Informacijski pooblaščenec Republika Slovenija
    SLO | ENG

FOIA Decisions

+ -
Date: 05.07.2019
Title: prosilec - Vrhovno državno tožilstvo
Number: 090-3/2019
Category: Kazenski postopek, Osebni podatek
Status: Sustained in part


POVZETEK:

Prosilec je od organa zahteval posredovanje elektronskih zapisov vseh posebnih statističnih delov letnih poročil vseh državnih tožilstev, ki so bili do vložitve zahteve izdelani in posredovani v skladu s Pravilnikom o obliki letnega poročila o poslovanju državnega tožilstva. Organ mu je dokumente posredoval z delnim dostopom, in se glede prekritja Enolične identifikacijske (ID) številke državnega tožilca in Enolične (ID) številke kaznivega dejanja, sklicevalna izjemo varstva osebnih podatkov in varstva kazenskega postopka. IP je prosilčevi pritožbi ugodil, ker je presodil, da so podatki o Enolični identifikacijski (ID) številki državnega tožilca podatki o povezavi z opravljanjem javne funkcije, za izjemo varstva kazenskega postopka pa organ ni izkazal pogoja nastanka škode za postopek. IP je organu naložil posredovanje teh podatkov prosilcu.

 

ODLOČBA:

 

Številka: 090-3/2019/15

Datum: 5. 7. 2019

 

Informacijski pooblaščenec po informacijski pooblaščenki Mojci Prelesnik (v nadaljevanju IP), izdaja na podlagi 2. člena Zakona o Informacijskem pooblaščencu (Ur. l. RS, št. 113/05 in 51/07-ZUstS-A, v nadaljevanju ZInfP), ter tretjega in četrtega odstavka 27. člena Zakona o dostopu do informacij javnega značaja (Ur. l. RS, št. 51/06- uradno prečiščeno besedilo, 117/06 – ZDavP2, 23/14, 50/2014, 19/2015 – odl. US, 102/15, 7/18; v nadaljevanju ZDIJZ) in prvega odstavka 248. člena ter prvega odstavka 252. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Ur. l. RS, št. 24/06 - uradno prečiščeno besedilo, 105/06 – ZUS-1, 126/07, 65/08, 8/10 in 82/13, v nadaljevanju ZUP), o pritožbi (v nadaljevanju prosilec), z dne 21. 12. 2018, zoper odločbo Vrhovnega državnega tožilstva Republike Slovenije, Trg OF 13, 1000 Ljubljana (v nadaljevanju organ), št. VDT-Tu-9-5/42/2018/5 z dne 18. 12. 2018, v zadevi dostopa do informacij javnega značaja, naslednjo

 

 

O D L O Č B O:

 

  1. Pritožbi prosilca z dne 21. 12. 2018 zoper odločbo Vrhovnega državnega tožilstva Republike Slovenije, št. VDT-Tu-9-5/42/2018/5 z dne 18. 12. 2018, se ugodi in se izpodbijana odločba odpravi, tako da se odloči: Organ je dolžan prosilcu v roku enaintridesetih (31) dni od prejema te odločbe posredovati elektronske kopije naslednjih dokumentov:

       - Tabele 45, na način da so razvidne tudi Enolične identifikacijske (ID) številke tožilca,

       - Tabele 46 na način, da so razvidne tudi Enolične (ID) številke kaznivega dejanja in

       - Tabele 47 na način, da so razvidne tudi Enolične identifikacijske (ID) številke državnega tožilca

       in Enolične (ID) številke kaznivega dejanja.

 

  1. V preostalem delu se pritožba zavrne.
  1. V postopku reševanja te pritožbe posebni stroški niso nastali.

 

 

 

OBRAZLOŽITEV:

 

Prosilec je pri organu 16. 12. 2018 po ZDIJZ vložil zahtevo za posredovanje kopij (elektronskih zapisov) vseh posebnih statističnih delov letnih poročil vseh državnih tožilstev, ki so bili do vložitve zahteve izdelani in posredovani v skladu s Pravilnikom o obliki letnega poročila o poslovanju državnega tožilstva (Ur.l. RS, št. 88/15, v nadaljevanju Pravilnik).

 

Organ je po izdaji sklepa, št. VDT-Tu-9-5/42/2018/NP z dne 8. 11. 2018, o podaljšanju roka za odločitev, z odločbo, št. VDT-Tu-9-5/42/2018/5 z dne 18. 12. 2018, prosilčevo zahtevo delno zavrnil, tako da mu je, sklicujoč se na izjemo varstva osebnih podatkov (3. točka prvega odstavka 6. člena ZDIJZ) in izjemo varstva kazenskega pregona (6. točka prvega odstavka 6. člena ZDIJZ), omogočil delni dostop do kopij (elektronskih zapisov) zahtevanih dokumentov, na način, da je v tabelah 45 prekril Enolične identifikacijske (ID) številke tožilca, v tabelah 46 Enolične (ID) številke kaznivega dejanja in v tabelah 47 Enolične identifikacijske (ID) številke državnega tožilca in Enolične (ID) številke kaznivega dejanja. Pri tem je med drugim navedel, da je preko povezave ID tožilca in ID kaznivega dejanja omogočeno lociranje osebnih podatkov v zvezi s konkretnim posameznikom - tako je omogočeno, da se lahko na stopnji določljivosti ob dodatnem raziskovanju neposredno ali posredno identificira posameznega državnega tožilca. Sklicuje se na odločbo IP, št. 090122/2015 in navaja, da iz prakse IP izhaja, da zgolj ime, priimek ter funkcija, ki jo funkcionar opravlja, ne predstavljajo varovanih osebnih podatkov. Podatki, ki jih daje zahtevana informacija, pa omogočajo dostop do nabora osebnih podatkov državnih tožilcev, iz katerih je mogoče ugotoviti obseg dela konkretnega državnega tožilca v nekem časovnem obdobju, če gre za medijsko izpostavljene primere pa delno tudi vsebino. S povezavo med obema ID podatkoma lahko pride do razkritja identitete pristojnega tožilca, ki obravnava konkretno kaznivo dejanje, v fazi, kjer bi razkritje škodovalo interesom kazenskega postopka, saj zahtevana informacija omogoča ob dodatnem raziskovanju, a brez večjega napora, identifikacijo posamezne kazenske zadeve. S tem pa tudi pridobitev podatka o dinamiki reševanja

posamezne kazenske zadeve skozi vse - tudi predkazenske faze postopkov, ki so še v teku in pri katerih pride v poštev postopkovna izjema 6. točke prvega odstavka 6. člena ZDIJZ. Pri tem še navaja, da je morebitno škodo za postopek, ki bi lahko nastala v primeru razkritja dokumentov, res treba praviloma presojati od primera do primera, vendar so z zahtevano informacijo zaobsežene popolnoma vse kazenske zadeve državnotožilske organizacije za obdobje zadnjih treh let, kar bi organu predstavljalo nesorazmeren napor oziroma nesorazmerno količino administrativnega dela, zaradi česar je morebitno škodo ocenil splošneje. Navaja še, da je določena odprtost dela organov, ki so vključeni v predkazenski postopek, mogoča šele po tem, ko se kazenski postopek pravnomočno konča, saj razkrivanje kakršnihkoli informacij o postopku, ki še ni končan, lahko vpliva na njegovo učinkovito izvedbo, kot tudi na zagotavljanje ustavno varovanih pravic udeležencev kazenskega postopka. Organ ocenjuje, da je tudi z navedenim delnim dostopom dosežena transparentnost dela državnih tožilcev in državnotožilske organizacije, saj so tudi brez identifikacijskih številk državnih tožilcev in kaznivih dejanj podatki o delu vsebinsko celostni in prikazujejo vse, kar je stvar poročanja - že primarno se namreč ne sporoča prejemnikom identitete tožilca, ravno zaradi potencialne povezave s konkretnim kaznivim dejanjem in posledičnega morebitnega vpliva na tek predkazenskega oziroma kazenskega postopka.

 

Prosilec je 21. 12. 2018 zoper navedeno odločbo organa vložil pritožbo iz vseh razlogov iz prvega odstavka 237. člena ZUP. Uvodoma je organ prosil, naj mu iz Tabele 45 posreduje še podatke o prisotnosti na delovnem mestu, glede katerih z izpodbijano odločbo ni bilo odločeno, da se prekrijejo, organ pa mu jih ni posredoval. Glede tega dalje v pritožbi navaja, da je organ v odločbi navajal, da je podatek o obsegu dela konkretnega državnega tožilca (tj. o tem, koliko dni so delali posamezni državni tožilci v danem letu), njihov varovan osebni podatek, in mu posledično tega podatka v tabelah 45 tudi ni posredoval. Ker o prikritju tega dela tabel 45 v izreku izpodbijane odločbe ni bilo odločeno, se zoper to ne pritožuje in zato, naj mu jih organ posreduje. Gre namreč za podatke glede katerih ni podna izjema varstva osebnih podatkov, saj so ti podatki v zvezi z delom posameznih pravosodnih funkcionarjev. Glede podatka o šifri državnega tožilca prav tako navaja, da ne gre za njegov varovan osebni podatek, ampak za podatek o izvrševanju javne funkcije in njegovo razkritje v tabelah 45 in 47 razkriva zgolj to, da je določeni državni tožilec opravil nekatera procesna dejanja, oziroma kakšen je bil obseg njegovega dela. Podatek o tem, da je določen tožilec opravil določeno procesno dejanje v zvezi z določenim kaznivim dejanjem (torej še razkritje šifre kaznivega dejanja v tabelah 47 in 46), pa bi morda res lahko vodil v reidentifikacijo nekaterih tožilcev (npr. če bi šlo za zaporedja specifičnih procesnih dejanj v specifičnih obdobjih), vendar, kot pravi organ, le v medijsko odmevnih zadevah, kjer so iste vsebine praviloma že javno dostopne preko tiskovnih poročil STA in drugih medijev, ki obiskujejo glavne obravnave v teh zadevah. Reidentifikacija tožilcev oz. zadev glede ostalih kaznivih dejanj pa bi bila bistveno otežkočena, če že ne objektivno nemogoča, ker si tožilci na prvi stopnji redoma predajajo zadeve (presigniranje zadeve je namreč eno najbolj pogostih procesnih dejanj) in je v podatkih zato toliko šuma, da tudi dejansko zadostijo kriterijem za anonimizacijo (pri tem se sklicuje na smernice A29WP o anonimizaciji). V zvezi s sklicevanjem na izjemo iz 6. točke prvega odstavka 6. člena ZDIJZ navaja, da mu organ šifer tožilcev in kaznivih dejanj ni posedoval niti za tista kazniva dejanja, ki so že pravnomočno zaključena, in s tem ravnal proti svoji obrazložitvi (torej protispisno). Pri tem tudi ni upošteval, da je podatek o pravnomočni zaključenosti zadev (zlasti lažjih) mogoča dognati že iz zahtevanih podatkov samih, iz zadnjega statusa kaznivega dejanja v tabeli 46, kjer je najbolj pogost status pri vseh tožilcih ravno »D0003« (Zaključevanje). Organ prve stopnje tako v ničemer ne pojasnjuje, zakaj prosilcu šifer tožilca in kaznivega dejanja vsaj glede kaznivih dejanj, kjer je kazenski pregon zaključen, ne more dati, hkrati pa obrazložitev organa kaže na popolno nerazumevanje izjeme interesov kazenskega pregona v smer prekomerne previdnosti in omejevanja dostopa do podatkov o posameznih kazenskih postopkih. Navedena izjema se namreč nanaša na kazenske postopke, ki so v teku, in ne na zaključene, in to ne glede na način zaključenja, zato argument organa, da se veliko podatkov nanaša na že zavržene zadeve (zavrženje je pri vseh ODT-jih med petimi najbolj pogostimi statusi zadev v tabeli 45), ki se lahko ponovno odpro, za utemeljevanje te izjeme ne zdrži. Prosilec še navaja, da če že, bi organ lahko prikril šifre kaznivih dejanj (ne pa šifre tožilcev) v zvezi s tistimi kaznivimi dejanji, glede katerih postopek še teče. Zakaj tega ni niti poskusil, ne utemelji. Pa tudi, če bi poskusil, bi moral glede teh postopkov vsaj izkazati neko potencialno škodo, pa ni naredil niti tega, ampak je na to škodo zgolj nakazal v opombi 5 (tj. »je morebitno škodo ocenil splošneje«). To pa ne zadosti kriterijem za specifični škodni test. Prosilec se zaveda, da ni mogoče od organa zahtevati, da se opredeli glede čisto vsakega kaznivega dejanja posebej, moral pa bi razviti in obrazložiti neke objektivne kriterije o tem, katere kategorije kaznivih dejanja (teža, starost zadeve, idr.) se ne smejo razkriti, in če, zakaj ne. Ob tem še navaja, da naj bi bili podatki, kot se jih pošilja Ministrstvu za pravosodje, že toliko anonimizirani oz. drugače obdelani, da škoda za konkretne postopke ne bi smela nastati. V nasprotnim primeru se ti podatki namreč ne bi smeli pošiljati Ministrstvu za pravosodje že na podlagi določb podzakonskega akta (pravilnika po tretjem odstavku 149. člena ZDT-1) - zakon sam namreč tega pošiljanja ne določa. Ministrstvo za pravosodje razen v zelo redkih primerih namreč ne opravlja nadzora nad delom tožilcev v posameznih zadevah, in torej ne sme imeti podatkov o konkretnih zadevah. Poleg tega prosilec uveljavlja tudi kršitev pravice do izjave, saj je organ zavrnil njegovo izrecno prošnjo, tako iz zahteve kot naknadnega pisnega dopisa iz dne 6.12.2018, da naj mu še pred izdajo odločbe omogoči izjavo o razlogih za njeno izdajo, predvsem o obstoju izjem od prostega dostopa do informacij javnega značaja, na katere je oprl svojo odločitev. S tem bi, potencialno, lahko dosegel zase ugodnejšo rešitev zahteve že na prvi stopnji ter se izognil tej pritožbi ter s tem povezanim stroškom zase oz. dodatnemu čakanju na podatke. Predlaga, da IP izpodbijano odločbo odpravi v delu, v katerem je odrejeno, da se na posredovanih podatkih prikrijejo identifikatorji (šifre) državnega tožilca oz. kaznivega dejanja ter jo v tem delu zamenja s svojo, tako da dovoli posredovanje zahtevanih posebnih statističnih delov letnih poročil državnih tožilstev v celoti, oz. če to ni mogoče, vsaj z vključenimi podatki o šifrah državnih tožilcev glede vseh zadev, z vključenimi podatki o kaznivih dejanjih pa vsaj v tistih zadevah, kjer je bil kazenski pregon že zaključen, oziroma, da odpravi izpodbijano odločbo v istem delu ter jo vrne organu prve stopnje v ponovno odločanje, z ustreznimi navodili glede obsega izjem po ZDIJZ ter pravice prosilca do zaslišanja.

 

Po opravljenem predhodnem preizkusu pritožbe, jo je organ, z dopisom, št. VDT-Tu-9-5/42/2018 z dne 4. 1. 2019, odstopil v reševanje IP. Ob tem je pojasnil, da v izreku izpodbijane odločbe ni odločeno o prikritju stolpca »Prisotnost na delovnem mestu v dneh« v tabeli 45: Državni tožilci, ker tega podatka ne vsebuje izvorni dokument, s čimer je organ naknadno seznanili tudi prosilca, z dopisom z dne 4. 1. 2019. Navezujoč na del pritožbe, v katerem prosilec izpostavlja, da mu organ ni posredoval »šifer tožilcev in kaznivih dejanj za kazniva dejanja«, ki so že pravnomočno zaključena, organ dodaja, da bi delno prekritje podatkov po ključu razlikovanja »pravnomočno in nepravnomočno zaključene zadeve« pomenilo pregled, preveritev in selekcijo na deset tisoče statističnih podatkov ter pregledovanje faze vsake posamezne kazenske zadeve vseh državnih tožilstev v zadnjih treh letih, nenazadnje pa tudi izvajanje škodnih testov, kar bi pomenilo nesorazmerno obremenitev in porabo časa organa.

 

IP je pritožbo prosilca, kot pravočasno, dovoljeno in vloženo po upravičeni osebi, vzel v obravnavo.

 

Z dopisom, št. 090-3/2019/2 z dne 18. 3. 2019, je IP, skladno z drugim odstavkom 9. člena ZUP, poslal prosilcu v vednost dopis organa, št. VDT-Tu-9-5/42/2018 z dne 4. 1. 2019.

 

Ker mora IP kot pritožbeni organ skladno z drugim odstavkom 245. člena ZUP in prvim odstavkom 10. člena ZInfP, razpolagati z vsemi informacijami, ki jih potrebuje pri odločanju o pritožbi, je IP z dopisom, 090-3/2019/3 z dne 21. 3. 2019, organ pozval, naj mu posreduje svoj dopis z dne 4. 1. 2019, na katerega se sklicuje v odstopnem dopisu, št. VDT-Tu-9-5/42/2018 z dne 4. 1. 2019 in s katerim naj bi prosilcu pojasnil, zakaj v izreku izpodbijane odločbe ni odločal o prekritju stolpca »Prisotnost na delovnem mestu v dneh«, v tabeli 45: Državni tožilci, oziroma zakaj mu teh podatkov ni posredoval.

 

Dne 25. 3. 2019 je organ IP posredoval zahtevani dopis, št. VDT-Tu-9-5/42/2018/8 z dne 4. 1. 2019, naslovljen na prosilca, ter Uradni zaznamek, št. Tu-9-5/42/12018/9 z dne 4. 1. 2019, v katerih je organ navedel, da v izreku odločbe organ ni odločil in ni prikrival podatkov v stolpcu »Prisotnost na delovnem mestu v dneh« v tabeli 45: Državni tožilci, ampak je posredoval podatke v obliki, kot so vsebovani v izvornem dokumentu.

 

K I. in II. točki izreka

 

Pritožba je delno utemeljena.

 

Kot organ druge stopnje je IP, skladno z 247. členom ZUP, izpodbijano odločbo organa preizkusil v delu, v katerem jo je prosilec izpodbijal, in v mejah njegovih pritožbenih navedb. Po uradni dolžnosti je preizkusil, ali ni v postopku na prvi stopnji prišlo do bistvenih kršitev postopka in ali ni bil prekršen materialni zakon.

 

  1. Ugovor kršitve prvega odstavka 9. člena ZUP (zaslišanje stranke)

 

IP je najprej presojal utemeljenost zatrjevane bistvene kršitve določb postopka, in sicer pravice do izjave iz prvega odstavka 9. člena ZUP. Ta določa, da preden se izda odločba, je treba dati stranki možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo.

 

Prosilec je v pritožbi navajal, da mu je bila pravica do izjave kršena, ker ga organ pred izdajo odločbe ni zaslišal oziroma mu, kljub izreci zahtevi z dne 6. 12. 2018, v izjasnitev ni poslal osnutka odločbe, in mu s tem omogočil, da bi podal razloge za neutemeljenost delnega dostopa.

 

IP meni, da zatrjevana bistvena kršitev postopka pred organom prve stopnje ni podana. Dejansko stanje zadeve pred organom prve stopnje ni bilo sporno. Prosilec je svoja razloge glede dejstev in okoliščin pomembnih za odločitev ter svoja pravna naznanja glede obravnavane zahteve podal v svoji zahtevi z dne 16. 10. 2018, odločitev organa je, ob upoštevanju načela zakonitosti iz 6. člena ZUP, temeljila na materialnem pravu glede uporabe izjem od prostega dostop do informacij javnega značaja iz 3. in 6. točke prvega odstavka 6. člena ZDIJZ in posledično uporabe določbe o delnem dostopu iz 7. člena ZDIJZ. Zato po presoji IP, organ s tem, ko prosilcu ni poslal osnutka svoje odločitve v izjasnitev, ni kršil določbe prvega odstavka 9. člena, zato je IP ta pritožbeni ugovor zavrnil kot neutemeljen.

 

IP na tem mestu iz enakih razlogov zavrača tudi prosilčev predlog za zaslišanje v pritožbenem postopku in njegovo prošnjo, da mu IP pred izjavo odločbe v izjasnitev pošlje osnutek svoje odločbe. Po presoji IP je prosilec nedvomno namreč imel možnost pojasniti svoje stališče do dejanskih ugotovitev in pravnega naziranja organa, saj mu je bil pred izdajo odločbe z dopisom IP, št. 090-3/2019/2 z dne 18. 3. 2019 (v dopisu je napačno navedena letnica 2018) poslan dopis organa, št. VDT-Tu-9-5/42/2018 z dne 4. 1. 2019, v katerem se je organ opredelil do nekaterih pritožbenih navedb. Poleg tega iz spisovne dokumentacije izhaja, da je organ istega dne prosilcu poslal tudi pojasnilo, št. VDT-Tu-9-5/42/2018 z dne 4. 1. 2019 glede nekaterih pritožbenih navedb. IP je svojo odločitev sprejel iz razlogov napačne uporabe materialnega prava, kot bo obrazloženo v nadaljevanju, ter s svojo odločitvijo sledil pravnemu naziranju glede pritožbenih ugovorov kršitev materialnega prava, zato prosilca tudi ni zaslišal v smislu prvega odstavka 9. člena ZUP.

 

  1. Ugovor kršitev materialnega prava

 

V obravnavani zadevi ni sporno, da je organ zavezanec za dostop do informacij javnega značaja po 1. členu ZDIJZ. Prav tako med pritožbenima strankama ni sporen obseg prosilčeve zahteve. Predmet prosilčeve zahteve z dne 16. 10. 2018 je bil dostop do vseh posebnih statističnih delov letnih poročil vseh državnih tožilstev, ki so bila do vložitve zahteve izdelana in posredovana v skladu s Pravilnikom. Z vpogledom v priložen CD z dokumentacijo zadeve, ki ga je organ ob odstopu pritožbe posredoval IP, ta ugotavlja, da so predmet odločanja torej:

- Tabele 45, 46 in 47 Posebnih statističnih delov Letnih poročil o poslovanju državnega tožilstva, in sicer Okrožnega državnega tožilstva (v nadaljevanju ODT) Celje, ODT Krško, ODT Koper, ODT Kranj, ODT Ljubljana, ODT Maribor, ODT Murska Sobota, ODT Nova Gorica, ODT Novo mesto, ODT Ptuj, ODT Slovenj Gradec, Specializiranega državnega tožilstva (SDT) in Oddelka za preiskovanje in pregon uradnih oseb s posebnimi pooblastili (OPP) za leta 2015, 2016 in 2017.

 

Posebni statistični del je eden od treh delov Letnega poročila o poslovanju državnega tožilstva (prvi odstavek 2. člena Pravilnika) in predstavlja 8. poglavje letnega poročila (prvi odstavek 3. člena Pravilnika) ter prikazuje podatke o gibanju zadev za vsakega posameznega državnega tožilca, podatke o dejanski prisotnosti posameznega državnega tožilca na delovnem mestu v dneh in podatke o številu zadev, ki niso bile rešene v predvidenem času (tretji odstavek 2. člena Pravilnika). Skladno s prvim odstavkom 13. člena Pravilnika se v podatkih o gibanju zadev v anonimizirani obliki za posameznega državnega tožilca prikažejo podatki iz prve do desete alinee 8. člena[1] tega Pravilnika in podatki iz sedme alinee 9. člena[2] tega Pravilnika. Hkrati se za posameznega državnega tožilca prikaže tudi podatek o številu dni prisotnosti na delovnem mestu (Tabela 45, 46, 47).

 

Z vpogledom v Prilogo Pravilnika, imenovano: Letno poročilo o poslovanju državnega tožilstva, ki predstavlja vzorec Letnega poročila o poslovanju posameznega državnega tožilstva za določeno leto, je IP ugotovil, da je Tabela 45: Državni tožilci sestavljena iz štirih (4) stolpcev, imenovanih: Enolična identifikacijska (ID) številka državnega tožilca, Državno tožilstvo, Naziv državnega tožilca, Prisotnost na delovnem mestu v dneh; Tabela 46: Kazniva dejanja iz desetih (10) stolpcev, imenovanih: Enolična ID številka kaznivega dejanja, Mesec in leto prejema ovadbe, Vrsta ovaditelja, Starost storilca, Spol storilca M/Ž, Tip kaznivega dejanja, Tip oškodovanca, Vrsta škode/koristi, Višina škode/koristi, Status kaznivega dejanja; Tabela 47: Prosena dejanja pa iz šestih (6) stolpcev imenovanih: ID številka poročanega kaznivega dejanja, Število dni od ovadbe do procesnega dejanja, Enolična ID številka državnega tožilca, Enolična ID številka kaznivega dejanja, Procesno dejanje, Podvojeni vnosi iz ID poročanega dejanja prve pojavitve.

 

Dalje v zadevi ni sporno, da našteti zahtevani dokumenti izpolnjujejo vse elemente informacij javnega značaja iz 4. člena ZDIJZ. Sporno pa je, ali so to prosto dostopne informacije javnega značaja.

 

  1. Glede enolične identifikacijske številke (ID) državnega tožilca in Enolične (ID) številke kaznivega dejanja

 

Iz prosilčevih pritožbenih navedb izhaja, da prosilec vlaga pritožbo zoper celotni izrek izpodbijane odločbe, torej zoper odločitev organa, da se prosilcu omogoči dostop do kopij (elektronskih zapisov) posebnih statističnih delov letnih poročil državnih tožilstev na način, da se:

- v tabeli 45 prekrije Enolična identifikacijska (ID) številka državnega tožilca,

- v tabeli 46 prekrije Enolična (ID) številka kaznivega dejanja,

- v tabeli 47 prekrije Enolična identifikacijska (ID) številka državnega tožilca ter Enolična ID številka kaznivega dejanja.

 

Organ je dostop do Enolične identifikacijska (ID) številka državnega tožilca in Enolična (ID) številka kaznivega dejanja zavrnil s sklicevanjem na izjemo varstva osebnih podatkov iz 3. točke prvega odstavka 6. člena ZDIJZ in izjemo varstva kazenskega postopka iz 6. točke prvega odstavka 6. člena ZDIJZ.

 

Določba 3. točke prvega odstavka 6. člena ZDIJZ določa, da organ prosilcu zavrne dostop do zahtevane informacije, če se zahteva nanaša na osebni podatek, katerega razkritje bi pomenilo kršitev varstva osebnih podatkov v skladu z zakonom, ki ureja varstvo osebnih podatkov. Glede veljavne zakonodaje na področju varovanja osebnih podatkov IP najprej pojasnjuje, da se je s 25. 5. 2018 pričela uporabljati Uredba (EU) 2016/679 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 27. aprila 2016 o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov in o prostem pretoku takih podatkov ter razveljavitvi Direktive 95/46/ES (v nadaljevanju: Splošna uredba), ki ureja varstvo osebnih podatkov in se v Republiki Sloveniji uporablja neposredno. Ker Republika Slovenija do izdaje te odločbe še ni sprejela novega zakona, ki bi urejal varstvo osebnih podatkov, pa se poleg uredbe, ki se uporablja neposredno, v določenem delu uporablja še vedno veljavni Zakon o varstvu osebnih podatkov (Uradni list RS, št. 94/2007, v nadaljevanju ZVOP-1).

 

Osebni podatek pomeni katero koli informacijo v zvezi z določenim ali določljivim posameznikom, pri čemer je določljiv posameznik tisti, ki ga je mogoče neposredno ali posredno določiti, zlasti z navedbo identifikatorja, kot je ime, identifikacijska številka, podatki o lokaciji, spletni identifikator, ali z navedbo enega ali več dejavnikov, ki so značilni za fizično, fiziološko, genetsko, duševno, gospodarsko, kulturno ali družbeno identiteto tega posameznika (prva točka 4. člena Splošne uredbe o varstvu podatkov). Kot obdelavo osebnih podatkov pa predmetna uredba opredeljuje vsako dejanje ali niz dejanj, ki se izvaja v zvezi z osebnimi podatki ali nizi osebnih podatkov z avtomatiziranimi sredstvi ali brez njih, kot je zbiranje, beleženje, urejanje, strukturiranje, shranjevanje, prilagajanje ali spreminjanje, priklic, vpogled, uporaba, razkritje s posredovanjem, razširjanje ali drugačno omogočanje dostopa, prilagajanje ali kombiniranje, omejevanje, izbris ali uničenje (druga točka 4. člena Splošne uredbe o varstvu podatkov).

Še vedno veljavne določbe 8. člena ZVOP-1 določajo, da se lahko osebni podatki obdelujejo le, če obdelavo osebnih podatkov in osebne podatke, ki se obdelujejo, določa zakon ali če je za obdelavo določenih osebnih podatkov podana osebna privolitev posameznika, ter da mora biti namen obdelave osebnih podatkov določen v zakonu, v primeru obdelave na podlagi osebne privolitve posameznika pa mora biti posameznik predhodno pisno ali na drug ustrezen način seznanjen z namenom obdelave osebnih podatkov.

 

Obdelava osebnih podatkov je zakonita, če je podana ena od pravnih podlag, ki jih določa Splošna uredba o varstvu podatkov v prvem odstavku člena 6. Iz navedenega člena kot splošno pravilo izhaja, da je obdelava osebnih podatkov (torej tudi razkritje podatkov javnosti) zakonita (dopustna), med drugim, če je obdelava potrebna za izpolnitev zakonske obveznosti, ki velja za upravljavca (točka c), ali pri izvajanju javne oblasti, dodeljene upravljavcu (točka e). Tako zakonsko podlago za obdelavo osebnih podatkov v postopku z zahtevo po ZDIJZ, upoštevajoč točko c člena 6(1) Splošne uredbe o varstvu podatkov, predstavlja (poleg javnega interesa iz drugega odstavka 6. člena ZDIJZ) tudi 1. alineja tretjega odstavka 6. člena ZDIJZ. Ta določa, da se dostop do zahtevane informacije dovoli, če gre za podatke o porabi javnih sredstev ali podatke, povezane z opravljanjem javne funkcije ali delovnega razmerja javnega uslužbenca, razen v primerih iz 1. in 5. do 8. točke prvega odstavka ter v primerih, ko zakon, ki ureja javne finance ali zakon, ki ureja javna naročila, določata drugače. Nesporno je torej, da primer iz 3. točke prvega odstavka 6. člena ZDIJZ (varstvo osebnih podatkov) ne sodi med tiste zakonske izjeme, ki bi bile izvzete iz dolžnosti organa do posredovanja zahtevanih informacij, če so povezane z opravljanjem delovnega razmerja javnega uslužbenca.

 

IP je z vpogledom v zahtevano dokumentacijo ugotovil, da podatek glede Enolične identifikacijske (ID) številke državnega tožilca, sicer predstavlja njegov osebni podatek, vendar gre po presoji IP za podatek, ki je v zvezi z njegovim opravljanem javne funkcije. Gre namreč za podatek, ki se nanaša na posameznega državnega tožilca in predstavlja njegovo anonimizirano šifro (13. člen Pravilnika), ki mu je dodeljena za potrebe opravljanja nalog iz njegove pristojnosti. Glede na navedeno je torej po presoji IP glede Enolične identifikacijske (ID) številke državnega tožilca podana izjema od izjem iz prve alineje tretjega odstavka 6. člena ZDIJZ, torej da gre za podatek, ki se lahko razkrije, saj je v povezavi z opravljanjem javne funkcije posameznega državnega tožilca.

 

Glede podatka o Enolični identifikacijski številki (ID) kaznivega dejanja pa IP ugotavlja, da glede tega izjema varstva osebnega podatka ne more biti podana, ker se ne nanaša na podatek posameznika. Gre za podatek, ki dejansko predstavlja enolično oznako kaznivega dejanja in kot tak ne more predstavljati podatka v zvezi z določenim ali določljivim posameznikom.

 

Dalje IP še izpostavlja, da tudi argumenti organa, s katerimi poskuša ta utemeljiti izjemo varstva osebnih podatkov, in sicer, da bi preko povezave ID tožilca in ID kaznivega dejanja bilo omogočeno lociranje osebnih podatkov v zvezi s konkretnim posameznikom in da bi zahtevana informacija omogočila dostop do nabora osebnih podatkov državnih tožilcev, iz katerih je mogoče ugotoviti obseg dela konkretnega državnega tožilca, ne zdržijo utemeljene presoje. Po presoji IP so namreč tudi podatki o obsegu dela posameznega državnega tožilca podatki v povezavi z opravljanjem javne funkcije in zato bi, tudi v primeru, če bi povezava ID tožilca in ID kaznivega dejanja omogočala razkritje teh podatkov, šlo za podatke, ki bi bili prosto dostopne informacije javnega značaja. Tako je IP v tem delu sledil pritožbenim navedbam, da je obseg dela državnega tožilca v zvezi s pregonom kaznivih dejanj, podatek, ki je neposredno povezan z izvrševanjem javne funkcije. Pri tem IP pojasnjuje, da je sklicevanje organa na odločbo IP št. 090-122/2015 za obravnavani primer neupoštevno. Citirana odločba je bila namreč sprejeta ob popolnoma drugačnem dejanskem stanju[3] in posledično drugačni pravni razlagi določbe 1. alineje tretjega odstavka 6. člena ZDIJZ. Trditev organa, da iz nje izhaja stališče IP, da zgolj ime, priimek in funkcija, ki jo funkcionar opravlja, ne predstavljajo varovanih osebnih podatkov, pa je posledično napačna.

 

Ker se je organ glede podatkov o Enolični identifikacijski (ID) številki državnega tožilca in Enolični (ID) številki kaznivega dejanja skliceval tudi na izjemo varstva kazenskega postopka iz 6. točke prvega odstavka 6. člena ZDIJZ in ker se izjema od izjem iz prvega alineje tretjega odstavka 6. člena ZDIJZ (torej podatki v povezavi z opravljanem javne funkcije) lahko uveljavlja le, če izjema iz 6. točke prvega odstavka ni podana, je IP v nadaljevanju presojal tudi obstoj te izjeme, po kateri organ prosilcu zavrne dostop do zahtevane informacije, če se zahteva nanaša na podatek, ki je bil pridobljen ali sestavljen zaradi kazenskega pregona ali v zvezi z njim, in bi njegovo razkritje škodovalo njegovi izvedbi. Za obstoj navedene izjeme morata biti kumulativno izpolnjena dva pogoja, (1) zahtevan podatek je bil pridobljen ali sestavljen zaradi konkretnega kazenskega pregona ali v zvezi z njim in (2) razkritje zahtevanega podatka bi škodovalo izvedbi konkretnega postopka. Izvedba postopka kazenskega pregona zajema vse ukrepe za odkrivanje kaznivih dejanj in njihovih storilcev (predkazenski postopek), vlaganje in zastopanje kazenske obtožbe ter vsa druga procesna dejanja upravičenega tožilca po Zakonu o kazenskem postopku.

 

Organ je pri podajanju razlogov za utemeljitev te izjeme prav tako izhajal iz povezane med podatkom o ID državnega tožilca in ID kaznivega dejanja in navajal, da s povezavo teh dveh podatkov lahko pride do razkritja identitete pristojnega tožilca, ki obravnava konkretno kaznivo dejanje, v fazi, kjer bi razkritje škodovalo interesom kazenskega postopka. Zahtevana informacija namreč omogoča ob dodatnem raziskovanju, a brez večjega napora, identifikacijo posamezne kazenske zadeve. S tem pa tudi pridobitev podatka o dinamiki reševanja posamezne kazenske zadeve skozi vse - tudi predkazenske faze postopkov, ki so še v teku in pri katerih pride v poštev predmetna postopkovna izjema. Dalje še navaja, da je določena odprtost dela organov, ki so vključeni v predkazenski postopek, mogoča šele po tem, ko se kazenski postopek pravnomočno konča, saj razkrivanje kakršnihkoli informacij o postopku, ki še ni končan, lahko vpliva na njegovo učinkovito izvedbo kot tudi

na zagotavljanje ustavno varovanih pravic udeležencev kazenskega postopka.

 

Upoštevajoč stališča v pravni teoriji in praksi IP, organ s temi argumenti IP ni prepričal glede obstoja izjeme varstva kazenskega postopka. Iz besedila določila točke 6. prvega odstavka 6. člena ZDIJZ namreč izhaja, da se sme dostop zavrniti le v primeru, če se podatek nanaša na konkretne kazenske postopke, ki so še v teku. Tega določila namreč ni mogoče razlagati tako široko, da bi se lahko to izjemo uveljavljalo tudi v primeru bodočih (»ponovno odprtih«) kazenskih pregonov, pri čemer se IP strinja s stališčem prosilca, da bi sicer organ lahko vse informacije o pregonu prikrival vse do zastaranja kazenskega pregona. Takšno razlago določbe 6. točke prvega odstavka 6. člena ZDIJZ je potrdilo tudi Upravno sodišče, ki je npr. v sodbi št. I U 2571/2017-13 z dne 28. 11. 2018, zapisalo, da že iz same jezikovne razlage navedene določbe izhaja, da se lahko zavrne dostop do podatka, ki se nanaša le na konkretni kazenski postopek, zaradi katerega je podatek nastal. Iz besedila tega določila izhaja, da se dostop zavrne le, če bi razkritje škodovalo njegovi izvedbi, torej izvedbi kazenskega postopka, v zvezi s katerim je podatek nastal in ne, da »bi razkritje podatka škodovalo izvedbi kateregakoli kazenskega postopka«, kar nenazadnje priznava tudi organ v razlogih izpodbijane odločbe[4]. Dalje IP pojasnjuje, da predmetna izjema ne pride v poštev v primeru zaključenih postopkov, ampak se nanaša samo na kazenske postopke, ki so še v teku, na kar utemeljeno opozarja tudi prosilec v pritožbi. Zato je sklicevanje na to izjemo, vsaj za tiste kazenske postopke, ki so že pravnomočno zaključeni, v celoti neupoštevno. Ob tem IP poudarja, da organ v zvezi z izkazovanjem škode za kazenske postopke ne more uspeti niti z argumenti iz izpodbijane določbe in dopisa, št. VDT-Tu-9-5/422018 z dne 4. 1. 2019, v katerih poskuša obstoj škode oceniti splošneje, ker bi sicer ocena škode za vsak konkreten primeru pomenila nesorazmeren napor oziroma nesorazmerno količino administrativnega dela. S takšnimi argumenti po presoji IP organ ne more preseči postulatov predmetne izjeme od prosto dostopnih informacij javnega značaja. Kot je IP pojasnil že zgoraj, že iz same jezikovne razlage določbe 6. točke prvega odstavka 6. člena ZDIJZ izhaja, da se predmetna izjema nanaša le na konkreten kazenski postopek. Enak zaključek pa je mogoče potegniti tudi ob upoštevanju namenske razlage citirane določbe. Ta namreč predstavlja izjemo od prosto dostopnih informacija javnega značaja, kar pomeni, da jo je treba razlagati restriktivno in ozko, zato kriterija škode nikakor ni mogoče utemeljevati s sklicevanjem na abstraktno splošno škodo, ki bi nastala kazenskim postopkom na splošno. Poleg tega pa velik obseg dela, ki utegne organu povzročiti določene neprijetnosti, sam po sebi (ob odsotnosti drugih okoliščin, ki kažejo na zlorabo iz petega odstavka 5. člena ZDIJZ), tudi ne more predstavljati razloga za zavrnitev zahtevanega dostopa, oziroma se z njim ne more utemeljevati pogojev (v konkretnem primeru škode) za obstoj izjeme od prostega dostopa do informacij javnega značaja. Smiselno enako stališče izhaja tudi iz sodbe Upravnega sodišča, št. II U 214/2016-12 z dne 7. 2. 2017.

 

Ker je IP torej ugotovil, da v obravnavanem primeru tudi ni podana izjema iz 6. točke prvega odstavka 6. člena ZDIJZ, tako ni ovir, da potrdi svojo odločitev, da se podatki glede Enolične identifikacijske (ID) državnega tožilca razkrijejo na podlagi prve alineje tretjega odstavka 6. člena ZDIJZ, ker gre za podatke v povezavi z opravljanem javne funkcije; podatki glede enolične (ID) številke kaznivega dejanja, ker glede tega ne obstaja nobena od izjem od prostega dostopa od informacij javnega značaja. IP je tako presodil, da je glede tega organ napačno uporabil materialno pravo in je zato IP, na podlagi prvega odstavka 252. člena ZUP, odločil kot izhaja iz 1. točke izreka te odločbe.

 

  1. Glede pritožbenega ugovora v zvezi s podatkom o prisotnosti na delovnem mestu v dneh

 

IP nadalje ugotavlja, da z izpodbijano odločbo ni bilo odločeno, da se v Tabeli 45 prekrijejo tudi podatki iz četrtega (4) stolpca: Prisotnost na delovnem mestu v dneh. Gre za podatek o številu, koliko dni v letu je bil posamezni državni tožilec prisoten na delovnem mestu. Po vpogledu v razloge izpodbijane odločbe, IP dalje še ugotavlja, da organ tudi v obrazložitvi ni nikjer navedel, da bi se ti podatki morali prekriti, ampak – v zvezi s prekritjem podatkov iz Tabele 45- podal razloge le glede prekritja podatkov iz prvega stolpca: Enolična identifikacijska (ID) številka. Z ostalimi razlogi glede prekritja podatkov, ki se nanašajo na obseg dela posameznega tožilca, pa organ utemeljuje prekritje podatkov v Tabeli 47, in podatkov o obsegu dela ne enači s podatki o prisotnosti na delovnem mestu v dneh, kot to stori prosilec v pritožbi.

 

Prosilec je v pritožbi navedel, da mu organ podatkov o prisotnosti na delovnem mestu v dneh iz Tabele 45 ni posredoval, čeprav z izpodbijano odločbo ni odločil o njihovem prekritju. Organ je glede tega pritožbena ugovora v dopisu, št. VDT-Tu-9-5/42/2018 z dne 4. 1. 2019, navajal, da v izreku izpodbijane odločbe o njih ni bilo odločeno, ker teh podatkov ne vsebuje izvorni dokument, s čimer naj bi organ seznanil tudi prosilca z dopisom z dne 4. 1. 2019.

 

Ker so torej izpodbijana odločba in navedbe organa iz dopisa št. VDT-Tu-9-5/42/2018 z dne 4. 1. 2019, nasprotne, je IP v okviru ugotavljanja pravilnega in popolnega dejanskega stanja, najprej pozval organ, naj mu posreduje citirani dopis z dne 4. 1. 2019. Z vpogledom v navedeni dopis, št. VDT-Tu-9-5/42/2018 z dne 4. 1. 2018, je IP ugotovil, da je organ z njim prosilcu pojasnil, da v izreku odločbe ni odločil in ni prekril podatkov v stolpcu »Prisotnost na delovnem mestu v dneh« v tabeli 45, ker mu je posredoval podatke v obliki, kot so vsebovani v izvornem dokumentu. Tudi iz Uradnega zaznamka, št. Tu-9-5/42/12018/9 z dne 4. 1. 2019, ki je priloga dopisu organa, št. Tu-9-5/42/2018 z dne 25. 3. 2019 izhaja, da izvorni dokument ne vsebuje podatka o prisotnosti na delovnem mestu, zato organ o tem ni odločil. V uradnem zaznamku o telefonskem pogovoru, št. 090-3/2019/11 z dne 18. 6. 2019 je uradna oseba za dostop do informacij javnega značaja, IP povedala, da v izreku o prekritju teh podatkih niso odločili, ker gre po njihovem mnenju za javne podatke.

 

Po tem, ko se je IP pri organu prepričal, (uradni zaznamek o telefonskem pogovoru, , št. 090-3/2019/5 z dne 4. 6. 2019), da so dokumenti, ki so predmet prosilčeve zahteve z dne 16. 10. 2018, dokumenti, ki jih je organ posredoval IP na CD ob odstopu pritožbe z dopisom, št. VDT-Tu-9-5/42/2018 z dne 4. 1. 2019, je vpogledal v predmetne dokumente na tem CD-ju. IP je ugotovil, da so dokumentni v mapi »cenzurirano«, dokumenti, ki so bili posredovani prosilcu v obliki delnega dostopa (uradni zaznamek o telefonskem pogovoru, št. 090-3/2019/11 z dne 18. 6. 2019) in dokumenti v mapi »original«, izvorni dokumenti. Z vpogledom v izvorne dokumente, je IP ugotovil, da Tabele 45 vsebujejo tudi podatke v 4. stolpcu teh tabel, tj. podatke o Prisotnosti na delovnem mestu v dneh, razen v dokumentu, ki se nanaša na Okrožno državno tožilstvu v Celju za leto 2015, kjer tabela 45 teh podatkov ne vsebuje, prav tako pa v dokumentu, ki se nanaša na Okrožno državno tožilstvu na Ptuju za leto 2015 v tabeli 45 manjkajo ti podatki, vendar samo v dneh vrstah (torej za dva državna tožilca). Z vpogledom v mapo »cenzurirano« pa je IP ugotovil, da se tudi v teh dokumentih v Tabelah 45 nahajajo podatki o prisotnosti na delovnem mestu po dneh, razen v tistih dveh navedenih dokumentih, kjer ti podatki ne obstajajo tudi pri izvornih dokumentih.

 

Glede na tako ugotovljeno dejansko stanje, je IP zaključil, da so bili prosilcu posredovani podatki iz Tabel 45 o prisotnosti na delovnem mestu (razen v dveh navedenih dokumentih). IP ni našel razlogov, da ne bi verjel organu, da ti dokumenti, ki se nahajajo v mapi »cenzurirano«, ne bi bili dokumenti, ki jih je organ posredoval prosilcu, in da organ podatkov o prisotnosti državnih tožilcev na delovnem mestu po dneh prosilcu, kljub temu, da o njihovem prekritju ni odločil z izrekom izpodbijane odločbe, niti v obrazložitvi ni podal nobenih razlogov, zakaj ti podatki ne bi bili javno dostopni, ne bi posredoval prosilcu, razen seveda v delu (dveh dokumentih), za katere je tudi IP ugotovil, da teh podatkov ne vsebujeta. Izhajajoč iz svojih ugotovitev in argumentov je IP zaključil, da je pritožbeni ugovor zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja glede teh podatkov neutemeljen, še več, pritožbene navedbe prosilca so v tej smeri zavajajoče, saj iz njih izhaja, da mu organ podatkov o prisotnosti iz tabel 45 ni posredoval za nobeno od državnih tožilstev, kar je nasprotno od ugotovljenega dejanskega stanja v predmetni zadevi.

 

Glede na navedeno je IP glede podatkov o Prisotnosti na delovnem mestu v dneh v tabelah 45, na podlagi določbe prvega odstavka 248. člena ZUP, odločil, da se pritožba v tem delu zavrne (2. točka izreka te odločbe).

 

V kolikor pa prosilec vztraja, da mu organ teh podatkov ni posredoval, kljub nasprotni ugotovitvi IP v tem pritožbenem postopku, IP poudarja, da je organ te podatke prosilcu dolžan posredovati, odločitev o tem pa je stvar presoje v postopku izvršbe izpodbijane odločbe.

 

  1. Sklepno

 

Upoštevajoč vse navedeno je IP, na podlagi navedenih argumentov in pravnih podlag, prosilčevi pritožbi v celoti ugodil, in glede podatkov, ki se nanašajo na Enolične identifikacije (ID) številke državnih tožilcev in Enolične (ID) številke kaznivih dejanj ugotovil, da je organ napačno uporabil materialno pravo, zato je odločil, kot izhaja iz 1. točke izreka te odločbe in organu naložil posredovanje teh podatkov prosilcu. Glede podatkov o Prisotnosti na delovnem mestu v dneh v tabelah 45 pa je IP, na podlagi prvega odstavka 248. člena ZUP, pritožbo kot neutemeljeno zavrnil in odločil, kot izhaja iz 2. točke izreka te odločbe.

 

Na koncu IP še pojasnjuje, da odločbe prosilcu, kljub njegovi prošnji za vročitev v varni elektronski predal, ni vročil po elektronski poti, ker IP nima odprtega varnega elektronskega predala, zato takšna vročitev ni mogoča (drugi odstavek 83. člena ZUP). Posledično bo IP prosilcu odločbo vročal po 87. členu ZUP.

 

K. III. točki izreka

 

Na podlagi petega odstavka 213. člena ZUP, ki se smiselno uporablja tudi za odločbo o pritožbi (prvi odstavek 254. člena ZUP), se v izreku odloči tudi o tem, ali so nastali stroški postopka. IP je ugotovil, da v tem postopku posebni stroški niso nastali, zato je odločil, kot izhaja iz 3. točke izreka te odločbe.

 

Ta odločba je v skladu s 30. točko 28. člena Zakona o upravnih taksah (Uradni list RS, št. 106/10 – uradno prečiščeno besedilo, 14/15 – ZUUJFO, 84/15 – ZZelP-J, 32/16 in 30/18 – ZKZaš) oproščena plačila upravne takse.

 

Pouk o pravnem sredstvu:

Zoper to odločbo ni dovoljena pritožba, pač pa se lahko sproži upravni spor. Upravni spor se sproži s tožbo, ki se vloži v 30 dneh od vročitve odločbe na Upravno sodišče RS, Fajfarjeva 33, 1000 Ljubljana. Tožba se lahko vloži pisno po pošti ali neposredno pri navedenem sodišču. Če se tožba pošlje priporočeno po pošti, se za dan izročitve sodišču šteje dan oddaje na pošto. Tožba z morebitnimi prilogami se vloži v najmanj treh izvodih. Tožbi je treba priložiti tudi to odločbo v izvirniku ali prepisu.

 

 

 

Postopek vodila:

Maja Wondra Horvat, univ. dipl. prav.,

svetovalka IP

 

 

 

Informacijski pooblaščenec:

Mojca Prelesnik, univ. dipl. prav.,

informacijska pooblaščenka

 


[1] Število prenesenih nerešenih zadev iz prejšnjih let, pripada, rešenih zadev z načinom rešitve in nerešenih zadev na koncu leta, podatki o udeležbi državnih tožilcev na narokih in obravnavah, podatki o opravljenih procesnih dejanj in vloženih predlogih, podatki o uspehu obtoževanja po vrsti odločitve, podatki o izrečenih sankcijah po vrstah kazenskih sankcij, število vloženih pritožb in drugih pravnih sredstev v razmerju do vrste in števila prejetih sodb, kriterij učinkovitosti, ki se kaže tako, da se število rešenih zadev deli s številom državnih tožilcev in številom državnotožilskega osebja, število zadev, v katerih je prišlo do odveze nadaljnjega dela in prevzema zadeve, število zadev v katerih je prišlo do obvestila pristojnemu prekrškovnemu organu in število obdolžilnih predlogov v primerih, ko hitri prekrškovni postopek ni dovoljen in drugi podatki, ki kažejo na učinkovitost državnega tožilca.

[2] Število vseh zadev, ki jih v letu poročanja niso rešili v pričakovanem času glede na časovni standard in seštevek vseh dni prekoračitve.

[3] Šlo je za dostop do osebnih podatkov kandidatov za razpisano delovno mesto za generalnega direktorja Univerzitetnega kliničnega centra Ljubljana.

[4] V opombi 4.