Informacijski pooblaščenec Republika Slovenija
    SLO | ENG

FOIA Decisions

+ -
Date: 17.07.2019
Title: prosilec - Vrhovno državno tožilstvo
Number: 090-166/2019
Category: Osebni podatek
Status: Refused


POVZETEK:

Prosilec je od organa zahteval posredovanje dokumentov iz kazenskega postopka zoper točno poimensko navedenega posameznika. Organ je zahtevo zavrnil s sklicevanjem na izjemo po 3. točki prvega odstavka 6. člena ZDIJZ (varstvo osebnih podatkov). V konkretnem primeru je prosilec zahteval dokumente, ki se nanašajo na določeno fizično osebo, ki jo je prosilec navedel z imenom in priimkom. Z razkritjem zahtevanih dokumentov bi organ v obravnavanem primeru (glede na vsebino zahteve) posredoval varovane osebne podatke oseb, na katere se nanašajo dokumenti, saj tudi ob morebitni anonimizaciji ne bi bilo mogoče skriti identitete osebe, na katero se dokumenti nanašajo. Glavna pritožbena navedba prosilca je bila, da je organ izjemo varstva osebnih podatkov uporabil preširoko, saj ti podatki ne morejo biti varovani, ker so sodni postopki javni in so bili številni v dokumentih navedeni podatki tudi javno razkriti v medijih. IP je v pritožbenem postopku ugotovil, da je organ odločil pravilno, saj ne more nek osebni podatek posameznika postati informacija javnega značaja (zgolj) zaradi tega, ker je morda prosilcu zahtevana informacija znana iz nekih drugih virov. S sklicevanjem na ustavno zagotovljeno pravico do javnosti sojenja pa tudi ni mogoče uveljavljati pravice do dostopa do informacije javnega značaja.

 

ODLOČBA:

 

Številka: 090-166/2019/2

Datum: 17. 7. 2019

 

Informacijski pooblaščenec (v nadaljnjem besedilu IP) po informacijski pooblaščenki Mojci Prelesnik izdaja na podlagi 2. člena Zakona o Informacijskem pooblaščencu (Uradni list RS, št. 113/05 in 51/07-ZUstS-A; v nadaljnjem besedilu ZInfP), tretjega in četrtega odstavka 27. člena Zakona o dostopu do informacij javnega značaja (Uradni list RS, št. 51/06 – UPB, 117/06 – ZDavP-2, 23/14, 50/14, 19/15 – odl. US, 102/15 in 7/18; v nadaljnjem besedilu ZDIJZ) in prvega odstavka 248. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 24/06 - UPB, 105/06 – ZUS-1, 126/07, 65/08, 8/10 in 82/13, v nadaljnjem besedilu ZUP) o pritožbi … (v nadaljnjem besedilu prosilec), z dne 1. 7. 2019, zoper odločbo Vrhovnega državnega tožilstva, Trg OF 13, 1000 Ljubljana (v nadaljnjem besedilu organ), št. VDT-Tu-9-5/51/2018/20 z dne 11. 6. 2019, v zadevi dostopa do informacije javnega značaja, naslednjo

 

 

O D L O Č B O:

 

  1. Pritožba prosilca z dne 1. 7. 2019 zoper odločbo Vrhovnega državnega tožilstva, št. VDT-Tu-9-5/51/2018/20 z dne 11. 6. 2019, se zavrne.
  1. V postopku reševanja te pritožbe posebni stroški niso nastali.

 

 

O b r a z l o ž i t e v

 

Prosilec je 24. 12. 2018 od organa zahteval kopije (elektronski zapis) zahtev za varstvo zakonitosti, odgovorov organa nanje ter sprejetih odločitev Vrhovnega sodišča RS v zadevi …, v zvezi s prejemanjem podkupnin …, ki se nanašajo na obsodilno sodbo oziroma na sklep o odreditvi pripora … v isti zadevi.

 

Organ je z odločbo, št. VDT-Tu-9-5/51/2018/20 z dne 11. 6. 2019, zahtevo prosilca zavrnil. Pri tem se je skliceval na izjemo po 3. točki prvega odstavka 6. člena ZDIJZ (varstvo osebnih podatkov). V obrazložiti je navedel definiciji osebnega podatka in njegove obdelave po členu 4(1) in 4(2) Splošne uredbe o varstvo podatkov in povzel, da razkritje in dajanje osebnih podatkov na razpolago izrecno pomeni obdelavo osebnih podatkov, ZDIJZ sam po sebi pa ne daje organom pravne podlage, da razkrivajo oz. dajejo na razpolago osebne podatke posameznikov, s katerimi razpolagajo zaradi izvrševanja svojih zakonitih pristojnosti (glej npr. odločbo IP, št. 090-118/2011/4 z dne 22. 7. 2011, in smiselno sodbo Upravnega sodišča RS, št. I U 1588/2012 z dne 19. 2. 2014). Razkritje osebnih podatkov v postopku dostopa do informacij javnega značaja je dopustno v primeru, ko gre za osebne podatke, ki hkrati pomenijo tudi podatke o porabi javnih sredstev (druga alineja tretjega odstavka 6. člena ZDIJZ); pod določenimi pogoji pa je varovane osebne podatke skladno s 7. členom ZDIJZ mogoče izločiti iz dokumentov in prosilca seznaniti s preostalimi deli dokumentov (t.i. institut delnega dostopa). V konkretnem primeru je prosilec zahteval dokumente, ki se nanašajo na določeno fizično osebo, ki jo je prosilec navedel z imenom in priimkom. Z razkritjem zahtevanih dokumentov bi organ v obravnavanem primeru (glede na vsebino zahteve) posredoval varovane osebne podatke oseb, na katere se nanašajo dokumenti, saj tudi ob morebitni anonimizaciji ne bi bilo mogoče skriti identitete osebe, na katero se dokumenti nanašajo. Zato je organ moral preveriti, ali obstaja zakonska podlaga v smislu člena 6 Splošne uredbe o varstvu podatkov za razkritje osebnih podatkov določene osebe prosilcu. Ker takšne podlage ni, so vsi osebni podatki v konkretnem primeru varovani osebni podatki, za katere ne obstaja zakonska podlaga za razkritje v postopku po ZDIJZ. Že sama opredelitev organa o tem, ali zahtevane informacije obstajajo ali ne, bi nedvomno kazala na vsebino teh informacij oziroma bi prosilcu dalo informacijo o tem, da je določena fizična oseba bila v kazenskem postopku, da je zoper odločbo sodišča vložila izredno pravno sredstvo, na katerega je organ podal odgovor, ter da je o zahtevi fizične osebe odločalo Vrhovno sodišče RS, kar pa so varovani osebni podatki. Glede na to, da je prosilec zahtevek oblikoval na način, da je zahteval informacije po imenu in priimku točno določene fizične osebe, je organ ugotovil, da ne bi bilo mogoče brez škode za zaupnost varovanih osebnih podatkov izvesti delnega dostopa v smislu 7. člena ZDIJZ. Kot navedeno zgoraj, bi organ že samo s tem, da bi potrdil obstoj dokumentov (tudi če bi v njih prekril identifikacijske podatke za poimenovano fizično osebo ter za druge fizične osebe, katerih podatki so prav tako varovani) potrdil, da je določen posameznik vložil zahteve za varstvo zakonitosti. Posredovanje kateregakoli dela zahtevane dokumentacije v konkretnem primeru torej zaradi varstva osebnih podatkov ni dopustno. Takšno stališče je zavzelo tudi Upravno sodišče RS v zgoraj že omenjeni sodbi I U 1588/2012-20 z dne 19. 2. 2014.

 

Prosilec je 1. 7. 2019 zoper odločbo organa, št. VDT-Tu-9-5/51/2018/20 z dne 11. 6. 2019 (v nadaljnjem besedilu izpodbijana odločba), vložil pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 237. člena ZUP. V uvodu pritožbe je prosilec zatrjeval, da je IP v pritožbenem postopku pod opr. št. 090-85/2019 odločbo organa v zvezi z zahtevo prosilca z dne 24.12. 2018 odpravil v celoti (tudi v ugodilnem delu, v katerem je ni izpodbijal) ter jo vrnil organu prve stopnje v postopek ponovnega odločanja z ustreznimi navodili, da se mora pri vsakem dokumentu posebej opredeliti do izjem od prostega dostopa, ter če jih najde, dosledno uporabiti institut delnega dostopa. Organ prve stopnje tem navodilom ni sledil, temveč je dostop do zahtevanih dokumentov skupaj in v celoti zavrnil s sklicevanjem na varstvo osebnih podatkov. Prosilec se s takšnim postopanjem organa prve stopnje ni strinjal, saj razkritje podatka, da je … vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zoper pravnomočno kazensko obsodbo oz. zoper sklep o odreditvi pripora, preprosto ne more biti kršitev varstva osebnih podatkov, ker je bilo to dejstvo javno razglašeno v sodni odločbi, ker je bilo potem še na dolgo in široko razkrito v medijih in je še zdaj vsakomur takoj in enostavno dosegljivo ob spletnem iskanju po njegovem imenu in priimku. Prosilec je menil, da je organ preširoko uporabil izjemo varstva osebnih podatkov, ker napačno tolmači materialne predpise o varstvu osebnih podatkov (Splošno uredbo o varstvu podatkov) oz. predpise o kazenskem postopku (Ustavo RS, Zakon o sodiščih ter Zakon o kazenskem postopku). Čeprav je organ zatrdil, da ni pravne podlage (v smislu 6. člena Splošne uredbe o varstvu podatkov) za razkritje podatkov, to po mnenju prosilca ne drži. Pravna podlaga obstaja v točki e) prvega odstavka 6. člena Splošne uredbe, tj. ker je obdelava (javno razkritje) teh podatkov potrebna za opravljanje nalog v javnem interesu oziroma za izvrševanje javne oblasti, poverjene tako državnim tožilstvom kot sodiščem. Sodni postopki so skladno s 24. členom Ustave RS javni, kar še posebej velja za kazenske postopke, kjer je javnost sojenja garant pred samovoljnim in arbitrarnim izvajanjem državne oblasti. Posledično se kazenske obtožbe predstavljajo javno (branje obtožnice na javni glavni obravnavi), sodbe pa prav tako izrekajo javno, celo ne glede na to, ali je bila javnost izključen iz glavne obravnave. Posledično so podatki o obstoju zahtevanih dokumentov javni podatki. V dani zadevi, ki je bila medijsko očitno zelo odmevna, pa so še toliko bolj. Tako izjema varstva osebnih podatkov za njih več ne more biti uporabljena. Preveč medijev je javno pisalo o teh dokumentih, na preveč enostavno določen način, da bi se njihov obstoj še lahko štel za varovan osebni podatek. Prosilec je bil presenečen tudi nad stališčem organa prve stopnje, da naj bi bilo za presojo zahteve relevantno, ali so dokumenti v njej opredeljeni poimensko ali ne, saj se presoja zgolj, ali se lahko kdorkoli seznani z določenimi dokumenti, nastalimi pri delu javnih organov. Pri stališču se je skliceval na odločbo IP, št. 090-82/2012/4. Glede sklicevanja organa na sodbo Upravnega sodišča opr. št. I U 1588/2012 je prosilec zapisal, da zavrnilni razlog ni bil način oblikovanje zahteve, ampak zaupnost podatka o tem, da je določen sodnik invalidsko upokojen. Tudi v zadevi IP, št. 090-118/2011, je šlo za pridobitev dokumentov, ki niso nastali v postopkih, ki bi bili po definiciji javni. Hkrati niso nastali v postopku zoper pravnomočno obsojeno osebo, oziroma v postopku, kjer država odloča, ali je pri tej obsodbi prišlo do bistvene kršitve zakonitosti. Kar je tam razlog za zavrnitev, je zaupnost razmerij, ki jih ti dokumenti opisujejo, medtem ko to v dani zadevi seveda ne drži. Prosilec je organu očital tudi, da ni spoštoval navodil IP, da mora vsak zahtevani dokument obravnavati posebej, in jih je kršil brez vsake obrazložitve. Oporekal je tudi temu, da ga organ glede svojih »ugotovitev« spet ni hotel zaslišati (9. člen ZUP). Tako prosilcu ni povedal, da misli zahtevo v celoti zavrniti, s čimer mu ni dal možnosti, da bi se glede pravilnosti izpodbijane odločbe opredelil še pred njeno izdajo, ter jih s tem prisilil, da bi si premislil oz. razložil, zakaj so opredelitve neustrezne. To pa predstavlja bistveno kršitev pravil postopka. Prosilec je želel, da mu IP svojo odločitev vroči v varni elektronski predal.

 

Organ odločbe po prejemu pritožbe ni nadomestil z novo, zato jo je na podlagi 245. člena ZUP, z dopisom, št. VDT-Tu-9-5/51/2018/23 z dne 2. 7. 2019, odstopil v reševanje IP kot dovoljeno, pravočasno in vloženo s strani upravičene osebe.

 

Pritožba ni utemeljena.

 

IP je pritožbo prosilca kot pravočasno, dovoljeno in vloženo po upravičeni osebi vzel v obravnavo. Kot organ druge stopnje je skladno z 247. členom ZUP izpodbijano odločbo organa preizkusil v delu, v katerem jo je prosilec izpodbijal, in v mejah njegovih pritožbenih navedb. Po uradni dolžnosti je preizkusil, ali ni v postopku na prvi stopnji prišlo do bistvenih kršitev postopka in ali ni bil prekršen materialni zakon.

 

Pritožbeni očitek o tem, da je bila predhodno izdana odločba organa v zvezi z zahtevo prosilca z dne 24. 12. 2018 odpravljena v celoti, tudi v tistem delu, v katerem je prosilec ni izpodbijal, torej se ni pritoževal in sploh ne bi smela biti predmet pritožbenega postopka oz. ponovnega odločanja, je neutemeljen. IP je pri odpravi predhodno izdane odločbe, skladno z drugim odstavkom 247. člena ZUP, kot organ druge stopnje po uradni dolžnosti med drugim preizkusil, ali ni bil prekršen materialni zakon. Da bi se zadeva pravilno rešila, je IP izkoristil možnost, ki mu jo daje drugi odstavek 253. člena ZUP, da lahko organ druge stopnje spremeni odločbo v škodo pritožnika, med drugim tudi takrat, če je bil očitno prekršen materialni predpis, saj organ pravne podlage za razkritje imena in priimka konkretnega posameznika v predhodno izdani odločbi ni pojasnil.

 

Na pritožbeni očitek, da organ glede svojih »ugotovitev« prosilca spet ni hotel zaslišati (9. člen ZUP), da mu ni povedal, da misli zahtevo v celoti zavrniti in mu ni dal možnosti, da bi se glede pravilnosti izpodbijane odločbe opredelil še pred njeno izdajo, IP odgovarja, da 9. člen ZUP določa, da preden se izda odločba, je treba dati stranki možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo (zaslišanje stranke). To pomeni, da je treba načelo zaslišanja stranke upoštevati, ko organ ugotavlja dejstva. V obravnavani zadevi dejansko stanje zadeve pred organom prve stopnje ni bilo sporno. Vse pomisleke zoper odločitev organa o pravilni uporabi materialnega prava lahko prosilec izrazi v pritožbi, kar je tudi storil. Ker je v obravnavnem primeru odločitev organa, ob upoštevanju načela zakonitosti iz 6. člena ZUP, temeljila na materialnem pravu glede uporabe izjeme od prostega dostop do informacij javnega značaja iz 3. točke prvega odstavka 6. člena ZDIJZ, je pritožbena trditev, da ni bila spoštovana določba 9. člena ZUP, po oceni IP neutemeljena.

 

Kot neutemeljene zavrača IP tudi pritožbene navedbe, da je izpodbijana odločba nesklepčna in se je ne dá preizkusiti, ker organ ni obrazložil, zakaj ni pravne podlage za razkritje obstoja dokumentov. Organ je zapisal, da bi z razkritjem zahtevanih dokumentov (glede na vsebino zahteve) posredoval varovane osebne podatke oseb, na katere se nanašajo dokumenti, saj tudi ob morebitni anonimizaciji ne bi bilo mogoče skriti identitete osebe, na katero se dokumenti nanašajo, samega obstoja dokumentov pa ni izrecno zanikal, kar izhaja tudi iz drugega odstavka obrazložitve izpodbijane odločbe.

 

Ker je IP ugotovil, da v obravnavani zadevi ni šlo za bistvene kršitve pravil postopka, je nadaljeval s presojo zakonitosti izpodbijane odločbe po vsebini. Predmet tega pritožbenega postopka je vprašanje, ali je organ ravnal pravilno, ko je z izpodbijano odločbo zavrnil zahtevo prosilca zaradi obstoja izjeme po 3. točki prvega odstavka 6. člena ZDIJZ (varstvo osebnih podatkov), pri čemer ni uporabil pravila delnega dostopa iz 7. člena ZDIJZ zaradi načina, kako je bila zahteva oblikovana.

 

Po 3. točki prvega odstavka 6. člena ZDIJZ organ prosilcu zavrne dostop do zahtevane informacije, če se zahteva nanaša na osebni podatek, katerega razkritje bi pomenilo kršitev varstva osebnih podatkov v skladu z zakonom, ki ureja varstvo osebnih podatkov. Po Uredbi (EU) 2016/679 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 27. aprila 2016 o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov in prostem pretoku takih podatkov ter o razveljavitvi Direktive 95/46/ES (Uradni list Evropske unije, št. L 119 z dne 4. 5. 2106; v nadaljnjem besedilu Splošna uredba o varstvu podatkov)[1], ki se v Republiki Sloveniji uporablja neposredno, osebni podatek pomeni katero koli informacijo v zvezi z določenim ali določljivim posameznikom, pri čemer je določljiv posameznik tisti, ki ga je mogoče neposredno ali posredno določiti, zlasti z navedbo identifikatorja, kot je ime, identifikacijska številka, podatki o lokaciji, spletni identifikator, ali z navedbo enega ali več dejavnikov, ki so značilni za fizično, fiziološko, genetsko, duševno, gospodarsko, kulturno ali družbeno identiteto tega posameznika (prva točka 4. člena Splošne uredbe o varstvu podatkov). Dejstvo, ali je bil posameznik v kazenskem postopku, kaj je bilo glede tega posameznika v postopku ugotovljeno, ali so bile v postopku izrečene kakšne kazni in katere, vse navedeno je mogoče šteti za osebne podatke posameznika, ki je s sklicevanjem na njegovo ime in priimek nedvoumno določen in torej pomeni osebni podatek po definiciji prve točke 4. člena Splošne uredbe o varstvu podatkov. Kot obdelavo osebnih podatkov predmetna uredba opredeljuje vsako dejanje ali niz dejanj, ki se izvaja v zvezi z osebnimi podatki ali nizi osebnih podatkov z avtomatiziranimi sredstvi ali brez njih, kot je zbiranje, beleženje, urejanje, strukturiranje, shranjevanje, prilagajanje ali spreminjanje, priklic, vpogled, uporaba, razkritje s posredovanjem, razširjanje ali drugačno omogočanje dostopa, prilagajanje ali kombiniranje, omejevanje, izbris ali uničenje (druga točka 4. člena Splošne uredbe o varstvu podatkov). Skladno z definicijo obdelave osebnih podatkov iz druge točke 4. člena Splošne uredbe o varstvu podatkov razkritje s posredovanjem osebnih podatkov izrecno pomeni obdelavo osebnih podatkov. Zato je za presojo dopustnosti razkritja potrebno upoštevati splošne podlage za obdelavo osebnih podatkov, opredeljene v členu 6 Splošne uredbe o varstvu podatkov. Iz navedenega člena kot splošno pravilo izhaja, da je obdelava osebnih podatkov (torej tudi razkritje podatkov javnosti) zakonita (dopustna) med drugim, če je obdelava potrebna za izpolnitev zakonske obveznosti, ki velja za upravljavca (točka c), ali pri izvajanju javne oblasti, dodeljene upravljavcu (točka e). IP soglaša z organom, da pravna podlaga za razkritje osebnih podatkov v zvezi z določenim posameznikom ne obstaja. Pri tem je IP upošteval, da lahko zakonsko podlago za obdelavo osebnih podatkov, upoštevajoč točko c člena 6(1) Splošne uredbe o varstvu podatkov, predstavlja tudi ZDIJZ. Razkritje osebnih podatkov v postopku dostopa do informacij javnega značaja je namreč dopustno, kadar gre za osebne podatke, ki hkrati pomenijo tudi podatke o porabi javnih sredstev ali podatke, povezane z opravljanjem javne funkcije ali delovnega razmerja javnega uslužbenca (1. alineja tretjega odstavka 6. člena ZDIJZ) ali ko organ odloči, da je treba podatke razkriti zaradi prevladujočega javnega interesa (drugi odstavek 6. člena ZDIJZ). Vendar je IP ugotovil, da v konkretnem primeru ni podanih nikakršnih dejstev in okoliščin, ki bi utemeljevale sklicevanje na navedene izjeme. Namen dostopa do informacij javnega značaja je v izvrševanju pravno zavarovanega upravičenja (tj. zaradi izvrševanja demokratične in nadzorne funkcije pravice dostopa do informacij javnega značaja), česar prosilec ni zatrjeval, saj je svojo pravico dostopa do informacij javnega značaja navezoval zgolj na dejstvo »že znanih informacij« in javnost sojenja.

 

V postopku dostopa do informacij javnega značaja je treba upoštevati tudi načela v zvezi z obdelavo osebnih podatkov po členu 5 Splošne uredbe o varstvu podatkov. Točka c člena 5(1) Splošne uredbe o varstvu podatkov določa, da morajo biti osebni podatki ustrezni, relevantni in omejeni na to, kar je potrebno za namene, za katere se obdelujejo (»najmanjši obseg podatkov«). To pomeni, da se smejo razkriti le tisti osebni podatki, ki so nujno potrebni, da se doseže namen ZDIJZ. Namen ZDIJZ, ki izhaja iz 2. člena, je zagotoviti javnost in odprtost delovanja organov ter omogočiti uresničevanje pravice posameznikov in pravnih oseb, da pridobijo informacije javnega značaja, pri čemer si morajo organi za uresničitev tega namena prizadevati, da dosežejo čim večjo obveščenost javnosti o svojem delu. Po oceni IP bi dostop do informacij, ki vsebujejo z vidika zasebnosti relevantno sporočilo o določljivem posamezniku, pomenil prekomeren poseg v zasebnost te osebe, kar bi bilo tudi v nasprotju z načelom sorazmernosti. Tudi če določbo o varstvu osebnih podatkov povežemo z določbo o delnem dostopu po 7. členu ZDIJZ[2], v konkretnem primeru ta ne bi bil mogoč brez škode za zaupnost varovanih osebnih podatkov, saj glede na zahtevo prosilca, iz dokumentacije ne bi bilo mogoče izločiti varovanih podatkov. Dejstvo je namreč, da je prosilec zahteval podatke o točno določeni osebi z imenom in priimkom, zato se tudi s prekritjem osebnih podatkov ne bi moglo prekriti njene prepoznavnosti. Pritožbene navedbe, da so bili zahtevani podatki široko razkriti v medijih in so še zdaj vsakomur takoj in enostavno dosegljivi po spletnem iskanju, pa ne zadostijo nobeni pravni podlagi po členu 6 Splošne uredbe o varstvu podatkov. Navedena uredba namreč nikjer ne določa, da je upravljavcu (v konkretnem primeru organu) dovoljeno razkriti osebne podatke v postopku po ZDIJZ, če so jih predhodno objavili že mediji. Ne more namreč nek osebni podatek posameznika postati informacija javnega značaja (zgolj) zaradi tega, ker je morda prosilcu zahtevana informacija znana iz nekih drugih virov. V takem primeru bi potrditev s strani upravnega organa, da gre za informacijo javnega značaja, pomenila poseg v pravico do zasebnosti in varstva osebnih podatkov.

 

Prosilec je menil, da bi se organ moral opredeliti do ustavne in zakonske ureditve javnosti sojenja, ki predstavlja očitno pravno podlago za razkritje obstoja zadevnih dokumentov, ter dejstva, da so bili številni v dokumentih navedeni podatki že javno razkriti v medijih. Glede na pritožbene navedbe o javnosti sojenja IP pojasnjuje, da s sklicevanjem na ustavno zagotovljeno pravico do javnosti sojenja ni mogoče uveljavljati pravice do dostopa do informacije javnega značaja. Pravico dobiti informacijo javnega značaja ureja Ustava RS v drugem odstavku 39. člena, javnost sojenja pa je določena v 24. členu Ustave RS. Javnost sojenja so dolžna zagotavljati sodišča, saj so sodne obravnave in izrekanje sodb v pristojnosti sodišč in ne drugih državnih organov. Tako IP ni sledil stališču prosilca, da razkritje podatka, da je posameznik vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, ne more biti varovan osebni podatek in da izjema varstva osebnih podatkov za zahtevane podatke ne more biti uporabljena, ker se kazenske obtožbe predstavljajo javno (branje obtožnice na javni glavni obravnavi), sodbe pa prav tako izrekajo javno, celo ne glede na to, ali je bila javnost izključena iz glavne obravnave. Javnost sojenja je namreč pravica, ki je v prvi vrsti namenjena strankam v posameznem postopku, s katero naj bi se zagotovila poštenost sojenja[3]. Ta pravica je vezana na javnost glavne obravnave in javnost izreka sodbe, kar pa ne pomeni, da ima javnost s tem avtomatično neomejen dostop tudi do vseh dokumentov v kazenski zadevi. Področna zakonodaja, tj. Zakon o kazenskem postopku, v 294. členu določa, da je glavna obravnava javna, Sodni red (Uradni list RS, št. 87/16) pa v 11. členu, ki ureja obveščanje javnosti v kazenskih zadevah, da obvestilo o vloženem obtožnem aktu lahko zajema le podatke o vrsti vloženega procesnega akta, pravni opredelitvi in zakonski označbi kaznivega dejanja. To so podatki, pri razkrivanju katerih, upoštevajoč člen 6, točko (e) Splošne uredbe o varstvu podatkov, ne gre za kršitve varstva osebnih podatkov. To pa še ne pomeni, da so prosto dostopni tudi sami dokumenti kot taki in vsi preostali dokumenti, ki so nastali v okviru konkretnega sojenja. Javnost sojenja, na katero se sklicuje prosilec pri dostopu do informacij javnega značaja, ni namenjena pridobivanju dokumentov, ampak predvsem omogočanju sodelujočim na glavni obravnavi (če razprava ni zaprta za javnost), da v danih pogojih prisostvujejo izvajanju dokazov in drugih dejanj postopka. V okviru sodne prakse se sicer objavljajo tudi pravnomočne sodbe, vendar na način, da osebe niso določljive. V konkretnem primeru se zahteva po dostopu do dokumentov iz kazenske zadeve nanaša na poimensko navedenega posameznika, zato gre za varovane osebne podatke, ki predstavljajo izjemo po tretji točki prvega odstavka 6. člena ZDIJZ, kar je pravilno ugotovil tudi organ. Tudi po upravnosodni praksi anonimizacija ni mogoča, kadar prosilec zahteva podatke z navedbo točno določene osebe, saj varovanih osebnih podatkov ni mogoče izločiti iz zahtevane dokumentacije brez ogrozitve njihove zaupnosti, zato je treba dostop do takšnih dokumentov zavrniti v celoti, ne glede na to, da dokumenti vsebujejo tudi morebitne nevarovane osebne podatke (tako sodbe, št. IU 1588/2012-20 z dne 19. 2. 2014, I U 1391/2013-27 z dne 11. 12. 2013, I U 684/2014-24 z dne 27. 8. 2014). Prosilec ne more biti uspešen niti s sklicevanjem na odločbo IP, št. 090-82/2012/4, s katero je IP po pravilu delnega dostopa odredil posredovanje določenih dokumentov iz pravdne zadeve, saj ne gre za primerljivo zadevo. Zahteva prosilca ni bila oblikovana na način, da bi bil iz nje razviden poimensko točno določljiv posameznik. Pritožbena navedba, da se sodba, št. IU 1588/2012-20, nanaša na pridobitev invalidske odločbe oz. na podatek, ali je določen sodnik invalidsko upokojen, ne drži, zato se IP do nje v kontekstu sklicevanja na obravnavanje v konkretni zadevi ni mogel opredeliti.

 

Ker dejstvo »že znanih okoliščin« ne vpliva na dopustnost razkritja varovanih osebnih podatkov, je IP zaključil, da je odločitev organa pravilna in na zakonu utemeljena. Pritožbo prosilca je na podlagi prvega odstavka 248. člena ZUP zavrnil kot neutemeljeno (1. točka izreka te odločbe). Kljub prošnji prosilca za vročitev izdane odločbe v varni elektronski predal, je IP odločil, da se odločba vroča po 87. členu ZUP, saj IP nima odprtega varnega elektronskega predala in vročitev po elektronski poti ni mogoča (drugi odstavek 83. člena ZUP).

 

Posebni stroški v tem postopku niso nastali (2. točka izreka te odločbe). Ta odločba je skladno s 30. točko 28. člena Zakona o upravnih taksah (Uradni list RS, št. 106/10 – uradno prečiščeno besedilo, 14/15 – ZUUJFO, 84/15 – ZZelP-J, 32/16 in 30/18 – ZKZaš) oproščena plačila upravne takse.

 

 

Pouk o pravnem sredstvu:

Zoper to odločbo ni dovoljena pritožba, pač pa se lahko sproži upravni spor. Upravni spor se sproži s tožbo, ki se vloži v 30 dneh od vročitve odločbe na Upravno sodišče RS, Fajfarjeva 33, 1000 Ljubljana. Tožba se lahko vloži pisno po pošti ali neposredno pri navedenem sodišču. Če se tožba pošlje priporočeno po pošti, se za dan izročitve sodišču šteje dan oddaje na pošto. Tožba z morebitnimi prilogami se vloži v najmanj treh izvodih. Tožbi je treba priložiti tudi to odločbo v izvirniku ali prepisu.

 

 

 

Postopek vodila:

Karolina Kušević, univ. dipl. prav.,

svetovalka IP

 

 

 

Mojca Prelesnik, univ. dipl. prav.,

informacijska pooblaščenka

 

 


[1] Glej tudi Popravek Splošne uredbe o varstvu podatkov (UL L 127, 23. 5. 2018).

[2]  Če dokument ali njegov del le delno vsebuje informacije iz 5.a ali 6. člena tega zakona in jih je mogoče izločiti iz dokumenta, ne da bi to ogrozilo njihovo zaupnost, pooblaščena oseba organa izloči te informacije iz dokumenta ter seznani prosilca z vsebino oziroma mu omogoči ponovno uporabo preostalega dela dokumenta (7. člen ZDIJZ).

[3] Tako tudi Komentar Ustave RS, uredil Lovro Šturm, str. 270-273.