre za dostop do obtožnice.

 

IP je zaključil, da je pritožba prosilca delno utemeljena, zato je na podlagi prvega odstavka 252. člena ZUP odločbo organa delno odpravil in v tem delu sam rešil zadevo. Organ je prosilcu v roku 31 (enaintridesetih) dni od prejema te odločbe dolžan posredovati zahtevane dokumente, kot to izhaja iz 1. točke izreka te odločbe. V preostalem delu, to je v delu, ki se nanaša na varovane osebne podatke, je IP pritožbo prosilca, na podlagi prvega odstavka 248. člena ZUP, zavrnil (2. točka izreka te odločbe).

 

Posebni stroški v tem postopku niso nastali (3. točka izreka te odločbe).

 

Ta odločba je skladno s 30. točko 28. člena Zakona o upravnih taksah (Uradni list RS, št. 106/10 – uradno prečiščeno besedilo, 14/15 – ZUUJFO, 84/15 – ZZelP-J, 32/16 in 30/18 – ZKZaš) oproščena plačila upravne takse.

 

 

Pouk o pravnem sredstvu:

Zoper to odločbo ni dovoljena pritožba, pač pa se lahko sproži upravni spor. Upravni spor se sproži s tožbo, ki se vloži v 30 dneh od vročitve odločbe na Upravno sodišče RS, Fajfarjeva 33, 1000 Ljubljana. Tožba se lahko vloži pisno po pošti ali neposredno pri navedenem sodišču. Če se tožba pošlje priporočeno po pošti, se za dan izročitve sodišču šteje dan oddaje na pošto. Tožba z morebitnimi prilogami se vloži v najmanj treh izvodih. Tožbi je treba priložiti tudi to odločbo v izvirniku ali prepisu.

 

 

 

Postopek vodila:

Karolina Kušević, univ. dipl. prav.,

svetovalka IP

 

 

 

Mojca Prelesnik, univ. dipl. prav.,

informacijska pooblaščenka

 


[1] Glej tudi Popravek Splošne uredbe o varstvu podatkov (UL L 127, 23. 5. 2018).

[2] Absolutno javne osebe »par excellence« so po mnenju Evropskega sodišča za človekove pravice (npr. sodba v zadevi Von Hannover proti Nemčiji (Case of Von Hannover v. Germany), s 24. 6. 2004) nosilci uradnih javnih funkcij, zaradi česar so neposredno vključeni v politični proces odločanja.

[3] As. mag. Andraž Teršek, Svoboda medijev in varstvo zasebnosti, Dnevi civilnega prava, Portorož, zbornik, IPP pri PF v Ljubljani, 2006.

[4] Ibid.

[5] 7. člen ZDIJZ: »Če dokument ali njegov del le delno vsebuje informacije iz 5.a ali 6. člena tega zakona in jih je mogoče izločiti iz dokumenta, ne da bi to ogrozilo njihovo zaupnost, pooblaščena oseba organa izloči te informacije iz dokumenta ter seznani prosilca z vsebino oziroma mu omogoči ponovno uporabo preostalega dela dokumenta.«

[6] 13. člen Uredbe: »(1) Če dokument ali njegov del le delno vsebuje informacije iz 5.a ali 6. člena zakona, se šteje, da jih je mogoče izločiti iz dokumenta, ne da bi to ogrozilo njegovo zaupnost, če jih je mogoče: 1. na kopiji fizično odstraniti, prečrtati, trajno prekriti ali drugače napraviti nedostopne, če gre za dokument v fizični obliki, 2. v kopiji zbrisati, kodirati, blokirati, omejiti oziroma drugače napraviti nedostopne, če gre za dokument v elektronski obliki.«

[7] Odločba Ustavnega sodišča št. U-I-94/13 z dne 2. 10. 2014.

[8] Sodba ESČP z dne 25. 8. 1993, 30. točka obrazložitve.

[9] Direktiva (EU) 2016/343 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 9. marca 2016 o krepitvi nekaterih vidikov domneve nedolžnosti in krepitvi pravice biti navzoč na sojenju v kazenskem postopku (UL 2016, L 65, str. 1).