Informacijski pooblaščenec Republika Slovenija
    SLO | ENG

FOIA Decisions

+ -
Date: 12.09.2019
Title: prosilec - Študentska organizacija Slovenije
Number: 090-90/2019
Category: Osebni podatek, Stroški
Status: Refused


POVZETEK:

V obravnavani zadevi je organ prosilcu omogočil delni dostop do letnih poročil neposrednih in posrednih porabnikov sredstev ŠOS, ki so bila v letu 2017 oddana skladno s Pravilnikom o namenski in gospodarni porabi sredstev ŠOS in njenih organizacijskih enot. Organ se je v zavrnilnem delu skliceval na izjemo varstva osebnih podatkov. Ob tem je organ prosilcu zaračunal tudi stroške posredovanja informacij javnega značaja. Prosilec se je pritožil zoper pomanjkljivo opredelitev, kateri osebni podatki in na katerih straneh so bili prikriti zaradi zagotovitve delnega dostopa in zoper zaračunane stroške. IP je v pritožbenem postopku ugotovil, da je organ pravilno zavrnil dostop do varovanih osebnih podatkov. Prav tako je IP odločil, da je organ prosilcu pravilno zaračunal stroške dostopa do zahtevanih informacij. IP je ob tem poudaril, da glede na sodbo Vrhovnega sodišča, od organa ni mogoče zahtevati, da »pridobiva nova orodja«, s katerimi bi lahko izvedel (delni) dostop do zahtevanih informacij, ne glede na to, ali so le ta prosto dostopna ali ne (pri prosto dostopnih pa se lahko postavi tudi vprašanje varnosti pridobivanja takšnih orodij s svetovnega spleta).

 

ODLOČBA:

 

Številka: 090-90/2019/3

Datum: 12. 9. 2019

 

Informacijski pooblaščenec po informacijski pooblaščenki Mojci Prelesnik izdaja na podlagi 2. člena Zakona o Informacijskem pooblaščencu (Uradni list RS, številka 113/2005 in 51/2007 – ZUstS-A, v nadaljevanju ZInfP), tretjega odstavka 27. člena Zakona o dostopu do informacij javnega značaja (Uradni list RS, št. 51/06– uradno prečiščeno besedilo, s spremembami in dopolnitvami; v nadaljevanju ZDIJZ) in prvega odstavka 248. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, številka 24/2006 – uradno prečiščeno besedilo, s spremembami in dopolnitvami; v nadaljevanju ZUP), o pritožbi z dne 25. 3. 2019,      (v nadaljevanju prosilec), zoper odločbo z dne 13. 3. 2019, št. ŠOS-2018-69-IJZ, Študentske organizacije Slovenije, Dunajska cesta 51, 1000 Ljubljana (v nadaljevanju: organ), v zadevi dostopa do informacije javnega značaja, naslednjo

 

O D L O Č B O:

 

  1. Pritožba prosilca se zavrne.
  1. V tem postopku posebni stroški niso nastali.

 

O b r a z l o ž i t e v :

 

Prosilec je dne 20. 9. 2018 po elektronski poti na organ vložil zahtevo na podlagi ZDIJZ, in sicer je zahteval, da mu organ na elektronski naslov posreduje vsa letna poročila neposrednih in posrednih porabnikov sredstev ŠOS, ki so bila v letu 2017 oddana skladno s Pravilnikom o namenski in gospodarni porabi sredstev ŠOS in njenih organizacijskih enot.

 

Organ je o zahtevi prosilca odločil z odločbo št. ŠOS-2018-101-IJZ, s katero je zahtevi prosilca delno ugodil, tako da se prosilcu omogoči delni dostop. Prav tako je organ izdal tudi sklep št. ŠOS-2018-105-IJZ z dne 13. 12. 2018, s katerim je prosilcu naložil plačilo stroškov posredovanja informacij javnega značaja. Zoper navedeno odločbo in sklep je prosilec vložil pritožbi. IP je pritožbi zoper odločbo ugodil in zadevo vrnil organu v ponovno odločanje. Prav tako je IP odpravil tudi navedi sklep in odločil, da mora organ o stroških posredovanja informacij odločiti ob izdaji odločbe, s katero bo v ponovljenem postopku odločil o zahtevi z dne 20. 9. 2018.

 

V ponovnem odločanju je organ izdal odločbo št. ŠOS-2018-69-IJZ z dne 13. 3. 2019, s katero je v izreku odločil, da se zahtevi prosilca delno ugodi tako, da se prosilcu omogoči delni dostop do letnih poročil neposrednih porabnikov sredstev organa, ki so bila v letu 2017 oddana skladno s Pravilnikom o namenski in gospodarni porabi sredstev organa in njenih organizacijskih enot, in sicer, da se v letnih poročilih porabnikov:

  1.             Študentska organizacija Slovenije, ki obsega število strani: 145;
  2. Študentska organizacija Univerze v Ljubljani; ki obsega število strani: 263;
  3. Študentska organizacija Univerze v Mariboru; ki obsega število strani: 165;
  4. Študentska organizacija Univerze na Primorskem; ki obsega število strani: 87;
  5.             Zveza Študentskih klubov Slovenije; ki obsega število strani: 165;
  6. Študentski klub Kamnik; ki obsega število strani: 109;
  7. Klub študentov občine Piran; ki obsega število strani: 41;
  8. Klub študentov Kranj; ki obsega število strani: 131;
  9. Klub škofjeloških študentov; ki obsega število strani: 99;
  10.  Klub izolskih študentov in dijakov, ki obsega število strani: 46;
  11. Klub goriških študentov; ki obsega število strani: 121;
  12. Klub študentov občine Koper; ki obsega število strani: 47;
  13. Klub študentov Sežana; ki obsega število strani: 68;
  14. Klub radovljiških študentov; ki obsega število strani: 54;
  15. Društvo novomeških študentov; ki obsega število strani: 67;
  16. Klub jeseniških študentov; ki obsega število strani: 154;
  17. Klub študentov Dravinjske doline; ki obsega število strani: 91;
  18. Klub idrijskih študentov; ki obsega število strani: 48;
  19. Klub tolminskih študentov; ki obsega število strani: 48;
  20. Klub ajdovskih študentov in dijakov; ki obsega število strani: 64;
  21. Klub vrhniških študentov; ki obsega število strani: 62;
  22. Klub zasavskih študentov; ki obsega število strani: 42;
  23. Šaleški študentski klub; ki obsega število strani: 66;
  24. Društvo študentov Brežice; ki obsega število strani: 51;
  25. Klub belokranjskih študentov; ki obsega število strani: 83;
  26. Notranjski študentski klub; ki obsega število strani: 15;
  27. Klub ptujskih študentov; ki obsega število strani: 40;
  28. Klub litijskih in šmarskih študentov; ki obsega število strani: 100;
  29. Klub koroških študentov; ki obsega število strani: 45;
  30. Klub kočevskih študentov; ki obsega število strani: 19;
  31. Klub študentov občin Postojna in Pivka; ki obsega število strani: 138;
  32. Študentski klub GROŠ; ki obsega število strani: 34;
  33. Klub študentov občine Trebnje; ki obsega število strani: 55;
  34. Ribniški študentski klub; ki obsega število strani: 52;
  35. Študentski klub Žalec, ki obsega število strani: 76;
  36. Klub študentov Ilirska Bistrica; ki obsega število strani: 126;
  37. Klub logaških študentov; ki obsega število strani: 59;
  38. Klub posavskih študentov; ki obsega število strani: 66;
  39. Klub tržiških študentov; ki obsega število strani: 52;
  40. Klub študentov Slovenska Bistrica; ki obsega število strani: 61;
  41.  Klub študentska organizacija Hrastnik; ki obsega število strani: 47;
  42. Klub prekmurskih študentov; ki obsega število strani: 84;
  43. Klub študentov šmarske regije in Obsotelja; ki obsega število strani: 39;
  44. Prleški študentski klub; ki obsega število strani: 36;
  45. Študentski« klub mladih Šentjur; ki obsega število strani: 39;
  46. Klub študentov Lendava; ki obsega število strani: 54;
  47. Klub zgornjesavinjskih študentov; ki obsega število strani: 71;
  48. Klub mariborskih študentov; ki obsega število strani: 132;
  49. Klub trboveljskih študentov; ki obsega število strani: 42;
  50. Laški akademski klub; ki obsega število strani: 46;
  51. Študentski klub Slovenskih goric; ki obsega število strani: 18;
  52. Klub ormoških študentov; ki obsega število strani: 73;
  53. Klub študentov občine Celje; ki obsega število strani: 89;
  54. Študentski klub Sevnica, ki obsega število strani: 53;
  55. Študentsko – mladinski klub Klinka; ki obsega število strani: 42;
  56. Klub študentov Ruš, Selnice in Lovrenca, ki obsega število strani: 49;.

prekrijejo osebni in identifikacijski podatki fizičnih oseb po 6. členu ZVOP-1, razen osebnega imena , funkcije in podpisa zastopnikov neposrednih ali posrednih porabnikov sredstev organa. Organ je v drugi točki izreka izpodbijane odločbe odločil, da se stroški postopka za dostop do informacij javnega značaja odmerijo v višini 592,07 EUR. 

V obrazložitvi odločbe je organ povzel zahtevo prosilca in navedel, da je prosilec plačal vnaprejšnji polog. Nadalje je organ ugotovil, da so predmet zahteve letna poročila neposrednih porabnikov, ki so navedena v izreku odločbe. Letna poročila posrednih porabnikov sredstev Študentske organizacije Slovenije predstavljajo priloge k letnim poročilom neposrednih porabnikov sredstev ŠOS, zato se letna poročila posrednih porabnikov sredstev organa štejejo kot del letnih poročil neposrednih porabnikov organa. Organ je s sklicevanjem na 7. člen ZDIJZ, ki ureja delni dostop in v skladu s 3. točko prvega odstavka 6. člena ZDIJZ, ob upoštevanju Uredbe (EU)2016/679 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 27. aprila 2016 o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov in o prostem pretoku takih podatkov ter o razveljavitvi Direktive95/46/ES (Splošna uredba o varstvu podatkov; v nadaljevanju: Splošna uredba) in ZVOP-1, odločil, da se v letnih poročilih (navedenih v izreku) prekrijejo osebni podatki (osebno ime, e-poštni naslov, telefonsko številko, EMŠO; davčne številke, status, vloga in druge osebne podatke ter osebne identifikacijske številke na podlagi katerih je možno ugotoviti in identificirati konkretno osebo) oseb, ki so navedene v letnih poročilih, saj le ti po 3. točki prvega odstavka 6. člena ZDIJZ predstavljajo izjemo, ki je varovana po ZVOP-1. Organ je nadalje citiral določbe ZVOP-1 in navedel, da iz njih splošno izhaja, da je obdelava osebnih podatkov dopustna, če tako določa zakon ali če je za to podana privolitev posameznika. Organ je ob vpogledu v dokumente, dostop do katerih zahteva prosilec, ugotovil, da se v dokumentih na več mestih pojavljajo osebni podatki posameznikov, ki predstavljajo varovane osebne podatke po ZVOP-1, in sicer podatki o telefonskih številkah, elektronskih naslovih odgovornih oseb, nadalje ime in priimki posameznih oseb, ki so delali in delovali na posameznem projektu (njihove telefonske številke in elektronski naslovi in s tem povezane vloge) in podobno, za razkritje katerih pa ni ustrezne pravne podlage. Ti podatki zato predstavljajo izjemo od prostega dostopa v skladu s 3. odst. 6. čl. ZDIJZ. Informacija javnega značaja je po svoji naravi in svojem bistvu informacija, ki je prosto dostopna vsem, zato je bilo potrebno dostop do informacij javnega značaja v zahtevani dokumentaciji presojati z vidika učinka »erga omnes« in ne »inter partes«, torej z vidika prosilca v tej zadevi. Ni pa organ prekril osebnega imena, funkcije in podpisa zastopnikov neposrednih in posrednih porabnikov sredstev ŠOS. Pravno podlago za razkritje osebnega imena, funkcije in podpisa zastopnikov neposrednih in posrednih porabnikov sredstev ŠOS predstavljajo določbe Zakona o sodnem registru in 8. čl. Zakona o poslovnem registru, po katerem so podatki o ustanoviteljih in zastopnikih, javni podatki. Prav tako so ti podatki že javno dostopni v javnih evidencah. Takšno stališče pa je potrjeno tudi v sodni praksi Upravnega sodišča RS (IV 4/2017, II U 43/2016). Ker je prosilec zahteval, da se mu informacije posredujejo na elektronski naslov, velikost datoteke pa presega možnost pošiljanja po elektronski pošti, je organ prosilcu omogočil dostop do dokumentacije v obsegu 4.169 strani formata A4, in sicer v elektronski obliki na USB ključku. Zaradi izvedbe postopka delnega dostopa je moral organ zahtevano dokumentacijo naprej fotokopirati, nato ustrezno izločiti (t.j. prekriti) informacije, ki so opredeljene kot izjeme od načela prostega dostopa ter nato vse dokumente pretvoriti iz fizične v elektronsko obliko. V skladu s 1. točko 17. člena Uredbe je cena fotokopije ali tiskanega formata A4 0,06 EUR; kar glede na prej opredeljen obseg dokumentacije 4.169 strani znese 250,14 EUR. V skladu z 10. točko 17. člena Uredbe je cena pretvorbe ene strani dokumenta formata A4 iz fizične v elektronsko obliko 0,08 EUR; kar glede na prej opredeljen obseg dokumentacije 4.169 strani znese 333,52 EUR. V skladu z 9. točko 17. člena Uredbe je cena elektronskega zapisa na USB ključku cena, po katerem je USB ključek organ nabavil; v kar glede na prej opredeljen obseg dokumentacije 4.169 strani znese 8,41 EUR. Stroški postopka se tako odmerijo v skupni višini 592,07 EUR. Organ ni zavezanec za plačilo davka na dodano vrednost. Prosilec je dne 5. 11. 2018 na podlagi poziva organa številka ŠOS-2018-83-IJZ z dne 22. 10. 2018 plačal vnaprejšnji polog za stroške posredovanja informacij javnega značaja v višini 693,00 EUR. Presežek nad dejanskimi stroški v znesku 100,93 EUR je organ prosilcu že pred izdajo te odločbe vrnil na bančni račun in banko, ki ga je prosilec posredoval organu.

 

Zoper zgoraj navedeno odločbo je prosilec vložil pritožbo z dne 25. 3. 2019, v kateri je povzel predhodni postopek in navedel, da je organ v odločbi št. ŠOS-2oi8-69-IJZ zapisal, na katerih straneh je po pritožbi omogočil dostop do informacij javnega značaja pri poslovodnih osebah posameznih organizacijskih enot. Nadalje je organ zapisal tudi obseg strani pri posameznem poročilu organizacijskih enot ŠOS in opredelil, da je na teh straneh prikril določene osebne podatke. Iz odločbe organa izhaja, da so ti osebni podatki obstajali na vsaki strani dokumenta, saj je organ preprosto še enkrat zapisal že naveden obseg poročil posamezne organizacijske enote ŠOS. Nadalje je organ ponovno zapisal, koliko sredstev je moral prosilec plačati zaradi tiskanja, fizičnega prikrivanja ter ponovnega skeniranja materiala. Prosilec meni, da organ ni izpolnil ključnih zahtev IP. Navajanje okvirnega obsega strani poročil posameznih porabnikov entitet ŠOS ne omogoča presoje upravičenosti prikrivanja osebnih podatkov. IP namreč od organa jasno zahteva, da »natančno in določno opredeli, v katerem delu se posamezni dokument prekrije (npr. v letnem poročilu .., na strani..., itd. se prekrije...), na podlagi katere izjeme in jo tudi utemeljiti.« Organ bi v tem primeru moral utemeljiti razloge za prikrivanje podatkov za vsako stran posebej in pri tem tudi navesti ustrezne razloge, česar pa organ v odločbi št. ŠOS-2018-69-IJZ ni storil. Zato tudi ni mogoče spisati pritožbe glede morebitnega neupravičenega prikrivanja določenih informacij. Nadalje organ očitno implicitno predpostavlja, da so osebni podatki na vsaki strani posredovanih dokumentov, kar utemeljuje tiskanje in skeniranje celotne dokumentacije. Ker organ tudi v ponovni odločbi ne zapiše točno, na katerih straneh so bili osebni podatki, ni jasno razvidno, ali je bilo resnično treba kopirati vseh 4200 strani dokumentacije. Organ bi namreč po mnenju IP tudi tu moral jasno opredeliti, na katerih dokumentih je organ moral izvesti delni dostop. Po razumevanju prosilca bi zgolj posamezne strani bile upravičene do povrnitve stroškov delnega dostopa do informacij javnega značaja, saj jih je mogoče izločiti iz celotne dokumentacije in obdelati posebej. Prosilec je nadalje opozoril, da so bili stroški zaračunani neupravičeno. 16. člen Uredbe o posredovanju in ponovni uporabi informacij javnega značaja (v nadaljevanju Uredba) namreč eksplicitno določa, da lahko organ zaračuna zgolj stroške, ki presegajo 20 eurov. Pri tem 16. člen nadalje navaja, da morajo za upravičenost takšnega zaračunavanja biti izpolnjeni določeni materialni pogoji. Specifično v 2. in 3. točki navaja, da organ lahko zaračuna »pretvorbo informacije iz elektronske v fizično obliko, če je informacija izključno v elektronski obliki, prosilec pa želi informacijo prejeti v fizični obliki« ali »pretvorbo informacije iz fizične v elektronsko obliko, če je informacij izključno v fizični obliki, prosilec pa želi informacijo prejeti v elektronski obliki.« Iz odločbe ŠOS še vedno ni razvidno, ali so bile informacije, ki jih je kot prosilec zahteval v elektronski obliki, dostopne izključno v fizični obliki, kar bi upravičilo zaračunavanje stroškov za skeniranje celotne dokumentacije. Pri tem je prosilec ponovil navedbe iz prejšnje pritožbe, ki jasno kažejo, da je bila celotna dokumentacija pri organu v elektronski obliki. »V dokumentaciji lahko v »nogi« večkrat najdemo vodni žig mobilne aplikacije za skeniranje CamScanner ter Googlov mail, v več dokumentih je prisoten tudi poseben digitalni podpis (koda MD5), ki je nastal ob skeniranju v času, ko so se poročila obdelovala pri organu. Poleg tega je v nekaterih dokumentih eksplicitno omenjeno, da so bila poročila organu posredovana v elektronski (PDF) obliki.« Nadalje organ tudi ni opredelil, zakaj ni bilo možno zagotoviti delnega dostopa s svojo obstoječo programsko opremo. 4. odstavek 16. člena Uredbe namreč jasno določa, da »organ posreduje informacije glede na tehnične pripomočke, s katerimi razpolaga.« Tako tudi iz nove odločbe ni jasno, zakaj organ ni uspel z obstoječo opremo zagotoviti delnega dostopa na način, ki bi minimaliziral stroške, ampak je nasprotno postopek izpeljal tako, da so pri njem nastali maksimalni možni stroški, s tem ko je tiskal elektronsko dokumentacijo in jo nato ponovno skeniral v elektronsko obliko. Zaradi vsega navedenega se prosilec pritožuje zoper odločbo organa št. ŠOS-2018-69-IJZ. Pritožuje se zoper pomanjkljivo opredelitev, kateri osebni podatki in na katerih straneh so bili prikriti zaradi zagotovitve delnega dostopa. Pritožuje se tudi zoper zaračunane stroške. Organ namreč tudi tu ni opredelil, kateri osebni podatki in na katerih straneh so bili prikriti zaradi zagotovitve delnega dostopa. Posledično ni mogoče sklepati, ali je bilo potrebno postopek smiselno voditi na način, kot ga je izpeljal organ. Odločba organa ne odgovarja na vprašanje, zakaj ni bilo mogoče omogočiti delnega dostopa z uporabo programske opreme oz. kakšne so bile specifike zahtevanega gradiva, da delnega dostopa ni bilo mogoče zagotoviti brez tiskanja, fizičnega prikrivanja ter vnovičnega skeniranja celotne dokumentacije 4200 strani. Meni, da so bili stroški za posredovanje informacij javnega značaja zaračunani nepotrebno, nesorazmerno in posledično neupravičeno glede na načine, ki so bili organu na voljo za prikrivanje občutljivih podatkov. Prosilec se je na koncu skliceval na odločbo IP, in sicer št. 090-23/2015.

 

Organ je z dopisom št. ŠOS-2019-90-IJZ z dne 10. 4. 2019 odstopil pritožbo skupaj s prilogami v reševanje IP. Ugotovil je, da je pritožba dovoljena, pravočasna in vložena s strani upravičene osebe.

 

Pritožba ni utemeljena.

 

IP primarno poudarja, da je kot organ druge stopnje v skladu z 247. členom ZUP dolžan preizkusiti odločitev v delu, v katerem jo prosilec izpodbija. Prvostopenjsko odločitev preizkusi v mejah pritožbenih navedb, po uradni dolžnosti pa preizkusi, ali ni prišlo v postopku na prvi stopnji do bistvenih kršitev postopka in ali ni prekršen materialni zakon.

 

IP ugotavlja, da je organ z izpodbijano odločbo odločil, da se prosilcu omogoči delni dostop do v izreku navedenih letnih poročil, ki jih je organ poleg naziva opredelil tudi po obsegu s tem, ko je navedel strani dokumentov. IP ocenjuje, da je opredelitev dokumentov v izreku dovolj določna, da ni dvoma, kateri dokumenti so bili predmet presoje.

 

Nadalje je organ ugotovil, da zahtevane informacije vsebujejo varovane osebne podatke, zaradi česar je podana izjema po tretji točki prvega odstavka 6. člena ZDIJZ. IP je vpogledal v zahtevana letna poročila in ugotavlja, da je odločitev organa pravilna. Organ je pravilno odločil, da podatki o telefonskih številkah, elektronskih naslovih odgovornih oseb, nadalje imena in priimki posameznih oseb, ki so delali in delovali na posameznem projektu (njihove telefonske številke in elektronski naslovi in s tem povezane vloge) predstavljajo varovane osebe podatke, za katere ne obstaja zakonska podlaga za njihovo razkritje. Upravljavec osebnih podatkov, torej v konkretnem primeru organ, mora imeti za obdelavo oz. posredovanje osebnih podatkov podlago v zakonu oz. v Splošni uredbi o varstvu osebnih podatkov. Če zakonske podlage za razkritje organ nima, mora dostop po ZDIJZ zavrniti zaradi izjeme varstva osebnih podatkov po tretji točki prvega odstavka 6. čl. ZDIJZ, kar je organ tudi storil. Glede navedb prosilca, da bi moral organ delni dostop izvesti na način, da bi varovane osebne podatke opredeljeval po straneh, kot izhaja iz prakse IP, IP poudarja, da mora organ izvesti delni dostop na način, da ni dvoma, katere podatke je organ prekril, pri čemer ni nujno, da se navajajo tudi strani, odstavke, ipd. Slednje prav tako izhaja iz prakse IP[1]. V obravnavanem primeru gre za dokumente, ki imajo istovrstno vsebino, tudi v obliki obrazca (ne pa vsi), zaradi česar je mogoče izvesti delni dostop tudi na način, da se navede »prekrije se vsa imena in priimke fizičnih oseb, razen« ali vse telefonske številke fizičnih oseb…ali prekrije se »status«, saj je v takšnih primerih jasno, katere podatke je organ prekril. Glede na navedeno je IP odločil, da pritožbenim navedbam prosilca, da ni mogoče ugotoviti, katere podatke je organ prekril, ni mogoče slediti, zato je pritožba v tem delu neutemeljena. IP ob tem

dodaja, da bi organ sicer moral v izrek odločbe navesti tudi katere konkretne podatke je prekril, kot je navedel v obrazložitvi (telefonske številke, elektronske naslove odgovornih oseb, nadalje imena in priimki posameznih oseb, ki so delali in delovali na posameznem projektu (njihove telefonske številke in elektronski naslovi in s tem povezane vloge), vendar navedene kršitve IP ni štel kot razlog za odpravo odločbe.

 

Nadalje se prosilec pritožuje, da so stroški za posredovanje informacij javnega značaja zaračunani nepotrebno, nesorazmerno in posledično neupravičeno. IP ugotavlja, da so zahtevani dokumenti vsebovani v desetih registratorjih oz. fasciklih, ki jih je organ tudi predložil IP, torej v fizični obliki, v obliki dokumenta. Skupaj gre za 4169 strani dokumentov. Ker dokumenti vsebujejo varovane osebne podatke, ki zahtevajo izvedbo delnega dostopa, to pomeni, da je bil organ dolžan, v skladu z 19. členom Uredbe, izdelati kopijo dokumentov, vse pregledati in zbrisati varovane osebne podatke. Organ torej, brez da bi dokumente kopiral, delnega dostopa ni mogel izvesti. Ali je ob tem mogoče slediti pritožbeni navedbi, da bi moral organ kopirati zgolj tiste dele dokumentov oz. dele posameznih letnih poročil, kjer so varovani osebni podatki? IP se s prosilcem ne strinja, saj takšne izvedbe od organa ni mogoče pričakovati. Letna poročila predstavljajo celoto in so kot taka tudi predmet zahteve, zato je organ vse kopiral in potem po straneh dokumente oz. letna poročila pregledal ter prekril varovane osebne podatke, kjer so le ti bili[2]. Nato je dokumente s prekritimi podatki skeniral in jih pripravil v elektronski obliki, kot je bila postavljena zahteva. Če bi organ izločal dokumente, ki zahtevajo izvedbo delnega dostopa, potem prosilec ne bi prejel zahtevanih letnih poročil, temveč »skupek« dokumentov z delnim dostopom ter »nepopolna« letna poročila, v katerih bi »manjkale« strani, ki so terjale delni dostop. Drugačna izvedba delnega dostopa, ki bi ohranila celoto »letnega poročila« in bi ustrezala zahtevi, zato ne bi bila mogoča.

 

Kot rečeno, je organ zahtevane dokumente predložil IP v fizični obliki, med tem ko prosilec zatrjuje, da je iz prejetih dokumentov mogoče sklepati, da je organ določena letna poročila prejel v elektronski obliki, kar vpliva na nastale stroške. IP se strinja, da so bistveno nižji stroški (ker ni stroškov fotokopije dokumentov oz. pretvorbe), kadar prosilec zahteva dokumente v elektronski obliki, s katerimi tudi organ razpolaga v elektronski obliki, pa ni izvedbe delnega dostopa. Primarno se torej zastavlja vprašanje, ali organ razpolaga z dokumenti v elektronski obliki, kot navaja prosilec? Če je odgovor pritrdilen pa sledi vprašanje, ali je mogoče od organa zahtevati, da izvede delni dostop v elektronski obliki? IP je že v predhodnem postopku, v katerem je zadevo vrnil v ponovno odločanje, z dopisom št. 090-290/2018/2 z dne 15. 1. 2019 pozval organ, da se opredeli do pritožbenih navedb prosilca, da naj bi organ z zahtevanimi informacijami že razpolagal v elektronski obliki in bi moral v tej obliki izvesti tudi delni dostop s pomočjo programskih orodij, ki to omogočajo. Organ je odgovoril z dopisom št. ŠOS-2019-9-IJZ z dne 24. 1. 2019, da izvorne dokumentacije nima v elektronski obliki v celoti oz. jo ima popolno samo v nekaterih posameznih primerih porabnikov sredstev. V zvezi z izvorno dokumentacijo v elektronski obliki je organ pojasnil, da morajo po 29. čl. Pravilnika o namenski in gospodarni rabi sredstev ŠOS in njenih organizacijskih oblik 11. 2. 2016, neposredni porabniki sredstev ŠOS letna poročila ŠOS-u posredovati v elektronski obliki in podpisano, ožigosano in priporočeno poslano po pošti. Dejansko stanje je takšno, da neposredni porabniki ŠOS, letna poročila posredujejo (tako je bilo tudi za obdobje iz zahteve) zelo različno, eni samo v fizični obliki; drugi v fizični obliki, nato pa te dokumente še skenirajo (ki so podpisani in požigosani) in pošljejo po elektronski pošti; spet tretji v fizični obliki, po elektronski obliki pa samo v word dokumentu, ki je nepodpisan in nepožigosan. Slednjih, ki so v večini, Nadzorna komisija ne obravnava kot popolnih, saj gre za neavtorizirane elektronske dokumente. Kljub temu Nadzorna komisija neposrednih porabnikov, ki po elektronski pošti pošljejo samo word dokumente, v primeru, da so ti porabniki letna poročila posredovali tudi že v fizični obliki, podpisano, požigosano in popriporočeni pošti, ne poziva, da poročila posredujejo še enkrat v elektronski obliki, saj Nadzorna komisija ocenjuje, da avtorizirani dokumenti v fizični obliki zadostujejo. Glede na navedeno, dodatno pa tudi iz razloga, ker je z wordovimi dokumenti, v kolikor so v elektronski obliki posredovani tretjim, možna naknadna, predvsem pa nesledljiva manipulacija, ŠOS prosilcu teh dokumentov ni mogel posredovati v elektronski obliki. Glede pritožbenih navedb prosilca, kakšna programska oprema obstaja za prekrivanje občutljivih informacij in kako se uporablja, je organ navedel, da so te navedbe nerelevantne. Prvič iz razloga, ker razen posameznih, ŠOS z dokumentacijo ni razpolagal v elektronski obliki; drugič pa iz razloga, ker ZDIJZ, niti Uredba, ŠOS-u kot zavezancu za posredovanje informacij javnega značaja ne predpisuje, da mora imeti in uporabljati takšno programsko opremo. Prav tako pa ŠOS takšne programske opreme nima. ŠOS oz. zaposleni delavci ŠOS pa tudi niso dolžni brskati po spletu in iskati, kje bi lahko dobili takšno »zastonj« programsko opremo. Celo obratno, zaradi informacijske varnosti je politika ŠOS, da zaposleni na računalniško opremo ne smejo snemati programske opreme, ki ni odobrena s strani strokovnjakov.

 

Glede na dana pojasnila organa IP ugotavlja, da organ z določenimi letnimi poročili dejansko razpolaga v elektronski obliki, vendar jih organ ne obravnava kot »popolne«, zato je presojal dostop do dokumentov v fizični obliki. Vendar tudi, če bi se postavili na stališče, da obstajajo dokumenti v elektronski obliki, ni dvoma, da zahtevajo izvedbo delnega dostopa, saj vsebujejo varovane osebne podatke. Organ je pojasnil, da ne razpolaga s programom, ki bi omogočal izvedbo delnega dostopa v elektronski obliki. Glede na odločitev Vrhovnega sodišča, ki se je v sodbi št. X Ip 338/2016 z dne 7. 2. 2018, v smiselno podobni zadevi, opredelilo tudi do vprašanja »orodij, s katerimi razpolaga organ« , in sicer je navedlo »organ mora prosilcu posredovati zahtevane informacije, ki jih je mogoče iz podatkovne zbirke pridobiti z uporabo tistih orodij, ki so za dostopanje do navedenih elektronskih podatkov na voljo in so sestavni del njihove običajne uporabe«, to pomeni, da od organa ni mogoče zahtevati, da »pridobiva nova orodja«, s katerimi bi lahko izvedel (delni) dostop do zahtevanih informacij, ne glede na to, ali so le ta prosto dostopna ali ne (pri prosto dostopnih pa se lahko postavi tudi vprašanje varnosti pridobivanja takšnih orodij s svetovnega spleta). Ker torej organu ni mogoče naložiti uporabe »elektronskih orodij« za izvedbo delnega dostopa, IP ugotavlja, da sama elektronska oblika dokumenta ne spremeni nastalih stroškov, saj je dokumente prav tako treba natisniti, prekriti in ponovno pretvoriti v elektronsko obliko. Pri tem je nerelevanto sklicevanje organa na prakso IP, saj je vsaka pritožbena zadeva samostojen postopek, vedno se torej odloča od primera do primera (»case by case«). V postopku po ZDIJZ namreč ni »generičnih« odločitev. Poleg tega je treba upoštevati tudi zgoraj navedeno sodno prakso, ki je bila sprejeta po odločitvi IP, na katero se sklicuje prosilec. 

 

Upoštevaje vse navedeno je IP zaključil, da je organ prosilcu pravilno zaračunal stroške dostopa do zahtevanih informacij.

 

Ker je odločitev organa pravilna in zakonita, pritožba prosilca pa neutemeljena, jo je treba zavrniti, na podlagi prvega odstavka 248. člena ZDIJZ. Posebni stroški v tem postopku niso nastali.

 

Ta odločba je v skladu s 30. točko 28. člena Zakona o upravnih taksah (Uradni list RS, št. 106/2010-UPB5) oproščena plačila upravne takse.

 


 

 

Pouk o pravnem sredstvu: 

 

Zoper to odločbo ni dovoljena pritožba, temveč je dopustno sprožiti upravni spor. Upravni spor se sproži s tožbo, ki se vloži v 30 dneh od vročitve te odločbe na Upravno sodišče, Fajfarjeva 33, Ljubljana. Tožba se lahko vloži pisno po pošti ali pri navedenem sodišču. Če se tožba pošlje priporočeno po pošti, se za dan izročitve sodišču šteje dan oddaje na pošto. Tožba z morebitnimi prilogami se vloži v najmanj treh izvodih. Tožbi je treba priložiti tudi to odločbo v izvirniku ali prepisu.

 

 

 

Postopek vodila:

Alenka Žaucer, univ. dipl. prav.

samostojna svetovalka Pooblaščenca

 

 

 

Informacijski pooblaščenec:

Mojca Prelesnik, univ. dipl. prav.,

informacijska pooblaščenka

 


[1] Odločbe IP: št. 090-41/2019/2 z dne 20. 2. 2019, št. 090-55/2019/5 z dne 25. 3. 2019

[2] Organ je IP predložil deset registratorjev, ki vsebujejo vsa letna poročila v obliki delnega dostopa.